vzgoje Področja Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 41 Taka podoba pa nam s svojo nenavadnostjo tudi več kot zgovorno potrjuje, da imajo svojega 'malarja' ne le vsake oči, ampak da imajo lahko svojega slikarja in celo svojo sli- ko tudi oči vsakega umetnika, ne le pozna- valca ali ljubitelja, kajti prav tej Šuštaršičevi enigmatični sliki je v naši kulturni zavesti podelila še dodatno skrivnostno pomenljiv status tudi pomembna in za marsikoga da- nes že kar kultna slikarka Metka Krašovec. V svoji kratki, a slikoviti avtobiografiji, dodani njeni monografiji, je Šuštaršičevo umetnino označila kot sliko, ki jo je ži- vljenjsko vznemirila kot le redkokatera. »Še danes se spomnim, kje je visela na razsta- vi v Moderni galeriji leta '76 in kako me je pretresla. V njej sem videla sporočilo z one strani meje med življenjem in smrtjo, pri- sotnost večnosti. Izraža isti občutek, kot ga imam pri Rembrandtovih avtoportretih. V njej je vse, vsa človeška skušnja, preseganje te skušnje, ko že stopiš onstran meje zemelj- skega. V njej je strnjena esenca krščanstva (vere, ne religije), sočutje tistega, ki je vse skusil, a je že izstopil iz dualizma tuzemske- ga bivanja. Sporočilo izjemne človečnosti nekoga, ki ima skušnjo to- in onstranskega sveta.« Samo ob tako nenavadni sliki je lah- ko umetnica začutila, da je z nje vanjo pre- skočila iskra, ki se je na izviren način potem prerodila tudi v njenem lastnem delu. Tudi to je namreč postajalo vse bolj skrivnostno, še posebej odkar so se ji pred zaslone koz- mičnih oceanov na platna naselile dvoji- ce zamaknjenih ženskih obličij, v resnici angelskih bitij, hrepenečih po nadzemski popolnosti, ki pa so gotovo pravo nasprotje Šuštaršičeve groteskno smejoče se naličene ženske. Površinsko usmerjeni gledalci so v njihovi zaupljivosti sprva enostransko doje- li lezbični medčloveški odnos, v resnici pa so umetnici popolnost in spokojno harmo- nijo lahko simbolizirale le ženske figure, ker jih je dojela kot platonske ideje, kot podobe duha, ki ga je Lao Ce imenoval skrivnostna ženska; kot mi je slikarka povedala, pa bi na enak način, z enakim veseljem naslikala tudi oltarno Marijo. Njena bitja so posta- li svetli in redkeje temni angeli, v navzoči dlani nevidnega tretjega pa je mogoče po- nekod zaslutiti še dotik neznanega božan- stva. V njenih očeh, tako kot sicer v pogledu moških, so bili resnični, miline polni angeli predvsem ženske, četudi so svetopisem- ski (nad)angelski znanilci blagovesti že po imenih tudi moški in četudi je slikar Mar- jan Pogačnik menil, da so angeli pretežno moškega spola. Metka Krašovec, ki je rada črpala iz spominov na različne arhaične kulture, pa je krilatega nosilca vsevidnega očesa na neki risbi spremenila celo v her- mesovskega mitičnega hermafrodita. A naravna zemeljska spolna identiteta in privlačnost je najbrž lahko svobodno spre- minjana šele na fantazijsko ustvarjalnem duhovnem obnebju. Na zemlji, kjer se od pamtiveka kot spočetniki novih bitij sre- čujemo moški in ženske, se oboji v svojih nasprotjih in sožitjih zrcalimo in oblikuje- mo le neposredno drug ob drugem, pa naj bomo demoni ali angeli ali navadni sleher- niki, ki nas usoda lahko dela srečne in ne- srečne. V tej luči je morda Šuštaršičeva su- gestivna figura v belem padli angel in moški ob njej le brezbrižen, če ne celo nekoliko prezirljiv pasivnež. Okrasta draperija na de- snem robu slike – četudi gre le za dodatek, ki kompozicijsko podpira barvni ritem – pa je morda spomin na rob nevidne halje ali namig na še tretjega neznanca. Vsekakor se nam na slikah, kakršne so zadnje Šuštarši- čeve, zvrstijo pred očmi vedno nova začu- denja in razmerja; a človeški izgubljenosti tudi na njih obeta, če že ne zagotavlja edino zveličavnost s svojimi zakoni samo kozmič- na narava, spokojno bdeča nad vsem min- ljivim kot nedostopna daljava neskončnega, neznanega in gluhega pogorja, nad katerim molči neznana skrivnost. Lidija Golc Upanje Hujša je stiska, groznejši strah, globlja žalost – svetleje sijejo zvesta ljubezen, trdna vera in zvezdno upanje.