GDK: 145.76 + 15: (497.12) 
Hrošči (Coleoptera) v gozdovih in ohranjenost na rastiščih divjega petelina 
Božidar DROVENIK* 
Izvleček: 
Drovenik, B.: Hrošči (Coleoptera) v gozdovih in ohranjenost na rastiščih divjega petelina. Gozdarski vestnik, št. 7-8/2001. 
V slovenščini , ci t. lit. 9. 
Prispevek obravnava hrošče v gozdovih Slovenije in njihovo ogroženost. Večji del prispevka so rezultati raziskav hroščev na 
izbranih rastiščih divjega petelina v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp in v vzhodnih Karavankah. Rezultati teh raziskav so 
pomembni prvi podatki o favni hroščev tega predela Slovenije, ki je bil doslej še neraziskan. Najdenih je bilo 250 vrst hroščev. 
Ključne besede: hrošči , Coleoptero, gozd, gozdni ekosistem, Slovenija, Kamniško-Savinjske Alpe, vzhodne Karavanke. 
Hrošči predstavljajo tako v svetu kot v Sloveniji 
najštevilnejše živalsko skupino. V Sloveniji (BRELIH, 
DROVEN1K, neobjavljena) ocenjujemo to skupino 
živali na več kot 6.000 vrst. To dokazujejo raziskave 
zadnjih desetih let, saj smo v Sloveniji odkrili blizu 50 
novih vrst za znanost (DROVENIK 1999) in na novo 
registrirali 350 vrst (Drovenik), ki jih v favni hroščev 
Slovenije še nismo poznali. Hrošči so tudi zelo dobra 
indikatorna skupina in izredno dober pokazatelj stopnje 
primarne ohranjenosti našega okolja, kar še posebno 
velja za neletajoče talne organizme, kar so pokazale 
naše dosedanje raziskave, ki pa še niso objavljene. 
Ko govorimo o gozdnih vrstah hroščev, imamo 
tako biologi kot gozdarji najprej v mislih hrošče zalu-
bnike (Scoly tidae), kozličke (Cerambycidae) in kra-
snike (Buprestidae). Te skupine obravnavamo bolj kot 
primarne ali sekundame škodljivcev lesu. Manj pozor-
nosti pa posvečamo tistim skupinam hroščev, ki so 
predatorji, in skupinam, katerih prisotnost ali življenje 
v gozdu v takšni ali drugačni vlogi še nista dovolj poz-
nana. Pomembno vlogo v življenju gozda imajo tudi 
talne ali zemeljske vrste hroščev iz skupin kratkokril-
cev (Staphylinidae), pselafidi (Pse/aphidae), scidme-
nidi (Scydmaenidae) in še nekatere druge skupine hro-
ščev. Ravno med temi najdemo mnoge endemne vrste 
hroščev, ki so bile opisane in ki žive le v Sloveniji. 
Tudi med hrošči opažamo, da so mnoge vrste zelo 
ogrožene, nekatere pa so sploh izumrle. Glavni vzroki 
za to so hitro spreminjanje okolja in nepremišljeni 
posegi v prostor. Še posebno usodno ogrožajo favno 
hroščev kratkoročne in nepopolne inventarizacijske 
raziskave, ki so podprte celo s strani oblasti in vodene 
od Uprave za varstvo narave (npr. avtoceste, gradnja 
hidrocentral, namestitev radarjev). Tudi v naših gozdo-
vih lahko opažamo, da so določene vrste zelo ogrožene. 
* dr. B. D., univ. dipl. biol., Biološki inštitut ZRC SAZU, 
Novi trg 5, Ljubljana, SLO 
314 
To še posebno velja za družini kozličkov in krasni-
kov. To so ksilifagne vrste, ki se v večini primerov 
prehranjujejo na odmrl em lesu in kijih iz človeških oči 
gledamo kot »sekundarne škodljivec«. Te vrste imajo 
navado, da odlagajo svoja jajčeca večinoma na isto 
deblo, kjer so se izlegli imagi. Če taka rodna debla v 
gozdovih nekontrolirano odstranjuj emo, uničimo cele 
populacije določenih vrst kozličkov i.n krasnikov. To se 
najbolj odraža pri krasnikih, katerih določene vrste 
v Sloveniji še redko zasledimo (npr. Chalcophora 
mariana), in tudi pri določenih vrstah kozličkov, 
kot so alpski kozliček (Rosalia alpina), bukov kozli-
ček (Morimus fimereus), hrastov kozliček ali strigoš 
(Cerambyx cerdo), kozliček kovač (Ergates faber), 
kozliček Tragosoma depsarium in kozliček Megopis 
scabricornis. Najbolj ogrožena vrsta je trenutno alpski 
kozliček. Večina naravovarstvenikov meni, da so za 
to krivi zbiralci hroščev. Vendar ni tako. Samice alp-
skega kozlička najraje odlagajo jajčeca v sveže nase-
kane bukove cepanice, večina teh cepanic pa z zarodom 
kozlička konča v pečeh in štedilnikih. 
Vsaka od skupin gozdnih živali, v našem primeru 
hrošči, ima v gozdnem okolju svojo pomembno vlogo 
Slika 1: Alpski kozliček (Rosalia alpina) 
GozdV 59 (2001) 7-8 
Drovenik. 8 .: Hrošč 1 !Colevptera) v gozdovih 10 ohranjenost na rastiščih di\'jcga pete lina 
v prehranjevalni verigi in je zaradi subjektivne ocene 
ljudi, češ, daje škodljiva, zato še ni treba uničevati ali 
jo popolnoma iztrebiti. V zadnjem času zelo ogrožajo 
talne vrste hroščev čedalje večj i gol oseki, kajti nekateri 
lastniki gozdov vidijo v gozdu le lesno maso, in ne 
mozaika, kije sestavljen iz rastlin in živali, ki tvorijo v 
gozdu specifične in marsikdaj edinstvene združbe. Če 
bomo gledali na gozd kot splet rastlinskih in živalskih 
združb, in ne le z vidika produkcije lesa, potem tudi 
gozdne živalske vrste ne bodo ogrožene. Lep primer 
takih raziskav je naše sodelovanje pri raziskavah bio-
diverzitete hroščev na rastiščih divjega petelina (Tetrao 
uroga/lus L.). 
Raziskave hroščev na izbranih rastiščih divjega 
petelina v letu 2000 so potekale na območju mešanih 
gozdov smreke in bukve Smrekovca, Bele peči, Olševe, 
Pece in Slemena nad Šentvidom. Nahajališča je izbral 
idejni vodja raziskav mag. Miran Čas. Cilj teh raziskav 
na izbranih rastiščih divjega petelina je bil ugotoviti 
biotsko pestrost hroščev, ki so potencialna hrana te 
ogrožene živalske vrste in odražajo preteklo rabo tal in 
gozdov (DROVENIK 1 ČAS 2000, ČAS 1996, 2000, 
ČAS 1 ADAMIČ 1998). Pomembno je poudariti, da 
smo opravili raziskave na območjih Slovenije, kjer 
praktično še nismo imeli nobenih podatkov o favni 
hroščev, razen delno za pogorje Smrekovca, pa še ti 
podatki niso prav z izbranih rastišč divjega petelina. 
Lahko rečemo, da so raziskave potekale na popolnoma 
novih nahajališčih in da so zbrani podatki pomembni 
tudi za favno hroščev Slovenije. Zelo pomembno pri 
teh skupnih raziskavah je tudi to, da smo s strani goz-
darjev v sklopu CRP Gozd projekta: Ohranjanje ogro-
ženih živalskih vrst v gozdnih ekosistemih in krajinah-
gozdne kure; divji petelin (ADAMIČ, ČAS 1998-2000) 
dobili podatke o starosti gozdnih sestoj ev na razisko-
vanih površinah, kar nam je pomagalo razložiti tudi 
Slika 2: Gladki krešič (Carabus glabratus) (foto: T. Levanič) 
GozdV 59 (2001) 7·8 
Slika 3: Zlati kasti krešič (Carabus auronilens kraussi) najden na 
trajnih gozdnih tleh (foto: T. Levanič 
mnoge nejasnosti o razširjenosti nekaterih vrst hroščev 
krešičev v Sloveniji. 
Kot smo že uvodoma omenili, so raziskave hroščev 
potekale na za nas še popolnoma novih in neraziska-
nih nahajališčih. Znano je, da je favna hroščev jugo-
vzhodnih apneniških Alp izredno specifična in polna 
endemnih vrst, kar so pokazale tudi naše raziskave v 
tem območju. Vzhodni del Kamniško-Savinjskih Alp 
in Karavank je geološko mnogo bolj pester in poleg 
karbonatnih kamenin najdemo tudi velika območja z 
nekarbonatno in s silikatno ali kislo podlago (Smreko-
vec), kar pa spreminja tudi favnistično sestavo hroščev. 
Tukaj najdemo tudi reliktna nahajališča posameznih 
vrst hroščev iz centralnih Alp, ki so vezane le na sili-
katno podlago (npr.: Nebria castanea, Amara nigricor-
nis in Neocrepidodera rhetica). Ta del jugovzhodnih 
Sl ika 4: Bukov kozliček (Morimusfunereus) 
315 
11 Drovenik. 8 .: HroSc1 {C"IttnpiL'ral \ gozdovih in ohranJenost na rast iščih da\jcga petelina 
Alp favnistično nekoliko spominja na Pohorje, saj ima 
veliko favnističnih elementov, ki jih najdemo tudi na 
Pohorju. V tem območju prevladuje karbonatna pod-
laga in favna hroščev, kije vezana na karbonatne kame-
nine. Večinoma so to montanske in subalpinske vrste 
hroščev, med katere spadajo Carabus auronitens kra-
ussi, Carabus nemara/is pseudomontivaga, Carabus 
in-egu/aris bucepha/us, Cara bus creutzeri subalpinus, 
Carabus germari savinicus, Leistus piceus, Trechus 
limacodes, Trechus rotundipennis, Stomis rostratus, 
Pterostichus brevis, Pterostichus jurinei, Licinus hof 
ftnannseggi, Calathus micropterus, Leistus nitidus in 
Molops piceus austriacus. To območje je zelo bogato 
na endemitih jugovzhodnih Alp, ki so v pretežni 
meri vezani na karbonatno podlago. Pri lanskih raziska-
vah smo našli sledeče vrste: Dychirius rotundipennis, 
Trechus limacodes, Trechus rotundipennis, Duvalius 
e.xaralus, Stomis rostratus, Pteroslichus il/igeri, Ptero-
stichus mueh/feldi, Pterostichus variolatus, Bathysciola 
silvestris, Bathyscia montana, Necrophilus subter-
raneus Lathrobium carinthiacum, Dima e/ateroides, 
Bryaxis erichsoni, Troglorhynchus anophthalnus in 
Tara/fostichus stussineri. Večina omenjenih vrst je bilo 
opisanih iz tega območja Alp. Vrsta Pterostichus vari-
ola tus, ki je bila opisana z Men ine planine, je bila do 
sedaj najdena le na nahajališčih s karbonatno podlago. 
Pri Podrti bajti na Smrekovcu in tudi na Pohoiju (ribni-
ško Pohoije) smo to vrsto našli tudi na silikatni pod-
lagi, čeprav smo imeli to vrsto za izrazitega predstav-
nika karbonatnih tal (HOLDHAUS 1954). Nasprotno 
velja za vrsto Pterostichus illigeri, ki živi v Koralpah 
in vzhodnem delu Karavank in ki je vezana le na kislo 
podlago. Tukaj smo to vrsto našli tudi na karbonatni 
podlagi. V pretežni meri pa tukaj prevladujejo hrošči , ki 
so favnistični elementi srednjeevropskega prostora. 
Te raziskave so bile zelo pomembne tudi za pozna-
vanje favne Slovenije, saj smo prvič na tem območju 
odkrili nekaj za slovensko favno pomembnih vrst. Te 
vrste so Neocrepidodera rhetica (prej znana le z južnih 
pobočij Smrekovca), ki smo jo našli tudi pri Podrti 
bajti, vrsta Oreslia alpina, ki je prvič registrirana v 
Kamniško-Savinjskih Alpah in Tarratostichus slussi-
neri, ki je tudi prvič najden na Smrekovcu (Ramšak). 
Biotska pestrost hroščev na izbranih rastiščih div-
jega petelina je razmeroma zelo visoka, čeprav te plos-
kve površinsko niso zelo velike. Na taki ploskvi živi 
po naši oceni okoli l OO do 150 vrst hroščev. Na vseh 
ploskvah smo našli do sedaj okoli 170 vrst hroščev. 
Po vmesnih favnistiščnih raziskavah hroščev smo za 
Smrekovško pogoije registrirali okoli 300 vrst hroščev. 
316 
Na Mozirski planini, ki je tudi deljugovzhodnih apne-
niških Alp, pa že 500 vrst hroščev. Mnogo zbranega in 
prepariranega materiala je še v deterrninacij i pri spe-
cialistih za nekatere skupine hroščev. Ti podatki nam 
bodo na voljo šele konec leta 200 1. 
Te raziskave so nam razjasnile tudi problematiko 
raztresenih nahajališč vrste krešiča Carabus auronitens 
kraussi, ki je srednjeevropska vrsta in ki ima v sever-
nem delu Slovenije svojo najjužnejšo razširjenost. Do 
sedaj smo v Sloveniji poznali le 4 nahajališča te vrste 
in še ta zelo raztresena v severnem alpskem delu Slo-
venije. Novo nahajališče te vrste je pri Podrti bajti na 
severni strani Smrekovca. Večina teh gozdov je starih 
največ 200 let (ČAS 1996). Mnogi današnji gozdovi 
so nastali s sekundarnim zaraščanjem in s preteklim 
pospeševanjem smreke. Ugotovili smo, da najdemo to 
vrsto le tam, kjer so ostanki primarnih mešanih bukov ih 
gozdov, in to le na severnih pobočjih na nadmorski 
višini od 1.000 do 1.300 m. 
Izredno pomembno bi bilo skupaj z gozdaiji prič~ti 
s projektom invetarizacije favne in fiore slovenskih 
gozdov, saj so ravno te skupne raziskave pokazale, 
kako pomembne favnistične rezultate lahko dobimo s 
skupnim delom. 
Viri 
CAS. M. / ADAMIČ, M .. 1998. Vplivi spreminjanja gozda na raz-
poreditev rastišč divjega petelina (Tetrao urogallus) v vzho-
dnih Alpah.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 57, s. 5- 7. 
ČAS, M. , 1996. Vpli v spreminjanja gozda v alpski krajini na 
primernost babi tatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.).-
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za goz-
darstvo, Magistrsko delo. 
ČAS, M., 2000. Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in 
drugih prostoživečih živali v gozdnih ekosistemih - gozdoe 
kure - divji petelin.- Zaključni elaborat, Ljubljana, Gozdar-
ski inštitut Slovenije. Oddelek za ekologijo gozdne favne in 
lovstvo, 1 09 s. 
DROVENIK, B., 1972. Rod Carabus L. (Coleoptera) v 
Sloveniji.- Zagreb, Acta ent. Jug., 8, s. 23-31 . 
DROVENfK, B., 1999. Nove vrste jamskih hroščev v Slovenij i.-
Ljubljana, Naše jame, 41, s. 105- 11 O. 
DROVENIK, B. 1 PEKS, H. 1999. Catalobus Faunae Carabi-
den der Balkanliinder, Coleoprera, Carabidae.- Sonderheft 1 
Coleoptera, Schwanfeld, 1-123. 
FREUDE, H./ HARDE, K.W. / LOSHE, G. A., 1972. Die Kafer 
Mitteleuropas.- Band 2, Adephaga, Krefeld, 1-302. 
HERBDEY, R. F. 1 MELXNER, J., 1933. Die Adephagen der 
iistlichen Hiilfte der Ostalpen.- Wien, Verh. Zool. Bot. Ges., 
1-168. 
HOLDHAUS, K., 1954. Die Spuren der Eiszeit in der Tierwelt 
Europas.- Innsbruck, 1 -493. 
GozdV 59 (200 1 ) 7-8