Delavci so dobili odločujoč vpliv
Če se človek napoti z beležnico v roki v neko delovno organi-zacijo, tedaj mora imeti za takšno ravnanje razlog. Verjetno to ni zgolj zategadelj, ker bi želel spoznati proizvodno delo za strojem - tega dandanes poznajo (najpogosteje sila ideali-stično) že osnovnošolčki prek televizorjev. Če ni proizvodni proces tisti, ki bi privlekel, kaj nas je to pot napotilo v Karto-nažno tovarno v Ljubljani?
Razlogov, da smo si izbrali prav to delovno organizacijo, je več. Najpomembnejši: nekoč se je ta delovni kolektiv znašel v težkem položaju, zato smo želeli zvedeti, ali so uspeli premagati težave. Ho-teli smo zvedeti, kako delavci oce-njujejo preteklost in kako možno-sti za prihodnje. Menili smo, da delavec za strojem ne bo olepševal in prikrival težav, ki ga pestijo. In res: nismo s^ zmotili.
•  Uspešno skozi vse težave
Prvi vtis, ki ga človek dobi ob vstopu v obrat potiskane embala-že, je gromozanski hrup in Vročina ter povsod naokoli gore kartona. Prostora med stroji je bore malo.
Najprej se je potrebno prebiti skozi tiskarno. Pravijo, da je za jugoslavanske razmere velika. Bo že držalo, kajti po raznovrstnosti embalaže, ki jo videvamo vsak dan na policah naših trgovin, mo-ra skozi tiskarske stroje dnevno steči kar velika količina kartona. Vendar ne gre le za naše tržišče. Veliko naredijo tudi za izvoz. V zadnjem času so dobili naročila za Sovjetsko zvezo, njihove škatle pa potujejo celo v Singapur. Izmeno-vodja, ki nas je vodil skozi odde-lek, pravi, da bi sicer bilo najbolje, če ne bi bilo delo normirano, ven-dar za sedaj ne gre drugače. Na dan našega obiska pa so na zboru delavcev ravno sprejemali pravil-nik o nagrajevanju, ki je bolj ka-kor dosedanji upošteval kakovost dela, še bolje pa bo vrednoten tudi količinski presežek.
Navkljub utesnjenosti pri delu pa je oddelek v letošnjem prvem trimesečju presegel načrtovan ob-seg proizvodnje. Pravijo, da je malce škripalo z dobavo kartona, ki je tudi po kakovosti slabši, ven-dar so z marljivostjo vseh dosegli dobre proizvodne rezultate. Teža-ve so tudi z rezervnimi deli za uvo-žene avtomate, ki so delali pospe-šeno. Kljub 16-urnemu nepresta-nemu delu pa na srečo ni bilo veli-ko okvar.
Nekoč so v Kartonažni tovarni delali v treh izmenah. Danes dela-jo le še v dveh. Samo če je potreb-no kakšno naročilo izpolniti v sila kratkem roku, tedaj se oblikuje svobodna tretja izmena. Takšen odnos do obveznosti pri naročni-kih vliva zaupanje in prav nič ču-dnega ni, če vam v Kartonažni to-varni zagotavljajo, da je dela več kot dovolj, pri tem pa so reklama-cije vse redkejše.
•  Mnogim je bilo vseeno
Peter Badovinac je v Kartonaž-ni tovarni že 15 let. To je kar dolgo, da je lahko ocenil, koliko in kaj se je v tem ^asu v tovarni spreme-nilo.
»Spominjam se,« pravi, »ko sem prišel v ta oddelek, je bil strojni park sila star, še tam izpred druge vojne. In dolgo smo tako delali. Veliko je bilo še ročnega dela. Za-to je bil seveda tudi obseg proi-zvodnje mnogo manjši. Ob tem pa je bila tudi organizacija dela slaba, tako da delavec navkljub pridno-sti ni mogel storiti kaj prida. Priš-lo je nemalokdaj do nejevolje in apatičnosti. Mnogim se je že vse »fučkalo«, vsak dan so hodili le »na šiht«, »odbrenkali« svoje ure in  odšli   domov.   Stimulacija za
boljše in po obsegu večje delo sko-rajda ni bilo.«
-  Kdaj je prišlo do sprememb, ki jih lahko vidimo danes?
»Pred šestimi leti smo pričeli počasi obnavljati strojni park, in smo dobili leta 1978 največ novih strojev. Poprejšnji način je bil ta-ko zelo neobetaven, da je bilo po-trebno resnično nekaj storiti. Priš-lo je do reorganizacije in naš odde-lek se je lokacijsko odcepil, postal je proizvodno samostojna enota. V vodstvu je prišlti do sprememb. Novo vodstvo je dobro ocenilo možnosti razvoja v potiskani em-balaži, mnogo bolje so vedeli za želje tržišča. Z novimi stroji je prišla tudi sodobnejša organizaci-ja dela, ki temelji na velikoserijski proizvodnji.«
-  Utesnjenost v našem oddelku ne omogoča najboljše varnosti pri delu?
»Ne le to! Če bi želeli zagotoviti predpisano varnost pri delu, bi morali oddelek v tem trenutku za-preti. Kar poglejte, v soseščini je lakirnica, ki zagotovo ne sodi v naš oddelek, oziroma je preslabo ločena. Prav lahko pride do poža-ra. Tudi razmik med stroji je tako zelo majhen, da ovira odvoz izgo-tovljenih izdelkov. Potem so tu še sanitarije, ki verjetno ne zagotav-ljajo higienskega minimuma, da o prezračevanju, ki ga sploh ni, niti ne govorimo.«
-  Sistem nagrajevanja. Kako je z njim?
»Včasih delo ni bilo normirano v tolikšnem obsegu. Verjetno gre prav temu pripisati tudi naglo rast produktivnosti. Kljub temu pa smo bili z osebnimi dohodki ve-dno na vrhu v naši dejavnosti.«
-  Zakaj se sedaj delavci odloča-te za nov način nagrajevanja? Ko-liko ste lahko vplivali s svojimi pripombami na nov pravilnik?
»Nov način nagrajevanja naj bi bil še pravičnejši, saj bi bilo dejan-sko nagrajeno vsako delo. Seveda smo pri oblikovanju pravilnika so-delovali vsi delavci in lahko reče-mo, da še na noben samoupravni akt nismo toliko vplivali. To pa pomeni, da je zavel nov veter tudi v samoupravnih odnosih v to-varni.«
• Še premalo obveščeni
Marija Kobe sodi med tistih 58 odstotkov, kolikor je v Kartonažni
tovarni zaposlenih žensk. »Bile so težave, bile,« nam je jela pripove-dovati. »A zakaj so bile? Ja, mne-nja delavcev niso upoštevali.« Pravi, da je sedaj bolje, čeravno vse še ni tako, kot si ona predstav-lja, da bi moralo biti. »Včasih se mi zdi, da nas delegati po sindikal-nih skupinah premalo obveščajo, saj mnoge stvari zvemo šele iz to-varniškega časopisa.«
-  Kako pa bo z dopustom? »Veliko nas je, vsi želimo na do-
pust v juliju in avgustu, prikolic za vse pa je premalo. Zato je bilo malce hude krvi.«
Dvajset let je že v tovarni in pra-vi, da se je ogromno spremenilo. »Seveda na bolje. O, ja, so še sla-bosti, toda tudi teh sčasoma ne bo več, zagotovo pa se bodo rodile nove. Saj je povsod in vedno tako.«
Ko smo jo pobarali, če dela le za-voljo osebnega dohodka ali morda tudi za dobrobit tovarne - to je v zadnjem času vse bolj pogosto vprašanje v naši družbi - je hitro odgovorila: »Delamo zato, da delo poteka normalno, da so stranke zadovoljne. Seveda pa se najdejo tudi taki, ki hodijo na »šiht« le zaradi plače. Mladi so bolj lagodni, starejši pa smo le bolj povezani s tovarno.«
• Konec dvigovanja rok
-  Ni dolgo tega, ko so vas pesti-le (in to kar pošteno) hude težave. Cemu  je  prišlo  do  njih?  Slišali smo, da ne zavoljo osebnih dohod-kov, ki so bili v kartonažni dejav-nosti vselej visoki.
»Samoupravni odnosi so pripe-ljali do zaostrenih odnosov in te-žav. S proizvodnjo nikoli ni bilo težav, toda odnosi so bili slabi. Vodstvo je bilo bolj zase in samou-pravljanje je bilo zoženo na forma-lizem, na dvigovanje rok. Mnenja delavcev niso upoštevali. Seveda nam to ni bilo všeč, le komu Bi bilo,« pravi Emil Hočevar.
-  Vsi pravijo, da je danes bolje! »Vpliv  delavca  iz  neposredne
proizvodnje je mnogo večji. Obve-ščenost mnogo boljša, reorganizi-rali smo sindikat, ustanovili sindi-kalne skupine, v katerih obravna-vamo vse težave, ki nas pestijo. Tako lahko naša pobuda pride tu-di ,gor', v času težav pa je bilo vselej le potrjevanje tistega, kar so se tam ,gor' zmenili.«
-  Hočete reči, da se vsi delavci vključujejo v razprave v sindikal-nih skupinah?
»Lagal bi, če bi to trdil. Veste, še veliko je takšnih, ki jih vse to ne zanima. Ponavadi takšni tudi brez dokazov sprožajo govorice, ki niso resnične. Vendar jih je vse manj, dvomim pa, da se bodo kdaj re-snično    vsi   delavci   ustvarjalno
vključili v delo samoupravnih or-ganov.«
-  Nekdo nam je rekel, da ste o novem pravilniku o nagrajevanju razpravljali vsi delavci!
»O, o tem pa so res razpravljali vsi. Saj veste, plača zanima vsako-gar. Morda je tako zasnovana raz-prava o tem aktu lahko vodilo za prihodnje,« meni Emil Hočevar.
-  Menda je bilo včasih tudi veli-ko  odsotnosti  z  dela zaradi bo-lezni.
»Ja, včasih je bilo tega več ka-kor danes. Imamo svojo obratno ambulanto in tudi v njenem delu so nekatere novosti. Če je človek bolan, naj ostane doma in se poz-dravi. Toda izostajanj zaradi vsa-kršne malenkosti sedaj ni več.«
-  Rekli ste, da ste reorganizirali tudi sindikat. Vemo, da ste na po-dročju športne rekreacije eden na-juspešnejših kolektivov v občini Center. Kako pa je s kulturnim delom?
»Na tem področju smo začeli z ustanovitvijo pevskega zbora. Se-veda vsi upamo, da je to le prvi korak.«
• Zadovoljiv družbeni standard
Tiskarsko delo sodi med tista dela, ko napake ni moč popraviti. Potiskanega kartona človek ne more oprati. Tega mnenja je tudi Andrej Bakovnik, ki pravi, da je od kakovosti njegovega dela odvi-sna vsa nadaljnja proizvodnja. On je tudi tisti, ki lahko privarčuje s kakovostnim delom največ mate-riala.
»Na hrup ob stroju se privadiš, vendar je prav med tiskarji največ nesreč pri delu.«
-  O stanovanjih se nismo še nič pogovarjali. Kako je s tem pri vas?
»V zadnjem času se vse hitreje rešujejo stanovanjski problemi delavcev. Letos je dobilo nova sta-novanja deset delavcev, pet pa se jih je z družinami vselilo v stara, toda mnogo boljša od tistih, kjer so prebivali do tedaj. V tovarni lahko dobimo tudi posojilo za gradnjo hiše.«
-  Delovni  pogoji so slabi. To smo opazili že takoj, ko smo vsto-pili. Tudi delo ni ravno lahko...
» ... Tudi pretirano težko ni,« je v besedo vskočil Andrej. »Najtežje je delavkam, ki vlagajo karton v tiskarski stroj. Vsak dan tako pre-mečejo do sedem ton kartona.«
-  Hoteli smo vas povprašati, ka-ko je z odmori, prehrano?
»Imamo svojo menzo in dobimo bone. Hrana je dobra, seveda pa so tudi nezadovoljneži. Toda taki so povsod. Mimo odmora za malico gremo lahko po potrebi na »čik pavzo«, saj vsakdo najbolje sam ve, kdaj lahko to stori in tudi nor-mo mora izpolniti. Toda norme lahko presegamo tudi za trideset odstotkov, kar pomeni, da niso na-rejene strogo in človeku ne bi do-pustile dihati.«
Vsi so si enotni v ugotovitvi: se-daj je v tovarni drugače, čeravno si še obetajo spremembe. In spre-membe bodo. V Kartonažni tovar-ni razmišljajo, kako bi uvedli si-stem, ko bi vsak delavec vsak dan beležil svoje delo in si lahko na koncu meseca sam izračunal, ko-likšen bo njegov osebni dohodek. Razmišljajo tudi o tem, kako po-pestriti delo sindikalnih skupin, kako pritegniti čim večji krog de-lavcev za samoupravljanje, kako zmanjšati število nezgod pri delu, kako izboljšati delovne pogoje, kako... Naj bo dovolj. Veliko na-črtujejo in prav zato delavci brez strahu zro y prihodnost, kajti pra-vijo:
»Dokler bo dovolj dela, se niče-sar ne bojimo!«
Iztok Lipovšek