72 ZGODOVINA ZA VSE Oto Lutkar LAAMISTAD: TEMNI SPOMIN NA KOLONIALNI ČAS SEVERNE AMERIKE La Amistad ni bila tipična ladja za prevoz suž- njev, temveč običajni trgovski škuner, ki je zasuž- njene Afričane prevažal zgolj po naključju. Gle- de na to je nesoglasje med imenom in vsebino vsaj za spoznanje manj cinično. Toda nesrečni- kom, natlačenim v podpalubju, to gotovo ni bilo v pretirano tolažbo. Če bi razumeli špansko in videli, da jih od najdražjih za vedno ločuje ladja s tako plemenitim imenom, kot je Prijateljstvo, njihov obup ne bi bil nič manjši. Prav nasprotno, subtilnejši bi to lahko razumeli kot dodatni uda- rec zle usode in njihova groza bi se samo še po- večala. Skratka, formalno dejstvo, da La Amistad ni bil običajni člen v trgovini s sužnji položaja Singbejevih tovarišev ni v ničemer spremenila. Singbe (v nekaterih virih tudi Cinque), ki se je s svojimi 48 tovariši uprl, pobil skoraj vso posad- ko Prijateljstva in se po zaslugi lažnivega navi- gatorja namesto na poti domov znašel ob južni obali Nove Anglije, se je s to podrobnostjo sez- nanil šele na sodnem procesu, ki je trajal še dve leti potem, ko so jih zajeli ob obalah Long [slan- da. Tam, v Hartfordu in kasneje v New Havenu, je izvedel, kaj pomeni ime La Amistad, kdo je bil lastnik ladje in kakšni usodi so z uporom ubeža- li. Toda preden zvemo več o tem uporu in njego- vih posledicah, poglejmo še na drugo prizoriš- če. Na obalni pas med rekama Connecticut in Pawcatuc v današnji zvezni državi Connecticut, kjer so nekoč živeli indijanci Pequot. Le-ti so se namreč z belskim razumevanjem besede prija- teljstvo seznanili že dve stoletji pred Singbejem in njegovimi petindvajsetimi preživelimi sotrpi- ni. Da sta pojma prijateljstvo in spoštovanje pri belcih tesno povezana z besedico korist, so pri- padnico in pripadniki plemena Pequot spoznali predvsem v noči s 25. na 26. maj 1637. Na pogo- rišču njihove vasi pri Wethersfieldu je obležalo več kot 600 otrok, žena in moških vseh starosti1. L Z" ' Theresa Hayward Bell, Sieve Dunwell (fotografije), Jack Camptsi On: j, Mashantucket Pequot Museum & Research Center Mashantucket. ConneUcul 2000. str, 41, La Amistad Preživele člane plemena so belci, zvečine angleš- ki priseljenci, prepustili v sužnost svojim zavez- nikom Mohikancem in indijancem iz plemena Narragansetts. Za več stoletij so jim prepovedali uporabo njihovega plemenskega imena in jih ta- ko vse do 1983 dobesedno zbrisali iz zgodovine. Okoli spomina na ta dogodek so kustosi pequot- skega muzeja in raziskovalnega centra pred dve- ma letoma (otvoritev je bila avgusta 1998) uredi- li eno najlepših zbirk na svetu, in to nedaleč stran od muzeja na prostem, kjer so v starem mystis- kem pristanišču za konec leta 2000 načrtovali do- končanje kopije legendarne ladje La Amistad. ••• V pričujočem prispevku želim na podlagi krat- ke rekonstrukcije zgoraj omenjenih dogodkov predstaviti dva uspela koncepta materialne re- konstrukcije preteklosti. Predstaviti želim dva pri- mera, ki bosta v muzealskih krogih po svetu ver- jetno še precej odmevala. Prvi, Mystic Seaport je nastal v starem pristanišču Mystic, kjer se ob ne- dokončanem Amistadu lahko sprehodimo skozi verno kopijo pristanišča iz začetka 19. stoletja. Drugi, Mahantucket Pequot Museum and Re- search Center, pa je nastal sredi enega najmlaj- ših indijanskih rezervatov v ZDA. Dolgotrajni po- stopek za njegovo ustanovitev je na začetku osemdesetih s svojim podpisom zaključil teda- nji ameriški predsednik Ronald Reagan. Ameriš- ka zvezna država Connecticut, najjužnejši del No- ve Anglije, ki jo v Evropi poznamo predvsem po univerzi Yale v New Havenu, je tako dobila še enega v vrsti odličnih muzejev, raziskovalnih cen- trov in prestižnih izobraževalnih ustanov. Pod- morniškemu muzeju v New Londonu, morske- mu akvariju v Mysticu, Wesley Collegeu v Midd- letownu ... se je pridružil še najsodobnejši indi- janski muzej in raziskovalni center v ZDA. Kot mnoge druge podobne ustanove se tudi ta delo- ma financira iz najpomembnejše indijanske de- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 Trije pripadniki plemena Pequot utirajo ob kajenju pipe javnosti sodobnega časa: igralriištva, Toda več o povezavi med zabavno industrijo in raziskova- njem kasneje. V ospredju mojega interesa je vendarle koncept materialne predstavitve nekega zgodovinskega procesa, na tem mestu najprej koncept predsta- vitve zgodovine uničenja in ponovnega rojstva nekega ljudstva. Poleg tega vojna med belci in indijanci Pequot (1637-39) ne predstavlja samo enega najzgodnejših primerov nasilne koloniza- cije izvornih prebivalcev današnjih ZDA, temveč zaznamuje začetek radikalnega reševanja indijan- skega vprašanja. Od tedaj pa vse clo 20. stoletja je vsako indijansko pleme, ki se ni podredilo bel- cem, doživelo enako usodo. Do konca sedem- desetih let pravkar minulega stoletja je ameriška vlada načrtno preganjala vsako indijansko inicia- tivo in budno pazila na vse aktiviste ameriške ple- menske zveze ... Spremembe SO prinesla šele osemdeseta leta, ko je zvezna administracija ko- renito spremenila svoj odnos do izvornih Ame- ričanov in začela načrtno podpirati njihov insti- tucionalni in ekonomski razvoj. To je bila konč- no tudi priložnost za indij,mce Pequot, ki so po štiriletnem prizadevanju na sodišču in v ameriš- kem kongresu leta 1983 /:i simbolično vsoto en ameriški dolar odkupili del svoje zemlje in usta- novili svoj rezervat. S tem je bil na nek način sklenjen krog, ki se je začel leta 1524, ko je italijanski raziskovalec Gio- vanni da Verrazanno pristal v zalivu Narragan- sett in tam poleg bogate zemlje in gozdov, pol- nih divjih živali, odkril tudi spretne ljudi, ki ga niso presenetili samo s svojimi lovskimi in obrt- niškimi veščinami, temveč predvsem s sposob- nostjo izdelati kanu za kar petnajst ljudi. Prese- netilo ga je dejstvo, da so docela obvladali longi- slandski zatok in brez večjih težav dosegali obal- ne otoke od Cape Coda do Long Islanda. Srečal se je s polnomadskim ljudstvom z boga- tim socialnim življenjem. S plemenom, ki je vse odločitve sprejemalo na podlagi konsenza, spre- jeto pa izpeljalo pod vodstvom šamana (sachems )J in powowa oz. varuha plemenskega spomina. Od prvega intenzivnejšega stika pa vse do za- četka 17. stoletja se njihovo življenje ni bistveno spremenilo. Pravzaprav ga je spremenila šele tek- movalnost med Nizozemci in Angleži, ki so se borili za prevlado v indijanski trgovini s kožami. Indijanci Pequot se v tej borbi niso znašli samo zato, ker so bili neposredni sosedi obojih, tem- več tudi zato, ker so bili vezni člen v trgovini s plemeni v notranjosti. Kot izdelovalci vvampuma, en do dva milimetra debelih in štiri do pet mili- metrov dolgih valj as tih obeskov, so bili ustvarjal- ci edine valute, ki je zanimala plemena v notra- njosti. Tako Nizozemci kot Angleži so z različni- mi predmeti (blagom, orodjem in orožjem) od indijancev Pequot kupovali wampum, plačilno sredstvo za nakup bobrovih kož, in tako dvojno zaslužili. Najprej zato, ker so domala zastonj prišli do plačilnega sredstva, nato pa, vajeni trgovskih špekulacij, umetno dvignili ceno. Za "denar" z. močno precenjeno vrednostjo so plačali s slabim orodjem in orožjem, ki ni niti približno odtehta- lo vrednosti bobrovih kož. Kot kaže, pa tako enim kot drugim tudi dvojni zaslužek ni bil dovolj. Vsa- ka skupnost je želela docela obvladati trgovino z notranjostjo, ne glede na to, da so si na začetku razdelili "interesne sfere". Nizozemci so sprva ob- vladovali področje severovzhodno od Novega Amsterdama, vse do današnje meje med Connec- ticutom in Massachusettsom, Angleži pa naj bi se držali področij današnjega Massachusettsa, New llampshirea, Rhode Islanda, Maina in Ver- monta. Načelnega dogovora se seveda ni držala niti ena niti druga stran, ceno za "nesporazume" in kršitve dogovora pa so plačevali indijanci. Njih so namreč oboji proglasili za nenačelne, ker so Ibid., sir. 20. VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE želeli trgovati tako z enimi kot z drugimi. Od tod naprej je bila njihova usoda zapečatena. Vse po- gosteje je prihajalo do posamičnih sporov in in- cidentov, v katerih so bile žrtve na obeh straneh. Leta 1636 je eden od incidentov prerasel v na- pad na manjšo pequotsko vas. Indijanci so vrnili z napadi na posamične kmetije in trdnjavo Say- brook, ki je ležala ob ustju reke Connecticut. Vojaška posadka, ki je že dlje časa iskala po- vod za obračun z indijanci, je to priložnost izko- ristila in z blagoslovom lokalnega pastorja izpe- ljala kazenski pohod, ki je prerasel v vojno. Po- sledice so bile, kot že omenjeno, katastrofalne. Z obličja zemlje in zgodovine je za 345 let izginilo celotno ljudstvo. Zadnje prizorišče te drame je bil - podobno kot v sodnem postopku v zvezi z Amistadom, dvesto let kasneje - Hartford, današ- nje glavno mesto države Connecticut. Žal je bila takratna odločitev sodnikov povsem nasprotna od odločitve njihovih kolegov v 19- stoletju. Pre- sodili so namreč, da je potrebno indijance Pe- quot tudi formalno ukiniti. Prepovedali so upo- rabo plemenskega imena, preživele člane pa pre- pustili na milost in nemilost zavezniških Mohi- kancev in Narragansettovcev. V desetletju potem se je del Pequojcev sicer zno- va osamosvojil in se s pomočjo novega vodje lo- kalne uprave preselil v obalna močvirja, toda ime je izginilo. Pleme je ob preselitvi dobilo slabih 1200 hektarjev zemlje, vendar so do začetka 18. stoletja uspeli obdržati samo tretjino te posesti.3 Nekaj so pobrala rastoča okoliška naselja, večji del pa lokalno središče Groton, od koder vozi danes trajekt na vzhodni del Long Islanda. Sledilo je obdobje tako imenovanega "velike- ga prebujenja" (Great Awakening). Prvi indijan- ci z izobrazbo, skoraj vsi po vrsti pastorji, so predstavnike različnih plemen Nove Anglije pre- pričevali, naj sprejmejo avtoriteto in moralne nor- me belcev, saj bodo tako lažje preživeli. Na za- četku je imelo gibanje relativno velik odmev, to- da potem, ko so indijanci ugotovili, da obljublje- ne socialne in zakonske pravice za njih ne velja- jo, tudi to "zbliževanje" z belci ni uspelo. Sledila je protireakcija, katere glavna posledica je bila ustanavljanje ločenih indijanskih naselij. Eno naj- bolj znanih se je imenovalo Brothertown, usta- novili pa so ga na ozemlju Oneida indijancev, v današnji državi New York. Gibanju se je pridru- žilo precej Pequojcev iz mashantucketskega Izdelava kanuja s pomočjo ognja okrožja, kar je pomenilo, da se je matična skup- nost še dodatno zmanjšala. Toda to še zdaleč ni bil konec. Kaj kmalu je na- mreč sledil novi udarec. Država je od prodala še dodatne štiri petine že tako precej okrnjenega pequoskega ozemlja, na katerem je sedaj živelo dokaj skromno število družin, ki so se v glavnem preživljale z delom na kmetijah belih farmarjev. To predzadnje prelomno obdobje v njihovi zgo- dovini je še posebej skrbno obdelano tudi v mu- zejski predstavitvi. Na tej točki se prikaz pequot- ske preteklosti bistveno spremeni. Namesto zgodbe celotnega plemena od tu naprej sledimo samo še posameznim življenjskim zgodbam ne- katerih članov plemena. Predstavljeno je življe- nje Austina Georgea, ki se je boril v državljanski vojni na strani severa. Spoznamo se z Ephraimom Williamsom, spretnim zidarjem, ki je s svojim de- lom lahko preživel veliko družino. Srečamo Han- nah Caleb, Sally George in Anne Wampy, ki so na predzadnjem prelomu stoletij v večji meri od njihovih moških vrstnikov skrbele za ohranitev plemenskega spomina. Pred nami se zvrsti vse polno posameznih usod, katerih predstavniki, so vse do srede 20. stoletja nosili zgolj angleška ime- na. Šele potem so si nekateri začeli dodajati v svo- ja imena prevode starih imen. Tako je npr. Ric- hart A. Hayward, poglavar Pequojcev v času, ko je connecticuški guverner podpisal zadnji doku- ment o ustanovitvi rezervata in priznanju ple- menskega imena, začel svojemu imenu dodajati indijansko ime "Skip" oz. Poskok.4 f Ibid., sir. 10 1 Ibid., sir. 13 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 Masaker v utrjeni vasi Indijancev Pequol leta 1637 Starejša obdobja desettlsočletne zgodovine Pe- quojcev in njegovih prednikov so predstavljena prav nasprotno. Tako ženske kot moški pripadni- ki plemena SO predstavljeni kot sestavni deli skup- nosti. Posameznik je vsakokrat postavljen v svojo družbeno vlogo lovca, zdravitelja, pripravljalke hrane, ribiča, učitelja ... Pred obiskovalcem se zvr- stijo prizori lova na karibuje, nabiranja hrane, zi- movanja in trgovanja. Daleč najbolj zvesto in pre- pričljivo je predstavljeno življenje v pequoski va- si. V ogromnem osrednjem prostoru muzeja je po- stavljena celotna vas z voščenimi figurami narav- ne velikosti. Lutke indijancev so izdelane nepri- merno bolje kot podobe iz zbirke Madame Tussa- oud. Na licih nekaterih "indijancev" vidimo sledi vodenih koz, starejši, že rahlo sključeni člani ple- mena se ponašajo z rastočimi trebuhi. Tetovaže obrazov so nadvse prepričljive, podobno kot ri- be, ki se "pečejo" na umetnem ognju. Obiskova- lec, sicer opremljen z magnetofonskim komentar- jem, po nekaj minutah sprehoda sredi prizorov vaškega vsakdana dobesedno zavoha hrano, za- čuti vročino poletnega popoldneva ter zasliši gla- sove ptic in lajež psov. Prijetno preseneča tudi polifonična predstavi- tev vojne. Predstavljena so namreč vsa tri stališ- ča: pequosko, nizozemsko in angleško. Najbolj pretresljiv pa je vsekakor tričetrturni igrani film, ki prikazuje celotno dogajanje v letih I636, 1637 in L638. Vsako polno uro si ga obiskovalci lahko ogledajo v eni od dveh velikih dvoran. Poleg obeh je v vsem muzeju se šest manjših, v katerih se nepretrgoma vrstijo različni dokumentarci. Od pripovedi starih "varuhov ple- menskega spomina" do nedavne zgodbe o boju za rezervat. Veči- na eksponatov, ki so prav tako urejeni v narativno celoto, je opremljena z. računalniškimi ekrani, ki se odzivajo na dotik. Obiskovalcu je potrebno samo pritisniti na ustrezno točko in že se pokaže statična ali gibljiva, do- kumentarna, risana ali igrana sli- ka s komentarjem in dodatnimi napotki za bolj zahtevno publi- ko. Drugi del celotnega centra tvo- rijo prostori inštituta za preuče- vanje indijanske zgodovine, ga- lerija, knjižnica, osrednja dvora- na za prireditve, dve restavraciji, prodajalna literature in spomin- kov ter razgledni stolp, na katerega se obiskoval- ci odpeljejo brez vsakega spremstva in z vrha ka- terega se vidi ves rezervat, igralnica in velik del jugovzhodnega Connecticuta. Spomladi, ko pokrajina ozeleni, iz listnatega gozda štrlita samo vodni stolp in hotel, ki gosti utrujene igralce na srečo. Skupaj z igralnico je Foxwood (uradno ime za celoten igralniški kom- pleks) eden največjih ekonomskih uspehov te ne preveč velike države. Kot kaže, so sicer precej konzervativni prebivalci Nove Anglije precej nav- dušeni igralci na srečo in zato vsak dan v mas- hantucketskih igralnicah pustijo toliko denarja, da lahko člani plemenske skupnosti širijo igral- niško dejavnost, vlagajo v šolanje svojih članov, izpopolnjujejo zdravstveno oskrbo, vzdržujejo lastno košarkaško moštvo, oskrbujejo hitri čoln za prevoz v New York, lastno policijo ter izdatno financirajo svoj muzej in raziskovalni center. Fi- nančni uspeh je tako velik, da so se po dobrih desetih letih obstoja igralnice že našli nevoščljiv- Ci, ki resno izpodbijajo odločitev o ustanovitvi rezervata. Nekateri so v svoji argumentaciji šli celo tako daleč, da so začeli dokazovati, da pe- quosko ljudstvo ni nikoli obstajalo. Nevoščljivi za nepričakovani uspeh indijancev skušajo drža- vo prepričati, da prvi prebivalci Mashantucketa niso nikoli bili samostojno pleme in da je do re- konstrukcije plemenske zgodovine prišlo samo zaradi želje po neobdavčenem dobičku skupi- ne potomcev nekdanjih staroselcev. Kot kaže, se bo tudi v Novi Angliji znova razvnela razprava, ali je odpis davkov za indijanske dejavnosti pra- VSK ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE vi način za to, da se ZDA odkupijo za svoje zloči- ne nad avtohtonim prebivalstvom. Projekt Mashantucket Pequot Museum & Re- search Centre je nedvoumno dokaz za to, da se je ameriška zvezna administracija vendarle pra- vilno odločila. V deželi, kjer se izobraževalna in raziskovalna dejavnost v veliki meri financirata s privatnim denarjem, je to verjetno tudi edina mo- goča odločitev. V to nas nenazadnje prepriča tudi drugi izjem- ni projekt, tj. Mystic Seaport oziroma pristaniški muzej na prostem. Zgodba, s katero sem začel opis, je samo del tega čudovitega muzeja, ki se prav tako v izdatni meri financira iz žepov zaseb- nikov. Po drugi strani pa za državnim deležem sredstev za obnovo Amistada stoji sam guverner Connecticuta. To dejstvo je še toliko bolj pomem- bno, saj je s tem država še enkrat simbolično potr- dila sklep hartfordskega in newhavenskega sodiš- ča, ki sta v letih 1840 in 1841 uporne sužnje opro- stili obtožbe piratstva in zavrnili zahtevo španske krone, naj ZDA ladjo in njen tovor nemudoma vr- nejo zakonitemu lastniku. Ker je bil med uporom španski lastnik ubit, se je na njegovo mesto tožni- ka postavila španska država in se pri tem skliceva- la na meddržavni sporazum, ki narekuje, da si dr- žavi v takih primerih vračata lastnino. Če ne bi bilo cele vrste abolicionistov, njihovih sposobnih pravnikov in moralne teže bivšega predsednika Johna Quincyja Adamsa, bi takrat- ni aktualni predsednik Van Buren to verjetno tu- di storil. O tem nenazadnje priča tudi njegov taj- ni ukaz, naj mornarica sredi noči obišče newha- vensko ječo in črnce odpelje nazaj na Kubo. Tam sta namreč prebivala lastnika tovora, sicer špan- ska državljana. Ko so borci proti suženjstvu za to izvedeli, ni bilo posledica samo štiriindvajsetur- no dežurstvo pred ječo in v pristanišču, temveč tudi Van Burenov poraz na volitvah. Celotna zgodba bi se verjetno končala precej drugače, če bi nesrečne črnce zajeli ob obali južnih držav ZDA. V Novi Angliji je bilo javno mnenje dvajset let po prepovedi trgovine s sužnji docela na stra- ni upornikov. V njih niso videli sužnjev, temveč svobodne ljudi, ki so si izborili svobodo. Dvajset let pred Lincolnovim proglasom so namreč gla- sno zahtevali popolno ukinitev suženjstva. V ti- stem času je bilo namreč suženjsko delo še ved- no nekaj povsem normalnega, podobno kot so lahko plantažniki znotraj ZDA še vedno povsem legitimno "vzrejali" nove sužnje. Prepovedan je bil samo uvoz novih Afričanov. Podobno kot v Španiji in v večini evropskih držav. Črnci, ki so jih pripeljali z obal današnje zahodnoafriške dr- žave Siera Leone leta 1839, so bili zato predmet nelegalne trgovine. Pošiljko, ki se je po nenavad- nem spletu okoliščin znašla v ZDA, je pravzaprav legaliziral šele kubanski guverner, ki je za mast- no plačilo v njihovo dokumentacijo zapisal ladi- nos in ne bozales, kot bi v resnici moral. Črnce, zasužnjene po ukinitvi suženjstva, so prav zara- di pregona ilegalne trgovine s sužnji poimeno- vali drugače (bozales) od njihovih sotrpinov (la- dinos) izpred leta 1820.5 Ko je sodišče to ugoto- vilo, odločitev ni bila več težka. Večjo težavo je predstavljalo sporazumevanje. Profesor Josiah Gibbs, jezikoslovec in predavatelj na univerzi Ya- le, ki so ga do takrat uporabljali kot tolmača, je bil premalo. Sam je namreč lahko ugotovil le, v katero jezikovno skupino (Mendi) spadajo obravnavani Afričani in na podlagi tega odkrit- ja začel iskati pravega tolmača. Po nekajmeseč- nem iskanju je v newyorskem pristanišču našel Jamesa Coveva, bivšega sužnja, ki se je kasneje izšolal v prevajalca britanske mornarice. Šele te- daj se je lahko v sodni dvorani slišal tudi glas obtoženih. To, kar so izpovedali, predvsem pa dejstvo, da je vsak od njih v ločenih srečanjih obnovil isto zgodbo, je na koncu prepričalo pr- vostopenjsko, kasneje pa tudi zvezno sodišče, da obtoženi niso krivi. Podobnega mnenja so bili tudi študentje pravne šole na univerzi Yale. Le-ti so namreč poslušali predlog svojih profe- sorjev in se za čas sojenja iz predavalnice pre- selili v sodno dvorano. Kaže, da je danes naj- bolj prestižna pravna šola v ZDA že takrat pre- mogla dovolj samokritičnih profesorjev, ki so bili prepričani, da se bodo njihovi slušatelji iz tega, že takrat izjemno odmevnega procesa, naučili več kot iz njihovih predavanj. Kakorkoli že, dejstvo je, da so prisotni šele s pomočjo pravega prevajalca lahko izvedeli, od kod obtoženci prihajajo, kako so pristali v su- ženjstvu, kako so prišli čez ocean, kako je prišlo do upora in zakaj so se znašli tako daleč na seve- ru. Sodniki, tožniki, branilci in poslušalci so si ob večkratnem poslušanju iste zgodbe lahko ze- lo natančno predstavljali dogajanje od trenutka, ko so se obtoženci znašli v suženjstvu. Samo za- četki vsake zgodbe so bili različni. Le manjši del 5 Helen Kromcr, Amistad, T!ie Slave Uprising Aboard the Spanish Schooner, The Pilgrim Press, Cleveland, 1997, str. 63- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 77 obtoženih so ujeli sami lovci na sužnje. Večino so v suženjstvo pahnili (prodali) njihovi sovašča- ni. Sam Singbe je postal žrtev neplačanih dolgov nekega vplivnega sovaščana, ki je najel štiri lju- di, da so ga na poti v riževa polja zajeli in predali izterjevalcu dolga. Po zajtrku je odšel od doma, ne da bi vedel, da otrok in žene, ki so ostali do- ma ne bo videl nikoli več. (Ko se je po koncu procesa vrnil v Afriko, je namreč izvedel, da so njegova žena in oba otroka umrli v neki plemen- ski vojni kmalu zatem, ko je on izginil.) Dekleta, v skupini so bila štiri, so v sužnost prodali njiho- vi starši. Poleg tega je sodišče lahko sedaj tudi rekonstruiralo upor in uboj dveh članov posad- ke. Med drugim so izvedeli tudi, da je do upora prišlo predvsem zaradi dveh razlogov. Prvega je zakuhalo vreme. Na tristo milj dolgo pot so se podali misleč, da bodo cilj dosegli v dveh dneh. Ko se je veter obrnil in vreme poslabšalo, je ka- pitan po tednu dni nemirne vožnje zapovedal zmanjšanje dnevnih obrokov. Drugi vzrok pripi- sujejo kuharju. Mešanec, ki je skrbel za pripravo hrane, je namreč sužnjem "raztolmačil", da jih na koncu poti čaka smrt. Afričanom je z rokami raz- ložil, da jih bodo ob prihodu na cilj zaklali in raz- telešene uporabili za hrano. To bodočih uporni- kov ni samo prestrašilo, temveč v njih zbudilo gnus pred tem, da bi končali kot hrana za belce... Prisotni v dvorani so prav tako šele sedaj izve- deli, da jih je po uporu na sever spravil naviga- tor, ki so ga pustili živega samo zato, da bi jih odpeljal nazaj v Afriko. Sam je sodišču povedal, da je čez dan ladjo usmerjal proti sončnemu vzhodu, ponoči pa jo previdno obračal nazaj pro- ti kubanski obali, misleč, da jih bo prestregla kak- šna španska posadka. Med tem manevriranjem jih je tok nesel vse bolj na sever, kjer so srečali vse več ameriških ladij. Posadke so začudeno gle- dale shirane črnske potnike. Nekatere so o svo- jem nenavadnem srečanju tudi poročale v ma- tična pristanišča, vendar je lokalna severnoame- riška oblast reagirala dokaj pozno. Šele potem, ko so začele med ljudmi krožiti zgodbice o črn- skih piratih, ki ogrožajo obalna naselja, so za Ami- stadom poslali dve ladji. Eno iz New Yorka in dru- go iz Bostona. Našla jih ni niti ena niti druga, tem- več so črnce po vrsti zapletov zajeli ljudje iz obi- čajne tovorne ladje. Pa še tem je to uspelo šele v trenutku, ko so jih sestradani in žejni Afričani pro- sili za hrano in vodo. Na dvodnevno pot iz Hava- ne v Port Principe na Kubi so namreč krenili s petdnevno zalogo hrane. Od takrat pa do zajetja ob obalah Long Islanda sta ob zajetju minila že dva meseca. Od tu naprej je zgodba znana. Ujetnike so iz New Londona, kjer so jih prvič spravili na kop- no, odpeljali v newhavensko ječo, od tu pa na sodišče v Hardtfort. Vmes so jih vedno znova vra- čali v New Haven in jih v skladu z rastočimi sim- patijami lokalnega prebivalstva iz ječe preselili v običajne prostore in vsak dan z navdušenjem spremljali njihove sprehode v mestnem parku. Pozno jeseni so se Afričani začeli učiti angleško in celo razmišljali o možnosti, da bi ob svoji vr- nitvi v Siera Leone vzeli tudi kakšnega misijonar- ja, morda kakšnega študenta teološke fakultete. Sredi teh priprav in sredi veselja nad sklepom pr- vostopenjskega sodišča jih je doletela odločitev, da bo zadevo obravnavalo tudi zvezno sodišče. Tukaj je na prizorišče stopil že omenjeni John Quinci Adams in konec leta 1841 prevzel njiho- vo obrambo. Še preden pa se je lotil posla, je svo- jo odločitev obširno razložil v hartfordskem dnevniku Hardfort Courant. Čeprav se je na za- četku svoje odgovornosti kar nekoliko bal, je svo- je delo na sodišču odlično opravil. Obtoženi so bili znova proglašeni za nedolžne in so lahko za- pustili ZDA. V Afriko so se vrnili slabo leto po koncu razprave in s seboj res popeljali tri misijo- narje. Nekateri so nato ostali v misijonu, drugi, med njimi tudi Singbe, pa so od časa do časa pri- hajali na obisk. S tem se je zgodba, ki jo bo v poletnih mesecih od 2001 naprej slišalo na stotine učencev, ki se bodo vpisali v enega mvstiških učnih programov, v glavnem tudi končala. Mladi mornarji, ki bodo več tednov preživeli na plavajoči učilnici, bodo, kot napovedujejo graditelji Amistada, zvedeli še veliko več o suženjstvu in trgovini s sužnji. S to odlično idejo mystiski muzealci ne bodo še enkrat dokazali, da spadajo med najbolj inven- tivne kustose v ZDA, temveč bodo tudi na izvi- ren način ostali zvesti svoji predstavitveni tradi- ciji. Že sedaj je Mystic Seaport muzej, kjer se člo- vek največ nauči skozi interakcijo z ljudmi, ki vsak dan obnavljajo svojo postavitev. Vse stavbe mu- zeja na prostem so namreč žive. Ko obiskovalec vstopi v ta muzej, obenem vstopi v čas, ki so ga avtorji razstave želeli predstaviti. Na nek način postane del začetka 19. stoletja, saj v vsaki javni in privatni stavbi sreča njene nekdanje prebival- ce. V kuhinjah treh domov sreča kuharico z av- bo na glavi in poskusi hrano, ki se pripravlja na pravem ognjišču. Vstopi lahko v spalnico, dnev- no sobo... V sodarstvu s sodarjem razpravlja o nekdanji veščini izdelovanja sodov, na dveh ki- tolovcih spregovori z mornarji o lovu in osnovni VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE predelavi kitovega mesa. Pri kovaču se lahko ogreje pri odprtem ognju, v banki - edini delno zidani stavbi v pristanišču - pokuka v ogromen sef, v cerkvi prisluhne pastorju, v vrvarni spozna način spletanja vrvi in na koncu sede v pravo krč- mo in poje enako malico kot mornarji pred sla- bimi dvesto leti. Vmes, ko pije pivo in si ogledu- je originalno opremo od pribora do točilne mi- ze, pa lahko celo prisluhne starim mornarskim pesmim, ki prihajajo od nekod iz prvega nadstropja. Šumi so posneti tako zvesto, da si nih- če ne upa staviti, ali je v posebni sobi res skupi- na razigranih mornarjev ali posluša samo mag- netofonski trak... La Amistad, ki so ga splavili marca letos (2000), je torej samo del celotnega muzeja. Seveda zelo pomembni del, del s posebno pedagoško vred- nostjo. Vsaka podrobnost, razen jader in prečnih jamborjev, ki so še v delavnici, je izdelana tako natančno, da že vnaprej vzbudi zavist do tečajni- kov, ki se bodo od leta 2001 podajali na pot ob obalah Nove Anglije. Poleg tega imata tako izgrad- nja kopije in načrtovana funkcija Amistada kot tu- di celotni pequoski muzejski in raziskovalni cen- ter še eno pomembno funkcijo. Oba muzejska in raziskovalna projekta za nazaj popravljata cela sto- letja enostranskih interpretacij in s tem veliko pris- pevata k rekonstruiranju tega, kar se je v resnici dogajalo v času kolonialne Amerike. Obenem pa tako prvi kot drugi muzej, vsak na na svoj origi- nalni način, slavita različnosti ljudi in kultur in s tem pritrjujeta resnici, ki so jo indijanci severovz- hodnega dela ZDA intuitivno spoznali takoj po "velikem", a tragičnem "prebujenju". Gre namreč za spoznanje, da je enakopravnost mogoče dose- či le preko priznanja drugačnosti. VSE ZA ZGODOVINO