MLADENKE

44915


Tiskala Zadružna tiskarna (Maks Blejec) v Ljubljani

SLOVENKA SEM.

(Pesem slovenskih deklet.)

Slovenka sem, Slovenka čem ostati,
rodila mene je slovenska mati;

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka čem ostati!
Po žilah teče mi slovenska kri,
slovensko STce bije v prsih mi;

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka čem ostati!

V slovenski hiši mi je zibel tekla,
slovenska mati meni kruh je pekla:

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka čem ostati!
In kar besed se naučila sem,
slovensko prvo zgovorila sem;

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka čem ostati!

Slovenske pesmice sem prve pela,
in pela bom jih, dokler bom živela;

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka čem ostati!
Cvetice prve, kar jih da pomlad,
slovenskih sem nabirala livad;

Slovenka sem, Slovenka sem, Slovenka čem ostati!

3

Navodila voditeljicam mladenk

Mladenke žive v starosti, ki je odločilnega pomena za
življenje. Prav v tej dobi iso dovzetne za vse, kar jim kdo
nudi, za dobro in za slabo. Večinoma se že v tej dobi od¬
loči poznejši značaj dekleta in žene.

Zato je torej zelo važno, da začnemo z načrtno pre¬
mišljeno in dosledno izvedeno vzgojo že pri mladenkah.
Ker so za vse sprejemljive, bo ta vzgoja resnično uspešna
in iz tako vzgojenih mladenk bomo dobile mnogo dobrih
članic za dekliški krožek.

V tem smislu je sestavljena nova metoda, ki naj ne¬
koliko izpopolni naše dosedanje delo pri mladenkah. V
preteklem letu je bila preizkušena že v mnogih naših
krožkih in se je dobro obnesla. Zato smo prepričane, da
bo voditeljica, ki se bo .strogo držala tega načina, žela
lepe uspehe za našo organizacijo.

Metoda vzgojnega dela pri mladenkah.

Premislimo duševnost mladenke. Ugotovile bomo, da
nosi vsaka mladenka v sebi željo, biti dobra. To tako ple¬
menito .stremljenje je treba v vsaki mladenki uveljaviti
m ga razviti. Zato je vodilna misel vsega vzgojnega dela
pri mladenkah: misel o dobroti.

To vodilno misel moramo povezati z vsem življenjem
in zanjo izrabiti vse moči isrca in razuma in vse telesne
moči. Vcepiti jo moramo kolikor .mogoče nazorno in .stvarno.

Vodilna misel o dobroti je izražena kratko in jedrnato
v geslu,  ki ga bomo mladenkam cesto ponavljale. Zato:

4

Slovenska mladenka za vse dobro pripravi jena!

h  toda za mladenke ima določeno geslo, obljubo, vo¬
dilo. kroj, tedenske sestanke in določen način otvoritve in

za! ! oseka sestankov.

l eslo:  »Slovenska mladenka za vse dobro ipriprav-

Ijem,!, •

i'o treh mesecih rednega obiskovanja sestankov je
mir< cuka sprejeta in ima pravico, nositi kroj. Ob tej
priliki obljubi tole:

O b 1 j u b a :

1. Obljubljam, izvrševati svoje dolžnosti do Boga in
domovine, kakor se slovenski mladenki spodobi.

2. Obljubljam, bližnjemu vedno pomagati.

5 . Obljubljam, živeti po vodilu slovenske mladenke.

Obljubo ponavljamo ob slovesnih prilikah, enkrat let¬
no / večjim poudarkom.

V o d i 1 o :

Vodilo mojega življenja je vodilo slovenske mladenke.

Slovenska mladenka:

1. Živi v zavesti, da je božji in Marijin otrok.

2. V ljubezni služi očetu in materi, narodu in domovini.

3. Hoče biti vsakomur dobra sestrica.

4. Dolžna je biti koristna in drugim pomagati.

5. Poštena je in vljudna, štedljiva in delavna.

6. Uboga veselo in ne da bi vprašala zakaj.

7 .  Sončna je in vesela v vseh okoliščinah, v naravi
išče božjo lepoto.

8. Čista je v besedah, .mislih in dejanjih.

9. Slabo družbo in grdo govorjenje brezpogojno od¬
klanja.

10. Je odločna katoličanka in zvesta ter zavedna čla¬
nica svoje organizacije.

5

Otvoritev sestanka, potek in sklep:

Ob uri, za katero je bil sestanek sklican, se sestanek
začne. Voditeljica poveljuje:

1. Voditeljica: Pričnimo!  Mladenke takoj utih¬
nejo in se postavijo v obliko podkve, z odprto stranjo proti
križu oz. Marijini podobi. Mladenke stoje tako, da gledajo
vse h križu oz. k podobi.

2. V.: Mirno! Za vse dobro!

Mladenke: Pripravljena!

3. Se prekrižajo in zmolijo Zdravo Marijo.

4. V.: Pokliče eno izmed mladenk in ta počaisi, jasno
in odločno pove vodilo.

Nato V.: Prizadevaj si in zaupaj v Boga,
da boš vedno živela ipo tem našem vodilu!

5. V.: N a mestu  v o 1 j n o 1

6. Obnovitev glavnih misli prejšnjega sestanka.

7. V.: Kratek vzgojni nagovor.  Določi se
sklep. Mladenke zapišejo glavne misli.

8. Poučno predavanje oz, sestavki mladenk samih ali
spretnosti, kakor je pač določeno v sporedu posameznega
sestanka.

9. Telovadba in igre.

10. V.: Končajmo!  Mladenke se zberejo kakor za
otvoritev.

11. V.: Z a vse dobro!

ML: P r ip  r a v 1 j e n a !

12. Sporočila voditeljice, ponovitev, sklepa.

13. Mladenke zapojo »Slovenska sem«.

14. Bog živi! Razhod.

Razdelitev  skupine v krožke. Upoštevajmo vzgoj¬
no moč plemenite medsebojne tekme! V ta namen raz¬
delimo vsako župnijsko skupino mladenk v najmanj dva
krožka, ki potem med seboj tekmujeta.  Skupina si

6

lahi-.o izvoli -svojo zaščitilico, krožek pa obvezno nosi ime
kake cvetice. Vsak krožek ima svojo voditeljico — mla¬
denko. Voditeljica skupine (članica) se o vsem delu po¬
govori z voditeljicami krožkov in čim več dela po njih.
čim samostojnejše so krožkove voditeljice, -tem uspešnejša
bo o: ganizaci ja. Voditeljica skupine skrbi predvsem za
absolutno str umnost v izvajanju predpisanega programa
in 'a medsebojno razumevanje mladenk. (Zaenkrat velja
ta razdelitev samo za krožke v lavantinski škofiji. V krož¬
kih, ki spadajo v ljubljansko škofijo, zdaj še ne bomo
tega poskušale, dokler se ne bomo zbrale na tečaju za
voditeljice mladenk, da se tam o vsem pogovorimo.)

Duhovno vodstvo:  Enkrat mesečino, najbol je

pr- soboto, imajo mladenke verski sestanek v cerkvi:
primerna pridiga, n.pr. po verskem programu dekliških
krožkov, sv. maša s skupnim sv. obhajilom.

Pripombe.

1. Pri našem delu upoštevamo vso mladenko. Zato
redno ni posebnih prosvetnih sestankov, ki bi telo moralo
počivati, in ne posebnih telovadnih, ko bi se vsa -pozornost
obračala le na telovadbo. Sestanek mladenk je celota, ki
naj mladenko vzgaja, izobražuje, krepi, razvedri in jo
napravi spretno, delavno in živahno: zato je spored zelo
pestro sestavljen.

Kar je v »metodi mladenk« strogo določenega, — je
potrebno z ozirom na razvojno dobo, v kateiri so mladenke.
Ta prehodna doba zahteva močnega, strumnega vodstva
in razumevajočega srca. Oboje je treba upoštevati. Zato
vas opozarjamo na to, da ste voditeljice res kakor -matere
dobre do svojih mladenk, ki se trudite, razumeti vse, kar
se v mladenkah dogaja, in da ste obenem razumne vzgo¬
jiteljice, ki upoštevate vsa naravna sredstva, ki morejo
pomagati do vzgojnih uspehov.

7

2. Pred vsakim sestankom sestavi voditeljica podro
ben spored sestanka in ga napiše v svoj zvezek. Po se
stanku napiše v isti zvezek poročilo, kako je sestanek po
tekel. Pri poročilu opiše: živahnost, disciplino, medsebojno
razumevanje mladenk, zakaj ni bilo vse v redn. (Kateri
krožek je bil najboljši; kako vrše svojo nalogo krožkove
voditeljice. Velja to tudi le za štajerske krožke.) Ako se
sestanek ni mogel popolno izvesti, zapiše, zakaj in kaj je
moralo odpasti. Zapiše tudi predloge in sklepe, ki so jih
predlagale in sklenile mladenke same. Strumnost in discip¬
lina pri poteku sestanka jamči za uspeh. Tudi ščiti med¬
sebojno razumevanje in sili mladenke k sodelovanju. Vo¬
diteljica določi mladenko, ki pri vsakem sestanku napiše,
katere mladenke so izostale in zakaj.

3. Po otvoritvi pozove voditeljica mladenke, naj pro¬
sto pripovedujejo glavne misli prejšnjega sestanka. Naj
ne bo to šolsko izpraševanje! Pritegniti je treba vse
mladenke!

4. Vzgojni nagovor. Voditeljica ga doma dobro pre¬
misli, ga prilagodi domačim razmeram in ga mladenkam
z živo besedo  poda. Nato jim pomaga, če je potrebno,
da zapišejo glavno misel in sklep v svoj delovni zve¬
zek.  Ako morda kdaj odpade sestanek, mora voditeljica
vzgojni nagovor uporabiti pri prvem prihodnjem sestanku.

5. Poučno predavanje podajajmo preprosto in nazor¬
no. Če moremo, pokažimo to, o čemer pripovedujemo.
Preskrbimo si zemljevide, razglednice oz. slike, ki naj
nam pomagajo pri razlaganju. Takoj p o predavanju mla¬
denke zopet zapišejo važne točke. Voditeljica pomaga. Ko
mladenkam kaj razlagamo, povprašajmo najprej nje, kaj
že o stvari vedo. Vsi nagovori in predavanja naj se vrše
kolikor mogoče v obliki razgovorov.

6. Navajajmo mladenke, da bodo pri sestankih tudi
same »predavale«, pripovedovale kakšno povest, pele in

8

deklamirale.. Pri vsakem sestanku uvrstite v spored de¬
klamacije in petje!

Razdelite čas pri telovadbi tako:
gimnastika,
redovne vaje,
proste vaje,
igre.

3 . Igre. Izmenjujmo telovadne in družabne igre! Igraj¬
mo družabne igre tako, da se bodo mladenke navadile,
sam-, jih voditi. Začnimo z lažjimi igrami!

9. Spretnosti. Mladenke se rade uče in imajo veselje
do različnih spretnosti, zato posvetimo tuintam čas za vaje
v spretnostih, ki jih program predpisuje.

te. Približno enkrat mesečno obhajamo z mladenkami
spomine različnih važnih praznikov ali dogodkov. Določimo
v ta namen nekaj točk v prvem delu sestanka! Mladenke
naj same sestavijo »slavnostno besedo« na podlagi vzgoj¬
nih nagovorov ali predavanj, deklamirajo in pojejo pri¬
merne pesmi. Voditeljica pa dobi snov zase tudi v tej
knjižici.

11. Priredimo izlet, ko so vremenske prilike ugodne!
Sestavimo si načrt. V sporedu določimo nekoliko časa za
vzgojni nagovor in obisk cerkve ali kapelice. Na izletu
rajajmo, pojmo!

12. Vsaka mladenka mora imeti delovni zvezek.

Na prvo stran nariše cvetico svojega krožka, s katero

krasi tudi naslednje -strani. Vsaka -stran v tem zvezku naj
bi bila lepa  celota. Geslo, a  odilo in obljuba — vse to
zavzema prve strani. V ta delovni zvezek zapišejo mla¬
denke glavne misli in sklep vsakokratnega vzgojnega na¬
govora in glavne točke predavanja. Navajajmo mladenke
k risanju narodnih motivov, po naravi i. dr. Delovni zve¬
zek naj bo veliko veselje in -ponos -mladenke. Pri pripravah
na tekme ji bo dobro služil in pri tekmah ga mora pred¬
ložiti v oceno.

9

13. Vprašanja za tekme se bodo sestavila iz vzgojnih
nagovorov, predavanj in spretnosti.

14. Za vsak sestanek boste voditeljice dobile snov v
tej knjižici. Spored sestanka je itak določen v tem navo¬
dilu, le pri prvem sestanku in pri slavnostnih sestankih
bo to malo drugače. Ne pozabite na deklamacije in petje,
ne samo na tiste, kar jih je v knjižici, ampak naj mla¬
denke še same kaj povedo ali jim ve določite!

13. Ne pozabimo pa tega, kar je najvažnejše! Me in
naše mladenke smo krščene. Zato velja, da nam je telesna
in umska vzgoja in izobrazba sredstvo za razvoj božjega
življenja v nas, ki smo ga dobile pri sv. krstu. Na to
mislimo: v meni in v mojih mladenkah živi Boig. Moja
naloga je, z vsemi sposobnostmi in talenti pomagati pri
rasti mladenk v naravno čim popolnejše osebnosti. Poleg
tega pa jih često spomnimo na to, da je najlepše, da smo
božji otroci. Zato z mladenkami pomolimo, gremo k sv.
maši in k sv. zakramentom, zato z njimi telovadimo in
pojemo, se igramo z njimi in jih učimo spoznavati domo¬
vino in življenje — ogibljemo pa se dolgih verskih na¬
govorov, pri katerih se mladenke nujno dolgočasijo. Veseli
otroci božji, to je namen katoliške vzgoje.

10

1. SESTANEK.

(V s e p t e m b r u.)

i. Uvodni nagovor.

Mladenke! V naši župniji imamo že mnogo društev.
Katera? Kaj delajo? Najbolj veselo društvo so mladenke.
Pri mladenkah ise zbiramo dekleta, ki hočemo biti odlične
članice katoliške organizacije. To kar smo, hočemo tudi
pokazati. Kako (bomo to pokazale? Predvsem z našiim živ¬
ljenjem.

Naše življenje mora biti kakor svetla lučka drugim
dekletom, lučka, ki sveti, ki kaže pot s svojim lepim zgle¬
dom; lučka, ki tudi greje, ogreva srca svojih domačih in
svojih tovarišic s svojo dobroto. Vsaka mladenka — svetla
lučka!

Ali smo že vise svetle lučke? O, ne. Včasih nič ne sve¬
timi; in nič ne ogrevamo. Kadar smo otožne in nezadovoljne,
takrat nikomur ne moremo kazati poti, takrat smo tudi
same mrzle in ine mislimo na druge, da bi jim storile kaj
dobrega. Vendar vemo, da hoče vsaka mladenka lepo živeti
in biti dobra.. . Saj nas je kar sram, če smo bile »sitne«
in nam je potem kdo rekel: »Rezika, take te pa me poznam,
ne, to nisi ti.« Po taki besedi smo živo začutile, da to res
nismo me, ampak, da so to samo naše slabe lastnosti, slabe
navade. Vse to pa se da spremeniti! Slabe lastnosti in slabe
navade lahko počasi odpravimo. Obenem pa poskrbimo,
da se navadimo res tudi v besedi in dejanju pokazati, da
imamo dobro, čisto, dekliško srce. Naše dekliško srce nam
narekuje, vse storiti, kar je lepo in dobro. Začele bomo
letos tako, da bomo najprej na naših sestankih pokazale,
da 'nočemo biti lučke lepega zgleda in da hočemo druge

ogrevati s svojo dobroto. Zato se res potrudimo, da se bo¬
mo pri sestankih le,po vedle in da bomo dobre sestrice
drugim mladenkam! Nam katoliškim mladenkam je vseeno,
če je katera bogata ali revna, me se vse ljubimo med
selboj; nobene razlike ne poznamo! Zato rade pomagamo
druga drugi, zato mislimo na to, da se bo vsaka mladenka
na sestanku mnogo naučila, veselo naigrala in mateJovadila.
Mladenka misli na druge mladenke tudi tedaj, ako ne gre
vse po njeni volji. Zapomnimo si to! Prav to, da bomo
mislile, kako bi pri sestanku drugim mladenkam pripravile
veselje, to bo naredilo naše sestanke resnično prijetne.

Mladenke pa nismo mladenke samo pri sestanku, —
me smo tudi doma mladenke!  Tudi doma je mladen¬
ka prva, ki stori vse, kar je lepo in dobro. Tudi doma
misli mladenka na to, kako bi razveselila svoje starše,
bratce in sestrice.

Velik je naš cilj! Ko bomo že članice dekliškega krož¬
ka, ali ko bomo že gospodinje, bo še vedno naš cilj isti,
isti bo maš ideal: biti lep zgled drugim v vzpodbudo in
biti vedno dobra. Ker je ta maš cilj tako velik, zato se
moramo resnično potruditi, če ga hočemo doseči.

Mladenke imamo svojo skrivnost, ki nam pomaga. Ima¬
mo svoje vodilo,  svoje geslo  in svojo obljubo.  To
so naše, samo naše skrivnosti, ki nas bodo vedno spomi¬
njale na to, kar moramo storiti, če smo mladenke. Na
naših sestankih se bomo večkrat pogovarjale o našem
vodilu, o našem geslu in o naši obljubi. Še danes vam bom
povedala, kaj je to naše geslo in vodilo — a to pozneje.

Sedaj se bomo najprej navadile, kako bomo vsakokrat
pričenjale naše sestanke, da bo že začetek lep.

2. Razlaga in vaja v otvarjanju in zaključitvi sestanka.

Pri otvoritvi in pri sklepu sestanka se postavimo v
obliki podkve, tako da je odprta stran podkve pri križu
ali pri Marijini podobi, kjer stoji voditeljica. Ena tretjina

12

n.lddemk stoji na levi strani voditeljice, druga na desni,
: tja pa zadaj sklepa obe vrsti. Vse mladenke stoje tako,
: : gledajo h križu ali k podobi. Prvič voditeljica mladen¬
ke tako sama postavi. Opozori jih, maj si zapomnijo, kje
katera stoji. Za ta položaj poveljuje voditeljica: Pričnimo!
Fiicli za sklep sestanka se mladenke tako postavijo in sicer
na povelje: Končajmo! Na tem prvem sestanku se v tem
vadimo. Po poveljih »pričnimo« in »končajmo« mladenke
takoj utihnejo!

3. O geslu in vodilu.

Mladenke imamo svoje vodilo. V vodilu so zbrane vse
misli, ki naj vodijo naše življenje: Glejte, to je naše vo-
ilo! (Voditeljica pokaže vodilo, ki ga je doma narisala na
večjo polo papirja; počasi in s poudarkom ga prečita. Nato
naj se razvije prost razgovor o vodilu.) Vodilo nam natančno
ove, kako moramo me, ki smo pri mladenkah, živeti. Ka¬
kor nekaj svetega bomo ljubile in spoštovale svoje vodilo,
ko vodilo si boste prepisale in se ga naučile na pamet.
Počasi nam mora preiti v meso in kri. Pri vsakem sestanku
ga bomo lepo ponovile. Vse, kar je napisano v vodilu, pa
-moremo na kratko povedati z enim stavkom: slovenska
mladenka — za vse dobro — pripravljena! To je naše
geslo. Geslo bomo ponovile vsakokrat pri začetku in pri
sklepu sestanka.

Sedaj vadi voditeljica otvoritev sestanka, kakor je na¬
pisano na strani 6. Vodilo mladenke čitajo.

Ko so to nekajkrat ponovile, preidemo na telovadbo.

4. Telovadba.

a) redovne vaje, b) igre.

S poveljem: »Končajmo!« pozovemo mladenke k sklepu
sestanka. Sestanek zaključimo, kakor je predpisano. Pri
»sporočilih« povejmo mladenkam, da mora vsaka imeti svoj

13

zvezek  (za mladenke, ki ga resnično ne morejo kupiti,
poskrbimo na kaik način me same), da si bodo prihodnjič
zapisale vodilo in drugo. Predlagajmo sklep: n. pr. vsak
dan bom storila eno dobro delo. Pogovorimo se z mladen¬
kami, kaj !>i to lahko bilo. Povejmo mladenkam, da si bodo
drugič sklep same izbrale in napisale v zvezek.

Zapojmo: »Slovenka sem ...«.

14

2. SESTANEK

(I. sestanek v oktobru.)

1.—6. (vedno kakor v navodilu str. 6).

?. O rožnem vencu.

Pobožna legenda pripoveduje, da je uvedel rožni venec
sv. Dominik. Bilo je v časih bojev proti krivovercem albi-
gencem. V svojem velikem zaupanju do Matere božje se
je sv. Dominik obrnil do Nje in Jo prosil pomoči. Marija
mu je dala rožni venec, ki naj bi mu pomagal v tem boju.

Se danes mam molitev rožnega venca pomaga v boju,
ne v vojski, pač pa v bojili z našimi slabostmi. Marijina
molitev je to. Zakaj pa se imenuje »rožni venec«? (Mla¬
denke poskušajo uganiti.) Kakšne rože? Komu jih pri¬
našamo? Naši nebeški Kraljici.

Iz česa sestoji rožni venec? Koliko delov ima?

V vsakem teh treh delov se spominjamo skrivnosti iz
Gospodovega življenja na zemlji. Tako v veseilem deln
premišljujemo njegovo mladost. Kdaj pa molimo ta del?
(V božičnem času.) Kaj premišljujemo v žalostnem delu?
(Trpljenje Gospodovo, zato ga molimo o postu.) V častit¬
ljivem delu? (Od Gospodovega vstajenja do Marijinega
vnebovzetja. Vse te skrivnosti premišljujemo v času od
Vstajenja do adventa.)

Iz treh delov torej sestoji ta venec rož. Vsak del ima
pet skrivnosti z Očenašem in 10 Zdrava Marija-mi. Naši
nebeški Materi sklepamo venec iz skrivnosti v Njenem
življenju im življenju Njenega Sina.

15

Vsak večer molimo rožni venec. To je lepa navada na¬
ših prednikov, ki se podedujejo iz rodu v rod. Naši starši
so ga tudi molili doma in njihovi starši prav tako. Vendar
se rado zgodi, da smo pri tej molitvi vse zaspane in nam
misli uhajajo proč. Ali ni res? Namesto, da bi premišlje¬
vale, kaj govorimo, se mude naše misli v šoli, na njivi, na
vasi. Vse življenje dneva se vrsti pred našimi očmi. Mo¬
litev pa izgovarjamo brez misli. Da to ni prav, vemo in
večkrat smo že sklenile, da se bomo poboljšale, vendar
ostane pri starem. Pa tako vendar :ne sme biti. Rožni venec
je prelepa molitev, da bi jo smele tako zanemarjati. Po¬
sebno zdaj v oktobru, iki je posvečen rožnemu vencu, bomo
skušale res zbrano moliti to lepo molitev.

Mladenke zapojo stari narodni rožni venec, če ga znajo,
ali pa ga ena deklamira:

Jezus je krvavi pot potil,

saj ko bi On hotel, saj bi ga ne bil.

Presvetle so zvezde, pretemina je noč,

Hiti Marija na pomoč

Marija je vstala, je lučko prižgala,
da bi nam svetila celo noč.

Jezus Je krvavo bičan bil,

saj ko bi On hotel, saj bi ne bil.

Presvetle ....  celo noč

Jezus je krvavo kronan bil,
saj ko bi On hotel, saj bi ne bil.

Presvetle ....  celo noč

16

Jezus je ta težki (križ ,nosil,

saj ko bi On hotel, saj bi ga ne bil.

Presvetle ....  celo noč

Jezus je krvavo križan bil,
saj ko bi On hotel, saj bi ne bil.

Presvetle ....  celo (noč

8. Kako ta tiček poje?

Mladenke se postavijo v krogu. Eni zavežejo oči in jo
pošljejo v sredo. Krog (mladenk se zasuče. Ona v sredi
reče: »Stojte!« Nato se obrne v katero koli smer. Mladen¬
ko, (ki stoji pred njo, vpraša: »Kako ta tiček poje?« Ta
izgovori kako besedo ali oponaša kako žival, seveda spre¬
meni glas, da je ne bi »slepec« spoznal. Če ugane, mora
mladenka, s katero je govorila, v krog na njeno mesto
ugibat.

9. Telovadba in igre.

10.—14. Sklep. (Vedno kakor v navodilu str. h, točke
H,—14.

17

3. SESTANEK

(II.  v oktobru.)

7 .  Geslo in obljuba.

Kaj Vam najbolj ugaja v našem vodilu? Kaj so doma

rekli? ...

Kakšno dekle je mladenka, ki vse stori, kar je na¬
pisano v vodilu? Dobra je. Smo vse tako dobre, kakor bi
želele? Še ne. Moramo pa postati. Ko bi le vedno mislile
na vse, kar je napisano v vodilu. Pote.m bi bile res iprave
mladenke, res lučke, ki svetijo s svojim lepim zgledom, in
lučke, ki ogrevajo tovarišice in domače s svojo dobroto.
Ker je težko misliti na vseh deset stavkov vodila, zato
imamo me še geslo. Kaj je naše geslo? Slovenska mladenka
za vse dobro pripravljena! Ta en stavek nam pove v krat¬
kem vso vsebino našega vodila.

Dobra mladenka hoče biti vsak trenutek pripravljena
storiti to, kar narekuje vodilo. Ona ve: to je gotovo dobro,
to je najboljše. Vesele si bomo zato zapomnile naše geslo,
ld nas bo vedno zopet spomnilo na našo dolžnost.

Vsakokrat ga bomo zopet ponovile, ko bo treba kaj
storiti, pri sestankih, na poti. in tudi doma, ko bomo po¬
magale materi in očetu in drugim. Kakor povelje strogega
poveljnika nam bo naše geslo: Za vse dobro — priprav¬
ljena! Ne bomo pomišljale ali se obotavljale, ampak z
veseljem bomo storile svojo dolžnost.

Mladenke imamo tudi  svojo obl jubo.  Če bomo ved¬
no za vse dobro pripravljene, potem bodo čez tri mesece
lahko naredile obljubo. Ko boste tri mesece redno hodile

18

k sestankom, ko se boste že marsikaj naučile, potem boste
naredile obljubo in tako boste postale prave mladenke.
Zato se bomo na to pripravljale. Tisti dan, ko boste delale
obljubo, bo velik praznik in takrat boste sprejete v veliko
armado slovenske katoliške mladine. Kaj boste pa takrat
obljubile?

1. Obljubljam, izvrševati svoje dolžnosti do Boga in
domovine, kakor se slovenski mladenki spodobi.

. 2. Obljubljam, bližnjemu vedno pomagati.

3. Obljubljam, živeti po vodilu slovenske mladenke.

Kaj pa vse to pomeni?

1. Obljubljam, izvrševati svoje dolžnosti, kakor se slo¬
venski mladenki spodobi. Kakšne dolžnosti imamo? (V šolo
hodimo, vajenke smo, doma smo ...)  Vsaka ima neko delo,
ki ji ga starši določijo in to so naše dolžnosti. Vsak človek
ima svoje dolžnosti in vsakdo jih mora izvrševati. Ali je
vseeno, kako jih izvršujemo? Ne. So ljudje, ki so površni,
tako so n. pr. površna dekleta, ki pospravljajo tako, da
najdemo še v vseh kotih smeti. Ni vseeno, kako izvršimo
svoje dolžnosti. Slovenska mladenka je za vse dobro pri¬
pravljena — torej slovenska mladenka izvršuje svoje
dolžnosti natančno!  Naša prva’ obljuba pomeni, da
bomo svoje dolžnosti natančno  izpolnjevale. Ta obljuba
se naim bo povsod poznala: v cerkvi, doma in v šoli! Tudi
če se nam bo kdaj mudilo, če bi se rade šle igrat, bomo
najprej skrbno in natančno opravile, kar je naša dolžnost.
To velja tudi pri sestankih.

2. Obljubljam, bližnjemu vedno pomagati. To je druga
obljuba. Prava mladenka je vsakomur dobra sestrica. Kako
bo to pokazala? Z besedami? Predvsem pa z dejanji. Me
ne živimo vsaka na svojem otoku, same za sebe — tudi ne
bi hotele tako živeti! Zakaj ne? Če pa živimo skupaj, z
drugimi ljudmi, smo drug na drugega navezani. Dober
človek se zaveda, da so mu drugi ljudje storili že mnogo

19

dobrega, zato tudi sam rad pomaga! Človeka pa, ki nikoli
noče drugim pomagati, imenujemo z grdim imenom »sebič-
než«. Sebičneža nihče ne ljubi. Da ne bi slovenska mla¬
denka kdaj postala tak grd sebičnež, zato posebej obljubi,
da bo bližnjemu vedno pomagala. Kdo ipa je naš bližnji? . . .
Ta obljuba je zelo lepa! Mladenke, ki jo bodo zvesto iz¬
polnjevale — bodo vsi ljudje ljubili. Komu pa bo to naj¬
bolj všeč?

3. Obljubljam, živeti po vodilu slovenske mladenke.

Ali nam je kdo ukazal naše vodilo? Ne. Zakaj ga pa ima¬
mo? Zato, da nam vedno pove, kakšne moramo biti, da
bomo prave mladenke. Ali bomo kaznovane, če nočemo
živeti po našem vodilu? Ne. Ali pa bomo še mladenke —
če ne bomo živele po vodilu? Ne. Potem nismo več mla¬
denke. Potem ne smemo r eč k sestankom, ne smemo nositi
kroja. Me pa hočemo biti mladenke. Zato bomo prav po¬
sebej obljubile, da bomo vedno živele po našem vodilu.
Če bi bilo kdaj morda težko, takrat se spomnimo: nihče
nam ni zapovedal, ampak prostovoljno smo same sprejele
vodilo in obljubile, po njem živeti.

Drage mladenke! Skušajmo postati take mladenke, da
bomo po Novem letu lahko naredile obljubo. Naše geslo
naj nam pa vsak trenutek k temu pomaga.

Petje: Eno rožco ljubim...

8. Kako poskrbim, da bo naš dom sončen? (Razgovor.

Mladenke naj več govorijo kot voditeljica o snovi.)

Ali ste že kdaj videle, kako lepo je v hišah, ki morda
niso bogate, pa je v njih dekle, ki zna napraviti, da je
vse lepo in da so vsi obrazi veseli? Ali ni tako dekle kot
sončni žarek za to hišo? Kaj ne, kako veselo vpliva sonce
na vso naravo? Prav tako vpliva tako dekle.

Pa se pogovorimo najprej o tem, kako naj bi bile tudi

20

li me taki sončni žarki za naš dam. Kaj mislite? Ali nam
mladenkam n. pr. naše vodilo in naša obljuba narekujeta
i- kaj takega, kar nam bo pomagalo? Kaj? Kakšne moramo

i, biti, da nas bodo vsi veseli? Ali se bomo pusto držale, če

bomo morale kaj narediti? Kako pa? Če nam bo mama
nekaj ukazala, kako bomo spolnile? Ali bomo sedele v
kotu pri igri, če bomo videle, da ima mama ali kdo drugi
polne roke dela, pri katerem bi mogle me pomagati? Ne,
pomagale bomo. Kaj na primer? In če bo kdo žalosten, kaj
bomo takrat naredile? Še o kakih drugih prilikah v vsak¬
danjem življenju kaj povejte! — Se bomo prepirale?
j Naša naloga v domači hiši je velika in važna — to je,

biti moramo res vedno dobre. Kako že pravi naše geslo?
Večkrat se moramo spomniti nanj, če hočemo, da bo naš
dom po nas res sončen — ne samo spomniti, ampak na¬
rediti, kar pravi geslo.

Še na nekaj moramo paziti doma. Kaj pa moremo
narediti, da bo naša hiša prijazna? Ali smemo pustiti svoje
stvari, da leže ,iz dneva v dan po kotih? In če so smeti in
pajčevine? Pa če ima bratec strgane nogavice ali hlače?
In če je umazan, pa se sam še ne more umiti? Kaj bomo
postavile na mizo? Prtiček same naredimo, morda mami
za god, ali ne? l.n rož prinesemo na mizo in lončke na
okna. Če bo vse lepo in še rože, zraven pa vesela, dobra
mladenka, bo res vsak vesel, ki bo prišel k nam.

9 .  Telovadba. Sklep.

21

4. SESTANEK

(III. v o k t o b r u.)

7. Mladenkino vedenje.

Kaj je pozdrav in kaj pomeni? Pozdrav je izraz spo¬
štovanja, ki ga izkazujemo človeku, katerega pozdravljamo,
in pomeni, ali bi vsaj moral pomeniti, da se zavedamo
brezprimerne vrednosti človekove duše, ustvarjene po božji
podobi. Pozdravljamo človeka, ki je stvar božja in zato
obenem pozdravljamo Boga. Zato ni vseeno, kako se pri
pozdravu obnašamo. Pri pozdravljanju moramo zreti člo¬
veku v oči. Naš pogled mora hiti jasen in odkrit, besede
čiste in razločne. Pozdrav mora izzveneti kot pesem duše
drugi duši. Pozdrav je lahko kot molitev, če mislimo pri
tem na Boga. Drage mladenke, zavedajmo se, da je naše
življenje prav za prav lahko ena sama molitev. Ne mislim
s tem reči, da moramo vse dneve držati v rokah rožni
venec. Ne. Vse ob svojem času: ko je čas za učenje, se
učimo, ko je čas za delo, delajmo, ko je čas za razvedrilo,
se razveseljujmo, molimo, ko pride ura molitve! Hotela sem
namreč samo reči, da se moli lahko na različne načine.
Vse, kar stori človek dobrega z mislijo na Boga, je molitev.
Take vrste molitev se posebno lepo kaže v našem lepem,
neoporečnem vedenju. In v čem obstoja lepo vedenje?
Poslušajte, v vsem onem, česar so veseli ljudje in Bog. Ni
lepo n. pr., če dirjamo po cesti kot neumne. Ni lepo, če se
smejemo, če se drugi jočejo. Ko so sosedova jabolka zrela,
naj nam ne pride na um, da bi skakale čez plot in si jih
brez dovoljenja natrgale. Prositi moramo najprej in se
potem zanje zahvaliti. Če pade očetu ali materi ali komur
koli izmed starejših od nas kaka stvar na tla, moramo biti

22

prve, ki se bomo sklonile ponjo. Skrbeti moramo, da ne
bomo vsiljive nikjer in v ničemer: ne doma pri mizi, ne
v šoli, ne v načinu oblačenja. Kajti tudi v oblačenju je
človek le premnogokra! vsiljiv, kar tudi ne spada v lepo
vedenje. Draga mladenka, uči se, kaj ti pristaja in kaj ne!
— K lepemu vedenju spada tudi to, kako imamo urejene
svoje stvari: knjige, zvezke, obleko, skratka vse, kar je
našega. Tudi svojo zunanjost moramo urediti. Umite mo¬
ramo biti in ne raztrgane. Naše telo je tempelj sv. Duha
in zato vsega spoštovanja vredno. Vidite, koliko je stvari,
ki spadajo k lepemu vedenju. Prav posebno pa spada k
lepemu vedenju tudi naslednje: Gremo v šolo ali iz šole,
pa srečamo starko ali starčka in vidimo, kako težko nosi
svojo culo ali kar koli že. Kaj boš storila, Ančka? Odgovori!
Dobra mladenka bo starko pozdravila in jo poprosila, če
ji sme malo ponesti njeno prtljago.

Vse to so stvari, ki jih nikakor ne smemo prezreti.
Dobro bi bilo, če bi na svojih sestankih malo poskušale te
stvari. Se učile lepega pozdravljanja ali se igrale starko
in deklico ali očeta, mater in hčerko. Skušajmo tekmovati
med seboj, katera bo lepše uredila svoje stvari in lepše
zakrpala svoje nogavice. Skušajmo se med seboj učiti in
naučiti vedenja, da nas bo vesel Bog in ljudje, (la bo vse
naše življenje lepo in umerjeno kot molitev.

8. Božje kraljestvo pri nas.

Spomnimo se, mladenke, danes one prilike iz svetega
evangelija, v kateri govori Kristus svojim učencem o gor¬
čičnem zrnu. — Takole pravi Kristus v začetku te po¬
menljive prilike: »Nebeško kraljestvo je podob¬
no gorčičnemu zrnu.  ki  ga je človek vzel in vsejal
na svoji njivi. — To je sicer najmanjše izmed vseh semen,
ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da
prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.«

23

Zares, rast nebeškega kraljestva, to je svete katoliške
Cerkve, je podobna rasti gorčičnega zrna iz evangelija.

Tudi pri nas Slovencih se je ta prilika o gorčičnem
zrnu uresničila. Po naši lepi slovenski zemlji pred davnimi
leti še ni bilo nebeškega kraljestva med ljudmi, še n:
bilo prave svete Cerkve. V začetku smo bili Slovenci š<
pogani. Toda — kmalu so prišli sejavci, ki so vsejali gor
čično seme svete vere v duše naših prednikov. Bog namreč
ki je usmiljen in dober, ki je Oče luči in prave vere, se je
našega naroda usmilil in ga poklical v svoje kraljestvo.
Poslal je katoliške duhovnike, da bi pokazali našim pred¬
nikom pravo pot, pravo resnico in da bi jih učili pravega
katoliškega življenja. Imen teh prvih sejavcev božjega
kraljestva naš narod ni ohranil v svojem spominu. Ti prvi
duhovniki so bili tuji po krvi in jeziku, naš narod jih
je zato težko razumel. Gorčično seme božjega kraljestva
je sicer raslo, a počasi, in zgodovina govori o Slovencih
kot poganih še v 6. stoletju po Kr. V 9. stoletju sta pa prišla
dva nam najljubša brata po veri in jeziku, ki sta mogočno
vplivala na rast božjega kraljestva pri nas Slovencih:
sveta brata Ciril in Metod.

Sveta brata Cirila in Metoda je Bog poslal med nas,
da bi prilivala gorčičnemu semenu tako, da bi zrastlo kot
drevo. Poslal jih je, da bi v narodnem jeziku  ozna¬
njevala sveto vero, da bi se noben Slovenec, ki bi veroval,
ne pogubil. Božje kraljestvo se je tedaj po domači besedi
začelo med Slovenci utrjevati z velikim spoštovanjem in
veseljem. Sveta brata Ciril in Metod sta naša prvti
goreča slovanska apostola  božjega kraljestva
tudi ;med Slovenci. Njima se imamo gotovo v veliki meri
zahvaliti za luč svete vere. Duhovniki, ki so za njima pri
nas razširjali božje kraljestvo, so mnogo laže delovali.

V teku stoletij so zagoreli pri nas Slovencih kresovi
prave vere, ki jih tudi turška sila ni mogla zatreti. Kristus je
zakraljeval slovenskemu narodu in mu kraljuje še danes.

24

Po zgledu svetili bratov Cirila in Metoda so vstali med
nami mnogi znanilci in apostoli božjega kraljestva.

Dveh apostolov božjega kraljestva iz novejše dobe se
mora slovenska katoliška mladina spominjati z velikim
spoštovanjem in hvaležnostjo: Svetniških božjih

služabnikov, škofov Antona Martina Slom¬
ška in Friderika Barage.

Slomškovo  delo za obnovitev in utrditev božjega
kral jestva med nami je bilo veliko. Še danes, ko je minilo
že več kakor sto let, odkar je začel delovati, se pozna
pomen njegovega dela in se bo vedno poznal. Anton Martin
Slomšek je bil božji poslanec našemu narodu. Njegova
vera v božje kraljestvo in njegova velika ljubezen do
Kristusa ga je priganjala k neumornemu delu za svoje
slovensko ljudstvo, ki ga je iskreno ljubil. Kot kaplan,
župnik in kot škof je z veliko ljubeznijo sejal seme božjega
kraljestva. Ljubil je Kristusa svojega Kralja in ljubil je
svoje slovensko ljudstvo. Zato je v svoji veliki ljubezni
nosil Kristusa svojemu ljudstvu. Ves svoj trud je pa v
glavnem posvetil takorekoč cvetu božjega kraljestva, to
je slovenski mladini. Za slovensko mladino je pisal, molil,
delal, pesnil pesmice in tako živel zanjo. Iz resnične lju¬
bezni do Boga je želel slovenski mladini srečno bodoeino-si;
zato ji je kazal pot z zlatimi nauki in resnicami, jo bodril
k lepemu, čistemu iiv svetemu življenju. Krepil jo je v
ljubezni do Boga in do vsega lepega in pametnega, po
čemer tako žeja mlado dušo. Tako je kazal Slovencem pot
v srečno življenje. Sveta vera bodi vam luč, materina
beseda bodi vam ključ do zveličanja, to je klic njegovega
svetniškega življenja.

Kar je Slomšek storil za Slovence ob severni meji, to
je storil med Indijanci škof Friderik Baraga.  Šest
let je deloval kot kaplan med našim narodom. Bil je res¬
nično dober pastir, ki je pridigoval usmiljenje in božjo

25

ljubezen. Ljudstvo se ga je oklenilo, od daleč so hodil
v Metliko, kjer je bil kaplan, kot na božjo pot. Zvedeli so
namreč kmalu, da je tam duhovnik Baraga, ki pomaga
vsakomur iz vseh dušnih stisk k Bogu. Zaradi takratnih
razmer mu je bilo delo zelo otežkočeno in sledil je klicu
božje Previdnosti v misijone. Ko se je v Metliki poslavljal,
je ljudstvo jokalo. Njegovo delo med Slovenci je nadalje¬
val njegov molitvenik »Dušna paša;, ki je izšel v 35.000
izvodih. V misijonih je bil odločen, žilav in neutrudljivo
delaven apostol. Indijancem je bil v vseh ozirih isto, kar
naim sveta brata Ciril in Metod. Amerika se z nami trudi,
da hi ga Cerkev povzdignila na oltar.

Na njegovem vzglednem in delavnem življenju naj¬
bolje vidimo, da božje kraljestvo ne pozna meja. V božje
kraljestvo so poklicani vsi narodi.

V božje kraljestvo in na delo zanj smo poklicani tudi
mi Slovenci in prav posebno slovenska katoliška mladina!
— Občudujmo in posnemajmo napore naših velikih apo¬
stolov in postanimo tudi mi znanilci im apostoli božjega
kraljestva! Tako bo gorčično zrno med nami zrastlo v
mogočno drevo božjega življenja.

#

a) Pri našem sestanku, ki bo najbližji zadnji nedelji
v oktobru, se bomo spomnile praznika Kristusa Kralja.
Zato bomo ponovile pesmi o Kristusu Kralju, ki jih zna¬
mo. Katere že? Mogočno se dvigni..., Kraljevo znamnje.
križ... Ena mladenka bo takrat obnovila glavne misli iz
tega predavanja, druge bodo deklamirale. Pri župnijski pro¬
slavi Kristusa Kralja bomo tudi sodelovale, če bo. Na vsak
način bomo šle skupno k sv. obhajilu, ki ga bomo darovale
za rast Kristusovega kraljestva v naši domovini in po vsem
svetu.

9. Telovadba in sklep.

26

5. SESTANEK

SPOMIN KRISTUSA KRALJA.

1 .

Mladenka deklamira:

Kristus Kralj vseh večnih časov.

Kristus, kralj vseh večnih časov,
Kralj sveta in Kralj neba.

Ilimne večnih slavospevov
večnega slave Boga.

Kristus, vsemu gospoduješ,
Kristus, večno Ti kraljuješ:
Vladaj, Kristus Kralj!

Kristus, Kralj Ti veličastva,
Kralj moči in Kralj časti,
kar živi, naj Tebe hvali,

Tebe moli in slavi:

Tvojo čast naj vse oznanja,
Tvoji moči naj se klanja:
Vladaj, Kristus Kralj!

Kristus, Kralj ljubezni večne,
Kralj miru, Kralj milosti,
naj ves grešni rod Adamov
se kot Kralju klanja ti;
klanja v bridkem se kesanju,
klanja v blaženem spoznanju:
Vladaj, Kristus Kralj!

27

2 .

Kristus Kralj.

Kako veličatno zveni ta beseda: Kralj. V naši duši se
ob imenu tako visoke osebe zbudi misel na ves kraljevski
dvor s sijajnimi sobanami, lepimi vrtovi in z vsem boga¬
stvom, kar si ga moremo predstavljati. Če pa mislimo na
Kristusa Kralja, je Njegovo kraljestvo še veliko mogoč¬
nejše in lepše. Sama sreča in veselje je v tem božjem
kraljestvu. Kristus je kralj neba in zemlje.

V starih krščanskih časih so radi slikali Kristusa s
krono na kraljevskem prestolu — zadaj pa križ. Malo
čudna se nam zdi ta slika ob prvem pogledu. Toda če se
zamislimo v pomen take slike, bomo videle, koliko globine
je v tej misli. Po svojem trpljenju in križu je Gospod za¬
služil, da smo sipet božji otroci, ki bomo enkrat prišli v
večno slavo k Njemu, ki sedi na Očetovi desnici.

Po grehu v raju sta bila Adam in Eva pregnana iz
kraja sreče, ker sta zavrgla Boga. A nebeški Oče se je
usmilil človeštva in poslal isvojega Sina, da bi popravil
krivico greha in zopet zaslužil božjo milost. Kot Odreše¬
nika Ga je poslal, da je trpel za nas in nas zopet spravil
z Očetom.

Kdaj se je že slišalo kaj takega o kakem voditelju
človeštva! Kraljevi Sin zapusti grad svojega Očeta, ki je
vladar neba in zemlje, da živi s preprostim ljudstvom.
Bogat je, pa postane ubog zaradi nas. On, ki ni podvržen
trpljenju, vzame križ na svoje rame. Neranljiv je, pa si
da prebosti srce za nas. Nesmrten je, a hoče umreti za
nas. Sam kralj postane naš brat. Kdo ne bi bil vesel, da
imamo tako dobrega kralja, ki je toliko storil za nas in
nam še vedno deli svoje milosti in čaka, da bomo prišli
k Njemu v večno veselje. Njemu služiti, se pravi kra¬
ljevati.

28



Kako imenitno se nam zdi, če se nam kdaj .ponudi
prilika, da govorimo s kakim slavnim človekom, na pri¬
mer pisateljem, umetnikom, škofom, morda celo s .kra¬
ljem, Naš nebeški Kralj pa čaka, da pridemo k Njemu in
se o vsem pogovorimo z Njim, o svojem veselju in žalosti,
pa tudi o vsakdanjem delu in skrbeh. Ali ne bomo zato
rade hodile k Njemu na obisk? Im res zbrano bomo mo¬
lile, kaj ne?

Ob slavnostnih dneh vzklikajo ljudje svetnim vodite¬
ljem. Ob prazniku našega najboljšega Kralja pa naj naše
duše vriskajo v veselju in Mu obljubijo zvestobo in lju¬
bezen za Njegovo ljubezen. Vse to naj pa ne ostane samo
v lepih besedah, temveč moramo v svojem življenju poka¬
zati, da smo mladenke pripravljene za vse dobro, ker je
Kristus naš Kralj in je Njegovo kraljestvo kraljestvo res¬
nice in ljubezni.

3 .

Zdaj Mu pa zapojmo iskreno iz vse duše:

Mogočno se dvigni
nam spev iz srca ...

4 .

Mladenka govori o božjem kraljestvu. (Iz prejšnjega
sestanka na kratko ponovi misli o gorčičnem zrnu in se-
javcih božje besede .pri nas.)

5 .

M. Elizabeta: Kralju naproti.

Zarja otvarja nočne kulise,
riše na iztok škrlatne obrise,
čaše odpirajo bele narcise,
v dalji dani se.

29

.

Soncu se klanjajo bilke na trati,
v vetru pozvanjajo šopki bogati,
rožnatih breskev cvetovi ikošati
v rosi ;so zlati.

Lipe otirajo sen si raz lice,
jutranje himne prepevajo ptice,
soncu pošiljajo sinje gorice
blažene klice.

Kralju naproti v jutro veselo!

Tisoč želja se je v meni razvnelo,
kmalu srce bo Radostno objelo
hostijo belo ...

6 .

Mladenke zapojo pesem o Kristusu Kralju: Kraljevo 1
znamnje, križ stoji, ali Povsod Boga.

7.

Telovadba in sklep.

30

6. SESTANEK

(]. v novembr u.)

?. Verne duše.

Ves mesec november obhajamo spomin vernih duš. Me
mladenke, ki hočemo biti vsakomur dobre sestrice, hočemo
biti dobre sestrice tudi našim bratom in sestram, ki so že
umrli, pa še morajo trpeti v vicah.

Kako bi bile nesrečne, ko bi bile same kje daleč od
doma in bi nas zadelo veliko trpljenje in nam nihče ne
bi pomagal. Žalostne bi rekle: »Vsi so pozabili name!«

) I Mladenke, naše isrce bi se trgalo od bolečin, ko bi spo¬
znale, da so pozabili na nas vsi, ki smo jih me ljubile in
katerim smo me vedno pomagale. Da so pozabili na nas
vsi, tudi oni, ki so rekli, da nas ne bodo nikoli pozabili,
ki so ise celo jokali, ko smo se poslavljali od njih. Mnogo
težje bi bilo naše trpljenje, ker bi ga morale nositi brez
pomoči in tolažbe.

Mnogo morajo trpeti verne duše. Vemo, da si verne
duše same ne morejo več pomagati. Njihova usoda je zato
v naših rokah. Me jim moremo trpljenje skrajšati in olaj¬
šati. Kako pa? Naše molitve in maše žrtve darujmo v tem
mesecu za  verne duše! Največ, kar moremo storiti za verne
duše, je to, da gremo k sveti maši zanje. V sveti maši se
Kristus sam daruje svojemu Očetu, da bi se usmilil vseh,
ki trpijo. Zato tudi duhovniki tolikokrat mašujejo za po¬
kojne. Kristusa samega darujejo in me, ki gremo k sveti
maši, tudi sodarujeimo Bogu Njegovega Sina. Taka moli¬
tev — daritev najbolj zaleže. Pa tudi dobra dela moremo

31


darovati za verne duše. Tudi če nam je kdaj težko kaj
storiti ali prenesti, pa rečemo »naj bo za verne duše«, jim
s tem pomagamo.

Za katere rajne bomo pa posebno molile in žrtvovale?
Za pokojne sorodnike, dobrotnike in znance. Za katere še?
Za tiste, katerih se nikdo ne spomni. Posebno za dekleta
ki so mlade umrle. Za tiste, ki so umrli nagle smrti ir.
morda daleč od doma in duhovnikov.

Zakaj pa nosimo cvetje na grob? Ali cvetje samo kaj
pomaga? Samo cvetje ne pomaga nič. Zakaj pa sveče pri¬
žigamo? Same po sebi isveče njim, ki v grobu leže, ne mo¬
rejo pomagati. Pa vendar krasimo grobove s cvetjem im
prižigamo sveče. To storimo, da na zunaj pokažemo, kako
ljubimo svoje pokojne. Cvetje in sveče kažejo, kako jim
želimo, da bi jim bilo na onem svetu lepo in da bi jim
svetila večna luč.

Ko gremo po pokopališču, vidimo tudi grobove, ki so
zanemarjeni, grobove brez cvetja in brez svečk. Vemo, tu
ležijo tisti, katerih se nihče ne spomni. Nekateri starši
imajo navado, da dajo otrokom svečke, ki jih maj nesejo
na take grobove. To je lepo, ker potem se tudi posebej
spomnimo, da molimo za pozabljene verne duše.

Misel na pokojne nam mora biti lepa misel. V novem¬
bru je prilika, da se nanje često spomnimo. Verne duše
nam bodo vse, kar bomo zanje izprosile od božjega Usmi¬
ljenja, s svojo priprošnjo bogato vrnile.

S. Gregorčič: Pri pogrebu.

Globoko pod zemljo,
tu v ozki, hladni hiši,
kjer šum sveta se več ne sliši,
ti trudno truplo spalo bo.

Globoko pod zemljo!

Kako bo domek tvoj mira n!

32


S. Gregorčič:

Tu utihne vseh viharjev jeza,
krivice roka sem ne seza,
tu rev ne bo, težav, ne ran.

Če kdo te je doslej .sovražil,
tu ni sovraštva, ,ne srdu,
tvoj dom bo skrbno stražil
zvest angelček miru.

Telo sladko ti spalo bo
globoko pod zemljo.

A duh visoko vrh zvezda
z duhovi rajskimi ti biva,
v objetju večnega Boga
tam blaženstvo brezmejno uživa.
Visoko vrh zvezda.

Ni sreče videlo oko,
ni culo je nikdar uho,
ni radosti srce čutilo,
ki zdaj deli ti jo nebo,
ki v veke bo ti jo delilo!

Oj srečna, srečna duša ti,
in s tabo vsak, ki v Bogu spi!

Pozabljenim.

Vseh mrtvih dan!

Na tisto tiho domovanje,

kjer mnogi spe nevzdramno spanje

kjer kmalu, kmalu dom bo moj,

.in — tvoj,

nocoj se vsul je roj .močan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,

Vseh mrtvih dan!

Bledo trepeče nad grobovi
tisoč svetil

in križe, kamne vrh gomil

33

jesenski venčajo cvetovi —

Vseh mrtvili dan!

Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solze, živečih tropi.

Oh dušo tre jim žal in bol;
pod zemljo pol, na nehu pol
nocoj jim je srce.

Na grob lijo grenke solze,
v nebo gorke prošnje!

O, le klečite, le molite,
ipo nepozabnih vam solzite,
da bode grob od so.lz rosan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan.

Vseh mrtvih dan!

Solzite,

Molite!

In jaz P

Ko misli vsakdo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?

Vas, zvabljeni grobovi,
kjer križ ne, kamen ne stoji,
ki niste venčani s cvetovi,
kjer luč nobena ne brli.

O, če nikdo

nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa — nebo!

8. Mladenke pripovedujejo o krasitvi grobov in svojem
obisku pokopališča.

9. Telovadba in sklep.

34

T. SESTANEK

(II.  v novembi u.)

7. Naše ime.

Slovenske katoliške mladenke smo!

I. Mladenke  smo. Zakaj smo mladenke?  Kdo je
mlad? Kakšen je mlad človek? Mlade smo, sveža, vesela
in pogumna dekleta, ki se ne ustrašimo ovir ali težav. Ne
bojimo se mraza, vročine, ne dolge poti. Mlade smo in ve¬
selo. Rade se igramo, rade pojemo. Dekleta smo, ki hočemo
svoje mlade moči razviti, da bomo storile mnogo dobrega
za sebe in za druge. Vsak hip hočemo biti pripravljene
storiti vse, kar je dobro. Me smo dekleta, ki smo vesele,
da smo vesele in ki se hočemo potruditi, da bomo že sedaj
prave mamice v svoji okolici. Prav posebej skrbimo za
svoje veselje. Me 'hočemo  biti vesele. In kdor h o č e,
vse lahko doseže. Tudi če imamo mnogo dela in če nam
kaj nagaja, smo vesele. Kaj kvari veselje? Nič nam ve¬
selja ne more in ne sme vzeti.

II. Katoliške  mladenke smo. To pomeni, da se mora
vsaka mladenka obnašati kot katoliško dekle, v obleki, v
vedenju in v svojem delu mora mladenka pokazati, da
hoče biti všeč Bogu. Katoliška mladenka se potrudi, da je
dobra, ker Bog tako hoče. Kako bomo to pokazale? V
cerkvi, doma in drugod hočemo pokazati, da smo katoli¬
čanke. Rade in spoštljivo molimo, z veseljem gremo k sveti
maši in k svetemu obhajilu. Doma ubogamo. Povsod smo
uslužne in vesele — in vse zato, ker Bog tako hoče.

35

III.  Slovenske  mladenke smo. Slovenska mladenka
je vesela, da je doma v tako lepi deželi! Nikjer na svetu
ni za nas tako lepo, kakor v Sloveniji. Zato smo ponosm
na to, da smo Slovenke. Potrudimo se, da bomo svojo do
mo vino poznale — vse gore, reke, hribovja in doline, mest;
in druge večje kraje, in posebno domač kraj. Rade po jenu
slovenske pesmi. Odkar smo pri mladenkah, nam je naš.
slovensko ime še posebno ljubo. Bolj kakor prej borno se¬
daj pazile, da bomo govorile slovensko govorico čisto
to se pravi brez tujih in popačenih besed. Zanimale se bom<
tudi za zgodovino našega ljudstva. Nikoli ne bomo poza
bile, da smo Slovenke. Kako bomo pa to pokazale?

IV. Naša dolžnost je, da živimo tako, kakor nam naš«
ime veleva. Mladenke morajo biti najboljša dekleta v žup¬
niji. S tem, če smo prišle k mladenkam, še nismo naen¬
krat postale najboljša dekleta. Ko smo dobile ime Sloven¬
ske katoliške mladenke, nismo naenkrat izgubile vseli svo¬
jih slabih lastnosti. Marsikaj je na nas, kar se ne spodobi
mladenki. Kaj pa? In kaj nam še manjka? Zato pa imamo
svoje vodilo, svoje geslo, da kakor v ogledalu vidimo, kaj
moramo storiti, če hočemo biti vredne svojega imena. Zato
smo tudi rekle, da sme biti samo tista pri mladenkah, ki
res stori, kar veleva naše vodilo. Mladenka, ki ne živi po
našem vodilu, ni vredna imeina slovenske katoliške mla¬
denke. Katere točke našega vodila nas posebno spominjajo
na dolžnosti, ki nam jih nalaga naše ime?

V. Vsak krožek mladenk pa ima še ime po cvetici. Zato
si tudi me izberimo eno izmed cvetic za svoj znak. Vsaka
cvetica ima poseben pomen: nagelj — zvestobo obljubi,
spominčica — hvaležnost, vrtnica — medsebojna ljubezen,
narcisa — veselje, lilija — nedolžnost, tulipan — molitev,
zvonček — zaupanje, vijolica — ponižnost, šmarnica —
ljubezen do Marije. Izberite, kar hočete! Cvetico, ki jo
bomo izbrale, narišemo v svoj zvezek.

36

Naj mladenke do prihodnjič poiščejo pesmice, ki mor¬
da opevajo izbrano cvetico.

Petje: Rožic ne bom trgala, Sem deklica mlada, vesela.

M. Elizabeta: Slovenska zemlja.

Slovenska zemlja, zemlja krasna,
kristal iz božje roke vzet;
obleka tvoja sočnojasna,
ob šopku šopek v nji pripet.

Tam izpod sivega Triglava
šumi srebrnopena Sava,
in poje spev tako krasan,
kot ni še čul ga beli dan.

Slovenska zemlja, zemlja verna,
svetišče divino se mi zdiš,
saj vidi zarja te večerna,
kako Brezmadežno slaviš.

Pred njen oltar cvetlice trosiš,
s ponosom nje svetinjo nosiš,
ko vžiga zvezd se milijon,
le njo slavi tvoj mili zvon.

Slovenska zemlja, zemlja mila,
na tebi sem uzrla dan,
zibelko ti si mi zgradila,
skopala grob mi boš hladan.

Ti prvo dala si mi cvetje,
si vlila v dušo prvo petje,
in zadnji glas, moj zadnji spev
bo v tebi našel svoj odmev.

37

Slovenska zemlja, zemlja srečna,
vsa ljubljena od vseh otrok,
zvestoba njih do tebe večna,
so zlatih src, poštenih rok.

Ni mati ljubljena nobena,
kot ti od nas si počaščena;
iz živih src in iz grobov
kropi otrok te blagoslov.

Petje: Venček na glavi se bliska iz kitice.

8. Razgovor o krožkovi cvetici.

9. Telovadba in sklep.

8. SESTANEK

(III. v novem b r u.)

?.  Mladenka ljubi svojo domovino.

Domovina, ti .si kakor zdravje! Kdo je bil tisti, ki je
tako dejal? Katera bo to hitro uganila? Slovenski pisatelj
je bil to, naš Ivan Cankar.

Domovina, ti si kakor zdravje. Če človek izgubi zdrav¬
je, mora umreti. In če izgubi ljubezen do domovine, potem
je z njim končano. Znano je, da so taki ljudje — odpad¬
niki jih sramotno imenujemo — zmožni največjih hudobij:
ropov, umorov, požigov itd. To je tista vrsta ljudi, ki umi¬
rajo nasilne smrti na vislicah in pod rabljevo sekiro. —
Strašno!

Mladenke, ali smo kdaj molile in prosile Boga, da bi
naši ljubljeni domovini prizanesel s takimi odpadniki? Da
bi ji dal dobre sinove in hčere. Ali smo pomislile, da je
tudi vsaka izmed nas ena od teh hčera, izmed katerih ima
vsaka sveto dolžnost, da se s svojo ljubeznijo niti za tre¬
nutek ne oddalji svojemu domu, svoji domovini? Glejte,
lepa je naša domovina, njena polja so očarljiva, njeni goz¬
dovi bogati. Ima bele ceste, vinograde in pašnike. Ima pla¬
nine in ravnine, dobre ljudi  in  svojo trpko zgodovino. Naši
pradedje, dedje in očetje so se borili za njeno svobodo,
kri so prelivali zanjo, ker je tako hotel Bog, brez čigar
svete volje ne pade niti las z glave. Zato mora naša lju¬
bezen služiti domovini. Tudi naša, drage mladenke. Toda
kako? Šibke smo še in drobne. Toda močno orožje imamo:
molitev in zdrave roke. Molimo in delajmo! In sicer mo¬
limo. kakor da bomo jutri umrle, in delajmo, kakor da

39


bomo večno živele. Z delom si človek gradi bodočnost in
dobra bodočnost vsakega posameznika je pogoj za čvrst
obstoj vsakega naroda. Molitev pa kliče blagoslov nad
delo. Saj je rekel Gospod tako lepo: Zastonj se trudijo
zidarji, če jaz ne zidam. Mladenka, ki ljubi svojo domovino,
se globoko zaveda, da ji je delo sladka dolžnost in da ji
je molitev potrebna kakor vsakdanji kruh.

Petje: Kdor ima srce..., ali: Bodi zdrava, domovina....
Kje dom je moj ...

A. Funtek: O mraku.

Iz stolpa sem mi zvon doni,
ko vlega mrak se po vasi.

Le doni, zvon, iz temnih lin,
le vzbujaj mi na dom spomin.

Le zvoni mi tako glasan
in milo poj čez tujo plan;
dasi mi v sreu polje jad,
zvonjenje tvoje slušnim rad.

Ob glasih teh se mi zazdi,
da v daljni svoji -sem vasi,
kjer ni mi tuj noben obraz,
pozna me vsak, vsakogar jaz.

Zato pa, zvon, le zvoni mi,
na tuji zemlji doni mi.
ti, zvon večerni, zvon iz lin,
le vzbujaj mi na dom spomin!

A. Praprotnik: Domovina.

Beseda sladka, domovina,
ne prideš več mi iz spomina;
kot iskra živa v srcu tliš,
ljubezen k sebi mi budiš.

40


i Ko sonca žar na tebe sije,

t srce veselo v meni bije.

! J Al žalost trga >mi duha,

i megla nesreč ak’ te obda.

i J Obličje ak’ je jasno tvoje,

veselo moja struna poje.

In če oko se ti solzi,
v potokih moje se topi.

O sijaj, sijaj, sonce milo,
na ljube domovine krilo.

Obličje jasni ji temno
in krasi s cvetjem jo ljubo.

Razgovor o domovinski proslavi. Deklamacije bodo mla¬
denke porabile tiste, ki so se jih v šoli učile. Tudi pesmi za
(o priliko ponovite!

8. Slovenski rojaki na tujem.

Nič lepšega ni na Slovenskem, kakor vesela, živahna,
dobra mladina. Mladenke, ve niti ne veste, s kakim vese¬
ljem gledajo na vas starejši ljudje, če vidijo, da ste dobre
in ko vas slišijo peti lepo slovensko pesem. — Kakšen pri¬
jeten vtis pa šele napravi nanje, če vidijo zbrano mladino,
fante in dekleta, v tisočih in tisočih, na primer o priliki
evharističnega kongresa pri skupnem svetem obhajilu na
ljubljanskem stadionu. Ce ste same to doživele, gotovo ne
boste nikdar pozabile.

Toda, ali ste se že kdaj spomnile na to, da se še ni¬
kdar ni zbrala vsa slovenska mladina skupaj, in četudi bi
bile prišle vse deklice iz vseli slovenskih vaših in mest in
bi ne ostala nobena doma, bi vendar še manjkalo tisoč in
'tisoč slovenskih deklet. Kje pa so te? Kam so odšle?

41

Da si bomo laže predstavljale, kje so mnoge slovenske
deklice, vzemimo zemljevid in poglejmo!

Je# JrsAa PizozePisJta

Številke, vpisane v posameznih deželah, povedo, koliko
Slovencev prebiva tam; ker so tam cele družine, je med
njimi seveda tudi mnogo fantov in deklet.

V vsem prebiva torej okrog 1.200.000 Slovencev izven
naše domovine, na tujem. Ne smemo pa pozabiti, da je
večina njih tik ob naši državni meji: to so naši obmejni
Slovenci na Koroškem v Nemčiji in na Goriškem v Italiji;
računati smemo, da je teh okrog 800.000. Onih drugih 400
tisoč pa prebiva po drugih državah Evrope in v ostalih
delih sveta.

Zamislimo se malo v to: kaj se to pravi, da prebiva
na primer na daljnem Irskem 21 Slovencev ali pa celo v
Avstraliji 700. Kako daleč od domovine! Ali se bodo še
kdaj vrnili? Ali bodo še kdaj videli svojo rojstno hišico,
ali bodo mogli še kdaj zmoliti Očenaš na grobu svoje
matere ali svojega očeta, ki počivata v slovenski zemlji?
Misli si, da bi bila ti sedaj tam! Kajne, kakšno silno do¬
motožje bi te naenkrat prevzelo. Vem. da bi tudi ti zapela
s solznimi očmi ono lepo pesem:

0] hišica očetova, zdaj se ločiti morava;

Al’ tega nihče ne pove, al’ te kedaj bom videl še . .

Kajne, kako silno žalostno je to, da je toliko naših
Slovencev, torej tudi slovenske mladine, po svetu, in mo¬
rajo služiti tujcem?

Zakaj so odšli? Zakaj niso raje ostali doma? Zakaj se
ne vrnejo? Naši duhovniki in učitelji, ki so šli za njimi
na tuje, pripovedujejo: kako se Slovenci tam radi spomi¬
njajo domovine in kako s solzami v očeh pripovedujejo o
svojem slovesu od doma. So torej morali oditi? Mnogi da.
Ne smemo pozabiti, da na Slovenskem ni bilo vedno toliko
tovarn, kakor jih je dandanes in kjer si mnogi lahko za¬
služijo svoj vsakdanji, četudi večkrat trdi kruh. Pred vojno
pri nas ni bilo tovarn, in tako so morali vsi tisti, ki niso
našli v domovini zaslužka, na tuje. Tudi moramo vedeti,
da je bilo včasih tudi na kmetih hudo, to se pravi: kmet
se je zadolžil, pa ni mogel ničesar dobro prodati, da bi
svoj dolg odplačal, in tako je kmečki oče poslal svojega
sina v tuje kraje, da si tam kaj prisluži in da pomaga s
prihranki očetu odplačati dolgove. Taki so bili torej vzroki
izseljevanja. — Mnogi Slovenci so pa tudi odšli po svetu
brez pravega vzroka; in tem se godi vedno najhuje, ker
so mislili, da bodo brez težkega dela lahko ugodno živeli,
pa so se zelo zmotili.

Kdor gre po svetu, mora tam težko delati. Koliko na¬
ših delavcev je tam že pomrlo ravno zaradi pretežkega dela!
Kaj pa delajo? Zelo mnogo jih je v rudokopih, to je glo¬
boko pod zemljo (600 do 700 metrov globoko — primerjaj
višino stolpa domače župnijske cerkve s to globino!), kop¬
ljejo razne rude, predvsem premog; drugi zopet morajo
tujim gospodarjem delati na polju. Tujci jih seveda izrab¬
ljajo, kolikor morejo; plačo jim pa nudijo čim nižjo. V
podzemskih jamah je tudi zelo slab zrak in to seveda
kvarno vpliva na zdravje delavcev. Tako je mnogo otrok

43

prerano izgubilo svoje očete. Silno veliko delavcev se pri
težkem delu tudi ponesreči; in ko postanejo očetje nespo¬
sobni za delo, morajo matere in otroci večkrat stradati.

Naši Slovenci na tujem torej veliko trpijo. Pa to še ni
vse, kar smo doslej povedali. Ko so prišli naši rojaki na
tuje, večinoma niso razumeli jezika, ki se govori v tisti
deželi; nihče od naših ni na primer znal francosko ali ho¬
landsko ali angleško. Tako jim je bilo v začetku dvakrat
težje, ker se niso mogli z nikomer sporazumeti. In veste,
kaj je bilo pri tem najbolj žalostno? Ko so šli v cerkev k
pridigi, niso prav nič razumeli. K spovedi sploh niso mogli,
ker spovednika niso razumeli. Tako ni bilo nič čudnega, če
so se mnogi odvadili hoditi v cerkev k službi božji in če
mnogi leta im leta niso šli k spovedi. Pozneje so prišli med
nje naši slovenski duhovniki iz domovine; ti so hodili iz
enega kraja v drugega, ljudem prid igo vali v domačem je¬
ziku in jih spovedovali.

Otroci seveda tam niso imeli nobene slovenske šole.
Hoditi so morali v tuje narodne šole. Slišali so le tuj jezik,
nikdar domačega; saj jih ni razumel niti učitelj niti nji¬
hovi sošolci. Tako .so naši slovenski otroci morali govoriti
tuj jezik; govorili so ga v šoli, na cesti, povsod, le doma
so še culi očeta in mater slovensko govoriti. Ali se vam
potem kaj čudno zdi, če so počasi ti otroci skoraj popol¬
noma pozabili svoj materni jezik? Ve ne veste, kako je bilo
žalostno, ko so se pozneje mnogi ti otroci vrnili sem nazaj
v domovino, pa niso znali več slovensko. In če so bili to
odrasli fantje in dekleta, še službe mi,so mogli pri nas do¬
biti, ker pač niso znali slovenskega jezika.

Seveda povsod na tujem ni bilo tako žalostno. V ne¬
katere dežele, kjer je ibilo to mogoče, je naša država po¬
slala slovenske učitelje oziroma učiteljice. Ti so potem naše
slovenske otroke učili njihovega materinega jezika, jih
vadili v slovenskem petju ter jih učili slovenskih molitvic.

44

Ve ne veste, 'kako so jim bili dobri slovenski otroci in nji¬
hovi starši za to hvaležni.

Kajne, človeku se zasmilijo ti ubogi otroci, ki morajo
bivati, tako daleč proč od domače zemlje, tako daleč proč
od nas. Ali jim moremo mi kaj pomagati? O, seveda!

Vsako lato obhajamo 1. adventno nedeljo tako imeno¬
vano »Izseljensko nedeljo«, to je nedeljo, ko naj bi se prav
posebno spominjali svojih bratov in sester na tujem. Naši
duhovniki želijo, da ta dan posebej molimo za svoje rojake,
ki so odšli zdoma. Če pa je kdo vaših domačih v tujini,
mu morate za to nedeljo prav gotovo tudi pisati. Sploh bi
naj bili vsi Slovenci doma in na tujem to nedeljo v duhu
med seboj združeni. Lepšega daru pa jim ne moremo po
kloniti, kakor če — poleg molitev — sprejmemo to nedeljo
sveto obhajilo za nje; četudi jih ne poznamo, oni nas ne,
a Bog, ki vse vidi, bo z velikim veseljem sprejel naš dra¬
goceni dar in po naši molitvi blagoslovil naše brate in se¬
stre na tujem.

J. Pogačnik: Čez mejo.

Na papir oblačnega neba
iskre stroja rdeče črte
v noč dremavo rišejo.

S težkim srcem misli moje,

domovina, med te vrste
tebi »z Bogom« pišejo.

Črne gore . .. Srce moje
piše poslovilno pismo:
gore so robovi črni.

Izza polj pogleda mesec ...

dom . . . »Razšli se, glej, še nismo!«

Mesec: »Pa se skoro vrni!«

9. Igra: Kapucinarček ali katera druga.

10. Telovadba in sklep.

45

9. SESTANEK

(IV.  sestanek v novembru.)

DOMOVINSKA PROSLAVA.

1. Deklamacija (ki so se jo v šoli učile.)

2. Boji za osvobojenje.

S ponosom se imenujemo članice velike jugoslovanske
države. Vsaka od nas pa ve, da smo postale to le z velikimi
žrtvami in veliko ljubeznijo do svobode, ki je živo gorela
v srcih naših prednikov. Njim je bila prostost nekaj tako
velikega, da so bili pripravljeni, dati zanjo tudi svojo kri.
Vedeli so, da samo v svobodi morejo živeti kot pravi ljudje.

Če se ozremo v zgodovino, bomo videli, kako dolgo in
veliko je bilo trpljenje, za katerim je prišla velika nedelja,
dan vstajenja za naš narod. Stoletja in stoletja je hodil
naš narod po mučeniški poti, a nikdar ni bilo mogoče,
ubiti v njem misli in vere v lastno moč, svete, globoke vere
v svobodo.

Dan našega zedinjenja, dan svobode in zmage našega
jugoslovanskega naroda slavimo širom naše države z iskre¬
nim veseljem, ponosom in zadoščenjem. Na ta dan se je
leta 1918. izpolnila želja Slovencev, Srbov in Hrvatov, da
so mogli ustanoviti veliko državo, segajočo od ponosnega
Triglava do daljnega Balkana. — !  Dolga in trnjeva je bila
pot, ki je vodila k svobodi. Da bomo vsaj malo poznale
to pot, poglejmo v te pretekle čase.

V davnih časih so hoteli tujci, Bizantinci zasužnjiti
Slovane. Ti pa so odgovorili: »Dokler je na nebu sonce in

46

dokler je kaj slovanskih mečev, se ne vdamo«. To kaže
veliko ljubezen do svobode, njih junaštvo in odločnost.
Tedaj so se Slovani prvič združili in sad tega je bila zma¬
ga nad oholimi Bizantinci. — Pozneje so prišli Slovenci
pod bavarsko nadoblast. Župan v Posavski Hrvatski, Lju¬
devit Posavski, je tedaj sklical pod orožje slovanska ple¬
mena, da se otresejo tujega gospodstva. Vendar se mu ta
upor ni posrečil. Tudi sam je padel v teh bojih.

Slednjič so Slovence podjarmili Nemci, Hrvate Madžari,
Srbe pa Turki po nesrečni kosovski bitki. — Nov poizkus
združitve imamo za časa Zrinjskega in Frankopana, ki pa
zaradi izdajstva ni uspel.

Ko je sila prikipela do vrhunca, je narod prijel za
orožje v znanih kmečkih uporih, ki nam tudi niso prinesli
svobode. — Nekaj oddiha je prinesel našemu narodu Na¬
poleon. ki je vzdramil Ilirijo in dal svobodo in prostost
vsaj severozahodnemu delu naše države. Z Napoleonovim
padcem je kmalu prenehala Ilirija in smo prišli zopet pod
Nemce.

Vendar je misel na svobodo stalno živela v sloven¬
skem ljudstvu. Le skrivaj smo mogli delati za bodočo
Jugoslavijo.

Ob koncu svetovne vojne se je pokazala možnost osvo¬
boditve. Lepa in važna je bila takrat prav vloga slovenskih
žena in deklet. V tistih nevarnih časih so brez strahu po¬
birale podpise za deklaracijo, ki je bila prvi korak k
dejanskemu osvobojenju.

1. decembra smo se zedinili Slovenci, Hrvati in Srbi
v svobodno državo. Postavili smo si nov dom, ki je pro¬
storen in udoben. Ne smemo pa pozabiti, da imamo izven
naših meja še brate, ki še vedno ječe pod tujim jarmom.

To lepo domovino naj nam čuva Bog in iskrena, zvesta
ljubezen nas samih. Vsaka od nas sicer ne more vršiti
velikih dejanj, vsaka pa lahko doprinese vsaj kamenček

47

k veliki zgradbi narodne sreče. Kar koli dobrega storimo
za svoj dom, je v dobro vsej naši domovini. Od srečnih in
zdravih domov je namreč odvisna sreča našega naroda.

3. Petje: Bože pravde — Lepa naša domovina — Naprej,
zastava Slave.

4. Mladenka pove nekaj misli o domovini iz prejšnjega
sestanka.

5. Deklamacija (spet iz šole).

6. Petje.

7. Telovadba in sklep.

48

10. SESTANEK

(I. sestanek v decembru.)

1. Petje: Ve nebesa ga rosite... ali kako drugo ad¬
ventno.

2. Advent.

Advent se bliža. Kaj je to advent? To je priprava na
Kristusov prihod.

Prvi advent je trajal tisočletja in tisočletja. Ves svet
je bil v temi in nesreči. Tisočletja je čakal na Kristusa,
Odrešenika.

in prvi Božič je prišel! Kristus je prišel! Tisočletja so
Ga ljudje pričakovali in me bi mislile, da so Ga v Betle¬
hemu z veseljem in slovesno sprejeli. Evangelij pa nam
pripoveduje, da sta Marija in Jožef iskala, kam bi mogla
položiti malega Jezusa, da so jima povsod vrata pokazali
in jih nikjer niso hoteli sprejeti. In ni bilo mesta za nju
v prenočišču.

Niso spoznali Kristusa!

Tudi danes so še tisoči in milijoni ljudi, ki nič ne
vedo o Jezusu. Toliko jih je, ki Ga ne poznajo in Mu ne
odpro, kadar hoče o Božiču ali sicer v sv. obhajilu priti
v jaslice njihovega srca. Zato so nesrečni. Ko bi resnično
spoznali Kristusa, ki prihaja in bi Ga sprejeli, bi se njihova
nesreča spremenila v veselje.

Advent je. Pripravljajmo pot Gospodu!

Pripravimo svoje srce in srca drugih za Kristusov prihod!

Kako?

49

Ali naj bodo za Kristusov prihod naša srca hladna, kot
je bil betlehemski hlevček? Naj bodo jaslice naših src
trde in mrzle? Naj bo temno v naših srcih takrat? Ne,
gotovo ne! Toplo, mehko in svetlo mora biti Jezusu pri nas!
Kako pa bomo to storile?

1. Prosile bomo Marijo, našo Mater, naj nam pomaga.
Zato bo dobra mladenka, ki se hoče lepo pripraviti na
Jezusov prihod o Božiču, prihajala redno, če mogoče vsako
jutro k »svitnicam« ali »žornicam«.

2. V cerkvi vidimo v adventu, da so duhovniki oblečeni
vijolično. Kaj pomeni vijolična barva? Spako most, da,. Ali
si ne bi vsaka od nas izbrala zdaj za advent ene dobre
lastnosti, za katero se hoče prav posebno truditi? Ali ene
napake, ki jo hoče prav posebno premagovati?

3. In vedno prosimo in želimo: »Vi oblaki Ga rosite!«
Prosimo, naj Kristus pride v vsa srca, tudi v srca tistih, ki
Ga še ne poznajo in ne ljubijo, tudi v« srca tistih, ki Ga
mogoče celo sovražijo. V ta namen se tudi premagujmo!
Saj se je za Božič že toliko grešnikov spreobrnilo. Pa
Gospod hoče, da mi to izprosimo od Njega!

4. Da bi pa me same tudi dejansko pripomogle, da bi
sreča in mir božjega Deteta posijala v srca, bomo mla¬
denke pripravile božični obisk v eni ubogi dru¬
žini.  Pomenimo se, katera je najpotrebnejša, kje je naj¬
več otrok in največ revščine.

Skupno pripravimo jaslice in svečke. Pa premislite,
kaj bi družina potrebovala. Obleke? Saj tudi nošeno obleko
lahko očistimo in popravimo. Perilo, nogavice? Mogoče
lahko kaj denarja naberemo, da še kaj novega kupimo.
Čevlje? Mogoče bi kaka teta lahko kaj primaknila? Pro¬
simo tudi dobre ljudi, ki so premožnejši, da kaj dajo.
Potico bo gotovo rada spekla kaka mama, teta ali soseda,
samo povedale ji boste, zakaj. In kruh in meso boste tudi
obdarile! Mogoče ima katera tudi kako igračo, ki bi jo

50

laliko dale otrokom. Kako veselje bo to zanje! Premislimo,
kako bi tisto družino, mater, očeta in otroke čim najbolj
razveselile! In vse, kar damo, dajmo z ljubeznijo. Saj vemo:
kar damo, damo Kristusu, ubogemu božjemu Detetu! Saj
je rekel: Kar ste storili kateremu izmed teh najmanjših,
ste meni storili!

Zato že zdaj pojdimo na delo za to s tako ljubeznijo
in spoštovanjem, kot bi se pripravljali na to, kako bi ob¬
darili betlehemsko družino v hlevčku!

Pripravljajmo pot Gospodu!

In vemo: Tako bo Kristus prišel s svojim veseljem,
srečo in mirom tudi v naša srca in naš Božič bo blagoslov¬
ljen bolj, kot je bil kdaj koli.

3 .

Vital Vodušek: Pot.

Včasih smo šli k zornici.

In z nami mraz

in pred nami megla

in luč, v majhno steklo zaklenjena,

kot prošnja k Mariji Devici.

»Glej tako malo nam sveti,
daj nam nebesa odpreti —«

4. Miklavževanje.

Mladenke se med seboj obdarujejo s priprostimi (bolj
šaljivimi kakor koristnimi) darili. Vsaka naredi en zavitek,
ki ga odda voditeljici. Voditeljica vplete delitev daril v
kakšno igro. Darilca morejo biti n. pr. krhlji, orehi, jabol¬
ka, kak spominček, šopek zelenja, kakšna sličica ali pa

51

tudi korenček, repca in podobno. V zavitek naj mladenke
priložijo kak šaljiv izrek ali šaljivo pisemce; to naj mla¬
denke po obdarovanju glasno prečitajo, da bo veselja in
smeha za koše. Voditeljica naj pazi na to, da dobi vsaka
mladenka darilce in da je vse lepo urejeno.

52

11. SESTANEK

(II. sestanek v decembru.)

Za vse dobro — pripravljena!

Vsaka je gotovo že slišala, da so ji ljudje rekli: ti si
pa popolnoma podobna svoji materi. — Tako je vsak otrok
podoben svoji materi in napravi rad vse tako, kakor mati
dela. Še stare ljudi boste včasih slišale govoriti: Moja mati
je prej kdaj tudi tako delala, pa delam še jaz tako. Katera
je že slišala koga tako govoriti?

Me smo zvesti Marijini otroci. V kateri točki postave
je to zapisano? Če smo mi otroci, nam je Marija mati.
Vsak otrok je svoji materi podoben in zato se moramo tudi
me z veseljem potruditi, da bomo kot mladenke podobne
Materi-Mariji.

Kaj pa je Marija vse svoje življenje delala — in kako?
Kako si ti predstavljaš Marijo v Nazaretu? Z zlatim pla¬
ščem in krono? Zakaj ne? Zakaj pa je morala delati? Za
koga je morala skrbeti? Kako pa je bila nasproti sosedom
in tujcem, ki so kaj potrebovali? Me vemo, da je bila vse
svoje življenje za vse dobro pripravljena!

Sama je rekla o sebi: Dekla sem Gospodova. Služila je,
služila Jezusu, Jožefu in sosedom in vsem je bila vedno
dobra. Enako dobra revnim pastirjem kakor bogatim trem
kraljem. Za dobro je bila vedno pripravljena — tudi če
je bilo težko! Kako je pomagala teti Elizabeti? Kako na
gostiji, ko je vina zmanjkalo? Ko je bilo treba, je šla
celo na Kalvarijo, pod križ — in tam je postala Mati -in
dekla vseh ljudi.

53

Materi morajo biti podobne vse mladenke. Tudi mla¬
denke morajo biti za vse dobro pripravljene. Tudi če je
težko. Tudi če nismo pri volji. Povsod, na sestanku, v šoli.
doma, na cesti, pri delu, moramo biti takšne, da bi ljudje,
ki bi poznali našo postavo, lahko rekli: Ta otrok je pa res
čisto podoben isvoji Materi.

Pri sestanku se z enakim veseljem učimo, kakor igramo,
vseeno nam je, kar koli moramo storiti, ker smo za vse
dobro pripravljene!  Mladenka že kar čaka naročil,
želja, se ne obotavlja, ne pomišlja — ampak hitro stori,
ker je na to že pripravljena.

Če vidimo, da lahko komu s kako igro ali pesmijo ali
na kak drug način naredimo veselje, se potrudimo, četudi
se nam morda prav v tem trenutku ne ljubi, da bi se
igrale, smejale i. sl.

Tudi doma, če nam mati naroči, da bi ji pomagale, me
bi se pa tako rade igrale! Tudi ko vidimo, da isošolka česa
ne ve, ji bomo z veseljem in takoj pokazale. Ali zjutraj
doma: postelja je topla — še bi rade ležale — mati pa nas
pokliče, naj vstanemo: spomnimo se: slovenska mladenka
za vse dobro pripravljena! In brž iz postelje, ko moramo
nalogo pisati, se učiti, ali kako očetovo naročilo izvršiti —
me mladenke, vse storimo! Ker služimo drugim,  ker
smo kakor Mati Marija nekdaj — vedno pripravljene! Zato
smo mladenke tudi v cerkvi vedno prve: najbolj spoštljivo
se obnašamo, točno pridemo k službi božji, k večernicam
rade gremo, ker vemo, da bi Mati Marija to tudi storila,
če bi bila pri nas doma. Me ji pa moramo biti podobne,
ker je slovenska mladenka zvest Marijin otrok, podoben
svoji Materi.

Pomislimo na to, ko povemo ali slišimo svoje geslo:
Slovenska mladenka za vse dobro pripravljena!
Pa bo vse laže in kar hitro bomo mogle postati dobre.

Zapojmo pesem: Sijaj, sijaj sončece —

54

Pa me nismo take, me rade vstanemo, ali ne? Saj smo
pripravljene za vse dobro. Kako boš naredila, Francka, če
bo težko vstati?

Ali znate ono pesem o pridnih pericah? (Mati zakliče . ..
ali pa: Le predi, dekle...)

8. O slovenski knjigi.

Vsak narod je ponosen na to, kar so ustvarili njegovi
umetniki, pa naj bodo to lepe cerkve in druge stavbe, lepe
slike ali pa knjige.

Ali imamo Slovenci veliko svojih slovenskih knjig,
Micka? Pač veliko jih imamo, veliko so napisali naši pes¬
niki in pisatelji. Toliko seveda ni teh knjig, kot jih ima
kak drug narod, ki je večji kot naš, n. pr. Francozi.

Mi Slovenci imamo zemljo, ki je tako lepa, da je ni
enake na svetu. To boste videle, če boste kdaj potovale,
pa se boste vrinile domov. Takrat boste prav gotovo rekle:
»Res ni nikjer tako lepo kot pri nas.« Naše pesmi so tako
lepe, da jih ne bi dali za vse druge na svetu. Celo daleč
v drugih deželah poznajo naše pisatelje in njihova dela.
Ker ne znajo slovenskega, .so jih prevedli v tuje jezike.
Veseli moramo biti, da je Bog dal ljudem zmožnost, svoje
pametne, vesele, lepe in vzvišene misli v pisani besedi širiti
in še poznim rodovom ohraniti. Ta njihova dela ves narod
izobražujejo, delajo nam kratek čas in dvigajo našega
duha, da postanemo boljši. T,n to v našem lepem slovenskem
jeziku! Noben jezik ne zveni itako lepo kot naš slovenski.
Le poslušajte kakega tujca!

Slovenci nismo -bili vedno v teh krajih, kot smo zdaj.
Ali morda katera ve, kje je bila njihova prvotna domovina?
Tam v današnji zahodni Rusiji so bili Slovani. Polagoma
so se začeli seliti proti zahodu in severu. Iz praslovanskega
naroda so se razvili razni slovanski narodi in iz prvotnega

55

praslovanskega jezika so se razvili različni slovanski jeziki:
ruski, poljski, češki, srbski, hrvaški, slovenski in drugi.

Ko so se Slovenci v 6. stoletju naselili v naših krajih,
so se kmalu pokristjanili. Knjig pa takrat še niso imeli.
Šele iz dobe okoli leta 1000 imamo prve zapiske v sloven¬
skem jeziku. V protestantski dobi leta 1551. smo dobili
Slovenci prvo slovensko knjigo. Katero, Ančka, ali veš?
(Trubarjev abecednik in katekizem.) Od takrat je začelo
izhajati vedno več knjig in tudi časopisi so izšli. Naš prvi
pesnik je bil Valentin Vodnik. Franceta Prešerna gotovo
poznate. V njegovem času so slovenski jezik govorili samo
kmetje, on pa je pel tako lepe pesmi, da se jim še danes
čudimo, čeprav je od takrat že več kakor sto let in so nam
drugi že dosti napisali. Ne bom se ustavljala ob naših
pesnikih in pisateljih, ki jih vsaj nekaj poznate: Trdina,
Levstik, Jenko, Erjavec, Tavčar, Jurčič, Stritar, Gregorčič,
Kersnik, Aškerc, Detela. Medved, Meško, Ivan Cankar,
Kette, Murn. .. Kateri od naših velikih pesnikov in pisa¬
teljev pa še živijo? Ali veš, Lojzka? (Finžgar, Župančič,
Pregelj, Golar in drugi.)

Ko smo začele hoditi v šolo, se nam je včasih čudno
zdelo, da hočejo toliko učenosti spraviti v naše glave, in
nič rade se nismo učile brati, a pozneje smo spoznale, da
je vendar lepo, če znamo. Koliko lepega smo že dobile iz
knjig!

Večkrat se zgodi, da ljudje ne pogledajo več knjig,
ko odidejo iz šole. To pa le njim samim škoduje. Knjige
nam vedno vedo kaj lepega povedati. Me pa jih bomo še
brale tudi takrat, ko tega ne bo več šola zahtevala od nas.
Seveda ne bomo brale vsega, kar nam pride v roke. Knjige
tudi niso vse dobre, zato moramo vprašati pametne ljudi
za svet, kaj nam čitamo. Škoda je namreč, da bi zaprav¬
ljale čas pri slabih knjigah, ki nam še škodujejo. Nekatere
knjige bomo tudi čitale šele pozneje, ko bomo že starejše.

56

Kadar nam bo ostalo kaj časa, bomo rade segle po
lepi slovenski knjigi; saj iz nje spoznavamo življenje svoje
drage slovenske domovine.

Mladenke pripovedujejo, kaj so brale in kaj je bilo
najlepše.

9. Igra: Nežika je šla na Brezje.

Prva reče; »Nežika je šla na Brezje in vzela s seboj
kovčeg.« Druga: »Nežika je šla na Brezje in vzela s seboj
kovčeg in plašč.« Tretja: »Nežika je šla na Brezje in vzela
s seboj kovčeg, plašč in dežnik.« Itd., vse, kar Nežika
lahko vzame s seboj. Pač pa morajo pripovedovati vse v
istem redu. Katera se zmoti, nima pravice, da bi povedala
poleg naštetega še kaj, kar je Nežika vzela s seboj. Za
kazen kot pri »kapucinarju«, vendar raje samo enkrat,
drugače je predolgočasno.

10. Telovadba in sklep.

57

12. SESTANEK

(Božični sestanek.)

i. Naš božič.

Mladenke, advent gre li koncu. Naše pričakovanje Bo¬
žiča je že nestrpno.

»Pridi, Gospod Jezus, pridi in me odlašaj več!

Tvoje jaslice so pripravljene! Čakamo te z odprtimi
rokami in srci!« tako v duhu  pozdravljamo božje Detece,
ki bo čez nekaj dni prišlo med nas.

Prosili smo Mater Marijo in pomagala nam je priprav¬
ljati se na Tvoj prihod. Trudile smo se, da bi bile jaslice
naših src svetle, mehke in tople zate!

Vsaka krščanska hiša je tudi že pripravljena. Hlevček
je že postavljen. Vsa družina skončuje svoja opravila. Ves
dom postaja prazničen. Mati, so že spekli potice. Vsi smo
se trudili, da bi naš dom dostojno sprejel božje Dete! Mali
bratci in sestrice že nestrpno čakajo, da pride božični
večer. Potem borno prižgali lučke in skupno bo vsa družina
zapela božično pesem v pozdrav. In božje Dete bo prišlo
k nam in nam prineslo svoj »mir«, mir ljudem na zemlji,
ki so blage volje.

Sli bomo k polnočnici. V cerkvi bo vse polno luči in
pesmi. Duhovnik bo čital božično zgodbo, in na koru bodo
peli pesem, ki so jo angeli peli na božično noč: »Slava
Bogu na višavah«. In potem, v sredi maše pri izpreminjeva-
nju, bo prišel Jezus iz nebes na zeml jo. To bo resničen Bo¬
žič. Pri sv. obhajilu Ga bo Marija položila v jaslice naših src.

In ko bomo prišle od sv. maše, bomo želele očetu in
materi »Blagoslovljen božič!« ali »Blagoslovljene praznike!«.
Vsi moramo biti veseli ta dan, kajti Kristus bo prišel s

58

svojim mirom in bogatim blagoslovom. In naš božič bo
blagoslovljen.

Da, če bi vse družine sveta, vse mladenke sveta tako
praznovale božic!

Prosimo to zanje danes, mladenke!

Za eno družino pa smo poskrbele, da bo lepo prazno¬
vala Božič. Nabrale smo darove zanjo. Jaslice z lučkami so
pripravljene. Obleke, perilo, igračke, čevlji, kruh, potice
in drugo.

Postavile bomo jaslice v njihovem domu i:n prižgale
lučke. Zapele bomo božično pesem skupno z otroki, ma¬
terjo in očetom in skupno molile, da bi božje Dete blago¬
slovilo to družino. Povabile jih bomo k polnočnici, da bi
tudi one v svojem srcu Kristusa prejele.

Ali ni to lepo, mladenke? Po naših rokah, po našem
trudu bo odprla Kristusa vrata in Ga bo sprejela — ena
družina!

| Da bi to bilo res!

Preden bomo šle, prosimo še enkrat za blagoslov! In
ko bomo z domačimi pri jaslicah zbrani ,i.n pri polnočnici,
se spomnimo tudi na to družino in na vse tiste, ki pred
Kristusom zapirajo vrata svojega doma.

In še to: Mladenke, ki bodo v imenu nas vseh smele
ponesti darove, naj se zavedajo: Pojdemo v Betlehem,

obdarovat sveto Družino! Čeprav so ubogi, pojdimo k njim
z velikim spoštovanjem! V Betlehem!

Druge pa, ki ne bomo šle tja, vemo: še to žrtev, da ne
gremo, položimo Detetu k nogam, da bi razlil ,>mir ljudem
na zemlji«.

2 .

Vital Vodušek. Božič.

Pri nas je sveti večer doma,
četudi ni zunaj še nič snega,
četudi ni zunaj še nič ledu.

59

Veliko naberemo si mahu
in smrekovih vej, da božično diše.
po hribčku zelenem pa kot iz srca
do jaselc pelje svetla steza:

po njej ljubezen do Jezusa gre.

3.

Vital Vodušek: Božič.

Jezušček, pastirsko pesem zate.

Veš, saj nimam še piščalke zlate,
da bi zlato pesem ti zapel, —
majhne roke niso še bogate.

Pa zato le željo ti povem,
naj naš dom bo kakor Betlehem
v oni zimi,

ko so jagenčke privedli k tebi.

Naj še jaz bom jagenček med njimi.
Drugega daru gotovo ne bi
v malih jaselcah bil bolj vesel:
jagenček naj tvoj bom vedno bel.

Moja pesem tako je božična,
moji jageneki tako so svetli,
da bodo gotovo sveti trije kralji,
na poti k Jezuščku — pome prišli.

i.  Petje božičnih pesmi.

5. Mladenke pripravijo in zavijejo darilo, da jih bodo