GLEDALIŠČE WILLIAM SHAKESPEARE, HISTORIJE O HENRIKU IV. DRUGI DEL' S Henrikom IV. in sledečim mu Henrikom V. se zaključi Shakespearov nazorni pouk na odru in prične doba njegove karakterne dramatike, ki jo stopnjeuia napovedujejo že Histories od Riharda III. dalje. Kot važen mejnik Y Shakespearovem umetniškem razvoju je to delo bolj kot katerokoli drugo poučno za Shakespearovo pojmovanje človekove usode v drami in v tej zvezi tudi za Shakespearovo umetnost oblikovanja značajev, torej za velik del Shakespearove dramaturgije, ki je v bistvu popolnoma nova, nearistotelovska. Shakespearove Histories so s svojo atomizirano zgodnjefevdalno družbo in s pravico pesti Shakespearova velika šola za pojmovanje človekove usode. Iz vrst fronderskeiga plemstva izhajajo pri Shakespearu tako pogosti puntarski samozvanci, ki drzno kljubujejo legalni oblasti. Tudi Henrik IV. je tak samo-zvanec, ki je legalnega vladarja Riharda II. pregnal in ga dal verjetno umoriti. Ves čas svojega vladanja se trese za isvoj prestol, ki mu ga maje številno uporno plemstvo, kar je polifično-zgodovinska vsebina obeh delov te drame. Kar pa ne pove niti Holinshedova niti katera druga angleška kronika, pač pa nam v umetniški obliki prikaže Shakespeare, je moralna problematika samozvanca na prestolu in z njo moralna problematika slehernega junaka kot kršitelja veljavnega pravnega in družbenega reda sploh, kar je osrednje vprašanje vsake tragične dramaturgije. In kakor je Shakespeare kot velik umetnik Y pravdi med srcem in razumom vedno na strani srca, tako je tudi v pravdi med naravo in pisano pravico na strani močne, odločne narave. Shakespearu velja genialni samozvanec več kot slabotni zakoniti vladar, naravna nadarjenost in podjetnost več kot zakonita družbena forma. V tem, za dramatiko nadvse važnem vprašanju odnosa človeka do sveta, individua do družbe, je nemara bolj kot v vseh ostalih zunanjostih Shakespearovega dela viden vpliv renesančnega individualizma na Shakespeara. Konflikt med žaljivcem pravnega reda in užaljenim pravnim redom razpleta Shakespeare vedno ustrezno zgodovinskemu virn, iz katerega zajema snov. Henrik IV. se vzlic modremu, za deželo uspešnemu vladanju prav do svoje smrti trese za svoj prestol, njegov enako sposobni sin Henrik V. pa bo vladal brez zločinov in brez strahu že kot legaJen vladar. Bolj shakespearovska m hkrati bolj renesančna pa je pri Shakespearu druga varianta uzurpatorjeve usode: junak vzlic dolgoletnemu modremu, čeprav krutemu vladanju nazadnje propade, toda ne propade zaradi svoje moralne krivde, marveč zato, ker je po Shakespearu celota vedno močnejša od posameznikov. Tako končata Ri-hard III. in Macbeth. Logika narave, ne logika morale, družbe, vlada v Shakespeairovih tragedijah in Shakespearovi veliki karakterji nimajo profila družbene morale, kakor ga imajo Corneillovi in Racinovi ali Calderonovi, marveč vseskoz individualen, priroden profil. Vsa Shakespearova in vsa elizabetinska dramatika ' Prevod: Matej Bor; režija: dr. Bratko Kreft; inscenacija; Vladimir Ri-javec; uprizoritev ljubljanske Drame. 173 je prepričljiv dokaz, da niti tudorski niti sltiartski absolutizem nista mogla ukloniti individualizma angleškega človeka, kakor «o Ludviki uklonili francosko plemstvo, in niti tudorski niti stuartski dvor nista nikoli uspela, da bi svojo dvorno etiketo uzakonila kot kulturni ideal cele dežele, kot se je to zgodilo v Franciji. Trdoživi angleški individualizem rodi v 1?. veiku svojevrsten idealni tip nacionalnega značaja — takO' imenovanega humorons-mana, ki postane odločilen tudi za razvoj elizabetinskc dramatike. O tem tipu ljudsko prirodnega, ironičnega modrijana govori že Shakespearov sodobnik Sidnev, po Shakespearu pa Drvden in Congrcve v svojih estetskih spisih. Humorous-man določa tematiko in obliko vse angleške elizabetinske dramatike, tragedije In komedije. Pri Shakespearu ga zasledimo že pri njegovih prvih komedijah, med Histories pa zlasti v Rihordu IIL, v tragični podobi. V Henriku IV. pa doživi humorous-man svoje komično zmagoslavje v osrednji osebi dela, v Falstaffu, in njegovi pisani druščini. Psihologija hiimorous-mana v komični obliki — Falstaffa se snuje iz živega instinkta za samoohranitev kol merila za pravilno ravnanje, torej iz precejšnje mere samopridnosti, ki se nerada veže na splošne interese, ki ne prinašajo neposrednih koristi, in iz spoznanja, da smo vsi pod kožo krvavi, dostopni za najrazličnejše skušnjave in blodnje iu v zvezi s tem iz ironičnega presojanja častivrednih družbenih ustanov in njihovih predstavnikov. Ce dodamo tem lastnostim še močno čutnost in staroaiigleško požrešnost na jedačo in pijačo, dobimo Falstaffov portret, zakaj humorous-man je portret, je v gledališču značaj z maksimalnim psih