W ZVONČEK ^^^F XXVIII—1 A. POTOČNIK: Ljubljana. T^^^JS^? ela Ljubljana, glavno mesto Slovenije, leži v obliki ^f'' JX2^ polmeseca okrog 364 m visokega Gradu, ki je opasan ^¦^jia^j^ na dveh straneh z Ljubljanico. Za divja stoletja /M^^LT^^ minulih časov so rmeli taki kraji veliko važnost ^lrejs^f^«^ zavoljo obrambe proti sovražniku. Primeroma JLm^mm^M. vlsok hrib, na njem močan grad z debelim ob= "-^2"™^^1**-*" zidjem — to je bil edini kraj, kamor je mogel pribežati človek, da si je ohranil življenje in imetje. To nam prieajo še dandanes stari, na visokih hribih ali ob velikih rekah zidani gradovi. Ni čuda, da je izvrstna lega ljubljanskega Gradu napotila deželne kneze, da so na njem postavili trden grad, ki ga je čuvala močna vojaška posadka. Pod Gradom in okolo njega pa je raslo mesto, ki se je stiskalo k varnemu Gradu kakor boječ otrok k svoji materi. Mesto se je širdlo, toda zaradi turških napadov je bilo stisnjeno za močnim obzidjem, dokler tudi to ni padlo, ko je ponehala turška sila. Sedaj sta pričela cveteti trgovina in obrt, polagali so trdne ceste, po katerih se je vršil promet z zunanjim svetom, pa tudi Ljubljanica je mnogo pripomogla k razvoju našega mesta. Da se je mesto razvilo do današnje velikosti in lepote, je bilo treba preboleti mnogo viharnih časov. Malokatero mesto se more ponašati s tako važnimi dogodki, kakor jih je preživela Ljubljana. Zato bo naša dolžnost, da seznanimo čitatelje »Zvončka« z njeno- preteklostjo, ki sega v davno prazgodo« vinsko dobo. 1. MOSTIŠCARJI. fl| Okrog dve tisoč let pred Kristusom je bival po naših deželah rod, ki mu ne vemo imena, vendar je zapustil dovolj sledov. Bival je v skalnatih duplinah ali na holmih poleg močvirja. V oni dobi je bila vsa Gorenjska ravnina veliko jezero, ki so se iz njega vzdigovali posamezni vrhovi, kakor Šmarna gora, Šišenski hrib, Grad, Golovec i. dr. Voda je nazadnje predrla vse ovire in odtekla, najdalje je ostala na Ljubljanskem barju. Najbrže so se prvi prebivalci naselili na Šišenskem hribu, Gradu in Golovcu. Domače živine niso imeli, poznali niso žita, pa tudi obleke ne, zakaj odevali so se v kože ubitih živali. Drugega orožja niso poznali, kakor živalske kosti in kamen. Zato imenujemo to dobo kameneno dobo. Poznejši človeški rod je poznal bron, iz katerega je poleg orožja izdeloval tudi zapestnice in zaponke v podobi loka (fibula). Ta rod ni stanoval več v duplinah, ampak si je zaradi varnosti pred divjirni zvermi in sovražniki postavil svoja bivališča ob plitvih jezerih. V tla je zabil kole, nanje postavil borne koče, ki jih je pokril s slamo ali I XXVIII—1 , ZVONČEK praprotjo. V sredi koče na tleh je imel odprtrno, da je mogel loviti ribe in zajemati vodo. Take stavbe na koleh imenujemo mostišča, prebivalce pa mostiščarje. Njili opravila so bila lov, ribištvo in reja doinače živine. Oblačili so se v živalske kože, hranili z oreškom, iz čigar jedra so mleli moko za kruh. Poznali so tudi lan, iz katerega so predli sukanec. Iz ilovice so izdelovali lončeno posodo1 in otroske igrače. Iz kosti so napravljali potrebno orodje, kakor igle, kladiva in nože. Iz drevesnih debel sa iztesavali čolne, s katerimi sa se vozili na lov. Krasne sledove iz te najdavnejše dobe nam podaja okolica našega stolnega mesta Ljubljane. Na jugu in jugozapadu se širi okolo 220 km2 obsegajoča ravan, ki ji pravijo Ljufcljansko barje (močvirje), na katerem bi lahko stali vsi sedaj živeči Ijudje drug poleg drugega. Mostišče na Ljubljanskem barju Mnogo ostankov raznega orodja iz te dobe je shranjenega v ljubljanskem Naradnem muzeju. Polagoma je jezero upadlo ter se izpremenilo v blato. Sedaj je bilo mogoče priti do mostišča po kopnem, zato njih prebivalci niso bili več varni pred sovražniki. Zapustili so svoja prejšnja bivališča ter se naselili rajši na kopnem, posebno na strmih, dobro utrjenih hribih, ki so jih imenovali g r a di š č a. Rabili niso več samo kamenja in živalskih kosti, izdelovati so znali potrebno orodje iz brona in železa. Zgodovino gradišč delimo zato v dve dobi: v bronasto in 9 ZVONČEK XXVIII—1 železno dobo. Prebivalci so se pečali z živinorejo ter si udomačili konja, ki so ga potrebovali za vprego in ježo. V sredi naselbine so imeli shranjeno svoje imetje. Že v davnih dneh, o katerih nimajo druge dežele nobenega zgo« dovinskega sledu, je 'bival pri nas rod, ki je znal spretno graditi koče in izdelovati lično hišno orodje. O tem rodu ne vemo, kakšen jezik je govoril in odkod je prišel v te kraje. Vemo pa, da je Ljubljanska okolica sedež prastarih naselbin. (Dalje.)