Pravljica o potopljencm zvonu.
Po jezeru plavajo čolni, na otok k Mariji hite, iz čolnov se dviga molitev in svete se pesmi glase:
Na jezer' stanuješ, v nebesih kraljuješ, oj prosi, Marija, v nebesih za nas!
Marija, Ti naša kraljica, ki čuvaš nas vedno skrbno, glej, vzdihi in vroče molitve se dvigajo k Tebi v nebo.
V hvaležnosti znak smo kupili Ti zvon iz srebra, o Gospa, in Tvojo čast, slavo oznanja naj pesem njegova glasna!«
Tedaj završijo vetrovi
in jezero zavalovi
in ljudstvo k Mariji zavzdihne,
za vzdihom sto novih hiti.
Vetrovi še huje vršijo, čez jezero jezno drve,
vetrovi jezerski besnijo-------
ah, čolničke vse potope.
S težavo se rešilo ljudstvo iz jeznih jezerskih valov, a srebrni zvon je izginil v naročju jezerskih valov.
A kadar vetrovi bučijo,          
ko jezero jezno šumi, tedaj iz jezerske globine proseče, medleče brni:
Na jezer' stanuješ, v nebesih kraljujei, oj prosi, Marija, v nebesih za nas!«
Jakob Soklič.