ota, 31. marca 1955
13. — Cena din 10.—
e d n i k — glasilo SZDL je. — Urejuje uredniški odbor. — odgovorni urednik Jože Vi 1 d. — Uredništvo in uprava M. Sobota, Trubarjev drevored 2/II. — Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti štev. 641-T-500. — Telefon 138. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. — Naročnina: četrtletna 100 din, polletna 200 din, celoletna 400 din. — Izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini.
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA OBMURJE
Prva skupna seja OLO M. Sobota in Ljutomer
Bodoči Pomurski okraj -
rezultat zgodovinskega dejanja 
Dokončen predlog za formiranje komun v Pomurju, izvolitev Iniciativnega odbora za Pomursko okrajno skupnost in sklicanje zborov volivcev v prihodnjih dneh — to so bile glavne točke dnevnega reda I. skupne seje, ko sta se zadnji petek, 25. marca, sestala v M. Soboti OLO Ljutomer in M. Sobota.
Odborniki z obeh bregov Mure
—	tako obeh okrajnih zborov, kakor tudi obeh zborov proizvajalcev
—	so bili že pred sejo zelo razpoloženi, saj so se prvič srečali skupaj
v bodoči metropoli združene pokrajine, kamor bo odslej pogostokrat vodila pot — vselej, kadar bo treba spregovoriti o življenjskih vprašanjih prebivalcev Pomurja, ljudi, ki so jih poslali v predstavniške in oblastne organe zato, da bi tam zastopali njihove težnje in koristi, pa tudi zato, da bi poganjali kolo napredka v združeni pokrajini naprej in tako družno s svojimi volivci prispevali delež za dobrobit naše. družbe kot celote. Že v prvih nevezanih razgovorih so se odborniki zbližali in beseda je dala besedo, kajti družno delo, ki je pred njimi, bo terjalo enotna peta in poglede v prihodnost. Zato je temu sledilo tudi spontano pritrjevanje, ko je predsednik OLO M. Sobota tovariš Franc Rogl v svojem uvodnem nagovoru dejal, da sta se prvič sestala oba OLO s področja bodočega združenega okraja in da bo prav ta seja prešla v zgodovino kot važno dejanje in prelomnica v življenju prebivalcev obeh bregov Mure.
Skupne seje so se udeležili tudi gostje: predsednik Iniciativnega odbora SZDL za Pomurje tov. Miloš Ledinek, zvezni ljudski poslanec tov. Vanek Šiftar in republiški poslanci.
Predsedujoči tov. Franc Rogl — v delovnem predsedstvu so bili: predsednika in podpredsednika obeh OLO, kakor tudi predsedniki nju-
nih zborov — je v uvodnem referatu obelodanil zgodovinski razvoj obeh predelov bodočega združenega okraja, utemeljil predlog okrajnih vodstev SZDL za združitev soboškega in ljutomerskega okraja in se naposled pomudil pri vlogi in nalogah, ki jih bodo morale reševati bodoče občine.
Murska Sobota—sedež bodočega pomurskega okraja
LEP NAPREDEK
LJUDSKOPROSVETNEGA DELA
v PRLEKIJI
Preteklo soboto se je v Ljutomeru zbralo nad 70 delegatov ljudskoprosvetnih društev, da bi pregledali delo in uspehe, ki so jih društva dosegla v minulem letu. Skupščini so prisostvovali tudi predstavniki OOLP Murska Sobota in tajnik Republiškega izvršnega odbora, LPS tov. Janko Liška.
O problemih, ki se pojavljajo ob združevanju Pomurja, in o bodočem sodelovanju in skupnih naporih pri ljudskoprosvetnem delu je govoril tov. Regoršek Bogomir. Poudaril je predvsem, da so že lani društva z obeh strani skupaj na-
stopala pri večjih prireditvah, kot sta bili proslava 20. obletnice Ljudske pravice v Lendavi in 60. obletnica ljutomerskega pevskega društva. Na koncu je pa nakazal tudi nekaj smernic za ljudskoprosvetne delo v komunah. Skupščina se je strinjala s predlogom, da bi naj vsaka komuna imela svojo zvezo prosvetnih društev. O tem bo pa še moral odločati Republiški odbor Ljudske prosvete.
Z delom posameznih društev in njihovih sekcij je delegate seznanil tov. Hodžar Ivan. tajnik Okrajne zveze društev. Lansko leto je bilo za vsa društva nedvomno zelo plodno, dosežena pa je bila tudi množičnost. saj je v 32 društvih delalo 2855 članov. Najbolj razvita pa je bila dramska dejavnost. Uprizorjenih je bilo 85 različnih del. Predstav je bilo 175. ogledalo si jih je pa nad 55 tisoč Ijudi. Za dramskimi skupinami pa ne zaostajajo pevski zbori, saj so vsi sodelovali na vseli večjih proslavah in prireditvah. Živahno so delale tudi ostale sekcije društev, čeprav še niso tako številčne in so šele na začetku svojega dela.
Razveseljivo pa je številčno stanje knjižnic, saj jih je v okraju kar 52, imajo pa 16.730 knjig. Sedaj pa je še v teku zbiranje knjig. Tako bodo knjižnice še mnogo pridobile. kar je zasluga predvsem občinskih ljudskih odborov. Doslej so se pa slabo izkazale kmetijske zadruge.
Na pobudo SZDL se je razmahnilo tudi splošno izobraževalno delo. Tako je bilo organiziranih 21 kmetijsko-gosoodarskih šol. 15 tečajev za slabo pismeno mladino, 43 zdravstvenih tečajev, razen tega pa še 6 splošnih gospodinjskih tečajev. Tudi kmetijskih, zdravstvenih in veterinarskih predavanj je bilo precej, največ pa v Radgoni in Apačah.
Po poročilu so delegati razpravljali o delu Okrajnega odbora Ljudske prosvete in izvolili 8 članov za skupni odbor v M. Soboti in 19 delegatov za TIL kongres Ljudske prosvete. Sedanji odbor bo pa svoje delo še opravljal vse do formiranja novega okraja. 	-dž-
Dokončen predlog:
Deset komun v združenem Pomurju
Odbornike je najbolj zanimal dokončen predlog Socialistične zveze obeh okrajev glede formiranja komun v pokrajini. Na seji sta ga tolmačila predsednika obeh OLO, tovariša Franc Rogl in Bogomir Verdev. Po njem naj bi Pomurje dobilo deset komun ali večjih občin.
Komuna MURSKA SOBOTA naj bi združevala naslednje občine in kraje:	občino
M. Sobota, občino Puconci, občino Mačkovci brez Otovec, del občine Bodonci brez Vadarc, Beznovec in Strukovec, občino Tišina, Nemčavce iz občine Martjanci in Košarovce iz občine Križevci, občino Tišina, področje bi merilo 49.514 ha, na njem pa bi živelo 21.637 prebivalcev.
Komuna LJUTOMER: občino Ljutomer, občino Razkrižje, občino Veržej, občino Križevci pri Ljutomeru, občino Cezanjevci, del občine Bučkovci in še nekatere obrobne kraje občine Ivanjkovci in Kog. Njeno področje bi merilo okrog 15.000 ha in bi imelo približno toliko prebivalcev.
Komuna LENDAVA:	občino Lendava,
Gaberje, Polana, Turnišče in Dobrovnik. Merila bi 21.519 ha in imela 22.590 prebivalcev.
Komuna GORNJA RADGONA: občino Radgona. Apače. Radenci in Ivanjci brez kat. občine Grabonoš. Merila bi okrog 16.000 ha in imela približno tolikšno število prebivalcev.
Komuna BELTINCI: občini Beltinci in Črenšovci. Merila bi 10.564 ha in imela 15.950 prebivalcev.
Komuna MARTJANCI: občino Martjanci brez Nemčavec, občino Bogojina, občino Prosenjakovci, del občine Križevci (Ivanovci, Kukeč, Panovci, Kančevci, Lončarovci). Njeno področje bi merilo 15.011 ha in štela bi 9321 prebivalcev.
Komuna CANKOVA: občini Cankova in Rogaševci, Beznovce in Strukovce iz občine Bodonci. Merila bi 7813 ha in štela 8551 prebivalcev.
Komuna GRAD: občini Grad in Kuzma, kraja Martinje in Boreča, iz občine Petrovci, Otovce iz občine Mačkovci in Vadarce iz občine Bodonci. Njeno področje bi merilo 7299 ha in na njem prebivalo 8545 prebivalcev.
Komuna PETROVCI (z začasnim sedežem v Šalovcih): občina Petrovci brez Boreče in Martinja, občina Šalovci in kraja Križevci in Domanjševci iz sedanje občine Križevci. Merila bi 15.545 ha in štela 8264 prebivalce.
Komuna VIDEM OB ŠČAVNICI: občino Videm in del občine Bučkovci. Grabonoš iz občine Ivanjci. Merila bi okrog 8000 ha in imela približno toliko prebivalcev.
Navzoči odborniki so z glasovanjem enodušno potrdili, da se v načelu strinjajo s predlagano razmejitvijo med posameznimi komuna-
mi, prav tako pa so osvojili tudi predlog za 10 komun v Pomurju. V okviru tega dokončnega predloga so dopustili volivcem posameznih krajev, kjer se še niso povsem odločili ali pa še vedno nihajo med eno in drugo rešitvijo, da se na svojih zborih sami odločijo za priključitev k tej ali oni komuni.
Še prav posebno živahno je bilo, ko so odborniki iz sedanje občine Šalovci sprožili razpravo o imenu in sedežu njihove bodoče komune; oni so se v imenu volivcev zavzemali za to, da bi bil sedež komune v Šalovcih in da naj bi se občina imenovala po tem kraju, dočim se odborniki in prebivalci občine Gor. Petrovci zavzemajo za sedež komune v svojem kraju, kajpak tudi za svoje ime. V dosedanji razpravi so se pririnile v ospredje lokalistične težnje — seveda v večjih središčih tega predela— ki so pravzaprav dušile trezne razgovore o vlogi, gospodarskih in samoupravnih mož-
nostih bodoče občine, kar je vsej stvari samo škodovali in potegnilo za seboj tudi odbornike in voditelje. Slednji so se zato znašli na repu množic, namesto da bi jim tolmačili vsebino življenja in delovanje sproženega mehanizma samoupravljanja v taki enoti. Na seji se Šalovski zastopniki niso - strinjali s predlogom, naj bi se komuna imenovala po Petrovcih in imela svoj začasni sedež v njihovem kraju. Gordijski vozel pa so naposled presekali odborniki, ki so odločili, da je treba na področju predlagane komune izvesti anketo med volivci, ki naj se sami odločijo za ime in sedež bodoče občine. Anketo je treba opraviti nepristransko, brez kakršnegakoli vplivanja na volivce. Obveljala bo beseda večine. Za ta sklep je glasovala večina odbornikov, le nekaj posameznikov je glasovalo proti ali pa se je glasovanja vzdržalo, med njimi tudi zastopniki Petrovec.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 31. marca do 10. aprila Med 51. marcem in 4. aprilom lepo vreme. V jasnih nočeh mraz oziroma slana, čez dan pa postopno topleje. Nekako od 5. aprila dalje nestalno vreme s pogostimi padavinami, proti koncu tedna močna ohladitev s snegom skoro do nižin.
Izvoljen je skupen Iniciativni odbor
Nadalje so na seji sklenili, da se združita okraja M. Sobota in Ljutomer, v enoten Pomurski okraj s sedežem v M. Soboti. Meja med pomurskim in ptujskim okrajem, h kateremu se bodo pridružile tudi občine Kostanj, Ivanjkovci, Vinski vrh in Kog. bo vodila po razvodnici med Ščavnico in Pesnico ali v širšem smislu med Dravo in Muro. V petih obrobnih krajih na meji pa bodo z razpisano anketo ugotovili, h kateremu okraju teži večina volivcev. Po tej anketi bomo lahko
na zemeljevid zarisali dokončno mejo.
Izvolili so tudi Iniciativni odbor za Pomursko zvezo komun. V njem je po 19 odbornikov iz vsakega okraja. Predseduje mu tov. Franc Rogl, njegov podpredsednik pa je tov. Bogomir Verdev. Njegova naloga bo, (la bo pripravil statut za poslovanje ljudskega odbora bodočega Pomurskega okraja, se bavil z razmejitvenimi vprašanji in naposled pravilno razporedil kadre po občinah. Določene naloge bodo opravljale posebne komisije.
Do 10. aprila povsod zbori volivcev
Sklenili so tudi, da bosta OLO na svojem področju sklicala zbore volivcev v vseli volilnih enotah. Na zborih bodo ljudje povedali zadnjo besedo za priključitev k tej ali oni predlagani komuni, pogovorili se bodo tudi o vsebini in vlogi teh bodočih samoupravnih enot in naposled s svojimi odločitvami dali predlogu tudi zakonit pečat. Tokrat bodo svoje volivce znova obiskali odborniki in poslanci, zbori pa morajo biti v vseh volilnih enotah najkasneje do 10. aprila.
Oba OLO sta se odločila za podaljšanje sečnih dovoljenj do 15. aprila. Zveznemu poslancu so odborniki naročili, naj se pri zveznih oblastnih činiteljih zavzame za
to. da bo bolj pravično rešeno vprašanje plačevanja prometnega davka za deske, ki jih kmetje sami uporabljalo — bodisi da bi davek zmanjšali ali pa da bi ga lahko plačevali v naturi, t. j. deskah. Zdaj mora namreč kmetovalec plačati 25 odstotkov od vrednosti desk, ki so jih nažagali iz njegovega lesa v določenem obratu. Čeprav je deske namenil za svojo uporabo. Posledica tega obdavčenja je, da si kmetje v čedalje večjem številu sami žagajo les. pri tem pa gre seveda v izgubo precej dragocene surovine. Zavzemali so se tudi za oprostitev plačevanja gozdne takse v primeru, ko kmetje sekajo les za svojo uporabo. za strokovni pregled sedaj se-
daj poplavljenega področja pri Lendavi — s tem bo moč ugotoviti mesta, ki terjajo najnujnejša opravila in regulacijska dela — in za obnovo nasipa pri Petišovcih, ki je zaradi čedalje večje nestabilnosti v nevarnosti, da ga bo narasla voda slej ko prej razdrla in si čez njega utrla pot po bližnjih ravnicah.
Pomemben
dogodek
Deset let bo že, kmalu, odkar smo leta 1945, volili svoje prve krajevne Ljudske odbore v majhnih in številnih krajih naše republike. Za vzor so nam tokrat bili narodnoosvobodilni odbori, ki so se utrdili že med, samo borbo na osvobojenem ozemlju.
Če morda takrat nismo povsem razumeli, zakaj so morali bili organi ljudske oblasti v tedanjih pogojih manjši, nam je to jasno danes, saj drugače nebi mogli tako uspešno graditi naše ljudske oblasti. Čim so pogoji dopuščali, smo združevali krajevne ljudske odbore b današnje "občine. obenem so se združevali tudi okraji v večje upravne enote. V to obdobje sega tudi združitev obeh okrajev v Prekmurju in dveh v Prlekiji v dosedanja okraja M. Sobota in Ljutomer. Tako smo prišli o obdobje. ko nas prav o teh dneh naš družbeni razvoj sili k novemu koraku v izpopolnjevanju naše oblasti: h komunam v okrajne skupnosti komun. Če nočemo dopustiti birokratskega upravljanja družbe, moramo sprostiti socialistično demokracijo, ki se je že trdno uveljavila v delavskem upravljenju naših podjetij in se čedalje bolj uveljavlja tudi v raznih naših ustanovah. Komuna pa mora sodelovanje državljanov v tem upravljenju le še bolj poglobiti in razširiti, prav zato pa mora biti ta komuna tudi zaokrožena celota, ki bo zajela tolikšno področje, ki se bo lahko samo hitreje razvijalo od sedanjih občin. Razumljivo pa je, da ta želja ne sme voditi do prevelikih teritorialnih področij, kjer sodelovanje volilcev ne bi moglo priti do polne veljave.
Podobna ugotovitev velja tudi za bodoče okraje, ki naj zajemajo popolnejšo in večjo teritorialno celoto, toda ne premajhno niti ne tolikšno, da bi njen prevelik obseg škodoval nadalnjemu razvoju.
Ko smo zdaj prišli do združevanja obeh okrajev ob Muri o enotno okrajno skupnost, prihajamo do tega po tehtnih premislekih, kjer smo pred tem preizkusili ose možnosti združevanja. Znano je, da smo razpravljali tudi o združitvi Pomurja s ptujskim področjem, kar pa bi bilo vsaj za Prekmurje zelo neprirodno in odročno. Zaključek, da je najprimernejša združitev pokrajine ob Muri o eno upravno enoto, je utemeljen in p sedanjem stanju našega razvoja najboljši, saj tako združeno Pomurje odgovarja zemljepisnemu, gospodarskemu in tudi družbenemu položaju.
Ljudje na obeh straneh Mure smo  danes o svojem mišljenju in stremljenjih po napredku mnogo bolj enotni, kakor smo bili kdajkoli prej. Deset let življenja in ustvarjanja v novi Jugoslaviji nas je zbližalo mnogo bolj. kakor pa smo se mogli zbližati o stoletjih prej. Res je, da ima Pomurje danes več potreb za lasten razvoj, kakor pa marsikateri že razviti predel Slovenije, prav gotovo pa smo prepričani vsi, da bomo s skupnimi napori prebrodili ose težave in si ustvarili pogoje za boljše življenje.
Združitev obeh pomurskih okrajev o eno področje je pomemben dogodek, gotovo med najpomembnejšimi o zgodovini teh krajev. To združitev pa moramo izvesti z ustrezno odgovornostjo, s krepko socialistično zavestjo, da hočemo preobraziti našo pokrajino o napredno kmetijsko področje, kjer bo živel deloven človek s prevzgojeno, socialistično zavestjo.
Počitniška zveza
deluje tudi v Pomurju
Počitniška zveza je bila ustanovljena že pred tremi leti. V njo so se predvsem vključili srednješolci, pa tudi študentje, vajenci in nekateri vzgojitelji. Njen namen je bil dajati mladini priložnost za prirejanje izletov in spoznavanje lepot naše domovine. Ob veliki pomoči ljudske oblasti in raznih množičnih organizacij je zvezi uspelo pripraviti za člane mnoge počitniške domove, prirediti številna taborjenja, in izlete ne samo po naši domovini, ampak tudi v tujino.
Tudi v Pomurju je PZ našla mnogo dobrih članov, ki so ustanovili že deset družin, pripravili za počitnice mnogim izletnikom prenočišča, poleg tega pa tudi kaj radi izrabijo ugodnosti, ki jim jih nudi organizacija. Tako bodo letos tudi maturantje spboške gimnazije v okviru PZpotovali pa Jugoslaviji.
OB 100 LETNICI GASILSTVA
v Veržeju
Vsi pomembnejši dogodki slovenskega naroda so se vedno odražali tudi v našem gasilstvu. Gasilci spremljajo, doživljajo in preživljajo usodo našega ljudstva kot njegovi sinovi, kot njegov sestavni del. Zato bodo tudi ob proslavah desete obletnice osvoboditve polnoštevilno manifestirali svojo narodno zavest.
Poleg desete obletnice osvoboditve pa bodo verženski gasilci proslavili tudi 100 let obstoja svojega gasilskega društva. Za ta jubilej so se začeli že lani pripravljati, ko je pravzaprav poteklo 100 let gasilske dejavnosti v njihovem kraju. Ta jubilej pa uvršča veržensko društvo med najstarejša slovenska gasilska društva.
*
Plemenita ideja gasilstva je že sredi preteklega stoletja v Veržeju našla plodna
tla. O tem priča tudi prevozna brizgalna, s katero jih je leta 1854 nagradila graščina v Lukavcih. Ugotovljeno pa je, dn je društvo obstojalo že pred tem letom. Zgodovinar dr. F. Kovačič je na proslavi 550. obletnice Verženskih strelcev govoril tudi o gasilcih. Povedni je, da so imeli že prej prenosno brizgalno, ki jim jo je podaril neki radgonski živinozdravnik.
Kdo je vodil verženske gasilce? Najstarejši domačini pomnijo po pripovedovanjih svojih staršev in iz svojih doživetij, dn so gasilsko službo opravljali najsposobnejši občani, ki so tudi uživali največji ugled. Pred letom 1880 so bili gasilski načelniki največkrat župani. Med njimi so se posebno odlikovali Alojz Šonaja, Martin Pušenjak. Berko in Franc Jurinec. Stari tržani še vedno znajo obširno pripovedovali o velikem požaru okrog leta 1872 v Veržeju in 1876 v Iljaševcih. Veržanski gasilci so pri obeh požarih pomagali in gasili z obema brizgalnama, žene, mladina in ostali pa so z vedri in škafi prinašali vodo.
Gasilska organizacija je že v preteklem stoletju morala biti dokaj trdna in močna, da se je lahko uprla vse večji germanizaciji in se borila proti nemškutarslvu v svojih vrstah. Iz zgodovinskih virov vemo, da so že od leta 1892 poveljevali v slovenskem jeziku. To nam priča o visoki narodni zavednosti verženskih gasilcev. Poleg tega so si v istem letu nabavili tudi prevozno brizgalno - črpalko in tlačilko. Tako je lahko društvo uspešneje nastopalo in dušilo požare, ki so neredko upepeljevali kmečke domove.
Veržensko gasilsko društvo je že 1925. letu podelilo petim članom diplome za 42 do 45-letno delo. Lepo število gasilcev je ostalo zvestih človekoljubnemu poslanstvu tudi (do svoje smrti. Leta 1952 so bili za 50-letno
službo odlikovani štirje, za 45-letno štirje in zn 55-letno trije člani. Društvo pa ima od 1957, letu dalje poleg ostalih (udi motorno brizgalno.
Sedaj v društvu zelo skrbijo za vzgojo mladih gasilcev, posebno pa za njihovo strokovno izobrazbo. Redno vadijo tri desetine: člani, članice in pionirji. Vsi pa tekmujejo in so večkrat tudi med najboljšimi.
Proslavil 100. obletnice verženskih gasilcev ne bo samo manifestativna. Ob tej priliki bi radi začeli graditi tudi potreben gasilski dom razvili pa bodo tudi svoj prapor. Poleg tega pripravljajo za proslavo 10. obletnice osvoboditve in za 100. obletnico obstoja svojega društva svečano kulturno prireditev. Tako bodo ta pomemben jubilej dostojno proslavili. K. F.
V naših gasilskih društvih je vedno več žena in deklet, ki se vedno bolj uveljavljajo kot enakopravni partnerji moškim. Na sliki: ljutomerske gasilke o parad, nem mimohodu.
Knjižna akcija podaljšana!
Vse slovenske založbe so na željo Ljudske prosvete Slovenije pristale na podaljšanje knjižne akcije za en mesec. Akcija bo torej trajala do 30. aprila 1955 in do tedaj bodo imele vse knjižnice pri nakupu knjig popust od 20 do 50 odstotkov. Tako bodo lahko izkoristile popust tudi tiste ljudske in šolske knjižnice, ki tega doslej niso storile. Vsi napotki za naročanje in seznami knjig, ki so na razpolago, so bili objavljeni v letošnji prvi številki Ljudske prosvete«.
Občni zbor
Zveze kulturno-prosvetnih društev
V ponedeljek, 28. marca, se je vršil redni letni občni zbor Zveze kulturno-prosvetnih društev soboškega okraja, ki se ga je udeležila večina društev po svojih delegatih. Zbor so obiskali tudi tajnik Repu-
bliškega odbora Ljudske prosvete tov. Janko Liška, predsednik Iniciativnega odbora SZDL za Pomurje tov. Ledinek, zvezni poslanec tov. Šiftar, predsednik Okrajnega ljudskega odbora tov. Fr. Rogl in drugi. Po izčrpnem tajniškem poročilu, ki je prikazalo celotno dejavnost društev v okraju, se je razvila debata, v kateri so se delegati pogovorili o raznih problemih, tako o knjižnicah in čitalnicah, o dramatskih skupinah, o pevskih zborih, predavanjih, gostovanjih itd. Ostro so se izrekli proti gostovanjem z neprimernim in nekvalitetnim sporedom, kakršen je. n. pr. bil Veseli večer iz Maribora.
Do ustanovitve komun in Zveze komun bo vodil še vse posle stari odbor. Potem pa prevzame delo nov odbor, ki bo sestavljen iz odbornikov to in onstran Mure.
Zgornji dom francoskega parlamenta — Svet republike — je v nedeljo brez večjih težav potrdil pariške pogodbe in s tem odprl zahodnim »obrambnim« prizadevanjem jasnejše vidike. Že danes lahko trdimo. da je nova obrambna tvorba na Zahodu — Zahodnoevropska zveza — dobila sedaj trdno podlago in da bo zaživela. Glavna partnerja v tej igri. Francija in Zahodna Nemčija, sta svoje opravila. Sedaj je samo še na ZDA in nekaterih preostalih zahodnoevropskih parlamentih, da jima slede.
Zahodni diplomati so bržkone pričakovali, da se bo nad dogodki v Parizu najbolj vsajala Moskva, ki čuti v bodoči Zahodnoevropski zvezi le nekak logičen podaljšek Atlantskega pakta. Vendar so bili precej presenečeni. Sovjetska vlada sicer uradno še ni pojasnila svoje stališče, zato pa so odmevi v sovjetskem tisku kar se da blagi. Medtem ko skušajo vso odgovornost za nooo nastali položaj v Evropi zvaliti na ZDA in njene protisovjetske manevre v zunanji politiki, se francoskih krogov dotika le zelo previdno. Morda bo pozneje sledil kak ostrejši odgovor ali celo nota? (Spomnimo se. da je sovjetska diplomacija še pred nedavnim zagrozila Franciji in Angliji, da bo razveljavila medsebojni pogodbi o prijateljstvu in zvezi. če bosta njuna parlamenta potrdila pariške sklepe!)
Za sedaj kaže. da se je sovjetska vlada pomirila z dejstvi, ki jih ni mogla preprečiti. Trenja, ki jih opažamo v Evropi in tudi v ostalem svetu med Zahodom in Vzhodom, so tudi na primeru Zahodnoevropske zveze pokazala, kam lahko pripelje politika dveh blokov. Nove vojaške zveze, ki temelje na ideoloških razlikah in tega niti ne prikrivajo, ne morejo ugodno vplivati na svetovni mir. V takem ozračju je tudi odveč pričakovati, da bodo predstavniki petih »vodilnih sil« o atomski znanosti na konferenci v Londonu dosegli kakršenkoli napredek glede, splošne razorožitve. Vodja sovjetske delegacije Gromiko je pred dnevi zapustil London in po prihodu v Moskvo dopisniku Tassa pojasnil najnovejši sovjetski razorožitveni načrt. Pri tem je precej strupeno omenil, da so štirje zahodni predstavniki (ZDA. Anglija. Kanada in Francija) tisti, ki nasprotujejo sporazumu.
Zahod je Gromika napadel, ne samo kot osebo, ki je prekršila načelo o tajnosti pogajanj, temveč tudi kot napačnega pojasnjevalca zahodnega stališča. Vendar konferenca še traja in ji zaradi tega ni treba pripisovati dokončen polom.
Najnovejši sovjetski predlog se je dokaj približal britansko-francoskemu, ki se zavzema za postopno zmanjšanje navadne oborožitve in popolno prepoved ter uničenje jedrskega orožja o drugi stopnji razorožitve. So pa še vedno precejšnja nesoglasja o nadzorstvu nad razorožitvijo. Vendar bodo tudi ta lahko sčasoma ublažili, če ne bodo ostre izjave s te ali one strani povsem zastrupile ozračja.
Te dni je znova dobila potrdilo težnja po »konferenci štirih« (SZ. ZDA. Anglija in Francija), na kateri bi se lotili nerešenih evropskih vprašanj. Znano je zahodno stališče, naj prično urejevati ta vprašanja šele potem, ko bo zaživela Zahodnoevropska zveza. Sovjetski državniki so jim doslej odločno nasprotovali Toda zadnje dni se je položaj že močno spremenil in temu primerno tudi uradne sovjetske izjave o konferenci. Predsednik ZDA Eisenhover se je v soboto zavzel za pogajanja med osmimi očmi in tako prvič javno podprl prizadevanja britanskega premiera Churchilla. Sovjetski premier mu ni ostal  dolžan«, in je dan pozneje izjavil dopisniku agencije Tass. da »sovjetska vlada pozitivno presoja zamisel o posvetovanju velesil«.
Led je torej prebit kar na dveh mestih. Bulganinova izjava je toliko ugodnejša, ker sploh ne omenja pariških sklepov in starega sovjetskega stališča. Na drugi strani pa se so-
Učiteljsko zborovanje v Ljutomeru
Pred kratkim so prosvetni delavci ljutomerskega okoliša poslušali zanimivo predavanje Ivana Rudolfa iz Maribora. Govoril jim je o vzgoji otrok v sedanji angleški šoli. V luči šolske reforme pri nas je bilo predavanje še posebej poučno, saj smo si po njem laže razvozljali marsikateri problem. Seveda ne kaže angleško šolo primerjati z našo. Treba pa je le nekaj izluščiti, namreč, da bodo v prihodnjih učnih programih morali biti zastopani tudi gospodarski predmeti in ročna dela.
Pri tem pa kaj hitro naletimo na star problem: gradnjo šol. Mnogo boli resno bomo morali misliti na
nova šolska poslopja, saj je bil dosedaj namenjen njim le mačehovski delež. V ljutomerskem okraju nam po osvoboditvi ni uspelo, da bi bili postavili vsaj eno samo novo šolo, čeprav je število šoloobveznih otrok znatno poraslo.
Zborovanju je prisostvoval tudi tajnik Republiškega odbora sindikata prosvetnih delavcev in dal zborovalcem nekaj koristnih napotil za bodoče delo v učiteljskem društvu.
Koristen pomenek v Bistrici
Sredi marca so se učitelji s črensovskega področja zbrali v Gor. Bistrici na svojem tretjem zborovanju. Najprej so bili navzoči pri pouku slovenščine v tretjem razredu osnovne šole, zatem pa so razpravljali o izboljšanju spisja na osnovnih šolah. Spričo tega, ker je osnova za dober spis ostro opazovanje in zaporedno nizanje opaženih dogodkov v lepi in razumljivi obliki, so sklenili, dn bodo pisali čimveč opazovalnih spisov, v ӀӀ, III. in IV. razredu pa anketne opazovalne naloge po določenih temah. Z anketnimi nalogami hočejo na vseh šolah področja ugotoviti, kako je pri posameznem učencu razvit dar opazovanja, kakšnega besednega zakladu se poslužujejo pri opisovanju istega predmeta ali dogodka, katere napake so jim skupne in koliko v kakšnem kraju vpliva narečje na njihovo pismeno izražanje. O svojih dognanjih se bodo pogovorili na prihodnjem skupnem sestanku in izluščili iz  njih koristne zaključke, ki
jim bodo osnovno vodilo pri nadaljnjem delu. Zborovanje bo 7. maja v V. Polani. Takrat pa bo društvo povabilo tudi prof. Šiliha, ki naj bi članom predaval o vzgoji zapuščenih in zanemarjenih otrok.
Sklenili so tudi. da bodo posvetili posebno pozornost manj nadarjenim otrokom in jim lajšali pot k najpotrebnejšemu znanju. Na roditeljskih sestankih se bodo še bolj povezali s starši, z obiski na domovih in po otrocih pa vplivali na roditelje, da se bodo bolj zanimali za napredek svoje dece in šole kot celote.
Na kraju so se pogovorili tudi o uspehih in težavah pri ljudsko-prosvetnem delu. Najbolj uspešno je v Bistrici in Polani, nekaj manj v Črensovcih, najmanj pa v Odrancih. Zato bodo bližnje proslave organizirali tako, da bodo kar najbolj pestre in umetniško dognane. Nastopalo naj bi čimveč otrok, kajti le tako bo moč tudi pri odraslih zbuditi zanimanje za kulturno poslanstvo, saj starši radi gredo gledat svojega otroka. Sčasoma se bodo privadili takemu užitku in kulturna, paša bo čedalje bolj iskani činitelj v njihovem življenju, hkrati pa bo pri ljudeh rasla tudi vera v sposobnost otroka, učitelja in šole. S. K.
Beseda vzgojitelja iz Križevec
Tovariš urednik!
V deseti številki Obmurskega tednika smo brali članek »Križevski obrtniki in njihove želje«, v katerem se je pisec na kratko dotaknil tudi obrtnih vajencev in njihove šole v Križevcih. Splošna ugotovitev o stanju v tej šolski ustanovi ni povsem resnična, ker temelji na nekaterih izjemnih primerih, ne pa tudi na celoti. V članku se omenja, da so obrtniki nezadovoljni zaradi sprejemnih izpitov vajencev, ki nimajo predpisane izobrazbe. Takšni izpiti so za sedaj še vedno potrebni, saj lahko le tako ugotovimo, ali bo vajenec s pomanjkljivo izobrazbo sploh lahko sledil pouku v vajenski šoli, kajpak z učenci, ki imajo dva do štiri razrede gimnazije ali šest do osem razredov osnovne šole. Stremeti pa moramo zn tem, da se bodo podajali v obrt samo oni mladi ljudje, ki imajo zadostno izobrazbo, kajti le tako bomo lahko vzgojili dober in strokovno sposoben obrtniški kader.
Zahteva po urejenih šolskih prostorih, ki bi odgovarjali higienskim in pedagoškim načelom, pa je hvalevredna. Tudi šolski odbor vajenske šole je na svoji seji razpravljal o tem problemu. Vse pa kaže, da ga kljub prizadevanju krajevnih činiteljev ne bomo mogli kmalu rešiti, čeprav smo imeli precej upanja prav zdaj ob ustanavljanju komun.
O učnih uspehih in vzgojnih dosežkih smo se precej pogovarjali na sestanku obrt-
nih mojstrov in staršev. To je bilo 15. februarja v Križevcih. Analiza učnih uspehov ni pokazala tako slabih rezultatov, kakor prikazuje pisec v svojem članku. Nasprotno: uspehi so iz leta v leto boljši! Pisec verjetno ni bil navzoč na tem sestanku, sber bi vedel drugače povedati o učnih uspehih, ki so naslednji: v prvem razredu je bilo sposobnih 76, v drugem razredu 82 in v tretjem razredu 88 odstotkov od skupnega števila vpisanih. Na šoli je potemtakem izdelalo 84 odstotkov učencev. Že iz tega je moč sklepati, da ie uspeh od prvega razreda dalje vedno boljši in da vajenci, ki ne. dosegajo uspehov v šoli in delavnici, izpadejo že v prvem ali vsaj drugem letu učne dobe, ne pa v tretjem razredu, kakor to trdi avtor članka. Iz posameznih predmetov je dobilo nezadostne ocene samo 2 do 8 odstotkov vpisanih, Ie v kovinski stroki se je odstotek povzpel do številke 25, kar pomeni, da četrtina vajencev te stroke ni dovršila prvega polletja. Zanimanje obrtnikov za strokovno šolstvo pa je prav zado-
voljivo. Potrebno je samo, da bi se sodelovanje med šolo, obrtnimi mojstri in starši ohranilo in še bolj okrepilo, na sestankih pa naj bi prizadevanja, uspehe in slabosti šole prikazovali na osnovi zanesljivih podatkov.	-ar
Pršetinci
Pršetinci so mala vas, vendar pa imajo zelo delavno gasilsko društvo. Že predlanskim so si zgradili lep gasilski dom z dvorano, ki jim služi za vse prireditve, poleg tega pa imajo v domu tudi lepo knjižnico.
Že dolgo sa pa želeli uprizoriti kako igro. Lani so se odločili za igro »Ljubezenski sestanek«. Uprizoritev je bila zelo uspešna in zato bodo gostovali tudi v sosednjih krajih.	R. J.
Ljutomerski pevci
imajo uspehe
Ljutomerski moški pevski zbor zelo 
napreduje. Doma je imel samo stojen koncert, pred kratkim pa je gostoval na Cvenu in Križevcih pri Ljutomeru. — V prihodnjem mesecu bodo pevci nastopili še pri Vid mu ob Ščavnici, v Gor. Radgoni in M. Soboti.
Pred desetimi dnevi so prišli v, Ljutomer trije sodelavci Radia Ljubljana. Na magnetofonski trak so posneli reportažo predsednika »Svobode« tov. Pirherja o delu tega društva, moški pevski zbor pa je zapel tri pesmi.
vjetska vlada močno zanima za avstrijsko vprašanje, o čemer priča zamenjava gledišč med obema vladama. Tudi tu je Moskva pripravljena na četverne razgovore, ki bi Avstriji dokončno vrnili samostojnost in neodvisnost. Spremenjeno stališče sovjetske uradne politike ob tem. doslej nerešenem vprašanju ocenjujejo na Zahodu kot dokaz dobre voIje.
Težko je oceniti položaj tako. da bi nam odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Na eni strani uradna pripravljenost za pogajanja »med velikimi«. na drugi strani pa londonska razorožitvena konferenca brez večjega uspeha in bahate izjave o moči atomskega orožja na ameriški in sovjetski strani. Nekateri londonski krogi precej previdno sprejemajo Bulganinovo izjavo. Menijo namreč, da je od obljub do dejanj še precej daleč. Razen tega ne more nihče jamčiti, da bo konferenca »štirih« tudi rodila dober sad. Če namreč ne namerava rešiti dvoje izredno pomembnih vprašanj današnje Evrope - vprašanje nemške in avstrijske mirovne pogodbe — je bolje, da ne prične z delom. Tako svetovne javnosti vsaj ne bodo vodili za nos in ji vzbujali prazno upanje.
Ob obletnici
prvega socialističnega shoda
V LJUTOMERU
Prvi javni socialistični shod v Ljutomeru je bil sklican za nedeljo, dne 7. aprila 1907 ob 10. uri v dvorani gostilne Viktorja Kukovca.
Napoved shoda je v »Rdečem praporu« Štev. 14 z dne 5. aprila 1907 takole zabeležena:
»L j u t o m e[r. V nedeljo. 7. aprila ob 10. uri dopoldne (je napovedan) volilni shod o dvorani gospoda Kukovca. Poročata državnozborski kandidat sodrug Viktor Kukovec ter sodrug Etbin Kristan.«
H kandidaturi Kukovca naj pojasnimo, da je Izvrševalni odbor kot centralni volilni odbor Jugoslovanske socialno demokratične stranke na podlagi sklepa strankinega odbora proglasil Viktorja Kukovca za svojega kandidata za sodni okraj Maribor južno od Drave že več mesecev pred volitvami. Kandidaturo je objavil »Rdeči prapor« štev. 9 z dne 1. marca 1907. O poteku prvega socialističnega shoda v Ljutomeru je izšlo v »Rdečem praporu« št. 19 z dne 11. aprila 1907 naslednje kratko poročilo:
»Ljutomer. Imenitno se je obnesel shod. ki je bil v nedeljo popoldne v dvorani gosp. Kukovca. Prvi socialno-demokratični shod o našem trgu: dvorana vsa natlačena, mnogo ljudi ne dobi več prostora. Za predsednika soglasno izvoljen načelnik bolniške blagajne Martin Karba. Prvi govori sodrug Kristan iz Ljubljane o namenih socialne demokracije. Ljudstvo je fascinirano. Govornik
priporoča kandidaturo sodruga Viktorja Kukovca: sprejeta je z nepopisnim navdušenjem. Govori sodrug Kukovec; kritizira program in ravnanje »Kmetske zveze« in »Narodne stranke« jako fino in dokaže, da je proletarskemu slovenskemu narodu najprimernejša stranka socialnodemokratična. Dr. Chloupek skuša dokazati, da stoje Mladočehi na stališču narodne avtonomije, dočim bi kot Čeh moral vedeti, da zahteva državno pravo«. Neki klerikalec je skušal ustrašiti poslušalce s  francosko grozo«, pa je bilo celo navzočemu duhovniku mučno, poslušati tako neumnost. Ob pol 7. zvečer je bil shod končan z velikim uspehom socialne demokracije.«
V tem poročilu je treba nekatere stvari pojasniti. Iz beležke o napovedi shoda v »Rdečem praporu« štev. 14 z dne 5. aprila 1907 izhaja, da je bil shod sklican ob 10. uri dopoldne. Poročilo o shodu pa pravi, da »se je imenitno obnesel shod, ki je bil v nedeljo popoldne... in je bil končan ob pol 7. zvečer«. Ni dvoma, da je točno poročilo, ki je izšlo po shodu, ker shod gotovo ni trajal od 10. ure dopoldne do pol 7. zvečer. O neskladju med napovedjo in poročilom žal tudi od tov. Viktorja Ku-
kovca nismo mogli dobiti zadovolji 
vega pojasnila.
Martin Karba, ki je bil soglasno izvoljen za predsedniku shoda, je bil 
politično napredno usmerjen, ni pa j bil socialist.
Pripombo o dr. Chloupkovih izvajanjih je verjetno treba razumeti tako, da ni upal javno povedati, da hočejo Čehi (na podlagi državnega prava«) svojo lastno državo, kakor so jo nekoč imeli.
Iz poročila upravičeno sklepamo, da je prvi socialistični shod v Ljutomeru potekel dokaj mirno, vsekakor bolj kakor shod, ki ga je sklicala v Ljutomeru 14. aprila 1907 »Narodna stranka«, na katerem je z nasprotniki socialne demokracije temeljito polemiziral Viktor Kukovec, socialnodemokratski državnozborski kan 
didat.
Poročilo o tem shodu je daljše in ga bomo citirali in komentirali po posameznih odlomkih. Izšlo je v Rdečem praporu« štev. 25 z dne 18. aprila 1907 in njegov uvodni del
se glasi:
»Ljutomer na Murskem polju. V nedeljo, 14. t. m.. je sklicala »Narodna stranka« shod volivcev v Ljutomeru, da bi nominirala svojega kandidata za 24. štaj. volilni »
2
Obmurski tednik« 31. marca 1955
Kje
in v kolikšnem številu
živijo naši izseljenci
Nekaj zanimivosti iz majhne ankete
Čeprav je preteklo že več kot pol stoletja, odkar so se prekmurski ljudje začeli v večjem številu izseljevati v druge dežele, še vedno ni moč nikjer zaslediti obširnejših in zanesljivih podatkov o naših gospodarskih izseljencih. Maloštevilni tiskani viri in arhivi molčijo o njih ali pa ponavljajo več ali manj splošno znane stvari o vzrokih njihovega izseljevanja in o nekaterih njihovih naselbinah. Izročilo svojcev in sovaščanov nam je zategadelj v gotovi meri edini »statistični priročnik« in kažipot pri iskanju naših ljudi v širnem svetu. V spominu, v srcih, seveda, niso razporejeni neki točni številčni podatki, datumi itd. V njih so ohranjene zgolj najznačilnejše življenjske zgodbe in marsikatere podrobnosti, na temelju katerih lahko potem dobimo vsaj približno sliko o izseljevanju in izseljencih. Zahvaljujoč dobri volji dijakov iz višjih razredov soboške gimnazije sem iz majhne ankete izluščil in zbral nekaj približnih, vendar značilnih in zanimivih podatkov, ki na svoj način ilustrirajo sicer nezadostno popisano stran o naših ljudeh na tujem.
Posredno anketiranje — da tako imenujem zapisovanje bežnih podatkov o številu in naseljenosti po deželah — je zajelo 27 prekmurskih vasi iz sedanjih občin M. Sobota (1), Martjanci (4), Beltinci (5), Mačkovci (2), Puconci (5), Bodonci (2), Šalovci (1), G. Petrovci (1), Križevci (1), Tišina (1), Bogojina (2), Črenšovci (2) in Turnišče (2). Iz teh 27 vasi se je povprečno izselilo več kot 15% prebivalcev. Upoštevajoč celo sedanje, povojno številčno stanje prebivalstva pa se je izredno mnogo naših ljudi izselilo iz Dankovec (okrog 28%), Križevec (okrog (21 %), Peškovec (okrog (19%), Gorice (okrog 17 %) in Lipe (okrog 17%), torej v glavnem in v večjem številu je zapuščalo domače kraje prebivalstvo iz pasivnejših goričkih vasi. Po zbranih podatkih se je v več kot polstoletnem obdobju iz omenjenih 27 vasi skupno izselilo 1579 prebivalcev. Največ ljudi -875 po številu — je odšlo za kruhom v letih med poslednjima svetovnima vojnama (pred in v času svetovne gospodarske krize).
In kam so odhajali naši ljudje? Kje so si postavili nova ognjišča? Mislim, da bo na ti vprašanji dokaj nazorno in prepričljivo odgovorila naslednja tabela o naselitvi ljudi iz 27 prekmurskih vasi v 18 deželah:
Dežela
ZDA Kanada Argentina Urugvaj Brazilija Avstralija Francija Zah. Nemčija Madžarska Avstrija
Število- izseljencev
639 130 134 53 6 19 302 102 69
94 itd. itd.
Kot se vidi iz tabele, je največ naših ljudi odromalo v Združene države Amerike in sploh v prekomorske, ameriške dežele. Na drugem mestu je Francija, kamor so se sicer leto za letom stekale reke naših sezoncev (in iz teli rek so se rekrutirali stalni izseljenci). Na tretjem mestu pa je Zah. Nemčija, kamor so prav tako v velikem številu odhajali sezonski delavci (pred in med drugo svetovno vojno). Zanimivo pa je ob vsem tem omeniti tudi dejstvo, da so si vaščani iz 27 vasi — po anketnih zapiskih — na-
šli drugi dom tudi v Italiji (trije), Švici (dva), Angliji (eden), Portugalski (eden). Češkoslovaški (štirje), Poljski (trije) in v Sovjetski zvezi (trije — najverjetneje bivši vojni ujetniki).
Nič manj niso zanimivi tudi delno zbrani podatki o sedanjih bivališčih naših gospodarskih izseljencev v tujih deželah. V 27 anketnih lističih so posamezna, bolj znana izseljeniška bivališča mnogokrat navedena, in sicer:
Buenos Aires (Argentina) 13-krat Bethlehem (ZDA)	       12.,,
Cleveland (ZDA)	                 12	„
Montevideo (Urugvaj)	    8 ,,
Chicago (ZDA)	6	,,
Pariz (Francija)	7	,,
G raz (Avstrija)	11	,,
Budapešt (Madžarska)	7	.. itd.
Naši izseljenci, ki živijo v, glavnem raztreseni po raznih deželah
sveta, se torej v večjem številu le najdejo v naštetih ameriških in evropskih mestih: žal samo, da nam je slabo znano njih družbeno, prosvetno in gospodarsko življenje. Tudi nam ni znano kaj več o njihovih potomcih, o drugi (in tretji) izseljeniški generaciji.
Po drugi svetovni vojni se je nekaj izseljencev vrnilo na obisk v »stari kraj« oziroma v anketirane vasi pa jih je prišlo okoli 82, čeprav z njimi dopisuje več kot 1000 sorodnikov in ostalih rojakov iz navedenih vasi.
Toliko orientacijski podatki iz teh vasi! S temeljitimi analizami in proučevanjem bi te podatke vsekakor morali popraviti in dopolniti in zategadelj o njih popolnosti ne more biti govora. Taki kakršni so pa nam vseeno marsikaj povedo. Mislim, da predvsem potrjujejo naslednje:
1. velik obseg  izseljevanja iz vsega Prekmurja — 2.največjo naselitev našega izseljeniškega življa v ZDA. v evropskih deželah pa v Franciji — 5. nastanek nekaterih večjih mestnih kolonij, izmed katerih je gotovo najstarejša in verjetno tudi najštevilnejša v Bethlehemu (Pennsvlvania; ZDA) in — 4. še
Vse premajhno povezavo z rodnim krajem (stanje v tem pogledu pa se zboljšuje iz leta v leto).
Bežni podatki iz 27 vasi govorijo torej tudi za manjkajoče podatke iz ostalih 149 prekmurskih vasi in naselij. . .	F. Šebjanič
Skrita med drevjem. skromna in majhna, a vendar toliko draga in nepozabna,. stoji moja domačija.
Vse več je pisem naših rojakov
No. — v zadnjih tednih se je v uredniškem predalu spet nabralo nekaj drobnih pisemc, ki so nam jih poslali naši ljudje iz raznih držav, nekateri celo iz sveta onstran Atlantskega oceana. Reči moramo, da smo jih odprli in prebrali s posebnim zadoščenjem in toplimi občutki, kajti često z okornimi rokami napisane besede so nam razodele pravo resnico: rojaki nas še niso pozabili, čeprav žive v vrtincu tujih voda!
V zadnjih treh mesecih so sc nas spomnili in poslali pozdrave rojakom v stari domovini — rodnem Prekmurju — naslednji izseljenci: R. Oschman, Rotenburg, Fulda Turmgasse 12, Nemčija; Štefan Ferencek, a Termes, par Grand pre Ardennes, Francija; Catherine Boubault, Charnav, Jouy le Potier, Francija: Alojz Horvat in Jože Sabotin. a Guerbigny, Sonime, Francija; Ivan Mesarič. 180 rue du General Lede re, Francovi Me, Seine, Matija Gutman. 521. Liber tv,.St. Allentour. PA, ZDA; Jean Sveteez, 18 rue. Marcelin, Berthelot. a Pateaur. Seine. Francija; Matilda Bukovec, Montmort. Marne, Francija; Štefan
Krapec, ops. farmes, Box 71, Vanxhal, Kanada.
Anton Ficko, an Grand, Semur, Cm St. Ambroix (Cher), Francija: Zahvaljujemo se Vam za cenjeno pismo in pozdrave. Želimo, da bi naš list tudi v bodoče z veseljem prebirali.
J. Rascan, 1494, Kings High, vav Fairfield, Conn, ZDA: Iskreno se Vam zahvaljujemo za poslane delavske pozdrave. Sprejeli smo tudi dolar za naročnino. Upamo, da naš list v redu sprejemate.
A. Tratnjek, 8 rue, Voltaire, Marcoussis, Seine et Oise, Francija: Razveselilo nas je Vaše sporočilo, da list, ki Vam prinaša obilo novic iz Prekmurja, v redu in z veseljem sprejemate. Vaše pozdrave Vam vračamo z našimi, to pot pa jih izročamo tudi prebivalcem Vaše rojstne vasi — Lipovec, kjer je Vam in cenjeni soprogi stekla zibelka.
Josip Horvath, Ferme de Mallassise, par Cervecieur s' Escaut. Nord, Francija: Ste že dobili naš list? Naročil Vam ga je oče Štefan Horvat iz Kančevec št. 49. Bodite pozdravljeni!
Že skoraj 30 let od doma
Dolgo je že, odkar sem zapustil svojo domovino; sicer pa sami veste, zakaj smo morali v svet, veste tudi. kako nam je bilo doma v nekdanji Jugoslaviji. Rojen sem bil v Šulincih.  Sedaj sem star 50 let. Že leta 1928 sem moral v tujino s trebuhom zn kruhom; prišel sem v Argentino, bil tu nekaj časa brez dela, sedaj pa sem zaposlen kot zidar pri nekem podjetju. Sem poročen in imam malo deklinco, ki jo dobro vzgajani.
Čeprav sem že dolgo časa od doma, se v mislih vsak dan povračam nazaj v rojstno domovino. Kako rad bi stisnil roko vsem našim ljudem V Prekmurju? Saj dobro vem, kako ste se morali boriti zn svojo svobodo. Tudi mi tukaj smo pomagali, kolikor smo le mogli.
Pred kratkim so nas obiskali jugoslovanski nogometaši — Crvene zvezda. Bil sem na tekmi in lahko rečem, da so prav lepo zaigrali.
Že dokaj časa dobivam Obmurski tednik in se Vam zanj prav iskreno zahvaljujem. List mi zelo ugaja, zato sem ga dal tudi drugim kolegom, ki so izrazili željo, da bi ga radi brali. Tudi Vaše pismo me je obiskalo, najlepša hvala!
Težko pišem, razumite me, kajti hodil sem v madžarsko šolo. in se mi še kaka črka njihove abecede kar rada vrine v pisavo. Takrat so nam hoteli vzeti domačo besedo, sicer pa itak sami veste, kako so ravnali z nami — Slovenci.
Zdaj pa se poslavljam, Vas srčno pozdravljam in Vam želim vse najboljše v tem letu. Z enako željo sem Vas spominja tudi moja družinica.
Simon Carlos.
Calle Entre Rios No 560 Lomas di Zamora BS AIRES — Argentina
Bodi pozdravljena — rojstna krajina!
Dobili smo Obmurski tednik, ki nam je prinesel v hišo mnogo veselja. S kako radostjo sem brala novice iz rojstne krajine! Kmalu bo minilo dvajset dolgih let, ko sem ji poslednjič zrla v obličje. Tukaj sem se
poročila, moj mož je iz Portugalske. V zakonu so sc nama rodile štiri hčerke, katere vzgajam kot dobra mati; znajo govoriti francoski in slovenski. Skozi življenje se prebijamo dokaj težko; mož je zaposlen pri nekem kmetu kot hlapec in komaj zasluži toliko, da se za silo preživljamo. Težave v družini pa je še povečala bolezen najstarejše hčerke, ki je že dolgo priklenjena na postelja. Da bi le kmalu ozdravela! Od doma že domala eno leto nisem dobila nobene pošte, čeprav jo še vedno nestrpno pričakujem, kajti vedela bi rada. koko živijo dragi pod rojstnim krovom.
Na kraju svojega pisma pozdravljam uredništvo lista, rojake v Prekmurju in moje bližnje, katere še posebej prosim, da se kaj oglasijo.
Antonio Gonzalves,
Merv — Sec (YONNE) Francija
Uredništvo pa Vam sporoča: Zahvaljujemo se Vam za poslane pozdrave in želimo Vaši hčerki čimprejšnjega okrevati ja. Tudi zastran zadeve, ki ste nam jo v pismu omenili. se bomo pozanimali in l Vam tudi pismeno odgovorili, brž ko bomo to lahko storili.
8. MAJA srečanje na Cvenu
Devetega maja bo minilo deset let, odkar je svobodoljubno človeštvo dokončno obračunalo z nacističnimi nasilniki. Svobodna in prosta je zadihala tudi naša izmučena domovina, vsa ponosna in zmagovita v svojem osvobodilnem boju.
Ob tako pomembni obletnici, ki jo letos proslavljamo širom po domovini. so se tudi prebivalci Cvena. Mote in Krapja odločili, da bodo k proslavam prispevali svoj delež: za svoj praznik so si izbrali dan, ko so enote prekmurskih borcev prekoračile Muro in s pomočjo domačih partizanov osvobodile naše kraje. In prav je tako!
Dne 50. marca 1045. leta se je proti Moti pomikala kolona — nenavadna kolona. Vaščani so jo s strahom opazovali. Podivjani kozaki na konjih so gonili 21 ljudi, zvezanih z verigami, proti Muri. Bali so se pokazati svojo krvoločnost, zato so se izognili vasi in svoje žrl ve vodili po stranskih poteh. Marsikdo je pričakoval. da jih bodo pognali čez
Muro. kjer so že topovi naznanjali svobodo. Konec okupacije je bil tamkaj vprašanje le še nekaj dni. Toda zvezanih ljudi ni čakala t sreča. Krvniki so hoteli napolniti čašo slovenske krvi do vrha. Postavili so tulce tik ob reko. zaregljale so strojnice in opravile svojo smrtno žetev: žrtve so mrtve ali težko ranjene popadale v Muro. ki jih je s svojimi valovi zakrila ali pa odnesla dalje. Nekaj so jih pozneje potegnili iz vode v bližini prizorišča gnusnega zločina ali v oddaljenih rokavih in jih pokopali. drugi pa so našli svoj poslednji dom na dnu Mure.
Dosedaj je le skromno znamenje opozarjajo mimoidoče na pobesnelost nacistov, ki je ob Smodiševem mlinu še enkrat spregovorila besede Nemčija, čez vse! Ta mali spominček pa še zdaleč ni mogel odtehtati vrednosti žrtev mučenikov. Zato so se člani Zveze borcev ljutomerske občine domenili, da bodo na kraju zločina postavili spomenik, ki naj priča še poznejšim rodovom o gro-
zodejstvih okupatorja in njegovih pomočnikov.
Spomenik bodo odkrili osmega maja.
Poseben pripravljalni odbor, ki so ga izbrali vaščani in v katerem so zastopniki vseh množičnih organizacij. bo ukrenil vse. da bo proslava 10. obletnice osvoboditve kar najbolj svečano izpadla. Na večer pred praznikom bo slavnostna akademija, v programu za naslednji dan pa je budnica v vseh štirih vaseh, razvitje prapora TD Partizan, pohod na mesto ob Muri. kjer so bili pred desetimi leti ustreljeni talci, telovadni nastop domačih in okoliških društev Partizan in predvajanje slovenskega umetniškega filma »Na valovih Mure« ki je bil posnet v neposredni bližini uprizorjenega zločina.
Pripravljalni odbor se zato upravičeni nadeja, da mu bodo pri izvajanju programa pomagale vse množične organizacije v Pomurju in organizirale skupinske izlete v naše kraje.	Jože Peterka
okraj; zbralo se je natančno 82 oseb, med njimi 20 nevolivcev iz Ljutomera. Vkljub temu slabemu obisku je bil shod velike politične važnosti, ker se je narodna stranka pokazala prvikrat v svoji pravi podobi; tudi se je pojavil že sad našega prvega soc.-demokratičnega shoda. Ko se je namreč glasovalo o kandidaturi g. J. Kurse, bi bila njegova kandidatura gotovo odklonjena, če bi ne bili glasovali zanj vsi (prisotni! — opomba /. K.) ljutomerski nevolivci in mladoletniki. Naši pristaši so mirno ostali na svojih sedežih, ker nam je vseeno, če je tudi sto kandidatov.«
V tem delu poročila naj popravimo le napako, ki jo je zakrivil tiskarski škrat. Iz kandidata »Narodne stranke« J. Murse iz Mote je napravil J. Kurse. Citirali bomo sedaj tisti del, ki opisuje nastop Viktorja Kukovca.
»5 tem bi bil shod končan, če bi se ne bil vzdignil nas kandidat sodrug Viktor Kukovec, ter od navzočega zastopnika »Narodne stranke« g. V. Špindlerja odločno zahteval odgovor na dvoje vprašanj. Prvo: kako misli »Narodna stranka« uresničiti glavno točko svojega programa, narodno avtonomijo? In zgodilo se je, da je g. Špindler moral blagoslavljati, kjer bi bil najraje preklinjal. Politični kameleon dr. Grosman ga je namreč s svojo otročjo nerodnostjo prisilil, da je prečital ves narodnostni program soc. demokracije, ki je na vse navzoče naredil največji
vtisk. Sicer pa je g. Špindler priznal, da narodna stranka ne more nikoli uresničiti sama narodne avtonomije; pozabil je samo povedati, s čegavo pomočjo hoče izvesti to svojo terjatev. Kar pa nismo slišali od g. Špindlerja. čuli smo od velikega realnega politika dr. Grosmana, ki je »urbi et orbi« naznanil, da bo »Narodni stranki pomagal uresničiti avtonomijo — profesor Chiari.«
Preden preidemo na bistvena in dokumentirana izvajanja Viktorja Kukovca na tem shodu, naj osvetlimo vlogo nekaterih v poročilu doslej omenjenih osebnosti.
Vekoslav Špindler, doma iz Male Nedelje, je začel svojo kariero kot poklicni novinar. Med dvema vojnama je urejeval dnevnik »Tabor« v Mariboru, zatem pa je bil več let poslanec v beograjski skupščini. Pripadal je ves čas tako imenovanemu »liberalnemu« taboru. Dr. Grosman je bil odvetnik v Ljutomeru, bil je narodno in napredno usmerjen in ni upravičeno, da ga dopisnik označuje kot kameleona, najbrže samo zaradi tega, ker kot advokat ni izbiral klientele po strankarski pripadnosti.
Profesor Chiari je bil kljub italijanskemu imenu trden Nemec. Bil je poslanec v avstrijskem parlamentu.
Bistvene stvari v poročilu pa so naslednje:
Nadalje je konstatiral sodr. Viktor Kukovec, da nima 74 % sloven-
skih zemljiščnih posestnikov niti 10 oralov in nad 60% niti 4 orale zemlje. da torej kmetje, o katerih se izključno govori na vseh shodih — tudi na shodih »Kmečke zveze« ne tvorijo niti 1/4 slovenskega poljedelskega prebivalstva. Sodrug Kukovec vpraša g. Špindlerja, kako misli »Narodna stranka« na podlagi svojega agrarnega programa pomagati revežem, ki tvorijo % našega ljudstva in ki niso drugega, nego slabo plačani težaki na krpici (tiskarski škrat je napisal kupici, op. 1. K.) lastne zemlje. Kaj je odgovoril g. Špindler na to vprašanje? Da ni prišel v Ljutomer govorit o gospodarskem programu »Narodne stranke«! S tem odgovorom je g. Špindler navzočim želarjem in viničarjem precej odprl oči. . .«
Ce bi še dalje citirali poročilo, bi še bolj jasno videli, kako zelo je tov. Kukovec uvidel potrebo reševanja prav viničarskega vprašanja že pred skoraj petdesetimi leti. Že zaradi tega je prav. če smo se ob oseminštiridesetletnici spomnili prvega socialističnega shoda v Ljutomeru. Prav pa je tudi zaradi tega, ker sta na shodu govorila pisatelj Etbin Kristan, ki je bil takrat že priznan voditelj socialne demokracije, in domačin Viktor Kukovec, danes najstarejši živeči slovenski socialist.	Ivan Kreft
Sobočanci pri Gradu
V nedeljo so pri nas gostovali soboški igralci z opereto Mam’zelle Nitouche«. Hvaležnost za njihov obisk so izrazili številni gledalci, ki so popolnoma napolnili dvorano v zadružnem domu. V bodoče jih pa še večkrat pričakujemo.	M
Tudi pri Vidmu bo slavje 8. maja
Od Vidma pri Ščavnici nam poročajo, da bodo 8. maju praznovali tudi pri njih in tako počastili deseto obletnico osvoboditve. Pripravljalni odbor se na proslavo vneto pripravlja.
Večer poprej bodo na bližnjih gričkih zagoreli kresovi, v prosvetni dvorani pa bo slavnostna predstava zgodovinske drame rojaka dr. Bratka Krefta »Celjski grofje« v izvedbi domačega prosvetnega društva. Naslednji dan zgodaj zju-
traj bodo budnice po vaseh, zatem koncert godbe na pihala na trgu, sprejem gostov, položitev temeljnega kamna za spomenik padlim borcem in aktivistom NOB. otvoritev elektrifikacijskega poizkusnega središču in kulturni program, ki bo v glavnem obsegal pevske in glasbene koncerte.
Svojo udeležbo na videmski proslavi so napovedale znane osebnosti iz našega političnega in kulturnega življenju.	PO
Sedem predstav
in preko 1800 gledalcev
Člani madžarske narodne manjšine v Lendavi so se v zadnjem letu v lepem številu vključili v razne sekcije DPD Svoboda. Videti jih je v pevskem zboru, orkestru, razen tega pa imajo v okviru DPD Svoboda svojo dramatsko skupino,ki je v razdobju enega leta dosegla vidne uspehe, saj je v tem času dala na oder že tri kulturne prireditve.
Med največje uspehe sodi gotovo spevoigra »lgloi diakok«, ki so jo uprizorili v minulem tednu. Igra je iz dijaškega življenja, prepletena z ljubeznijo in se konča z zmago: dosežen poklic in zvestoba dekleta.
Pa še nekaj besed o igralcih.
Med 15 nastopajočimi igralci je bila polovica starejših, ki že dalj časa niso bili na odru. med mlajšimi pa so nekateri sedaj prvič nastopili. Vloge so bile dobro razdeljene in zato so bile lahko doživeto zaigrane. Še posebno dobro so igrali Agica Lugaričeva, Štefan Marton, Štefan Flisar in Ludvik Bencik. Upoštevajoč razmeroma kratek čas, v katerem je bila igra naštudirana — pomeni za madžarsko dramatsko skupino velik uspeh, saj so jo morali kar sedemkrat ponoviti. Zanimanje za igro je bilo tudi v bližnji okolici Lendave, kjer žive pripadniki madžarske narodne manjšine.
—ce
»Obmurski tednik« 31. marca 1955
3
SOBOŠKO
Kadar hoče kdo spregovoriti o gledališču, posebej še o amaterskem, se navadno znajde pred težavnim poslom. Mnogoštevilni so najrazličnejši problemi, ki jih je treba upoštevati in ki kakor že koli otežujejo pot do nekega idealnega stanja. J i pa govore tudi za izredno življenjskost vsakega gledališča. Premagovati jih pomeni bojevati hud boj. pomeni ustvarjali je. duhovni in telesni napor. Zato je prav. da so si vsi. ki gledališče ljubijo, pa naj ga sami oživljajo ali naj njegovo dajanje sprejemajo, na jasnem, kaj je vsega dela zadnji namen.
Takšen premislek je potreben tudi za gledališče o Soboti.
Letošnje leto je pokazalo v soboškem gledališkem življenju neki napredek. če v drugem ne. vsaj v tem. da so posamezniki začrtali poglavitne poteze soboškega igralstva po osvoboditvi in pred njo. Zaključki so nedvoumno pokazali, da je celotna smer gledališkega udejstvovanja v Soboti po osvoboditvi v primeri s predvojno bolj poglobljena in zrela. Vendar je ostalo 'še marsikaj nerešeno in nenačeto.
Kdor kaj dela, se predvsem vprašuje. kaj je namen njegovega dela. Tako vprašanje je ob našem premišljevanju na videz nekoliko nenavadno. Pa ni!
S čim naj si razlagamo obstoj soboške gledališke družine in kaj družina hoče? Zgolj to. da si njeni sodelavci tešijo svojo žejo po igranju? Da se pokažejo pred občinstvom? Morda jih žene na oder le prepričanje, da morajo po svojih sposobnostih prispevati h kulturnemu razvoju naše družbe, slovenskega naroda, Prekmurja? Ali jih tira na odrske deske čut pripadnosti h KUD »Štefan Kovač «? Želijo dati raznim proslavam še posebno slavnosten pečat s tem. da pripravijo igro?
Mislim, da se bom pogrešil, če rečem, da bi vsak igralec odgovoril na vsako vprašanje pritrdilno, zdaj glasneje, zdaj tiše. Popolnoma jasnega in premišljenega odgovora pa bi najbrž zastonj pričakovali. In v tem tiči bistvo!
Gledališče je prastara človeška ustanova in je v večtisočletnem razvoju odigralo važno vlogo. Njegov obraz se je spreminjal, z njim pa tudi njegovo poslanstvo. V zgodovini slovenskega naroda je bilo gledališče izredno važen narodno mobilizatorski element, ne glede na to, da so se ga, kakor je bilo to tudi pri drugih narodih, posamezne skupine polaščale in ga spremenile v svoje trobilo. Primerov za tak razvoj je bilo dovolj tudi v Prekmurju. Naša družba pa se je medtem korenito spremenila. zato pa se mora spremeniti tudi poslanstvo našega gledališča.
Prej ko slej veljajo zanj Shakespearove besede o namenu gledališke igre, »ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze. pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk«. S tem je povedano vse. Gledališče je danes še posebej poklicano, da kot najbolj živa in neposredna umetnost kaže ljudem človeka v njegovi zapletenosti in jim prikazuje podobe današnjega časa. S tem jim prečiščuje njihovo notranjost in jih notranje bogati. Ta njegov namen pomaga izpopolnjevati ljudi socialistične dobe.
Tej misli bi utegnil kdo oporekati, češ da so takšne zahteve primerne za poklična gledališča, amaterska — tudi Soboško — pa jih iz najrazličnejših vzrokov ne bi mogla izpolniti. Ne tajim, da so visoko postavljene, menim pa tudi, da bi se morali vsi močno prizadevati, da bi jih kar največ izpolnili.
Že bežen (pregled po osvoboditvi v Soboti preigranega repertoarja nam kaže, da so se pri nas ljudje trudili najti gledališču novega duha. Resda so bili tu in tam večji ali manjši odkloni, ki glavnega toka niso razdrli. Vseeno pa se mi zdi, da bi bilo mogoče stopiti večji korak dalje.
Osnovno pomanjkljivost vsega gledališkega dela v Soboti vidim v nenačrtnosti, slabi organizaciji dramatskega odseka, priložnostnih nastopih in kar je posebno važno, v dejstvu, da se v Soboti premalo zavedajo, kako velika je moralnovzgojna vrednost gledališča za" široke množice, in da zanj tudi premalo žrtvujejo.
Osnovno načelo vsakogar, ki nekaj dela, je, da bi svoje  delo,  kar najbolje opravil. Tega bi se bilo treba (držati tudi pri gledališču, zato bilo v , Soboti predvsem potrebno ustvariti čvrsto organizacijo dramatskega odseka. Njegov odbor bi moral skrbeti: za repertoar, za finančno osnovo (samo zasilna odrska in kostumska, oprema pokoplje marsikako še tako dobro pripravljeno delo), za igralski in tehnični kader, pa tehnično izpopolnitev odra. Dramatski odsek bi nujno moral, imeti , svoj umetniški svet, ki bi izdelal okvirni program za vsako novo sezono. Dosedanja praksa, po kateri je bila izbira in priprava ter termin  uprizar-
janja novega dela le stvar režiserjevega preudarka  je nevzdržna.
Umetniški svet bi moral skrbeti za nenehno izpopolnjevanje igralskega kolektiva — z organizacijo igralskih tečajev in predavanj in bdeti nad ravnijo predstav. Uvedeno bi moralo biti lektorstvo. kajti brez njega ni upanja, da se bo odrska govorica v Soboti kaj prida prečistila.
Okvirni program bi v Soboti moral za eno sezono predvideti vsaj šest del. ki bi morala biti skrbno izbrana in pretehtana. Pri tem bi bilo treba upoštevati zmogljivost igralcev in režiserjev, odra in primerno izbrati termine! Če primerjamo gledališke družine v približno tako velikih krajih, kot je Sobota, se število ne zdi pretirano postavljeno.
Napovedati bi bilo treba neizprosen boj improvizacijam, poskusom diletantizma, komedijantstva, uklanjanju profanemu okusu, občinstvo pa pritegniti z dognanimi predstavami.
Prosvetni in politični forumi bi morali za gledališče več žrtvovati in vlogo gledališča prav oceniti. Zdi se mi. da je podpora petdesetih tisočakov, ki jih je dobilo celotno KUD.
»Štefan Kovač« (pevski zbor. orkester in dramatski odsek), odločno premajhna. Naj navedem samo celjski amaterski Ljudski oder. ki je iz mestnega proračuna za eno leto dobil čez tri milijone (!!) dinarjev pod-pore. Po primer niti ni treba tako daleč: tudi v Ljutomeru žrtvujejo za gledališče neprimerno več, če lahko za sceno ene drame plačajo po več deset tisoč dinarjev ali če poklicnega režiserja honorirajo za režijo ene drame s skoraj petdeset tisoč dinarji. Takšne primerjave so vredne premisleka in ukrepanja.
O težavah o zvezi z dvorano in odrom raje ne pišem, ker je bilo o tem že dovolj povedanega in zapisanega. Ta gordijski vozel bo treba enkrat že presekati.
Bežno zarisana skica naj bi ose prizadete opomnila še na nov moment: bodoča upravna razdelitev odmerja Soboti v Pomurju vodilno mesto. Upravno središče bo moralo postati tudi kulturno središče, lega pa si brez dobro organiziranega in vrednega gledališča ne moremo zamisliti.	Bruno Hartman
Z občnega zbora KUD) »Štefan Kovač«
Sobota mora dobiti kulturni dom
Pretekli petek so se sestali Člani KUD Štefan Kovač« in se pomenili o uspehih in težavah v delu prejšnjega leta. Iz poročila predsednika tov. Perhavca je razvidno, da je bilo minulo leto za društvo zelo uspešno. Živahno so delale vse sekcije, zlasti pa dramatska, ki je uprizorila kar dve opereti in tri drame. Mnogokrat je nastopil tudi pevski zbor. pa tudi godbeniki so vidno napredovali v svojem delu. Razveseljivo pa je, da so lani delali kar trije režiserji: prof. Hartman. Jože Zrim in Vlado Kukanja.
Težave, ki so se pojavljale, so ovirale še večji razmah kulturne dejavnosti in kvaliteto prireditev. Eden osnovnih problemov so prostori. Igralci se morajo stiskati - po raznih pisarnah in drugih kotičkih, ki pa ne odgovarjajo potrebam in zahtevam in zato zmanjšujejo efekt vaj. Zato so tudi člani največ diskutirali o tem, kako bi rešili ta problem. Vsi so se zavzemali za gradnjo kulturnega doma, ki je Soboti — zlasti še sedaj, ko bo postala središče Pomurja, nujno potreben, saj drugače ne bo mogla v zadostni meri predstavljati nivoja našega kul-
turnega delu. Zamujena je že bila lepa priložnost, ko so prekmurski ljudje bili pripravljeni prispevati svoj delež h gradnji in so že ponekod pričeli tudi zbirati material za dom, vendar se je potem vse razblinilo. Sedaj je pa že nujno, da se vprašanje gradnje premakne z mrtve točke in društvo je sklenilo, da bo iskalo poti. kako bi čimprej začeli z gradnjo kulturnega doma..
Nemajhne težave povzročajo tudi finančne skrbi. Lani je imelo društvo aktivno bilanco, toda številna gostovanja so mnogo stala, pomoči ni bilo skoraj nobene in zato je še nekaj računov ostalo neporavnanih. Kritizirali so razne forume, ker Kulturnemu delu dajajo vse premalo podpore. Zato se pa morajo društva vzdrževati v glavnem le iz svojih dohodkov, kar pa ovira njihovo delo, saj se morajo vedno ozirati na možnosti, ki jim jih dajejo skromna sredstva in zato. mora ostati marsikatera dobra misel neuresničena.
Pevski zbor. ki je že dosegel neko številčno ustaljenost, ovira pogosto menjavanje pevcev, kar občutno vpliva na kvaliteto dela. Tudi opereta je ovirala redno delo. Zato še ni mogel pripraviti prekmurskih narodnih pesmi, ki bi jih Radio Ljubljana posnel na plošče. Pa tudi sama nedisciplina neugodno vpliva na delo.
V bodoče bo pa potrebno prirediti tudi nekaj igralskih tečajev in že pred sezono sestaviti repertoar. ne pa. kot se dogaja sedaj, da režiserji sami izbirajo dela. Društvo bo pa skušalo strokovno pomagati, sorodnim mladinskim društvom in z njimi tudi sodelovati.
Novi odbor bo moral tudi sestaviti program za praznovanje desete obletnice osvoboditve, poleg tega. pa bo moral iskati tudi možnosti za ustanovitev DPD Svoboda. Rešiti bo pa moral tudi ostale probleme, ki so jih člani prikazali v diskusiji. Teh pa ni malo.	B. Š. 
Močna kulturno-prosvetna razgibanost v Ljutomeru
ob pripravah na proslavo 10. obletnice osvoboditve
Že večkrat smo v našem dnevnem in tedenskem  časopisju zasledili članke o pripravah na 10. obletnico osvoboditve Prlekije, ki bo 5. junija t. 1. v Ljutomeru. Mislim pa, da je prav, če nekoliko natančneje prikažemo, kako se na to proslavo pripravlja metropola Prlekije.
Lani decembra so v Ljutomeru ustanovili delavsko prosvetno druš-
tvo »Svoboda«. Društvo je kmalu postalo množično in začelo uspešno delati pri splošnem izobraževanju ljudskih množic. Poleg, tega je za Prešernov teden pripravilo literarno glasbeni večer, na katerem so-nastopili naši vidni literarni tvorci: M. Kranjec, France Filipič, Kajetan Kovič, I. Minatti in Cvetko Golar.
Uspešno delajo vse sekcije društva. Moški pevski zbor je že naštudiral celovečerni program narodnih in umetnih pesmi; program dopolnjujeta solista Seršenova in pevovodja Oton Žunec. Zbor je pred kratkim uspešno nastopil na Cvenu, gostoval pa bo tudi v Križevcih.
Vidmu, Radgoni in Soboti, pred proslavo pa bo še nastopil skupaj z ženskim pevskim zborom. Solisti pa s sodelovanjem priznanih mariborskih opernih pevcev pripravljajo večer opernih arij in pesmi. Nastop je predviden za prvo polovico aprila.. Obenem se ta sekcija pripravlja tudi za samostojen koncert. Na proslavi pa bo nastopilo okrog 600 pevcev.
Godba na pihala je skupaj z godbo iz Sobote naštudirala program za samostojen koncert. Združeni godbi sta uspešno nastopili v Soboti in Ljutomeru. Tako sodelovanje dveh vidnih pomurskih godb bo gotovo rodilo dobre sadove za nadaljnje glasbeno delo v Pomurju. Godba bo samostojno nastopila, poleg tega pa bo na proslavi spremljala združene pevske zbore. Tudi orkester je kljub odhodu nekaterih članov pričel redno vaditi in bo nastopil že pred proslavo.
Dramska skupina pripravlja za 1. maj komedijo »Dobri vojak Švejk«. za proslavo bo pa uprizorila špansko revolucionarno igro »Maričina Pineda«; režiral jo bo poklicni režiser — gost Peter Malec. Na proslavi bo pa nastopila tudi folklorna skupina. Z  vsemi prireditvami bo DPD »Svoboda« mnogo doprineslo h kulturnemu razvoju Ljutomera in cele Prlekije.
Toda ljutomerska Svoboda« se ni zadovoljila samo s prireditvami domačih sekcij, ampak vabi na ljutomerski oder tudi druge kulturne skupine. Pred kratkim so v Ljutomeru z opereto gostovali igralci soboškega KUD »Štefan Kovač«. Ljutomerčane pa je obiskal tudi Veseli teater Tabor iz Maribora.
Pri vsej tej živahni odrski dejavnosti pa društvo ni zanemarilo splošno izobraževalnega dela. Tako so se v zimskem času vršila številna predavanja, ki so bila tudi zelo dobro obiskana. Nekaj kvalitetnih predavanj pa imajo še v načrtu. Na zadnji seji so sklenili, da bodo ustanovili stalni ideološki tečaj za voditelje podjetij, delavskih svetov in sindikalnih podružnic. Potrebno se je še samo pogovoriti z ljudmi iz
podjetij in sestaviti program, predavateljev je pa  dovolj.
Vse to opravljeno delo in načrti nam jasno kažejo, da je mlado DPD Svoboda na pravi poti. vendar bo pa svoje intenzivno delo lahko nemoteno nadaljevalo le takrat, če bo prejemalo dovolj pomoči, kajti z lastnimi sredstvi ne more izhajati. Prepričani smo. da bo društvo take pomoči tudi deležno, posebno še od delavskih svetov, ki so že v prejšnjih letih radi podpirali kulturno prosvetno dejavnost. Želja vseh Ljutomerčanov pa je, da bi naj DPD Svoboda v najkrajšem času postalo mentor kulturno prosvetnega dela v Prlekiji.	Š. F. 
Branko Šemen:
Kaj bi s tabo . . .
Kaj bi s tabo, drobna pesem s tabo. ki si kakor dih, ki na ustnicah ostane ves skrivnosten in pretih.
Kaj bi s tabo, pesem moja s tabo o teh premrzlih dneh, ko mi često v srce kane žalost in se ožge v očeh.
Kaj bi s tabo, pesem moja. ko so žalostne oči. kaj bi s tabo. pesem moja. ko mi za veselje ni.
Pojdi pesem in ne skrivaj tu pri meni se doma. pojdi o svet in vsem odkrivaj drobne steze do srca . . .
Odgrnila se je
tišinska zavesa
Izobraževalno umetniško društvo iz Tišine se nam je zadnjo soboto in nedeljo predstavilo z odlično naštudirano veseloigro »Moja teta — tvoja teta«. Dogajanja so vzeta iz malomeščanskega življenja.
Kako se naši ljudje zanimajo za igre. smo se lahko tokrat prepričali, kajti pri obeh predstavah je bila šolska dvorana nabito polna, tako da mnogi niso mogli priti na svoj račun. Spričo tega bodo igro v nedeljo še enkrat ponovili.
Igralci so svoje vloge zelo dobro podali. Režiser tov. Križman je imel srečno roko in jih je pravilno razdelil. Legionarski stotnik Boris, ki ga je igral tov. Jože Veis, je bil pravi tip oficirja tujske legije. Krepka postava in krepka beseda sta bili njegovi glavni vrlini, kar bo treba upoštevati tudi drugič. Smeha polno vlogo boječega ženina je zaigral Zajček — Rudi Ficko. Izmed vseh igralcev se je najbolj izkazal Bogomir — Mirko Križman, ki ni imel na deskah lahkega posla, saj je moral igrati mladoporočenca — slugo — legionarskega stotnika in kuharično tetko. Tudi ostale vloge so bile dobro izpeljane.
Društvo še vedno nima primerne dvorane, toda brž ko jo bodo ure-
dili v zadružnem domu, se bodo lahko igralci lotili večjega in bolj zahtevnega dela. Od njih pa gledalci tudi pričakujejo, da jih bodo kmalu spet presenetili s kakšno noviteto: želeli bi predvsem primerno zgodovinsko dramo domačega ali tujega avtorja.
Tišinski učitelji se vedno bolj trudijo, da bi občinsko središče s svojo okolico kar najbolj napredovalo tudi v kulturnem pogledu. Zato gre njim. kakor tudi ostalim igralcem vse priznanje.
Jože Gider
Premiera lutkarjev V LENDAVI
Precej časa so sc pripravljali lendavski lutkarji, dokler ni bil njihov trud poplačan s prvo predstavo, ki je bila zadnjo nedeljo. Slovensko predstavo je obiskalo okrog 209 učencev, približno toliko pionirjev pa je bilo tudi na madžarski. Obe predstavi sta zelo dobro uspeli. Želeti bi bilo, da bi se nam lutkarji še večkrat predstavili, kajti njihove prireditve so našim malčkom v veliko korist. Pri svojem dela pa potrebujejo še več pomoči razumevanja.	-li
PSI
FERDO GODINA
Flora je bila velika črna psica, ki so jo naš ajtek prignali od nekod s preka, iz Slovenskih goric. Imela je temne oči, visoke močne noge. pod njimi pa velike blazinice, čez nje pa prav tako črne navzdol zakrivljene kremplje. Bila je največja izmed vseh pasjih prebivalcev v naši vasi, ki pa niso s Floro vred pripadali nobeni čisti pasmi. Mi Bistričanci smo od njih želeli samo, da nam čuvajo hiše.
Flora je čuvala potem tudi našo hišo. največkrat slabo, toda zamerili ji nismo, ker so jo ajtek prignali že veliko.
Ko pa je dobila mladiče, se je čudno spremenila. K naši hiši ni stopil nihče, da ga ne bi začutila in ne bi skočila iz parme, kjer je imela v slami svoj zarod. Človeka, ki je hotel k nam, je s svojimi velikanskimi skoki in strahotnim laježem tako prestrašila, da je stal trd sredi dvorišča in čakal, da ga domači rešimo. Še celo midva z bratom Štefom nisva nikoli vedela, ali je bilo Flori prav ali ne, ko sva s praga parme gledala njene peseke. S prikritimi čemeri je naju zrla s svojimi velikimi žalostnimi in trpečimi očmi. Kakor da se ne bi več poznali. Mali pisani in črni črvički pa so se premetavali okrog nje, krnjeckali, kakor da bi med seboj v svojem pasjem laježu kramljali. Mirovali pa niso niti sekunde.
Floro sva spravila včasih z zvijačo od njih. Dala sva ji jesti v svinjak in jo tam zaprla. Potem sva
šele lahko peseke prijemala, jim odpirala oči,  jih v predpasnikih nosila celo k Matajevim kazat. Vsakemu sva tudi dala ime, da sva se lahko zvečer o njih razgovarjata, preden sva zaspala.
Tako je bilo to vse lepo do tistega časa. ko so naju ajtek našli pri njih v parmi. Rekli so:
»Vtopiti jih bosta morala, preden bodo spregledali.«
Midva s Štefom sva odrevenela. Srce nama je hotelo od žalosti počiti. Gledala sva ajteka, če bi bilo za njihovimi smehljajočimi očmi kaj šale. Pa je bila sama žalost, kajti tudi oni so imeli peseke radi.
»Zakaj otopiti?« sem vprašal.
»Še osem psov ne moremo imeti pri «*
Res. še osem jih ne moremo imeti. Prostorček pa bi jim lahko midva našla v tej ljudi Bistrici, kakršenkoli prostorček, da jim ne bi bilo treba umreti, čim so prišli na svet.
»Pa če jih vzamejo drugi?« je vprašal Štef.
»Če jih vzamejo drugi, je prav.« so dejali ajtek. Pri tem je ostalo. Midva sva potem odšla od hiše do hiše in sva peseke ljudem ponujala.
»Lepi pisani so in črni. Dolga ušesa imajo in močne noge,« sva jim pripovedovala. Pa so za čudo psa
skoraj povsod že imeli. Reckov Marko, tisti, ki je najrajši slonel na dvoriščnih vratih, pred hišo in pljuval na pot, naju je mirno poslušal, ko sva mu ponujala psa. Potem pa je udaril v naju:
»Psa? Od vaše črne mrhe. Zrasel bo vred jablani in mi bo čez nekaj mesecev pol hiše zažrl.«
Tako ni nihče ožel niti ene živali. Zdelo se nama je, kakor da bi Bistričanci izgubili vsako sočutje. Da bi pa peseke puščala še kaj časa pri Flori, tudi nisva mogla, ker sva bila prepričana, da bo njihova smrt mnogo bridkejša, čim spregledajo.
»Laže bodo umrli, če ne bodo videli sonca in naše hiše,« je rekel Štef.
Tako sva mislila, da je najbolje, če to reč čimprej opraviva. Spet sva Floro zvabila v svinjak. V kamri sva poiskala tisto veliko, čisto košaro, s katero so nosile naše ženske na njive težakom jesti. V njo sva potem polagala peseke. Počasi sva to delala in mislila sva. da nam je najino lastno življenje tudi na tehtnici.
Ko sva jih naložila, sva zagrabila za ročaje in stekla na pot, da naju ne bi nihče od naših opazil. Tista pot od doma po Čretah in Meki do Mure je bila težka, neznosno težka.
Hodila sva po vročem prahu, na katerem so se na mestih poznali sledovi kač, ki so prečkale kolno pot. Nekje o koruzi so govorile ženske, ki so brale travo.
Ž najinim žalostnim bremenom sva prišla na breg Mure. Voda je tekla neslišno mimo naju, tiha, kalna voda, ki že od vekov nosi s seboj našo plodno zemljo, razmočeno sludo in zlato, in katero smo mi tako dobro poznali. Zdaj pa nama je postala naenkrat tuja in sovražna. 
Ko sva položila košaro na tla, sva čakala drug na drugega. Štef ne bi rad tega napravil in jaz ne. Stala sva in gledala mala bitja, ki So se premetavala drugo čez drugo. Tako čudno so kramljala nekaj med seboj in obračala glavice gori k nama, kakor da bi že zdaj skušala premagati moč njihove teme. Naenkrat je padla Štefu v košaro solza, debela ko oreh. Solz tudi jaz nisem mogel več zadržati. Štef je zgrabil potem za ročaj:
»Vrživa jih!«
Skozi solze sva gledala, kako je voda pljusknila, kako so se valovi v krogih širili in kako je sredi tistih odmikajočih se krogov osem malih pesekov od časa do časa še pomolilo iz vode glavice. Voda pa je tekla, dokler nisva s Štefom ostala tu sama in čakala, da se bova po tisti kolni poti morala vračati proti domu.
Obmurski tednik«, 31. marca 1935
4
Zapiski k opereti ˶Mamˊzelle Nitouche˝
ob gostovanju v Radgoni
V kratkem razdobju so obiskali Sobočanci Gor. Radgono že dvakrat. To je prav in potrebno, in to tem bolj, ker so bili dosedanji kulturni stiki med obema bregovoma Mure ohlapni, tako (da smo skoraj premalo vedeli za kulturna dogajanja na oni strani Mure, ki nas je toliko časa razdvajala namesto družila. Takih kulturnih obiskov bo treba še več in naši sosedje bodo najbrž tudi veseli, če bo pokazal tudi desni breg Mure levemu, kaj zmore v kulturnem pogledu.
Soboško KUD »Štefan Kovače je gostovalo v Radgoni z opereto »Gospodična Nitouche«. ki bi utegnila biti, vsaj po naslovu sodeč, francoskega porekla. Vsekakor je treba reči, da, je bila predstava skrbno pripravljena in da je tekla cela zadeva gladko; sicer pa je treba tudi pomisliti, da je bila opereta že petnajstkrat na odru in da se ni bilo pravzaprav več kaj zatikati.
»Mladost pred sodiščem«, ki smo jo videli pred opereto, je vsekakor tehtnejše in zahtevnejše delo' kakor glasbena komedija »Gospodična Nitouche«, vsaj po režijski plati. Bodi pa kakorkoli, uprizoritev »Gospodične Nitouche« je bila dovolj trdna, enovita in prepričljiva. Režija, ki jo je oskrbel Vladimir Kukanja, je bila preprosta in prirejena gostovanjem na najrazličnejših odrih. Režiserju je treba vsekakor priznati, da je prevdarno izpeljal odrske situacije in spričo več ali manj skromnih možnosti pokazal dovolj teaterske invencije, da je vesela reč uspela v splošno zadovoljstvo
ne samo Radgončanov, pač pa tudi ostalih gledalcev povsod, kjer je gostovala soboška igralska družina. Najbolj pa seveda doma!
Ko se je pred gledalci dvignila zavesa, je stekla pred njimi vesela, malce pozabljena — seveda po žanru — komedija, ki je dala slutiti, da si bo človek ob njej oddahnil in se nasmejal vsem težavam in nerodnostim, ki so v taki zgodbi nujno potrebne. In tega smeha je bilo med predstavo dovolj, ki ni bil prisiljen iz kakršnih koli vljudnostnih poklonov do gostov, ampak so se srca nasmejala iz tiste prirodne sproščenosti, ki je še posebno značilna za prleškega in prekmurskega človeka.
Scenator ing. arh. Štefan Ficko, najbrže tudi pristni Prekmurec, še je vsekakor trudil, da bi dihala scena potrebno ozračje, ki si ga je zamislil režiser. Ker se dogaja zgod-
ba na Francoskem, in to se, saj se vendar odpelje Nitouche, oziroma se je hotela odpeljati, v Pariz, se mi zdi, da scena ni povsem dihala in izdihovala francoskega zraka. Tisti dve smreki za ograjo samostanskega dvorišča sta bili malce klavrni za tako resno namero, kot jo je kazala predstava. Vsekakor pa je bila odlična scena v vojašnici, oziroma na njenem dvodišču. Po-
sebno vprašanje pa so bile uniforme francoskih oficirjev. Morda so preveč kazale s prstom na bivše huzarje iz »Grofice Marice«. No, morda po so bile le »predpisano« pravilne.
Lojze Sinic, ki je urejeval razsvetljavo, je pokazal lepo mero smisla in iznajdljivosti, da se je znašel ob skromnih pogojih, ki jih je dajal radgonski oder na razpolago potrebnim svetlobnim efektom. Morda je bilo enkrat ali dvakrat preveč ganljivo rožnate 'svetlobe na odru. Vsekakor pa je vodila razsvetljavo na odru vešča roka, ki je tudi pripomogla k uspehu.
Tovarišica Marija Zrim, za katero piše na lepakih, da je upravljala z maskiranjem igralcev, je nekoliko premalo poudarjala v maski značilnost nekaterih karakterjev. Gospod major Chateau de Gibus je bil s svojimi črnimi lasmi le neka-
ko premladosten. Majorji so bili njega dni že starejši gospodje. Tudi šminka gojenke Denise je bila za spoznanje premalo jasno povdarjena. No, to so le malenkosti, ki stvari niso bile v škodo, pač pa so kazale, da je tovarišica Zrimova vešča v svojem poslu.
In intepretatorji operete? Začnimo pri Denise, nositeljici glavne vloge. Zdi se, da je igralsko odigra-
la vlogo boljše kot pevsko. Tov. Majda Bernot, v vlogi Nitouche, je sicer pevsko lepo izobražena, nastavki njenega glasu so jasni in čisti, tu pa tam pa ji je le delal težave glasovni obseg. Predvsem pa je bilo težko razumeti smisel besedila, ki ga je Denise zapela. No, v igri je bila živahna, prepričljiva in je dobro razpolagala z odrskim prostorom. Mera njene koketnosti je segala ravno do vrha. ki je še dovoljeval. da ni bilo pretiravanj. V celoti je bila Nitouche ljubka pojava z vsemi lastnostmi mladega, navihanega dekleta.
Celestin, pobožni organist in umetnik obenem, je bil spreten v igri. Sprva še nekoliko premalo razgiban, kar pa jo kasneje nadoknadil in postavil ha oder solidnega igralca, ki tudi pevsko ni zatajeval.
Fernand itd., poročnik, je bil nežen ljubimec, topel v vokalu, pač pa nekoliko dvomljiv v petju. Lepo uglajen in viteških navad, drugače pa dovolj ognjen, da je podrl ograjo, ki ga je na koncu operete ločila od ljubljenke.
Major Chateau itd., je bil skoraj prerobat v besedi in kretnjah. Če bi bila to vloga kakšnega seržanta, bi bila bolj prepričljiva. Brez dvoma je moral biti major nekoliko omejen, to je pač vedno stvar operete, kjer se tepeta dva za simpatije svojega hrepenenja, toda to še ne izključuje uglajenosti v besedah in kretnjah. Sicer pa je tov. Anton Bolkovič opravil svoje delo tekoče in bi ga v marljivosti lahko marsikdo posnemal.
Majorjeva sestra, prednica samostana, je bila v  osebi Mete Nadai blaga in skrbna varovalka svojih gojenk. Vendar sc zdi, da ji je skrb za njene ovčice zarisala premalo gub na čelo, sicer pa je bila v stiku z zunanjim svetom prepričljivo pazljive, da ne bi »hudobija« resničnega življenja vdrla v njeno tiho kraljestvo.
Kot sestra, samostanska vratarica, ki jo je postavila na oder naša znanka iz »Mladosti pred sodiščem« Darinka Skalarjeva, je bila povsem na mestu, pozna se ji že lepa igralska rutina.
Od vseh vlog je bila igralsko skoraj najmočnejša Matilda Čenarjeva. ki je odlično odigrala subreto Corrino. Vsi njeni odrski uspehi, pa tudi uspehi v ljubezni, so ji kar žareli iz obraza in nobena njena kretnja ni bila pretirana in skoraj vedno v skladu z besedo, ki jo je
izrekla. Verjetno so ji v prejšnjih igrah bile odmerjene važnejše vloge.
Ante Novak, znan prosvetni delavec, se je z vsem junaštvom oprijel tildi posla na odru. Bil je dober direktor gledališča, še boljši pa soldat Loriot. Morebitna groteska v igri je stvari samo pripomogla, saj opereta ljubi take zadeve. Brez dvoma je treba pohvaliti še V. Ohmanovo kot Sylvijo in G. Norčičevo kot Lidio in vse, ki so kakorkoli prispevali k odlični izvedbi »Gospodične Nitouche«. Pri delu je bilo mnogo prizadevanj, mnogo lepe volje, saj sicer opereta ne bi mogla tako uspeti.
Bilo bi prav narobe, če ne bi omenili še baleta, ki ga je naštudirala Joža Puncerjeva. Ples svinčenih vojakov je bil za spoznanje neskladen, vsi gibi pa logični in dovolj trdi, da so sličili na robote. Boljši je bil ples v III. dejanju. Edina in najhujša napaka baleta pa je bila: bil je prekratek, saj so si ga gledalci še želeli.
No, in h koncu je treba spregovoriti nekaj besed o marljivem dirigentu, ki ima vsekakor levje zasluge za uspeh. Treba je priznati, da je prof. Danijel Grum, naš že priznani glasbeni delavec ne samo v neposredni okolici Sobote, pač pa že daleč po domovini, spretno vodil sicer nekoliko številčno šibak orkester. Žal je njegovo interpretacijo motila neakustičnost dvorane, kar je motilo na odru tudi igralce. Tovarišu Grumu je treba priznati vso prizadevnost, ki ni bila majhna.
Če bi h koncu ponovili še enkrat, da so bili Radgončani gostov iz Murske Sobote veseli, da niso štedili s priznanjem tudi na odprti sceni, je to le dokaz, da je »Gospodična Nitouche« v celoti uspela, kar je obenem lepo spričevalo kulturne prizadevnosti pomurske metropole.
M. G.
Lajči Pandur — V zidanici
Jože Temar:
V POLJU
V polju hotel hišo bi imeti in da pod večer bi iz pšenice slišal pesem drobne prepelice, oken ne dovolil bi zapreti. 
V polju hotel bi samo živeti, da šepet cvetov plavice in še drugih rožic govorice dobro naučil bi se umeti.
V polju bi hotel samo umreti
in da mehki cvetni prah pšenice zjutraj z vetrom bi mi božal lice, ne bi smeli med pod zemljo deti.
Za razjasnitev pojmov
Dejstvo, da sta v Soboti izšli dve številki Gledališkega lista, je bilo hvale vredno zabeleženo v našem lokalnem glasilu. Ker so ljudje, ki bi bili v Soboti po stoji izobrazbi poklicani pisati recenzijo, sami sodelovali pri Gledališkem listu ali je iz katerega koli vzroka niso pisali, se je poročanja lotil Štefan Balažič. Njegova poročevalska metoda obnavljanja glavnih misli in marginalnih pripomb k njim bi bila za glasilo informativnega značaja dovolj učinkovita, če je ne bi kazilo nekaj stvarnih, stilističnih in jezikovnih spodrsljajev. Da bi vsaj glavni napaki popravili, poročevalca pa opozorili na ohlapnost v prijemih, da bo njegovo delo v prihodnje uspešnejše, naj zapišem nekaj stavkov.
Če sem se prav prebil skozi nekoliko šepavo stilizacijo, poročevalec dvomi v pravilnost moje trditve o pobudah, ki jih je dobil Mikloš Kuzmič za tisk slovenskega katoliškega repertorija od škofa Janoša Szilyja. Ta dvom je treba razpršiti z literarno-zgodovinskim pojasnilom. Dosedanja predmetna literatura (naj navedem samo Šlebingerjey članek v SBL, 59? id. ter priključeno bibliografijo, Ivana Zelka opis Kuzmičevega življenja in dela v prvem zvezku Prekmurske knjižnice, Sobota 1937, Vilku Novaka Izbor prekmurske književnosti, MD 1956, Starine železnih in zalajskih Slovenov, ČZN 1914) govori za mojo stilizacijo.
(Za primer: Ivan Zelko, 1. c., ?: »Zaradi takih razmer je na pobudo škofa Janoša Szilyja vzniklo književno delovanje Mikloša Kuzmiča . . .«
Dr. Janko Šlebinger,. 1. c., 597: »Janoš Szily, prvi škof 1. 1777 ustanovljene somboteljske škofije, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci, je na cerkveni vizitaciji z začudenjem in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za šolo in cerkev, zato je naročil K.-u, ». . . nike vernim neogiblivo potrejbne knige vu našem maternom jeziki napisati . . .«)
Tudi prvi del poročevalčeve razlage, kaj ga moti v moji stilizaciji, je zavoljo tega odveč zavračati.
Škoda, da je Stefan Balažič v zaključnem delu svojega poročila, ko skuša določiti mesto obeh Gledaliških listov v našem kulturnem življenju, zabredel v očitno zmoto, ki izvira iz premajhnega upoštevanja urednikove uvodne besede v prvi številki. Tam je bilo namreč govora o ogledališkem listu — prisrčni vezi med občinstvom in igralci. Toda poudarjeno je bilo, da se ta lahko živo spleta le v primeru, da spremlja vso redno sezono. Tako daleč pa v Soboti še nismo. Obe številki sta zato imeli nekoliko drugačen značaj. Poudarek je bil na kulturno zgodovinskem prikazu dosedanjih gledaliških in glasbenih prizadevanj v Prekmurju, kar sta narekovali potreba po ohranitvi zadevnega zgodovinskega materiala in zavest, da bo list lahko izhajal zn zdaj samo priložnostno. Vendar je vsaka številka vsebovala tudi bistvene elemente vsakega gledališkega lista, ko je prinašala razmišljanja v vsakokratni uprizoritvi in njeno tolmačenje. Sicer pa je vsaka zase tvorila zaključeno celoto (le Uršičev članek je moral biti iz tehničnih razlogov okrnjen, a se je avtor previdno zavaroval pred možnimi očitki) in je taka vredna ocene.
Če bo kdaj gledališko življenje v Soboti dobilo trdnejše oblike — in upajmo, da jih bo, se bosta vsebina in namen gledaliških listov morala spremeniti v onem smislu, ki ga nakazuje uvodna beseda. Težko pa bo ustreči Balažičevi želji, da bi gledališki list prinašala razprave o odrski tehniki (??) in vzgajal mlade igralce. Slednje bo posel gledališkega sveta, prvo pa zadeva strokovnih revij.
Ostalih spodrsljajev ne bom navajal, ker jih bo avtor pa tudi vsak razsodnež ob skrbnejšem branju lahko sam odkril (in bi njih navajanje članek le razširilo), kakor bi se lahko zgodilo že prej tudi z obravnavanima napakama, s čimer bi vrednost poročila poskočila.	Bruno Hartman
Učni uspehi in otroška zaostalost
V prejšnji številki Obmurskega tednika je F. — Lipovci napisal svoje mnenje o vzrokih. neuspehov na naših nižjih gimnazijah. Ker so pa njegove trditve v svoji osnovi napačne in bi utegnile vzbuditi pri starših neupravičeno nevoljo in nezaupanje do šole oziroma do učiteljev in profesorjev, se mi zdi potrebno, napačne trditve zavrniti in pokazati šolsko delo v pravi luči. Ne morem si misliti, da bi bile piščeve trditve zlonamerne, pač pa sem prepričan, da izvirajo iz nepoučenosti ali nevednosti.
Že naslov sam nas neprijetno dirne, češ ali so res naši otroci tako zaostali. Kateri oče in katera mati bi kaj takega rad slišal o svojem otroku? Zato se ne morem znebiti vtisa, da je pisec hotel že z naslovom vzbuditi neko neugodje in nerazpoloženje, ki ga je v članku še podkrepil, češ naši otroci so prestrogo redova ni.
Otroci v Prekmurju niso prav nič slabši kot po ostalih krajih v Sloveniji in procent debilnih je mnogo manjši kot v nekaterih vinorodnih krajih, n. pr. Halozah. Pač pa bo mogoče kaka razlika v starših. Marsikje so starši doumeli novi čas in nove zahteve, ki terjajo mnogo več od staršev. Zavedajo se, da se je marsikaj starega zrušilo in namesto starega je treba novo. Zato ni dovolj zanimati se za uspeh otrok v šoli. ampak je treba nuditi otrokom opore, jih voditi, več z njimi živeti, da bodo lože prebredli težave in v šoli napredovali. Ne gre za to, da bi starši otroke učili ali jim snov razlagali. No, to je dolžnost šole. Starši naj le ustvarijo otroku pogoje, dn se bo lahko učil, in pazijo, da se bo v času, ki mu ga odmerijo, res učil. Če pa kljub temu otrok ne uspeva, nuj gredo starši v šolo k razredniku in predmetnem učitelju, pa se bo s skupno pomočjo sigurno našla rešitev. Predvsem pa morajo starši svojega otroka poznati in objektivno presojati, kur pa ni lahko. Le preradi so starši do svojih otrok nekritični.
Pisec pravi, da se prične drug kriterij ocenjevanja že v četrtem razredu osnovne šole in da tu izdelajo le najboljši učenci. Ta trditev ne drži, vsaj zadnja ne. Ne najboljši, ampak vsi povprečni učenci izdelajo četrti razred, to dokazujejo učni uspehi v četrtem razredu, ki znaša v normalnih prilikah okrog 80 % Tako je imel v Soboti četrti a-razred 80 %, b pa 78 % uspeh. Res pa je, da se kriterij ocenjevanja malo zaostri. To pa je čisto razumljivo. Učitelj mora imeti neko garancijo, da bo učence v gimnaziji uspeval, to je, da je po znanju in po sposobnosti za gimnazijo zrel. Končno je pa tudi za otroka manj boleče ponavljati v osnovni šoli kot v gimnaziji. Že tako je velik skok pri prehodu iz osnovne šole v gimnazijo in mislim, da je čisto prav, da skušajo i osnovna šola i gimnazija ta skok ublažiti. Tudi položaj učiteljev ni la-
hek. Saj imajo več dolžnosti in odgovornosti kot moči. Glavna opora so jim poleg lastne osebnosti starši. Ako so starši brezbrižni ali celo sovražno razpoloženi do šole, je njihov položaj res težek. Zato napravlja majhno uslugo otrokom, kdor hujska starše proti šoli in učiteljem.
Popolnoma neresnična je dalje trditev, dn v nižji gimnaziji izdelaje res samo dobri učenci. Resnica je prav nasprotna: ne samo zares dobri, ampak tudi srednji in celo šibki dijaki izdelajo nižjo gimnazijo, ako le pokažejo malo marljivosti, volje in vztrajnosti. O neki strogosti, ki bi zapiralu
učencem pot v višji razred, ni govora. Nasprotno: popustljivost gre tako daleč, da včasih celo trpi ugled šole, kar dokazujejo ne samo višja gimnazija, ampak celo strokovne šole.
Verjamem, da želi 99 % vseh staršev, naj bi otroci uspešno dovršili nižjo gimnazijo. Vendar samo želeti ni dovolj. Šolanje nalaga dolžnosti prav tako staršem kot otrokom. Dijak naj si uspeh res zasluži. Izpričevalo naj ne bo samo dokaz o dovršeni nižji gimnaziji, ampak mora biti tudi garancija znanja.
Ne smemo namreč pozabiti, dn so se razmere silno izpremenile. Današnje stanje tehnike in našega gospodarstva zahteva mnogo višjo izobrazbo tudi za vajence. Kaj pomaga, če ima učenec izpričevalo, znanja pa ne. Že tako se nekatere stroke pritožujejo, da absolvirani nižjegimnazijci ne prinesejo dovolj podlage za uspešen strokovni študij. Dalje pravimo, da sloni ves naš red
na znanstveni podlagi. Zato moramo skrbeti za splošen dvig izobrazbe, če hočemo človeku kulturno in gospodarsko dvigniti.
Tudi ni res, da le 10 % učencev uspešno dovrši nižjo gimnazijo. Uspehi na nižji gimnaziji v Soboti so ob koncu lanskega šolskega leta bili naslednji:
prvi razred 79,82 % drugi razred 70,5 %, tretji razred 72,3 % četrti razred 94,2 %.
V tretjem razredu so letos štiri paralelke in enako število paralelk je bilo v pr-vem razredu. To kaže, da je danes v tretjih razredih nad 60 % učencev, ki niso nobenkrat ponavljali. Iz obeh primerov je raz-
vidno, dn dovrši nad 50 % učencev v rednem času nižjo gimnazijo, ne pa komaj 10 % kot trdi pisec. Nekateri učenci kak razred ponavljajo. Takih, ki s ponavljanjem kakega razreda končajo nižjo gimnazijo bo nad 20 %. Drugi učenci zopet dobijo že v tretjem ali četrtem razredu priliko, da se gredo česa učit. Nekaj učencev pa dopolni učno obveznost in izstopi ter ostane doma. O obojih se ne more reči, da niso mogli dovršiti nižje gimnazije. Tako se zmanjša odstotek tistih, ki res ne morejo dovršiti nižje gimnazije, na prav majhno število.
Ne morem pa ugovarjati, da je naša nižja gimnazija res idealna. Prav tako jo težko primerjamo z nekdanjo višjo osnovno šolo. Predmetnik je mnogo težji, delo bolj sistematično in resno. Predvsem pa ne upošteva treh vrst učencev: prvič so učenci, ki nimajo niti namena študirati dalje niti iti v uk. Tak učenec nima pred seboj nobenega cilja, učenje ga le redko veseli.
V šolo hodi, ker mora. V drugo vrsto spadajo učenci, ki mislijo iti v uk. Tudi ti radi trdijo, da tega ali onega predmeta ne bodo rabili in zato se ga neradi učijo. Šele na tretjem mestu so učenci, ki mislijo študirati dalje. Mislim, da bi bilo prav, da bi tem trem tipom učencev tudi odgovarjali trije tipi nižje gimnazije.
Marsikak učenec v osnovni šoli uspeva, v gimnaziji pa opeša, ker je bil telesno in duševno za gimnazijo še premalo razvit. To se je pa pokazalo šele v gimnaziji. Tak otrok mora pač v nekem razredu počakati. Zato so v nekaterih krajih vpeljali peti razred in so z uspehi zelo zadovoljni.
Preveliki razredi so tudi ovira za dober uspeh in uspešno delo v razredu. Dalje slabo vplivajo na učenca neurejene domače razmere, slaba stanovanja, bolezni, domače delo in ulica. Prevelika vnema za žogo tudi marsikakega dijaka pokoplje.
K boljšemu uspehu pa pomagajo dobri roditeljski sestanki, ki naj bi bili vsaj štirje na leto. Na teh sestankih naj se ne govori samo o ocenah, ampak v prvi vrsti o težavah, ki jih imajo učenci v šoli in šola z učenci. Roditeljski sestanki so pravzaprav šola za starše. Prav tako lahko odigra veliko vlogo Društvo prijateljev mladine kot posrednik med šolo in starši. O vlogi in osebnosti učitelja, razrednika in ravnatelja pa drugič.
Polde Resnik
Kaj so razpravljali člani odbora otroškega vrtca v Lendavi
Pred nedavnim so na zboru volivcev izvolili tudi odbor za predšolsko vzgojno ustanovo. Ta se je sestal zadnjo nedeljo in člani odbora so se seznanili s stanjem in delom otroške vzgojne ustanove. Otroški vrtec obiskuje danes v Lendavi 86 otrok. Vrtec ima primerno in lepo urejeno zgradbo, ki pa je potrebna zunanjega popravila, zlasti streha, ki bi jo morali v celoti prekriti. Problem je tudi igrišče, saj je dvorišče za tako veliko število otrok mnogo premajhno, poleg tega pa v vrtcu primanjkuje tudi učil.
Se v tem letu pa bodo odprli vrtec tudi v predelu Lendava-Nafta, kjer je podjetje Proizvodnja nafte v ta namen že uredilo potrebne prostore, naročili pa so že tudi potreben inventar. Prijavljenih imajo okoli 80 otrok, rešiti pa bo potrebno še vprašanje vzgojiteljice. —ce
»Obmurski tednik,, 31. marca 1955
5
Pismo iz Ivanjc
Občinska cesta - pa v takem stanju
Mnogo se je že govorilo in pisalo o regulaciji Ščavnice, toda dalje od tega še nismo prišli. Treba se je že enkrat resno lotiti dela, o čemer so nas prepričali tudi dogodki zadnjih dni; potok je namreč prestopil svoje bregove in nas odrezal od glavne ceste. Take neprijetnosti se ponavljajo iz leta o leto, škodo pa je težko preceniti, saj je naravnost ogromna zlasti ob poznejših poplavah, ko voda uniči pridelke, umaže seno in je naposled tudi leglo povzročiteljev živinskih bolezni.
Ne samo, da v času takih poplav ne moremo nikamor, tudi naši otroci ne morejo redno obiskovati pouk v šoli. Nekateri izmed njih imajo celo 10 km do negovske šole. In kako naj pridejo tja, ko pa je domala povsod vode do kolen?
Tudi občinska cesta, ki vodi iz Stavešinec v Gor. Ivanjce in dalje proti Negovi, je v obupnem stanju. Kdove kdaj je zadnjič dobila prgišče gramoza? Pridni vaščani sicer vsako leto očistijo cestne jarke, toda zemljo vržejo kar na cesto, da je potem tamkaj blata na pretek. Če pa pridrvi voda. potem vse skupaj odnese in opravljeno delo je zaman. Cesta je ponekod celo nižja kot ostala tla, zato pa za promet skorajda nesposobna.
Vaščani bi radi pomagali, toda kje dobiti gramoz. V bližini ga nimajo, zato bi ga morali pripeljati od Mure. Izredno dobrodošla jim bo pomoč radgonske komune in vinogradniškega gospodarstva. Za potrebe tega posestva so lani v jeseni zgradili tukaj večji goveji hlev, do katerega pa je dostop zelo otežkočen.
Saj so morali o Stavešincih iztovarjati gradbeni material iz kamionov in ga potem s vprežno živino odvažati na gradbišče!
Cesto bi torej bilo treba čimprej temeljito popraviti, jo zvišati in s potrebnimi kanali narediti pot vodi, da ne bo več rušila in odnašala.
J. K.
Pokrajina se bo znebila bele odeje. Pomlad je pred durmi. Obmurske poljane bodo oživele. Hej. orač, le poženi konjiče!
Šolski odbor nižje gimnazije v Lendavi
čaka mnogo dela
Prejšnjo nedeljo se je sestal šolski odbor lendavske nižje gimnazije. Na sestanek so prišli tudi zastopniki šolskega odbora osnovne šole, otroškega vrtca in ljudske oblasti. Ko so se odborniki seznanili z nalogami in pravicami šolskih odborov, so izvolili za predsednika tov. Cigit Kolomana. Po-
tem je pa ravnatelj gimnazije prikazal stanje, v kakršnem se nahaja šola, in probleme, s katerimi se mora boriti učiteljstvo.
Šolska zgradba je že stara čez 60 let in tako sedanjim zahtevam ne odgovarja več. Zlasti občutno je pomanjkanje prostorov, saj obiskuje šolo že 418 dijakov. Zaenkrat nameravajo urediti kletne prostore, kjer bi lahko imeli pouk za ročna dela. Šola nima tudi potrebnega dvorišča, zato so že predlagali Ljudskemu odboru mestne občine, da bi naj zaprl Kovačevo ulico. Potrebno pa je skupaj s šolskim odborom osnovne šole rešiti vprašanje gradnje novega poslopja. Drugi problem predstavlja pomanjkanje učnega kadra. Sedaj poučuje 15 učiteljev in profesorjev, potrebni pa so še najmanj trije.
V zimskem času so dijaki začeli pogosto izostajati od pouka. Tega so pa v večini primerov krivi starši, ker so otroke uporabljali za razna dela, dekleta pa predvsem za pletenje cekarjev. Zato bo šolski odbor moral nekaj ukreniti, da se tako izostajanje v bodoče prepreči. V šoli imajo tudi mlečno kuhinjo, v kateri dobi vsak dan 160 dijakov malico. Da bi pomagali slabšim dijakom. so organizirali krožke za nemški jezik in matematiko.
Prvič po vojni:
obisk ljutomerskih pevcev v Križevcih
Ljutomerski moški pevski zbor, ki je pred nedavnim gostoval v Križevcih pri Ljutomeru, je dobro naštudiral program slovenskih narodnih. umetnih in partizanskih pesmi.
Izvajane pesmi resda niso bile posebno težke, vendar pa moramo priznati, da so pevci v tako obsežen program vložili mnogo truda in prostega časa. Pri petju pesmi Domovini, Bohor, o kresu. Žabja svadba in še nekaterih je bilo občutiti mo-
noličnost zbora, medtem ko je bilo v ostalem delu programa zaznavno, da so posamezni pevci še preveč navezani na note in pri tem kaj radi pozabiio na svojega pevovodjo. Zelo pa so presenetili solisti. Milka Seršenova je med drugimi lepo zapela pesem Talcem, tovariš Žunec, ki je tudi vodja zbora, pa arijo iz Leharjeve operete Zemlja smehljaja.
Koncert je, to lahko trdimo, dosegel popoln uspeh, škoda le, da je bil obisk bolj slab. Kljub temu pa so bili poslušalci zelo zadovoljni, prav tako pa tudi pevci, ki so vsi do zadnjega nastopili kljub slabemu vremenu.	(nb)
Glas iz Radgone
Že večkrat sem v časopisih zasledil vesti, da se mojstri nočejo sprijazniti s pravicami, ki jih imajo vajenci. Tudi »stric Hongapaj« je v zadnjem pismu zasledil take pojave v Radgoni. Ni se zmotil, zdi se mi pa potrebno še nekaj več napisati o teh stvareh.
Mnogi mojstri nočejo razumeti, da je vajenec oseba, ki se uči določenega poklica ali obrti, kot pravi
uredba. Vse to kaj radi posplošijo in prilagodijo svojim koristim. Ni še dolgo, ko sem celo na glavni ulici slišal neko gospodinjo, ženo nekega mojstra, ki je grede v cerkev naročila vajencu, da ji naj pomete kuhinjo. Tudi delovni čas se zdi mojstrom prekratek. Zato že v prvem letu uka od vajenca zahtevajo, da mora delati najmanj deset ur na dan. Morda bi še to vajenci nekako prenesli, toda posredi še navadno pridejo pomočniki. Ti so se pa učili še v dobi »vajenskega hlapčevstva« in sedaj uporabljajo vse tiste metode, ki so bile tedaj v navadi. Poleg vpitja in zmerjanja je vajenec deležen še blagohotnih« klofut kajti prevladuje še mnenje, da vajenec ne more postati pomočnik, če ne vzdrži vseh telesnih kazni.
V takem vzdušju in v takih pogojih tudi vajenci težko napredujejo in se bolj slabo učijo. Pa tudi te metode poučevanja so sramotne za naš čas, zato je pa potrebno, da pristojni organi mojstre v takih primerih najstrožje kaznujejo. J. K.
V LJUTOMERU
MODERNO
KOPALIŠČE
Jutri, v petek: slavnostna položitev temeljnega kamna
Novo kopališče — to je že davna želja prebivalcev prleške metropole. Polemike okrog te važne higienske ustanove so doslej vedno obtičale v pomanjkanju denarnih sredstev, vesti zadnjih dni pa napovedujejo, da bodo tudi ta gordijski vozel naposled le presekali.
Poslopje novega kopališča naj bi stalo v bližini modernega kegljišča, na prostoru, kjer je še lani maličila mestno obličje razdrapana lesena baraka. Notranjost bo najmoderneje opremljena: ljudje bodo lahko deležni blagodati kadne, tušne in parne kopeli. Vodo bodo greli s posebnimi električnimi grelci. Naenkrat se bo lahko kopalo najmanj 50 prebivalcev. 
Gradbeni material bo kmalu na mestu; zato so lahko prišli tudi tako daleč, da bodo že jutri, v petek popoldne ob 15. uri položili temeljni kamen bodoči zgradbi. Na to pomembno slavje so vabljeni vsi Ljutomerčani in okoličani.
Vlomilci so se ujeli in prejeli zasluženo kazen
Jože Mavrič, kovač od Benedikta v Slov. goricah, je s svojimi kolegi večkrat vlomil v trgovine kmetijskih zadrug. V noči od 17. na 18. november 1952. leta je v družbi Konrada Kurija in Janeza Mariča »obiskal« trgovino KZ pri Negovi. S posebno pripravo je razbil na vratih trgovine, visečo in zaklenjena ključavnico. Iz trgovine so odnesli za 131.000 din blaga.
V noči od 20. na 21, november istega leta so vdrli v kmetijsko zadrugo v Spodnji Ščavnici. Pod oknom so prebili zid in — hajd v trgovino! Pri tem podvigu so poleg Mavriča sodelovali še Kuri in Mavričeve sestre: Marija, Zinka, por. Kaučič, in Alojzija, por. Zorko. Ženske so bile zaposlene kot stražarji in nosači. Razpečavale so blago. Odnesli so go v vrednosti 729.000 din.
Vedno pa tudi niso uspeli. Pri vlomu v stogovsko) zadrugo so bili pregnani, ravno ko so razbijali ključavnico na vratih.
Prvotni neuspeh jih ni odvrnil od nameravanega dejanja. V noči od 29. na 30. marec lani se jim je posrečilo. Prebili so zid pod oknom in odnesli za 400.000 din blaga. Pri tem poslu je dobro opravila izpit za »vlomilca« Ivanka Gamzerjeva iz Pogleda. Izbirala je predmete v trgovini, ker pač vsi niso mogli skozi majhno luknjo v zidu. Nekaj podobnega bi lahko dejali tudi za Miroslava Gamzerja. Že v bivši Jugoslaviji je sodeloval s kolovodjem Mavričem in se izpopolnjeval v vlomilski umetnosti. Pred drugo svetovno vojno sta bila oba kaznovana na 8 let težkega zapora zaradi ropar-
skega napada, vlomov in ponarejanja, bankovcev.
Svoje vlomilsko delovanje so usmerili tudi na področje ptujskemu okraja. V noči od 29. na 30. april lani so vlomili v kmetijsko zadrugo v Cerkvenjaku in odnesli za 800.000 din različnega blaga. V načrtu pa so imeli še več akcij.
Naropano blago so odnašali na svoje domove. Spravljali so ga v magazine — bunkerje. Pri Frideriku Mavriču (oče poglavarja vlomilcev) so imeli kar tri: dva pod stiskalnico, enega pa pod šupo. Bile so to prave hladilnice, da se blago ne bi pokvarilo. Prenašali so ga kur na ramenih, prevažal ga je pa v senu tudi Franc Kocbek od Benedikta.
Vlomilci niso izvrševali svoje obrti iz kakšne potrebe ali socialne stiske. Mavrič je bil dobro stoječ kovač pri Benediktu, Kocbek ima okrog 10 ha zemlje, najslabše stoječ Gamzer pa tudi majhno posestvo.
Vedno so dobro opravili svoj posel. Na mestu dejanj niso pustili nobenih sledov. So pa odnašali blago eden drugemu iz bunkerjev. Mavričeva žena Zinka je odnesla več blaga in rut, misleč, da ostali nimajo prave evidence nad zalogo. To je verjetno sklepala iz stanja v posameznih trgovinah.
Ko pa so prodajali blago, so se ujeli. Javni organi so kmalu zvedeli, da je v prometu ukradeno blago, in tako so se vlomilci znašli pred sodiščem.
Javna razprava je bila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Kolovodja Jože Mav-
rič bo moral sedeti za rešetkami 18 let, njegov namestnik Miroslav Gamžer 14 let, sodelavci Kuri 8 let, Marija Mavrič. 2 leti in 2 meseca, Zinka Kaučič 4 leta in 8 mesecev, Alojzija Zorko 4 leta in 6 mesecev, Ivanka Gamzer 4 letu, Janez Marič 5 let, njegov brat Rudi 1 leto in 6 mesecev. Terezija Jevšnik 2 leti in 6 mesecev, Franc Kocbek 1 leto in 5 mesecev, Peter Marko 1 leto, Anton Markež 3 mesece in Friderik Mavrič 6 mesecev. Vse je doletela kazen strogega zapora. Kupci ukradenega blaga pa so dobili po več mesecev zapora.
Kratke iz Križevec v Prekmurju
Preteklo nedeljo je bil zaključek tečaja RK. katerega je obiskovalo 22 deklet iz celotne občine. Po uspešno opravljenem izpitu so se tudi izkazale s pestro kulturno prireditvijo — kratko dvodejanko »Gospa Kordula« in pevskimi točkami. V Križevcih že dolgo ni bila nobena prireditev tako obiskana. Nato so pa še priredile prijetno in veselo čajanko, na katero so povabile mladince in odbornike vseh organizacij. Vsa dekleta pa so tudi obljubila, da bodo poskušala čimveč pridobljenega znanja izkoristiti, posebno pri delu Rdečega križa.
Letošnji občni zbor »Društva prijateljev mladine« je pokazal, da tudi pri nas mnogo ljudi želi pravo socialistično vzgojo. Kritično so pregledali uspehe v preteklem letu, ki pa so bili precej skromni. Najbolj so sc izkazali pri organizaciji novoletne jelke, s čimer so zelo razveselili otroke. Vse premalo pa se je
posvečalo pažnje borbi proti alkoholizmu in vzgoji staršev. V Križevcih bi bilo potrebno ponovno otvoriti otroški vrtec, saj je ta že prej obstojal. Z večjo povezavo z vsemi organizacijami, posebno z ZKS SZDL in RK. bodo verjetno v tem letu zabeleženi večji uspehi.
M. F. 
Prepir in nož
v ženski roki
69-letna vdova Ana Dončec iz Šalovec se je prepirala s svojo svakinjo zaradi rejenke, ki je pri svakinji in sc je namenila poročiti. Menda Dončecevi ni bilo prav, da bo po svakinji dedovala rejenka in da bi prišel moški k hiši, ampak je na tihem računala, da bo vse posestvo ostalo njej. V prepiru pa je zgrabila za nož in z njim vrezala rejenko v roko. Za lahko telesno poškodbo je bila kaznovana s 1500 dinarji in plačati ima vse stroške.
Zadružniki v lendavski okolici za napredek
Prejšnjo nedeljo so se sestali člani odseka za poljedelstvo in živinorejo. Sklenili so, da bo zadruga še v tem mesecu kupila štiri plemenske bike, ki jih bodo dobili zadružniki v Mostju. Petišovcih in Dolgi vasi. Dokončno bo potrebno likvidirati tuberkulozno živino, ki je imajo največ v Treh mlinih. Poleg tega bodo za okuženo živino prepovedali pašo na skupnih travnikih. V Banuti pa bodo imeli razne poskusne akcije. Govora je bilo tudi o umetnih gnojilih, ki jih bo odsek pravočasno priskrbel.	—ce
Mostje
Okolica starega Mostja je bila v zadnjih dveh tednih zopet pod vodo. Kobiljski potok je prestopil svojo strugo in pokril tudi nizek leseni most na glavni cesti v smeri Mostje-Lendava in zato so morali ustaviti ves promet. Vprašanje gradnje mostu na Kobiljskem potoku se vleče že vseskozi od osvoboditve in je zelo resen problem. Čas bi že bil, da ga enkrat rešimo!
-ce
Izpred sodišča
Zaradi otroških
doklad . . .
Irena Topolnik na prijavi za otroško doklade ni navedla, da je lastnica zemljišča v izmeri 75 arov in je zaradi tega že od 1. maja 1953 prejemala otroške doklade mesečno 3000 dinarjev. Okrožno sodišče jo je zaradi napačnih navedb obsodilo na 2 meseca zapora, plačilo vseh stroškov in na povrnitev neupravičeno izplačanih doklad Zavodu za socialno zavarovanje v M. Soboti v znesku 60.000 dinarjev.
Tudi Janez Balek iz M. Sobote ni navedel vsega zemljišča' na prijavi in je na podlagi takih neresničnih navedb prejemal od 1. decembra 1952 otroške doklade. Okrožno sodišče ga je obsodilo na 1 mesec zapora, plačati mora vse stroške, Zavodu za socialno zavarovanje pa vrniti 45.500 din.
Zajci so ga zapeljali
Štefan Horvat iz Ižakovec se je dogovoril z upravnikom lovišča »Prekmurje«, da bo zajce, ki se slučajno ubijejo pri lovu z mrežami, prevzel in oddal podjetju Perutnina v Soboti. Denar pa bi bil moral nato oddati upravniku. Tega pa ni storil, ampak si ga je obdržal in ga porabi). Nabrala se je lepa vsota 20.235 din, ki jo bo moral povrniti upravi lovišča. Plačati bo moral tudi vse stroške. Poleg tega je bil pogojno obsojen na dva meseca zapora.
S smučko po glavi
K Francu Flisarju, kmetu iz Markišavec, je v januarju prišel gostilničar iz Gorice V. D., da bi sc pogovorila o plačilu nekih davkov. Flisar pa ni hotei o tem nič slišati in je gostilničarja nagnal iz hiše. Ko je D. stal pred hišo, je prišel k njemu Flisar, ga zmerjal, potem pa še zgrabil za smučko, ga večkrat udaril in mu prizadejal poškodbe na glavi in hrbtu. Sodišče ga je obsodilo na 6000 dinarjev kazni in na plačilo stroškov v znesku nad 2000 dinarjev.
Zgodba o kolesu
Krivo je bilo pravzaprav vino, a sodišče seveda tega ne upošteva. Takole je bilo. Stefan Papič iz Moravce, že precej v letih, je delal v M. Soboti. Po delu se je pa napil. Kje povsod je pil, ne vemo. Nazadnje je še pil v gostilni Flegar. Tam nekje je izgubil kolo. Kako sc je to zgodilo, tudi ne vemo. Vemo pa, da je Papič drugi dan napravil na postaji Ljudske milice v Murski
Soboti lažno prijavo. Trdil je, da ga je neznan človek v bližini Moravec napadel, ga udaril s kolom po glavi tako, da je nezavesten obležal. Ko se je po en in pol ure zopet zavedel, ni bilo napadalca nikjer, izginilo pa da je tudi kolo s cekrom, v katerem je imel majhno sekiro in denar iz denarnice, ki ga pa ni bilo veliko. Vse te navedbe si je Papič gladko izmislil. Kajti kmalu za tem se je. oglasil neki kmet iz Moščanec, ki je kolo pred Flegarjem na travniku našel in to prijavil. Medtem je tudi Milica ugotovila, dal je bila prijava neresnična. Sodišče ga je obsodilo na denarno kazen.
Lahkovernost ljudi je izrabljal
Franc Novak, bivši administrator iz Lukavec, je znal dobro izkoristiti lahkovernost nekaterih ljudi. Od Ivanke Horvatove je dobil za njenega v ptujskem zaporu priprtega moža hrano v vrednosti 700 din, od Murije Štruclnovc za 1000 din in od Uršule Markrabovc za 700 din, zatrjujoč, da jo bo odnesel v zapore. V resnici pa jo je sam pospravil. Razen tega je 3. januarja odnesel iz kurnika Marije Cvetkove enajst kokoši. Dobil je 6 mesecev zapora, sedaj pa je na ljutomerskem sodišču v preiskavi zaradi izvršitve večje tatvine.
750 litrov vina je zatajil
Rudolf Mojcenič, kmet z Novega vrha. je 11. novembra lani zatajil komisiji 750 litrov žlahtnega vina. Nadalje sc je članom komisije zlagal, da ima le kis v tristolitrskem sodu. Hotel se je namreč izogniti plačilu prometnega davka. Kaznovan je bil z 10 meseci zapora.
Franc Orgulič, delavec z Murskega vrha, ni plačal preživnine za svojega nezakonskega otroka. Na svojo obveznost je pozabljal vse od leta 1946. Kaznovan je bil z 1 mesecem zapora.
Alojz Kozar s Plitvičkega vrha je s palico pretepel svojo hčer Marijo tako močno, da ji je prizadejal lažje telesne poškodbe. Moral bo sedeti 20 dni.
JUGOSLOVANSKA LOTERIJA POROČILO 0 ŽREBANJU SREČK 67. KOLA (PLAN II) dne 25. marca 1955 v Bjelovaru
Srečke, ki se končujejo s spodaj označenimi številkami
6940
217210
429990
648820
14591
23411
281481
o
2972
258942
515572
590012
748422
785192
089255
554185
449755
462065
954
5794
5594
89544
010694
5995
790595
556
0186
76126
285446
546226
so zadele dobitek dinarjev
5.000.—
40.000.	—
50.000.—
100.000.—
30.000.	— 50.000.—
40.000.— 100.— 10.100.—
50.100.	—
40.100.	—
50.100.	—
40.100.	—
50.100.	— 100.—
50.100.— 100.100.— 100.100.—
40.100.—
2.000.—
5.000.	—
5.000.—
20.000.—
500.000.—
5.000.—
50.000.	—
2.000.— 5.000.—
20.000.	— 40.000,—
1,000.000.—
Srečke, ki se končujejo s spodaj označenimi številkami
592206
644686
07
17
677
17057
593897
546887
740577
8
28
5628
96908
78348
249188
0499
47899
731409
so zadele dobitek dinarjev
40.000.	—
40.000.	— 1.500.—
500,— 5.000.—
20.000.	—
40.000.	—
40.000.—
40.000.	—
50.000.	— 100.— 300.—
5.300.— 20.100.— 20.100.— 50.100.—
10.000.— 30.000— 40.000.—
Skupno je bilo izžrebanih 275.127 dobitkov in 2 premiji v skupni vrednosti 53 milijonov 600.000 dinarjev.
Dobitek 100.000 dinarjev je zadela srečka štev. 648820, ki je bila prodana v Novi Gorici.
Srečnega dobitnika prosimo, da predloži navedeno srečko zaradi izplačila Jugoslovanski loteriji, direkciji za LRS v Ljubljani, Beethovnova 10.
6
»Obmurski tednik«, 51. marca 1955
NOVICE IZ MOSTJA
Malokdaj se sliši in piše o naši vasi, vendar pa prebivalci Mostja niso tako zaspani ljudje, kot bi lahko nekdo mislil. Zlasti mladina je precej razgibana. Letošnjo zimo so dekleta imela tečaj za pletenje cekarjev. Nameravali smo uprizoriti tudi kako igro, vendar se je pa izbira po krivdi nekaterih tovarišev zavlekla vse do pomladi in zato najbrž letos ne bomo mogli ničesar uprizoriti, ker bo pač kmalu oživelo delo na polju, nekateri pa bodo spet odšli na sezonsko delo.
Oživelo pa je tudi delo v SZDL in RK. Uspelo nam je ustanoviti postajo za prvo pomoč, kar nam bo v veliko korist, saj smo prej morali za vsako malenkost hoditi k zdravniku v Lendavo, kar pa ni kratka pot. Sedaj je še postaja brez potrebnega materiala in zato bo potrebne to čimprej urediti.
Slabo pa kaže v PGD. Čimbolj prihaja pomlad, tem manj gasilcev je. Temu vzrok je odhajanje na sezonsko delo in zato se tudi mnogi ne morejo uveljaviti kot stalni člani. Potrebno pa je, da se čim več žena vključi v vrste gasilcev, kajti le tako bomo imeli stalno četo, ki bo pripravljena za pomoč v vsakem slučaju.
Pred kratkim je tov. Vohar, kmetijski tehnik iz Lendave predaval o uporabljanju umetnih gnojil. Predavanje so poslušali skoraj vsi vaščani. Želimo pa še več takih predavanj, posebno pa še o živinoreji.
Pred občnim zborom TD na Gomili
Turistično društvo na Gomili, najvišji izletniški točki Prlekije, šteje sedaj že 126 aktivnih in podpornih članov; raztreseni so po turističnem področju občin Juršinci, Kostanj, Bučkovci in Videm ob Ščavnici. V prihodnosti pa si bo društvo prizadevalo, da bo privabilo v svoje vrste tudi več juridičnih članov, množičnih organizacij, ki v svojem delovanju in stremljenju zasledujejo iste smotre: boriti se. za napredek na našem podeželju, izkoristiti ponujajoče se prirodne lepote in jih približati kar največjemu krogu izletnikov in delovnih ljudi v domovini!
Na svoji zadnji seji je odbor TD sklenil, da bo društveni občni zbor v nedeljo, dne 24. aprila na Gomili. Pričel se bo v ranih popoldanskih urah. Društveni voditelji pričakujejo, da se ga bodo udeležili vsi člani, upajo pa tudi, da bodo lahko v svoji sredi pozdravili zastopnike Turistične zveze Slo-
venije, bližnjih okrajev in občin, kajti le množično zbrani bodo lahko prav manifestirali svojo pripravljenost za nadaljnje napore pri elektrifikaciji prleškega Triglava in njegove okolice.	V. 
Soboška kronika
Rodile so: Anica Šipoš. — Gabrijela, Marija Gornjec — Janeza, Rozina Stepanovič — Milana, Elizabeta Lukman — Ernesta, Marija Kovač — Marijo, Verona Raj — Irmo, Marija Cipot — Jožico, Jolanka Mikola —Vladota, Marija Matjašec — Ireno, Ana Gyorek Felicito, Ana Moravec — Gabrijelo, Frančiška Balažek — Franca, Anica Horvat —Jožeta; Rozina Antolin — Jožeta, Marta Žalik — Jožeta, Alojzija Hauko Jožico, Marija Lipič — Dragico, Terezija Fujs — Majdo, Irena Bencak. Dragico, Marija Hojski — Dragico, Marija Konje Aleksandra, Alojzija Čarni — Jožeta, Klara Dervarič — Jožefo, Terezija Jančar — Marijo, Rozalija Horvat,— Marijo, Marija Salaj — Miro, Fanika Klančar
—	Vladimirja, Ivanka Magdič — Janjo, Veronika Svetanič — Tatjano, Antonija Lukač
—	Olgo, Katarina Šarkozi — Milana, zabeta Kohek — Pavlo, treba Smodiš — Aleksandra, Veronika Maučec — Jožefa, Marija Hauko —Franca, Ana Duh — Anico, Angela Sočič —Dragico,  Kristina Drvarič — Marijo in Erna Pӧrš — Jožico.
Umrli so: Alojz Cipot iz Rakičana, Katarina Franko iz M. Sobote, Rozalija Serec iz Rakičana, Milan Lukovnjak z Janževega vrha, Alojz Gomboši iz Bakovec, Marija Baranja iz Černelavec, Kristina Bežan iz Sodišinec, Janez. Majer iz M. Sobote, Olga Zemljič iz Černelavec, Alojz Kar iz M. Sobote, Franc Zrinski iz Rakičana, Marija Horvat iz M. Sobote in Marija Kuzma iz Črnc v Apaški kotlini.
Poročili so se: Viktor Pestner in Blagorodna Jančulovič, delavca in Černelavec; Franc Zidar, Sitar, in Anica Slemenšek, bolničarka; Ivan Vučkič in Marjeta Farič, oba uslužbenca iz M. Sobote.
Pojasnilo
V deseti številki našega tednika smo na prvi strani objavili članek  pod naslovom »Več družbene zavesti v naša socialistična -podjetja«, v katerem smo med drugim zapisali, da so na zadnji seji obeh zborov OLO Ljutomer razpravljali tudi o malomarnem gospodarjenju v podjetjih »Slikoplesk« in »Elektro-radio«.
V ljutomerskem okraju posluje dvoje podjetij pod naslovom »Elektro-radio«, zato zgoraj omenjeni članek dopolnjujemo v toliko, da je v njem mišljeno istoimensko podjetje v Gor. Radgoni, ne pa tudi v
ljutomersko podjetje, ki po informacijah Tajništva za gospodarstvo pri OLO Ljutomer zelo dobro in uspešno posluje.
Uredništvo
Tedenski koledar
Nedelja, 3. aprila— Žarko Ponedeljek, 4. aprila — Izidor Torek, 5. aprila — Irena Sreda, 6. aprila .Viljem Četrtek, 7. aprila — Herman Petek, 8. aprila — Albert Sobota, 9. aprila — Tomaž
SPOMINSKI DNEVI
4. 1942 — Prva konferenca med slovenskimi in hrvatskimi partizanskimi funkcionarji v Grbalu pri Brodu ob Kolpi; 1943 — Ustanovljen prvi koroški partizanski bataljon, napad na Mežico.
6. 1941 Nemčija in Italija napadeta Jugoslavijo. Bombardiranje Beograda in Splita; 1941 — uri zjutraj frontalni napad na meji ob  Kučnici. Na Cankovi in v Strukovci zbrana vojskah rezervisti so se v glavnem ob prvih strelih razbežali —
dva sta bila ranjena. Na Muri graničarji ob umiku razstreljujejo mostove, ob 7. uri pridejo Nemci v Soboto. Hauptman dr. Steber zahteva 20 talcev — Srbov. Gauleiter Pollak Peppi, glavni vodja KB, sestavi svojo listo Slovencev z Josipom Velnarjem, starosto Sokola na čelu. 
7. 1943 — Začetek procesa proti 37 koroškim Slovencem. 13 Slovencev je bilo obsojenih ha smrt, 24 pa na ječo od 2 do 20 let. 1941 — Nemci ob sodelovanju KB aretirajo v Soboti 25 nezanesljivih oseb, nekaj jih imajo zaprtih v Sokolskem domu, med njimi je aretiran tudi Kardoš Ali, vneto pa iščejo Štefana Cvetka.
9. 1848 — Deputacija s Kranjskega je dospela na Dunaj, kjer je izročila zahteve Slovencev.
Dr. Gabrijel Kastelic
zdravnik - specialist za notranje bolezni, je odprl
zdravniško ordinacijo
-V M. Soboti  Štefana Kovača 2. Ordinira vsak dan od 2. do 3. ure popoldne.
Obvestilo
Občinski ljudski odbor v Puconcih razpisuje na podlagi 3. člena Uredbe o prodaji hiš splošnega ljudskega premoženja (Uradni list št. 17-101/53) 
javno dražbo
Dražba bo 11. aprila 1955 ob 12. uri na dvorišču zgradbe, ki je predmet prodaje — v Puconcih št. 105.
Zgradba je lesena, z opeko krita, velika 9-krat 4 m, potrebna večjega popravila.
Izklicna cena 32.400 din.
Kupci naj se javijo v naši pisarni, kjer lahko dobijo potrebna pojasnila.
Občinski ljudski odbor Puconci
SEJMI
Beltinci: Živinski sejmi vsako prvo ih tretjo sredo v mesecu. —Bogojina: Živinski sejmi vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu. — Dobrovnik: Živinski in kramarski sejem 5. aprila, živinski sejem vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu. — Grad: živinski sejem vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. — Lendava: živinski sejem vsak torek v tednu. — Mačkovci: vsak prvi petek v mesecu živinski sejem. — Prosenjakovci: živinski sejem vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu. — Puževci: živinski sejem vsak prvi torek v mesecu.— Šalovci: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu živinski sejem. Tišina: živinski in kramarski sejem 10. aprila, živinski sejmi vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. Turnišče: 7. aprila živinski in kramarski sejem, živinski sejmi prvi in tretji torek v mesecu, svinjski sejem vsak četrtek v tednu.
KMETIJSKA ZADRUGA
Črenšovci
razpisuje mesto
upravnika
za vodjo kmetijskega posestva in dveh trgovskih obratov. — Pogoji: popolna srednja kmetijska šola in da je vešč trgovskega poslovanja. Zaželjena tudi praksa iz kmetijstva. Plača bo določena po kolektivni pogodbi.	
KINO
SLATINA RADENCI: 2. in 3. aprila ameriški film »Klown« — 7, aprila švedski film »Dobri vojak Burne — 9. in 10. aprila ameriški barvni film »Kapitan Horacih«. 
ČEPINCI: 3. aprila ameriški film »Pet prstov«  10. aprila ameriška barvna risanka »Veselo in brez skrbi«.
»PARK« M. SOBOTA: od 1. do 3. aprila angleški film »Matejevi sinovi« 5. do 7. aprila angleški film »Pozivnica«.
VELIKA POLANA: 3. aprila ameriški film »Veselo in brez skrbi«— 10. aprila jugoslovanski film »Major Bauk«.
MALI OGLASI
VAJENCA za mizarsko stroko sprejmem. — Ludvik Farič, mizarski mojster Murska Sobota, Štefana Kovača ulica.
DVOJE STAVBISČ prodam v M. Soboti. — Informacije:  M. Sobota, Mladinska 2.
ELEKTROMOTOR 13 in pol KW, kratkostični, kupim. — Jože Nemeš, Tešanovci št. 19.
KROVNO SLAMO, večje količine, kupimo. Opekarna Nemčavci.
POSESTVO 3 ha prodam. Cena ugodna! Zglasiti se: Pršetinci 24, Tomaž pri Ormožu. 
BREZOBRESTNO POSOJILO dam tistemu, ki mi preskrbi stanovanje. — Ponudbe poslati na upravo lista pod »Upokojen par brez otrok«.
GOZD IN TRAVNIK prodam v Predanovsih. — Poizvedbe: gostilna »Titan«, Černelavci.
HIŠO, 65 arov zemlje in stavbno parcelo prodam. — M. Sobota, Lendavska c. 54.
GOSPODARSKEGA POMOČNIKA sprejmemo v službo. Plača po tarifnem pravilniku. Gostilna »Pri grozdu«, M. Sobota.
LEPO OGRAJENO PARCELO, sončna lega, možna je gradnja pritlične ali nadstropno hiše, prodam. Naslov v upravi lista.
5 PANJEV AŽ s čebelami in 4-cilindrski mo-
tor Puch prodam. Cena po dogovoru Koloman Kranjec, Stanjevci 20.
GRADBENO PARCELO kupim v M. Soboti ali na periferiji M. Sobote. Ponudbe poslati na upravo Obmurskega tednika pod oznako »Gradbena parcela«.
ESPERANTO SE LAHKO NAUČITE z dopisnim tečajem. Prvo lekcijo pošlje proti predložitvi 50 din Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva c. 7.
Tajništvo za notranje zadeve OLO M. Sobota
obvešča
Redna letna registracija motorjih vozil avtomobilskih priklopnikov, traktorjev in njih prikolic se prične dne 7. IV. in traja do 13. IV. 1955. Registracija za območje bivšega soboškega okraja bo dne 7. 8. 9. in 13. aprila 1955 v Murski Soboti na dvorišču garaž avtobusnega podjetja SAP, za območje bivšega lendavskega okraja pa dne 11. in 12. aprila 1955 v Lendavi pred bivšimi zapori.
Lastniki oziroma upravitelji vozil naj pripeljejo k tehničnemu pregledu čista in podmazana vozila. Vozila morajo biti v brezhibnem stanju, sicer se prometno dovoljenje ne bo podaljšalo. Evidenčne tablice morajo biti nanovo prebarvane in čitljive. Kmetijske zadruge in kmetijska posestva, ki želijo uporabljati poljedelske traktorje za prevoz po javnih cestah ha območju gospodarske enote, naj vložijo prošnje za izdajo dovoljenja z utemeljitvijo ter pripeljejo traktorje k pregledu v zgoraj navedenih dneh.
Po končani redni letni registraciji ne bodo smela voziti v javnem prometu motorna vozila, za katera ne bo podaljšana veljavnost prometnega dovoljenja za leto 1955.
Taksa za motorna kolesa znaša 2075 dinarjev, za kombinirane in poljedelske traktorje 1075 dinarjev, za vsa ostala motorna vozila in njih prikolice pa 3075 dinarjev.
Iz pisarne
Tajništva za notranje zadeve
Grad
Pred dnevi je bila seja uprav nega odbora KZ pri Gradu, kajti v kratkem bo moral biti občni zbor zadruge. Poleg priprav za občni zbor so razpravljali tudi o nevest nem in neodgovornem delu upravnika zadruge tov. Sodca. Odbor je sklenil, da se mu da odpoved, sprejeli pa bodo honorarnega upravnika.	M
Ivanjševci
Prebivalci Ivanjševec  so doživeli tragičen-dogodek. Žrtev je bil spet triletni otrok J. Fekonje, ki je kuhal drožje za žganje. Prevreto vodo je zlil v nezavarovano posodo, v katero je po nesrečnem naključju padel njegov sinček in obležal v njej z večjim delom telesa. V hudih mukah, ki so se odražale na opečenem in zvijajočem se telescu, je mali ponesrečenec naposled izdihnil.
Koliko opozoril- je že bilo, toda brezvestni starši jih ne upoštevajo. Večkrat je vmes tudi alkohol, ki še poveča krivdo odraslih ljudi. Zato se izogibajmo takih nesreč!	J. K.
Šport — šah
M. Soboti se obeta
velik nogometni dogodek
V petek:
Vojvodina (Novi Sad) : Sobota
Ob zaključku dela v uredništvu smo zvedeli, da bo jutri, t. j. v petek ob 14. uri popoldne na nogometnem igrišču v M. Soboti zanimivo nogometno srečanje med izbrano enajstorice) novosadske Vojvodine in domačim moštvom NK; Sobote. Za veliko tekmo, ki bo v Soboti redek dogodek, vlada v prekmurski metropoli izredno veliko zanimanje. Zaloga vstopnic bo kmalu pošla, čeprav je treba za sedišče plačati 150, za stojišče pa 100 din. Zato priročamo ljubiteljem nogometa in zvestim navijalcem, da si ob pravem času omislijo, karte, sicer bodo prikrajšani za pravcati športni užitek. Predprodaja vstopnic je pri tov. Viliju Debelaku, poslovalnica »Koloniale« na Titovi cesti, lahko pa si jih naročite tudi po telefonu. Kličite telefonsko številko 006, centrala OLO.
Moštvo Vojvodine bo nastopilo v kompletni ligaški postavi. Soboško moštvo nastopi v naslednji postavi: Can, Šubad, Klanjšček, Merica, Norčič, Zelko, Humar, Šakal, Maučec, Horvat in Sečko I. Za rezervo je določen znani igralec Sobote tov. Mirko Babič.
Nafta poražena v Čakovcu
NK. Nafta : NK Jedinstvo 3:5 (1:4)
Naftino igrišče, ki je bilo v zadnjih dveh tednih pod vodo, je onemogočilo odigranje prijateljskih srečanj na domačem terenu. Tako so bili lendavski nogometaši zadnji četrtek gostje. NK Jedinstvo v Čakovcu.
Igra je že v prvih minutah pokazala, da sta se obe enajstorici dobro pripravili za spomladansko tekmovanje. Vratarja obeh moštev sta imela polne roke dela. Prvi so bili uspešni domačini, vendar je Nafta kmalu po Gregorju izenačila. Nato je bil poškodovan levi branilec Nafte Lebar, kar je občutno vplivalo na potek igre do konca prvega polčasa, saj so domačini v zadnjih 'petnajstih minutah dosegli kar tri gole.
Oba moštva sta v drugem polčasu izmenjala nekaj igralcev, vendar tempo igre ni popustil. Po dveh iznenadnih prodorih je Nafta znižala rezultat na 4:3. Izgledalo je, da bodo gostje vsak čas izenačili, saj so v tem delu imeli več od igre, kakor doma-
čini, vendar so napadalci preveč oklevali. Domačinom je nekaj minut pred koncem igre uspelo povišati rezultat še za en gol. Po pokazani igri obeh moštev bi bolj odgovarjal nerešen rezultat.
Pri Nafti bodo morali  še do začetka prvenstva rešiti vprašanje ožje obrambe, ki za moštvo predstavlja pereč problem.
Sobota : Aluminij (Kidričevo) 4:4 (2:1)
Preteklo nedeljo so v M. Soboti gostovali nogometaši Aluminija iz Kidričevega in v prijateljskem srečanju z domačimi nogometaši dosegli neodločen rezultat.
V prvem polčasu je domače moštvo nastopilo v, svoji standardni postavi. Bilo je vidno v premoči in je igralo ves čas na polovici gostov. Čeprav so njegovi napadalci mnogo streljali na vrata, to še posebno velja za Maučeca, se jim je le dvakrat posrečilo premagati razpoloženega vratarja gostov. Obakrat je bil uspešen Humar. Minuto pred odmorom pa so bili uspešni gostje, in izkoristili so nesporazum domače obrambe.
Po odmoru so za domačo barvo nastopile nove moči, kar pa se ni obneslo. Moštvo se več ni razumelo, igralci so podajali žogo nasprotniku, igrali mlačno in neborbena. Posamezniki so se sicer trudili, da bi moštvo povezali, kar pa jim ni uspelo. Takoj v začetku so po Vrtariču in Horvatu dosegli še dva gola in tako vodili s 4:1, kar pa je bilo tudi vse. Zaradi velikih napak domače obrambe še je gostom kaj kmalu posrečilo, da so rezultat izenačili. To pa so si tudi zaslužili, kajti igrali so sicer enostavno, toda borbeno. Lahko bi celo odšli z igrišča kot zmagovalci.
Sončno vreme je privabilo na igrišče nad 500 gledalcev, ki so dokaj razočarani odhajali z njega.
Ženaveljski pionirji tekmujejo
Pred dvema tednoma so pionirji osemletne osnovne šole v Ženavljah imeli svoj šahovski turnir. Tekmovanje je potekalo kar zadovoljivo. Šest odrednih zmagovalcev nas bo zastopalo v šahovski bitki za okrajno prvenstvo.
Tudi deklice se pripravljajo na okrajno srečanje. Zmagovalki bosta tekmovali družno z moštvom. Tekmovanje smo zaključili zadnjo sredo.
Koloman Gomboc, učenec VIH. razreda.
KMETIJSKA ZADRUGA ODRANCI razpisuje mesto
upravnika
Pogoji: nižja srednja šola z večletno prakso v zadružništvu.
Pravilno kolkovane prošnje je poslati Kmetijski zadrugi v Odrancih.
KMETIJSKO
GOSPODARSTVO
Radvanje - Maribor
razpisuje službeno mesto
hlevarja
z družino ali dve družini (3 do 4 člani). Razen tega sprejme še 10 poljskih delavcev. Nastop službe takoj ali pa po dogovoru. Plača po dogovoru. Ponudbe poslati na zgornji naslov ali pa se tamkaj osebno zglasiti.
Podjetja - pozor!
Še vedno imamo na zalogi nekaj kompletov »Bilanc za leto 1934« po 200 din.
Pohitite, dokler je še zaloga!
Knjigarna in papirnica »DOBRA KNJIGA« Murska Sobota
Opozarjamo
vse gostinske delavce natakarske in kuharske stroke, tudi polkvalificirane, ki se žele zaposliti v tej sezoni, da se nemudoma prijavijo v naši pisarni. V poštev pridejo tudi delavci imenovanih strok iz podeželja.
Iz tajništva Gostinske zbornice za okraj M. Sobota
Redna letna registracija motornih vozil v okraju Ljutomer
Na podlagi razpisa o redni letni registraciji motornih vozil, izdanega po Državnem sekretariatu za notranje zadeve LRS in objavljenega v dnevnem časopisju dne 19. III. 1955, obveščamo vse lastnike in upravitelje motornih vozil, da bo za okraj Ljutomer redna letna registracija po naslednjem razporedu:
Dne 2. IV. 1955 v Gor. Radgoni pri mehanični delavnici »Avtoobnova« za vsa vozila iz področja ljudskih odborov. Radgona in Apače s pričetkom ob 9. uri.
Dne 4. IV. 1955 v Radencih pri poslopju Občinskega ljudskega odbora za občine Radenci, Videm in Ivanjci s pričetkom ob 8. uri.
Dne 5. in 6. IV. 1955 v Ljutomeru pri »Agroservisu« za vse ostale kraje s pričetkom ob 8. uri.
Upravitelje in lastnike motornih vozil pozivamo, da pripeljejo na pregled tehnično brezhibna in očiščena vozila.
Ta razpored in navodila veljajo prav tako tudi za poljedelske traktorje in priklopnike.
Za podrobnejša pojasnila se obračajte v našo pisarno.
Iz pisarne TNZ Ljutomer
»Obmurski tednik«, 51. marca 1955    7
Trimlini
Na gospodarskem posvetovanju v naši vasi je zbranim kmetovalcem predaval agronom tov. Šiftar iz M. Sobote. Govoril je o načinu in uporabi umetnih gnojil, pri tem pa poudaril, da je cena umetnih gnojil v primerjavi s cenami kmetijskih pridelkov razmeroma nizka in se jih zato izplača uporabljati.		Š. Š.
Kdo bi bil kriv?
Dne 23. marca 1955 okrog 9.30 je vozil skozi vas Gaberje voznik vprežnega vozila Sekej Jožef iz Dolge vasi. Zadaj na voz so se mu obešali otroci iz vasi Gaberje. — V istem momentu mu je privozil - nasproti poltovorni avtomobil, last Elektro Maribor, obrat M. Sobota. Ko so otroci zagledali avtomobil, so se razkropili na vse strani po cesti, 6-letna deklica Marija Bot iz Gaberja pa je skočila naravnost pred mimovozeči avtomobil, katerega je voznik v trenutku zavrl in zavil na desno, tako da se je izognil polnemu trčenju v deklico, katero pa je vseeno podrl z branikom na tla, vendar je pa zaradi prisebnosti šoferja dobila le manjše poškodbe.
Sprašujemo se, kdo bi bil kriv smrti, otroka, do katere bi lahko prišlo, če šofer ne bi bil priseben in če zavore ter ostali mehanizem pri avtomobilu ne bi deloval v redu. Vsekakor šofer, če vozi z neizpravnim vozilom, v mnogo večji meri pa starši, ker puščajo otroke same na javnih cestah in to na cestah, ki so močno prometne. Mnogo je že bilo pisanega po časopisih, opozarjanj po Ob LO, opozarjanj učiteljstva po šolah, po organih prometne in splošne LM, vendar se starši ravno v Prekmurju za to zelo malo ali pa nič ne zmenijo.
Ko govorimo o prometnih nesrečah, še vali v veliki meri krivda le na šoferje, vendar vedno ni tako. Mnogokrat so vzroki prometnih nesreč otroci, (da ne izvzemamo tudi odraslih ljudi. Tri prometne nesreče, ki so lani terjale tri otroška življenja, in gornji primer naj bodo staršem resen
opomin, da naj pazijo na svoje otroke in jih ne puščajo na ceste brez nadzorstva. Poleg vzgoje, ki jo nudijo otroku, naj bo tudi vzgoja, kako se naj na cestah obnašajo, da se ne bodo obešali na vozila in tako ogrožali javni promet in svoje mlado življenje.	G. M.
Beseda pridelovalcem oljaric v Pomurju
Poleg olja tudi močno krmilo za molznice
Pridelovanje raznih oljaric je v krajih ob Muri že od nekdaj zelo razširjeno. Oljarice nam dajejo prepotrebno olje za prehrano -in tudi za industrijske namene. Naša pomurska posebnost pa je bučno olje, ki ga najbolj cenimo.
Čeprav nam spričo ugodnih podnebnih razmer dajejo oljarice lepe dohodke, pa moramo vendarle priznati, da posvečamo pridelovanju vse premalo pozornosti in skrbi, kajti Če bi bilo v tem primeru drugače, bi lahko zagotovo povečali pridelek — količinsko in kakovostno. To pa lahko dosežemo z boljšo izbiro sort, pravilnim gnojenjem in negovanjem.
Pri nas gojimo le malo oljaric. Kot čista posevka sta znana le Ogrščica in oljna repica, ostale, predvsem sončnice in buče, pa so le medsadeži. Ogrščice in oljne repice niti ne ločimo, čeravno je med njima velika razlika, zlasti kar se tiče vsebine olja. Ogrščica ima debelejša zrna in več olja (od 32 do 50 ali povprečno 42 odstotkov), oljna repica pa bolj drobna zrna in vsebuje le od 27 do 41 odstotkov o olja. Olje obeli rastlin je enakovredno. Ogrščica pozneje zori in da večji pridelek, vendar pa je tudi bolj zahtevna kot oljna repica.
Pridelovanje obeh oljaric je zelo važno v naprednem poljedelstvu, saj ugodno vplivata tudi na strukturo zemlje, sta tako imenovani ugodnici. Zato so že nekdaj imeli ogrščico za najboljši predsadež pšenice. Razen tega pa zgodaj pribodeta iz zemlje, zato pa lahko za njima' sejemo še kakšno krmno rastlino ali krompir poletne saditve. V teh prednostih pa tudi vidimo velike možnosti za pridelovanje na večjih površinah zemlje:
Kot naslednjo oljarico naj omenimo sončnico, ki jo gojimo kot medsadež ob koruzi in krompirju. Večina kmetovalcev se malo navdušuje za njo, češ da preveč izkoristi in opustoši zemljo Temu pa ni tako saj v pridelku sončnic ne odpeljemo z njive več hranilnih snovi kot s povprečnim pridelkom pšenice. Res pa je, da ima velike potrebe po vlagi, zato pa pusti v zemlji močne korenine — panje, ki pa so v glavnem le posledica zdivjanih domačih sort, ki se ponavadi razrasejo kot močno drevo. Sončnice dobre sorte so manjše in imajo le eno veliko rožo, na kateri se zrna dobro in popolnoma razvijejo. Najbolj znana sorta je beserabska sončnica, ki nam da obilen in kakovosten pridelek. Napreden gospodar bo sadil le to sorto.
Veliko krivico pa delamo sončnici, če jo oklestimo in v času razvoja poberemo z nje vse listje. Tako oslabimo njeno življenjsko moč. zaradi tega pa nam potem da slabši in manj vreden pridelek. Seme tako okleščenih rastlin ima debelo luščino in drobno jedro z veliko manj olja.
Pri nas najbolj razširjena oljarica pa je buča, ki nam daje najbolj priljubljeno olje in hkrati tudi veliko krme. Buče gojimo kot medsadež v koruzi. Priporočljivo bi bilo odbirati vrste, ki dajejo razen mesa za krmo tudi veliko semenja. Sedaj pridelujemo mešane sorte v najrazličnejših oblikah in barvah.
Kot oljarico gojimo pri nas še lan, toda zelo malo in le za domače potrebe.
Važno je tudi pridobivanje olja. Pri nas je udomačena predelava oljaric v malih mlinih na dokaj preprost način. Pomanjkljivost pa je v tem, da zaradi slabega stiskanja ostane v prgah ali pogačah od 7 do 9 odstotkov več olja kot pa pri stiskanju v hidravličnih stiskal-
nicah, ki jih imajo industrijske oljarne. Za pridelovalca pa je zelo ugodna in enostavna stvar — zame n j a v a z a olje. Gez vse leto lahko namreč dobi za svoje oljarice sveže olje v zamenjalnici ali svoji kmetijski zadrugi.
V soboškem okraju ima več zamenjalnic Tovarna olja iz Slovenske Bistrice. Zamenjujejo številne kmetijske zadruge. Ta oljarna že od nekdaj slovi po svojih dobrih izdelkih. Naši kmetovalci so v splošnem zadovoljni z njenim oljem. Ne morejo pa se sprijazniti s tem. da ob zamenjavi ne morejo dobiti tudi oljne prge — pogač, ki so važno močno krmilo za živino. V tem pogledu smo zaprosili za pojasnila vodstvo Tovarne olja v Slovenski Bistrici in dobili od njega naslednji odgovor:
Po določenih dogovorih in zaključkih res nismo mogli dajati zamenjevalcem tudi oljnih pogač. Ta zahteva pa izvira le iz Prekmurja, kajti iz drugih okolišev nam je niso sporočili. Hočemo pa ustreči tudi kmetovalcem Prekmurja, zato smo se že dogovorili z vodstvom Tovarne močnih krmil v Ljubljani, da bo poslala prve količine sestavljenega močnega krmila za molzne krave zamenjevalnicam — kmetijskim zadrugam v vaši pokrajini. Tako bo dano na razpolago tudi prekmurskim zamenjavalcem. V tem primeru gre za strokovno pravilno sestav-
ljeno krmilo za krave molznice, za krmilo, ki je več vredno kot pa čiste oljne prge, ker vsebuje v pravilnem sorazmerju potrebne hranilne snovi: beljakovine, rudninske
snovi itd. Večje kmetijske zadruge, ki jim pripadajo vagonske pošiljke, lahko krmilo dobijo naravnost iz tovarne, njihovim manjšim vrstnicam in zamenjalnicam pa ga bo dobavilo soboško Zadružno trgovsko podjetje »Agromerkur« po razdelilniku naše poslovalnice v M. Soboti.
S tem ukrepom je Tovarna olja v Slovenski Bistrici pokazala veliko razumevanje za potrebe in želje naših kmetovalcev. Zato pa slednjim tudi priporočamo, da v prihodnosti posvečajo več pozornosti pridelovanju oljaric. Za slehernega pridelovalca je koristno, da že sedaj sklene pogodbo za zamenjavo oljaric pri svoji kmetijski zadrugi, kajti za kontralirane količine oljaric bo dobil več olja kot za nekontralirane.	I. Š.
Plemenski sejem za bike v M. Soboti
Družno z ostalimi OZZ prirejamo plemenski sejem za bike. Sejem bo v sredo, dne 6. aprila 1955 z začetkom ob S. uri na sejmišču v M. Soboti. Na sejem bo pripeljanih čez 100 bikov. Bo pa ob vsakem vremenu.
Iz pisarne OZZ M. Sobota
KMETOVALCI!
Da bi ustregli kmetovalcem - živinorejcem, ki so pri nas zamenjali oljarice, smo jim preskrbeli prvovrstno krmilo za krave - molznice po sestavi Tovarne močnih krmil, v Ljubljani.
Vsakdo, ki zamenja oljarice oziroma kontrahira pridelek letnika 1955. bo dobil odgovarjajočo količino tega krmila po svoji kmetijski zadrugi.
Vodstva kmetijskih zadrug naj se zanimajo za ta krmila v poslovalnici Tovarne olja v M. Soboti.
Kmetovalci! — Zamenjujte in kontrahirajte oljarice pri svoji kmetijski zadrugi! 
TOVARNA OLJA - Slovenska Bistrica
Odkupna postaja v M. Soboti
Tudi v Martjancih smo delavni
Tudi v naši vasi smo imeli Kmečko gospodarsko šolo. Ustanovili smo jo že v šolskem letu 1953/54. Takrat je imela okrog 30 učencev, od katerih po je izdelala komaj polovica. V letošnjem šolskem letu pa sc nas je vpisalo 17, od tega 13 fantov in 2 dekleti. Šolo smo vsi uspešno končali.
Ne vem sicer, kje je krivda, da nas je tako malo obiskovalo pouk v tej koristni
šoli. To sc precej slabo sliši predvsem za naše dokaj močno gospodarsko področje, kateremu so umni in napredni kmetovalci naravnost nujno potrebni. Saj je šola v pozimi in bi mladi ljudje lahko našli dovolj časa, da bi sedli trikrat na teden v šolske klopi. Samo dobre volje manjka. Vemo pa, da je kmetu potrebno znanje, sicer ne more dobro gospodariti na svojem posestvu. Zdaj imajo mladi ljudje možnost, da si pridobijo to znanje v KGS, ki jih nimamo le pri nas, marveč po vsej državi.
drugih naprednih deželah človek ne more biti kmetovalec, če nima ustrezne kmetijske šole. Morda bo tudi pri nas kmalu tako!
Lani smo si ogledali Tovarno aluminija v Kidričevem, letos pa želimo obiskati bisere našega Jadrana — Reko in Opatijo. Spotoma si bomo ogledali tudi Postojnsko jamo in naprave v Litostroju, obiskali pa bomo tudi predstavo v Ljubljanski operi. Podati se namenimo tudi na kmetijsko posestvo v Rakičan in selekcijsko postajo v Beltincih.
Našim predavateljem pa smo zn njihovo prizadevanje iz vsega srca iskreno hvaležni.
• F. L. I
Zadnji čas za zimsko škropljenje sadnega drevja
V času od novembra 1954 do aprila 1955 je treba opraviti obvezno čiščenje in škropljenje sadnega drevja na podlagi temeljnega zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci.
Letos je za zimsko škropljenje sadnega drevja na razpolago kemično sredstvo oziroma škropivo Rumesan-pasta«, ki ga je uporabljati v 1 do 2 odst. koncentraciji, za koščičarje pa 1 odst.
Naj omenimo še druga zimska škropiva: Rumesan-olje v 2 do 3 odst., in Kreosan v 1 do 2 odst. koncentraciji. Omenjeni pripravki Rumesan - pasta, Rumesan - olje in Kreosan spadajo v skupino rumenih« DNOC pripravkov, ki so za ljudi in živali strupeni, zato je treba z njimi previdno ravnati.
Parapin je pripravek mineralnega olja, nestrupen za Ijudi in domače živali. Uporabljati ga je v
4 odst. koncentraciji in je priporočljiv posebno za škropljenje v času. ko so brsti že napete. Škropivo ne zapušča za sabo sledov barve.
Sadjarji se poslužujejo tudi žvepleno-apnene brozge v 15 do 20 odst. koncentraciji.
DNOC pripravki (Rumesan. Kreosan) so zelo učinkovita škropiva tudi proti jabolčnemu cvetožeru, če jih uporabljamo koncem zime.
ing. L. J.
Zadnji čas je! Če še nismo, pohitimo s škropljenjem sadnega drevja!
Banuta
Banuta je mala vas, saj šteje komaj 28 hiš, toda kljub temu je delovnim vaščanom uspelo končati elektrifikacijo in tako letos že svetijo z elektriko. S tem so pa dokazali vaščanom iz Starega Mostja, da lahko tudi brez njihove pomoči dosežejo tisto, kar so si že dolgo želeli.	S. M.

Tudi mi si želimo elektrike
Dolgo, dolgo smo oklevali in se nismo upali lotiti te velike naloge, kajti mislili smo. da ji ne bomo dorasli. A slednjič smo vendarle našli v sebi toliko poguma, da smo začeli z elektrifikacijo Gor. Drakovec — to tembolj zato. ker nam je OLO Ljutomer obljubil pomoč v znesku 150.000 din. 3.800 m je dolga proga, po kateri bo stekla elektrika! Z vztrajnim delom in materialom smo zanjo že odrinili okrog 1.300.000 din Da pa bomo tudi ostalo lahko zmogli, nam je obljubljena pomoč, zares nujno potrebna, sicer za počete ga dela ne bomo mogli do kraja izpeljati.	Štefan Kerec 
Električni tok ga je ubil
Električni tok je ubil v sredo 26-letnega Vida Karla, mehanika, zaposlenega pri »Mehaniki« v Lendavi: delal je z električnim vrtalnim strojem.
Pomurska
strica Hongaparja
Znajdi se in to o pravem času! — Ta nasvet nam je po  vojni kar prevečkrat udaril na uho, da si ga ne bi dobro zapomnili. Očitno pa je vüjec Balaž zadnjič nanj pozabil. Trdil je, da je poslal Obmurskemu tedniku v celem 49 pisem. Zdaj pa toži, da jih je vendarle bilo 30. kakor je v svojem arhivu »konstantiral«. in dn je po svoji krivdi prišel ob slavnostni banket, ki ga je z guči vred uredništvo »gvišno« že pripravljalo. Pričakuje pa, da bo zanj še prilike ob 10-letnici naše osvoboditve. — Pa pustimo siromaka, naj sam opravi s svojo pozabljivostjo — poglejmo rajši malo po našem Pomurju! Sneg zn to leto slovo je že vzel — to velja tudi zn naše kraje, samo da imamo zdaj namesto preveč snega ponekod preveč vode, posebno tam na spodnjem koncu Prekmurja, kjer pa nam vrtalni »türni« vendar ne bodo odplavali. Kdo ve, kdaj se bomo znašli nekje z regulacijo Mure in njenih pritokov, ki je pred vojno četudi počasi napredovala, po vojni pa se je znašla menda v samih velikih načrtih! Edino pri Razkrižju so naši regulatorji napravili Muri novo strugo. Znašli so se še v zadnjem hipu, drugače bi okrajna cesta odplavala »tantadoj prta Pitomači«. — Kar pa se še dolgega snega tiče, mi je zadnjič neki konjski dirkač povedal, da ga je bilo v Pomurju na njivah večjih posestnikov več ko na želarskih. Seveda sem se temu jako začudil: »Kaj, ali gospodari z marčnim snegom, s tem gnojeni siromakov, še zmerom gospa Protekcija? Pa me je potolažil rekši: »Njive večjih posestnikov so pač večje kakor želarske.« Šele tedaj sem se znašel v spoznanju, da me je »fčista naürok«  potegnil. Zato sem tudi opustil vse črnogledo gledanje fto be-
sedo sem našel v naših listih) na poročila o občnih zborih zudrug in lanskoletnih »uspehih« raznih gospodarskih podjetij, saj nas tolažijo nekatera s tem, da je dobiček odnesel spreten upravnik ali knjigovodja, ki se je znašel o pravem času, presrečnim zadružnikom ali davčnim zavezancem pa je ostal zgubiček v večletni spomin in opomin, naj se znajdejo za njegovo dolgoročno odplačilo.
Vsekakor se je to zimo dokaj dobro znašel tudi edini »jager« tam v oddaljenih Seliščih. Da bi uboga divjačina v debelem snegu ne čutila preveč lakote, ji je uredil prav skromna krmišča, zato pa je bolj pridno »klamoteril« po »zupihih« in »fracka! po ubogih sestradanih vevericah namesto po potepuških pseh in raznih roparicah. V nekem pogledu mu je bil podoben tovariški IZUD na Razkrižju. Tam je odbor Rdečega križa, torej jako potrebnega društva, pripravljal igro. da bi plačal inventar, ki si ga je bil nabavil. Dva dni poprej, preden so igralci nastopili, seveda na odru tovariškega IZUD, se je ta znašel in naznanil, da bo vstopnino pobral sam za obnovo odra itd. rekši, kulturne prireditve so samo njegova stvar. Dva igralca sta se svadila pa odstopila. Tovariški IZUD se je tudi zdaj hitro znašel in jim našel namestnika.
Igra je »kak tak stekla« po odru, Ijudi je bilo zavoljo svaje malo, tovariški IZUD sc bo najbrž težko znašel v računih za njo. Rdeči križ pa je s svojimi ostal na cedilu. Ali bi ne bilo pametno in lepo, če bi se ljudje na Razkrižju znašli lepo s pametjo in v miru in če bi IZUD, ki je vzel vse prosvetno delo očitno »f štunt«, pripravil od časa do časa skupno s tem ali onim krajevnim društvom kakšno igro v korist tega društva. Tako bi sc znašli vsi na pravi poti.
Znajdi se na pravi poti! — To bi človek priporočil tudi tistim »grabin pucan« tam okoli ščavniškega Vidina, posebno na »grozovitno« rodovitnem Blagušu, ki so se sicer že znašle v pripravah za sveti zakonski stan, pa še niso našle poti do kmetijske gospodarske šole, ki bi jim bila jako potrebna, četudi njihovi starši pravijo, da ima vsaka že vse gospodarsko in gospodinjsko znanje v svojem »malen prsteki«. — Pri Vidmu se moraš znajti ne samo s pametjo, ampak tudi s cenami, saj dobiš v videmski trgovini žarnice po 23 KW za 200 dinarjev, v pre bolje zaplankanih Okoslavcih enake za 123 dinarjev. Če pa hočeš še »faleše«. zapelji se z avtobusom »tijanta v Marprug« — tan so že po 105. Pred zimo se je dosti čulo o tem, da delajo pri Vidmu celo elek-
trično krušno peč. Ce zdaj že tako dobro funkcionira, kakor sc je o njej mnogo pisalo in govorilo, potem so sc tam srečno znašli, najbolje pa gospodinje, ki imajo zdaj en kraj več, kjer se lahko znajdejo na »poguč« o videmskih svetovnih novicah.
Manj srečno so se znašli ob neki krušni peči tam na drugem koncu Pomurja, v nafte polni Lendavi. Da bi dajala vsak dan do 300 kg kruha, se je še pred nedavnim »mantralo« okoli nje ali pred njo celih ti ljudi, seveda v dveh »cugih«, saj za oba obenem ni bilo prostoru. Prvi »cuk« se je grozovito »pha«, drugi pa je medtem kartal. Tako nobenemu ni bilo dolgčas, zaposleni pa so bili vsi. Tudi poslovodju se je dobro znašel, četudi nikoli ni zvedel, koliko moke, soli in Vode je potrebno zn neko določeno količino kruha. Potem pa se je znajdeni kolektiv jako čudil, da je prišla njegova tako radodarna peč pod prisiljeno upravo in da se je strokovno tako podkovani poslovodja znašel na cesti in v preiskavi. Morda se bo končno znašel kot postavljač kegljev na novem kegljišču, ki ga namenijo zgraditi pri Nafti — ni mi znano, koliko bo stalo — nevedoč, da imajo v centrali pomurskega kegljanja, v Lotmerki, eno kegljišče — ali kredališče — za čisto »fal peneze« naprodaj.
Včasih je kar dvomljivo, ali se znajde
neka stvar n. pr. v pravih rokah. Tako je tudi s tistim čebrom za mast, ki ga je nekdo vzel zn svojo terjatev v KZ v Krašči, pa je pustil tam, ker je bilo v njem še malo olja. Ko je novi poslovodju prevzel od svojega prednika ves inventar, sc je kritični čeber znašel v drobnem inventarju. Lastnik ga je nekoč že nesel domov, pa sc ti znajde pred njim poslovodja in mu ga vzame. Pozneje se je čeber očitno znašel med prodajnim blagom, kajti zdaj ga že ni več v trgovini, v kateri se je medtem znašel že tretji poslovodja. Lastnik se zdaj vsak dan vprašuje, kje in kdaj se bo znašel s svojim povsod priljubljenim čebrom. Prilično tako, namreč: »Kdaj se znajdemo v primernem stanovanju?« — se vprašuje tista tričlanska, kmalu pa štiričlanska družina v radgonskem stanovanjskem bloku, ki je upala, da dobi namesto sedanje ene sobe del stanovanju, iz katerega se je odselil neki podnajemnik, pa se zdaj v njem — v dveh sobah s kabinetom, kuhinjo in potrebnimi pritiklinami — znašla sama srečna zakonska dvojica brez otrok.
Za konec tega znajdenega pisma povem še samo to, da se počutim v zadnjem času prav tako kukor za najhujše žetve. Najprej sem bral, da so igralci na Runču s slabo vestjo poželi veliko priznanje — najboljša žanjica je bila neka Vida. Potem sem v »Ljudski pravici« od 24. t. m. videl sliko iz Bačke, kamor je pred kratkim odšlo prvih 300 Pomurcev na sezonsko delo. Pod sliko je napis »Pomladanska dela v Bački«, če pa natančneje pogledaš, vidiš, da žanje kombajn pšenico. Pa sem si mislil: če v Bačkj že pšenico žanjejo, potem naši sezonci ne pridejo tja na žetev, pač pa le na domlatke. In z njimi se znajde tam tudi stric Hongapaj.
Dre vesne sadike smo dobili
Izdajamo jih od sobote naprej (tudi ob nedeljah). Naročniki, prevzemite jih pravočasno!
»AGROMERKUR«, Murska Sobota
8
Obmurski tednik«, 51. marca 1955