UDK 929Schneeweiss-Joachim A. 78.071.2Schneeweiss-Joachim A.
Manica Špendal
Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru Pedagogical Faculty, University of Maribor
Nekdanja slovita operna in koncertna pevka Amalie Schneeweiss-Joachim (1839-1899) je bila rojena v Mariboru
The opera and concert singer Amalie Schneeweiss-Joachim (1839-1899) was born
in Maribor
Prejeto: 1. oktober 2010 Sprejeto: 25. oktober 2010
Ključne besede: operna in koncertna pevka, Amalie Schneeweiss-Joachim, Maribor
Izvleček
Med najpomembnejše osebnosti, ki so se rodile v Mariboru, štejemo tudi nekdanjo slovito operno in koncertno pevko, mezzosopranistko, altistko in kontraaltistko Amalie Schneweiss (psev. Weiss) - Joachim (roj. 10. maja 1839 v Mariboru).
Received: 1st October 2010 Accepted: 25th October 2010
Keywords: opera and concert singer, Amalie Schneeweiss-Joachim, Maribor
Abstract
The opera and concert singer, mezzo-soprano, alto, and contralto, Amalie Schneeweiss (pseu-donim Weiss) - Joachim (b. on May 10, 1839) is to be regarded as one of the most important personalities born in Maribor.
Ker je življenje in umetniško delo Amalie Schneeweiss zunaj naših meja že dokaj raziskano, se bom v prispevku osredotočila predvsem na njeno povezanost z Mariborom in na njeno prijateljstvo ter sodelovanje z Johannesom Brahmsom.
Na pobudo naše mednarodno priznane umetnice, mezzosopranitske Marjane Li-povšek je bil 7. novembra 2007 (leto prej pa v Berlinu) v mariborski Unionski dvorani koncert - posvečen Amalie Scheeweiss-Joachim in Josephu Joachimu z naslovom: Vokal in violina. Amalia in Joseph Joachim. Prizori iz življenja zakoncev umetnikov. Idejno in programsko zasnovo za mariborski koncert je izdelal Goetz Teutsch. Poleg
Lipovškove so nastopili še violinistka Saskia Roczek, violončelist Leonhard Roczek, pianist Antony Spiri. Kot recitatorja sta sodelovala igralca, zakonca Peter Simonischek in Brigitte Karner.
V 53. knjigi Avstrijskega biografskega leksikona iz leta 1886 moremo prebrati med drugim: »Weiss Amalie (pevka roj. v Marburgu na Štajerskem 10. maja 1839). Pravo ime slavne koncertne pevke je Schneeweiss, ki ga je zamenjala z Weiss po poroki s slavnim violinistom Joachimom [...] Pevka od leta 1866 živi v Berlinu, kjer se je pod zanesljivim moževim vodstvom razvila v koncertno pevko prvega ranga. Kot inter-pretinja Schumannovih skladb je neprekosljiva. Zadnja desetletja dosega s svojimi stvaritvami v oratorijih in v nemških pesmih najvidnejša priznanja, nič manjša kot njen mož na violini [..J«.1
Po smrti Amalie Schneeweiss, 3. februarja 1899 v Berlinu, je spomin nanjo (v nasprotju z njenim možem) zbledel. V nekaterih pomembnejših leksikonih so ji namenili le krajše članke. Kot prva je - na nekoč veliko umetnico - ponovno opozorila pred dvema letoma nemška muzikologinja Beatrix Borchard (z Visoke šole za glasbeno in gledališko umetnost v Hamburgu). V svoji monografiji Glas in violina (Stimme und Geige) - biografija in poustvarjalna zgodovina, ki je izšla leta 2005 pri Založbi Böhlau (Wien Köln Weimar) je raziskala življenje in delo obeh umetnikov Joachim. Oprla se je zlasti na avtobiografske zapise Amalie in na dopisovanja med Joachimom in Amalie, pa Brahm-som in Joachimom, Brahmsom in Amalie ter Clare Schumann in Amalie. Kot ugotavlja avtorica Borchard, je Amalie Schneeweiss doletela enaka usoda kot veliko drugih velikih umetnic: v času življenja so dosegle svetovni sloves, po smrti pa se je na njih pozabilo. Tudi pisci glasbene zgodovine jih niso upoštevali.
Za nas je posebno zanimiv opis v avtobiografskih zapisih o otroštvu Amalie Schneeweiss, kjer je med drugim zapisano: »Bilo je v petek ob 9. uri; pravkar so zazvonili zvonovi v spomin na našega odrešenika v majhnem mestecu Marburgu, ko se je zaslišalo kričanje. Moralo je biti jezno, glasno kričanje, ker je naš družinski zdravnik dr. Jütter osupnil in vzkliknil: 'O, Bog, takšnega kričanja še nisem slišal pri novorojenčku ...' Moja mati je bila slabotna in se je komaj lahko nasmehnila ob kričanju. Tri dni je trajalo kričanje, dokler ni dr. Jütter rekel: 'Otrok mora na deželo... Matije smrtno bolna in se ne more pozdraviti, če mora nenehno poslušati otrokovo kričanje'... Bilo je v prekrasnem mesecu maju in odpeljali so me k neki kmetici... Ko je mati prišla po otroka in ga odpeljala domov, se je kričanje ponovilo. Končno je rekel dr. Jütter: 'Pustite otroka kričati, ko bo odrasel, bo pel...' Oče je bil navdušen in vzkliknil: 'Bog daj, da bo deklica nekoč dobra pevka. Vse bom storil za to.' Tako je bila moja usoda sklenjena - še preden sem se zavedla -« je še zapisala.2
Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. Ur. C. Wurzbach, 1886, št. 53, 89-90.
Beatrix Borchard, Stimme und Geige. Amalie und Joseph Joachim, Biographie und Interpretationsgeschichte, Böhlau Verlag Wien-Köln-Weimar 2005, 145. O pevkinem otroškem času v Mariboru piše avtorica še: »Aufgewachsen ist Amalie Joachim, geborene Schneeweiss in Marburg an der Drau/Steiermark, damals ein kleiner idyllischer Ort im Vielvölker-Staat Österreich, heute eine grosse Industriestadt in Slowenien. Der Vater war Beamter und ein grosser Musikliebhaber. Er spielte Geige und hatte sein eigenes Quartett. Die Mutter sang, die ältere Schwester spielte Klavier, der Bruder Cello. Musik war also immer im Haus präsent, und während der Quartettabende durften die Kinder nicht nur, sondern sollten auch zuhören [...] Auf einer Konzertreise mit Brahms besuchte Joseph Joachim einmal Marburg und schickte seiner Frau eine Ansichtskarte ihrer Geburtsstadt (Privatbesitz Göttingen). Heute heisst die Stadt Maribor«, prav tam, 148.
Slika 1: reprodukcija strani iz krstne knjige z vpisom krsta Amalije Schneeweiss
Amalie je v avtobiografiji opisala tudi zanimiv dogodek: ko je bila stara štiri leta in pol in je zapela pesmico pred mariborskim županom in uglednimi meščani: »Zapela sem pesmico ponosno iz not in še danes vidim debelega župana - pred katerim sem morala zapeti pesmico - pred seboj. Hudobni mož seje tako smejal, da sem bila žalostna in menim, da mu moj umetniški nastop ni imponiral.«3
V avtobiografskih zapisih je tudi opisan njen obisk vaje za uprizoritev Bellinijeve opere Norma (to so izvajali mariborski ljubitelji, člani Diletantskega društva in člani Musikvereina, premiera je bila 25. julija 1843 in je bila prva celovečerna operna uprizoritev v mariborskem gledališču). O obisku vaje piše A. Schneeweis takole: »Iz neznanega razloga so diletanti naštudirali opero Norma... stara sem bila okoli tri leta in smela sem prisostvovati vaji. Bilje to dogodek. Vtis, ki gaje name naredila, je bil velikanski in prvič sem se zavedla očetove želje, da bi postala pevka. Prišla sem domov pozno zvečer in sem igrala veliko sceno, v katero hoče Norma ubiti svoje otroke... Ponoči sem ležala kot v vročici in sem v sanjah začela prepevati. Potem sem več mesecev pela le Normo ...«4
Amalijin oče, pravnik, je bil v Mariboru cesarski svetnik in je bil sem premeščen iz Eisenerza. Mati je po svojem očetu podedovala posestva na Koroškem, v Wolfsbergu in v Celovcu, a ji je nepošten upravitelj le-ta v celoti zapravil. V družini so bili vsi glasbeno nadarjeni. Oče je igral violino in je imel svoj kvartet. Brat je igral klavir in violončelo,
3	Prav tam, 149.
4	Prav tam, 638.
starejša sestra pa klavir, tako se je v hiši, ki je bila (po opisu) v predmestju takratnega Maribora, veliko muziciralo. Leta 1850 so očeta premestili iz Maribora v Bruck an der Mur, kjer pa je oče aprila 1851 umrl. Slovo od Maribora je Amalie v avtobiografiji nostal-gično opisala tako: »Jeseni 1850smo se preselili iz našega, ljubega, sončnega Marburga v hladen, globoko v hribih ležeč Bruck an der Mur«.5 Po očetovi smrti je z materjo in sestro živela v veliki revščini. V Gradcu, kamor so se preselile, je mati upala, da jim bodo pomagali sorodniki, a ti se zanje niso zmenili. Preživljati so se morali z ročnim delom (vezenjem in pletenjem). Za nadaljnji razvoj Amalie je poskrbela mati tako, da jo je vpisala v mestni konservatorij, kjer pa iz finančnih razlogov ni mogla študirati. Težkega časa se spominja v avtobiografiji: »Mati me je vpisala na konservatorij, kjer sem se udeleževala vaj, a naučila se tam nisem veliko ...«. Nekega dne jo je kapelnik povabil, da mu zapoje: ■»Bila sem srečna« - je zapisala - »saj od ljubega Marburga nisem nobenemu zapela ...«6
Slika 2: Amalia Schneeweiss, ok. 1864
Po uspešnem nastopu na nekem koncertu se je zanjo zavzela pevska učiteljica Julie von Frank, s katero je v kratkem času naštudirala obsežen program. Ko je bila stara 14
5	Prav tam, 640.
6	Prav tam, 641.
let, jo je dunajski agent angažiral v Mestnem gledališču v Opavi (takrat Troppau) na Češkem. Leta 1854 je nastopala v gledališču v Sibiu na Sedmograškem v današnji Romuniji (takrat Hermannstadtu) in še isto leto so jo povabili na Dunaj, kjer je v gledališču Kärntnertortheather ostala do leta 1862. Debitirala je v vlogi Rezie v Oberonu C. M. von Webra. Poslej je pela le manjše vloge. Pomembnejše uspehe pa je dosegala v Dvorni operi v Hannovru, kjer je leta 1863 poustvarila glavne vloge Orfeja v Gluckovi operi Orfej in Evridika, Fides v Meyerbeerjevem Preroku in Lenoro v Beethovnovem Fideliu. V Hannovru je spoznala Josepha Joachima in se z njim leta 1863 poročila. Imela sta šest otrok. Še pred poroko je Joachim sporočil Brahmsu, da je zaročen z A. Schneeweiss.7
Na zahtevo moža je prenehala nastopati v Operi in se posvetila koncertnemu petju. Postala je vrhunska izvajalka altovskih partov v oratorijih in samospevov. Skladatelji so zanjo komponirali skladbe in arije v oratorijih, na primer Max Bruch v oratorijih Odysseus in Achilleus. Velik sloves si je A. Schneweiss pridobila kot izvajalka Schumannovih in Brahmsovih samospevov. Njene izvedbe samospevov in njeni koncertni recitali so bili vrhunski dogodki v koncertnem življenju nemških mest. Od leta 1870 do 1878 tudi v Londonu. »Tragični nesporazumi« med Amalie in Joachimom - kot so napisali njuni biografi - so leta 1884 bili vzrok njune ločitve. Amalie so (nasprotno od moža) javno kritizirali in je le s težavo uspela nastopati. Velik prijatelj obeh umetnikov, Johannes Brahms je še v letu ločitve (1884) komponiral dve skladbi Pesmi za alt, violo in klavir, op. 91, da bi dosegel spravo med partnerjema. Brahms je sočustvoval z Amalie, kar kaže njegovo pismo, ki ga ji je pisal decembra, leta 1880: »Draga gospa Joachim! Ko bi le slutili, kako zelo sem si zadnjič v Berlinu želel, da bi se Vam lahko iskreno in prisrčno izpovedal. Vaše zadeve so mi znane že od samega začetka in naj Vam rečem predvsem tole: niti z eno samo besedo, niti z eno samo mislijo nisem nikdar dal prav Vašemu možu oz. mu nisem mogel kar tako samoumevno pritrditi. Pač pa sem ves čas v sočustvovanju mislil na Vas. Mislim, da Vaše zadeve ne more nihče videti jasneje in pravičneje od mene. To se Vam bo morda zdelo vprašljivo, čeprav veste, da je moje prijateljstvo starejše od Vašega zakona. A vendar Vam je morda kdaj zbudilo pozornost dejstvo, da sem kljub tridesetletnemu prijateljstvu, kljub vsemu občudovanju in vsej ljubezni do Joachima, kljub vsem umetniškim interesom, ki bi me morali vezati nanj, še vedno previden v njegovi družbi, da se tako redko dlje časa in zaupno pogovarjam z njim in da sploh ne pomislim na to, da bi živel v nekem mestu, povezan z njim v skupni dejavnosti. Zdaj lahko komaj še rečem, da sem nesrečno značajsko lastnost, s katero Joachim tako neodgovorno trpinči sebe in druge, poznal prej kakor Vi. Prijateljstvo in ljubezen hočem dihati preprosto in svobodno kakor zrak ...«8
7	Prav tam 248. V pismu, datiranem 19. februarja 1863 v Hannovru, piše Joachim Brahmsu: »Mein lieberJohannes, eingrosser Bogen -aber es wird doch wenig daraufkommen; das wenige aber ist wert von Dir gelesen zu werden: Du musst meine Braut bald kennen lernen, teuerster Freund! Ich bin verlobt, ja, ja, ja dreimal gesegnetes Wort. Meine Ursi heisst mit Mädchennamen Schneeweiss, ist eine Steyermärkerin, und hat eine Altstimme, die man nur zu hören braucht, um von der Tiefe undReinheit ihres Wesens zu wissen. Und nun erwarte nicht, dass ich Dir vorschwärme, von ihrer Lieblichkeit und Schönheit, von ihrer Güte und ihrem (Übermut, von allem was mich im Ernst und Schmerz glückselig macht, von Stund zu Stunde mehr. Und lasse Dich von den gewöhnlichen Ideen, die leider mit unserer tief gesunkenen Opernwelt zusammenhängen, nicht beirren, liebster Johannes, wenn Du hörst dass meine Braut der Bühne angehört seit ihrem 16ten Jahre (sie ist jezt 23); Du wirst nichts davon merken, so einfach und rein ist ihr Sinn, ihre Erscheinung geblieben. Ich bin unaussprechlich glücklich. Adieu alter, ältester, liebster Johannes. Dein Joseph.«
8	Prav tam, 371. V pismu, datiranem decembra 1880, piše Brahms A. Schneweiss: »Liebe Frau Joachim! Wenn Sie eine Ahnung hätten, wie sehr ich neulich in Berlin wünschte, mich vertraulich und herzlich auszusprechen. Mir ist ihre Angelegenheit
Slika 3: Amaila in Joseph Joachim, ok. 1873
so lange bekannt als sie existiert, und lassen Sie mich vor allem sagen: mit keinem Wort, mit keinem Gedanken habe ich je Ihrem Mann recht gegeben d.h. selbstverständlich recht geben können. Wohl habe ich all die Zeit mit Teilnahme Ihrer gedacht. Ich glaube nicht dass irgendjemand Ihre Sache so klar und richtig einsehen kann wie ich. Das mag Ihenn fragwürdig erscheinen, trotzdem Sie wissen, dass meine Freundschaft älter ist als Ihre Ehe. Immerhin aber mag Ihnen aufgefallen sein, dass ich trotz dreissigjähriger Freundschaft, trotz aller Liebe und Verehrung für Joachim, trotz aller künstlerischer Interessen, die mich fesseln sollten, doch so vorsichtig im Umgang mit ihm bin, so selten länger und vertraulich verkehre und gar nicht daran denke, in einer Stadt zu gemeinschaftlicher Tätigkeit mit ihm verbunden leben zu wollen. Jetzt brauche ich wohl kaum noch zu sagen, dass ich die unglüchliche Charaktereigenschaft, mit der Joachim sich und andere so unverantwortlich quällt, früher als Sie kannte. Freundscaft und Liebe will ich einfach und frei atmen wie die Luft. Ich gehe scheu aus dem Wege, kommt die schöne Empfindung kompliziert und gekünstelt entgegen, soll sie gar unterhalten und gesteigert werden durch krankhaft peinliche Aufregung. Durch das trostlose Hin - und Hergrübeln Joachims wird das Einfachste so aufgebauscht, so weitläufig, dass man nicht weiss anzufangen und fertig zu werden. Er dreht sich eben dann so eigensinnig in jedem kleinsten Kreis wie leider sonst in jedem grossen Kreis von Einbildungen und Irrungen, der ihn um all sein Glück bringen kann. Ich will es Ihnen also nur ausdrücklich und deutlich sagen, wie ich es Joachim schon unzählig oft tat, dass er, meiner Ansicht und Meinung nach, Ihnen und Simrock schwerstes Unrecht getan und dass ich auch nur wünschen kann, er möge von seinen falschen und entsetzlichen Einbildungen lassen. Aber es ist schwer ihm gegenüber nicht bitter zu sein und leider auch nicht zu hoffen, dass er Gutgemeintes nicht gar bitter und gar falsch empfindet. Glauben sie denn, dass Sie an mir einen ernsten, treuen Freund haben. Verfügen Sie über mich, wie und wann Sie glauben, dass ich Ihnen nützen kann. Sie sehen, ich habe wenig Hoffnung, es zu können.Von ganzem Herzen Ihnen ergeben. Johannes Brahms«.
Poleg duetov za alt, bariton in klavir op. 28 in omenjenih pesmi, ki jih je Brahms obema zakoncema posvetil, je Amalie krstno izvedla še veliko drugih njegovih skladb, tako na primer Ciganske pesmi in Altovsko rapsodijo. Bila je tudi prva, ki je kmalu po Brahmsovi smrti priredila Brahmsov večer v njegov spomin (11. aprila 1897). Na koncertih je izvajala tudi samospeve večine sodobnih skladateljev, posebno Huga Wolfa, Richarda Straussa. Praizvedla je tudi obe Mahlerjevi pesmi iz zbirke Dečkov čudežni rog za glas in orkester (1892 v Berlinu). Skupaj z glasbenim kritikom in publicistom Heinrichom Reimannom je sestavljala programe za zgodovino nemškega samospeva in prirejala od leta 1891 »historične koncerte« nemških pesmi tudi na Švedskem in v Združenih državah Amerike. V ZDA pa se je udejstvovala tudi kot pevska pedagoginja. V Berlinu je ustanovila Pevsko šolo in na njej poučevala skupaj s terapevtkama za dihalne vaje Claro Schlaffhorst in Hedwig Andersen.
Amalie Schneeweis je umrla 3. februarja 1899 v Berlinu. V časniku Südsteirische Post (št. 12) je izšlo obvestilo o smrti, kjer je med drugim zapisano: »Pred dnevi je v 60. letu preminila v Hannovru (sic!) slavna pevka oratorijev in samospevov, gospa Amalie Joachim. Kot hčerka cesarskega svetnika R. Schneeweiss rojena v Marburgu, je že kot deklica pokazala velik dar za opero ..«.9 V Vossiškem časniku (Vossische Zeitung) pa so 5. februarja objavili: »V noči s petka na soboto je tu umrla odlična pevka Amalie Joachim. Že dolgo je trpela zaradi bolezni, prestala je operacijo, ki je odločala o 'biti' in 'ne-biti' - tedaj pa je oslabelo telo odpovedalo pomoč pri zdravljenju in pevka brez primere je podlegla. Dejansko lahko rečemo »brez primere«, kajti komajda lahko precenimo, kaj pomeni gospa Joachim za nemško umetniško petje. V njenem nastopu je bila tolikšna veličina občutja in prikazovanja, kakršne nismo srečali še pri nobeni pevki. Vse se je odvijalo v močnih linijah in v plastičnem oblikovanju ter delovalo na srce in čute s prepričljivo silo. Enostranskosti ni poznala. Globoka resnoba Brahmsa ali Schumanna je imela v njeni umetnosti isti prepričljivi izraz kot nedolžna vedrina francoske ali nemške ljudske pesmi. Kdor je doživel njene legendarne večer samospevov, kjer je z vedno enakim zanesljivim mojstrstvom interpretirala pesmi najrazličnejših razpoloženj in celo nasprotujoče si vsebine, je ne bo nikoli pozabil... Toda tudi podoba odlične žene, kije s svojim soprogom dolgo ustvarjala tako lepo zakonsko in umetniško zvezo, vzgojila v svojih šestih otrocih trumo služabnikov umetnosti, kije resnobo usode prenašala z dostojanstveno veličino, in ki se je tako pogosto izkazala z dobrodelnostjo, si zasluži, da jo ohranimo z vsem obzirom. Ob strani kralja violinistov stoji kot kraljica v kraljestvu petja.«10
Südsteirische Post 1899, št. 12. Kraj smrti je napačno naveden. Umrla je v Berlinu. Gl. MGG 9, str. 1066; Riemann Musiklexikon, str. 907.
Vossische Zeitung 1899 (5. 2.); M. Špendal, prevodi K. Šter: Vokal in violina. Amalija in Joseph Joachim. Prizori iz življenja zakoncev umetnikov. Koncertni list 2. abonmajskega koncerta (6. 11. 2007). Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor.

Summary
The opera and concert singer, mezzo-soprano, alto, and contralto, Amalie Schneeweiss (pseu-donim Weiss) - Joachim (b. on May 10, 1839) is to be regarded as one of the most important personalities born in Maribor.
Her data can be found in the parish register of the Archdiocesan Archives in Maribor. She was mar-
ried to the famous violin virtuoso, pedagogue and composer, Joseph Joachim, of Jewish-Hungarian background (b. 1831 in Kitsee in Burgenland, d. 1907 in Berlin). Both of them were friends of Johannes Brahms, Clara Schumann, and many other notable musicians. Amalie was considered to be the best performer of Schubert's, Schumann's, and Brahms's lieder.