Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 274 Poslovil se je profesor dr. Jože Žontar 30. oktobra 2020 je v 89. letu sklenil svojo življenjsko pot prof. dr. Jože Žontar, arhivist in zgodovinar, častni član Arhivskega društva Slovenije. Profesorju Žontarju gre nedvomno mesto prvega poklicnega strokovnjaka za moderno arhivistiko pri nas. Odlo čilno je vplival na obliko- vanje temeljev in razvoj slovenske arhivistike, obenem pa s širino svojih raziskav segel na razli čna podro čja zgodovine. O vsestranskem delu profesorja Žontarja lahko prebe- remo v številnih prikazih: Janša–Zorn, Olga: Jože Žontar – šestdesetletnik, Kronika 41, 1993, št. 1, str. 32–33; Umek, Ema: Dr. Jože Žontar – šestdesetletnik. Arhivi, 1992, letnik 15, številka 1/2, str. 145–149; Vifan, Sergej: Jože Žontar – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 46, 1992, št. 2, str. 255–258; Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Jožeta Žontarja. Arhivi 25, 2002, št. 1, 304 str.; Umek, Ema / Košir, Matevž: Dr. Jožetu Žontarju ob življenjskem jubileju. Arhivi, 25, 2002, št 1, str. 1–4; Kopa č, Janez: Dr. Jože Žontar, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana : (1972–1992) Arhivi, 25, 2002, št. 1, str. 11–18; Anži č Sonja: dr. Jože Žontar – osemdesetletnik. Kronika 60, 2012, št. 1, str. 149–152; Žumer, Vladimir: Prof. dr. Jože Žontar, arhivist in zgodovinar, – osemdesetletnik. Zgodovinski časopis, 66, 2012, št. 3/4; Kopač, Janez / Košir, Matevž: Dr. Jožetu Žontarju ob osemdesetletnici. Arhivi, 35, 2012, št. 2; Hodnik, Mira: In memoriam Jože Žontar (1932–2020). Arhivi 43, 2020, št. 2, str. 494–497; Zapis v Enciklope- diji Slovenije, Slovenskem biografskem leksikonu ter na ve č spletnih straneh ob smrti prof. dr. Jožeta Žontarja: Arhiva Socialisti čne Republike Slovenije, Arhivsko društvo Slovenije, itd. Jože Žontar se je rodil 15. marca 1932 v Kranju, kjer je obiskoval gimnazijo in maturiral leta 1950. Sledil je družinski tradiciji in se zapisal zgodovini iz katere je diplomiral leta 1955. To je bilo tudi leto, ko se je zapisal tudi arhivistiki, saj se ji je posve čal vse od prve zaposlitve v tedanjem Državnem arhivu Ljudske Republike Slovenije. Tako pri študiju, kot pri svojem delu je bil zavzet in temeljit ter je že med študijem dvakrat prejel študentsko Prešernovo nagrado za seminarski deli. V državnem arhivu je bil organizator tako imenovane zunanje službe arhiva in je v obdobju, ko je arhiv za čel dobivati prve organizacijske enote, postal tudi njen vodja. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 275 Enota je bila zadolžena za tesnejše povezave arhiva z imetniki oziroma ustvarjalci arhivskega gradiva. Pomemben pe čat je dal pripravi vodnika po arhivskem gra- divu Državnega arhiva in zlasti V odnika po arhivih Slovenije. Žontar je bil motor te obsežne akcije, ki se je kon čala v za četku leta 1966. Kot tajnik in nato tudi predsednik pa je bil zelo aktiven še v Društvu arhivarjev Slovenije, kot se je do leta 1966 imenovalo Arhivsko društvo Slovenije. Šestdeseta leta so bila obenem leta intenzivnega Žontarjevega sodelovanja v Zvezi društev arhivskih delavcev Jugoslavije, prav tako v uredništvu jugoslovanske strokovne revije Arhivist, tesno je sodeloval s tedanjim direktorjem Arhiva Jugoslavije Franjem Biljanom, uveljavljal pa se je tudi v mednarodnem merilu. Skupaj s Sergijem Vilfanom sta pripravila prvi republiški zakon o arhivskem gradivu in arhivih, ki je bil sprejet leta 1966. S tem zakonom se je za čelo sistemati čno urejanje dejavnosti arhivov pri nas. Žontar je nato sodeloval pri pripravi vseh slovenskih arhivskih predpisov v 20 stoletju: podzakonskih aktov, noveli arhivskega zakona iz leta 1973 ter pri zakonu leta 1980, ki mu je sledil nov zagon pravnega urejanja dejavnosti arhivov v podzakonskih in izvedbenih predpisih. Žontarjeva zavzetost in njegovo poznavanje mednarodnega arhivskega prava pa je bilo še posebno pomembno pri pripravi arhivskega zakona leta 1997. Zakon je sledil novim izzivom, ki so jih prinesli osamosvojitev in de- mokracija. Čeprav pri najnovejših arhivskih predpisih Žontar ni ve č sodeloval, pa njegova dediš čina na podro čju arhivske zakonodaje ostaja nepogrešljiva, saj tudi trenutno veljavni arhivski zakon iz leta 2006 v precejšnjem delu sloni na dolo čbah arhivskega zakona iz leta 1997. Februarja 1972 je v tedanjem Mestnem arhivu Ljubljana prevzel ravnatelje- vanje. To je bilo delovno zelo intenzivno obdobje, ki je trajalo ve č kot 20 let. Žontar je izoblikoval koncept strokovnega, geografskega in kadrovskega razvoja arhiva. Mestni arhiv je prerasel v najve čji regionalni arhiv v Sloveniji, zato se je konec junija 1973 ob njegovih velikih naporih preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana. Območje njegovega delovanja se je razširilo na celotno osrednjo Slovenijo, arhiv pa je dobil tudi ve č delovnih enot zunaj Ljubljane. Zgodovinski arhiv Ljubljana je pod Žontarjevim vodstvom dosegel vidne rezultate. V prvem desetletju njegovega ravnateljevanja se je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana mo čno razmahnila t. i. zunanja služba, to pa je mo čno pospešilo prevzemanje arhivskega gradiva. Med njegovim ravnateljevanjem v Zgodovinskem arhivu Ljubljana sta izšla kar dva obsežna vodnika po fondih in zbirkah. To je bilo toliko lažje, saj je pri pripravi vodnikov imel bogate izkušnje iz šestdesetih let. Zgodovinski arhiv Ljubljana je kot prvi med splošnimi slovenskimi arhivi uredil mikrofi lmski laboratorij s tedaj najnovejšo kora čno mikrofi lmsko kamero. Bil pa je tudi med prvimi, ki so se navduševali nad ra čunalniško obdelavo arhivskega gradiva. S svojo strokovno in organizacijsko kompetentnostjo je Zgodovinski arhiv Ljubljana visoko pozicioniral. Njegove direktorske ambicije bi verjetno segle še višje, na mesto direktorja Arhiva Socialisti čne Slovenije, a za kaj takega ni imel politi čne podpore. Vzporedno je postavljal teoreti čne temelje arhivistike na Slovenskem. Že leta 1973 je skupaj s prof. Vilfanom pripravil prvi priro čnik iz arhivistike. Sodeloval je pri številnih publikacijah, ki jih je pripravilo Arhivsko društvo Slovenije. Sodeloval Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 276 je tudi pri pripravi priro čnika za delavce, ki delajo z dokumentarnim gradivom (1984), ter pripravil u čbenik iz arhivistike (1984). Kljub obilju opravil v arhivu je leta 1977 tudi doktoriral ter v naslednjih letih skupaj z Arhivskim društvom Slovenije in Skupnostjo arhivov Slovenije dosegel, da je bila arhivistika uvedena kot študijski program Filozofske fakultete v Ljubljani. Na oddelku za zgodovino je bil leta 1978 habilitiran za docenta in od leta 1978/79 predaval arhivistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1985 je bil izvoljen za izrednega in leta 1990 za rednega profesorja za arhivistiko. Vsa leta službovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je bil dr. Jože Žontar zelo aktiven tudi v Arhivskem društvu Slovenije, pa tudi v strokovnih stanovskih organizacijah tedanje države in pri mednarodnem arhivskem svetu. Bil je dopisni član mednarodnega arhivskega časopisa Archivum (1968–1972), od šestdesetih let dalje je sodeloval na številnih mednarodnih konferencah, posebno vidno mesto pa je imel tudi kot član sekcije za šolanje pri Mednarodnem arhivskem svetu od leta 1988, kjer je zastopal t. i. Vzhodno Evropo. Svoje plodno službovanje in ravnateljevanje v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je kon čal 1. aprila 1992, ko se je odlo čil, da se do upokojitve ponovno zaposli v Arhivu Republike Slovenije. Kot vodja »mati čne službe« je prispeval k širjenju in poglabljanju arhivskih teoreti čnih in prakti čnih vprašanj, kot npr. sistemati čni obdelavi zgodovine sistemov poslovanja s spisi v Sloveniji. Osebna bibliografi ja prof. Žontarja obsega okoli 150 enot. Najve č njegovih prispevkov je posve čenih arhivistiki; ve čkrat je pisal o organizaciji arhivov, o pravni zaš čiti in arhivski zakonodaji, o strokovnih problemih arhivske stroke. Poleg zelo pestre dejavnosti v zvezi z arhivi, se je kot zgodovinar ukvarjal s prou čevanjem strukture sodnih in upravnih organov pri nas skozi zgodovino. Posebno dobro je bilo njegovo poznavanje upravnih in sodnih reform, zlasti v 18. in 19. stoletju. Obširno je ta vprašanja obravnaval v disertaciji in v vrsti razprav o upravi in sodstvu na Kranjskem. Rezultat Žontarjevih prizadevanj in njegovega uredniškega dela je tudi vsestransko uporabna publikacija »Priro čniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorski in Štajerski do leta 1918« (izdana trojezi čno leta 1988). Poleg upravne zgodovine pa je ostal zavezan tudi krajevni zgodovini mesta Kranja in okolice. Uredil je ponatis dela svojega o četa dr. Josipa Žontarja Zgodovina mesta Kranja (1982), ki ga je dopolnil z razpravo Novejša dognanja o zgodovini Kranja in njegovega obmo čja. V spomin na o četa je organiziral simpo- zij in uredil zbornik z naslovom Življenje in delo Josipa Žontarja : ob stoletnici rojstva, ki sta ga v sozaložništvu izdali Zveza zgodovinskih društev Slovenije in mestna ob čina Kranj (1996). Pomembno, je bilo tudi Žontarjevo uredniško delo pri revijah, zbornikih in priro čnikih. Poleg Arhivista, kjer je bil glavni in odgovorni urednik (1968–1972), je bil odgovorni urednik Kronike (1972–1979), uredil je zbornik 900 let Kranja in štiri Kranjske zbornike (1970–1985), dalje V odnik po arhivih Slovenije (1965), Arhivsko tehniko (1972) ter že omenjeni ve čjezi čni priro čnik (1988), sodeloval je pri Rije čniku arhivske terminologije (1972). Krajše obdobje je bil še glavni urednik publikacije Arhivi (1992–1994). Eno od zelo odmevnih del, ki poudarja Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 277 pomen arhivov in arhivskega gradiva, katerega pobudnik in urednik je bil dr. Žontar, je bila monografi ja z naslovom »Dokumenti Slovenstva« (1994). Bil je predsednik sekcije za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo (1976–1982), nekaj časa tudi podpredsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije (1982–1984). Za posebne dosežke v kulturi je leta 1979 prejel Župan či čevo nagrado, Zgo- dovinski arhiv, ki ga je vodil, pa je takrat prejel državno priznanje za delo. Kot priznanje za sodelovanje pri urejanju Kranjskih zbornikov je Žontar leta 1985 prejel veliko plaketo Ob čine Kranj. Leta 2002 je kot prvi prejel Ašker čevo nagrado, ki jo za življenjsko delo v arhivistiki podeljuje Arhivsko društvo Slovenije. Leta 1999 se je upokojil, leta 2000 pa je prenehal tudi redno predavati na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tudi po upokojitvi je objavil številne poglobljene znanstvene razprave, ki se dotikajo od arhivistike do upravne in krajevne zgodovine. Tu pa naj omenimo le monografi je: Stavbenik Josip Slavec ob stoti obletnici rojstva (2001) (skupaj z Majdo Žontar), Arhivska veda v 20. stoletju (2003), Kaznovana podjetnost, kranjski trgovec in industrialec Franjo Sire (2005). Delo prof. Žontarja na razli čnih podro čjih, posebno še tisto, ki je zaznamo- valo arhivistiko, organizacijo in delo slovenskih arhivov bo ostalo trajno zapisano. Prav tako bo ostal s svojo doslednostjo in dobrohotnim zna čajem v lepem spominu številnih arhivskih in drugih sodelavcev, prijateljev in sorodnikov, ki smo sicer upali, da bomo lahko skupaj z njim praznovali njegovih devetdeset let, a je žal epidemija koronavirusa zaklju čila njegovo bogato življenjsko pot. Matevž Košir