Ljubezen in sovraštvo.
(Povcst. — Piše Josip Bekš) XIV.
Drugo jutro je prijezdil v selo Igličar, poten, premočen do kože in iimuien.
Seljanom se je zdelo, da išče včerajšnjih prišlecev, zato so mu vsi kazali na Markovo kočo.
Tine se ga je oklenil kot svojega očeta; Kovaček pa ni vedel, ali sanja ali živi.   Igličar je od utrejenosti iskal sedeža pa govoril:
,Vem vse,  kar se je  godilo,  zato me nc muči  s pripovedovanjem."
Vstopili so v kočo. Tine je pokazal na Marka, svojega in Kovačkovega režitelja.    igliCar mu je segel v roko in ga objel.
Markova mati jim je nato postregla s kruhom in medico, in ko so se okrepčali, so si pripovedovali o Ognjinu, Gjuru in Brtonclju.
Drugi dan so se odpravili na odhcd. Cela četa oboroženih seljanov na konjih jih je spremljala, da bi zajeli na Plani grozovitega Ojura ter ga tirali pred sodbo.
Poslovili so se od Markove matere, ki je stisnila Tinetu nekaj za pot in ga oprtala z živežem, pa zavili na ovinku iz vasi.
,,Na Igličarja se zanesi pa na Boga, in videl boš, kaj preinore za-upanje pa vera."
.Hvaležen sem vam, to je gotovo; a vprašati vas moram, kaj je z mojo materjo."
—    180    —
Igličar ni odgovoril na to vprašanje, samo nemo je zrl tje preko planin in se zavil v kožuh.
BTine, jaz pa samo hvalim Boga, da smo tako srečno petč odnesli in tako po ceni. Ali si videl, Brtoncelj ni ušel božji roki, pa tudi Gjuro ne bo, le meni verjemi". se je muzal Kovaček in skoro nekako samozavestno pridal:
,Druge je hotel tnorili pa prodajati kakor živino, pa je sam sebe prodal. — Kaj dela tvoja mati! potolaži se! Glej, ali vem. če moja Marijana Se živi, če ni že umrla samega pričakovanja? Potrpeti je treba, zaupati je treba, kaj ne, oče Igličar?"
Tudi sedaj ni Igličar odgovoril, a mislil je veliko, morda več, kakor obadva: Kovaček in Tine.
,Oh, da bi bili le že kmalu doma! To bo veselja, ko bomo pove-dali, da jo je Brtoncelj iztaknil. da se je sam napil vina, katero je nama obetal in da se rnu  kupčija ni sponesla."
,Slišiš Tine, čudno smrt je storil, kaj? Še vran mu ni zakrakal na zadnjo uro, kaj, da bi se spravil celo z Bogom? Pa koLa Gjurova je bila kar do tal posmojena. Ali jo je sam Gjuro upepelil, ali Brtoncelj, kaj misliš? . . . ."
Tine pa je skrivši molil za svojo mater in za sovražnika.
,Dej dej, kaj gov6ri, pa malo raztresi se, da ne boš vedno premišljal same žalostne reči", ga jc nagovarjal Kovaček.
Pa vsaka beseda je bila bob ob steno. Ko je KovaCek spoznal, da ne opravi ničesar, je tudi umolknil in sam jezdil zadaj.
Naši znanct so se vračali domov. Prisrčno slovo od Marka in seljanov jih je skoro malo porlo. Mislili so si: Marko je našel svojce žive in čile, Bog ve, če jih bomo tudi mir
Jezdili so isto pot nazaj v spremstvu Sestih seljanov in Marka, da bi zgrabili Gjura in ga izročili oblasti, toda prišedši na mesto, kjer je še pred nekaj dnevi stala Gjurova koča, niso našli ničesar, kakor kup pepela in v krvi ležcčega mrtvega Brtonclja.
Pokopali so ga, kakor se spodobi človeku, in zasadili na skromnem grobu križ.
Spremljevalci in Marko so se vrnili, lgličar pa je odjezdil s Tinetom in Kovačkom proti domu.
Počivali so že v treh selih, da 50 okrepčali sebe in konje, a pot se je vlekla neprestano dalje, tako da se je Igličar že bal, da niso izgrešiii prave. Zadnji dnevi avgusta so potekali in hiteti so morali, da ubež^ mrzJim nočem, ko obeta vsakdanja slana sneg z neizprosno zimo.
,,Nad pol leta smo se klatili, pretrpeli več kot preveč, pa kaj imamo od tega?" godrnjal je Kovaček in brusil jezik, a bil je vkljub temu zadovo-Ijen, saj je jezdil svojega konja, lepega konja, ki ga je tako poceni pridobil. Ukral ga ni, kakor jih nista ukrala lgličar in Tine, a rešiti se je vendarle moral.
-»-
Prijetno se mu je zdelo, ko je pomislil, da ga bo bogato prodal na 1 semnju. Vcsel je bil pa tudi, da se ]e otresel dolgov kar črez noč; saj 1 Brtonclja ni bilo več, da bi ga tirjal.
Ob takih sladkih mislih bi bil najrajše stopil s konja ter objel Igličarja in Tineta, oba skupaj in potem še vsakega posebej.
Tine pa se je ob pogovorih le bolestno in prisiljeno nasmihal, če je Igličar tuintam ob Kovačkovih razlaganjih švignil preko košatih obrvij, da je Kovaček hipno utihuil.                                                                                       I
,Kovaček, še premalo si izkusil, pa še premalo te je tepel Bog. Umestno bi bilo, da bi ti naložil Bog še to, kar je moral preboleti Tine, ki je nilad in ni storil nikomur nič žalega."
,Zakaj?"
,,Predolgega jezika si, pa prekratke pameti, ti rečem. Če si se že rešil iz dolgov, ki jih dolguješ Brlonclju — na lo ne moreš priseči."
„1 priseči, kdo bo prisegal, saj nismo pred sodnijo. Ootovo je le to, da Brtoncelj več ne živi in da on ne bo več iztirjaval. Brtoncelj je bil neizprosen, in tolaži me to, da so drugi Ijudje bolj mehki, da ni pri njih vsaka beseda konj. Kaj praviš Igličar, kdo se bo zdaj polakomnil ob%nega posestva Brtoncljevega, pa hiše, pa vinogradov?   Pasja diaka, ta bo mož."
,Polakomnil—kako moreš tako govoriti; prodano bo vse na dražbi, ker ni sorodnikov, da bi prevzeli, hm —  — —"
Sava je Sumela skrivnostno, kakor bi jim hotela nekaj povedati, nekaj veselega in nekaj žalostnega. Pod hraslom, ki je stal tik ceste, je sedel človek, poleg njega pes in polegf psa pa kup rešet in sit. Pes je pričel lajati, človek pod hrastom pa ga jc zgrabil in prihulil k tlom, od koder je zvesta žival le še ponižno cvilila proti prišlecem.
nLep dan, malo hladen je, pa bo žc — suha roba, pa slaba kupčija. Hrvatje ne jedo veliko, cel teden nisem prodal več kakor pet žlic. — Pa kako ti zbijajo cenol — lz češnjevega lesa sem jih rezal, pa kako rezal, nalančno, da sem vedel za vsak iver, ki je odpadel! — Ribničanje smo dandanes od muh,  noben človek sc ne zmeni več za nas."
Tako jih je pozdravljal človek pod hrastom, ne da bi vstal, 5e manj, da bi dvignil roko v pozdrav, kar sedel je pa govoril, kakor sam s seboj.
,Ali počivate? Od kod pa prihajate?" je pobaral lgličar ter ustavil konja.
,Res res, takega konja bi moral človek imeli, potem bi še kam prišel, tako gre pa počasi, še bolj počasi kakor kupčija. Koliko ste pa dali zanj, oče? Vsa Ribniška dolina ne premorc takega! Čedna žival, ali kaj rada jž? Žlic ne potrebujete, kaj? Sita imam prav po ceni pa trpežna, če ste kaj prosa pridelali. Na Kranjskem je vse tota vzela, še za steljo bi Clovek ne mogel porabiti. Potem sem si pa mislil pa šeka sem s seboj vzel, — na Hrvatsko jo bom udaril, tam bo menda boljša letina —-------"
nOd kod pa, odkod?" ga je prekinil igličar ter zamahnil z roko, že nevoljen, da mož ne odgovori na vprašanje.
Ribničan je nastavil roko na uho ter ostal, kakor je sedel. Kovaček pa je skočil s konja, izročil vajeti Tinetu ter prislopil k drevesu.
—    101    —
BOluh sem, gluh."
,Še le zdaj pove."
,Kaj bi radi, žlic? Psa ne prodam!" je hitro pritaknil, ko je Kovaček prijel psa in ga pogladil.
,Ne, oče, ne; odkod prihajate, bi radi vedeli?"
,Aha, saj se razumemo; ja, v Lešicah sem bil; tako zmešnjavo imajo, ¦ da je joj." — Igličar in Tine sta pristopila ter puslila konjc, da so se pasli.
„ — cel trg je po konci, ena kura je naredila zmešnjavo; tisto pa ne vem, ali je »kura" komu ime, ali kaj. — "
lgličar in Tinc sta se prvič od srca zasmejala.
„ — Župan pa orožniki, pa vsi Ijudje so na nogah po noči in po dnevu; ropar jim je ušel pred tednom, ,Ogenj" mu jc bilo pa ime, to sem si zapomnil. Pa je tak direndaj, kakor takrat v Višnjigori, ko so polža lovili. Tisti ^Ogenj" pa -Kura'' — seveda je bil človck — sta pri županu pokradla, potem pa zažgala in utekla. Pravijo, da je imel eden dolgo črno brado pa krivične oči, drugega pa niso videli — oh kakšna reč je bila, še zdaj se tresem kot Siba na vodi."
Kovaček je odprl svoja modra usta in zinil:
nGjuro in Ognjin, nihče drug!"
nBo že res — dovolj vemo", je rekel   Igličar in pogledal po konjih.
,Oče. ali ste bili kaj na Oričevju te dni ?" ga je poprašal Tine, ki je nestrpno pričakoval kake novice z doma.
,Bil, bil, skozi sem šel — ravno pogreb so imeli. Blažcvo mater so pokopavali. —"
Tine je prebledel in omahnil na Igličarja.
Kovaček je pa stal kakor ukopan, lgličar pa je dvignil Tinefa in mu šepetnil:
»Morda se je pa zmotil, potrpi — — revež."
Videti je bilo, da je bilo Igličarjevo tolažilo le v zadnji sili, in da samsebi ne verjame.
nMoja uboga mati — in to le radi mene", je bolestno vzdihal Tine, po licu pa mu je polzela solza za solzo.
„ — veste, Ijudje božji, čudne rcči se godi; govorili so, da jih je zmanjkalo kar naenkrat, tistega Brtondja, ki je prav goljufa), pa Kovačka, ki je Erevljaril, pa Tineta, ki je Blaževko podpiral na stara lefa in v bolezni. Pa kar pustil jo je samo, bolno in zapuš&no. Čuden sin — lakega sina bi ne želel nikomur."
»Oče, morda se pa motite?" —vzdihnil je Tine. Jaz sem ljubil svojo mater in ker sem jih ljubil, sem šel v svet, da jim pomagam. Ker pa je svet sovražen, ker mrgoli sovražnikov, se vračam še-le zdaj, žal da prepozno." —
In zaihtel je polglasno in bolestno, da si je še lgličar brisal solze, ko morda že ni jokal lepo  število let. —                                     (Konec prih.)