523
Nikogar na obisk več ni.
Vse tiho. Belo.
Skozme mrtva zvezda rosi
RAZGLED    V niši žalnega stebrišča
lojenka z brado oskrbnika
Atlantida
ki s kavljem praska v lončevino rodovnik, zakonik zločinov
natančen še, v slepopisu kot zbegan bog pod raševino
LIHI DNEVI    Nad usti satanska pripeka
s podplatom v grušču, ki razpreda
o ženi, ki se mlačno neha v lihih dneh, ko tfni veja
o možu, ki se je nagleda žareč v lice kakor tenja
Milan Vincetič
524
Milan Vincetič
POBEG    Zvečer se pritaji pojava
s povezo čez oči, kar sama
skoz kužni mrk, v motno tava z ukano med zobmi, izdana
da od strahu omahne, pada z obrazom v led, da se celi rana
VODA    Nad otok krenejo nosači z mulami na repu, v rajdi
modrujejo o vpitju, kazni z oglodanimi ledji, ranjki
dokler ne zastekli, zagabi, da odmeglijo, vražje pravi
MIT    Razneži ji na vneto kožo
žuželke, haljo s slamno rožo
zavede jo, a noče z lugom čez komaj vidno odrgnino
zajezena, dokler ni mimo vodeni plašč nad Atlantido
SODI ČASI    Pozimi prah zapne vitrihe ulite iz voska, ne iz kovine
da tat, ki stika po mernike, rezljane z nohti iz slonovine
otrpne, zanemi v kipe brezudne, prane s čreslovine
Atlantida
ATLANTIDA    V dneh, ko se blaži oseka, iz bleska prirjavi opeka
porasla z algami, razjedna brezroba, da se obli senca
moža in žene sramno vpeta na tlaku ob zatonu mesta