Brez Stiha nam bo teže
Ko ob smrti Bojana Stiha razmišljam, v čem predvsem ga ne bo mogoče nadomestiti, zapolniti, kot pravimo, vrzeli, ki jo ta smrt odpira v našem kulturnem, narodnem in družbenem prostoru, se vse bolj vztrajno vračam k misli, ki mi jo je po telefonu izrekla spo-štovalka pokojnikove osebnosti in slovenske kulture: »Brez Stiha se boste v slovenski kulturi teže borili.«
Nedvomno-. Stih je bil predvsem borec, bojevnik posebne vrste seveda. In dodati je treba: s takim borčevskim profilom, kakršnega domala ne srečamo v slovenski kulturi, pa tudi v kulturnopolitični stvarnosti ne. Z mislijo na nekatere velike bojevnike v evropski kulturni zgodovini bi ga mogli opredeliti kot enega najizrazitejših slovenskih moralistov. Smisel in cilj njegovega boja nista nikoli bila razvrednotenje nasprotnika, njegov moralni ali kakršen koli drug poraz. Prav presenetljivo in skoraj v popolnem nasprotju s slovenskimi navadami je, da Stih osebno, v smislu prestižnega obračuna, ni polemiziral celo s tistimi, ki so se žaljivo obregali vanj in bi on lahko z enim samim zamahom svojega iskrivega duha opravil z njimi. Stih, preprosto, ni iskal svojega samopotrjevanja v porazu drugih, nasprotno: njegov boj je bil namenjen sicer konkretnim, vendar občim zablodam in napakam, pa tudi dejanjem, ki so spodnašala in še spodnašajo našo skupno slo-
970
Ciril Zlobec
vensko voljo in pot. Znano je njegovo vztrajanje na socializmu s človeškim obrazom, njegovo neutrudno opominjanje Slovencev, naj globlje prisluhnemo znanosti in sleherno svoje dejanje sproti osmiš-ljamo s kulturo, ker samo tako imamo možnost, da se ohranimo kot narod in družba in ne zdrknemo v novodobno zaostalost in vsakršno odvisnost tako v jugoslovanski skupnosti kot v odnosu do sveta, s katerim nam je usojeno živeti. Tudi Štihovo naravnost pedagoško vztrajno opozarjanje na pomen zgodooinskega spomina kot posebne oblike kolektivne zavesti gre razumeti predvsem kot spodbudo in merilo za vsa naša sedanja dejanja in prizadevanja in kot oporo za naše človeško dostojanstvo. V tem je bil Stih med vsemi slovenskimi publicisti najbolj vztrajen in prepričljiv in tudi z največ uspeha. Z duhovitostjo svojih formulacij in enkratnim šarmom svojih nastopov je uspel prestopiti pogosto začarani krog intelektualne osamljenosti, saj je njegova razmišljanja sprejela za svoje najširša javnost. S tem je odpiral pota tudi drugim, ki so bili naključno aH iz prepričanja na njegovi strani, zato bo nadaljnji boj za slovensko kulturo, nacionalno in družbeno emancipacijo, ki je že postal stalna oblika našega življenja, brez njega resnično težji.
V  Bojanovem videnju stvari in problemov, še posebej pa v odzivanju nanje, je bilo na videz nekaj paradoksalnega, v očeh mnogih skoraj donkihotskega-. po eni strani je bil njegov boj tako neizprosen, v vse smeri odprt, uperjen v sleherno neumnost, nikoli diplomatsko zastrt, da so ga nekateri zavračali kot nesprejemljivega zanikovalca, po drugi strani, oziroma: hkrati s tem pa je bil domala otroško zaupljiv v možnost pozitivne revitalizacije naroda in družbe; njegova tako rekoč neomajna vera v moč kulture se nam pogosto kaže kot svojevrstna metafora vere v dobro. Zato Stih ni imel učinkovitih nasprotnikov v publicistiki: kdor se je uprl njegovi kritičnosti, je ostal z otopelim ra-pirjem v roki ob njegovih humanističnih izhodiščih in ciljih; kdor se je skušal nasmehniti njegovemu humanizmu kot preživeli zavesti, je moral z vso resnostjo pritrditi ostrini njegove kritike, ki je bila praviloma komplementarna, torej v istem zamahu politična, nacionalna, ekonomska, kulturna, etična. In prav tega, te komplementarnosti v pogledih in ocenah Slovencem najbolj manjka.
V  majhnem narodu, v družbi z omejenimi možnostmi se »velike«, plodne ideje, ki so spodbuda in prvi pogoj napredka, največkrat ne rojevajo iz »normalnih« razmer in odnosov, iz zgodovinsko materialnih razmerij, temveč najpogosteje kot čista človeška misel, zato so hkrati lahko tudi nevarne, ker se neživljenjske spreminjajo v ideologijo, pogosto tudi v dogmo, v zavezujoče ravnanje posameznikoo in družbe, kar je seveda samomorilsko početje, ker izločajo nove in drugačne pobude, nove, »uporabnejše« ideje. Stih se je te nevarnosti pri Slovencih zavedal, zato je namerno sejal skepso in hkrati utrjeval zaupanje v nepredvidljivost človeških odkrivanj in spoznanj. Domišljija in pragmatizem mu
Brez Stiha nam bo teže
nista bila nezdružljivi nasprotji. Spodbujal nas je, da vsak o vsem razmišlja s svojo glavo.
Pa še nekaj je treba precizirati pri Stihu: še posebej v zadnjih letih, ko se pogosto upravičeni kritiki (vsega) obstoječega pridružuje tudi mazohistični posmeh nad slehernim graditeljskim prizadevanjem zlasti na ravni družbenosti, je Stih celo v svojih najbolj zanikovalskih mislih zmerom ponujal tudi nekakšno alternativo; kadar ni mogel biti konkreten, vsaj v smislu iskanja, volje po boljšem, pravičnejšim, naprednejšem. Tudi v tem je bil prej izjema kot splošen pojav v naši publicistiki, pa ne samo kulturni.
In kar ga morda še najbolj določa kot osebnost; prav njegova bolezen, zadnji boj s smrtjo in sama smrt so razpršili sleherni morebitni pomislek o skladnosti med izrečenim in živetim pri njem-. Stih je sleherno svojo misel tudi intimno in strastno živel. Bil je resnično celovita osebnost.
Velika osebnost slovenske kulture in slovenske nacionalne biti. Brez njega nam bo resnično teže.
Ciril Zlobec Ljubljana, 17. 10. 1986
971