Izdajatelji : Janko Kersnik, Fr. Levee, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar. JL-ETO III. J JL-JUBLJANI, 1. MARCIJA 1883. jSTEV, 3. K Svetopolkova oporoka. pfcog odmeva bojni po Moravi, x Po državi širni kralja Svetopolka! Gospodar pak zvestih Moravanov Sam ne vodi hrabrih več vojnikov, Sam ne suče meča nad sovragom, Sam ne proži pnšic več iz loka, Sam ne gleda bojev več krvavih. Oj ponosna stolica se dviga, Velegrad tam slavni na Moravi! V Velegrada sredi krasen dvorec, V dvorci zlata kraljeva sobana. Zadnje žarke že pošilja solnce Skozi okna v zlato to sobano In obseva postel dragoceno, Kjer počiva bolni kralj moravski, Kralj moravski, Svetopolk mogočni. Trije so pri njem sinovi zbrani, Trije: Mojmir, Svetopolk in Zobor; Zapustili boje so krvave, Shišat prišli so iz ust očetnih Za slovo si opomine zadnje. In sedaj se vzpne kraljevi oča, Ozre v svoje se sinove mlade, . Zadnje zbere še moči telesne Pa besede govori jim take : „Vzprimi Bog vas, oj sinovi moji, Deca moja, sladke moje nade! 10 146 Gorazd: Švetopolkova oporoka. Ostavili bojne ste ostroge, Zapustili polje ste krvavo, V Velegrad ste sveti sem prispeli Pa krog mene ste se verno zbrali, Da pozveste tu iz ust očeta Za slovo si opomine zadnje, Da pozveste zdaj mi — oporoko. O, da vam bi moji zadnji glasi V dušo segli in srce globoko, Da bi svoje vam besede zlate Vdolbsti mogel, ko kiparja dleto Črke vdolbe večne v trdi mramor! . . . Z bojnega ste polja vi dospeli! Arnulf tamo brati se z Arpadom, Arnulf, glava krščenim vojnikom, Kralj pobožni brati se s poganom — In zakaj? Ker nima ure mirne, Ker veselje njemu je neznano, Dokler prestol moj se v prah. ne zgrudi, Dokler žezlo moje na Moravi Krepko druži Slavine sinove! — Mesta naša zdaj pustoše Franki, Po deželi pleni Arpad divji — Hujši hčejo priti še sovragi! Ali čujte me, sinovi moji, Srca nade mojega presladke, Pomni Mojmir, Svetopolk in Zobor: Naj je sovrag zvitejši od Frankov, Naj je ljutji od Arpadov ljutih, Naj pridere od večerne strani, Naj, odkoder solnce zlato vstaja, Naj od juga toplega privreje: Vse orožje jedno vam premaga — Bratovska je zloga to orožje! Trije moji ste sinovi dragi, Tri podajem palice vam šibke. Lahko zlomi vsako roka vaša — Kaj? detlnja, pravim, roka nežna Lahko palic teh stre vsako za-se. A čegava roka jih prelomi, Kadar močna vez vse tri med sabo V zvezi vkupe veže nerazvezni ?! — Trije, moji ste sinovi dragi, Vaše bodi veliko kraljestvo, Na Moravi veliko slovansko, Kadar oča vaš odide v dežel, Kjer je Samo, drugi so očaki! Daste li mi zdaj besedo sveto, Da ljubiti hčete se kot bratje, — Mirno bodem se k očakom vlegel, Mirno v svetih, tleh domačih spaval . . ." In vzprijemši to prisego sveto Kralj moravski trudno glavo nagne, Njega silni duh k očakom ide. — — Rog odmeva bojni po Moravi, Po državi širni kralja Svetopolka! Je li sovrag od večerne strani? Ali prišel je preteč od jutra ? Je prihrul li s severa v Moravo? Ali z juga je sovražnik kruti? — Cuj! iz grobja tam na Veregradu Duh odgovor poje nam zamolkli: „Ni sovražnik od večerne strani, Ni, odkoder nam izhaja solnce, Ni ledeni sever ga v Moravo, .Tudi ni ga topli jug odposlal! Vrag je ljuti nam iz Velegrada; Brat je zoper brata meč zavzdignil, Mojmir pest je dvignil zoper bi*ata, Svetopolka in Zobora besno : Rodna kri med sabo se proganja. Iz srca so vrgli oporoko, Oporoko Svetopolka, kralja! A pokora klete te grehote Vnukom bo še poznim — tujčev jarem." Gor a z d, Gazela. Car mi sreča let je odločila, dekle moje, Tebe pesen moja bo slavila, dekle moje! Greh bilo bi, slavo peti drugim še dekletom, Tebi posvečena vsa je sila, dekle moje. Peti ode hočem o poljubih tvojih slastnih, Saj mi ž njimi raj si podelila, dekle moje. Na oči pa tvoje krasne zlagal bom sonete, Z njimi pevca si me naredila, dekle moje. Davno mene več ne bo in tebe — a v pravljicah Tvoja slava bo se še glasila, dekle moje. -CXg)S>- 10*