Članek izhaja iz prikaza ne-razmerja m ed filozofijo in literaturo v delu A. Thiherja W ords in Reflection; avtor ga razlaga kot kritiko tradicio­ nalnih pojm ovanj njunega razmerja in ko t odgovor na Derridajevo de- konstrukcijo. Ko govori o vlogi dekonstrukcije v literarni teoriji, se opre na Cullerjevo in Habermasovo interpretacijo dekonstrukcije, zato ker se oba sklicujeta na Derridajevo dekonstrukcijo Austinove teorije performa- tivov. H abermas pa takšno branje Austina zavrne in pokaže, sklicujoč se na analizo M. L. Prattove, da Derrida prav zaradi estetizacije navadne govorice zanika razliko m ed poetično in nepoetično rabo govorice. L ite ra rno teo re tska dela ponavad i pojasnjujejo razm erje m ed filo­ zofijo jezika in l i te ra tu ro p redvsem kot dialog, ki pa je m ogoč šele s posredovan jem tretjega, in to vlogo prevajalca si je po tradiciji lastila l i te ra rn a teorija. Delo A. Thiherja Words in Reflection s podnaslovom M odem Language Theory and Postmodern Fiction pa se loči od takih l i te rarno teo re tsk ih prizadevanj po tem, d a razm erja m ed sodobno jezi­ kovno teorijo in l i te rarno p rakso ravno-tie razum e kot nekakšno ko­ munikacijo, m arveč pojm uje tako filozofijo kako r l i te ra tu ro kot avto ­ nom ni dejavnosti, ki im ata resd a lahko n ek a te re stične točke, ven d a r pa vseskoz po teka ta neodvisno d ru g a od druge. Postm odern is tična fik­ cija po T hiherjevem m nen ju p o tem tak em ni »praksa«, ki bi na svoje specifično področje prestavila n ek a te re tem eljne p rem ise »teorije«, jih elaborirala , radikaliz irala in, k ad a r je po trebno , celo ovrgla, m arveč bi bilo veliko bolj up rav ičeno govoriti o dveh praksah, ki vsaka na svo­ jem področ ju in s svojimi specifičnim i orodji p r id e ta do po d o b n ih re ­ zultatov: tako kot na eni s tran i W ittgenstein, H eidegger, S aussure in D errida problem atiz ira jo rep rezen tacijsko pojm ovanje jezika, že vna­ prej d an o in u tr jeno referenco, u n a rn o s t subjekta, tako opravijo p o ­ dob n o operacijo tud i pos tm odern is tičn i pisci, m ed ka tere šteje Thiher, kot pravi tud i sam, do neke m ere a rb it ra rn o M arqueza, Celina, Sartra , Nabokova, Grassa, Faulknerja, Borgesa, Joycea, Becketta , Robbe- Grilleta itn., spodkopavajo zamisel o li tera tu ri kot predstav i ali celo zr­ calu življenja, s polifonijo, tj. z vpeljavo več glasov, ki jih ni m ogoče p o ­ vsem nedv o u m n o identificirati in prip isa ti pripovedovalcu ali likom, omajejo p reds tavo o govorečem subjek tu kot združujočem načelu n a ­ racije, z in ter tekstualnostjo , tj. z n enehn im napo tovan jem n a druge tekste, pa vero v »zunaj-tekstovnost« (zunanjo družbenozgodovinsko realnost). Odliko Thiherjevega dela vidim o p redvsem v tem, da dokaj p re ­ pričljivo pokaže korelativna, v en d a r m edsebo jno neodv isna p re lom a n a področju jezikovne teorije in n a področju li terature . Toda težava je v tem, da ta p re lom razum e hkra ti kot p re lom m ed m odern izm om in postm odern izm om , pri tem pa je - kot tud i sam priznava - v dvomih, kako določiti kriterij za n juno ločevanje. K er se že vnaprej odpove eks- plikaciji n jun ih tem eljn ih d istink tivn ih potez, se m ora zadovoljiti pač z ed in im krite rijem za ločevanje, ki m u še ostane, s kronologijo, tako da uvršča pod ru b rik o postm odern izem vse pom em bnejše li te rarne in fi­ lozofske tokove dvajsetega stoletja, v m odern izem pa bolj ali manj t r a ­ d ic ionalno li te ra tu ro in jezikovno refleksijo 19. in zače tka 20. stoletja. Zato ne preseneča, da lahko v sila oh lapen okvir m odern izm a uvršča tako F laube rta kot Prousta, tako G oetheja kot H enry ja Jam esa in Vir­ ginio Woolf. Vse te raznolične nara tivne tehn ike se po njegovem m n e ­ nju vendarle v nečem ujemajo: v p rednosti vizualnega in iz nje izhaja- Jelica Šumič-Riha Jelka Kernev-Štrajn O DEKONSTRUK- CIJI Primerjalna književnost (Ljubljana) 11/1988 št. 2 43 joči eno tnosti vizualne percepcije . Pojem postm odern izem pa je še bolj neoprijemljiv, pravzaprav si T h ihe r sploh ne prizadeva, da bi izčrpno definiral »bistvo« postm odern izm a, m arveč m u gre bolj za o d ­ krivanje so rodn ih potez, »družinskih podobnosti« m ed prizadevanji za dekons trukc ijo p r im a ta vizualnosti in rep rezen tacijskega pojm ovanja jezika. Ne glede na o m en jene resne koncep tua lne pom anjkljivosti Thi- herjevega dela bi se vendarle kazalo op re ti na tisto, kar je v njem p ro ­ duktivno. P roduk tiven pa je p redvsem način, kako T h iher prikaže n e ­ ka tere izmed najbolj p red irn ih jezikovnih teorij našega časa in do loče­ ne vidike nara tivne tehn ike v sočasni l i tera tu ri ozirom a fikciji. Prikaže jih n am re č v dveh pop o ln o m a ločenih delih: prvi del, ki bi m u lahko rekli »filozofski«, je k ra tek p reg led obeh VVittgensteinovih jezikovnih teorij, H eideggerjeve des trukcije metafizike, Saussurove strukturali- stične lingvistike in D erridajevega dekonstruk tiv is t ičnega b ran ja Saus- sura. Pri tem si ne prizadeva odkriti kakšnih povezav ali vplivov m ed obravnavan im i teorijami, skupn ih tem itn., tem več jih jem lje bolj ali m anj take, kakršne so sam e na sebi. V drugem , l i te rarnokritičnem delu pa ne analizira opusov najbolj inovativnih piscev našega časa, tem več m u rabijo njihova dela, ki jih ob ravnava zelo fragm entarno , p redvsem za ponazorilo tistih p re lom nih točk, na katerih naj bi se p o s tm odern is tična fikcija ločila od tradicionalne: p rob lem atizacija re- p rezentacije, vpeljava polifonije, igra kot strategija, ki je sk u p n a tako praksi p isanja kako r tud i tistem u, o če m e r ta p raksa piše, in d es trukc i­ ja zunajtekstovnega referenta. To dvodelnost Thiherjevega spisa, to ne-razmerje m ed filozofijo in l i te ra tu ro lahko razum em o kot kritiko trad ic iona ln ih pojm ovanj n ju ­ nega razm erja in hkrati tud i kot odgovor na eno izmed teorij, ki jih ob ravnava Thiher, n am reč n a D erridajevo dekonstrukcijo . Med sodo ­ bnim i jezikovnimi teore tik i - v en d a r ne le temi, ki jih obravnav^ Thi­ her, tem več tud i širše - ima D errida izjem no mesto, saj je, kot je d u h o ­ vito p r ipom nil R. Močnik, »filozof, ki piše kot literat. On je literat, ki piše filozofske tekste« .1 P reden se vprašam o, koliko je dekonstruk tiv izem sploh re levan ­ ten za li te rarno kritiko v tistem pom enu, kot jo opredelju je jo v angle ­ ško govorečih deželah, v katerih je dekonstruk tiv izem tud i sicer naj­ bolj odm eval, povejmo, da na to vprašan je ni lahko odgovoriti. D errida je s icer pogosto »bral« li te rarne tekste, n ikda r pa se ni n ep o s re d n o lo­ til značilnih l i te rarno teo re tsk ih tem, ko t so, denim o, naloge li te rarne kritike, m e to d e za analizo li te rarnega jezika ozirom a konstitucije po ­ m e n a v literaturi. Im plikacije dekons truk tiv is t ične p rakse za li terarno kritiko je tr e b a torej šele izpeljati. M ogoče jih je s icer izpeljati iz ana li ­ ze D erridajevih tekstov samih, a mi se bom o raje odločili za drugo, bolj p o sred n o pot, za in te rp re tac ijo in terpre tac ij, se pravi za in te rp re tac ijo tekstov, ki n a čisto do ločen nač in že bere jo D erridaja, in sicer prav gle­ de na re levan tnost dekons trukc ije za li te rarno kritiko. Za naš nam en sta pom em b n i dve taki branji: Cullerjevo,2 ki vztraja na D erridajevih pozicijah, in H aberm asovo kritično branje dekonstrukcije .3 Ni naklju­ čje, d a sm o iz množice p rodekonstruk tiv is tičn ih in an tidekonstruk tiv i- s tičnih prikazov izbrali prav Cullerjevega in H aberm asovega. Zanju sm o se odločili iz dveh razlogov: 1. oba se sklicujeta na isto D erridaje ­ vo analizo, nam reč na dekons trukc ijo Austinove teorije perform ativov, zato je m ogoče zelo enostavno pokazati razliko m ed postopkom a, ki ob ravnava ta isti p redm et; 2. D erridajeva k ritika Austina ni le zgledna dem onstrac ija dekons truv is tičnega postopka , m arveč je iz nje m ogoče izluščiti tud i D erridajevo pozicijo glede n a razm erje m ed teore tsk im (filozofskim) d iskurzom in literaturo . D ekonstrukcija je najprej in p redvsem do ločena strategija b ran ja tekstov, zlasti filozofskih, v en d a r si ne prizadeva doum eti njihovega smisla, njihove vseb ine ali tem e, tem več raziskuje, kako sam teks t s po ­ močjo re to r ičn ih figur, m etafor, jezikovnih ob ra tov spodnese m etafi­ zične teze, ki jih razglaša, in h ie ra rh ičn e opozicije, na ka tere se opira. Filozofska opozicija ni nam re č n ik d a r opozicija enakovredn ih členov, m arveč opozicija, v ka teri im a en člen aksiološko, logično itn. p red n o s t p red drugim , denim o, govor p red pisavo, p r iso tnost p red odsotnostjo , bistveno p red o b ro b n im ozirom a akc iden ta ln im itn. D ekonstrukcija pa si prizadeva pokazati, d a j e d rugi člen opozicije, ki ga m etafizika d o ­ jem a zgolj kot negativno, m arg ina lno ali dopo ln ilno verzijo prvega, v resnici pogoj za njegovo m ožnost. D ekonstruk tiv istično b ran je te o re t ­ skih tekstov pogosto kaže, kako tekst na tihem , tako rekoč za svojim lastnim h rb to m u po rab lja p rav tiste postopke, zlasti izključitve, ki jih eksp lic itno kritizira. D errida v danes že k lasičnem teks tu 'Signature evenem ent contexteA pokaže Austinovo analizo5 kot sijajen zgled za dvojno logiko preb ijan ja okvirov metafizike in hk ra ti u jetosti v njej. Austin, denim o, kritizira svoje p red h o d n ik e zato, k e r so analizo izjav omejili zgolj na trd itve o dejstvenih stanjih, torej n a izjave, ki so lahko resn ične ali neresn ične , vse d ruge izjave, na ka tere ni m ogoče aplicira ti resn ičnostnega k r ite ri ­ ja, p a so izključili kot nep rave ali defektne. Austin najprej pokaže, da te m arg inalne in p rob lem atične izjave niso defektne, tem več so izjave po ­ sebnega tipa, skratka, da im a m nožica izjav dve enakovredn i podvrsti. Klasične izjave im enuje konstativi, k er ugotavljajo dejansko stanje, in so lahko resn ične ali neresn ične . K onsta tivno izjavo bi lahko ponazori­ li k ar z Austinovim p rim erom : »Mačka je na predpražn iku .« Drug tip izjav, s pom očjo k a ter ih izvršimo neko dejanje, p a im enu je performati- vi. Z izjavo »Obljubim, d a pridem ,« govorec izvrši dejanje obljube. Na­ slednji Austinov ko rak v dekonstrukciji te h ie ra rh ične opozije pa je bila generalizacija k oncep ta perform ativa. Po Austinu je n am reč m o­ goče vsak konsta tiv prevesti v us trezno perfo rm ativno izjavo zatrjeva­ nja. K onstativ »Mačka je na predpražn iku« je m ogoče prevesti v per- formativ »Trdim, da je m ačka n a p redpražn iku« . Austin skorajda kot dekonstruk tiv is t avant la lettre p re o b rn e metafizično h ie ra rh ično o p o ­ zicijo m ed trd itvam i (konstativi) in kvazi trd itvam i (performativi), ko pokaže, da so že konstativi p o sebna vrsta perform ativov. A zatem sam zagreši isto napako ko t p redhodn ik i , saj vzpostavi h ie ra rh ično opozici­ jo m ed resn im i in neresn im i ozirom a Akcijskimi perform ativn im i izja­ vami, ki jih razum e kot d ru g o tn e glede na prve, kot njim podrejene, kot njihov posne tek ali celo parazit. Logične ekonom ije A ustinovega pro jek ta ni m ogoče pojasniti tako, kot je to storil Searle v odgovoru D erridaju,6 ko je zatrjeval, d a j e Austin razum el to izključitev n e re sn ih perfo rm ativn ih izjav zgolj kot nekaj začasnega in nebistvenega; D errida n am reč prepričljivo pokaže, da prav ta nebistvena, zgolj začasna ali m etodo loška izključitev in n je ­ govo razum evanje navadn ih perfo rm ativn ih izjav kot »standardnega zgleda« izjave v navadni govorici omogoči Austinu, da postavi te izjave za n o rm o navadne govorice. In prav takšna »idealizacija« naravne go­ vorice - torej govorice po m eri resnih , nefikcijskih perform ativn ih izjav - je po D erridaju nedopus tna , ne leg itim na in s tru k tu rn o nem ogo ­ ča. Po A ustinovem in S earlovem m nen ju fikcijski perform ativ ni nič d rugega kako r ponovitev ali »citat« resnega perform ativa. Resni per- form ativi imajo logično p red n o s t p red neresn im i, saj, ko t pravi Searle, igralec na od ru ne bi mogel izreči obljube, če v resn ičnem življenju ne bi obsta ja lo nekaj takega kot obljuba. Culler takole povzem a tole argu ­ mentacijo: »Vsekakor sm o vajeni, da takole mislimo: m oja ob ljuba je resn ič ­ na, ob ljuba v igri pa je fikcijski posne tek resn ične obljube, p razna p o ­ novitev formule, ki jo u po rab ljam o za resn ične obljube.« N ato pa n a ­ daljuje: »Toda ( . . .) če ne bi bilo mogoče, da oseba v igri izreče obljubo, po tem ob ljuba ne bi bila m ogoča niti v resn ičnem življenju. Kajti ob ljuba je obljuba, kot n am pove Austin, zato, k e r obsta ja neka kon ­ venc iona lna p ro c e d u ra ali formula, ki jo je m ogoče ponoviti. Zato da bi lahko izrekel ob ljubo v 're sn ičnem življenju’, m o ra obsta ja ti pono ­ vljiva p ro ce d u ra ali form ula, kak ršno uporab lja jo na odru . 'R esno’ ve­ denje je p o seben p r im e r igranja vloge.«7 D errida d e k o n s tru ira Austinov m ode l na ravne govorice s tem, da pokaže, da je tista lastnost, zaradi ka te re naj bi bile fikcijske izjave n e ­ pristne, d rugo tne, pod re jen e resnim , d a je torej ponovljivost ali zmož­ nost p osnem an ja hk ra ti konsti tu tivna lastnost vsake resne perform a- tivne izjave. »Ali bi se perfo rm ativna izjava lahko posrečila,« se re to rično v p ra ­ ša D errida, »če n jena form ulacija ne bi ponovila 'k o d ira n e ’ ali p o n o ­ vljive izjave, ozirom a z drug im i besedam i, če ne bi bilo m ogoče določi­ ti form ule, ki jo izrečem zato, d a bi začel sejo, krstil ladjo, opravil po ­ ročni obred , kot skladne s ponovljivim m odelom , če je na nek i način ne bi bilo m ogoče določiti ko t 'c ita t’?«8 K akor je Austin p reo b rn il klasično h ie ra rh ičn o opozicijo, ko je po ­ kazal, d a so konstativi p o se b n a vrsta perform ativov, tako je D errida p reo b rn il Austinovo opozicijo m ed resn im in parazitskim , ko je poka ­ zal, da so »resni« perform ativ i p o sebna vrsta neresn ih . Čisto na k ra tko povzemim o, kakšen pouk lahko daje dekonstruk- cija li te rarn i kritiki: p red laga ji, naj filozofske tekste b e re kot literarne, naj analiz ira njihovo retoriko, slog p isanja in ne m an ifestne logike m is­ li, ki jih razvijajo, li te ra rne tekste pa ko t eksplikacije do ločen ih filozof­ skih tez, na ka terih temeljijo. L ite ra rna kritika, ki bi se op r la n a p ro ­ jek t dekonstrukcije , bi po Cullerju vsekakor m ora la upoštevati učinke d ek o n s tru ira n ja serije h ie ra rh ičn ih opozicij, ki konstitu ira jo koncep t l i terature . Pojem li te ra tu re je im plic iran v celi vrsti opozicij, ki jih je dekons trukc ija že p reobrn ila : r e sn o /n e re sn o , d o b ese d n o /m e ta fo r ič ­ no, resn ica /fikc ija itn. Kot sm o videli, je teorija govorn ih dejanj k o n ­ s tru ira la koncep t navadne govorice prav na podlagi izključitve parazit­ skih izjem ali n e re sn ih izjav, za ka te re je l i te ra tu ra parad igm atsk i zgled. Ko je ta teorija odrin ila vp rašan ja o fikcijskosti, neresnosti, reto- r ičnosti na obrobje, n a neko p osebno področje , k je r je lahko govorica igr:va, svobodna in neodgovorna , ko likor se ji zljubi, je lahko pro izved ­ la očiščeno govorico, ki naj bi se ravna la po pravilih, kak ršn a bi lite­ ra rn i d iskurz prav gotovo omajal, kršil, če ga ne bi odrinili na stran. Skratka, pojem li te ra tu re ozirom a fikcije je bil bistven za teorijo n a ­ vadne govorice, ka tere n o rm a je resni, re ferenčn i in preverljivi d i­ skurz. Če p a je d ekons trukc ija pokazala, da je resn a govorica poseben p r im e r neresne, resn ica pa fikcija, ka te re fikcijskost je bila pozabljena, po tem li te ra tu ra ni deviantna, parazitska instanca govorice. Rajši n a ­ robe, d ruge diskurze je m ogoče šte ti za p r im e re generaliz irane li te ra ­ tu re ozirom a arhe-litera ture . Filozofija je za Derridaja, ki se pri tem sklicuje na Valeryja, »posebna li terarna zvrst«. Brati tekst kot filozof­ ski tekst pom en i D erridaju nared iti čisto do ločeno redukcijo vse re to ­ rične vseb ine teks ta zgolj na njegovo kognitivno razsežnost, b ra ti ga kot l i te ra tu ro p a pom eni, narobe , biti pozoren celo n a njegove n a prvi pogled najbolj trivialne in neb is tvene poteze. In prav v tem je p re d ­ nost re to r ične ozirom a li te rarne analize, saj ne izključuje že vnaprej neka te rih s tru k tu rn ih in pom ensk ih m ožnosti tek s ta v im enu pravil kake partiku larne , om ejene d iskurzivne prakse. H ab erm as pa kritizira prav b ran je filozofskih tekstov kot l i terar ­ nih, se pravi, kritizira Derridajev postopek prav tam, k jer je videti.naj- m očnejši in najbolj prepričljiv. Najprej očita D erridaju, da si zaradi vnapre jšn jega dvom a o vsem n ep o s red n em , substanc ia lnem in očit­ nem skora jda fanatično prizadeva dokazati, d a j e vse, kar je m etafizika prezence postavljala kot izvirno, osrednje , sam ostojno, zm erom že p ro ­ ducirano , odvisno, d rugotno . V endar dekonstrukcija , ki vidi svoje sve­ tovnozgodovinsko poslanstvo v tem, da razd ira m ode le logocentrične- ga mišljenja v vseh diskurzih ne glede na njihove specifične razlike, in d a v vsakem tekstu išče različne sledi in-razlike, po H ab e rm asu temelji na zabrisanju neke tem eljne razlike, n am reč zvrstne razlike m ed di­ skurzi. D ekonstrukcija je učinkovita in u sp ešn a le pod pogojem, da vsak tekst be re kot li terarn i tekst. To pa lahko stori le, če teksti niso nič d rugega kot prim eri »občega teksta« (texte general), kot pravi sam Derrida, ozirom a prim eri arhe-literature, kot pravi Culler. Fi­ lozofski tekst je m ogoče b ra ti kot li te ra rnega in n a ro b e zato, ker m ed njim a tud i ni razlike, k e r vsi teksti izginjajo v »občem tekstu« in v tem un iverzalnem kon teks tu zgubijo svojo av tonom ijo in specifičnost. Uni­ verzalno orod je za analizo tekstov, ki so vnapre j identificirani kot lite­ rarni, pa je prav li terarna kritika. Po H aberm asovem prepričan ju te ­ melji ves dekonstruk tiv is t ičn i p ro jek t n a predpostavki, ki je D errida n ik jer ne utemelji, n am reč da je m ogoče pokazti vse re to r ično boga­ stvo, vse s t ru k tu rn e in pom enske razsežnosti nekega teksta šele, ko ga b e re m o kot literarnega, in d a v tem pogledu ni razlik m ed teksti. Zato tud i ne preseneča , d a j e D erridajevo univerzalno orodje za analizo tek ­ stov prav re to r ič n a analiza ozirom a l i te ra rn a kritika, kot pravi H aberm as.9 Na teh p rem isah tem elji tud i D erridajeva kritika Austina, ki pa jo H ab e rm as zavrača. D errida nam re č - ko t prepričljivo pokaže H a b e rm a s10 - razum e »literaturo« ozirom a »pisanje« ko t m odel za obči tekst, iz ka terega ni m ogoče stopiti v zunajtekstovno realnost, saj je tud i ta rea lnost vanj vključena, v k a te rem so torej zab risane vse raz­ like m ed diskurzivnim i zvrstmi, zaradi če sa r tud i ni m ogoče izločiti fik­ cije kot posebne, av tonom ne oblike govorice. H ab e rm as pa trdi, da je ne le mogoče, m arveč tud i nu jno ločiti vsakdanjo, »resno« rab o govori­ ce od izpeljanih oblik govorice, m ed katerim i je tud i fikcija. H ab e rm as se je pri svoji a rgum entaciji oprl na analizo M ary Loui­ se P ra tt ,11 k i j e kritiz irala s tru k tu ra ln o poetiko, ker je ho te la poetično govorico ločiti od vsakdanje. Poetična govorica naj bi se po m nen ju s tru k tu ra ln e poetike od vsakdanje ločila po tem, d a je iz trgana pris i ­ lam vsakdanje kom unikacije , ki je pod re jen a koordinaciji nejezikovne in terakcije m ed individui, d a napo tu je zgolj nase, na svojo lastno jezi­ kovno formo, in s tem d em o n s tr ira krea tivno in inovativno m oč govo­ rice. M ary Louise P ra tt p a n asp ro tn o hoče dokazati, da poetična govo­ rica ne m ore biti av tonom na zato, ker n im a n o b en e specifične poteze, ki je v večji ali manjši m eri ne bi im ela tud i vsakdanja govorica. O p ira ­ joč se na sociolingvistične raziskave W. Labova, pokaže, da je m ogoče celo vrsto značilnosti, ki naj bi bile specifične za poetično govorico (inovativnost, kreativnost, napo tovan je n a lastno jezikovno formo, p o ­ stavitev v oklepaj ilokucijske m oči izjave itn.) odkriti tud i v vsakdanji govorici. Tudi v vsakdanji govorici si p ripovedu jem o zgodbice, šale, sa ­ njarimo, fantaziramo, ironiziram o itn. V endar Akcijski jezikovni ele­ m en ti v vsakdanji govorici n ikako r niso avtonom ni. Na drugi s tran i pa so potopisi, spomini, zgodovinski rom an i ali tud i krim inalke, ki jih p o ­ navadi uvrščam o v li tera turo , bliže vsakdanji rab i govorice kako r lite­ raturi. P esniške funkcije govorice torej ni m ogoče vnapre j p rip isa ti ka te ­ ri izmed govorn ih p raks kot p riv ileg iranem u nosilcu te funkcije. Če­ prav je za li te ra tu ro up rav ičeno im eti sam o besedila, v ka ter ih pesn i­ ška funkcija do m in ira nad drugim i, kot je opozoril že Jakobson, čeprav se v vsakdanji govorici pojavlja poleg ekspresivne, regula tivne in d r u ­ gih funkcij tud i pesniška, to po H abe rm asovem m nen ju še ne pom eni, d a d o m inan tnosti pesn iške funkcije v l i te ra tu ri in zato tud i n jene av to ­ nom nosti ni m ogoče pojasniti z zm ožnostjo iztrganja iz kon teks ta vsak­ dan je prakse . E lem enti poe tične govorice v vsakdanji kom unikaciji po H ab e rm asu funkcionira jo tako, da n ik d a r ne om ajejo sam ega vsakda­ n jega konteksta , v k a te rem govorica rab i za koord inac ijo m ed indivi- dui. V li teraturi, in to celo v tisti, ki je še najdlje od fikcije, pa govorica funkcion ira tako, d a prav ta kon teks t zlomi. Kot dokaz več za nu jnost priznavanja av tonom nosti l i te ra tu re n a ­ vaja H ab e rm as tud i logiko argum en tac ije pri Prattovi, ki je bila na koncu prisiljena - v n asp ro tju s svojo izhodiščno tezo - zamejiti pose ­ ben korpus tekstov, ki jih odlikuje p redvsem to, da jih je »vredno p r i ­ povedovati«. Drugače rečeno, v teh tekstih tellability dom in ira d r u ­ gim funkcijam govorice in prav d o m in an tn a pozicija sam e p r ipovedne funkcije omogoči, da se govorica ne p od re ja tistim m o d u so m funkcio ­ n iran ja in s tru k tu rn im omejitvam, ki določajo vsakdanjo kom unikac i­ jo. Prattova torej na koncu potrd i prav tezo, ki jo je hotela ovreči. Moč in prepričljivost D erridajeve kritike A ustina in Searla p re se ­ netljivo izvira iz neleg itim nega koraka. D errida je n am re č lahko zani­ kal specifičnost in av tonom nost poe tične in vsakdanje govorice le tako, d a je vsakdanjo govorico samo estetiziral. In H aberm as ima prav, ko ugotavlja, d a j e ravno zaradi univerzalizacije poe tične govorice tako nedovzeten za skorajda izključujoča se nač ina funkcion iran ja govori­ ce: za poetično k rea tivnega na eni s tran i in proza ično posvetnega na drugi. Zanikanje specifičnih razlik m ed diskurzivnim i p raksam i in uni- verzalizacija pesn iške funkcije v podob i nezaustavljivega p ro cesa p isa ­ nja, razločevanja, vpisovanja sledi sta dve pla ti istega p rob lem a, ki ga D errida ni rešil: Derrida, ki poskuša vsakem u tekstu »stopiti za hrbet«, razkriti njegovo »slepo pego«, pokazati, kako je njegovo »videnje« p o ­ gojeno z »nevidenjem«, in ki že vnaprej ve, d a se tud i njegovi teksti o r ­ ganizirajo okrog »slepe pege«, d a tud i on - tako kot n o b en pisec - ne m o re obvladati p ro cesa pisanja, se p rav n a ta nač in ogne tem u, d a bi ekspliciral svoje lastno mesto, od k o d e r govori.12 1 R. Močnik, Postmodernizem in alternativa, II. del, Ekran, 7/8, 1985, str. 50. 2 J. Culler, On Deconstruction (Theory and Criticism after Structuralism), London 1983. 3 J. Habermas, Der philosophische Diskurs der Modeme, Frankfurt/M 1985. 4 J. Derrida, Signature evenement contexte, v Marges de la philosophie, Pariz 1972. 5 J. L. Austin, Performative-Constative. V: The Philosophy of Language, ur. J. R. Searle, Oxford 1971. 6 J. Searle, Reiterating the Differences: A Reply to Derrida, v: Glyph 1, 1977. 7 J. Culler, On Deconstruction, str. 119. 8 J. Derrida, Marges, str. 389. 9 J. Habermas, Der philosophische Diskurs der Modeme, str. 224, in sl. 10 Nav. delo, str. 234. 11 M. L. Pratt, Towards a Speech Act Theory of Literary Discourse, Bloomin- gton 1977. | 12 »Nemožnost eksplicitnega prikaza lastne pozicije - to bi [po Derridaju, op. JSR] ravno zapadlo metapoziciji, zato stalna strategija komentarja - ravno omogoča nereflektirano preživetje metagovorice. Metagovorica pa se ne kaže v tem, da bi avtor zahteval zase poseben status, drugačen od 'naravne zavesti’, ki je predmet analize (kot recimo heglovski 'za nas’), ampak prav v tem, da se na­ videz postavlja na isto raven z njo - z zagotovilom, da noben tekst, tudi njegov ne, ne uide metafiziki, prelom z logocentrizmom je treba neskončno ponavlja­ ti.« M. Dolar, Hegel in objekt, Ljubljana 1985, str. 59.