Pavel Keller: 22. nadaljevanje. »» Shrifnostni sfodcncc Roman. '. Poslovenil dr. Ivan Dornik. In graščak je nadaljeval: »Glej, Ema, starka je uganila. Gre za studenec, ki je morebiti neprecenljivo vreden. In ta sumljivi človek, Meden, je uvidel prav. Najbrž si je dal napraviti analizo vode, kajti on ve, ikoliko je studenec vreden. In glej, to vedo tudi ljudje, ki so kupili moje posestvo. Za lepo ceno — res — toda moj Bog, mogoče pa le še prepoceni! Saj bi mi vendar ne bili plačali tega denarja, l_o bi ne bili imeli še posebnega načrta,« Vstal je in vznemirjen hodil sem in tja. Ema ga je opazovala. Z nagubanim čelom in mahaje z rokami jc dirjal sem in tja. Že tako je bil vro.e krvi. Kbmaj se je rešil denarnih skrbi, je že zopet začel razmetavati. Bil je pač tak. Ni mogel drugače. .Sedaj je vriskal in pel, nato pa so ga morile škrbi iri je hodil potrt oicrog. Ema se je tiho smehljala, ko je gledala očeta. Ljubila ga je, pa poznala je njegov značaj. Graščak je obstal pri mizi in udaril s pestjo po njej. »Prekleto vendar, vedno bolj jasno mi je pred očmi, da sem bil osel, ker sem prepoceni prodal grunt. Za beraško ceno so mi ti zvitorepci izvili dragocenost iz rok. 0, jaz tele!« »Kako, da si prodal prepoceni?<' »Pomisli vendar na studenec!« »Studenec ne leži na naših tleh'.« »Oh, ti neumna goska! Ali nc veš, da mušnica nikoli ne raste sama, temve. da so v bližini vedno druge užitne gob., ki jib je treba le pcn iskati? Tak dragocen vrelec, kakor je Colnarjev. studenec, tudi ne bo sam. Zapomni si! Poleg Col-* narjevega studenca je morebiti še trideset dru« gih, enakovrednih, Id jih ne moreš plačati z zla-< tom. In ti so na naših tleh. Grom in strela — grom' in strela — ikaj takega spusti človek \z rok, za kaj takega se da opehariti!« Spustil se je v naslonjač. »Grom in strela — bolj sem neumen kakor sfara Debeljakovka, mnogo bolj neumen!« »Toda, dragi oče, vse to so le domnevanja!« Skočil je po koncu in se udaril po čelu. »Kaj? Domnevanja? Resnično je! Zakaj pa mi dajo potepuhi tristotisoč več, kakor pa bi mogla biti danes najvišja cena? In na roko, pravim — na roko! Zakaj? Ko bi ne bil popolnoma slep, bi bil vendar moral uvideti to, bi me vendar moralo osupniti. Toda ničesar nisem videl. Niti pomislil nisem na studenec. Oh, otrok moj, Meden je stokrat bolj premeten ko jaz, in ljudje, ki so kupili posestvo od mene za beraški denar, so tiso.krat bolj zviti ko jaz. Vedeli so, kaj delajo; meni pa, ki že od svojega rojstva sedim tu, se še sanjalo ni, da sem scdel v zlatem rudniku. Iz strahu pred nekaj davka sem prišel skoraj na nič, pa sem sedel na zlatu.« cVzdihovaje je zopet sedel v svoj stol. Toda zopet je planil kvišku. toToda, grom in strela, saj Karlu bi se bila jO-orala vzbuditi pozornost. Na njegovem doma- čem vrtu vre iz tal vroč studenec, pa se mu ne vzbudi pozornost, čeprav študira medicino in je doktor?« Imel je na jeziku žaljivo besedo, toda — Bilo pa je čisto drugače. Prišlo je pismo. Iz Merana. Odposlano iz sanatorija. V pismu je bilo sporočeno, da je umrl Ludvik Jelšnikar za tuberkulozo. Ustregli so poslednji želji umrlega, da so poslali priloženo pismo gospodični Emi v graščino. Umrl! Za hitro jetiko! — Pismo je bilo kratko. »Milostljiva gospodična! Ker moram umreti, vas prosim, da vse, kai1 vam s poslednjo voljo poklanjam, ali sem vam že poklonil, sprejmete in ničesar ne odbijete. Ne mislite, da je preveč. Nič. ni. Za tistega, ki stoji na kraju svojega življenja, zemeljsko blago in denar nista nič; kajti vsi človeški računi so zmo- ta. Vam pa naj moje volilo izravna pota v živIjenju. Dovolite umirajočemu izpoved, da vas je presrčno Ijubil. Ludvik Jelšnikar.« Pismu je bila priložena pesem: »Glej, jaz sem na koncu! Ne obračaj svojih preljubih oči od mojega groba; ne mogel bi strpeti v nebesih, če se ne spomniš kdaj na me.« Ginjen je stal graš.ak poleg deklice, ki je na glas jokala. Nenadoma pa se je vzravnala in zbežala v svojo sobo. Ko se je vrnila, je bila oblečena v črno obleko. Njen obraz je bil bel, hodila je s počasnim korakom kakor vdova. S prvim brzovlakom se je odpeljala v Meran. Ludvik Jelšnikar je bil odredil, naj ga .isto na tihem pokopljejo v vznožju njegovih ljubljenib. meranskih gora. »Rožni vrt« naj bi bil ob njegovem vzglavju, božji rožni vrt iz kamena, ki nikoli ne ovene, ki je čestokrat le pokrit z ogrevajočim ga zimskim snegom in ki v ve.ernem soncu žari in cvete kakor noben drug vrt na svetu. — Ema ga je videla še, ko je ležal v krsti — videla je njegovo lepo, jasno čelo, njegove plemenite roke. Oči, ki so bile tako žalostne in tako zelo la.ne iskale ljubezni, so bile zaprte. Poljubila ga je na te o_i, na čelo in usta. In v tem trenutku ji je bilo, kakor da jo je smrt poročila z njim, kakor da je sedaj njegova vdova, ki mora žalovati za njim. — Prav malo ljudi iz domačega kraja je prišlo k po^rebu — zastopniki firme, nekaj prijateljev.: In Ema je bila edina ženska, edina tudi, kl je jokala ob grobu. — Z gluho bolečino se je peljala domov. Na dediš.ino ni mislila. Kaj je bil napisal, ko se ga je je dotaiknila z roko smrt? Denar ni nič. Da, to ljudje razumemo šcle tedaj, ko umr. jemo. Zdravemu je denar vse, tistim pa, ki so že ma koncu, ni nič več. In če je bilo res kaj dedi_čine? Sprejela jo bo, ker je bila tako njegova poslednja volja, katero mora izpolniti. Ali ni bila res vdova po njem? Ali se ni bil 'duhovno po svoji Ijubezni poročil z njo, zlasti Ba koncu? Ali ji ni bil zvest do groba? Koliko vdov je odhajalo od groba moža, ki Ho bile poročene z njim, z veliko lažjim srcem, kaikor pa Ema od groba moža, kateremu je bila lena njegovih sanj in njegovega hrepenenja. Ko Je prišla domov, je našla tam svojega ženina. »Karcl,« mu je rekla s .istimi o.roi; »glej, prihajam od Ludvikovega groba. Leto dni bom nosila za njim črno obleko, kakor da bi bil moj mož, ker me je tako zelo Ijubil. Ali boš razumel to?« Nekftj časa je razmišljal, nato pa ji je segel v roko. »Da, Ema, razumem.« Mati. Bogatčevka se je vrnila s starim učiteljem domov. Cel mesec je bila pri sinu v velikem mestu. Bili so to blaženi dnevi. S sinom je ogledovala to veliko mesto. toda med vsemi stvarmi, ki so bile vredne strmenja, je bila zanjo najbolj blaženo čudo sinova navzočnost. S(ari učitelj se je bil že po treh dneh vrnil domov. In nato je fcončno le prišla ura slovesa in učitelj se je moral zopet peljati v veliko mesto po mater. Le tiho jokaje je sedela žena v D-vlaku, ki jo je peljal domov. Dalje sledi.