(j . Tečaj III. V čctertek 20. rožnika (junija) 1850. last 35. i * b >t , -h« f *r -0<[ i [f.b/i > in1) j »jiil«)' liarkolom. (Iz Hcrderja.) sredi morja silnega valovja Se razbije barka. Rešijo se Blagi v čolnič. Kje je don Alfonzo? Kličejo. Duhoven bil je barke Srečno pot! prijatli mi v življenji! Bratec, ujio! reče sčm iz barke, Jenja vam dolžnost, začne se moja. In hiti v stanice spodnje v barki, Gre tolažit spod vmirajoče, Sluša njih pregrehe, njih pokoro, Njih molitev, varje jih obupa, Jih tolaži, ž njimi se pogrezne. Ciga duh je višji? Al Katona, *} Ki si v jezi je razpraskal rane, Al duhovna tega, ki, dolžnosti Stana svoj'ga zvest, se je potopil? "V jamo pade, kdor jo drugemu koplje. Povest, spisal Koseški. (Konec.) ----- Po prejetej zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen, molče oberne J cesarsko izbico zapusti, ter se brez odloga na pot poda. Čudne sanje, divje bledenje vročinske bolezni se mu zdi, kar je vidil in slišal in mislil: Žalost, groza, tuga in strah mu serce *) K a ton (Kalo), imeniten Rimljan. 194 topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje pretečenih praznikov, znamtija očitne cesarske nemilosti mu po glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leži neka neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidljivi mrak sta zavita um in pamet. Svest si lastnega djanja ni. Tako brez ozira, brez deležnosti lepe pomladanske nature, koraka po krasne) bujukderskej dolini, namembi svo-jej nasprot. Ce bolj se zverinjaku bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več (eža narašča njegovega ser-ca. Zdaj stoji v neizrekljivi britkosti tik bujukderske-ga loga, od kterega je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kapelici pred sveto podobo znajde. • O, ti, samotnih svetišč sladka angelska sapa, ti veže božje čudodelni duh! Kdo vaji pozna, kdo vaji razume, dokler se vajnega neprecenljivega zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen ne stori? V mi-gleju čuti Lam p rin serce svoje ohlajeno, na kolena pade, solze se mu s curkom po licu vlijejo, do živega ganjen globoko zdihuje, in tako serčno, tako' pobožno, tako' čisto moliti začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojega detinstva na korcirskem otoku v družbi svoje mile, v Bogu speče matere. V serč-nem objoku svoje dozdajne slepote, v kterej je iz človeške boječljivosti pred zasramovavcem keršanske vere svojega mojstra zatajil, terdno sklene, po spolnje-nej zapovedi Sultanu vse na tanko razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za življenje iti imelo. Tako' v Boga zamišljenega na enkrat čuden, iz bližnega zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokega zamaknjenja zbudi. Gromsko rjovenje, divje lajanje, strašno tuljenje se čuje, kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor da bi se medvedje, volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin spomni Sultanovega povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano dušo urno proti cesarskemu zverinjaku. 195 Na zverinjaškem mostovžu najde Lamprin vik-šega vratarja v družbi njegovih hlapcev, ter ga po zapovedi praša, če je ris nap i tati. Vratar se globoko prikloni, v prostrano okroglo dvorišče iz mo-stovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, da naj le sam pogleda. Lamprin pobesi oči — strašen vid! — kaj zagleda? Krog in krog po pesku stoje divje, razkačene pošasti medvedov, šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvorišča obernjene, na sredi pa sedi s pisanim gorečim pogledom vpija-njen numičanski ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišeč, v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moleč. Na hip Lamprin odtergano glavo spozna, spozna krasna oblačila sem-tertje raztrošena, in kakor od strele vdarjen zavpije: Hasan Kizlaraga! Vikši vratar potem Lamprinu pove, da ga je Sultan zadnega bajramskega večera k sebi poklical, da mu je ojstro zapovedal, prihodnje jutro pervega po pitanju zverin piasajočega poslanca med zverjake pahnuti ter vpijanjenemu risu prepustiti; da je pred nekimi trenutji ti krasno oblečeni dvorski velikan s tem prašanjem k njemu prišel; da je sicer neznano modroval, grozil, in od nekake zmote govoril; da se mu je pa kljub opora potem zgodilo, kar se zdaj na dvorišču zverinjaka vidi. Zdaj Lamprin razume vse. Jasno mu vse na misel pride. On razume, kaj mu je namenjeno bilo; previdi, v kaki nevarnosti se Tamuiija znajde. Kakor oplašen jelen iz ležišča plane, se proti Carigradu na pot poda in hitrejše, kakor bi sam bil upal, pred ster-mečim Sultanom stoji. Trepetaje mu^razodene, kar je vedil, čul in vidil. Razodene, da mu je Tamuiija sestra, da sta oba kristjana, da se le na videz moha-medanskej veri vklanjata, da rajše pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter tako dalej do zadne pike, kar so naši bravci do zdaj od nju brali in sami vganili. V zavzetju Sultan brez pogovora do konca pazljivo posluša. Potem se z divana dvigne, proti M 196 ki obraz oberne, roke križema na persi pritisne, ter s pripognjeno glavo izusti: „Alah kherim! —" to je, Bog je velik! Drugi dan Lamprin od Sultana v svojo sta-nico sledeče pismice dobi: Ivan Jurjevio! Bog je sodil, glavo znižam, in ne tirjam, kav mi Sura kaže. Vzemi sestro, hodi kamor ti je drago. Vajnemu premoženju dodam pet sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodnji vnuki, kako ljubi, kako čisla, kako bogati Selim Padišah. Emir al Mumenin. Slišali smo, da si je T a mul i j a po tem samostansko življenje izvolila, in da je v srečni veliki starosti opa t i c u imenitnega korcirskega samostana svete Marije Magdalene, sploh češčena in obilno objokana, umerla. Lamprin seje očetovega stanu prijel. Silno bogat in imeniten kupec je bil. Petdeset morskih bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel, iti malo manj ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po ženskem spolu so še dan današnji na jadranskih bregovih neizmerno bogati, imenitni gospodje. ¦------------- it ijlj/ii9'ii iiubhni Ali." ___ ibO!« ¦Vf JI I • 1 i' i- ¦» v. v , J\i dolgo, kar sira imel u rokah Janezicev slovar nemškega in slovenskega jezika, in perva beseda, ki sira jo v njem bral, je bila „ali"*), katera mi je toliko mno-goverstnih misli zbudila, da sim sklenil, nekoliko besedic od njej pisati. Poglejte jo tudi vi, in bote vidili, da imajo njene tri čerke skoraj celo živlenje človeka v sebi, in ni mogoče popisati, koliko misli, dvomov, upov, žalosti, veselja, pre-greškov te tri čerkice na dan prinesejo, koliko jezikov one nabrusijo, koliko prijaznih sere razkrušijo te nesrečne tri čerke „ali." — Vsak naj si misli v ,,ali" kar si hoče 5 jaz vam pa samo to porečem: „Ali" je samo na sebi nedolžna dvojoglasna beseda, 'I Ali, pa, |od>i po nemilo „aber", po laško „ma." 197 in samo kraj, čas in glas s knkoršnim ga izrečeš, ga store tako strahovitega, tako strupenega. — Ko bi vam jaz rekel: Jaz siin pripravljen, vam pomagati, ali.....ne morem; to. je vendar nedolžen izrek; če vam pa rečem: Jaz sim pripravljen, vam pomagati; ali vi ..... , za-moglo bi se pristaviti: ... a 1 i vi niste vredni, ali vi ne zaslužite —, ali vi ste malovredneži, in Bog ve, koliko bi se še zamoglo pristaviti. — Peter je dober človek, ali.....? Pavel je priljuden mož, ali.....? Marko je bogat, ali.....? Janez hodi že tri leta v šolo, ali.....V In tako bi lahko cele Litanije spisal, v katerih bi se namesto ,,za nas Boga prosi<;, slišalo samo : tepec, budalo, goljuf, lenuh, in tisuč takih. Ta žena je ljuba, dobra, marljiva, lepo uči svoje otroke, ali ... . nesrečen mož na strani take žene. Kakor vidite, zamora ,,ali" moža in ženo razkačiti^ pogubiti družino, hišo in vso časno srečo. — Je kdo kupec ali tergovec; ima kdo važna opravila s prijatlom in znancem v dalnem kraju, je kdo zdravnik, pravdosred-nik, pisatel i. t, d., in mu njegova opravila dobro napredujejo, ga ves svet hvali in čisla; kadar se pa „ali" pristavi, je vse proč. Cerno ogrinjalo pokrije človeka, na katerem so le slabe misli z ognjenimi čerkami zapisane; čast odide, zaupanje odpade, pravičnost mine. O strašna mogočnost besedice „ali"'! „Ali" je pa tudi bramba potuhnjenih in zvitih ljudi; očitajte jim, kar koli, omotili vas bodo z „ali"; in srečni bodete, ako ga vam ne pritisnejo. Mislil sim to besedico zbrisati iz slovara, in siin že pero v roke vzel, ali......vstrašil sim se, da mi je pero iz roke padlo, in sim se prepričal, da ni nobenemu mogoče skoraj naj krajšega govora brez te besedice storiti, zatoraj jo podam drugim s priporočenjem, da bi jo vselej pošteno rabili, in ž njo nikdar nikogar iz hudobne volje ne ranili. Zadovoljen bi bil, ko bi „ali" nikdar vsaj tisti ne rabili, ki so ga vajeni brez pomislika izgovarjati. 198 Kratka slovnica slovenskega jezika. §. 13. — III. sklanja. Po tej sklanji se ravnajo imena srednjega spola. (Po izgledu „tele" se ravnajo imena živih z e na koncu, po izgledu „Ieto" imena neživih stvari s končnicama e in o.) Edinobroj. . 1. tel-e 1. let-o (je) 2. tel-eto 2. let-a 3. tel-etu 3. let-u 4. tel-e 4. let-o (e) 5. (pri) tel-etu 5. (pri) let-« . 6. (s) tel-etom 6. (z) Ut-oni Dvobroj. 1. tel-eti 1. let-i 2. tel-et 2. l<5t 3. tel-ečoma 3. 16t-om« 4. tel-efi 4. let-i 5. (pri) tel-efiA 5. (pri) let-iA 6. (s) tel-eloma 6. (z) let-om« Viiebroj. 1. tel-eto na'h 1. let-a 2. tel-eL 2. tet 3. tel-elom 3. lčt-oin 4. tel-eta 4. let-a tj 5. (pri) tel-etfi/t 5. (pri) let-i/t 6. (s) tt\-eti 6. (z) let-i. Opombe. 1) Pri imenih srednjega spola je četerti edi-nobrojni sklon perveinu vedno enak. (Ni tedaj prav govoriti v tem sklona: teleta, dekleta i. t. d. #Q, namesto: tele, dekle i. t. d.) 52) Imena neživih reči s končajein -me mu po vsi sklanji n prilagajo; n. p. ime, imena, breme, bremena i. t. d.) (Dalje sledi.) *) Tako govore le, kjer so srednji spol že zgubili, namesto tega moškega rabijo, in toraj tudi kakšna imena kot moška živih sklanjajo. 199 Enajsto pismo. Učenec v mestu prosi svojega gospoda fajmoštra na kmetih aa revni list. Prečastitljivi gospod fajmošler! Vašega *) blagega serca prepričan, se predelanem. Vaši prečaslilljivosti pisati in nekaj prav ponižno prosili. Po napovedi našega gospoda šolskega vodja je zdaj več milodarov za revne učence razpisanih; vsak snubec ali prosivec pa mora svojo revščino s priloženim revnim listom spričati. Tudi jaz bi rad prošnjo za enega razpisanih milodarov izročil) zakaj znano in gotovo je, da imajo moji ljubi slariši le malo svojega premoženja, s kterim se teško prežive, in meni še potrebnega preskerbeti ne morejo. Revni list, ki mejeučnine oprostil, ste mi sicer, prečastitljivi gospod fajmošter že blagovolili napisati, preden sim se bil v pervo latinsko šolo podal) ali za milodar mi je treba posebnega. Prosim tedaj pohlevno, mi potrebno spričbo blagovoljno napraviti, in jo mojemu očetu izročili hoteti, da mi fo še o pravem času v Ljubljano pošljejo. Terdno se zanesem na znano dobroto Vaše pre-, častitljivosti, in zvesto upam, da bote mojo ponižno prošnjo miloslljivo vslišali. Zraven pa tudi terdno obljubim, se vedno dobro zaderžali in učiti, da bom vreden se imenovati: Vaše prečastitljivosti naj pokorniši služabnik J. J., učenec perve latinske šole. V Ljubljani 6. rožnika 1850. (Dvanajsto sledi.) 200 Novice za mlade ljudi. (Cerkveni ropar vbit.) Pretekli teden so ljudje v Mokronogu na Krajnskem popotnika, ki je mislil ponoči cerkev oropati zasačili in vbili. Čeravno se je hudobnež zlo pregrešil, ga vendar nebi bili smeli samovoljno vbiti, ker cesarska postava samovoljno pomoč ostro prepoveduje. Vsi, kteri so se vboja vdeležili, bodo hudo kaznovani. Zapazite si to, mladi bravci! Zato so gosposke, da hudodelce pokore: ko bi si smel vsak sam pravico delati, nebi bilo nobenega reda med nami. (Slovenska rastlinoznanska S©Ia v Ljubljani.) Mesca maja je začel v Ljubljani naš izverstni rastlino-znanec gosp. Andrej Fleischmann živinozdravniške učence v slovenskem jeziku rastlinoznanstva učiti. Učenci se kaj dobro uče. Drugo pot od potrebe rastlinoznanstva. -**« —-------- itvW smešnieaJH V V nekem mestu je učenik zgodovine to vednost in sicer zgodbe od začetka sveta dov naj novejših časov po tri leta in v treh razdelkih učil. Šolski vodja pa je včasi sredi leta lene učence iz višjega razdelka v nižjega prestavil. Učenik, ki ni prav vedil, ali je bil neki učenec že od kraja v tistem razdelku, ali ne, vpraša tega: „Ali si ti od začetka sveta tukaj?" ,.Ne, jaz sim še le od Kristusovega rojstva, odgovori učenec." Slovensko -ilirski slovnik. Dober, dabar. Dahnili, dahnuti. Dajati, davati. Dajavec, davatelj. Daleč, daleko. Dalja, daljina. Dalji, a, e, dalji, a, e. Dalni, a, o, dalni, a, o. Daljšati, prodaljivati. Dan, dan; danek, danak. Danguba, danguba. Danes, dans, danas. Današnji, a, e, današnji^, e. Danica, članica. Daniti se, svitati, svanjivati. Danovati, to je čez dan kje biti, danovati. Danita, guzno črevo. Založnica Rozalija Egcr. - Odgovorni vrednik J. Navratil. V Ljubljani.