M4M ireniiilii inamcni- llil ĄOhUII®Ą. Član francoskega najvišjega sodišča g. P. Bouchardou je napisal nekaj za- nimivih spominov na zadnje trenutke nekaterih znamenitih vohunov. O vohunki Mato Hari pfipoveduje: Ko so Mato Hari dne 15. oktobra leta 1917 zjutraj zbudili in ji povedali, da prihaja njena zadnja ura, je od strahu kar okamenela in ni bila prav ni. več podobna nekdaj najslavnejši plesalki sveta. V ječi Saint Lazare se je silno postarala in v zaporu se je izgubila z njenega obraza zadnja sled njene r.ckdanje lepote. Pri rnisli na smrt je gioboko vzdihnila in skrila svojo glavo v roke —¦ videti je bilo, da ji je silno t#žko in tesno. Nenadoma pa je bila vsa spremei.jena: začela se je smehljati in na smeh se je držala do svojega konca. Vstala je in se začela oblačiti; okoli klobuka si je ovila dolg, bel pajčolan, na roke pa si je nataknila dolge rokavice. Stopnice stare jetnišnice je kar po 2 preskakovala. Na dvorišču jo je čakal voz z zastrtimi okni. Samo en korak in bila je v vozu. Ko je izstopila iz voza, ki so ga -spremljali dragonci z golimi sabljami, se je kar zibala na morišče. Preko luž in rnlak je*skakljala kot prava.plesalka. Nato so jo privezali h kolu, ona pa se je z rahlim mahljajem roke zahvalila duhovniku in sestri strežnici in svojemu zagovorniku. Ta prizor je silno v-plival na vojakestrelce. Zadela jo je le ena kroglja v srce, druge pa so šle v zid. — Bila je Tnrtva na mestu . . . Neka druga vohunka, priprosta in siromašna delavka, je morala na morišče dne 10. januarja leta 1917. Ko so jo privezali, je rekla: »Prosim Francijo odpuščanja — vive la France!« Na svoj način pa se je obnašal Pavel Bolo, znan tudi pod imenom Bolopaša. Ta je bil silno razdražljiv in duhovnik ga je moral veekrat opomniti, da prihaja njegova zadnja ura. Pritoževal se je zlasti, zakaj ni navzoč njegov odvetnik, potem pa se je preoblekel v svečano večerno obleko in si položil na srce svilen robec, ki i_aj bi ga nacejencga z njegovo srčno krvjo izročili po njegovi smrti neki osebi. Ko pa je stopil v voz, je zamižal, kakor da hoče do svojega zadnjega trenutka'igrati človeka, ki mu vse skupaj ni nič več mar. Njegovo izdajstvo pa je vzbudilo po vsej Franciji in zlasti med vojaštvom tako ogorčenje, da so vojaki sklenili, da ne bodo streljali v srce, ampak v glavo. Zato je tudi robec ostal brez krvi , . .