Karl May: Zaklad v Srebrnem fezeru. (Dalje) Krotilec, močen, koščen človek, je zmašil meso skozi palice, si pogledal občinstvo in nskaj šcpnil svojemu gospodarju. Gospodar je raajal z glavo, krotilec rau je prigovarjal in ga menda pregovoril. Lastnik cirkusa in črnega panlerja je pokimal in se obrnil h gledalcem. »Gospoda,« je pravil z vznešenim glasom, »povem vam, sreča vam je mila! Ukročeuega črnega panterja v zapadnih državah še ni bilo videti. Tri tedne se je bavil z njim moj krotilec v .>iew Orleansu in danes, pravi, pojde prvikrat javno k njemu v kletko. Sedel bo k njcmn, — scveda !e, če dobi primerno nagrado.« Panter se je lotil mesa in mfel kosti s svojimi strašnimi zobmi, da je hreščalo in pokalo. Ni se zmeail več za občinstvo in zdclo se ;e, da za krotilca ne bo prenevarno, če grs k njemu. Celo mali učenjak z očali je bil ves navdušen. »Sijajno, sir!« je tlesknil v rokc, »Kaj takega Łe nismo videli —! Za tak prizor se že nekaj tvega. Koliko pa bi rad imel mož?« »Sto dolarjev, sir. Ni majhna nevarnost, ki se v njo podaja. Pravi, da živali šs nima popoinoma v oblasti.« »Sto dolarjev —? No, bogat nisem, ampak pet dolarjev pa le dam. Saj bodo drugi iudi dali. Kdo še da?« se je obrnil k občinstvu. In toliko se jih je oglasilo, da bi krotiiec res spravil vkup zahtevano vsoto, Ljudje bi bili radi do kraja izrabiii izredno priliko. In fudi stave so se začele. Amerikanec ne more izhajati brez njih, ob vsaki priliki stavi, posebno pa, če je nevarno. In kapitan je bil prvi, ki je ponudil stavo. Lotil se je Old Firehanda. »Staviva, sir?« »Na kaj?« »Da krolilec ne bo cdncse! zdrave kože iz klctke. Vclja —? Za koliko? Za petdeset dolarjev?« Oid Firehand je odkimal. »Sir, svarim vas! Pazite, da ne zagrešite usodne napaks! Prosim vas, ne dovolite krotilcu, da bi se podajal v tako nevarnost!« Kapitan se je smejal. »Zakaj ne? Tri tedne ga je že krotii in povrh se je sam ponudil, da pojde k njemu!« »Kljub tcmu! Sam je priznal, da ga še nima popolnoma v oblasii. In trije tedni za tako divjo zvcrino ne pomenijo dosii. Dolžiii ste, bi reks!, da ugovarjate!« »Pshav/ —!« je zamahnil kapitan z roko. »Sem mar krotiičev oče ali pa njegova raati —? Tod v tej blagoslovljeni deželi iraa sleherni človek pravico, da tvega kožo in življenic, če se mu poliubi, in nihče mu ne sme braniti. Ce ga pantcr požre, je to njegova in panterjeva zadeva, m pa moja!« In obrr.il se je k občinstvu. »Torej, dame in gospodje, sto dolarjev stavim. da mož ne pride zdrav in cel iz klelke! Kdo stavi? Deset odstotkov rtave dobi krotilcc kot posebno nagrado.« Kapitanov zgled je ljudi kar dvignil. Stavili so in še celo visoke vsote in krotilec bi dobil krog tri Bto dolarjev še povrh k dogovorjenim sto, če bi •rečno prestal nevarnost. Posebnih pogojev mti niso stavili, niti tega nisb določili, ali sme vzeti orožje s scboj v kletko. Ga tudi ni vzel, le po bič si je šel, ki je v njegovem ročaju tičala eksplozivna krogla. Ce bi mu pretila nevamost, je bilo samo treba, da je krcpko udaril panterja z ročajem, pa bi se krogla razlstela in panterja ubila. »Na tisti bič se prav nič ne zanesem!« je dejal Old Firehand Črnemu Tomu. »Bolj bi učinkoval umetni ogenj. Mož je \ss preveč drzen!« Krotilec je nagovoril občinstvo, stopil h kletki, odrinil zapah in odprl o.*ka, poldrugi meter visoka vrata. Doig človek je bil in skloniti se je moral, da je lahko vstopil. In ker je z rokami držal vrata, je vzel bič med zobe. Za trenutek vsaj je bil brez brambe. Bil je seveda že večkrat pri panterju v kletki, pa v drugih okoiiščinah. Žival tistikrat ni tičala cele dneve v temi, solnčna svetloba jc ni razdražila in tudi toliko Ijudi ni bilo ckoli njc, Tudi rcpot strojev in šumenje vode jo je menda dražilo. Na vse to nista pomislila laslnik in krotilec in njuna nepremišljenost je pozročila uscdno nesrečo. Panter je ležal v kotu kietke in obrnjen v siran od gledaicev. Ko je čul za seboj šum, se je obrnil. Prav tedaj se je krotilec s sklonjeno glavo porival v kletko, — oči so se hudcbno zabliskale živali, strahovito naglo je planila, — in že je zgrabila s svojirai strašnirai zobmi sklonjeno krotilčevo glavo, — zahreščalo je in glava jc bila drobna. En sam grozen krik strahu \z cdjeknil na krovu, vse je planilo pokonci in bežalo. Le trije so ostali pred kletko, lastnik, Old Firehand in Črni Tom. Lastnik je zagrabil za vrata in jih skušal zapreti, pa ni tnogc!, krotilčevo truplo mu jc bilo r.apoti, Zgrabil ga je za noge in ga vlekel ven. »Za božjo voljo, tega ne!« je kriknil Old Firehand. »Panter bi skočil za svojo žrtvo —! Porinite truplo v kletko, saj mož je itak rnr.cv, in potem zaprite vrata!« Panier je čspel pred žrtvo, z bliskajočitni se očmi ie meril gospodarja in kazal krvavo zobovje. Uganii js menda, kaj namerava, jezno je zatulil in počasi lezel po truplu, kot bi hotel braniti svoj plen. Le se kaka dva decimetra je bil oddaljen od vrat. »Proč — proč —! Planil bo!« je kričal Old Firehand. »Tomr — puško! Samokres nič ne pomaga.« Kornaj deset sekund )S miniio, odkar je stopil krotilec v kletko. Ves kroy je bil v divji zmešnjavi, vse je beža!o in kričalo. Vrata v kabine in v raedkrovje so bila na mah zadelana. Ljudje so se skrivali za sode in zaboje, pa spet planili in iskali zavetja drugje. Kapitan je zbežal na poveljniški mostič, tri štiri stopnicc hkrati jc preskočil. Za njim je bežal Old Firehand. Lastnik se je skril za kletko, Crni Tom pa je hitel po svojo puško. Spotoma tnu je raenda prišlo na misel, da ima h kopitu privezano sekiro in da je ne bo niogel dovolj naglo odvezati, puška je bila nerabna. Prihitel je mimo Indijancev, ki sta še vedno nepremično stala ob ograji. In domislil se je nečesa druga. »Daj mi puško!« ]'e hlastnil in jo že tudi iztrgal starejšemu iz rokc. »Sain bom streljal!« je dejal Veliki msdved in iztegnil roko po orožju. »Pusti me! Bolje znara ko ti!« Obrnil se je. Panter je bil že na krovu, dvignil je glavo in tulil. Tom je pomeril, strel je počil, krogla pa ni zadela. Hlastno je izdrl puško še mlajšemu Indijancu, spet ustrelil, — pa spet ni zadel. »Slabo streljaš —! Ne poznaš moje puške!« je dejal stari tako mirno, kot da sedi doma pred svojim šotorom ia kot da blizu in daleč ni nobenega panterja. Tom pa se ni zmenil za njega, vrgel je puško v stran in pohitel na prednji krov, kjer so ležale puške cornela in niegovih tovarišev. Ti »gentlcmani« in junaki so se jadrno poskrili, komaj da je panter zatulil. Niti videti jih ni bilo več. Tedaj pa je ob poveljniškem mostiču odjeknil grozen krik. (Daljc sledi.)