Obnovljena izdaja - Leto XVII. - štev. 3 (674) - Trst - 26. februarja 1965 40 lir oosf-G^i
— Občinski svet v Miljah je na izredni seji, ki je bila v sredo, odobril enotno resolucijo z zahtevo po ohranitvi in okrepitvi ladjedelnice Sv. Marka.
— Tudi v tržaškem občinske svetu je prišla do močn . izr enotna zahteva po ohranil, ’ sdje-' delnice Sv. Marka.
k eni
1 da je za nastali položaj v zvezi z ladjedelnico Sv. Marka odgovorna predvsem vlada, pa tudi deželni odbor, ker ni storil svoje dolžnosti, ko je pripravil seznam zahtev v okviru vsedržavnega načrtovanja. V {limu nimajo razumevanja za po-.trebe Trsta.
•
M»
• -
— Na seji deželnega sveta, ki je bila prav tako v sredo je svetova-vec tov. Sema še enkrat poudaril,
— V torek je stavkalo okrog 120 tisoč Tržačanov in na Goldonijevem trgu je bila veličastna protestna manifestacija. Italijanska televizija je vse to enostavno prezrla.
I
Obstoj ladjedelnice Sv. Marka v Trstu je v veliki nevarnosti. Ta nevarnost izhaja iz diktata Evropske gospodarske skupnosti, ki od Italije zahteva naj zmanjša zmogljivost svojih ladjedelnic od letnih 800 tisoč ton na 500 tisoč ton. Državna družba Fincantieri je uvrstila med obrate, ki naj se «preusmerijo», tudi ladjedelnico Sv. Marka. Pri tem se ni ozirala na tradicije, ki jih ima tržaško mesto na področju ladjc-delniške industrije in ne na druge okoliščine.
Ladjedelnica Sv. Marka je razmeroma stara. Njen nastanek sega v leto 1849. Postopoma so jo izpopolnjevali in opremili tako, da so v njej lahko gradili največje prekooceanske velikane. Po združitvi tega ladjedelniškega obrata z ladjedelnico v Tržiču in Tovarne strojev Sv. Auùicja su lictstene i,v4i videne jadranske ladjedelnice — CRDA. Tako je nastal največji ladjedelni-ški kompleks na Jadranu.
Med drugo svetovno vojno so obrati CRDA utrpeli veliko škodo. Z državno podporo so jih v razmeroma kratkem času obnovili. Vzporedno z obnovo pa ni prišlo do u-streznega posodobljenja naprav celotnega kompleksa in zato se je obratovanje skrčilo. Skrčenje obratovanja je pripisati tudi pomanjkanju naročil in seveda tuji konkurenci.
Kljub vsem tem neugodnostim pa so v Združenih jadranskih ladjedelnicah v zadnjih desetih letih zgradili skupno 39 sistem, 18 tovornih ladij, 12 potniških ladij, med katerimi tudi 5 za prekooceansko plovbo.
Če bi se uresničila ukinitev ladjedelnice Sv. Marka, bi se znašlo na cesti 4000 delavcev in če tem prištejemo še ostale družinske člane, lahko ugotovimo, da bi se znašlo okrog 12.000 ljudi v skrajno kritičnem položaju. Tudi preusmeritev proizvodnje tega obrata ne bi rešila kritičnega položaja delavcev in njihovih družin. V tem primeru ki kvalificirani delavci bili ponovno zaposleni kot navadna delovna sila, vprašanje pa je kje in kako bi se zaposlili.
Z ukinitvijo tako pomembne ladjedelnice, pa tudi s preusmeritvijo njene proizvodnje, bi ne bili hudo prizadeti samo delavci in teh-njki in njihove družine, marveč tuoi trgovci, gostinci, obrtniki in drugi Podjetniki, skratka vse mesto.
_ato je razumljivo, da se danes dviga tako enoten in tako odločen glas prott ukinitvi ladjedelnice Komunisti so že več let opozarjali na nevarnosti. Tisti, ki vladajo, te nevarnosti niso videli in je niso hoteli videti. Komunisti so trdili in trdijo tudi danes, da je gospodarska politika vlade zgrešena. Zahtevali so in zahtevajo tudi danes, »aj se ta politika menja, kajti le tako bodo odstranjene take in podobne nevarnosti, kakršna sedaj grozi tržaški ladjedelnici Sv. Marka.
M. K.
Splošna stavka in veličastno zborovanje na Goldo-i nijevem trgu izražata odločnost vsega prebivalstva
Ves Trst je v torek odločno protestiral proti nameravani ukinitvi ladjedelnice Sv. Marka. Splošna stavka, ki se je začela ob 11. uri in se zaključila ob polnoči, je popolnoma uspela. V nobenem podjetju, v nobenem uradu niso delali. Zaprte so bile tudi vse šole. Prav tako so bile zaprte vse trgovine in vsi javni lokali. Tramvaji,
trolejbusi in avtobusi niso vozili. Za nekaj časa je 'utihnila tudi radijska postaja. Skratka: mesto je bilo tako kot bi skoro' izumrlo. Pa nc samo mesto, temveč tudi okolica in vse vasi na Tržaškem.
Nekoliko pred 11. uro so začele prihajati na Goldonijev trg nepregledne množice delavcev. Iz vseh koncev mesta so prihajale ko-
lone delavcev, ki so nosili transparente s parolami proti nameravani ukinitvi največjega tržaškega industrijskega podjetja. Goldonijev trg je bil premajhen, da bi lahko sprejel vse, ki so se želeli udeležiti zborovanja, ki sta ga organizirali Nova delavska zbornica-CGIL in Delavska zbornica-CISL. Na zborovanju, ki se je začelo ob 11. uri je najprej spregovoril predstavnik CISL. Med drugim je poudaril, da je ladjedelnica Sv. Roka v Miljah prenehala Obratovati, da je kovinarsko podjetje Crane-Orion v veliki nevarnosti, sedaj je v prav taki nevarnosti tudi največja tržaška ladjedelnica, Sv. Marko. Toda Trst ne bo nikoli dovolil, da bi do tega prišlo.
Tajnik Nove delavske zbornice-CGIL, tovariš Calabria, je v svojem govoru najprej ugotovil, da Trst morda še nikoli ni bil tako združen kot v sedanji borbi za ladjedelnico Sv. Marka. Tokrat ne dvigajo glasu proti ukinitvi tega največjega industrijskega objetka samo delavci, tehniki, uradniki, marveč se dviga tudi glas trgovcev, obmikov, podjetnikov, gostincev, delavcev vseh kategorij in sploh glas vsega tržaškega prebivalstva. To je še en dokaz, je odločno poudaril govornik, da ni mogoče ukiniti ladjedelnice kot se da z radirko zbrisati progrešek na kosu papirja. Trst je
nastal in se razvil okrog svojih ladjedelnic in pristanišča, ki sta še vedno stebra-nosilca vsega tržaškega gospodarstva in činitolja življenja tržaškega mesta. Kdor pozablja to, spravlja v hudo nevarnost vse mesto. Tu niso zaman gradili ladij 135 let, zato ne bo Trst nikoli sprejel niti preusmeritve te svoje ladjedelnice.
V nadaljevanju svojega govora je tovariš Calabria dejal: Petletni gospodarski načrt je, kar se tiče ladjedelništva, čisto umetna tvorba. Ta načrt ne upošteva gospodarske zakonitosti, saj hoče skrčiti letno proizvodnjo ladjevja od 800 tisoč na 500.000 ton. CGIL se bori proti temu načrtu. Če bi uresničili ta načrt, bi morali zapreti tudi ladjedelnice v Livornu, La Spezii in v Benetkah. V resnici pa je potrebno, da vse te ladjedelnice o-bratujejo, saj je nujno, da se vsa italijanska mornarica okrepi, da se poveča pomorski promet.
CGIL se v polni meri zaveda, da je reševanje teh vprašanj treba iskati v okviru vsedržavnega in deželnega načrtovanja, seveda pa je potrebno, da se iskanje teh vprašanj išče na popolnoma novi osno-vi, kajti dosedanji način reševanja teh problemov je privedel do tega, da je danes zaprta ladjedelnica Sv. Roka v Miljah, da je kovinarsko podjetje Crane-Orion v zelo veliki nevarnosti, da Trst že dejansko postaja nekak privesek industrijskega področja v Padovi in Mestrah. To je privedlo do tega, da je danes Trst v vsedržavnem okviru na 92. (Nadaljevanje na zadnji strani)
2 • DELO
26.2.1965
Eugenio Curiel
II.	I	a ■	■	XS	• W I
24. februarja 1965 je minilo dvajset let od dneva, ko je v Milanu padel Eugenio Curiel, zadet od rafala nacifašističnih morilcev, fe dni .se tega velikega komunističnega voditelja in borca za svobo^
Ob dvajsetletnici njegove mučeniške smrti
med kmečkim prebivalstvom. Slovenci so bili upravičeno ponosni, da so imeli v svojih vrstah nižji od-
itelja in borca za svob» stotek nepismenih nego kateri kodo in	demokracijo, priznanega ^ ^g; nairod v Evropi. Fašizem
znanstvenika in politika spominja- J j,e uni^ii slovenske šole in uvedel jo na številnih manifestacijah, j samo pouk v italijanščini. Tudi du-
i ______I i L.	1 ^ ^	v 11 r» rt	tl	.	..	t	i ;  » 1 1
zborovanjih, komemoracijah, pa tudi na sejah občinskih in pokrajinskih svetov po vsej državi; v nedeljo pa bo v Padovi osrednja spominska manifestacija, na kateri bo govoril generalni sekretar KPI tovariš Luigi Longo.
Eugenio Curiel se je rodil v Trstu 11. decembra 1912. Po dovršeni srednji šoli v rodnem mestu se je vpisal na univerzo v Padovi, kjer je leta 1933 dosegel doktorat in kmalu postal docent.
Delavskemu gibanju se je Curiel pridružil že tedaj, ko je obiskoval srednje šole. Deloval je seveda v največji konspiraciji. Svojo politično aktivnost je razvil zlasti tedaj, ko je bil na univerzi v Padovi. Trudil se je, da bi študirajočo mladino, približal delavcem in skupaj z njimi protifašističnemu gibanju. Leta 1934 je skupaj z drugimi tovariši ustanovil na univerzi v Padovi komunistično celico akademikov. Leta 1936 je odšel v Pariz, kjer se je aktivno povezal z vodstvom partije. Leta 1938 je bil drugič v Parizu in ko je eno leto kasneje skušal še tretjič tajno oditi v Francijo, ga je švicarska policija aretirala. Pa izpustitvi iz zapora se je vrnil v Trst, kjer ga je fašistična OVRA aretirala in predala posebnemu sodišču, ki ga je obsodila na pet le konfinacije. Odvedli so ga na otok Ventotene, kjer je bilo konfiniranih mnogo antifašistov iz raznih delov Italije. Med konfiniranci je bilo tudi mnogo Slovencev iz raznih delov Primorske in iz Trsta in Hrvatov iz Istre. Na tem otoku je ostal do padca fašizma. 31. avgusta 1943 je odšel v Milan, kjer je deloval v uredništvih partijskih listov «l’Unità» in «La nostra lotta». Poleg pisanja člankov je seveda neumorno deloval na političnem področju, organiziral in agitiral za splošen upor proti nacifašizmu. Posebno pozornost je posvečal vprašanju mladine. Trudil se je zlasti za ustano-vitev Mladinske fronte, v kateri so bile zastopane vse protifašistične struje. Po ustanovitvi te fronte je postal njen prvi tajnik in voditelj. Žal, .ni dočakal dneva, ki ga je tako željno pričakoval — dokončnega poraza nacifašizma in osvoboditve.
Eugenio Curiel se je kot priznan politik in kot razgledan proučevalec socialnih in ekonomskih problemov družbe zanimal tudi za vprašanja Slovencev in Hrvatov, ki so bili po prvi svetovni vojni priključeni k Italiji. To potrjujejo tudi zapiski, ki jih je sestavil, ko je bil konfiniran na otoku Ventotene in pa razprava, ki jo je med osvobodilno vojno objavil v komunistični reviji «La nostra lotta».
V razpravi, objavljeni v reviji «La nostra lotta» je med drugim zapisal, da je italijanska predfa-šistična demokracija začasno sicer priznala nekaj kulturne avtonomije pripadnikom slovenske narodne skupnosti, podčrtal pa je, da je bila ta avtonomija v resnici dosti manjša o tiste, ki so jo Slovenci imeli že pod staro Avstrijo.
«Omenjeno avtonomijo — tako piše Curiel — ki jo je pred-fašistična demokracija priznala slovenskemu ljudstvu, je fašizem nasilno ukinil. Prepovedane so bile slovenske in hrvatske stranke, zatrt je bil nekoč cvetoči svobodni tisk, ki je bil •/?!? razšli en tu V
hovnikom so prepovedovali pridigati v slovenskem ali hrvatskem jeziku. Na slovansko in hrvaško o-zemlje je navalila truma fašističnih funkcionarjev, podeštatov, občinskih tajnikov, učiteljev, karabinjerjev in miličnikov, kot da bi to ozemlje bilo pod vojaško okupacijo.
«Zadruge, ljudske hranilnice in posojilnice, obrtniške blagajne in društvene ustanove so bile oplenjene in uničene. Na istrsko in kra-ško podeželje je prodiral italijanski finančni kapital in vedno bolj spodrival mali slovenski in hrvaški trgovski kapital, značilen za malo kmečko posest. Istra in Kras sta bila sorazmerno mnogo bolj zadolžena kakor druge pokrajine v Italiji. Občine so upravljali po običajnih kriterijih fašistične administracije in javne dobrine so bogatile italijansko «gospodo», znano uzur-patorsko istrskega kmeta.
«Kateri izmed nas Tržačanov se ne spominja z grozo trpljenja, ki ga je fašizem .povzročil slovenskemu in hrvaškemu ljudstvu? Kdo se ne spominja neukročene volje teh ljudstev, da se osvobode, tiste volje, ki jo fašizem ni mogel zlomiti; kdo se ne spominja puljskih mučenikov iz leta 1929, bazoviških mučenikov iz leta 1931 in vseh drugih junakov, ki so padli? Kdo se me spominja Tomažiča in vseh, ki so jih leta 1941 ustrelili v Trstu?
V nadaljevanju svoje razprave Curiel tako-le piše :
«V spominu mi je ostala neka vas ob vznožju Nanosa. Le nekaj hiš
Klical je mladino k enotnosti in v boj proti naci-fašističnemu sovražniku. Njegova vera in njegov vzgled sta privabila mladino in On jo je znal voditi v junaškem boju ter jo organizirati v močni Fronti. Pričujoč povsod, kjer je bilo potrebno organizirati, se bojevati in opogumljati; zasledovan od sovražnika, ki je gledal v njem nevarnega nasprotnika, ni opustil boja. Na predvečer zmage je padel v zasedi, ki so mu napravili nacifašistični morilci. Bil je slaven vzgled heroizma.
(Iz motivacije podelitve
zlate kolajne)
vodil razorana poljska pot. Vas je oddaljena pet ur hoda od avtobusnega postajališča. V njej vlada črna beda. Nobene trgovine ni. Veliki davki tlačijo revno gospodarstvo. Edini vir dohodkov prinaša skromna živinoreja. Nerodovitna kamnita zemlja daje zelo skope pridelke. Kmetje so z velikim trudom tu in tam med sivino uredili skromne njivice. Na ramenih so znosili skupaj nekaj rdečkaste prsti.
«V vas pogostoma prihajajo patrulje karabinjerjev ali miličnikov z nabasanimi puškami. Stopajo pred zaprtimi vrati bornih hiš v tišini splošnega sovraštva.»
Res je porazna slika te vasi ostala živo pred očmi Curiela, a služila mu je pri proučevanju zgodovinske in kulturne problematike tudi tedaj, ko je na otoku Ventotene, kjer je bilo konfiniranih mnogo Slovencev in Hrvatov, pomagal svojim tovarišem pri proučevanju nacionalnih problemov Julijske ,‘Najine in Trsta. In iz beležk, ki
ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Multilateralna jedrska oborožitev NATO
^ ... __________ __________... so se
na griču sredi gozdičevja. Do vasi \ ohranile, je to jasno razvidno.
Problem multilateralnih jedrskih sil je še vedno aktualen in o njem se še vedno mnogo govori in piše. Četudi je prišlo pri poskusih za ustanavljanje multulateralnih jedrskih sil do več zapletljajev, ameriški imperialisti še niso opustili svojih namenov in še vedno iščejo rešitev s taktiziranjem.
Kot je znano je pobuda za ustanovitev multulateralnih jedrskih sil prišla iz vrst ameriških izvedencev za Evropo. Prvotni namen teh izvedencev je bil nuditi zahodnoevropskim deželam neko drugačno pot, kot je ustanavljanje nacional
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOC JOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Parlamentarci KPI za slovensko šolo in šolnike
Poslanka Marija Bernetič je pred kratkim naslovila tri pismena vprašanja ministru za javno vzgojo glede nekaterih zelo važnih problemov slovenske šole in šolnikov. Vprašanja so podpisali tudi poslanci KPI Raffaele Franco iz goriške pokrajine, Mario Lizzerò iz videmske pokrajine in Giorgina Frian-Levi.
V prvem vprašanju je med drugim poudarjeno, da ni še ustanovnih dekretov za slovensko srednjo šolo v Gorici in za slovenske srednje šole v Ulici Frausin pri Sv. Jakobu v Trstu, v Ulici Caravaggio pri Sv. Ivanu, v Ulici Montor-sino v Rojanu, na Opčinah, Kati-nari in Proseku, v Nabrežini, Križu in Dolini.
Prav tako je poudarjeno, da ni še rešen problem stolic za matematiko in fiziko na slovenskih učiteljiščih v Trstu in Gorici. Na učiteljišču v Trstu sta v ta namen dodeljena dva profesorja, na učiteljišču v Gorici pa samo en profesor, ki pa mora poučevati tudi na drugih šolah, da lahko dobi celotno plačo. Tudi pouk filozofije in zgodovine na klasičnih licejih tako v Trstu kot v Gorici ni še urejen, pa čeprav ustanovni dekret predvideva dve ločeni stolici za zgodovino in filozofijo.
V tem pismu je tudi poudarjeno, da so bile slovenske osnovne šo’ n? rTVžaškem in Goriškem u-
stanovljene z dekretom predsednika republike že marca 1964, da pa ni bil še določen organik za vsako šolo in da niso bili razpisani natečaji.
V	drugem vprašanju omenjeni komunistični poslanci vprašujejo ministra za javno vzgojo, kdaj bo razpisal posebni natečaj za habilitacijo šolnikov, ki poučujejo na šolah vsaj pet let ter ga opozarjajo na obljubo, ki jo je leta 1961 tedanji namestnik ministra Elkan dal sindikalni delegaciji prizadetih šolnikov iz Trsta in Gorice. (Omenjeni namestnik ministra je namreč obljubil razpis posebnega natečaja, ki ga predvideva člen 12 za kona o slovenski šoli 1 Zaradi sedanjega neurejenega položaja so hudo prizadeti pro esorji na slovenski ' šolah, ki poučujejo že več kot deset let in ki niso imeli še možnosti, da bi se udeležili nate-‘C'ja.
V	tretjem pismenem vprašanju so komunistični parlamentarci opozorili ministra za javno vzgojo na položaj nekaterih profesorjev slovenskih višjih srednjih šol v Trstu in Gorici, ki poučejejo na stolicah, ki jih določa organik, toda ne dobivajo enakih prejemkov kot njihovi kolegi na enakih italijanskih šolah. Podpisniki pisma vprašujejo ministra, kaj bo ukrenil, da se odpravi ta krivica, ki povzroča nezadovoljstvo prizadetih šolnikov.
Kdaj bo dokončana nova šola pri Sv. Ivanu?
Pokrajinska svetovalka KPI Jelka Gerbec je 20. februarja 1965 naslovila predsedniku pokrajinske u-prave v Trstu naslednje vprašanje.
Zaradi velike zamude, s katero se izvršujejo dela za gradnjo šolskega poslopja, kjer bosta imeli sedež trgovska akademija in znanstveni licej s slovenskim učnim jezikom, dela, ki so se pričela ìeta 1961. in ki bi se morala končati pred začetkom tekočega šolskega leta, vprašujem:
1.	kateri so razlogi tega neznosnega stanja, ki je že povzročilo u-pravičene proteste dijakov;
2.	kakšne ukrepe je povzel pokrajinski odbor in kaj le-ta namerava storiti, da se nemudoma odpravi sedanje stanje in čimprej začne uporabljati šolsko poslopje.
ntu se m m;
Celoletna naročnina znaša 1000 lir, polletna pa 550 lir.
nih jedrski»! sil. Medtem ko so bi-.1 še nekoliko strpni ob nastanku britanskih jedrskih sil, pa so postali razburjeni ob nastanku franco skih. Vprašanje so postavili neka ko tako-le: kako naj bi prišlo do združenja Evrope, če obstajata vendar •" dve vrš ti dr/iV, čru: / bombo -in druge brez nje?
Kot vidimo, jim tedaj ni bilo veliko do strateškega vidika tega vprašanja, saj imajo vendar ZDA V svoji posesti podmornice s projektili Polaris, ki morejo imeti podoben če že ne enak strateški učinek, kakor ladjevje, ki so ga načr to vali. Veliko bolj jim je bilo do političnega vidika, ki naj bi ga dobila uresničitev njihovega načrta o multilateralnih jedrskih silah NA TO.
Z namenom, da bi dokazali u-resničljivost načrta o multilateralnih jedrskih silah NATO, so ameriški vladni krogi seveda takoj poskrbeli za dokazila. Konec oktobra 1964 je ameriški zunanji minister Rusk njihovo utemeljenost in izkušnje razlagal med drugim tako-le: ... Predvidene multi lateralne sile NATO bi mogle ust variti boljše ravnotežje sil v Evro pl. Mešana posadka, v kateri so Amerikanci, Britanci, Zahod. Nem ci, Italijani, Grki, Turki in Holandci je živi dokaz, da imajo lahko ladje NATO posadke, ki so sestavljene iz različnih nacionalnosti... Načrt multilateralnih jedrskih sil je ukrep, ki veliko obeta glede e-notnosti NATO na vojaškem področju.... Razdelitev odgovornosti za jedrske preventivne sile proti vojni nudi priložnost za skupno akcijo glede vprašanja, ki je življenjsko važno za vsakega zaveznika..,. Sčasoma bi mogli dodati tudi druge sisteme oborožitve multilateralnim silam v njihovem okviru pa bi morali postati iedrski posveti med severnoatlantskimi zavezniki učinkoviteiši... Mešana lastnina in mešane posadke ne bodo avtomatično zagotovile krepitve partnerstva v Atlantski zvezi, omogočile na bodo velik korak naorej in pomagale v smeri nenehnega na-nredka.... Ta dejstva naj bi izboljšala upanje na prepoved širjenja jedrskega orožja....
Na nodlagi te in takšne Rusko-ve razi afre namenov in izkušen j moremo sklepati, da je costala u-
( Nadalje vanje na zadnji strani)
26. 2.1965
DELO • 3
Za DOžiiiiiev delovali
slouensKe lluilske prosvete
Rezultati dela «Ljudskega odra»
Ob šestdesetletnici ustanovitve prvega Delavsko izobraževalnega društva
?
S seje glavnega sveta SHLP
V	soboto 13. februarja je bila v Trstu seja glavnega sveta Sloven-sko-hrvatske ljudske prosvete. Na sejo so bili povabljeni tudi neka teri prosvetni delavci, nečlani glavnega sveta. Na dnevnem redu je bila razprava o položaju na slovenskem prosvetnem področju, o sedanjih nalogah in o perspektivah za bodočnost. Uvodni referat je imel tajnik Mirko Kapelj, predsedoval pa je član tajništva Albin Škrk.
S te seje posredujemo našim bravcem naslednje :
Ljudsko prosvetno delovanje je potrebno morda še bolj kot v preteklosti. In to iz številnih razlogov. Tisti, ki menijo, drugače in ki trdijo, da je ljudska prosveta zastarela, neaktualna, neučinkovita v sedanji «moderni» dobi, se motijo. Pogubonosna asimilacija si marsikje utira pot in zmotno bi bilo, •če bi to prikrivali; pasivizacija zajema vedno širši obseg in tej sledi tudi narodna mlačnost ter splošno brezbrižje.
V	vseh časih je bila lepa pesem ali igra, dobra kniga ali predavanje v materinem jeziku ne le sredstvo splošne omike marveč tudi sredstvo zb tajanja, krepitve in dviganja narodne zavesti in narodne kulture, o je seveda tudi danes.
Zgrešeno ni bilo tolmačiti krepitev ljudske prosvete zaradi golega strumentalizma. Kulturni domovi bi bili odveč, če ne bi bilo kulturnega življenja.
Tudi morebitna mnenja, da bi poživitev delovanja ene organizacije, v tem primeru društev, ki so včlanjena v Slovensko-hrvatsko ljudsko prosveto, zavirala prizadevanja za dosego enotnosti na ljudsko prosvetnem torišču in za dosego dokončnega cilja, ki stoji pred nami — t.j. združitve Slovensko-hrvatske ljudske prosvete in Slovenske prosvetne zveze — bi bilo zgrešeno, kajti brez delovanja ni življenja in brez življenja ni niti enotnosti.
Ljudsko prosvetno delovanje je potrebno povsod, tako v krajih, kjer prosvetna društva obstajajo kot v krajih, kjer društev ni; tako v Trstu kot v Nabrežini ali pri
Sveti Barbari, ločeno ali skupno.
T\da samo razpravljanje o potrebi ljudsko prosvetnega delovanja, o enotnosti, ki je potrebna - nekakšno akademsko razpravljanje na vrhu in brez aktivnega sodelovanja baze - ne more privesti nikamor in ne more roditi zaželenega uspeha.
Seveda je za poživitev delovanja nujno potrebno tudi aktivno osrednje vodstvo, dejansko aktivno središče, za koordiniranje
Pojavi, do katerih je prišlo v nedavni preteklosti, ko so nastale nekatere ločene skupine, več ali manj odrezane od katerega koli centra, se niso najbolje izkazali. Take skupine so bile kot veje odsekane od drevesa, iz katere bi bile morale črpati sokove, zato so polagoma zamrle. Izkazalo se je, da ni bila dovolj le dobra volja in prizadevnost nekaterih posameznikov.
Dosedanji poskusi za ustvaritev sporazumne enotnosti na področju I napredne ljudske prosvete niso še rodili pričakovanih sadov. V nekaterih krajih se je enotnost ustvarila takorekoč sama od sebe, drugod do nje ni prišlo Opčine, Križ, Ricmanje, pa tudi PodlonjeolSv. Ivan nam to potrjujejo. Treba bo pač izslediti nova pota, toda še prej je potrebno doseči poživitev delovanja.
Prvi koraki za združitev so bili storjeni že pred osmimi ali devetimi leti. Tedaj ali nekoliko kasneje j-e prišlo tudi do spojitve nekaterih pevskih zborov in dramskih družin ter do skupnih prireditev (n. pr. Prešernove, Aškerčeve idr.). Toda kasneje je vprašanje enotnosti obtičalo nekje sredi poti in danes smo priča temu, da Slovenska prosvetna zveza nadaljuje po svoji poti (in tudi letošnja Prešernova proslava v Kulturnem domu to potrjuje, četudi na njej sodelujejo tudi pevci, ki so člani Slovensko-hrvatske ljudske prosvete).
Zelo zgrešeno bi bilo, če bi sedaj opustili prizadevanja za krepitev enotnosti in če bi "" stopili na pot, ki ne vodi k temu cilju. Prosveta je danes morda še bolj kot v preteklosti potrebna, zato jo moramo. poživiti, poživili pa jo bomo z aktivnim delovanjem.
16. marca poteče šestdeset let od ' dneva, ko je bil v Trstu ustanovni kongres Delavsko izobraževalnega društva Ljudski oder, tj. ustanove, ki je izredno veliko prispevala k rasti in razvoju slovenske kulture in zavesti v delavskih vrstah. Največ zaslug za ustanovitev Ljudskega odra ima tovariš Ivan Regent.
O poslanstvu Ljudskega odra, o njegovem vzponu in delovanju, dokler ga niso fašisti uničili, je tovariš Regent takole zapisal:
Ko se je delavstvo začelo organizirati kot razred tudi politično ter začelo ustanavljati svojo razredno politično stranko — tedaj socialde-mokratično — je začelo misliti tudi na svojo splošno izobrazbo, razširjenje svojega splošnega znanja in na svojo vzgojo v duhu razrednega boja. Tedaj se je začelo zavedati da mu je potrebna poleg politične stranke tudi prosvetna organizacija.
Narodi v deželah, kjer so izobraženci iz različnih razlogov posamič ali v skupinah stopali v socialistično gibanje, pri narodih, ki so svoje narodnostno vprašanje že iešili, so nastal delavske prosvetne organizacije sorazmerno zgodaj.
Za to so poskrbeli predvsem so-cialnodemokratični izobraženci, ki so se pridruževali socialističnim vrstam, da bi pomagali delavstvu v njegovemu boju.
Med Italijani v bivši Avstriji je bila samo socialistična ali socialno-demokratična stranka zares demokratična. Zategadelj tisti italijanski izobraženci, ki se zaradi svojih naprednih idej niso mogli pridružiti italijanskemu, objektivno anti-demokratičnemu nacionalnemu gibanju v Avstriji, ali so ga zapuščali in so se hoteli politično udejstvovati, so mogli to storiti samo v italijanski socialistični stranki. Zavoljo tega je stopilo v italijansko socialistično stranko v Avstriji od vsega začetka lepo število italijanskih izobražencev. Ti so prispevali, da so si italijanski delavci v Trstu proti koncu preteklega stoletja u-stanovili poleg svoje razredne stranke tudi svoje kulturno - prosvetno društvo «Circolo di studi sociali».
Slovenska socialnodemokratična organizacija v Trstu se je ustanovila še pred italijansko sorodno politično organizacijo, do ustanovitve kulturno-prosvetne organizacije med slovenskimi delavci v
Preteklo soboto in nedeljo je gostovala v Trstu ljubljanska Drama. Nastopila je s komedijo «Kdo se boji Virginije VVoolf», ki jo je napisal Edward Albee. Delo je bilo podano vsestransko zelo odlično
oooooooooooooooooooooooooooooooooocooooooooooooooooooooooooooo OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO'
Članek o Slovenskem gleda v Trstu, ki smo ga objavili v r nji številki, je zbudil veliko manje. To potrjuje odmev, k imel. Mnenja so seveda ra in to je treba upoštevati. V morebitno podtikanje, namerr H nenamerno, da je bil omei članek naperjen proti najvid slovenski kulturni ustanovi v stu, odločno zavračamo. Poi jamo, da^ je bil edini namen njeneg3 članka pomagati glede
naith-°yi in 'io čimbolj prib! najširšim množicam.
U REDNI« Č/aiie^ o delovanju Slove gledališča v Trstu, ki je bil Ijen v prejšnji številki «De kljub mnogim negativnim n pripomogel k začetku odkrite sije v zvezi z gledališkim toarjem.
Mislim, da je repertoar Sloven-skega gledališča izbran na neki določeni podlagi, a se ta zal mnogo-krat ne vidi. V bistvu je letošnji spored razmeroma pozitiven. Ena pa je bistvena pomanjkljivost tega sporeda, in to je pomanjkanje dela ° Odporništvu. Dejstvo je namreč,
da je publika Slovenskega gledališča predvsem ljudskega značaja in ljudstvo občuti živo ideje Odporništva. Lani je sicer Slovensko gledališče igralo delo «Na zeleni reki čoln», a to delo ima le neke meglene veze s tem.
Ravno tako sem prepričan, da bi bila velika napaka, če bi bile resnične vesti, ki se širijo, po katerih naj bi Slovensko gledališče imelo namen črtati nekaj del iz sporeda in da bi med temi bilo delo socialnega dramatika Brechta «Mutter Courage». Vzrok temu naj bi bila odpoved režiserja Stupice.... Mislim, da pomanjkanje režiserja ni tak problem in da ni Stupica edini režiser, ki pozna Brechta.
Poglejmo sedaj dela, ki smo jih videli:
O «Lipetu za luno», ki ga v teh dneh igrajo, bodo sodili gledavci, in ravno s tem v zvezi pripominjam, da sem navaden gledavec in nimam nobenih ambicij akademsko izobraženega kritika.
Kreftovo delo o Prešernu mi je ugajalo, ker sem mogel na odru spoznati našega največjega pesni-
ka kot človeka s svojimi vrlinami, strastmi, napakami. Videl sem o-koliščine in osebe, ki so mu bile spremljevavci na brezkončni poti Življenja in poezije, videl tedanjo družbo, ki jo je Kreft mojstrsko prikazal.
V zvezi z «Moschetto» bi rad opozoril, da je bistvo igre v naslovu «Moschetta, ali komedija o finem govorjenju». Ruzzante je v šestnajstem stoletju postavil na oder govorico preprostih ljudi, nižjih socialnih slojev, ki tedanjih prefinjenih izrazov aristokratskega teatra niso razumeli ali se jim niso mogli približati.
Končno pride na vrsto «Večer slovenske sodobne dramatike». Kai je v tem večeru hudega? Iz prejšnjega članka bi se dalo razlagati naslednje:
«Dialogi» nimajo zgodovinskega obeležja, so pač neka splošna kri- ! tika «stalinizma», oz. socialistične družbe in da so «razveselili stare in nove antikomuniste.»
«Študentska soba» prikazuje psi-hopatičen primer mladenke, a ne tazume se jasno kje so vzroki tega.
«Bernardek» prikazuje «šefe» slovenske province (zakaj samo province) in postavlja ugotovitev, da je ideja igre v «blaznem Ber-nardku».
Po mojem mnenju so vsa tri dela pozitivna, ker prikazujejo napake in degeneracije v socialistični družbi in s tem vrše važno kritično funkcijo.
Napake so! In vse tri enodejanke slone Ha stvarnosti, a stvarnosti ne smemo olepšavati ali kot noj zaviti glavo v pesek, da bi ne videli resnice. Korenito je treba poseči in odpraviti vzroke teh napak.
Da pri tem sodelujejo tudi umetniki je nujno, ker se mora to vršiti na demokratični bazi in teater, film, televizija so najuspešnejša sredstva stika z ljudstvom.
Da to spoznamo tudi mi je prav. \ Resnica je sestavljena tudi iz senc : in mislim, da je minil čas, ko sta se v socialističnih deželah cedila samo mleko in med. (Tudi To-
STOJAN SPETIČ
(Nadaljevanje na zadnji strani)
Trstu pa je prišlo šele leta 1905. Do tistega časa in še nekaj let kasneje ni bilo v vrstah slovenskega socialdemokratičnega gibanja v Trstu nobenega izobraženca, ki bi bil dal pobudo za začetek kulturno-prosvetne dejavnosti med delavstvom. Od delavcev samih, kakršni so bili v tistih časih, skoro ni bilo pričakovati, da bi bili mogli razumeti nujno potrebo širjenja in poglabljanja svojega splošnega, zlasti pa še socialističnega znanja. In vendar si ne moremo misliti zmage proletariata brez lastnega prizadevanja, da bi si kot razred pridobil napredno znanje.
Slovensko narodno gibanje je bilo objektivno demokratično in je nudilo tedaj vsem slojem slovenskega prebivalstva, tudi delavcem, zlasti še izobraženstvu zadosti prostora v svojih vrstah. Slovensko delavsko socialistično gibanje ni moglo nuditi izobražencem nič drugega mimo preganjanja in revščine. Od tod totalno pomanjkanje priliva izobražencev v slovenske socialistične vrste, kar je trajalo tja do leta 1907-1908. Navzlic temu so nekateri tržaški slovenski socialisti že leta 1904, in morda še po prej, začeli čutiti in slutiti pomanjkanje kulturno-prosvetne dejavnosti. Knjig delavci niso mogli kupiti, v gledališča niso mogli; za take «luksuznosti» ni bilo sredstev. Njihovo delo je trajalo po 10 in celo po 12 ur na dan. Ni težko razumeti, da sta bila njihova izobrazba in njihova vzgoja izredno pomanjkljiva. To pomanikljivost so morali v svojem razrednem političnem gibanju močno čutiti. Zato so si leta 1905, na pobudo nekaterih mladih socialistov ustanovili v Trstu prvo delavsko prosvetno društvo ali, kakor se je imenovalo «Delavsko izobraževalno društvo Ljudski oder», čigar ustanovni kongres je bil 16. marca 1905. Priprave za ustanovitev tega prvega delavskega prosvetnega društva so bile zelo težke in so trajale dolgo tudi zaradi absolutnega pomanjkanja najpotrebnejših sredstev. Pobudniki tedaj niso mislili toliko ha gledališki oder, kolikor na predavateljsko tribuno.
Med nekaterimi ustanovitelji Ljudskega odra je v začetku prevladovalo mnenje, da naj bi bilo to prosvetno' društvo predvsem predsoba socialistične stranke; nekakšna past, s pomočjo katere naj bi socialni demokrati lovili ljudi, predvsem delavce, za svojo politično stranko. Tega mnenja so se posamezniki držali dokler jih ni stvarnost prepričala, da so bile take misli le prazne iluzije. Kot «predsoba socialnodemokratične stranke», kot past za lovljenje ljudi v politično gibanje se namreč Ljudski oder ni izkazal. Svoje člane je Ljudski oder nabiral med delavci, ki so bili sindikalno in politično že organizirani. Njim je bil namenjen. Kot prosvetno društvo je Ljudski oder svojo nalogo v polni meri izvršil.
Ljudski oder je kulturno-pro-svetno delo razširil iz mesta na deželo, tako, da je imel eno leto po prvi svetovni vojni na Primorskem in v Istri 64 podružnic. Skoro vsaka podružnica je imela svoj pevski zbor, dramatični odsek, knjižnico, čitalnico, predavateljski odsek.
Ljudski oder je seznanil tržaške in primorske delavce z najpriljubljenejšimi slovenskimi imeni na torišču znanosti, književnosti in u-metnosti. Med tistimi, ki so počastili tržaško delavstvo s svojimi lepimi predavanji, in ki so tako počastili tudi sebe, so: Ivan Cankar, Ivan Prijatelj, Etbin Kristan, dr. Henrik Tuma, dr. Dragotin Lončar, Zofka Kveder, dr. Lavo Čermelj in drugi.
Ljudski oder pa ni samo orga-
(Nadaljevanje na zadnji strani)

4 • DELO -----------------------------
Prva seja novoizvoljenega obč. sveta v Zgoniku
Nadaljevanje
V soboto 13. februarja je bila prva seja novoizvoljenega občinskega sveta v Zgoniku. Na njej so izvolili za župana tovariša Josipa Guština iz Zgonika. Za odbornika sta bila izvoljena tov. Vladimir Ci-bic iz Devinščine in Albin Hrovatin iz Briščkov, za namestnika odbornikov pa Ivan Godnič in Karlo Grilanc.
Po izvolitvi se je novi župan zahvalil za zaupano mu mesto, volivcem pa se je zahvalil, da so v tako velikem številu oddali svoj glas Listi demokratične enotnosti. Obljubil je, da bo posvetil vse svoje sile v dobrobit občine.
Novem županu občine Zgonik, tovarišu Josipu Guštinu iskreno čestita zgoniška sekcija KP ter mu želi mnogo uspehov pri delovanju v dobrobit vseh občanov. Ob tej priliki se sekcija KP zahvaljuje bivšem županu tovarišu Alojzu Pircu za vse, kar je napravil v korist občine.
Prerani grob v Zgoniku
Pretekli petek je v tržaški bolnici umrl tovariš Viktor Milič iz Zgonika, star šele 36 let. Pokojni je bil poznan kot fant zelo mirnega značaja, zato je bil zelo priljubljen v svoji vasi in med znanci. Bil je član zgoniške sekcije KPI. V soboto so ga pokopali v Zgoniku. Pogreba se je udeležilo veliko število domačinov in okoličanov. Ob odprtem grobu se je od pokojnega poslovil tudi pevski zbor Sa-lež-Zgonik pod vodstvom tov. Hermana Miliča.
Naj bo prerano umrlemu tovarišu Viktorju lahka domača gruda.
Sekcija KP iz Zgonika izraža globoko sožalje težko prizadetima bratu Silvotu in sestri Dori kakor tudi ostalim sorodnikom.
Sožalju se pridružuje tudi «Delo».
Vaščani iz Križa, ki se dnevno vozijo na delo v Trst in ki imajo
tedenske vozne karte, so naslovil vodstvu avtobusnega podjetja «La Carsica» naslednje pismo, ki ima nad 100 podpisov:
«Podpisani, imetniki tedenskih avtobusnih vozovnic, se obračamo na naslov, da iznesemo svoje nezadovoljstvo, ker se v urah največjega prometa (okrog 7. zjutraj in od 19. do 20.) vozimo v Trst in nazaj v najslabših pogojih.
Avtobusi, ki jih podjetje stavi na razpolago, so premajhni za število potnikov, ki se dnevno vozijo na delovišča v mesto. Včasih je po petdeset oseb potisnjenih v vozovih, ki so primerni za kakih 20-25 potnikov. Zato potujemo vsi v res neznosnih razmerah in nas vožnja utrudi.
Zato pozivamo vodstvo podjetja, naj vzame v poštev naše potrebe in naj vsaj v urah največjega prometa zamenja male vozove z velikimi ali doda še po enega.»
Podpirajte in širite «DELO»
Preteklo soboto je bila v Trstu seja federalnega komiteja KPI. Na njej je tov. Vidali poročal o zasedanju CK KPI. Govoril je o mednarodnem političnem položaju in boju za mir. Po diskusiji, ki je sledila poročilu, je federalni komite povabil vse tovariše, naj povečajo borbo za mir in proti imperializmu, za novo italijansko' zunanjo politiko, ki je nujno potrebna tudi za to, da bo Trst lahko vršil svoje poslanstvo kot most s socialističnim in takoimenovanim tretjim svetom.
Splošna stavka
mestu v pogledu razvoja osebnega dohodka, da število prebivalcev mesta nazaduje in že obstaja nevarnost, da bo postalo to mesto, mesto upokojencev, saj se že več let mlada delovna sila mora izseljevati ter izkati delo in zaslužek drugod.
Ladjedelnica Sv. Marka je življenjskega pomena za Trst, zato Tržačani ne bodo nikoli dovolili, da bi to ladjedelnico zaprli. Nihče ne prosi miloščine, ampak delo in zaslužek. V interesu vse dežele in države je, da Trst ohrani in okrepi svoje premoženje. Mi hočemo novih ladij, ki bodo plule po vseh mo-rijh sveta. Kdor hoče Trstu dobro, mora sedaj storiti svojo dolžnost, saj gre ža bodočnost vseh slojev prebivalstva in ne le delavcev Trsta.
Govoril je nato še tajnik Delavske zbornice CISL Novelli, ki je med drugim odločno zavrnil načrt, po katerem bi ladjedenica Sv. Marka postala obroben obrat. Veličastno zorovanje pa je zakljčil tajnik kovinarjev FIOM-CGIL tovariš Pino Burlo.
Federalni komite je protestiral tudi proti fašistični strahovladi v Španiji ter povabil tovariše in vse meščane naj dvignejo svoj glas v obrambo tovariša Justa Lopeza de la Fuente, ki ga fašistični biriči nameravajo umoriti.
Sekretar goriške federacije KPI govoril v Novi Gorici
Sekretar federacije KPI za Goriško, tov. Menichino, je v nedeljo govoril v Novi Gorici. Obravnaval je politiko, ki jo KPI izvaja v okviru sedanjega italijanskega družbenega razvoja in stališča KPI do politike levega centra.
NATO
resničitev multilateralnih jedrskih sil NATO vprašanje ugleda in veljave ameriške vlade, ki bo, kot kaže, storila vse, kar je v njeni moči, da uresniči svoj načrt ne glede na razumevanje oziroma nasprotovanje držav članic NATO.
Znano je tudi, da je ameriška vlada s svojim načrtom o multilateralnih jedrskih silah NATO povzročila v atlantskem zavezništvu mnogo razprtij, kar je zelo otipljivo potrdila tudi konferenca držav-članic NATO v Parizu. Na tej konferenci so prišla do izraza različna gledanja na strateške koncepcije. De Gaulle je tedaj zavrnil načrt o multilateralni jedrski oborožitvi NATO. Še posebno do izraza je prišla zaskrbljenost, da pride do sklenitve dvostranskega sporazuma med ZDA in Zahodno Nemčijo.
Zlasti med angleškimi, francoskimi in holandskimi vladnimi krogi povzroča veliko razburjenje in nasprotovanje stališče zahodno-nemške vlade do multilateralnih jedrskih sil NATO in položaj, ki bi si ga Zahodna Nemčija pridobila v Evropi in v Severnoatlantskem paktu z njuno uresničitvijo. Izrečeni so bili že očitki in obtožbe, da je ameriški načrt pripravljen zato, da bi bila Zahodna Nemčija pomirjena, kajti zanjo je to način, s pomočjo katerega bi se posredno ali neposredno dokopala do jedrskega orožja. Vsi pa odklanjajo tudi možnost, ki bi jo lahko izkoristila zahodnonem-ška vlada, da bi se prek uresničitve načrta o multilateralnih jedrskih silah NATO prelevila v steber ameriških interesov v zahodni. Evropi. Po izkušnjah iz druge svetovne vojne pač ne morejo niti Francija niti Anglija niti Belgija niti Holandija dopustiti, da bi se prek načrta o multilateralnih jedrskih silah NATO, ki bi ga dosledno in vztrajno zagovarjala v prvi vrsti ameriška in zahodnonemška vlada, potihoma sprevrgle v vazale Washingtona in Bonna.
Povsem razumljiva je zaskrbljenost svetovne javnosti zaradi načrtov o multilateralni jedrski oborožitvi NATO, v kateri bi zahodnonemška revanšistična vojska imela približno enako težo kot severnoameriška vojska. Ti načrti pa so, naravno, element podžiganja o-boroževalne tekme. Ta tekma seveda ne more pripeljati nikamor drugam nego v hladno vojno, blokovsko napetost, težave v odnosih med Vzhodom in Zahodom. Vse to ne obeta za ohranitev in utrditev miru v svetu prav nič dobrega.
Ljudski oder
niziral predavanj teh prijateljev delavskega gibanja, ni samo populariziral njihova imena in tudi njihova dela. Že po prvem predavanju Ivana Cankarja je bilo v osrednji knjižnici Ljudskega odra v Trstu premalo Cankarjevih knjig, čeprav jih je bilo lepo število. Isto velja tudi za druge predavatelje.
Kdor bo pazljivo zasledoval zgodovino Ljudskega odra, njegovo pevsko in igralsko amatersko dejavnost, ali še posebej vrsto predavanj, ki jih je organiziral, se bo prepričal, da Ljudski oder ne samo ni nikdar bil predsodba socialistične stranke ali kasneje komunistične partije, marveč ni hotel to nikdar biti in je nenehno stremel, da bi v največji meri posredoval delavstvu kolikor mogoče največ znanja in zares kulturnega, vzgojnega razvedrila. Predavanja o delu, znanosti, kulturi, marksizmu, socializmu, o najrazličnejših témah zgodovine književnosti, o témah prirode o najrazličnejših političnih in gospodarskih vprašanjih, o naših književnikih Prešernu, Cankarju, Gregorčiču itd., potrjujejo, da
26. 2. 1965
je Ljudski oder res hotel biti resnična ljudska univerza in da je v resnici tudi bil prva slovenska ljudska univerza.
Vse to lepo, intenzivno in o-gromno delo je bilo skoro vedno izključno v rokah delavcev samih. Vse delo so izvršili v večernih u-rah, ko so po napornem delu prihajali v Ljudski dom, v prostore Ljudskega odra urejevat čitalnice, knjižnice, izposojat knjige itd.. Drugi so hodili k igralskim vajam, tretji k pevskim vajam, četrti k jezikovnemu tečaju nemščine, francoščine, k stenografskim tečajem in k ideološkim tečajem.
Vse to ogromno delo je bilo izvršeno brez vsake pomoči od zunaj. Le dve podpori je prejel Ljudski oder: Slovenska Matica mu je podarila nekaj zabojev knjig. Delavske zadruge v Trstu pa nekaj denarja.
Bogate rezultate dela in truda delavskih množic na prosvetnem torišču je uničil fašizem. Knjižnice, klavirji, harmoniji, drugi inštrumenti in inventar Ljudskega odra je izginil v plamenih zločinskih črnosrajčnikov, ki so si v svoji omejenosti domišljali, da bodo u-stavili razvoj delavskega razreda in njegovih kulturnih prizadevanj. Med razvalinami fašističnega barbarizma je tudi bogato imetje Ljudskega odra, ki ga do danes še nihče-ni povrnil.
Slovensko gledališče
gliattijeva spomenica o tem govori!) In to nam lahko samo koristi, ker s tem demistificiramo idejo in jo bolj približamo človeku.
'Sedaj pa o ugotovitvah prešnjega pisca:
«Dialogi so kritika stalinističnih metod, ki se jih je policija posluževala v neki določeni fazi razvoja sociaiisttičnega sistema. Ni to obsodbe vredno? Mislim da je!
«Študentska soba» prikazuje problem brezciljne mladine, ki je skupen vsem narodom. Temu naj posvetijo družba, šola, mtadijTskc or- ' ganizacije največjo skrb. Mislim, da je to ideja omenjene enodejanke.
«Bernardek» obsoja šefovstvo fne samo v provinci temveč povsod), ki na osnovi mistizacije partizanstva izkorišča svoj položaj. Zdrdrane lekcije učiteljice so stvarnost. Tem se zoperstavi borec, ki je ostal zvest svojim idealom, ki so ga spremljali v gozdovih, ki so v njem živi še danes in bodo živeli v njem do smrti, kot je v njegovem očetu živela ljubezen in zvestoba glasbeni umetnosti. Mitraljez in trobenta sta simbola in to mislim, da je jasno!
Da so se ob teh delih antikomunisti razveselili ni res, kajti ne morejo se razveseliti, ko jim priznanje napak ni volja,- da se korenito odpravijo, jemlje argument iz ust. Da je to res dokazuje, da o je teh delih «Katoliški glas» (tako kot nekateri drugi listi) enostavno molčal. Antikomunisti bi raje videli, da bi mi tiščali glavo v pesek.
Končno še pripombe k politiki cen Slovenskega gledališča. Vabila na prvo predstavo so bila odveč! Raje bi prodajali vstopnice in iz-kupili nekaj denarja, v katerem Slovensko gledališče prav gotovo ne plava^
In še to: bilo bi bolje, če bi med ceno vstopnic za parter in balkon, oz. za premiero in reprize (in še med temi) bila večja razlika v skladu s finančnimi zmožnostmi gledavcev. (N. pr. za premiero, ki jo obiskuje predvsem «elita» trgovcev, izobražencev, meščanov, višje cene; za reprize sorazmerno nižje, in še: za parter sorazmerno višje in za balkon res ljudske cene, par stotakov ne pa 600 lir, katerim morajo ljudje prišteti še strošek zfi avtobus).
Mislim, da je to konstruktivna kritika in upam, da jo bosta umetniško vodstvo in uprava Slovenskega gledališča (ki obstajata!) upoštevala ali pa obrazložila svoja stališča. Vse pa naj ima smoter izboljšati in razširiti gledališko delo!
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Prešernova proslava v Doberdobu
V nedeljo 21. februarja je bila v Doberdobu Prešernova proslava, katero je organiziralo vaško prosvetno društvo «Jezero». Udeležba je bila zelo velika, saj ni bilo dovolj prostora v dvorani in mnogi so morali slediti programu stoječ na hodniku. Poleg vaščanov so bili tudi številni obiskovavci iz Vrha, Štandreža in celo iz furlanskih vasi. Spored proslave je bil zelo pester. Nastopili so: godbeni trio iz Števerjana «Briški Slavček», dijakinji Nadja in Vojka sta recitirali Prešernove pesmi «Od železne ceste», «Vrbi» in «Uvod h Krstu pri Savici», tovariš Marjan Kovač je govoril o pomenu Prešerna za slovensko kidturo, o političnem življenju Slovencev v Avstroogrski, posebno pa med narodnoosvobodilno borbo. Nastopila sta tudi pevska zbora «Kras» iz Dola-Poljan in «Srečko Kosovel» iz Ronk- Tržiča-Zagraja. Za zaključek sta oba zbora skupaj zapela Prešernovo «Zdravljico».
Take ali podobne prireditve bi se mogle vršiti bolj pogostoma tudi v Doberdobu, saj so pomemben kulturni činitelj, ki utrjuje tudi narodno zavest. Objokovanje «lepih časov» ne more roditi nič pozitivnega. Za to, da bo tudi v Doberdobu več kulturnih prireditev pa je potrebna predvsem poživitev kulturno-prosvetnega delovanja v vasi. Razumeti je namreč treba, da so se časi spremenili. Tudi način delovania na kulturno-prosvet-nem področju bi se moral spremeniti, odnosno se prilagoditi nasta-
lemu položaju. Marsikatera manjša vas ne more več ločeno razvijati kulturno-prosvetnega delovanja, lahko pa bi ga razvijala, če bi se povezala z bližnjimi vasmi in če bi tudi pevci iz raznih vasi nastopali skupno.
JOŽE JARC
Podpredsednik skupščine SR Slovenije
dr. Brecelj na obisku v Trstu
V sredo je bil v Trstu dr. Marjan Brecelj, podpredsednik skupščine SR Slovenije. Ugledni gost je v spremstvu začasnega upravnega odbora Kulturnega doma prisostvoval tudi predstavi Slovenskega gledališča.
19. februarja zvečer je bila v Ljudskem domu v Križu zelo prisrčna družabna prireditev v počastitev 50-letnice rojstva popularnega prosvetnega delavca in pevovodje zbora «Vesna», tovariša Frančka žerjava. Slavljencu so voščili domači pevci, v imenu prosvetnega društva «Vesna» in krajevnih demokratičnih organizaciji je spregovoril tov. Viktor Bogateč, v imenu SHLP pa tov. Mirko Kapelj. Čestitke so poslali tudi člani vodstva tržaške federacije KPI, poslanka Berneti-čeva, senator Vidali in tajnik Nove delavske zbornice-CGIL Calabria. (Na sliki: tov. Frančko v družbi nekaterih prijateljev in tovarišev)
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOJOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
S seje federalnega komiteja KPI v Trstu
DELO — GLASILO K.P.I. ZA SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIČ — ODGOVORNI UREDNIKl ANTON MIRKO KAPELJ -
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST, UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA. TRST. UL. TORREBIANCA 12