Pomenki o slovenskem pis an//. XXVI. D. Krušic moj toraj uci, da se prav sklanja stareširm-e, Jeretina-e-/ itd., kakor roka-e, in da le ,,die ungenaue Volkssprache" pregiba s prirastkom t: Jeretina-ta-tu itd., kar pa ni, da bi se posnemalo. 0. Tako pravi ,.pisalec", ki iraa narodni jezik sicer jako v čislili. — Beri, kar piše o tem Janežič §. 77! D. ,,Po moški sklanji pregibljemo radi moške samostavnike z ženskim koncpm a, kakor: možina, oproda, sluga, starešina, vedovina, vodja, vojvoda itd., namreč: 1. 2. 4. 5. sluga, vodja, vojvoda, 3. slugu, vodju, vojvodu, 6. slugu, vodji, vojvodu itd. n. pr. Zbrani njegovi vojvodi so se potopili. Ravn. — Ide truma voj vodo v junaških. Levst. — Boljše in svojstvu našpga jpzika veliko prikladniše pa je sklanjati take samostavnike po starem, kakor se tu pa tam še sedaj nahaja ined Ijudstvom, t. j. po ženski sklanji, namrrč: 1. 5. slug«, vodja, vojvoda, 2. sluge, vodjV, vojvode, 3. slugtt, vodj«, vojvodi itd., n. pr. Xatoči oči starešini. X. pr. — Vsak vojak ima svojega slugo. X. ps. — Lej ga no glavino! N. r. 0. Zato tedaj piše in uči Krueic tako, ker je boljše in svojstvu našega jezika prikladniše? D. Boljše in prikladniše pa je, ker je a) po starem — ostarelo, b) ker se š e nahaja, c) tu pa tam, d) med Ijudstvom, ktero pa, kakor pravi Krušic, na tanko ne govori! 0. Kar je drugim jezikom izjemno ali posebno, to ima biti slovenskemu občno pravilo. D. Pisati in toraj tudi govoriti nam je po tem pravilu vprihodnje: Prilike svptpga oče Bonaventure pa zgodovina učitelja Terdine; od slavnega vojvode Godine k uiilemu vladiki Glaviin; našpga očo starašino Jeretino-in učitflja Robido; pridnega učenca Skalo s porednimi součenci Janšo pa Burjo, Zamido pa Zagodo; pri sosedu Vonči in od čestitih in prečestitih od Jerihe pa Jerale, Jerine pa Jeretine! In če ima po narodni pesnii vsak vojak svojega slugo; kolikojih iniajo potem še le vojvode i. t. d. XXVII. 0. Kopitar piše o tej reči v slovnici svoji str. 233: »Die Endigung auf Vocale ist, in unserm Dialekte, so wenig den Masculinis eigen, dass nur eigene Nahmen, und ein Paar, so zu sagen, UrSlavische Substantive sie haben. Ondi tudi uči, da imena na saoioglasnike, celo na a in w, raji vstavljajo t: Robidata, Jehuta. D. Svoje dni, v staroslovenščini, je bil v ednini moški toživnik živočih in neživočih stvari enak imenovavniku; če nam inia veljati čestito in staro nekdanje pravilo, pa še sedaj narnesti: L e n u h a dan stra.ši, recinio: L e n u h dan slraši! X. pr. 0. Metelko pove str. 173 vzrok stari pisavi: »Diebelebten Manulichen mit dem End*a richteten sich einst nacli den Weiblichen (Declin. V.), jetzt gehoren sie zur I. Declin. und lieben noch die Einschaltung des t vor den Biegungsvocalen. Die Alten sahen mehr auf den Endvocal des Nominativs, als auf das Geschlecht; die Neuern hingegen richten sich mehr nacli dem Geschlechte des Nennwortes«. D. Sej Janežič ravno to uči, pa ne spolnuje, češ: poslušaj me, ne glej me! §. 61. piše: nSpolI je naraven ali pa slovničen. Xaravni spol se razodeva po pomenu, slovnični po končaji samostavnih imen. Xaravni spol ima vselej prednost pred slovničnim". Zakaj bi ga ne imel toraj tudi v sklanji, dane poreče kdo, da je wpisalcem", kteri imena moškega spola ravnajo po ženski sklanji, trpba srednjega varuha, kakoršnega si je za novo leto vošil bil ^Brencelj la 0. Razun tega je mnogo nedoslednost in težkot v tem oziru; na pr. beri, kar piše Janežič od svojivnih pridevnikov na - in, - ina, - ino, ktere obrazimo prav za prav Ie od ženskih imen: dekla — dekl/n, nevesta — nevesUVi, kraljica — kraljičž«. itd., in se vjema s poprej imenovanimi moškega spola. D. ,,Ta končnica se daje včasi tudi moškim samostavnikom na — a, ki je sem ter tje še dan danes po ženskem sklanjalu pregibljemo, ter imajo razun oblik: očetov, starešinou, vodjei?, vojvodot? itd. še po gostem: očin ali očinj, starešinin, vojvodin i. t. d." — 0. Xasprot nain rabi končnica -ov, -ova, -ovo pri izpeljavi svojivnih pridevnikov od izvestnih (določnih) moških oseb, in vendar se dodeva tudi imenom dreves, germov, trav in drugih rastlin brez ozira na samostavnikov spol n. pr. ajda — ajdov kruh, bukva — bukov les, leska — leskov germ, lipa — lipov cvet, češnjcv, hruškov, smrekov i. t. d. D. Če tu smemo rabiti moško končnico, zakaj bi je ne smeli enako pri moških inaenih? Če moramo pisati: Terdinina zgodovina, Bradaškzna ali uiorebiti celo Bradaičma poprava, Bonaventumie prilike, stnrešinina časa, očina kučnia, vladi/ctna palica, dr. \Jl&gin nasvet ali cpIo predlog; moramo po tem takem pa tudi vprihodnje jesti ie ajdin kruli, kuriti z bukinimi ali celo bučinimi drevmi, piti čaj iz lipinega ali lipnega, np pa lipovpga cvptja, zanikarne otroke strahovali z brezinim ali breznim, ne pa brezovim oljem! 0. Iz tega se da le posneti, bi utegnil kdo reči, da, kakor ženskim imenom na - a dajemo moško obliko na - ov , smemo tudi moškim iinenom na - a dajati žensko obliko na in. — Vendar se nieni zdi, da so nekdaj slepo, preslepo posnemali tuje jezike, in gledali le na vnanjo obliko in na končaj, ter po tem sklanjali; narod pa živi jezik slovenski, ki nikakor ni ubog v raznih oblikah, obrača v svojih ustih ter pregiba ioiena po svoje. D. In kakor narod, tako čem ravnati tudijaz, in rečem, da tistemu, ki hoče sklanjati po starem kopitu, velja to, kar pravi Metelko str. 173: ,,Leblose, die ira figurlichen Sinue auf Belebte ubergehen, richten sich nach diesen Ietztern: vidiš štora, tesla etc!"