. UUBUANA. 16. JANUARJA 1! 4' SKUPNA SEJA PZS IN US LJUBLJANSKE UNIVERZE Na skupni seji pedagoško-znan-stvenega in univerzitetnega sveta Ijubljanske univerze 27. decembra so se v razpravi o dosedanjem delu centra za razvoj univerze in o nje-govem programu delza prihodnje leto ponovno zaostrila nekatera aktualna vprašanja univerze. Kot že večkiat doslej so se tudi na tej seji pri nakazovanju odgovorov nanje soočili najmočnejši interesi, ki so danes prisotni v procesu ustavne reorganizacije univerze in v spre-mnem političnem dogajanju. Med temi interesi seveda ni bilo študent-skega, čemur pa odsotnost štu-dentskih predstavnikov na seji še malo ni vzrok. Nekoliko grobo je mogoče te interese poimenovati ta-kole: najprej inteies ,,tehnokratske reforme univerze", ki izvaja svojo legitimnost iz določenih predstav o potrebah prakse - predvsem seveda gospodarstva; nato interes ohra-njanja statusa quo ali kvečjemu zelo postopnega spreminjanja univerze; nosilci tega interesa se sklicujejo na omejenost obstoječih finančnih, kadrovskih in drugih možnosti za spreminjanje; in končno je tu še -recimo mu: politični interes, ki sa-mega sebe razume kot občega in skuša zato sicer preseči parcialnost obeh prejšnjih; tako vsebuje njegova artikulacija tudi nekoliko radikal-nejše posege v obstoječo univerzo, vključuje pa tudi posamezne štu-dentske zahteve. Vendar pa zaradi svoje pragmatične in ideološke na-rave - in s tem vezanosti na obsto-ječe - zaenkrat ne more pomeniti alternative, ampak je le kompromis med obema skrajnostima. Oris po naši presoji važnejših razprav na omenjeni seji naj bo torej tudi delna ilustracija takšne, sicer nujno she-matične in pomanjkljive ocene. Predstojnik centra za razvoj univerze dr. Ljubo Bavcon je v uvodu najprej na kratko orisal kad-rovske in prostorske težave, ki so spremljale delo centra od njegovega nastanka in ki so botrovale neizpol-nitvi nekaterih nalog. Nato pa je pojasnil nekatere postavke osnutka programa centra. Poudaril je nujnost pritegnitve čimvečjega števila zu-nanjih sodelavcev, delovnih skupin in inštitutov in pa nujnost vecje usmeritve v svetovanje študentom. O splošnih nalogah centra je menil, da so lahko le del splošnih nalog univerze. Ob vprašanju učinko-vitosti študija, ki naj bi bilo v pti-hodnje eno glavnih delovnih podro-čij centra, je pozval k iskanju osnovnih vzrokov sedanjega fiktiv-nega vpisa, podaljševanja študija ipd. Ob tem bo treba odgovoriti na vpra-šanje: ali še naprej odprt vpis, in če ne, ali vpeljati represivni ali sveto-valni sistem selekcije. Univerza naj se skupaj s SŠ zavzema za ureditev materialnih pogojev študija; podpira naj tiste ukrepe štipendijske politi-ke, ki korigirajo učinke socialne diferenciacije in pospešujejo učinko-vitost študija. Aktualno je tudi vpra-šanje lokacij za gradnjo novlh objektov - domov, fakultet, stano-vanj za asistente itd. Obširno je diskutiral član sekre-tariata CK ZKS Gojko Stanič. Nje-gove ,,kritične pripombe" so letele tako na poročilo o delu kot na pro-gram dela Centra. Tako je med dru-gim ugotovil, da bi morali - v okviru raziskave, ki je v pripravi -ugotavljati tudi predstave diplo-mantov, večjih gospodarskih orga-nizacij in študentov o temeljnih vprašanjih univerzitetne reforme, in ne le predstave univerzitetnih delavcev, kot predvideva sedanja zasnova raziskave ... Glede raziskav na področju usmerjanja in svetovanja študentom je Gojko Stanič menil, da so usmer-jene le na gimnazijsko populacijo, ne pa tudi na druge srednje in poklicne šole, s katerih naj bi v bo-doče omogočili prehod na univerzo. Kot dopolnitev ptograma Centra je predlagal študijo o idejnosti pouka; proučiti je treba tudi vprašanje pre-noda kadrov iz prakse na univerzo, probleme izrednega študija in pred-vsem neučinkovitost študija; ob tem je treba raziskati možnosti za mentorski sistem študija. In končno se je Stanič zavzel za vpeljavo ,,štu-dijskih normativov za študente" (? !) - kar naj bi pripeljalo do hitre-ga diplomiranja. Podpredsednica izvršnega sveta dr. Aleksandra Komhauser je svojo obšiino razpravo osredotočila na centialne piobleme, ki da ozna-čujejo tako krizo naše univerze kot evropske univerze sploh in ki naj bi pomenili prioriteto v programu centra. Po njenern mnenju gre pred-vsem za probleme ,,motene" so-cialne strukture univerze, velikega osipa, predolgega študija, izolacije univerze od družbenega okolja in pa za problem zaostajanja študijskih programov za razvojem znanosti. Univerzo je treba refoimirati, pri čemer se lahko zgledujemo tudi pri reformnih prizadevanjih in organi-zaciji univerze drugod, npr. na Sved-skem in v Franciji (? !). Dr. Korn-hauserjeva je tudi ugotovila, da se ob uresničevanju nove ustave na univerzi kažejo želje po ohranitvi statusa quo, ki se izražajo tudi skozi zgolj formalistično razumevanje oblikovanja TOZD; o tem je vse pre-malo vsebinske razprave. Omenila je še težnje po slabšanju količinskega razmerja med izobraževanjem kadrov za ,,proizvodnjo" in za ,,nadgradnjo" oz. delitev dohodka, seveda v ,,škodo proizvodnje". Soci-alno strukturo univerze pa naj bi popravili z odprtostjo univerze tudi do poklicnih šol. Vso svojo razpiavo je dr. Kornhauserjeva podprla s podatki in ugotovitvami nedavne evropske konference o izobraže-vanju (!). Na koncu je ponovno spregovoril predstojnik Centra dr. Bavcon. Strinjal se je z velikim delom pri-pomb in dodatnih predlogov k pro-gratnu Centra, vendar je zelo pou-daril objektivne ovire, ki omogočajo Centru pa tudi univerzi uresničitev le tnajhnega dela predlaganega. Za univerzo pa je še pomembnejše sub-jektivno nestrinjanje vsaj dela uni-verzitetnih delavcev z nekaterimi spremembami. Dr. Bavcon je menil, da je možen edino kompromis: narediti tisto, kar so univerzitetni delavci pripravljeni narediti. O pro-blemih, kot so osip, izkrivljena socialna struktura ipd. pa je dejal, da so to širše družbeni in ne le uni-verzitetni problemi. igor VIDMAR PETI KOROŠKI KULTURNI DNEVI V soboto, 29. decembra so se v celovški delavski zbornici končali peti koroški kulturni dnevi. Ob kon-cu tridnevnega zasedanja je treba ugotoviti, da zanimanje kljub obsež-nemu programu ni upadlo, temveč prej naraslo in doseglo vrhunec v soboto popoldne ob podijski disku-siji o temi: 25 let deklaracije člove-kovih pravic - Ideja in koroška res-ničnost. V diskusiji, ki je pokazala, da je razlika med načeii in koroško stvarnostjo še vedno ogromna, so sodelovafi predstavniki večine in manjšine ter matice. Na otvoritveni slovesnosti v četrtek, 27. decembra so bili kot častni gosti prisotni generalni kon-zul SFRJ v Celovcu Bojan Lubej, bivši deželni glavar Koroške Ferdi-nand Wedenig, prodekan filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Vasilij Melik, zastopnik koroške deželne vlade, referent za splošne manjšinske zadeve dr. Baumann ter drugi. Nasploh pa so bili peti koroš-ki kulturni dnevi najbolje obiskani doslej, zaključni slovesnosti pa je prisostvovalo nad 500 ljudi Zaradi silno obširnega programa so koroški kultoni dnevi potekali v štirih sekcijah (1. sekcija za manjšin-sko pravo, 2. sekcija za gospodarska vprašanja, 3. sekcija za jezikovna vprašanja ter 4. sekcija za zgodovino in umetnost). Plenarna zasedanja pa so potekala seveda v skupnem pros-toru. S tem je bila nekoliko spre-menjena struktura dosedanjih kul-turnih dni, s podijsko diskusijo ob 25-letnici listine o človekovih pra-vicah pa so bila prvič odprta vrata tudi nemsko govoreči javnosti. V avli delavske zbornice pa je bila odprta tudi razstava o kmečkih puntih na Slovenskem. In ne nazadnje: koroški kultumi dnevi so bili publicirani v nemškem tisku kot nikoli doslej (novoletna številka dnevnika ,,Kleine Zeitung" je posvetila celi dve strani temi ,,Ko-roška v očeh Avstrije"). Tudi radio in televizija sta v nemških in slo-venskih oddajah posvetila veliko pozornosti koroškim kultuinim dnem. Morda pa je najpomembneje to, da so koroški Slovenci kljub politič-ni neenotnosti danes veliko enot-nejši, kot so bili pred leti. Formi-ranje lastne inteligence pa pomeni tudi formiranje povsem enakovred-nih diskutantov v primerjavi z ve-činskim narodom, ki ima v diplo-maciji že tisočletne izkušnje. Ludvik TONClC PRIPRAVE NA VOLILNO SKUPŠCINO SKUPNOSTI ŠTUDENTOV LVZ 10. januarja 1974 bo redna volilna skupščina Skupnosti štu-dentov LVZ. Priprava skupščine in kandidacijski postopek za novi iz-vršni odbor SS LVZ je seveda (po statutu) v rokah sedanjega IO-ja. Za-kasnitev volilne skupščine, ki pa ni katastrofalna, je povzročil tudi predlog dosedanjega 10 SŠ LVZ, in sicer na skupščini v oktobru, naj se podaljša mandat vsem študentskim predstavnikom oziroma organom SŠ LVZ do kongresa mladih, ki naj bi bil po takratnih predvidevanjih v marcu. Toda delegati skupščine so ugotovili, da dogodek, kakršen je kongres mladih oziroma reorgani-zacija skupnosti študentov ni tako pomemben, da bi se splačalo po-daljšati mandat vsem organom v SS LVZ. Zato je moral 10 SŠ LVZ pač poskrbeti za redno volilno skupSči-no! Nekoliko je datum skupščine premaknilo tudi to, ker so štu-dentske organizacije po fakultetah pošiljale poročila o svojem delu zelo počasi. Na volilni skupščini bosta najpomembnejša dogodka nedvom-no: poročilo o delu dosedanjega 10 SS LVZ ter nato razrešitev le-tega in volitve novega 10 SS LVZ oziroma novega piedsednika Skupnosti štu-dentov LVZ. V grobem poglejmo delo 10 SS LVZ v preteklem mandatnem ob-dobju. Lahko ga v glavnem ocenimo kot uspešno. Kot najpomembnejše lahko štejemo močno usmeritev na fakultete torej manj forumsko delo; za iniciativo FO-jev fakultet je bilo obilo prostora. Jasno je, da se je s tem okrepila tudi komunikacija med fakultetnimi odbori in IO-jem. Usmeritev še ni pokazala vseh sadov, kajti fakultete so pogosto vsebinsko premalo pomagale oziroma vplivale na delo 10 SS LVZ. Zato je bila iniciativa IO-ja pogosto enosmerna. V zadnjem obdobju se je aktiviralo po fakultetah precej novih študent-skih aktivistov, toda prave iniciative s fakultet še ni čutiti. Priznati pa moramo, da študentski organi oziro-ma študentski aktivisti delajo pred-vsem doma (v neposrednem okolju), to je na fakultetah, za povezovanje med fakultetami pa še ni moči. Po-večal se je vpliv študentov v samo-upravnih organih fakultet (spre-membe posameznih predmetov, uchih načrtov, študentje konstruk-tivno sodelujejo pri formiranju TOZD-ov, upoštevajo se mnenja štu-dentov ob imenovanjih in reelekci-jah profesorjev, ,,pojavljajo" se an-kete o pedagoškem delu profe-sorjev ...). Te pozitivne spremembe oziioma usmeritve dela študentskih aktivistov (na področje dela na fa-kultetah) se navzven nekoliko manj poznajo, so pa izredno pomembne in jih nikakor ne smemo omalovaže-vati. 10 SS LVZ je poleg tradicionalno močnih in uspešnih komisij (social-no-ekonomska /tako množičnega zbora, kot je bil ta v juniju o proble-mih štipendiranja, že dolgo ni bilo/, komisija za reformo univetze, komi-sija za mednaiodne odnose, itd.) največ naredil za informiranje štu-dentov o svojem delu in delu fa-kultetnih organizacij in to s Študentskim dnevnikom. Odločil se je tudi za ustanovitev skupnega ra-čunovodstva SS LVZ, ki je s kaš-Ijanjem steklo, pa za spremenjen način financiranja v SS LVZ itd. Nekoliko slabše je 10 SŠ LVZ zasto-pal študente navzven! Tu ne mislim v Zvezi študentov Jugoslavije, kjer je bil prispevek slovenskih predstavni-kov res konstruktiven, tu mislim na zastopanje v širšem slovenskem prostoru. Študentska organizacija, njena mnenja in zahteve v zadnjih letih ne pomenijo kdove kaj. To se je pokazalo že večkrat: ob nereše-vanju študentskih problemov na področju štipendiranja (nobene pra-ve volje ni, da bi se socialna slika kaj spremenila), ob organizacijskih spre-membah (študentje bi morali biti sklicatelji kongresa mladih), uni-verza in problemi študentov so v drugem planu, ignoriranje štu-dentskih zahtev za ureditev delovne-ga statusa študentov. .. To so pro-blemi in naloge, ki jih bo moral novi 10 močno postaviti in energično zahtevati njihovo rešitev! Stekel je kandidacijski postopek za nov 10 SŠ LVZ. Med kandidati so predstavniki z vseh fakultet, kar je določena garancija, ¦¦¦* j , tuia i,>, Preverili bi izjavo ambasadorja AHendejeve - vlade SERIAC SANČEZA BAHAMONDA iz Beograda, češ da ,,gre za čudno stvar: Ko pridejo na oblast napredne sile, imajo kapitalistične deže-le do njih popolnoma jasen odnos — ekonomski bojkot, prekinitev kreditiranja in končno začetek kampanje, s čimer naj bi zrušili napredno vlado. Socialistične in napredno usmerjene dežele, ko pride na oblast vojna hunta, ne reagirajo na enak način." Še marsikaj drugega bi pokazala taka analiza. V vsakem primeru pa bi bila iz nje razvidna resnica — resnica, ki zavezuje. To bi bil še en udarec našim zakrknjenim malomeščanom in zadovoljenim tehnokratom, ki so ,,zaskrbljeni" nad usodo člo-veštva samo takrat, ko pridf v ,,nevarnost" njihovo udobje. GILE NI IN NE SME BITI SAMO KRVAV OPOMIN, ClLE ZAHTEVA DEJANJA Arabsko izraelski spopad (predvsem pa možnosti razširitve le-tega) jih je prestrašil. To ni bila normalna človeška zaskrbljenost, bil je to strah drobnolastniškega meščana, psevdointelektualca. Resnica o Čilu jih tudi ne bo prestrašila sama po sebi. Resnica o Čilu je lahko predvsem conditio sine qua non revolucionarne situ-acije znotraj naših meja. S tem ne mislimo na ,,ultra-leve barikade" in podobna posploševanja. Mislim na revolucionarno situacijo, ki ne more mimo ZK, na situacijo, ki implicira RESNICO o Čilu, ker prav ta resnica je ena izmed tisočih (vključno z arabsko-izraelsko vojno), ki omogočajo tako ZK kot vsem revolucionarnim silam pri nas, da se de facto potrdijo kot revolucioname. Naša podpora Čilu, podpora, ki je mogoča znotraj meja SFRJ, je REVOLUCIONAR-NA SITUACIJA! Samo iz nje lahko izhajajo ostale, konkretne akci-je na mednarodnenj področju. Nihče ni ob strani, ko streljajo ko-muniste! To je na svoji koži izredno živo doživela čilska krščanska demo-kracija (seveda gre tu za njen desni in sredinski del). Stali so ob strani in čakali padec Allendejeve vlade. Pinochet-ova vojaška hunta pa je v skladu s svojo fašistično orientacijo dosledna. Krščan-sko demokracijo so izbrisali s seznama strank, zapečatili njene urade, zaprli profesorje, ki so ji pripadali; neusmiljeno so obraču-nali z delavci, člani krščanske demokracije — krščanska demo-kracija (ne samo čilska) bi se iz tega primera lahko naučila vsaj to, da so za fašiste delavci najprej delavci (in s tem sovražnik številka ena vseh fašistov in kapitalističnega ,,blagostanja") in šele potem pripadniki strank. Dvomimo, da jih je ta nauk sploh dosegel. Današnji položaj v svetu zahteva razumno opredelitev. To paje lahko samo opredelitev za dejavni in borbeni humanizem, socialis-tični humanizem. To ni neodgovorno ravnanje tistih posameznikov in družbenih skupin (sil), ki svojo eksistencialno štisko izražajo v sicer realni (možni) skrbi, da se lahko spopad med antagonističnimi razredi konča s katastrofo. Razumna opredelitev je dosledna v boju proti sodobni kiščanski morali, proti dekalogu, ki je iz človeka naredil abstraktno bitje, katerega tuzemske stiske so pogoj brezmejne svobode v onostran-stvu. Reformacija ni bila ,,nebeški" spor s katolicizmom. Šloje za spopad na zemlji, za tuzemsko razrešitev, potrditev in opravičilo ,,diiha kapitalizma". Čas je potrdil realnost reformacije v njeni ,,nebeški" in zemski varianti. Kaj pa je katblicizem danes, če ne ,,reformirana reformacija" (tj. katolicizem, ki je že zdavnaj presegel enodimenzionalnost klasičnih reformatorjev (Luther, Calvin). So-cializma ne moremo reducirati na boj proti krščanski morali, ki tako, kot je nekaj reformacija, predstavlja hkrati s tem boj za so-cialistično moralo. Socializem je boj človeka za človeka. IzhodišČe boja je človek, tukaj, zdaj, ta irl takšen! Gre torej za situacijo, v kateri si lahko lažemo, gradimo samoprevare, se zadovoljujemo s svojim mirom in udobjem ipd., s čimer pa ni mogoče razrešiti lastnih stisk, še manj pa razumeti (kaj šele reševati) stiske drugih. Analiza situacije, resnica situacije je izhodišče, prvi korak borbe-nega socializma. To je eno izmed bistvenih zagotovil, da se miro-ljubna koeksistenca ne bo zreducirala na status quo, na nespre-menljivost družbenega reda. Razumna opredelitev torej ne more biti kontemplativna krščan-ska morala, kot tudi ne subjektivistični, eksistencialistični humani-zem oziroma ,,kreativna" logika ,,zaprtih" socializmov. Prav tako pa se danes opredeljuje svetovni tisk, tisti tisk, ki se ima za svo-bodnega. Razsežnosti te svobode bi bilo mogoče ugotoviti tudi z analizo vloge oz. funkcije tiska v aferi Watergate in pri objavi Pentagonskih dokumentov. Na koncu naj povemo, da nam ni šlo za teoretiziranje o človeku. Naš namen je bil vzpodbuditi pri tistih ljudeh, ki čutijo stisko Čila kot lastno stisko (v nekem smislu tu tudi za Delo; ta ,,nekem" je popolnoma jasen in mislim, da ga Delo prav dobro razume; če ne, potetn res ne morem reči - toliko slabše za Delo, ampak na žalost — toliko slabše za bralce tega časopisa (razmišljanje, ki vodi v opredelitev. Odločitev sicer res predstavlja pomiritev notranjega konflikta in nejasnosti, bolj kot to pa je pomembno, da se s tem širi fronta zavestno opredeljenih, kar pa znotraj nje poraja samo še ustvarjalne konflikte (seveda ne gre pri tem za ,,večne" situacije). Čile ni in ne sme biti samo krvav opomin, Cile zahteva dejanja. Zato more resnično svoboden tisk danes jasno, predvsem pa ob konkretnih primerih (Čile, Bližnji Vzhod), povedati, da buržoazija s svojo fašistoidno militaristično ekspozituro meče iz politične arene parlamentarizem hkrati z vsemi ,,institucionalnimi garanci-jami", brž ko se pokaže, da ji ta oblika oblasti več ne zagotavlja gospostva. Boris MUŽEVlC V torek, 8. 1. 1974 je bilo na FF spet razburljivo zborovanje študentov. Obravnavali so eno samo temo: nova organiziranost mladine. V plodni razpravi smo slišali veliko različnih mnenj o novi orga-niziranosti. Pokazalo se je, da so bili študentje pomanjkljivo in-formirani in niso imeli pravih predstav o novi organizaciji mladine. Proti koncu razprave je prevladalo mnenje, da v takih okolišči-nah študentje ne morejo suvereno pristajati na nove oblike organi-ziranosti. Zato je zbor sprejel uvodni referat kot svoje stališče. Na podlagi tega stališča je zbor sprejel sklep o zahtevi referendummed vsemi slovenskimi študenti, in to potem, ko bi bili o problemih pred-hodno dobro obveščeni. STALIŠČE ZBORA ŠTUDENTOV SŠ FF Na današnjem zboru se moramo pogovoriti o stvari, ki se na prvi pogled zdi samo tehnični problem. V resnici pa gre za mnogo več. Gre za bodočo obliko študentskega organiziranja, ki bo nujno bistveno vplivalo tudi na konkretno vsebino našega delovanja. Na eni strani imamo v 19. točkah razložen koncept, ki ga je predočilo vodstvo študentske organizacije (10 SŠ LVZ), na drugi strani pa je FO SŠ FF te teze doslej večkrat zavrnil v imenu študentske avto-nomije. Bilo bi seveda absurdno postavljati nekakšno imaginarno fronto med 10 in FO. Problem je namreč mnogo širši in se zajeda v enega osnovnih vprašanj naše družbe. Študentje se že dolgo zave-damo, da ni prave povezave med nami in drugimi deli mlade gene-racije. Na eni strani študentje živimo ločeni od najbolj Žgočih problemov samoupravljanja, po drugi strani pa bi mladi delavci v proizvodnji mnogo pridobili, če bi jim študentje lahko posredovali vsaj del nakopičenega znanja, ki je sedaj neizrabljeno. Tako se 10, FO in vsi drugi prav gotovo strinjamo, da je treba to pregrado čimprej premostiti, če nočemo, da se ta odtujena situacija vleče v nedogled. Vprašanje pa je, in zato smo se tudi tukaj zbrali, kako to storiti. 10 nam je predočil svojih 19 točk, v katerih je zasilno in približno razgrnil strukturo nove organiziranosfi. In kaj je z vse-bino? O tem lahko samo ugibamo. Bolj kot abstraktne obljube nam lahko to prikažejo konkretna dejstva. In prav ta konkretna dejstva nam povzročajo hude skrbi. Zagrebški študentje so nas z združitvijo precej prehiteli, pri njih bo prišlo do fuzije že 20. janu-arja. 0 tem, do kakšnih sprememb bo prišlo v Zagrebu, je obširno poročala Borba (7. 1. 1974). Naj vam preberem najznačilnejši odlomek: ,,0d 20. janiiaija bo Zveza študentov Zagreba prenehala delovati kot samostojna družbeno-politična organizacija. V pri-hodnje bo delovala v sklopu mestne mladinske organizacije in bo nosila ime Zveza socialističnih študentov Zagreba. Vendar za temi formalnimi spremembami stoji popolna transformacija sedanje organizacije, ki je organizirana cehovsko na principu statusa. fpovolj je bilo imeti indeks,.pa si dobil tudi študentsko izkaznico.) Clan študentske organizacije je lahko bil, kdorkoli je želel, in obfia-šal se je, kakorkoli je hotel. Zato bo v bodoče za pridobitev član-ske izkaznice potrebna aktivnost in socialistična opredelitev. Novi statut predvideva tudi možnost izključitve iz organizacije. Kot pove že samo ime, se ustvarja čvrsta organizacija, katere članstvo bo zbrano okrog skupnega socialistično-partijskega programa." . Tako je torej v Zagrebu. Vodstvena struktura bo lahko študente, | ki jim ne bodo ustrezali, preprosto proglasila za nesocialistične, jih ' izključiliz oiganizacije. Izključitev pa avtomatično pomeni, da obtoženi študent izgubi pravico do štipendije in bivanja v študent-skem domu. Nihče ne trdi, da se bo kaj podobnega zgodilo pri nas. Vendar pa nam nihče ne daje zagotovila, da se kaj takega ne more zgoditi. Zato menimo, da so materiali, ki nas je z njimi oskrbel 10, mnogo preveč obrobni in pomanjkljivi, da bi lahko na njihovi osnovi sprejemali tako pomembne odločitve. Dosedanja praksa dela ZM, ki je delovala popolnoma odtujena od svojega članstva, t.j. fommsko in birokratsko, nam samo potrjuje bojazni, da bi bila združitev v tem trenutku prenagljena in neprimerna. Vendar pa FO širšemu sodelovanju z mladino na vseh področjih ne nasprotuje. Nasprotno. Tako sodelovanje so študentje vedno želeli. Vendar pa ne vidimo v novi organizaciji uresničitve teh študentskih teženj niti nimamo nobenega argumenta, ki bi nas prepričal o nasprot-nem. Zaradi pravkar omenjenih razlogov se nam je zdelo po-membno in primerno, da tako pereč problem rešimo skupno na današnjem študentskem zboru aU pa se rešitvi problema vsaj pribli-žamo. Vendar pa do danes nobena od strani, ki si prizadevata za tehnično izpeljavo združitve, ni predložila sprejemljivega vse-binskega koncepta. Zaradi teh pomanjkljivosti se seveda študentje ne morejo zavestno odločiti za novo organiziranost. Zdi se nam najprimernejša rešitev v tem, da se študente dodobra obvesti in se le-ti nato na referendumu demokratično odločijo o načinu organi-ziranja. (To je bil uvodni referat na zboru študentov SŠ FF 8. 1. 1974, ki ga je zbor sprejel kot svoje stališče.) Zbor je nato izrazil začudenje in ogorčenje, ker se ga ni udeležil nobeden predstavnik ZM, čeprav so bili njeni funkcionarji pravo-časno povabljeni nanj. Prav tako se zbora niso udeležili tudi drugi predstavniki družbeno-političnih organizacij, ki so bili prav tako povabljeni. SKLEP ZBORA ŠTUDENTOV SŠ FF Zbor študentov Filozofske fakultete je sklenil, da je združitev SŠ in ZM v tem trenutku neprimerna, saj nam ni dana nobena garancija, da ohranimo svojo samostojnost v novi organizaciji, in sicer zaradi zbirokratiziranosti in okostenelosti vodstvenih struktur ZM. Nikakor pa s tem nočemo trditi, da smo proti sodelovanju z vsemi mladimi. Za tako sodelovanje smo, saj menimo, da plodno vpliva tako na študente kot na ostale mlade. Naš sedanji sklep je torej zavrnitev združitve, hkrati pa zahteva referendum med vsemi slovenskimi študenti, saj se moramo o tako pomembnem sklepu odločiti prav vsi študentje. NA FF 8. 1. 1974, Z ZBORA SŠ FF Lahko mirno zaključimo, da je zbor uspel, saj so bila na njem povedana mnenja dokaj kvalificirana in zrela. Pokazalo se je, da študentom FF ni vseeno, v kakšno organizacijo stopajo. Študentje tudi niso apriori proti povezovanju z mladino, vendar hočejo ve-deti, zakaj in kako. Tega pa jim vsi mogoči forumi do danes niso mogli zadovoljivo razložiti, kljub temu, da je od trejte konference ZKJ minilo veliko časa. Zato je zahteva po referendumu naravna reakcija študentov na dano situacijo, ne pa anarhističen nezrel izpad. Zbor študentov filozofske fakultete dne 8. 1. 974 je sklenfl, da obsodi vaše ignoriranje zbora, ker se kljub pismenim in telefonskim vabilom in ponovnim obvestilom vaši predstavniki niso udeležili tega zbora in se s tem odzvali našemu vabilu. Zaradi pomembnosti problematike, ki smo jo obravnavali in za katero bi morali imeti neposredni interes, smatramo, da je takšno vaše ravnanje izrazito neodgovorno. Glede na to, da naj bi v bodoče skupno sodelovali, nam taka izkušnja vliva nezaupanje tudi v vašo bodočo pripravljenost za kon-struktivno sodelovanje. s tovariškimi pozdravi FO SŠ FF (predsednik) Poslati v vednost: 1) RK ZMS, 2) RK SZDL, 3) ZM Vič-Rudnik, 4) Dekanatu FF, 5)F0SŠFF aa Agenti CIA in menjava oblasti v Atenah (Pismo grškega tovariša) natta NAFTAIN BIIŽNJEVZHODNA KRIZA V nedeljo, 25. novembra je vojaška junta strmoglavila dote-danjega predsednika Papadopoulosa. Novi nosilci oblasti, na čelu s komandantom 3. armade — glavnim poročnikom Gizikisom, so po večini vojaki, ki so se dolga leta izpopolnjevali v ZDA pri CIA. Doslej nepoznani Gizikis se lahko pohvali z dvajsetletnimi poklic-nimi izkušnjami iz ZDA. Isto izobrazbo imata tudi komandant vojaške policije Ioanides, pa tudi general Bonanos. - Vsi ti ,,revolu-cionarni" vojaki so v prejšnji Karamanlisovi vladi sodelovali pri osnovanju paramilitarističnih organizacij, ki so igrale odločilno vlo-go pri umoru poslanca EDA — Lembrakisa in pri razbijanju odporniških skupin. Zgodovina prevrata: Od 21. aprila 67, od dne, ko so v Grčiji fašistični vojaki oropali ljudstvo oblasti, se to ljudstvo nikoli ni prenehalo dinamično upi-rati agentom CIA in njihovim lakajem. Denimo: pohod kmetov iz Megare proti nasilnemu podržavljenju oljčnih nasadov v Onassisovo korist, stalni študentski nemiri, bombne eksplozije komunističnih in meščanskih strank, kakor tudi upor meščanskih profesorjev, znanstvenikov itd. (Mangakis, Tsatsos, Karagiorgas, Pangoulis in dr.). Toda proti referendumu za odpravo monarhije se ni borilo le ljudstvo, marveč tudi rojalisti v vojski, poskušali so celo s prevra-tom: znana pustolovščina rušilca ,,Velos" ob manevrih NATO, ko so oficirji po neuspehu dobili politični azil v Italiji. Vse to se je zdelo Američanom zelo nevarno, znanilo državljan-ske vojne v GrČiji, stvar, ki je morebiti zaradi svoje mnogostranske angažiranosti v več delih sveta (Vietnam, Bližnji Vzhod, Čile in dr.) ne bi več mogli nadzirati. Tako so ukazali agentu Papadopoulosu, naj ubere novo pot v smeri demokratizacije. To je tudi storil. Z liberalizacijo je prišlo do prezgodnjih političnih eksplozij spo-padov, ki bi po vsej verjetnosti lahiko rodili več uspeha, če bi izbruhnili pozneje. Inflacija, nizki zaslužki in plače, nedemokratski odnosi v šolah in na univerzah so terjali rešitev. Pattakojevo hvalisanje, da je hčerki dal za doto 3 milijone nemških mark, je ljudstvo močno razbesnilo. V trenutku je bilo vsem jasno, zakaj so zrasli državni dolgovi v najkrajšem času do višine 3 milijard dolarjev. Iz nekega članka v ,,Ekonomikos Tachydromos" (časniku za gospodarstvo) je bilo razvidno, da so mogli privatni ameriški investitorji v obdobju enega leta štirikratno povečati svoj začetni kapital (300 % dobički), pa tudi, da so delni-ce ,,Bank of America" zrasle za 450 %. V začetku novembra so se študentje Tehnične visoke šole (približno 2000) iz protesta proti odloženim institucionalnim vo-Htvam zaprli v šolske prostore. Obliki njihovega odpora sta bila ,,sit-in" in gladovna stavka. Z vzroki za svoje akcije so seznanjali prebivalstvo po lastnem radijskem oddajniku. Njihove parole so postajale vedno bolj radikalne, zajele so vse zatirane sloje. Govorili so, da bo junta zatrla vse demokratične svoboščine in s tem pri-tegnili v svoj boj mnogo delavcev in študentov. Tako je prišlo v različnih grških mestih, v Patrasu, Solunu in v različnih predelih Aten do spontanih demonstracij proti Papadopoulosu. Vodili so jih gradbeni delavci in študentje. (Prvi imajo dolgo revolucionarno tra-dicijo). Za Papadopoulosovo kliko pa je bilo vse preveč demokracije, zato je takoj mobilizirala svoje tanke. Več mrtvih v državljanski vojni in stotine ranjencev štejemo med junake iz vrst delavcev in študentov. Študentje so po zvočnikih pozivali vojake, naj ne strelja-jo na ljudstvo, ker so ljudje njihovi bratje. Vojaki so prenehali streljati; prišlo je celo do posameznih vstaj. Tedaj je moral Pa-padopoulos ,,vreči" v državljansko vojno posebne pešake svojega brata. Američani niso njegovemu brutalnemu ravnanju prav nič nas-protovali. Zanje je bifla to ugodna priložnosti, da se znebijo odslu-ženega Papadopoulosa. Ob energetski krizi, ki je nastala zaradi naftnega bojkota arab-skih držav, se je izkazalo, da potrebuje 6. ameriško ladjevje v Sre-dozemskem morju izhodiščno pristanišče, da bi moglo zaščititi interese monopolnega kapitala. Nemiri na Cipru in novi šefi CIA v Grčiji so zagotovilo za pristanišče in za nadaljevanje takšne veliko kapitalistične in kolonialistične politike. Dolžnost grških revolucionarjev ostaja še naprej združiti tako delavce, kmete in vojake, kakor tudi študente v skupen boj proti novim lakajem ZDA in proti ZDA samim. 6. ladjevje ima še vedno svoje oporišče v Falironu, ta pa leži pred Atenami. Prevedla A.R. Pripis: Pričujoče pismo smo povzeli po zahodnoberlinskem levi-. čarskem glasilu Der lange Marsch. Odkar so se arabski režimi odločili zmanjšati proizvodnjo nafte ali je ne prodajati državam, ki podpirajo Izrael, se večina Evro-pefcev izgublja v razglabljanjih o razlogih arabske odločitve, ali pa meni, da gre za arabsko maščevanje Evropi, kar pomeni v precejšnji meri obstoječe nekritično šovinistično stališče. Gre za tisti del evropskega javnega mnenja, ki je. v svoji podrejenosti buržoazni ideologiji dojemljiv za protiarabsko propagando, ne da bi se trudil poiskati prave razloge, ki so za tem dogajanjem. Tako po tej logiki nadalje sledi, da je nafta kot naravno bogastvo last vsega sveta, kar je mogoče razumeti iz izjav ,,človeka s ceste" v zahodnih deželah. Tem in njim podobnim zastavljam vprašanje, zakaj sovjetska ali ameriška nafta ni last vsega sveta in zakaj tehnohgija razvitega sveta ni tudi arabska last? Že dolgo se arabska nafta pretaka v zahodnoevropske dežele in v ZDA prek velikih kapitalističnih družb, ki so in še vedno igrajo vlogo ekonomskega nepkolonializma v arabskih deželah. Tako so te družbe plačevale le simbolične cene za nafto in z delom svojih ogromnih dobičkov financirale svoje agenture v arabskih deželah, domačo buržoazijo in nazadnfaška verska gibanja in vzpodbujale vofaške udare, ki so pripeljali do vojaških diktatur, vse to, da bi si ustvarile sebi zveste lokalne mogotce in da bi v kali zatrle vsako nastajajoče revolucionarno gibanje v katerikoli arabski državi. To početfe je izhajalo iz bojazni, da bi arabske dežele zagledale rešitev, ki jo arabsko Ijudstvo že dolgo čuti, namreč socialistično revo-htcijo. Vojaške diktature in desničarska gibanja so in še vedno igrajo vlogo leve roke imperialističnih izkoriščevalcev. Ampak vlogo desne, to je močnejše roke igra Izrael Z nastankom izraelske države na palestinskem ozemlju, s prego-nom palestinskega tjudstva iz njegove domovine je bila Izraelu za-črtana njegova naloga v tem delu sveta. Ta se je pokazala v ekspan-zionistični in agresivni politiki Izraela na arabska ozemtja, da bi arabski narod odvrnila od napredka in vsestranskega razvoja, da bi ne mogel uvideti prave narave imperialističnih družb, ki mu kra-dejo naravna bogastva. Geografski položaj Izraela na področju Pa-lestine - v srcu arabskega sveta - kaže na vlogo Izraela v zaviranju nastajanja vsake arabske enotnosti, ki bi si vzela za svoje načelo socializem (enotnost, svoboda, socializem je geslo revolucionamih arabskih gibanj) in s tem naredila revolucionarni korak, ki bi ogro-zil Izrael in s tem imperialistične interese. Takšna vloga Izraela je prisilila arabsko Ijudstvo, ki se je komaj rešilo starega koionialnega jarma, v vojno stanje, da bi se obranilo pred izraelskimi agresijami. Posledica tega je bila, da so arabske dežele tudi od samih imperi-alističnih sil morale kupovati skrajno drago orožje, namesto da bi investirale v lastno pot iž nerazvitosti. Ob vsem tem pa se je arabska nafta še vedno pretakala v impe-rialistične dežele, da bi jo le-te uporabljale kot energetsko osnovo za svoj industrijski in tehnološki razvoj in tudi za oboroževalno industrijo, katere proizvode pošiljajo Izraelu, da bi mu zagotovili vojaško zmago nad Arabci in okupacijo njih ozemelj. Tako je raz-vidno, da je posredno in neposredno arabska nafta bila (in še vedno je) orožje proti Arabcem samim. In končno je prišlo do arabsko-izraelske vojne 6. 10, 1973, v kateri se je zdelo, da so arabski režimi enotni in dosledni pri upora-bi vsakega orožja, vključno z nafto, proti Izraelu. Ampak tako revolucionaren korak terja poglobtjen in daljnosežen preudarek, proti komu je treba uporabiti to orožje. Glede na razredni izvor arabskih režimov (večinoma buržoazne in vojaške diktature) je tak revolucionaren korak presegal njihove sposobnosti in njihovo ob-zorje. Zato vidimo, da so delno poizkusili uporabiti to orožje brez globljega načrta o možnih načinih njegove uporabe. Da bi bilo uporabljeno totalno kot najmočnejše orožje v rokah Arabcev, bi bile potrebne socialistične revolucionarne vlade, ki bi se zavedale globljega učinkovanja in razsežnosti posledic uporabe tega orožja. Ob pet odstotnem zmanjšanju dobave nafte se pojavlja usmilje-nje ob glasovih, da bo imperialiste - prijatelje arabske buržoazije — letošnjo zimo zeblo in so zato sprejeli odločitev o ponovnem zvi-šanfu dobav. Tako imperialistom kot arabskim buržoazijam vel/a vabilo, naj si izvolijo ogledati okolice tistih arabskih mest, kjer že petindvajset let Palestinci umirajo zaradi mraza, ne da bi to vzbujalo usmiljenje katerega koli od njih. Pojasnilo k tekstu: Tekst, ki ga objavljamo, je pogled arabskega študenta na tre-nutno aktualno dogajanje, ki že dolgo (sedaj pa še zlasti očitno) ni samo arabsko-izraelski problem, ampak ima znane in tudi manj znane posledice za celotni svet. Zapis Y. Joharja objavtjamo kot avtentičen pogled z ,,arabske leve" strani. Y. JOHAR DANOMER: OUO VADIS, IZR AEL ? DAN OMER, avtor pričufočega teksta (prevod po antologiji revije It ,,SOME OFIT", London 1969, prvič objavljen v It št. 39), je eden vidnejših mladih izraehkih pesnikov, nekak enfant terrible hebrejske literature. Doslej je objavil štiri knjige pesmi ter roman, poleg tega pa prevaja v hebrejščino znane sodobne avtorje, kot so Ginsberg, Corso, Ferlinghetti in Gunter Grass. Izdaja svojo (že dru-go) literarno revijo Rumene strani ter je eden od urednikov Lon-don-based Israel Imperial News. Je eden od ustanovnih članov Izraehkega protianeksijskega gibanja. Članek, za katerega obfavo smo se odločili zaradi avtorjevega objektivnega in kritičnega odno-sa do sodobne izraelske družbe, v kateri tudi sam.živi,je odlomek iz pogovora, ki ga fe imel pred dobrimi petimi leti z njim v Jeruza-lemu novinar Lee Haris. Quo vadis, Izrael? To vprašanje sem postavil sam sgbi po ,,Šestdnevni vojni". Kaj zdaj? Zavojevali smo vso to zemljo/kaj zdaj? Moje odgovore sta narekovali dve vrsti dogodkov. Prvič, na določeni točki so začele državne osebnosti goyoriti o ,,naših zgodovinskih pravicah". Drugič - in to me je močno prizadelo ter šokiralo — slišal sem za težke incidente, ki so se dogodili na okupirani Zahodni obali. Ob tem sem se pravzaprav šele zavedel vstajajočega šovinizma in fašizma v moji deželi. Med pripravami na Šestdnevno vojno je visel v zraku občutek zaskrbljenosti in strahu, ki so ga povzročile histerične oddaje in časopisna poročila. Tudi sam sem bil ujet v ta vsesplošni strah. Med vojno sem doživljal občutke slehernega vojaka, ki se je boril v vojni. Boiil sem se v bitki za Jeruzalem. Želel sem si, da bi ostal živ ter da ne bi bil morilec, in v tem sem uspel. Po vojni je obstajal nekak občutek dvoma o tem, da bi dejansko zavojevali tako velik teritorij v Šestih dneh. V časopisih sem bral imena svojih prijateljev, ki so morili v vojni, in pričel sem premišljevati o konsekvencah kot tudi o vrednosti take vojne. Vzel sem si čas, da sem spoznal, da je bilo vse moje življenje, ki sem ga preživel na drugem planetu, da tako rečem, vrsta dogodkov, ki so se odvijali v vsem ostalem, tako daljnem svetu. Na primer — Vietnam, rasno vprašanje v Ameriki, mlada revolucija v Južni Ame-riki, položaj v deželah Zelezne zavese — vedno sem vedel, da pote-kata dve vojni; ena vojaška, druga kot neoborožen boj. Po vojni sem hitro spoznal, da je Bližji Vzhod eno od teh bojnih polj, ki se trenutno dogaja na samem mojem pragu. Nenadoma sem bil v ve-liki dilemi, ki jo je morala, kot mislim, občutiti večina ljudi v novem svetu. Neke vrste ultraelektrično gibanje se je pognalo iz duše Che Guevare v ranjeno telo Rudija Dutschkeja, skozi Pariz, Rim in Prago, skozi vse kraje, kjer je mlada generacija z močjo pričela peti Internacionalo o uničenju temeljev starega sveta. Po vojni sem bil vsak dan priča vstajanju fašizma, ki je rastel iz žrtev fašizma. To je bilo tisto, kar me je spravilo v ta tabor. Ljudje v Izraelu govorijo, da jaz in moji prijatelji, ki mislijo enako, še vedno mislimo kot Židje iz getov, toda to ni res. Mislim, da mentaliteta getov v Izraelu še zmeraj obstaja, obstaja v mejah, ki so novi zidovi novega geta. Cionizem se je pojavil iz Rusije in njenih pogromov inje potre-boval avstro-ogrskega preroka, imenovanega Herzl, da je postavil ta koprnenja v politično teorijo. Na cioniste so vplivala revoluci-onarna gibanja v Rusiji na prelomu stoletij. Bili so tip socialistov, ki so prišli v Palestino in dobili zemljo od bogatih Arabcev, ki so prebivali v Damasku, Kairu in Aleksandriji. Arabski kmetje, ki so se preživljali na teh osiromašenih zemljiščih, so se morali umakniti drugam. Menim, da se je na tej točki pričel arabsko-židovski kon-flikt na Bližnjem Vzhodu. Ta cionistični socializem je postal vrsta kolonialnega gibanja. Potem, ko so se oskrbeli z zemljo, so začeli priseljevati Žide iz arabskih dežel. Ti Židi so se začeli mučiti z zemljo in delati kot delavci. Leta 1948 je bila ustanovljena država Izrael in pričelo se je veliko gibanje Aliyah. Najprej so prišli Židi iz begunskih taborišč po Evropi, kasneje : iz vzhodnoevropskih dežel Potem so pričeli plačevati arabskim vladam, da so svojim Židom dovolile oditi. Naselili so jih po naselbinah in v razvito območje okrog mest. I Večina teh, ki živijo danes v Izraelu, so Sabri ali pa so rojeni v Izraelu. Ti prvi so na neki način tako protigetski, da so iz kulture, zgrajene na vojakovem znoju, izoblikoval nov stil geto-mentalitete. Ta je v njihovi kaki literaturi, slikarstvu in njihovih spomenikih herojem ter mučenikom. Od štirinajstih let naprej so deležni pred-vojaške vzgoje. Pomemben del te kulture vojaškega znoja so kibuci. Med Šestdnevno vojno sem v eni od bitk za Jeruzalem služil z dvema fantoma iz kibuca; bili smo v ognju arabske legije in bila sta zelo ponosna, da se nista plašila krogel; napadala sta kot človeška robota. Tedaj sem se počutil bolnega. Bojim se ljudi, ki se ne plašijo krogel, ker mislim, da so ljudje brez človeških instinktov. Razumem, kako pride do te spremembe in kako so bili vzgajani. V kibucih postavijo otroke v nekakšno okolje piščančjega kurni-ka s skupno materjo, in to praktično od dneva, ko so bili rojeni. Kasneje, ko se začnejo učiti, imajo tudi skupnega očeta. Starši vidijo svojega otroka po uro na dan in pol dneva med vikendom. Starši so zaposleni z izgrajevanjem dežele in tako so otroci vzgajarii skupaj kot grupa ter postajajo egoistična enota, ki je tujcu težko dostopna. To sem sam občutil v kibucih, v katerih sem bil. Preden opravijo vojaško službo, jih učitelji nagpvarjajo, naj postanejo ofi-cirji. Plezajo prek teles, samo da bi to postali. Zanimiv fenomen je, da so nekateri kibucniki storili samomor, medtem ko so bili v vojski. To so tisti, ki običajno ne pridejo do oficirstva. To me spominja na antično Sparto, kjer so metali bolehne otroke s pe-čine. Preprosto ne razumejo, da je življenje graditev, prelom in spet graditev. V izraelski ekonomiji igrajo tako pomembno vlogo, da so postali močan določujoč faktor v establishementu, ki pa mora biti uničen, da bi bil Izrael rešen. Dvanajsto stoletje je bilo v Španiji zlata doba dven kultur: židovske in muslimanske. Bili sta kot sestri dvojčici, ki mirno sku-paj živita. Mesec dni po okupaciji Vzhodnega Jeruzalema sem se pogovarjal z nekim arabskim pesnikom. Prevedla sva pesem Yehuda Ha-Levija, hebrejskega pesnika trinajstega stoletja, v arabščino in odkrila, da so ritmi ter metrum slični v obeh jezikih. To nama je odprlo skupen jezik, čeprav samo mesec dni po okupaciji. Krščan-stvo je uničilo zlato dobo hebrejsko-arabske literature, kot je uni-čilo vse druge kulture v njihovem prebujenju. Hebrejska literatura pozna problem, ki ga, kdor zna arabsko, latiko razume. V arabščini obstajata literarni in pogovorni jezik. Mi smo dosegli stopnjo lepih pisanih besed, ki pa so tako izbrane kot tudi votle. To vrsto pisanja sovražim. Če danes berete hebrejsko literaturo, potrebujete enci-klopedijo, pa tudi slovar. Tudi dela Nobelovega nagrajenca S. Y. Agnona, ki so potopljena v misticizem Kabbale, so v hebrejščini težko berljiva. Dejali so, da je moj roman obscen zaradi uporabe cenenega jezika in besed iz štirih črk. Mislim, da moram biti Kolumb hebrejske literature, kajti prej ni nihče uporabljal teh besed v pisanem, čeprav se jih uporablja v vsakodnevnem jeziku. Zavedam se prvega templja Izraela, drugega templja, mogoče gradijo tretji tempelj. Kdaj bo prišel četrti; in kaj se bo zgodilo medtem? Rojen sem bil v tej deželi in želim, da bi bili tudi moji otroci in moji vnuki in njihovi otroci rojeni tukaj . .. Ali naj osva-jamo, dokler ne bomo dosegli Irak z njegovo nafto? Ne verjamem v take zmage, ker sem bral svoje zgodovinske knjige. Tako mislim in tako čutim novi izraelski šovinizem. Videti je, da je mir utopičen. Mislim, da bo še veliko krvi preli-te, preden bo prišel. Mislim, da je prva stopnica k miru priznanje pravice vsem ljudem, da tukaj živijo. Res je, da smo v sedemdesetih letih cionizma povzročili Arabcem veliko gorja, vrgli smo jih z njihove zemlje in iz njihovih mest. To je vse del zgodovine, toda ne mislim, da je kdaj kakšna zgodovinska knjiga rešila svet. Sedaj smo v letu 1968 in oni morajo priznati nas ter mi njih. Ob potovanjih Gunnarja Jarringa od Jeruzalema do Kaira in Amana pozabljamo na pomemben faktor, na Palestince, ki sta jih v zadnjih dvajsetih letih uporabljala tudi Egipt in Jordanija kot politični kapital in jih kot take še naprej uporabljata. Palestinci so narod, ki mora imeti človeške pravice, čeprav se Združenim narodom ne zdi potrebno skrbeti za to. Mislim, da mora Izrael vrniti okupirano Zahodno obalo in Gazo Palestincem, da si izgradijo deželo. Mislim tudi, da bi moral Izrael finančno podpreti to deželo; tako kakor so Nemci finančno podprli Izrael za kri, ki so jo prelili. Prevedel Pavle ZGAGA OPOMBE: . \ 1. Leta 1967, op. prev. 2. Jordana, op. prev. 3. Ime po barvi vojaške uniforme, op. prev. OPOZORILO Informacij oziroma komentarjev je sorazmeino malo. Ja, je že tako, da so bili vmes ,,novoletni prazniki", med katerimi pa vse delo v glavnem zamre. Tako prireditve (pomembnejše!) v zadnjih treh tednih lahko na prste preštejemo. No^ pa tudi baza (s tem mislim na naš delavski razred) ni bila nič bolj delavna! Ce bi se za silvestrovo peljali z vlakom ob Savi tja do Zidanega mosta (ali pa še naprej), bi videli, kako lepa je naša gorska rečica Sava - vsa zelenkasta in prosojna. No ja, tovarne v revirjih pač že skoraj ves teden niso delale, in tako Savi ni bUo potrebno požirati vse umazanije. Naravno učiščevanje pa je sorazmerno hitro (kljub obilni koncentraciji umazanije, ki priteka dan za dnem). Smo si pač zaslužili te počitnice! Ko boste dobili to številko v roke, bodo nekatere informacije že stare (skupščina študentov bo na primer že mimo). Uredništvo O Opereti in o tšrugih rečeh Menim, da bi bilo izredno, če bi se o Opereti in podobnih predstavah ter o drami in podobnih ustanovah že kaj reklo, karjim gre. AU pa vsaj molčalo. Le da tega molčanja nihče ne bi razumel POPRAVEK Spet so bili ti. Spet so gorja-čili, ti tiskarski škratki, sovražni ljubimci. Kar poglejte 8. stran, kjer nič ne piše, da je prevode preskrbel J.Z. Prav tam je umanjkal tudi zadnji odstavek uredniške pripombe, ki ga je škratek skril pod sliko in ki se glasi: ,,Pričujoči prevod (Vo-line) objavljamo kot zanimivost in možno stališče. Nikakor pa to ni stališče uredništva v zvezi s pismom skupine asistentov. Zgolj v premislek." Pa to še ni taka reč. Toda, da se zaradi njih ne ve, da je članek ,,Ekologija" napisal Slobodan Drakulič (str. 19-20) ter da je poročilo o knji-gi ,,Izmedju normalnog i pato-loškog" (str. 22-23) napisal Franko Adam, tega jim nikoli ne odpustimo. Naj bo vojna med nami. Do zadnje packe tis-karske barve. Zob za zob, škra-tek za škratek. __________ In se človeku zazdi kar nespodobno napisati enaintrideset vpra-šanf Ijubljanski Drami o Opereti (Pa zakaj se niso vsi slekli? in Zakaj se niso vsi slekli? itd.) in se vtikati v to luknjo, doklerse še kot se spodobi, in je še vedno vse karzaman, doklerje last in z njo lahko smeješ in kdo spod mize se hahtja in dokler je še nekaj oblast. takšnih stvari in takšnih Ijudi. Daniel V. LEVSKI Hnoveljak naš cilj: delavec- študent Gre za to, da na ravni principialnega statusa študenta definiramo takole: delavec združenega dela, ki začasno, v sistemu procesa permanentnega izobrazevanja, študira (po volji združenega dela ter v skladu s kadrovskimi projekcijami tega istega združenega dela), je nosilec samoupravljanja, toda ne kot študent, temveč kot pripad-nik sfere združenega dela, ki ga tudi pošlje študirati. POLOŽAJ ŠTUDENTA JE TREBA SPREMENITI PASIVNI POLOŽAJ študentov v študijskem procesu, odsotnost resnično ustvarjalne relacije študent-predavatelj, popolnoma nesprejemljiva in glede na socializem nevzdržna sedanja socialna struktura študentov, minimalna prisotnost študentov v znanstvenoraziskovalnem delu in to v času, ko je njihov intelektualni potencial izredno velik, ter drugi pomembni elementi vzgoje socialistično usmerjene osebnosti imperativno težijo k amandmajski reorganizaciji univerze, ki naj postavi temelje kompleksni in dolgoročni rešitvi vprašai\ja statusa študenta, kar v svoji temeljni zasnovi vsebuje rešitve večjega števila glede na to relevantnih vprašanj ter nadaljevanje že začetih družbenih procesov. Sedanji položaj študentov je treba spremeniti, in sicer v dveh smereh: 1. odnos do visokošolskih ustanov in 2. odnos do združenega dela, ki je ,,uporabnik" rezultatov vzgojno-izobraževalnega procesa na viso-kih šolah. Ne glede na vse možne spremembe upravljanja je nedvomno res, da je sprememba odnosa predavatelj-študent nujen predpogoj spieminjanja štu-dentskega položaja znotraj izobraževalnega procesa. Vprašanje političnega temelja te spremembe lahko zastavimo zgolj na en način: to je vprašanje možnosti, potreb in nujnosti organiziranja fronte naprednih predavateljev in študentov, ki bi se skupaj borili za preobrazbo univerze v zares socialistično skupnost predavateljev in študentov, kar tudi je temelj ideje univerze kot take (universitas). Sele tu se ustvarja osnova za destrukcijo, možnost cehov-ske mentalitete in Šele tako predavatelj lahko zaživi kot vzgojitelj (in sicer takšen vzgojitelj, kot ga razume znana tretja teza o Feuerbachu), kot orga-nizator znanstveno-predavateljskega dela in končno kot voditelj razisko-valnega dela, v katerega se študent, že zaradi same narave reformiranega študija, nujno vključuje. Sele tako prihaja do pravega izraza kritični in ustvarjalni potencial mladih, ki ob izkušnjah in znanju starejših prihaja v situacijo, v kateri je element odprave zgodovinsko že prevladanih, toda še vedno vladajočih shem, ki so na univerzi prisotni tako kot izraz in kot posledica kot tudi kot vzrok šiiše miselne situacije. Nekateri bistveni ele-menti, ki omogočajo pravi pristop k vprašanju študentskega položaja v amandmajsko reorganiziranem visokem šolstvu, so: vključevanje študentov v znanstveno-raziskovalno delo, marksistično izobraževanje, sistem mentorstva in končno sodelovanje študentov v samoupravljanju. Ker pa so prvi trije še elementi nekega dolgoročnega procesa, ki ga običajno imenujemo reforma univerze, se bomo ob njih ustavili le za kratek čas, ne ker jih podcenjujemo, temveč izključno zaradi potrebe, ki narekuje, da se najaktualnejši element -študentski status glede na samoupravljanje, ki je sestavni del problematike amandmajske reorganizacije univerze - postavi v siedišče pozornosti. Zaradi tega se bomo tudi nekoliko več pomudili pri tem. Vključevanje v znanstveno-raziskovalno delo je nujen pogoj za formiranje socialistično usmerjenega, kritičnega vrhunskega stiokovnjaka, ki je isto-časno aktiven član naše skupnosti, ki temelji na samoupravljanju. MOREBITNI NOVI NAUK O DOGMAH - ANTIPROPAGANDA MARKSIZMA Učni pedagoški proces, v katerem študent ostaja na ravni ubogljivega dijaka, bistveno zmanjšuje kakršenkoli aktivni odnos študentov do česarkoli človeško relevantnega ter tako ustvarja ugodno ozračje za perpetuiranje in širjenje malomeščanskega svetovnega nadzora, ki temelji na politični pasiv-nosti in družbenem oportunizmu, znanstvenem fahidiotizmu in človeški zaspanosti - torej za proizvodnjo takšnega visoko izobiaženega stiokov-njaka, ki ne kot strokovnjak ne kot človek ne more koristiti socializmu, oziroma, je uporaben zgolj kot plačanec in izvrševalec in ne kot udeleženec zgodovinskega gibanja. Pri preprečevanju te, danes sicer izrazito prisotne tendence, pomaga marksistična zasnovanost celotnega vzgojno-izobraževal-nega procesa na univerzi. Seveda, ne kot uvajanje marksistične fizike ali nove dogmatike. To bi bila antipropaganda marksiztna. Spoznavanje temeljnih stališč avtentičnega marksizma in vzpostavljanje relacije med izviinim marksizmom in lastne sodobnosti ter kritični, anti-dogmatični, antipozitivistični in antisubjektivistični pristop v celotnem visokošolskem procesu so edino bistveno možni modus univerzitetne rele-vance ustvarjalnega marksizma in istočasno zagotovilo glede razvijarija raz-redne usmerjenosti visokega šolstva v interesu razreda delavcev v združenem delu ter bistven element oblikovanja samoupravne socialistične osebnosti bodočega visoko izobraženega strokovnjaka. Tretji pomembni element tega vprašanja je uvajanje mentorskega sistema, ki spreminja odnos predavatelj-študent. Predavatelj se tako znajde izključno v položaju koordinatorja in organizatorja izobraževalnega procesa ter pri tem prispeva k vključevanju študentov v znanstveno-učni proces, zaostruje vprašanje odgovornosti vseh, ki so udeleženi v znanstveno-študijskem pro-cesu ter deli odgovornost za študijski uspeh na primeren način. Ce vza-memo, da se lahko izognemo nevarnosti, da bi nedoredenost nekaterih rele-vantnih elementov pripeljala do takšnega funkcioniianja mentorskega sis-tema, ki bi omejeval osebnost, potem bi ta sistem omogočal veliko večjo aktivizacijo študenta v študijskem procesu ter samostojnejši pristop k pred-metu študija ter se tako vpelje v resnično študiranje in stopi v samostojno znanstveno-raziskovalno delo, s tem pa pridobiva še enega pomembnih elementov, ki so kot celota konstituens aktivnega položaja študentov v visokem šolstvu. , JMAVEC-§IUDENT4 - UTOPUA? NADALJNJI BISTVENI ELEMENT dviganja položaja študenta na raven subjekta, soudeleženca pri oblikovanju in realizaciji lastnih interesov, ki, če so progresivni, vsebujejo identiteto z interesi vseh drugih nosilcev revolu-cionarnega preoblikovanja univerze, predstavlja študentska participacija na samoupravljanju. Izhodišče te participacije mora izhajati načelno, torej kot točka strateškega načrta spremembe študentskega statusa, iz odnosa do dela, do študiranja iz dela in ob delu. Gre torej za to, da se principialno status študenta definira takole: delavec združenega dela, ki začasno, v sistemu procesa permanentnega izobraževanja, študira (po volji združenega dela ter v skladu s kadrovskimi projekcijami tega istega združenega dela), je nosilec samoupravljanja, toda ne kot študent, temveč kot pripadnik sfere zdru-ženega dela, kl ga tudi pošilja na študij. Poleg tega gre tudi za to, da takšno (danes še zdaleč ne obstoječe) stanje razumemo kot cilj dela za spremembo položaja študentov v visokem šolstvu. Delavec-študent, kajti to je povzetek do sedaj povedanega, ni nekaj, kar danes kdorkoli lahko neposredno in neposredovano zahteva, ne da bi pri tem upravičeno bil razglašen za utopista. Delavec-študent je končni cUj, ki ga iz te perspektive lahko realno vidimo, medtem ko je delo za realizacijo takšnega odnosa dolgo, občutljivo in zelo verjetno težko. Ta cilj je odvisen tudi od univerze, toda ravno toliko, če ne še več, tudi od drugih delov združenega dela. IDECfLOŠKA ^fSTIFIKACUA; ,,STUDENT-DELAVEC" ME SMEMO POZABITI želo pomembnega dejstva, ki je pomembno že zaradi nevarnosti, da bi v popolni teoreticni konfuziji, ki je nastala ob nekaterih na videz ,,čistih socioloških pojmih", projekt delavec-študent bil zamenjan z nekim kvazi-projektom, ki se temu zoperstavlja. To dejstvo je naslednje: projekt delavec-študent ni v nobeni zvezi s pojmovno zmešnjavo ,,študent in delavec". ,,Študent-delavec" je značilna ideološka mistiflkacija, katere funkcija je ohranjevanje obstoječega stanja privilegiranosti študentov kot študentov, torej dejstva, da so lastniki indeksov in istočasno stanja deprivilegiranosti razreda delavcev in njemu sorodnih socialnih plasti. To deprivilegiranost na univerzi lahko opazimo v mistifikaciji širše družbene situacije, ki jo označuje raziedna diferenciacija, namreč v socialni strukturi študentov. Nihče se ne briga za socialni status študentov, dolžnosti študen-tov do združenega dela in obratno, ter seveda ob obvezah, ki s svojo ima-nentno razredno naravo preraščajo funkcionalistično relacijo med proiz-vajanjem kadrov in proizvajanjem ostalih dobrin, medtem ko univerza postaja v odnosu do driižbe servis v slabem pomenu te besede. V nasprotju s takšno napol socialistično negativno definirano razredno zavestjo, piojekt ,,delavec-študent" stvari obiača na glavo. Združeno delo, ki vključuje tudi združeno delo v sferi visokega šolstva, in ne več socialna stihija, lokalpolitične in globalne ambicije, tehnomenagerske in birokratske strukture (kakor je v glavnem bilo do sedaj), odločno vpliva na izbiro profila potrebnih kadrov, izbiro novincev v izobraževalnem procesu, definiranje kompletne politike izobraževanja. Ta novum precej zmanjšuje možnost socialne diferenciacije v visokem šolstvu, kajti sistemu štipendiranja, kredi-tiranja ter omogočanje vseh drugih oblik materialnih pogojev tistih, ki se izobiažujejo, je osnovni kriterij potrebe in zmožnosti združenega dela, kar, če sprejmemo tezo o odločujočem vplivu razreda' delavcev v združenem delu, pomeni favoriziranje do zdaj deprivilegiranih družbenih plasti v sferi izobraževanja. K ŠTUDIJU - LEIZ PROCESA DELA! ZNOTRAJ TEGA KRITERIJA so edino možno temeljno določilo sposobnosti in delovni rezultati tistih, ki so udeleženi pri izobraževalnem procesu. K visokošolskemu študiju je mogoče priti, po tej koncepciji, le iz delovnega procesa. To pa le ob temeljiti reformi srednje šole, to pa v smeri odpravljanja privilegiranih, nefunkcionalnih oblik srednješolskega izobra-ževanja, npr. sedanje gimnazije. O tem odloča združeno delo, odločitev pa temelji na njegovih potrebah, zmožnostih ter dokazanih sposobnostih kan-didatov za visokošolski študij. To pa pomeni, da je študent pravzaprav član temeljne organizacije združenega dela, in sicer ne na univerzi, temveč na nekem drugem podiočju zdiuženega dela, tistega, ki ga pošlje študirati. Študent je pravzaprav v delovnem procesu - le da je za nekaj časa lociran na visokošolski ustanovi. Do zdaj povedano je načelno določitev in cilj akcije. Pogoji za takojšnje uresničevanje so izpobijeni v tolikšni meri, da je danes čisti utopizem zahte-vati realizacijo projekta ,,delavec-študent". Zaradi tega je treba realno določiti položaj študenta v amandmajsko reorganiziranem visokem šolstvu, ki bo po svoji notranji logiki peljalo k vedno popolnejšem združevanju interesov znanstveno-študijskega procesa in združenega dela. ..................... Student je aktivni udeleženec znanstveno- študijskega procesa in samoupravljanja. Njegova pravica do participacije v samoupravljanju, ki ni le pravica, temveč tudi dolžnost, izhaja iz njegovega aktivnega položaja v znanstveno-študijskem procesu. Študentje bi morali, to pa s stališča obstoječega vpogleda v stanje stvari, kakor tudi po mojem osebnem mnenju ter po vseh dosedanjih predlogih znotraj naše študentske organizacije, Še naprej imeti eno tretjino y vseh samoupravnih organih od oddelka in letnika do interesnih skupnosti in univerze, kljub temu, da ta sistem participacije do sedaj ni ravno idealno funkcioniral. Pogoj temu pa je spoštovanje enega temeljnih načel proklamirane reforme univerze: integra-cija znanstvenega in pedagoškega dela, to pa v zvezi z ustanavljanjem temeljnih organizacij združenega dela...... Glede na to, da obstajajo primeri ločevanja znanstvenega od pedagoškega dela, oziroma, da se bodo ponekod organizacije združenega dela konstitu-irale po znanstvenem in ne po znanstveno-pedagoškem principu, ostaja vprašanje, ali se bo prej omenjena teza o študentskem sodelovanju v samo-upravljanju na vseh ravneh visokega šolstva uresničevala tudi na ravni te-meljnih organizacij združenega dela. NEDOPUSTNA JE ŠTUDENTSKA ODVISNOST OD OCETOVE-GA ŽEPA Nadalje je treba čim prej uresničiti študentovo odvisnost od združenega dela, to pa že zaradi tega, ker je nedopustno, da ostajprazen prostor, ki študenta nujno sili v odločjlno odvisnost od globine očetovega žepa. V zvezi s tem razumemo radikalno zaostritev študentove odgovornosti za delo in rezultate dela, odpravo prakse dolgoletnega študija, kar gre na račun skup-nosti, pravzaprav na račun razreda delavcev. Tu vidimo priložnost za dokaz položaja študenta v možnosti socialis-tičnih študentov, da se še enkrat aktivno potrdijo kot aktivni udeleženci komunistične akcije. Študentje nikakor ne morejo sami uspešno dokončati te akcije, toda dvomim, da je to možno storiti brez njih. Lino VELJAK (Studentski list, tjednik sveučilišnog života srh, št. 7, 6. XI. 1973, str. 3-4, prevedel d-V-L.) Pripomba prevajalca: Prevajalec zgornje zadeve se s tezami in mnenjem tovariša Lina Veljaka nikakor ne strinjam in ne soglašam in menim, da je to precej nereflektirano početje, na katerega lahko pristanemo, le če pristanemo na sfero politike, kakoi je danes razumljena ta beseda (eh, Aristotel, revček ti!), kljub temu pa precej škodljivo, pa se mi trenutno ne ljubi to teoretično in globokoumno utemeljevati, ker trenutno intenzivno pogrešam nekaj ljudi in sem sploh take volje. Morda to stori nekdo drug, ali pa celo jaz, toda nekoliko kasneje, to se pravi kdaj diugič. Za zdaj le toliko, da se ve. PRIPIS Zadnja leta je bilo prav vprašanje delovnega statusa študenta eno ključnih vpr. štud. org. Opredelitev študenta kot aktivnega subjekta v procesu izo-braževanja je ključno vprašanje reforme univerze in s tem tesno povezano prav s študijem, ki je družbeno koristno delo, v katerem sodelujejo delavci v visokem šolstvu in študenti. Ravno zato študent dela na univerzi in vse njegove pravice, dolžnosti in obveznosti izhajajo iz tega dela. Tribuna je že od vsega začetka spremljala uresničevanje in prizadevanja za uveljavitev delovnega statusa študenta in se tudi sedaj vključuje v širšo razpravo (jo pravzaprav s tem člankom odpira) o tej problematiki. Že v drugi jesenski številki ste lahko brali v članku M. Pungartnika ,,Berite vsi" o takih in drugačnih pojmovanjih delovnega statusa, o nasprotovanjih in prizadevanjih zanj, o vulgarizaciji in o dilemah, ki še vedno obstajajo. Novo dilemo, prav-zaprav povsem novo tezo o delovnem statusu študenta, ali bolje, kot pravi članek o delavcu-študentu, so postavili na IX. konferenci ZŠJ v Titogradu v novembru 1973 predstavniki Hrvaške. Njihova opredelitev delavca-študenta ne izhaja iz že ustaljenih mnenj v vseh študentskih organizacijah v Jugosiaviji in iz programskih načel ZŠ, temveč odpira povsem nove jazsežnosti, za katere menimo, da jih je treba skrbno in pazljivo proučiti in se opredeliti zanje ali proti njim. Za ilustracijo nekaj mnenj o delovnem statusu študenta,' ki so oblikovala: Progtamska načela ZŠJ: Ijudent je delavec. v Ta ugotovitev se nanaša na funkcijo študenta v procesu' izobraževanja. Izražena je ugotovitev, da študent sodeluje v določeni ,,produkciji". Ker je študent izločen iz znanstveno raziskovalnega dela, torej je objekt v procesu pedagoško vzgojnega dela, je onemogočen, da neposredno odloča. Vloga študenta je zasnovana na sprejemanju znanja in na kasnejši transmisiji znanja v proces produkcije. Njegove ustvarjalne sposobnosti prihajajo do izraza šele, ko se zaposli. Profesorji in študentje pa morajo biti aktivni subjekti procesa ,,produkcije" znanja, ki se med seboj razlikujejo le po stopnji ustvarjanja znanja. Timsko delo postaja osnovna oblika znanstvenega izobraževanja. S tem ko potrjujejo svoje rezlutate v družbi in družbene v svoji sredini, se znanstveno-vzgojno ,delo permanentno podružblja, a znanstveno-vzgojna institucija postaja samoupravna delovna organizacija, ki se organsko pove-zuje z ostalimi družbenimi in gospodarskimi organizacijami. Delovni status študentov determinira možnost organiziranosti študentov in njihovega položaja v ,,produkcijskih" odnosih. Zato vidijo študenti svojo adekvatno eksistenco v samoupravljanju. Gre za samoupravljanje, ki izhaja iz samostojnih in enakopravnih posameznikov kot delovnih ljudi. Samouprav-ljanje na visokošolskih institucijah se mora konstituirati na osnovi sodelo-vanja v delovnem procesu. Enakopravnost študenta pa temelji prav na nje-govem sodelovanju v delovnem procesu, ustvarjanju dohodka znanstveno-vzgojne institucije in interesa za čim hitrejšim in boljšim usposabljanjem. IDEJNO-POLITIČNA VPRAŠANJA RAZVOJA VISOKEGA ŠOL-STVA VSAMOUPRAVNISOCIALISTIČNIDRUŽBI: Študij je nedvomno družbeno koristno delo, je oblikd družbene investicije, ki se ustvarja prek višje produktivnosti izobraženega delavca. Študij je tudi osnovni interes samega študenta, ker je to delovni proces razvijanja bolj popolne in ustvarjalne osebnosti. Dijake, predvsem pa študente je treba postopoma izenačiti z dru-gimi plastmi delavskega razreda tako glede odgovornosti kot tudi glede pravic. Ta izenačitev je mogoča samo kot dolgoročna orien-tacija v kateri se bomo komunisti zavzemali za to, da bo mlad človek od osnovne šole naprej odvisen predvsem oz. samo od svo-jega lastnega uspešnega študija. Delovni status študentov je treba proučiti in konkretizirati v ustavni razpravi. Posebej opozarjamo na naslednje elemente tega statuta: dolžnost in pravico do sodelovanja v študijskem delovnem procesu ter vedno širšo pravico in dolžnost do sodelovanja v raziskovalnem delu, v visokem šolstvu in drugih delovnih organizacijah, še poseb-no pa v tistih, ki sodelujejo pri informacijah študija in pri štipendi-ranju. Vse dolžnosti in pravice izhajajo samo iz rednega opravljanja študija. Študent je vpisan in opravlfa študijske dolžnosti, je član te temeljne organizacije združenega dela z dolžnostjo in pravico sode-lovanfa v vseh vprašanjih in v vseh organih samoupravnega odlo-čanja tako v TOZD kot tudi v vseh višjih samoupravnih, družbeno-političnih skupnostih in interesnih skupnostih ter v predstavniških organih, v katere TOZD delegira svoje delegate, študentje naj bodo prisotni tam, kjer nastajajo iniciative, toje kolegij v komisijah. RESOLUCIJAIZ TITOGRADA (november 1973) Zahteva po delovnem statusu študenta je lahko sptejemljiva le tako, da ima študent povečano delovno odgovomost Toda ne samo to, temveč tudi nosi odgovornost do znanosti, ki izhaja iz družbenega značaja in pomembnosti znanosti in njene vloge v družbL Potrebno je razvijati aktiven, ustvarjalen in kritičen odnos študenta do študija in večjega angažiranja v samoupravnih organih na univerzi. Zato se morajo študenti boriti za tak položaj, ki bo priznaval njihov delovni položaj v sistemu izobraževanja. Vse te ugotovitve so našle ustrezno mesto, tudi v prizadevanjih za ustavno opredelitev študija kot dela. Prizadevanfa pase nadalju-jejo ob razpravah o konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela v visokem šolstvu, kjer moramo najti ustrezne opredelitve za samoupravno organiziranje študentov v TOZD-ih prav na pred-postavki ŠTUDIJ JE DELO. Valči ŠKERBEC POROCILO 0 DEJAVNOSTI SKUC-a V LETU1973 Pričujoče poročilo je razdeljeno v dva dela. V prvem gre za pregled poglavitnih akcij ŠKUC-a v drugem (ki muje prvi del vsebinska osnova) pa gre za poskus opredelitve ŠKUC-a kot študentske organizacije in torej za poskus ocene njegovega mesta in perspektivne vloge v našem kulturnem prostoru, kar naj bi služilo kot nekaj premis za razmislek o kontinuiteti dela ŠKUC-a. I. V letu 1973 je ŠKUC razvil najintenzivnejšo dejavnost v zimskih in pomladanskih mesecih (tj. v februarju, marcu, aprilu, maju), ko so se vrstile tudi po dve ali celo tri akcije v enem tednu. Potrebno je ugotoviti, da je bil nivo aktivnosti y vseh komisijah približno enak. Seznam vseh prireditev z vsemi podatki o številnosti obiska, manjšem ali večjem odmevu v javnosti, o številu sodelujočih v vsaki akciji itd. bi bil predolg, da bi ga bilo smiselno uvrščati v takšno poročilo. Omenimo najprej nekaj najuspešnejših akcij v vsaki komisiji: Komisija za založništvo je izdala knjigo I. Svetine: Heliks in Tibija in ob njenem izidu pripravila izredno uspel literarni večer: izšel je plakat - pesem M. Avanza, takorekoč pred izidom pa je plošča Tomaža Pengova. Komisija za glasbo je najbolje uspela z recitalom ,,Odpotovanja" v Moderni galeriji, ki je bil izredno dobro obiskan (okoli petsto gledalcev), med njene uspehe pa moremo šteti tudi organizacijo prvega koncerta kljunaste flavte v Ljubljani. Omeniti je sodelovanje z društvom glasbenikov ob koncertu Haakona Austboja ter sodelovanje s Forumom ŠH pri koncertu guslarske glasbe in poezije. Komisija za razstave oz. študentska galerija je omogočila razstavitev del študentom ALU (v študentskem naselju v avli Kazine), sodelovala s forumom ŠN pri pripravi razstave notranjščine študentskih sob in pri organizaciji razstave del Staneta Jagodiča. Komisija za film je pripravila dva uspela in izredno dobro obiskana večera domačih filmov z njih avtorji ter predstavila nemški avantgardni fllm z dvema filmoma, pri čemer je sodelovala z gospodom Gerdom Hoffmanom ter realizirala uspelo predstavitev amaterskih filmov F. Slaka na filozofski fakulteti. Komisija za prostor se je trudila izoblikovati projekt cenenega eksperimentalnega objekta, imenovanega Fullerjeva kupola, ki naj bi rabil za prostor študentski galeriji in manjšim prireditvam, vendar pa spričo odsotnosti financerja ni mogla realizirati drugega kot uspelo kartonažno maketo omenjenega objekta. Komisija za gledališče je pripravila dvakratno predstavitev angleškega eksperimentalnega gledališča R.A.D., nastop beograjske študentske amaterske skupjne in recital Katalin Ladik v sodelovanju s forumom ŠN in F. Zagoričnikom. Zaradi nepripravljenosti za sofinanciranje s strani obeh kulturnih skupnosti pa ni mogla realizirati predvidene predstave z BITEF-a. Končno je potrebno omeniti še Maraton-dogajanje, v pripravi katerega so sodelovale vse komisije in tudi FO SS FF, ki se je od prejšnjih podobnih prireditev razlikoval po organizaciji prostora FF, ki pa ob manjši angažiranosti študentov kot prejšnja leta ni dala pričakovanega učinka, a bi bilo kljub temu težko govoriti o neuspehu Maratona. Omenimo naj še, daje plakat za to prireditev - delo Rajka Vidriha — bil ocenjen za vizualno delo meseca pri Društvu likovnih ustvaijalcev Slovenije. Kljub dejstvu, da je SKUC že ob izteku prve polovice letošnjega leta presegel svoj celoletni program, kar mu je uspelo zaradi maksimalnega racionaliziranja sredstev in na splošno požrtvovalne (in poudarimo, povsem amaterske) angažiranosti njegovih članov, pa bi ta del poročila ostal nepopoln, če ne bi omenili določenih napak in težav pri njegovem delu. Med težavami naj najprej omenimo, da je v letošnjem programu Kulturna skupnost Slovenije sodelovala^ z izredno minimalno količino sredstev, prav tako pa Skupnost Študentov še ni izpolnila svojih finančnih obveznosti do ŠKUC-a, čeprav je sicer sodelovala z milijonom starih dinarjev posojila za sanacijo težke finančne situacije ob natisu bianko plakata za potrebe oglaševanja prireditev. Izdatek za 3000 komadov omenjenega plakata je dvignil nekaj prahu zlasti v študentski organizaciji, vendar pa je programski svet po poročilu oblikovalca plakata in člana ŠKUC-a Janeza Koželja ugotovil, da sicer visok izdatek ne pomeni nepopravljive napake, zlasti glede na to; da visoka naklada izredno komunikativnega plakata pomeni za SKUC dolgoročnejšo investicijo. Prav tako bi bilo sporno označiti za napako izdajo knjige Iva Svetine, ki je v tem trenutku šla slabo v promet, če upoštevamo, da ŠKUC-ov namen ni izdajati bestsellerje, ampak kvalitetna dela mladih avtorjev. Glede na situacijo na knjižnem trgu je Svetinova knjižica nauk komisiji za založništvo pri odločanju za naklado tovrstnih publikacij. Omenimo naj, da omenjeno knjigo trg absorbira počasi, vendar pa je konstantno prodanih po nekaj izvodov tedensko. Še ne kritična, vendar pa nekoliko zaskrbljujoča je kadrovska situacija ŠKUC-a, saj se je v letošnjem letu v delo ŠKUC-a vključilo le manjše število novih članov, če ne upoštevamo večjega števila v pripravah na Maratonangažiranih mlajših študentov. V letu 1973 je ŠKUC iziedno dobro sodeloval s forumom študentskega naselja in tudi s kulturnimi institucijami podobnega značaja v Beogradu in Novem Sadu, kar pa ne bi mogli reči za način sodelovanja Glasbene mladine, ki je najprej izrazila svojo pripravljenost za sodelovanje, nakar je ostala gluha za iniciative naše glasbene komisije, da ne govorimo o njeni popolni neiniciativnosti. V pripravah na snemanje plošče T. Pengova je pokazala izreden posluh za sodelovanje revija M, posebno pa radio Student, ki je prispeval svoje tehnične kapacitete. Na tem mestu čutimo dolžnost izreči posebno zahvalo za pomoč radiu Študent, ki je imel do nas vsestransko kolegialni odnos. II. Potem ko se je skoraj že izteklo drugo leto obstoja ŠKUC-a je smiselno nekoliko bolj analitično razmisliti o njegovem sedanjem položaju in njegovih perspektivah. Naj na začetku tega^ dela poročila najprej ugotovimo, da sploh ni sporno, ali je ŠKUC upravičil ali ne svoj obstoj glede na svoj namen, formuliran v statutu in programatskih dokumentih ob njegovi ustanovitvi. To pa nas ne odrešuje potrebe po razmisleku o temeljih razvoja naše organizacije, katere odgovornost je obsežena z zahtevo po omogočanju in vsestranskem vzpodbujanju nastajanja iščoče študentske kulture kot enega tvornih delov celotne slovenske, vedno močneje samoupravno organizirane kulture. V tem smislu je potrebno vsekakor ugotoviti, da je ŠKUC s svojo organizacijsko strukturo, prikrojeno najširši iniciativnosti študentov, malodane vzgled, kako organizirati kulturno dejavnost določenega kulturnega potenciala. Njegovo usmeritev je v posebnem dokumentu o kulturi podprla skupščina SŠ LVZ lansko jesen. Toda potrebnost nenehnega samokritičnega preverjanja dela ŠKUC-a terja pogled na možnost nadaljnjega razvoja principov, na katerih le-ta temelji. ŠKUC je nastal kot samoiniciativno vzpostavljena ustanova za potrebe iščočega dela študentske kulture, ko je ta kazal svojo prisotnost ob siceršnji vsestranski in masovni angažiranosti študentov. Takšen začetek je rodil izredno odprto zastavljeno organizacijo, vendar pa je v primerjavi z bolj institucionalno zastavljenimi podobnimi ustanovami v drugih republikah zagotovil šibkejšo materialno osnovo tako glede previdno izraženega finančnega razumevanja pri mestni in republiški kulturni skupnosti kakor glede možnosti pridobitve nujno potrebnega prostora za vodstvo organizacije in predvsem prireditvenega prostora. S tega stališča bi se ŠKUC moral močneje organizirati, kar pa ni samo njegov lastni problem, ampak zahteva premišljeno akcijo celotne SS za ustvaritev osnove študentski kulturi. Ta zahteva pa implicira določeno bojazen, da bi močnejša institucionalizacija SKUC-a mogla pomeniti njegovo odtujevanje genuinemu interesu študentov. Toda če se zavzamemo za postavitev ŠKU.C-a na trdnejše noge zato, ker si je mogoče misliti manj nihajočo dejavnost ob njegovem lastnem (ni nujno, da ogromnem) prireditvenem prostoru in ob morda celo kakšnem polprofesionaliziranem delovnem mestu v vodstvu organizacije in ob tem ohranimo stalno prisotno osnovo intenco iz statuta in ustanovnih dokumentov, utegne biti rezultat tovrstne okrepitve ŠKUC-a bistvena razširitev dejavnosti in njen kvalitativni vzpon. Toda kot rečeno, gre v zvezi s to zahtevo za organizirano akcijo študentske organizacije ob polni participaciji aktivnih članov ŠKUC-a, ki na osnovi pomena, ki ga igra študentska kultura v prizadevanjih po spreminjanju odnosov na univerzi in celotni družbi, morajo zahtevati ustrezno družbeno podporo takšnim prizadevanjem. SPREJETO NA SKUPŠČINI ŠKUC-a konec novembra. Za ŠKUC: Darko ŠTRAJN tomaž šalamun HEJČAJ Hej čaj! Ti si tu domačin. Povej zgodovino. Jaz čaj sem rumen. PES Pes! Kaj delaš s svojo dlako? Valjaš se po blatu kot kak pujs. Vstaneš in mene pošpricaš in mežikaš in zehaš. Pes! Kdo je bila tvoja mati, nimaš bratov in sester? So te vsi pustili in zaspali za kakim vogalom? Lačen si. Len in podivjan. Pes! Jaz te nisem še nikoli videl. Po cesti tečeš in se ustaviš, po pločniku tečeš in spet po cesti. Zvezde ti bodo padle na glavo, čuden si. Pusti to konzervno škatlo na miru. Pes! Tako čuden si. UBOŽEC Ubožec! Kupi si dežnik, da ne bo nate padal dež. V trgovino stopi ali vsaj pod napušč. Ubožec, ti si moker! Z čic za trolejbus se cedi. V lužah se nihče ne more videti, ker so premajhne. Vidimo se v gladki površini, v vodi redko in nikoli ko dežuje. Ubožec! Prižgi si cigareto in počakaj! Navodila izdajam in svet opazujem. Stojim na železnih rešetkah in vidim v klet. Zdaj je koža pod pritiskom in narava. Ampak ne, ker dežuje. PREPROGA Vsak bumbar je poln imaginacije in stopi na preprogo in si obriše čevlie in da čevelj dol in je v nogavicah in pride gostitelj in reče lezi in so tramvaji spodaj in goske in drevesa. Zelena in rjava. Antene in ribniki. Najprej naredim moko in iz testa svaljke. Potem jaz povabim goste na preprogo in ležijo z brado na vzorcu, kjer je narisana palma. Ampak jaz sem prebrisan in zrolam preprogo in so gostje v noči in samo včasih vidijo kakšno zvezdo v špranji. Potem jih vse počešem, da ne gredo domov razmršeni. Ajde! V.I.IENII 1171-182« I IZUNINNE.OPOROKE"-1ENIN B STAUNU Pismo Kongresu z dne 24. decembra 1922 Ko je tov. Stalin postal generalni sekretar, je osredotočil v svojih rokah brezmejno oblast, in jaz nisem prepričan, da bo to oblast znal vselej zadosti previdno uporabljati. Na drugi strani pa tov. Trockega ne odlikujejo zgolj odlične sposobnosti, kakor je to že dokazal njegov boj proti CK v zvezi z vprašanjem Ljudskega komisariata za promet. Osebno utegne biti najsposobnejši mož v sedanjem CK, se pa tudi vsega loteva s preveliko samozavestjo in je preveč zaverovan v čisto administrativno plast stvari. Ti dve lastnosti odličnih voditeljev sedanjega CK bi utegnili pripeljati do razkola, in če naša partija ne bo ničesar ukrenila, da bi to preprečila, lahko pride do razkola nepričakovano............ 25.XII.22 Zapisala M. Volodičeva Dodatek k pismu z dne 24. decembra 1922 Stalin je preveč surov in ta hiba, ki jo je mogoče prenašati med komunisti in v občevanju med nami, postane neznosna za človeka na položaju generalnega sekretarja. Zato predlagam tovarišem, naj premislijo, na kak način bi premestili Stalina s tega položaja in postavili na njegovo mesto dmgega človeka, ki bi v vseh ozirih imel pred tov. Stalinom eno samo prednost, namreč, da bi bil strpnejši, lojalnejši, vljudnejši in pozornejši do tovarišev, manj muhast itd. Ta okoliščina se utegne komu zdeti nepomembna malenkost. Toda, če hočemo preprečiti razkol, če upoštevamo, kar sem napisal prej o medsebojnih odnosih med Stalinom in Trockim, menim, da to ni malenkost ali pa je takšna malenkost, ki utegne dobiti odločilen pomen. Lenin 4.januarjal923 Zapisala 1. Fotijeva AiriEB SBHN-BETHBB LENIND (Iz ,,Die oekonomische Doppoelnatur des Spaetkapitalismus^k Luchterhand Velag, 1972, str. 7-9) M UVOD ¦ Zelo v navadi je mnenje, da je zdajšnji svet razdeljen na ,,kapM talistični tabor" in ,,socialistični tabor", ,,tretji svet" pa da fe ruM odločen in raztrgan med njima. Po mojem mnenju paje bolj ustre^ no in bolj plodno, če v vseh delih sedanjega sveta vidimo prehodtfM družbe, v razvitih kapitalističnih nič manj kot v socialističnih fl drugih deželah, čeprav prehod kajpada poteka v različnih stadijB in raznih oblikah V tem delu se bom predvsem koncentriral jfl razviti pozni kapitalizem, ker ima prvič univerzalna problematiHM prehoda sploh začetek od monopolnega kapitalizma - in drugiaM ker je po mojem prepričanju revolucjfa v razvitih deželah tista, H danes stoji na dnevnem redu. ¦ V svoji študiji o Imperializmu poudarja Lenin,da ta fl ,,novi kapitalizem nosi očitne poteze nečesa prehodnega ... Seveda S se vsiljuje vprašanje, v kaj ,,prehaja" ta najnovejši kapitalizem, a meš- S čanski znanstveniki si tega vpiašanja ne upajo zastaviti." »fl In napoznejšem mestu: 9 ,,Toda kapitalizem je postal kapitalistični imperializern šele na dolo- fl čeni, zelo visoki stopnji svojega razvoja, ko so se nekatere osnovne fl lastnosti kapitalizma začele sprevračati v svoje nasprotje, ko so se na fl vsej črti izoblikovale in pokazale poteze prehodne epohe od kapita- S lizma k višjemu družbeno-ekonomskemu sistemu." S Zlasti ta druga označitev sprevračanja v nasprotje in transfo^k macijo podlage, ki se dogajata za zavajajočimi pojavi na površini, jfl natanko ujema z nazorom, ki ga zagovarjam v temle spisu. Todm globoke preobrazbe, kijih je poznal Lenin, so sepotem, odkarjflM je opisal, skoraj Šestdeset let razvijale naprej in terjajo temu vrime^k no nadaljevanje analize. 9 Sem šteje najpoprej tudi nova definicija same naprej razvif^ prehodne družbe. S tem imenom razumem družbe, ki so pod učirtm ki dveh heterogenih ekonomskih zakonitosti. Tu ne govorim o mtiM šani formi ekonomije (,,mixed economy"), v kateri obravnavaj^k nasprotne elemente, denimo konkurenco in monopol, zasebna imk vna podjetja, področja načrtovanja in brez načrtovanja, kot jeksistentna v skupnem ekonomskem okviru. Namesto tega nas-rotno govorim o ekonomski dvojni naravi, s čimer menim, da ipitalistična družba v svojem razvitem monopolističnem stadiju oji pod učinkovanjem dveh nasprotnih in nezdružljivih zakonov. no je podedovana zakonitost kapitalističnega procesa uvredno-ivanja, torej razvita blagovno-tržna ekonomija; drugo je nova vrsta konomije, ki je izrastla iz kapitalističnega delovnega procesa kot lsledek visoke stopnje podružbJjenja delcu Ta druga se prikazuje v skrotovičeni preobleki moderne kapita-stične ekonomije podfetja, ki je še čisto subsumirana pod katego-je uvrednotovanja in temelji na ekstremni ločitvi ročnega in mskega dela. Pojem ekonomske dvojne narave vsebuje torej neko 'ditev, ki se ne ujema z dosedanfimi pojmovanji monopolnega apitalizma. Ta teza je, da fe dialektika zasebnega prilaščanja in talno naraščajočega podružbljanja produkcije, ki je kapitalizmu mnentna že od začetka, na neki razvojni točki, ki jo je moč atanko definirati, razstavila v dva po bistvu različna oblikovna akona ekonomije. Marx in Engels sta predvidela, da se bodo po tej Mektiki v krilu kapitalističnega produkcijskega načina razvili kmenti njemu nasprotnega, namreč socialističnega produkcijske-mačina. Prav to se je v zadnjih petdesetih letih zgodilo. Današnji mni kapitalizem nima za osnovo ene, temveč dve ekonomski za-mitosti, katerima ustrezata čisto različni družbeni formaciji, ki \ poznemu kapitalizmu, dokler naprej obstajajo kapitalistična mtninska razmerja, s svojim simultanim učinkovanjem znotraj nje-fdajeta značaj prehodne družbe. l Ta raztrganost med dvema antitetičnima ekonomijama zazna- • mje odločilno sprememno v ustroju kapitalizma, če ga primerja-h z njenim klasičnim sistemom neomejene konkurence, ki ga mko definiramo kot epoho, v kateri lahko proces reprodukcije kpitala še velja za identičnega z reprodukcijskim procesom družbe me. Tisto ominozno spremembo, od katere ta identiteta neha ielovati, lahko zelo določno datiramo. Leži v več kot dvajsetletno \korq nepretrgani dobi stagnacije ob koncu devetnajstega stoletja. V to dobo je kapitalizem stopil v takoimenovano ,,kmzi osnovate-§ev" (Gruenderkrise) 1873-74 kot kapitalizem svobodne konku-rence, iz nje pa je stopil v nov vzpon 1895/96 kot konsolidiran mnopolni kapitalizem, nakar je s poostrenim imperializmom, oboroževalno tekmo in masovno produkcijo rinil v prvo svetovno wjno. Strukturna sprememba kapitalizma, o katerije tu beseda, se torej navezuje s preobrazbo od ,,konkurenčnega" k ,,monopol-nemu kapitalizmu" (če naj uporabimo ta sicer nenatančna, a ute-iena izraza). Toda to zoperstavljanje obtiči na površini, dokler mliza ne gre do dna gibalnemu vzroku spremembe. h (PrevedelB.D.) mnin, Imperializem etc, PSS 27, 335, slov. IDII, 438 mim, PSS 27, 385, slov. IDII, 489. memu pojmovanju daje prepričljivo oporo študija Wernerja Hof-mkna o Sekularni inflaciji (Die saekulare Inflation), ji pa tudi sicer Mes komaj kdo Še ugovarja. Izrecno jo potrjuje predgovor k MEW Mstr. V., kjer piše: ,,Po svetovni gospodarski krizi 1873 se je melo močno naraščanje monopolnih združenj. Začela se fe doba mpoda k monopolnemu kapitalizmu, ki se je končala konec de- NESAM8ZARAII PETBESETLETNICE LENINBYE SMItTI 21.1. je datum, ki nas mora spomniti na Leniha — velikega revolucionarja, ki se je zapisal v zgodovino 20. stol. kot ena naj-markantnejših osebnosti. Toda, ali ta datum pomeni vsem isto? V sedanji razcepljenosti svetovnega socialističnega gibanja je vloga Lenina pojmovana glede na zgodovinsko pozicijo vsakega aktualnega gibanja, partije, ,,socialistične" države... Da v teh pojmovanjih ni BISTVENIH razlik, ni mogoče trditi. Ta variirajo od kritike ,,leninskega koncepta partije" do priseganja na vsako črko, ki jo je Lenin zapisal. To pa pravzaprav pomeni, da se soočamo z nečim, kar bi mogli imenovati: dogajanje Lenina v zgodovini. Če odmislimo legiti-miranje različnih ,,socialističnih" oblasti z Leninovim imenom, pri čemer Lenin ni bil edini iz zgodovine revolucionarnega gibanja, ki bi se moral obračati v grobu, pa nam gre vprašanje, kaj dogajanje, povezano z Leninom, tudi za današnji trenutek pomeni? Vprašanje je seveda prekompleksno, da bi mogli nanj odgovo-riti v okviru takšnega krajšega zapisa, ampak bomo opozorili samo na nekatere aspekte, iz katerih je mogoče začrtati možni prostor iskanja odgovora na to vprašanje. V konkretnem zgodovinskem kontekstu je po Leninu vodena oktobrska revolucija pomenila enkratno opozorilo, da si velikih zgodovinskih sprememb ni mogoče misliti v naprej po že prej izde-lanih shemah, ampak da je pravi revolucionarni prevrat odvisen od vloge, ki jo ,,subjektivni faktor" igra v konkretnih zgodovinskih okoliščinah. ,,Pojav leninizma, kot nove forme marksizma je določen z dvema pogla-vitnima faktorjema: (1) poskus pripeljati kmetstvo v orbito marksistične teorije in strategije, in (2) poskus redefinirati izglede kapitalističnega in revolucionarnega razvoja v eri imperializma." (Herbert Marcuse: Soviet Marxism- New York, Vintage edition 1961, str. 15) Kolikor govorimo o vprašanju marksistične teorije, pa Lenino-vo delo ne pomeni ,,popravljanja" Marxovih izhodišč, ampak nasprotno, pomeni namreč ostro antitezo ravno ,,ortodoksnim marksistom druge internacionale". Gre namreč za to, da revolucio-narna teorija neha biti revolucionarna, ko se z vso ostrino ne kon-frontira z realnostjo, ki je spremenljiva glede na vsakokratne zgodo-vinske okoliščine. Da Lenin ni imel v misiih revolucije v eni državi, je iz njegovih spisov dokazljivo! Iz tega razloga in iz prej naštetih je povsem jasno, da z Leninom ni mogoče opraviti na ta način, da bi njegov pomen razvrednotili s kasnejšo stalinsko perverzijo in tudi kasnej-šimi nadaljevanji te osnovne perverzije socialistične revolucije. Lenin je dovolj eksplicitno anticipiral revolucionarni proces v svetovnih razmerjih. Ravno iz poloma tega projekta je potrebno razumeti tudi kasnejše notranje konflikte v ruskem revolucionar-nem razvoju. (Najizrazitejši tovrsten konflikt je bil Kronstadtski upor, katerega zatrtje anarbizem servira kot dokaz spnevrnjenosti boljševiške oblasti že za časa Lenina. Toda v tragično dogajanje v Kronstadtu je potrebno premisliti v luči nakazanih aspektov, da bi iz njega sledil manj preprost nauk, kot anarhistični. Prim. kot ilus-tracijo takšne interpretacije prevod iz Volinea v prejšnji številkj.) Analiza, ki dojema Lenina v vseh realnih kontroverzah, ne zato, da bi upravičevala vsako misel, ki jo je Lenin zapisal in vsak dogo-dek, ki se je v ruski revoluciji zgodfl, izpeljuje njegov pomen za člove^co zgodovino iz situiranosti njegove teorije v zgodovini, v njeni povezanosti z dogajanjem v EVROPI in Rusiji v letih Okto-brske revolucije. «____« D. ŠTRAJN i/S/J : *S>4J ; f#/J Leta 1573 je bil kmečki upor. Leta 1943 je bila Sutjeska. Letos je bil dokončan film SUTJESKA, v pripravi pa so še trije filmi, ki imajo podoben vsedržavni pomen : KMEČKI UPOR, IVO LOLA RIBAR in UŽIŠKA REPUBLIKA, ki bo zadnji del trilogije o NOB (NERETVA - SUTJESKA - U.R.). Proizvodni stroški teh filmov se gibljejo na nivoju nekaj milijonov dolarjev oz. nekaj desetin milijonov novih din. Zagotovo to velja za vse naštete filme, z izjemo I.L.RIBARJA, za katerega stroški še niso znani. Za reali-zacijo KMEČKEGA UPORA (režiser V. Mimica) bo šlo npr. toliko sredstev, kot jih dobi celotna hrvaška filmska dejavnost v enem letu. Po nepotrjenih podatkih bo UŽIŠKA REPUBLIKA stala 3 do 4 milijone dolarjev. Vsi ti filmi nastajajo ravno sedaj, ko imamo redukcijo toka, zamrznjene dohodke ipd. Sedaj se novačijo igralci kot so Jane Fonda, Shirley MacLaine, Hardy Kruger ipd. In se človek vpraša, zakaj, zakaj vse to? In sploh, kakšni filmi so to? I. Estetski problem SUTJESKE, NERETVE in podobnih filmov je v stalnem kombiniranju nivoja verodostojnosti z namišljeno in modificirano scenaristično in realizacijsko dejanskostjo. Filmi isto-časno ostajajo na nivoju zgodovinskega dogodka v vsej njegovi prostorski razsežnosti, po drugi plati pa zaradi psihološke nujnosti uvajajo povsem konkretne osebe in dogodke, ki doživljajo svoj kontrast ravno v množičnih scenah. Torej tak film živi lahko le v stalnem konfrontiranju sveta s človekom in zgodovine s subjektom. Filmi so grajeni na principu skrajne verjetnosti, saj so rekonstruk-cije dogajanj, ki jih vsaj približno poznamo. Niso abstrakcije v sicer verjetni zgodovinski situaciji — ki se orientirajo na problematiko človeka. Ti filmi hočejo biti rekonstruirana zgodovina, rekonstru-irana na z a n i m i v način. Noben od teh množičnih filmov se ni štel v umetnost; nikoli ni noben od njihovih avtorjev delal filma s tem ciljem, oziroma, nikoli ni bil tak cilj označen kot primaren. Vsi ti filmi so namreč zahtevali tudi množičen odziv publike, to množičnost pa je bilo možno doseči le, če je film pustll nivo in se kazal prvenstveno kot zabava. II. Publika sprejema take filme kot akcijski spektakel, ki po eni strani prikazuje zanimive dogodke, kot so streljanje, ubijanje ali umiranje, po drugi pa tudi človeške vrednote, kot so požrtvo-valnost, predanost cilju, stvari in sploh etično klenost. Gledalec se s filmskim dogajanjem brez težav identificira, vendar pa le do neke mere in le na določenem nivoju, kajti film ne teži za tem, da bi bil umetnost v njenem sakralnem pomenu, temveč hoče Ibiti umet-nost, ki že meji na zabavo, hoče biti živa medljudska relacija med zgodovino ter našo sodobnostjo. V gledalcu se vtis navadno zredu-cira na povezavo določenih izstopajočih dogodkov ter asociativno navezavo, da so tokrat pozitivni junaki ,,naši". Tak odnos gotovo lahko pripišemo le delu publike (čeprav naj-večjemu), medtem ko ožja skupina, ki razume film ne kot zabavo , temveč kot umetnost, gotovo reagira precej drugače. Bolj medlo. Vendar pa njena reakcija v tej množici najbrž ni bistvena, kajti film teži k množičnosti, film je grajen za čim širši krog gledalcev in p torej odločujočega pomena le njihova reakcija. III. Politične institucije so te filme vedno deklarirale kot pomembne — vzgojne in umetniške. Ravno ta politični interes je tudi povzro-čil, da se je določen (majhen) del publike obrnil od takih filmov, kajti dostikrat so bili označeni kot režimski, nesmiselno veliko-potezni, kot razmetavanje denarja. Sicer pa ie verjetno res absurd-no, da beremo v časopisu (DELO, leta 1972), da je v Splitu večina podjetij in gospodarskih organizacij že izpolnila svoje dolžnosti, medtem ko je tudi nekaj takih, ki tega še niso storile. Govor je o izpolnjevanju obveznosti v zvezi s finančno pomočjo (dajanjem denarja) SUTJESKI. IV. Dejanski pomen SUTJESKE, KMEČKEGA UPORA in po-dobnih filmov je lahko le političen. Pri tem ni važno, če ti filmi stanejo toliko in toliko desetin novih milijonov in da se forez težav najdejo objekti, katerih realizacija ali razvoj bi bila gospodarsko dosti pomembnejša od finančnega uspeha kateregakoli od teh filmov - pri tem so lahko vsi le veseli, če distribucija sploh pokrije stroške produkcije. Torej namen teh filmov ni komercialni uspeh, temveč daljnosežna investicija v utrjevanje oziroma sploh formacijo neke določene tradicije, pripadnostne zavesti, ki smo jo po vojni razvili v izredno skromni meri. Tako se ti filmi vključujejo v dosti širšo družbeno akcijo, ki se manifestira v takšnih malenkiostih, kot je modna revija partizanskih bluz, do večjih manifestacij, katerih stroški močno presegajo vse naštete filmske investicije. S pomočjo takih filmov naj bi se pokazala naša (enotna) zgodovina. Zgodovina kot osnovna združujoča sila in osnova vsakega naroda in vsake državne skupnosti. Aleš ERJAVEC Živela fe nekoč, da, tako poročajo starodavni viri, neka mravlja, sorodnik mravlje Viktorja in fe tragično končal na pultu nekega bara pod robatim palcem nekega barmana. A to je zgodba žalostna in dolga in vam fo raje povem kdaj drugič. Je pa bil ta mravlja, sorodnik mravlje Viktorja izreden nadarjenec in zaželjena osebnost na vseh evropskih dvorih. Še najraje pa se je zadrževal zapustil za sebof kakšnih del, kaj šele drobec življenja. In bi zgodbo Noči je prebil tam, priljubljeno bitje, in do neskončnosti razkazoval talente in plesne spretnosti svoje, ki so mu tudi prinesle pogubo, kakor se bo ob priliki izvedelo. Tako je tudi spoznal miško Filipa, potomca številnih slavnih mišfih dinastij tistega dvora, moža, vrednega lastne zgodbe, moža na svojem mestu. Bi pa vse ostalo zaman, če nam mravlja, sorodnik mravlje Viktorja še pred svojim tragičnim koncem ne bi zaupal svojega vedenja miške Filipa. In samo njemu gre hvala, da smo danes tako natenko seznanjeni z življenjem in delom slavne miške. So pa miško Filipa Ijubili bogovi in je umrl mlad in sploh ni zapustil za seboj kakšnih del, kaj šele drobec življenja. IN bi zgod-bo morali že zaključiti, če se ne bi ohranil košček pisma neki deklici iz Stockholma, ki bi lahko bila katerakoli deklica iz Stock-holma, pa ni, kajti je Anka. Je pa košček neberljiv in je vprašanje, če je sploh bil napisan, mogoče pa šele bo, in doje sploh avtor, če to morebiti ni bil miška Filip. MiŠka Aleksander, ki se je kasneje razkazoval za njegovega sina, ne ve o tem povedati nič določenega in fe že kar dvomljivo, če je to sploh nfegov sin in ne morda zgol, kakšen zavojevalec Indife in drugih dežel, če je sploh miška in ne kakšen kralj in vojskovodja. Se pa zanesljivo ve, da je bral Kafko, miška Filip. (p v> Pilipa Zdaj pa je zgodbe zares konec, pa nasvidenje in vidimo se spet v zgodbid o pogovoru med mravljo Viktorjem in Blažem Barbaroso, ki sta ga imela kdaf drugič in kiga vi, dragi bralci in prijatetji, tako nestrpno pričakujete, če pravilno sodim vašo očaranost nad prvot-nim zgodkom. Da pa bo omenjen tudi kavboj Feo, to se bo itak Še videlo. Daniel V. LEVSKI Kakor se cvetovi slaka odpi-rajo jutranjemu soncu, da bi sprejeli njegovo toplino, tako se naj človek odpre misli, da bi se napolnil z njeno vsebino. Soba študentskega naselja, blok 10. V njej živim. Sedim, ležim, hodim, diham, jem in pijem, delam. Skratka, počnem vse tisto, kar je nujno in nor-malno, ne glede na to, če mije všeč ali ne. Kot se žarki sonca prebijejo skozi umazano šipo, na katero je moj predhodnik s prstom narisal znamenje hipi-jev, tako se v to vsakdanjost, ki me oklepa kot umazano steklo, prebije žarek mojega mišljenja. Misel postane predmet v moji sobi. Cisto podobna je zelenilu zimzelena, oblikam mize, poste-lje, kitare in omare. Je radiator, ki me greje, je ura, ki tiktaka, je karkoli, le drugačna od vsega je. Kajti ustvaril sem jo. Nič tujega ni v njej. Je jasna in lepa in občudujem jo, čeprav je ne-mara še bolj navadna in vklenje-na v nujnosti povprečnega kot moja soba ali karkoli drugega. Kar je v mislih prešlo v idejo, je spremenjeno, kajti dobiloje no-vi kvaliteti — spoznanega in ljubljenega. Nova oblika je pri-dobljena v naporu akta mišlje-nja. Ako mislim o ljubljenem dekletu, ga še bolj ljubim. V mislih priklicane nežne rože, oblaki ali bele breze postanejo popolnejše v svoji lepoti. Mislim moje bivanje, postane še bolj moje. V neskončnosti drobnih procesov dogajanja in bivanja stvari, sprejetih v mojega in vsa-kogar mišljenju je ustvarjen svet, kjer se je brez lakote in pije brez žeje. Svet brezmejnega in nesmrtnega, kajti ni tostran-ski, da bi preminU. Je čista in popolna stvaritev. Čeprav sem le sedeči v sobi študentskega naselja, čeprav sem garajoči na polju ali v tovarni, čeprav sem prostituirani in obvladovani, čeprav sem karkoli bednega, mi je dano spoznavati svet najkras-nejših oblik. Vprašanje moje prizadetosti do svetaje, ali bom poskusil posnemati ta svet, ki ga čutim kot poljub moje dra-ge. Vsakdo, ki misli, je umet-nik, kajti ustvarjalec najlepšega je. Vsakdo, ki je umetnik, je tu-di zaljubljenec, kajti mora lru-biti tisto, kar ustvarja. Ce nočem biti zgolj predmet, vržen v svet, moram ustvarjati svet najlepšega, da bi to najlepše lah-ko ljubil in se v tem ljubljenem potrjeval in bival življenje same-ga sebe. Neprestano smo kot tisti človek, ki je na vogalu ulice dvignil nogo, da bi krenil na-prej, pa je pozabil, kam je na-menjen, in je tako, ker je bila zima, primrznil k tlom, se spre-menil v ledenik in umrl. V vsa-kem trenutku življenja stojimo pred vprašanjem, kod bomo krenili, in ko se odločamo, ne smemo pozabiti, kam smo na-menjeni. Lahko sploh ne mislimo in je naše življenje zgolj fermentativno obstajanje, ki ga dokazuje samo dihanje in utrip srca, lahko pa krenemo na pot razmišljanja. Poznamo pa še mišljenje, ki je slabo, ki ne spre-gleda grdosti grdega. Misel je negacija toposti. Dobra misel negacija slabe. Kaj hitro se zgodi, da te najpopolnejša uspa- vanka, ki deluje kot najnatan-čnejša ura, uspava s svojim drdranjem, klokotanjem, hi-tenjem, bezljanjem, ropo-tanjem, norenjem po traparijah vsega normalnega v večno spanje. Zelo hitro se ti primeri, da v svetu ne najdeš lepote in začneš o grdem in o lepem misliti zgolj kot pasivni in ne-močni opazovalec, ki pristaja na danost, takšno, kot je. To je še slabše. Tako bodo tvoje oči steklene in tvoje grlo bo suho. Če pa hočeš, boš iz puščave napravil neskončno poljano, posuto z rožami, in žejo boš gasil iz kristalno čistih studen-cev. Iz lepote porojena zavest bo postala tvoja, ti njena isto-vetnost. Zato menim, da ni nič nenavadnega, če se toliko ljudi oddalji od najrazličnejših siste-mov omejevanja svobode z grdim, neumnim in bednim, če obupa nad spletom norosti in bolečine. Obupanci sveta spoz-navajo svetlo podobo ustvarjene ideje popolnosti. Naloga obupa-negaje ustvarjati. Stvaritve nesvobodnih so prav tako odtujene vsemu kot tisti, ki so jih ustvarili. Kot so ječe meje prostosti telesu, tako je izkrivljena zavest človeka kletka vsemu, kar teži k mišlje-nju. Kakor je kritika religije bila predpostavka vsake kritike, tako je sedaj negacija ne umnosti predpostavka najvišjih želja. Če verjamemo v lepoto, moramo upati, čeprav smo brez upanja. Ako dobro ni zgolj abstraktna želja, ampak de-janska možnost človeka, da ga ustvari, je največje zlo nekomu preprečiti ustvarjalnost, v kate-ro gledamo kot v tisto silo, ki nam daje naš vsakdanji kruh in nam zaljša življenje z glorijo le-pega. Naloga umetnika je ustvarjati, naloga človeka je biti umetnik. Samo stvar tvoje pri-zadevnosti do sveta in samega sebe je, po kateri poti boš kre-nil. Po poti ustvarjanja, ki si jo želiš, to je po poti revolucije, ali po poti, ki pelje na kraj, ki je negacija vsega resnično lepega in dobrega, ki je neke vrste ka-baret. Je igra - farsa vsega tiste-ga, kar se igraš. Kolikor je ta igra lepša, toliko gnusnejša je njena vsebina. V navidez ali v resnično (kdo ve) neskončnem toku zablod evolucije pomeni ustvarjanje edino svetlo točko. Pomeni revolucijo. In to nam dajejo tisti, ki so se odrekli zato, da bi nam dali. Zato je tisti, ki se odtuji od popačene nestvarnosti, ki se izdaja za res-ničnost, gotovo najbolj prizadet in hoteč ustvarjalec tstega, kar si želimo. Nad slabim obupa in od njega pobegne tisti, ki spozna dobro. Dobro pa spozna tisti, ki ga ustvarja. In res. Zdi se, kot da bi nasproti mogočne-mu sovražniku človeka - zlu, stala samo zavest spoznava-jočih, ki teži in spreobrača razvoj k svetlobi zaželenega. Samo zavest je tista, ki se v umetniškem ustvarjanju nepre-stano obrača k resnici, tako kot sončnica, ki se cel dan obrača za soncem in šele na večer sklo ni svoj cvet k rosni zemlji — proč od črnega neba. Kaj pa zvezde? Te so samo goljufije temnine, so le skušnjava naše-mu razumu. Stanko ŠTRAJN OBVESTILO Smo organizacija združenega dela z nenehno (ekonomsko) rastjo, stalnim izpopolnjevanjem ter modernizacijo tehnološkega procesa in z nenehnim uvajanjem nove proizvodnje. VABIMO ŠTUDENTE, ki bi radi združili svoje delo z drugimi delavci naših organizacij združenega dela in hkrati želijo spoznati novinarsko in politično delo, naj izrazijo svojo željo pismeno ali ustno v splošno kadrovški dužbi naše organizacije združenega dela (Trg revolucije l/II.) RAZPISUJEMO tudi več mest ZADOVOLJNIH ŠTUDENTOV Poleg splošnih pogojev je zaželeno, da so redno vpisani na eno izmed višjih ali visokih šol; posebej za ,,zadovoljne študente", pa je potreben še urejen videz, prijetna zunanjost, uglajen nastop; to je potrebno, ker bo delo v glavnem reprezentativno (nastopi na TV, razne politične prireditve, zbori samoupravljalcev itd.) OZD SŠ LVZ: 10 SŠ LVZ radio Študent Tribuna MSlSMgrnianiiesi Ali je današnja energetska kriza, ki jo povzroča pomanjkanje nafte, elek-trične energije itd., nekaj, kar se lahko prevlada na političen način, in to tako, da se globalni sistemi proizvodnje in potrošnje bistveno ne spremenijo, — ali pa je ta kriza simptom globlje krize, ki jo moderna industrijska družba ne bo mogla prevladati, če še naprej vztraja v svoji proizvajalno-potrošniški usmerjenosti? V tem tekstu bomo poizkušali odgovoriti na to vprašanje. Vsi izvori prirodnih surovin, vključujoč tudi energetske, so na planetu Zemlja o m e j e n i. Svetovne energetske zaloge y celoti, se bodo na današnjem nivoju proiz-vodnje izčrpale v nekaj desetletjih: 1. nafta, danes najvažnejši vir energije, bo izginila v 31 letih 2. plin bomo porabili v 38 letih 3. premoga imamo še za 2300 let. Vendar - če se nadaljuje današnji trend naraščanja proizvodnje oz. poraba teh goriv, kar lahko pričakujemo, se bodo iste zaloge izčrpale znatno prej: l.naftav201etih 2. plin v 22 letih 3. in premog čez 111 let. Zaloge premoga nam vzbujajo upanje za določeni optimizem, vendar je to zgolj prividno stanje. Kajti jasno je, da, ko se bodo zaloge nafte in plina izčrpale, jih bo zamenjal premog. V tem slučaju se bo tudi navedenih sto-enajst let znatno skiajšalč. Tu je potrebno opozoriti še na neko dejstvo. Morda niti ne bomo imeli časa za potrošnjo vsega goriva, ker v procesu izgoievanja energetskih surovin izginja tudi kisik, ki nam je - vsaj do sedaj — neobhodno potreben za dihanje, kajti tudi njegove razsežnosti so omejene. Količino kisika neprestano zmanjšujemo na dva načina: a) z že omenjenim izgorevanjem nafte, plina, premoga, itd. b) in z uničevanjem rastlinstva, ki je e d i n i proizvajalec kisika. Okoli 70% atmosferskega kisika proizvajajo morske, ostalih 30 % pa kopenske rastlinc. Morsko rastlinje vedno hitreje uničujemo z eksponentnim ,,onesnaževanjem" morij.-Tako pravi Cousteau: ,,Ce se bo uničevanje morja nadaljevalo z istim tempom, bo življenje v oceanih izumrlo v 50-tih letih", Piccard pa je mnenja, da bi se to zgodilo že v 25 letih. Kakorkoli, ni osnove za optimizem. Kajti, po drugi strani uničujemo kopensko rastlinje s sečnjo gozdov, s požari, z asfaltiranjem in betoniranjem itd. Obravnavajoč prirodne resorje tega planeta ne moremo mimo za človeka morda najvažnejšega problema - pomanjkanja hrane. Ni mogoče govpriti o tem, za koliko let je še dovolj hrane, in verjetno je le še vprašanje časa, kdaj bomo o lakoti prenehali govoriti in misliti oz. molčati kot o nečem, kar se dogaja samo tam nekje v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, ker bomo stradali tudi sami, če ne že diugače. Osnovni vzrok pomanjkanja hrane leži v hitrej-šem naiaščanju števil piebivalstva (določenega področja) od naraščanja proizvodnje hrane, ali, z drugimi besedami, človeška vrsta se hitro razmno-žuje in bati se je, da nas ni že preveč. Naravne zaloge surovin, na katerih je zasnovana industrijska civilizacija, so nastajale milijone in milijone let. In skozi vso zgodovino komaj da so bili načeti - vse do pojava kapitalističnega načina proizvodnje, ki začne brez-obzirno eksploatirati v vse v^čjem in še večjem obsegu. Zaradi medsebojne konkurence teži vsak kapitalist k izpopobijevanju proizvajalnih sredstev, kar pomeni večjo eksploatacijo prirodnih resorjev, s čimer se doseže večjo in cenejšo proizvodnjo, in kar je bistveno: večji profit. Marx piavi v komunis-tičnem manifestu: ,,Buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno revo-lucionirala produkcijske instrumente, torej produkcijska razmerja, torej vsa družbena razmerja. Nasprotno pa je bila ohranitev starega produkcijskega načina nespremenjenega prvi eksistenčni pogoj vseh prejšnjih industrijskih razredov." (Slov. prevod iz Marx-Engels: Manifest komunistične stranke Komunistični manifest, Marxistični centei pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, Ljubljana 1973 - Op. prev.) Z iznajdbo parnega stroja in tnotorja z notranjim izgorevanjem itd. \ei z njihovimi prilagoditvami se je začela iazvijati stiojna proizvodnja, ki je postala osnova industrijske civilizacije. Ta nastanek je lociran v začetku 19. stol. Od tedaj nas ločujeta manj kot dve stoletji, in v tem času je kapitalizem (in na neki način tudi tisti ,,socializem", ki ima za cilj dohiteti in prehiteti kapitalizem v kvantiteti materialne proizvodnje in potrošnje) uspel privesti celotno človeštvo v situacijo, ki smo jo opisali na začetkti tega teksjta. Tako kapitalizem spodkopuje ne samo svoje lastne temelje, temveč tudi temelje industrijske civilizacije nasploh, in kar je daleč najvažnejše, pod vprašaj je pahnil tudi sam obstoj človeka kot vrste. ,,Vsak napredek kapitalistične pioizvodnje ni zgolj napredek v spretnosti kraje d e 1 a v c a, temveč je isto-časno tudi napredek v spretnosti kraje zemlje (poudaril Marx), in vsak napredek v povečanju njene rodovitnosti v določenem časuje obenem tudi napredek v uničevanju trajnega izvora te iste rodovitnosti. Cim bolj je težka industrija izhodiščna orientacija razvoja neke dežele, kot na primer v Združenih državah Amerike, tem hitrejši je ta proces uničevanja. Kapitalis-tična proizvodnja razvija tehniko in kombiniranost družbenega procesa proizvodnje samo z sočasnim spodkopavanjem izvora vsakega bogastva: zemlje in delavca." (Karl Marx, Kapital — v hrvatskem tekstu ni navedena točnejša izdaja — Op. prev.) V tem kontekstu je treba obravnavati tudi ideologijo napredka, ki pre-vladuje v vseh današnjih družbeno-političnih sistemih in se izenačuje z raz-vojem znanosti in tehnike ter proizvajalnih sredstev, kar naj bi jasno rezulti-ralo v materialnem blagostanju in obilju za vse. Namreč, slepa vera v znan-stveno-tehnični napredek, kot npr. izum nekih novih goriv, novih oblik energije, prehranjevanje s sintetično hrano, je samo še ena variacija več buržoaznega mitaonapredku. V okoliščinah, ki jih narekujejo omejene naravne zaloge surovin, hitro naraščanje prebivalstva in hierarhična strukturiranost družbe, je nedvomna ugotovitev, da bo v bodočnosti prišlo do porazdelitve teh prirodnih resorjev po kriterijih te iste hierarhije. Kdor bo imel moč, bo prisvajal toliko dobrin, kolikor bo on sam smatral za potrebno. Šele ostanek se bo razdeljeval tudi ostalemu prebivalstvu (torej vecini), in sicer najprej tistim, ki so v službi vseh mogočnikov, in šele potem ostalim. Začetki teh procesov so vidni že danes. Notorno dejstvo je, da živijo pripadniki vladajočih slojev v posebnih mestnih četrtih, ki so bistveno ugodnejše za človeško življenje. Te četrti so praviloma priključene na telefonsko, plinsko in toplovodno omrežje, medtem ko siromašne četrti nimajo včasih niti kanalizacije niti vodovodnih niti elek-tričnih priključkov. Te razlike v standardu različnih slojev prebivalstva so izraz socialnega razlikovanja, ki se v pomanjkanju še stopnjuje. Kot ilustra-cijo takšne deskriminacije v porazdelitvi dobrin navajamo posledice današnje naftne krize. Omejena je privatna poraba goriva, s čimer se posamezniku zmanjša možnost svobodnega premikanja in komuniciranja, kajti prehod iz enega mesta v drugo je dopusten le s posebnim dovoljenjem. Seveda, ven iz mesta je mogoče iti z vsemi javnimi prometnimi sredstvi kot tudi z ostalimi vozili, ki ne uporabljajo tekočega goriva. Z omejitvijo potovanj z osebnimi vozili ter z omejenostjo kapacitet javnih prevozov se letalska, iadijska ali železniška vozovnica na ta način spremeni v potni list. Vse to so že simptomi formiranja totalitarnega režima. Kajti, kolikor ?c kot cilj postavlja preživljanje človeštva kot vrste, se ta cilj lahko realizira na ta način, da bodo zelo ozke vladajoče oligarhije s kakršnimikoli sredstvi zmanjševale število prebivalstva, obdržale in čim bolj racionalno uporabljale preostale prirodne resorje ter tako nadaljevale takšen sistem, ne glede na Ijudi ali pa vsaj na večino. (Orvvell: 1984, Fahrenheit 456, itd.). Izhod za ljudi (kot ga mi vidimo) je e d i n o v spremembi človeka samega, znotraj njega, ter tako v materialnem načinu življenja, v potrebah in vrednotah (revolucija zavesti), na način združevanja v skupnosti (v prevodu komune). Danes formirajo takšne skupnosti - komune predvsem mladi ljudje. Komuna je človeška skupnost, kjer so medsebojni odnosi posamez-nikov neposredni. Smatramo, da je takšna skupnost edina alternativa, ker je samo v njenem okviru možno ustvarjanje in obstanek resnično človeš-kega življenja, to je življenja, ki bi ne bilo v funkciji materialnih potreb, temveč človekovih možnosti. Samo v takšnem načinu skupnega življenja je omogočena neposredna komunikacija kot tudi neposredno odločanje o ce-lotnem skupnem življenju. Takšna skupnost ne potrebuje organov prisile (država), kot jih ni bilo niti v plemenih, v zadnji obliki skupnosti, po katere razpadu nastane državna družba. Seveda obstaja neka razlika, in to b i s t v e n a razlika med plemenom in komuno: pleme je bila skupnost ,,po sebi", medtem ko je komuna skupnost ,,za sebe". Šele v komuni se udejanja svoboda posameznika v polnem smislu: svoboda osebnosti, gibanja, seksu-alna svoboda - ostvaritev življenja v svobodi, enakosti in enotnosti z ljudmi, živalmi, rastlinami inzemljo. Proizvajalna osnova take komune je poljedels-tvo, postavljeno na ekološko zdravo osnovo, tako da je nenehno vzpostav-ljeno ravnotežje med priiastkom ljudi, površino obdelovalne zemlje in pašnikov ter s kvalitativnim številom živali na določenem področju. Proiz-vodnja in potrošnja ostalih materialnih dobrin bi bila reducirana na nivo, ki ne omejuje duhovnega razvoja človeka, t.j. na nivo, ki je veliko nižji od današnjega. S. Drakulič, V. Lay, V. Marušič, D. Mistrič PrevedelJ - S. jaz seimam fino (kratek opis mojega srečnega življenja) Jaz se res ne morem pritoževati na tem svetu. Imam se prav fino. Že kot majhen fant sem razmišljal o tem, kako bi svoje kom-plekse odrešil na čim bolj efektiven način. Sem namreč grd irt impotenten. Vsi prijatelji in sošolci so me zajebavali. Dekleta me niso marala. Pa sem nekoč v samoti doživel razsvetljenje: ,,Tako. Sovražim svet in se mu bom maščeval. Postal bom velik psihiater in jim bom vse podrkal v glavo." In tako sem mukoma doštudiral (namreč težko dojemam stvari) psihologijo in kmalu postal slavni dr. Puccini na psihiatrični kliniki v našem mestu. Doživljam vse slasti slave in priznanj. Ljudje se mi klanjajo in me fotografirajo. Ker sem grd, vedno prosim, če smem sam izbrati, katero sliko naj objavijo. Ponavadi izberem takšne, kjer se posebno odraža moj zmagoslavni nasmeh. Moram izražati samozavest. To je del poklica. Moje delo pa je tudi zanimivo. Ne le, da ob njem doživljam popolno katarzo svojega sovraštva do ljudi, temveč lahko prek javnih sredstev, ki so mi na stežaj odprta, kreiram družbeno zavest celo veliko bolj učinkovito kot politiki. Ker je na svetu mnogo ljudi, ki prav tako sovražijo vse dobro, ustvarjalno, lepo, resnično, izvirno, še posebno pa Boga in njegove darove, imam tudi zaščiten hrbet z njimi. Vsi moji prijatelji zasedajo visoka in vplivna družbena mesta in prav nobenega strahu nimamo, da bi se kaj narobe obrnilo. Kako torej delamo mi? To je čisto enostavno. Človek bi si mislil, da je kaj kunštnega na tem, če briješ norce iz ljudi, ampak to ni tako. Oni kar sami iz sebe norce brijejo. Saj mi padajo v roke drug za drugim, mi vse povedo o sebi, svojih nagibih, težavah in željah, jaz pa samo sedim in poslu-šam. Poleg tega še posnamem vsakogar na magnetofon (to mu tudi povem, rečem mu, da zaradi proučitve, globlje proučitve). Ko svo-jo izpoved konča, mu priporočim, če bi šel v bolnišnico. Včasih kdo takoj privoli, drugič pa se malo ustraši, pa mu priporočim kakšne vrste tablete, za katere vem, da so kvečjemu škodljive ali pa vsaj blažev žegen. No, z nekaj kunštnimi izrazi vsakomur povem, da je njegovo stanje izredno slabo, da ne vemo, če bo možno kaj izboljšati, da bi mu resno svetovali, da se oglasi v bolnišnici in tam nekaj časa ostane, da ga pošteno proučimo, ker da se bolezen rada vrača, če ni izkoreninjena totalno, etc. etc. Včasih doma v naslonjaču ob steklenici viskija (za javnost ne pijem, čeprav ga prav rad srknem, včasih dobim v ,,proučevalne namene" tudi kakšno poslastico: hašiš, LSD, meskalin, še posebno všeč pa mi je morfij, ta vpliva na mojo duševnost prav blagodejno, vendar psst, vse v znanstvene namene o.k.? ) zavrtim kak trak in povabim na zabavo še prijatelje. Resda, po zdravniški prisegi tega ne bi smel, ampak kdo za vraga pa jemlje resno prisege, kadar gre za kak dober smeh. Ob norčevskih izjavah bolnikov se prav do srca narežimo in nakrohočemo. Potem opozorim prijatelje, naj ne iz-dajo tega, da so poslušali te izlive bolečine in norosti — zaradi varnosti, seveda. Za javnost imam tak nastop: Namreč neprestano hodijo k meni ljudje z raznih področij: no-vinarji raznih časopisov, revij, kakšni predsedniki, posebno še pred-sednice kakšnih mladinskih klubov ali organizacij, tudi policaji pridejo, da me povprašajo, kakšno je kaj po mojem stanje bolezni pri kulturnikih, študentih, srednješolcih, če je mnogo sovobodo-ljubnosti, kakšen je odnos ljudi do humanizma, kiščanstva, Boga, etc. etc. Jaz se, jasno, pred njimi našopirim s širokim znanjem in poznanjem. Sem pač priznan strokovnjak in lahko govorim o Buddhi, kar hočem, o Jezusu, kar mi pade trenutno v glavo, za tega zoprneža se danes zanimajo vsi sloji, kaže, da potrebujejo zaslom-bo, skratka, jaz sem danes Bog, nekak Bogec, ja, ne morem reči, da mi gre slabo. Uresničujem samega sebe, bit in bistvo sta pri meni eno in isto. Pri tem delu je potrebna posebna taktika, da vzdržim preizkuš-njo zaupanja pri vseh ljudeh. Namreč v javnosti nikdar nr smem reči na primer za narkomane, da jih a priori odklanjam, ampak moram z njihove strani vzgajati nekakšno zaupanje do sebe, da mi tako ne izpadejo iz klienture, če razumete, kaj mislim. Zato pišem o zen-budizmu na dolgo in široko, ker to jih privlači (o zen--budizmu pa lahko piše človek, kar hoče, ker je tako iracionalen, da nihče ne razume, pa moram tudi zaradi svoje popularnosti po-seči in po svoje prikrojiti tako svobodno tolmačljivo snov), ter pišem in govorim po revijah, da jih ne odklanjam a priori, kakor sem že rekel, zato da čim več izvem od njih samih ter da potem lahko povem družbenim organom vse, kar hočejo vedeti o raznih sumljivih ljudeh. Tu mislim na policijo, ki me večkrat pobara o tem f ali onem klientu ali človeku, ki ga kak klient pozna ter mi govori o njem; tako lahko pravočasno ukrenejo, če pride kakšna pošiljka mamil v naše mesto, etc. Pride tudi trenutek, ko mi policija sama pride povedat, da ima tega in tega zamirkanega kot sumljivo svobodoljubnega, da širi idejo o krščanski ljubezni in nirvani, o samospoznaji, o umetnosti in drugih podobnih rečeh, ki so škodljive za javno moralo delavske-ga sloja v družbi. Tako moram potem na vse mogoče načine zvabiti tega tiča, da se zateče k meni, in jaz potem ukrenem takole: ker imam prijatelje, ki prav tako, kakor jaz sovražijo svobodo, ljudi z odprtim obrazom, še posebno lepe ljudi, Boga in njegove darove, tudi med mlajšimi, se z njimi pomenim, da vsilijo tistemu tiču, ki ga policija smatra za nevarnega za delavsko moralo in neizobraže-nost, da je potreben razgovora z mano, to je psihiatrom. No, takle tiček ponavadi nič hudega sluteč tudi pride in mi pojamra o tem ali onem; vsakdo ima težave, to je jasno, jaz pa ga namerim v bolnišnico s posebnim pismom, ki ga namenim šefu moškega od-delka. Ta mu potem da nekakšho dozo poživila in stimulacijske droge, ki še posebno deluje na naglo prebavo, potem ga zapro v mrežo, njega prime, da bi šel na potrebo, pa ga ne spustijo, potem vso noč prebedi in je zjutraj pravšnega stanja, da ga šef oddelka v kratkem razgovorčku spravi ob živce, tako da človek napravi kakšno neumnost, ki priča, da je totalno zblaznel. Nato doza elektrošokov, ogromno sugestivnih pripomb o njegovi bolezni, kako ni vse tako, kot si on predstavlja, da je treba v današnjem času tako in tako in tako .. . In tak človek še z zmerno dozo impotencialov in pobebovalov pride iz bolnišnice natančno tak, kakršnega si družba želi. Brez lastnega jaza. Priden in poslušen. In, za odškodnino, da se ne bi le preveč razburil nad treturo v societa, ga oprostijo služenja vojske, da je še vesel. Duh ni važen. Kdaj pa pride k nam tudi kak lep človek. Potem kakšna čudo-vita pevka. Kak človek z darom za slikarstvo. Mi to vse uničimo. En dva tri. Na primer, zadnjič pride k meni neki človek. Jaz se začudim. Ima zlate lase, srebrne žile, oči kot diamant; to je treba uničiti, si mislim, sladko se nasmejem, rečem, naj malo počaka, grem v sosed-njo sobo, naročim sestri, naj pokliče ambulantni voz, pridejo bolni-čarji, ga pretepejo in mu dajo trideset elektrošokov, stvar je fertik. Pride pevka. Ima glas kot angel. Pravi, da je sicer srečna, da ima ljubimca, ki jo ljubi, vse je v redu, le da bi rada s tem svojjm glasom uspela. Jaz ji rečem, naj zapoje. Ona zapoje. Vstopijo' sestre in vprašajo: Kaj ta tukaj poje? Jaz skomignem z rameni: Jasno nora je. Kar peti ti začne v ordinaciji. En dva tri. Spravijo jo v bolni-šnico, ji špricnejo v grlo dva do trikrat po stomiligramske doze stopljenega strminola: in grlo je fertik, glasilke tudi. Problema, da bi si želela uspeti z glasom, ni več. Pride nekdo, ki bi rad malo ustvarjalnega miru, kakor pravi sam. Da ima slikarski talent, ki ga ne more izraziti, ker nima prostora za delo. Če bi lahko v bolnišnici našel malo miru, kakšno sobo, morda dvorišče, samo da ima kje spati. Jasno, vzkliknem. Kar notri. Napišem posvetilo in možakar odide s svojimi platni vred. Tam mu dajo poštene doze nozinana in možu se tako tresejo roke, da ne more niti jesti z vilicami. Mož reče, da ne bi nozinana. KAAAAJ? Ampak vi ste bolni, reče šef (šef je moj bližji prijatelj in se skupaj smejeva ob teh pripovedovanjih), Bratušič po imenu, morate se zdraaaaviti. Jaz, vzklikne bolnik, da sem bolan, saj sem prišel sem zaradi miru, da bi lahko ustvarjal, mar ni doktor Puccini napisal tega. Neeeee, doktor Puccini je napisal v posvetilu, da je treba biti posebno previden z vami, ker ste agresiven človek. Nato mu dajo še večjo dozo nozinana. Slikar izgubi živce. Domov ga ne spustijo, zaprt je v sprejemnici, kjer čuvajo tiče kot punčice svojih očes, bolničarji že pričakujejo željno njegov upor. In res: kmalu ga odkrijejo, da hoče tablete vreči proč: bumf, ga slečejo in mu v zadnjico zabijejo dozo histericida. Bolnik dobi napad in jih hoče pretepsti. Vidite, mu reče zdravnik Bratušič čez dva meseca, ko dobi dozo insulinske treture, zdaj je mnooooogo bolje, zdaj niste več tako agresiiiiivni kot prej. Mar nismo doooooobro napravili? He, he, se smejete, kaj? No, najbolj zanimivo pa je to, da bi človek pričakoval v bol-nišnico na obisk kakšne prijatelje bolnikov. Vendar teh ni nikdar. Pridejo kakšni sorodniki, mame, sestre, pa še ti poredkoma. Če pa pridejo, pa tako in tako vse verjamejo zdravnikom. Ne, ne morem reči, da se imamo česarkoli bati. Strahu v našem poklicu ni. Duhovščina srednjega veka se skrije pred nami. Smo močnejši od politike in religije. Vse vemo in za vsakogar vemo, če je potreben zdravljenja, še predno se zateče k nam. Ja, srečen človek sem. Jaz, doktor Puccini, slavni psihiater v našem mestu. Nerazklana osebnost. Absolutni duhovni poglavar mesta. Pa naj kdo reče! Vaš doktor Alfonz Puccini Se priporočam! K VPRASANJO CIIIOIA 0 STUBEHTSKEM GIMNJV Potem ko se je svet po močnem sunku z univerz in zahvaljujoč dejstvu, da ta sunek ni sprožil dovolj močnega revolucionarnega plazu, ohranil, se je pokazala potreba po ugotovitvi značaja fenomena, imenovanega: študentsko gibanje. Tako se je vladajoči svet s svojimi instituti in še lojalnimi znanstveniki podal raziskati, ugotoviti in zdraviti to nevarno bolezen moderne družbe. Moj namen je pokazati na to, da je ta svet s sebi podložno znanstveniško srenjo. tudi zaradi kvalitativnega nivoja študentskih gibanj, metodološko nezmožen izpolniti zastavljeno si nalogo, razen seveda, če brezmožganskemu policijskemu stroju ne damo dignitete metodologije. Trdim, da ni mogoča niti približna resnica na način takšne znanstvene resnice o študentskem gibanju. Trdim namreč, da so takšne sociološke, socialnopsihološke, antropološke, politične itd. ugotovitve o študentskih gibanjih največkrat le delne resnice ali so celo pervertirane do stopnje socialne laži. V večini primerov takšnega govorjenja o študentskih gibanjih grfe za nasilno objektivacijo ,,pojava", živo dogajanje je z enodimenzionalno pozitivistično znanstveno sekiro obsekano neredko tudi zato, da bi gibanja čim efektneje ugonobili. Naj mi bo dovoljeno te trditve podpreti svet s sebi podložno znanstveniško srenjo, tudi zaradi kvalitativnega nivoja laž, zoperstavljal svoje ,,edino pravilno" mnenje. Pozornejšemu bralcu je takoj lahko jasno, da se ne spopadam toliko z vsebino tega znanstvenega govorjenja (saj je ta vsebina sama večinoma fiktivna in mistificirana) kot s pristopom k materiji. Posredno ali neposredno od države financirane raziskave o študentskih gibanjih narekujejo iskanje definitivne opredelitve pojava, narekujejo pridobitev spoznanja o socialnem pojavu, da bi ga potem bilo mogoče obvladati, podobno kot evtopska civilizacija obvladuje naravo in se potem čudi, da se ji to maščuje v obliki uničenega okolja. Tako je institucionalizirana oz. ideološka ali če hočete hlapčevska znanost izrekla že nešteto ,,objektiynih sodb" o študentskem gibanju s svoje pozicije zmagovalca v zgodovini. Ti smešni zmagovalci so sebi in prevladujoči strukturi v tolažbo iz študentskega gibanja napravili nepovratno preteklost in nas vehementno poučili o neustreznosti, neuspešnosti in skratka o nepotrebnosti študefttskega gibanja. Ob sočasni krepitvi konzervativizma v večini dežel nastaja zopet ideološka podoba o krasnem novem svetu, katerega perpetuiranje med meščanskimi reformami ostaja edina oblika spreminjanja družbe - mozaika mnogih tihih sreč malega človeka. Do tega prihaja kljub temu da po univerzah tudi danes nastaja ogromno resnih iskanj v okviru kritičnega vzpostavljanja temeljev za revolucionarno prevlado obstoječega stanja, toda v netransparentnih dobah se na način svetovnega duha legitimira enodimenzionalni pozitivizem, ki je zavedno ali nezavedno v službi sveta repiesivne moči. Če sem v uvodu več načinom govorjenja o študentskih gibanjih odrekel možnost resničnega govora, potem pač moram trditi obstoj drugih izhodišč za druge načine govora. Najprej je potemtakem potrebno odkriti nekaj predpostavka te možnosti. Zato sledi najprej splošno vprašanje o fenomenu študentskega gibanja kot pojavu sui generis. V tem smislu bom na kiatko opozoril na že premišljeno, na tisto torej, česar nam ne bo potrebno na novo odkrivati. V sodobni zgodovini so se Študentska gibanja pojavila iz situacije povsem zafiksiranega sveta, katerega so pred obema vojnama in med njima pretresala v temeljih delavska revolucionarna gibanja, ki so po diugi svetovni vojni takorekoč zaspala. Edino kar je še opozarjalo na to, da se zgodovinska ura še ni ustavila, so bili antikolonialni boji, toda v ,,starem svetu" ni nič kazalo na bistveno spremembo. Doživljali smo samo rast industrije in t.im. blagostanja, se tresli pred atomsko bvojno in bili brez pričakovanj glede perspektiv komunističnih partij, večinoma konzervtranih v klasični parlamentarizem. Todta idilični svet je bil in še vedno je svet kapitala, svet specifičnih kapitalskih protislovij, na katere je vendarlybilo mogoče prej ali slej splošno razumljivo pokazati. Na eni strani mit konzumne družbe, na drugi stradanje, demagoške obljube, da je konec vojn in vojne v Koreji, Alžiru, na Bližnjem Vzhodu, Vietnamu..., deklarirana je splošna pravica do izobrazbe, a najvišje šolstvo je dostopno le srednjim in visokim slojem, da ne govorimo še o mnogih in tudi specifičnejših izrazih protislovnosti kapitalskega sveta. Sicer se pa moramo ustaviti ob zadnji zgoraj omenjeni anahroniji. Zafiksirani svet se pokaže kot svet elitne univerze. Skok prek mnogih analiz in iz njih izhajajočih dognanj nas vrže v center paradoksa. Dobro situirani otroci na univerzah se začno nerazumljivo mrzlicno zanimati za politiko, nenadoma jim častitljive zgradbe univerz ne vlivajo strahu pred starimi avtoritetami, doklei ne izbruhne pomlad 68, ko mora svet ostrmeti. Univerze, ki so dolgo pokorno ohranjale obstoječe sisteme, so se nenadoma spremenile iz najmočnejšega v najslabši člen verige. Iz njih je zavrela ostra kritika in demonstrativni pohodi. Toda, je do tega prišlo kar tako na lepem? Izbruh se je pripravljal y glavah in v levičarskih študentskih organizacijah, na dan so prihajali novi pojmi, kakršni so: nova levica, izvenparlamentarna opozicija itd. Seveda, dokler se je to odigravalo predvsem med zidovi univerz brez odprtih možnosti, da bi se razpostrlo pred očmi celotne, sicer v precejšnji meri ideologizirane javnosti, še ni bilo mogoče z zanesljivostjo soditi-, kaj bo temu sledilo. In sledil je trenutek resnice, resnice, ki se je vrasla v sedanji svet, resnica namreč, da obstoječi svet le ni tako trden, kot se kaže, da je blagostanje konzumne družbe le ideološka iluzija, da Marx ne samo ni zastarel, ampak je z: vso svojo jedkostjo še kako sodoben, sledila pa je tudi resnica o notranji protislovnosti študentskega gibanja samega. V luči Marcusejeve teze o študentskem gibanju kot detonatorju revolucije je izstopilo študentsko gibanje kot parcialni tevolucionarni subjekt s sicer univerzaino in totalno revolucionarno težnjo. Neprizadetost delavskih množic je zaustavila začeti revolucionarni pohod in celo omogočUa restavracijo konzervativnih režimov. Posledica v študentskem gibanju pa je bila razcepitev na najrazličnejše smeri, zaradi različnih pogledov na možnosti izhoda iz nakazane situacije. Prišli smo do točke, ko nam do sedaj spoznano več ne dopušča feljtonističnih okrajšav, kajti stojimo pred temeljnim vprašanjem: ali in kako je študentsko gibanje sploh še mogoče, in pred že na začetku postavljenim vprašanjem: na kakšen način je o njem sploh še mogoče govoriti? Praksa pred letom 68 in po njem je lahko edino izhodišče odgovora. Naj opozorim na po moiem zelo važno specifičnost študentskega gibanja. Pri njem namreč tudi v casih največje aktivnosti ni šlo za izpolnjevanje konkretno formuliranega socialnega programa, kot prej pri delavskih gibanjih. Toda še manj je šlo za golo neosmišljeno akcijo. Pomembno je namreč dejstvo, da so študentska gibanja bolj kot katerokoli gibanje doslej pokazala veliko intelektualno notranjo dejavnost. Toda, ker si gibanje, kot parcialno, sploh ni zastavljalo konkretnega cilja osvojitve politične oblasti iz te dejavnosti, niso sledili politični programi, zato pa toliko bolj dognana temeljna kritika sveta in tudi kritična samorefleksija gibanja. Do tega pa je prišlo iz dveh vzajemno povezanih razlogov: 1. Šansa samorealizacije gibanja je samo v njegovi stopitvi z delavskim revolucionarnim nastopom. 2. Zaspalo delavsko gibanje je mogoče prebuditi samo s prebuditvijo delavske zavesti o socialnem položaju delavstva, na katerem pravzaprav sloni sedanji svet z vsemi svojimi perverzijami. Kompleksnost tako zastavljene naloge pa se je pokazala malodane kot nerešljivost, saj jo je hrupno dogajanje spomladi 68 samo dodobra odkrilo. Edino, kar temu lahko sledi, je po nakazani logiki zopetno napenjanje možganov in pripravljanje temeljitejših in dolgotrajnejših akcij, kajti akcija v stilu Baader-Meinhoff kot ekstremno subverzivna akcija nosi v sebi elemente, ki nekako po principu akcije in ieakcije razdiiajo gibanje samo, in tako ne more pomeniti poti naprej. Da, pot naprej, ki je v tem trenutku v množici ponujenih alternativ, od Dutschkejeve do trockistične in maostične ali ameriško nereflektiraine, manj vidna kot kdaj prej! Najlaže je meščanskemu sociologu, ki napravi seštevek in pod črto ugotovi vsoto nič. Toda spomnimo se na intelektualni proces znotiaj študentskih gibanj! Ob poskusih praktičnih akcij (razni načini stikov z delavci, še vedno prisotne protestne akcije in seveda reforma univerze) se ta nerazvidni proces dogaja v stalnem premišljanju preživete prakse, v postavljanju mnogih vprašanj, izhajajočih iz mnogodimenzionatiega dogajanja v študentskem gibanju. Ko govorim o mnogodimenzionalnosti, mislim na širino mišljenja, življenja in spojitve obojega, ki jo s svojim zgodovinskim nivojem omogoča študentsko gibanje. Gre torej za mnogopomenskost vsega dogajanja, povezanega s študentskim gibanjem, ko je mišljena in živeta utopičnost, študentska subkultura ter od vsega najbolj razcepljena teorija političnega oz. antipolitičnega angažiranja. Vprašanje nadaljnje poti, ki terja rast odgovora iz zgoraj nakazanega mnogoplastnega humusa, pa ni vprašanje, ki bi zahtevalo ohranitev študentskega gibanja v starih oblikah za vsako ceno. Mislim, da gre ponovno za vprašanje destrukcije sedanje svetovne strukture, v kateri so študentje samo del možne negacije. Kljub temu, da se leto 68 več ne more ponoviti v isti obliki, pa moramo računati, da je takšno, kot je bilo, pokazalo svetu nove možnosti; pot do njih pa je nepredvidljiv zgodovinski proces, za katerega permanentno prisotno zavest se študentska gibanja lahko štejejo, dokler uspevajo razkrivati protislovja v svetu in protislovnost tega procesa samega iii dokler so sposobna znotraj obojega nahajati lastno identiteto. Možni govor o študentskem gibanju je potemtakem nadin obstoja samega študentskega gibanja. Razen v odločilnih momentih je študentsko gibanje odrezano od neposrednega totalnega praktičnega revolucionarnega spre-minjanja. Tako je študentsko gibanje, ki realno obstoji v polni obliki heglovskega pojma, samorazumevajoci se dialektični proces, usmerjen k univerzalni negaciji sedanjega svetovnega bistva. Praktična artikulacija te usmerjenosti, ki je v študentskem gibanju žariščna točka razmišljanja v sedanji siceršnji praktični imobiliteti, ni nobena znanstveno ali ob vrčku piva ugotovljiva nujnost samega iluzorno samozadostnega protislovnega sveta, pač pa naloga, od študentskega gibanja univerzalnejšega revolucionarnega subjekta. Ta pa naj bi bil masovni svetovni proletariat, ki pa v perspektivi vsebuje študentsko gibanje kot svoj dinamični sestavni del. Tako se nam že iz te zastavitve pokaže daljnosežnost študentske revolucionarne akcije, ki pa ne more obenem pomeniti odmaknjenošti realizacije v megleno prihodnost, kajti iz zgodovine nam je že znana usodnost eshatoloških postavitev in navideznih rešitev problematike revolucionarne spremembe sveta. Darko STRAJN TRIBUNA, študentški bst. Izdaja 10 SŠ LVZ. Uredništvo in uprava: Trg revolucije 1/11 - soba 86, 61000 Ljubljana, telefon 21-280. Tekoči račun 50101-678-47420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Letna naročnina 35,00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421/72. Uredništvo: Cene Filipič (glavni urednik), Blaž Ogorevc, Peter Pal (pomočnik glavnega urednika), David Plut (desk), Jadran Sterle, Valči Škerbec, Darko Štrajn (odgovorni urednik), Ivan Volarič, Pavle Zgaga (desk). Likovni urednik: Edi Stefančič. Lektor: Bora Zlobec-Jurčič. Izdajateljski svet: Božidar Debenjak, Pavle Gantar, Franc Jakopin, Sonja Lokar, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Gorazd Sancin, Primož Žiagar. a#/ /e mogoce hiti velšk zaneliivGC? Kaj je to - velik zapeljivetf Torej: genus proximus : VELIK ZAPELJIVEC JE MOŠKI... Z differentia specifica pa smo imeli precej več proble-mov. Namreč, če rečemo: ... ,,Velik zapeljivec je moški, ki obrača ženske ... je to neza-dostno in netočno. Kajti skoraj vsi odrasli zdravi moški, razen homoseksualcev in nekaterih velikih intelektualcev, obračajo ženske, pa četudi le svojo last-no soprogo. Torej, morali bi reči: „ .. .ki obrne veliko dob-rih bab . Ostalo pa je nedogna-no, koliko je to - veliko. Po analogiji z velikimi tatovi (velik kriminalec v znanstvenem pomenu besede je lahko le tisti, ki oropa najmanj deset procen-tov nacionalnega dohodka pov-prečno bogate dežele) sklepa-mo, da ta številka nikakor ne sme biti manjša od 1 %. Znan-stveniki, s katerimi smo se posvetovali, med njimi pa so bili tudi odlični matematiki, so soglašali! Torej, dokončna definicija se glasi: Velik zapeljivec je moški, ki v svojem življenju obme naj-manj 1 % dobrih bab! Zdaj lahko začnemo našo taziskavo. material in metode Uporabljali smo splošno zna-na dejstva, ki smo jih po potre-bi zalili s kakšnim kozarčkom. Poleg tega smo v glavnem upo-rabljali matematične metode — predvsem seštevanje in odšte-vanje, toda tudi znanstvene re-zultate vede o deljenju in mno- ženju. Kot material smo uporabili papir iz redakcije ,,Studentskega lista" ter pisalni stroj. delo Povprečen moški (Evrope-jec) živi približno 70 let in med-tem lahko .. .od 16. do 70. leta. Torej lahko .. .54 let. Po-leg tega povprečen moški lah-ko... enkrat na dan, kar pomeni.. .365 krat v enem letu, to pa pomeni, da v času svoje aktivnosti, tj. v 54 letih lahko... 365 x 54 = 19.170, plus dodatek za prestopna leta (54 : 4 = 13,5), kar znese 19.183,5 krat. Torej moški v svojem živ-ljenju lahko ... 19.183,5 krat. Da bi natančno določili 1 % dobrih bab, smo uporabili sta-tistični model. Večina podat-kov zatrjuje, da je trenutno na svetu 3,5 milijarde ljudi. Avtorji se sicer razhajajo, toda-denimo, da je žensk 50%, torej 1,75 milijarde. Pri nadaljnjem delu so nam manjkali objektivni in-dikatorji, zato smo uporabili metodo aproksimacije, ki so se nam zdele najobjektivnejše: tj. vzeli smo, da v povprečju naj-vznemirljivejše delujejo ženske med 17. in 33. letom, torej v obdobju 16 let. Če velja pred-postavka, ki je v tem delu do-pustna, da je starostna struktu-ra izenačena, kar pomeni, da je približno enako žensk vseh starosti (kar je pravzaprav ne-točno, ker je mlajših več), pri-demo do podatka, da je obdobje 16 let pravzaprav 22,88% celotnega življenja, ki traja 70 let. Torej 22,88 % bab ima 17 do 33 let. Kar znese (22,88% od 1,75 milijarde) 400,400.000 bab. Ta račun je veljal le kot sta- tistični model, medtem ko za-radi prirodnih zakonitosti leta tečejo, tako, da v obdobju 16 let vse omenjene ženske pre-koračijo optimalno starost. Torej v času aktivnega življenja našega teoretičnega velUcega zapeljivca je (54 : 16) 3,37 krat več žen-ske omenjene starosti, kar zne-se: 400,4000000X3,37 = = 1.349,348.000 V nadaljnjih raziskavah smo se posvetovali z najuglednejšimi ljubimci da je 10 % žensk, ki so stare 17 do 33 let, zelo lepih, medtem ko je 1 % zares preču-dovitih! Uporabili smo naj-strožje merilo! Odločili smo se za 1 %.' Torej, za časa življenske aktivnosti (54 let) našega teore-tičnega zapeljivca bo (1 % od 1.349,348.000) 13 milijonov 493 tisoč 480 zares zelo dobrih bab (naravnost prečudo-vitih!!!). Spomnimo se — on pa lahkole 19.183,5 krat. TOREJ, ČE BI CELO ZA-RES LAHKO MED 16. IN 70. LETOM VSAK DAN OBRNIL ENO IZBRANO LEPO BABO, NIKAKOR NE BI MOGEL NITIBEDNEGA1%-!!! .. .In zares upamo, da si nihče ne bo drznil zatrjevati, da je 1 % kakorkoli veliko število! rezultati in diskusija: NAŠI REZULTATI OBJEK-TIVNO KAŽEJO, DA VELIKI ZAPEUIVCI ALI PA VELIKE KURBE OBJEKTIVNO NISO MOŽNI. ČE VAM BO KDO KDAJKOLI ZATRJEVAL, DA JE ON TO, BOSTE LAHKO VEDELI, DA JE V NAJ-BOLJŠEM PRIMERU LE NEZ-NATNIPOFUKLJIVEC. Po vsem tem pa je neki mla-di aktivist predlagal naslednjo rešitev tega problema: on nam-reč meni, in temu mnenju se zelo piibližuje tudi avtor priču- jočega dela, da je odgovor in rešitev ORGANIZACIJA - ozi-roma GIBANJE! v.k. Pripis redakcije: Ta odlomek iz razpravice to-variša v.k. ,,Je li moguče biti ve-lik zavodnik? ", ki gaje za naše bralce prevedel inpriredild.v.l, smo našli in vzeli iz časopisa ,,Studentski list" - tjednik sve-učilišnog života srh. Prevajalec je pri tem imel precej proble-mov s prevajanjem predvsem dveh izrazov ,,sitni pojebljivac" in ,,dobra mačka". Žal slo-venščina še nima utrjene termi-nologije na tem področju. Prvi izraz smo poskušali prevesti s ,,fukljač" ali ,,fukljaček", kar pa se nam je zazdelo nekoliko prenežno in premilo, medtem ko se nam je Jebilič" zazdel prevelik kroatizem. Končno smo se odločitt za ,,neznatnega pofukljivca". Pri drugem izrazu smo imeli nekoliko manj pro-blemov, saj smo imeli na razpo-lago predvsem dva izraza: ,,dobra pička" in ,,dobra ba-ba". Odločili smo se za druge-ga, da bi tako ostali bližji širši bralni populaciji, pri tem pa še ostali zvesti robati tradiciji. Izraz ,,dobra baba" je prav za-res nekoliko bližji povprečne-mu Slovencu, kajti ,,dobre pičke" so v uporabi predvsem med študentl Poleg tega pa opozarjamo spoštovane bralce, da s to sicer nekoliko hudomušno razpra-vico začenjamo bof zoper ide~ ologijo seksa ter s tem boj za seks kot komunikacijo in samo-vzgojo. Vabljeni k sodelovanju. RazmiŠljajte, eksperimentirajte, Ijubite se, nežno, milo in nam pišite. Mi pa vas bomo tu in tam vzpodbudili s kakšnim novim prispevkom. Zaredakcijo: Daniel V. LEVSKI MARK ALAN BURCH THE MODERN UTOPIAN Prišli smo do spoznanja, da imajo definicije za dobro, srečo, pravico, strah, sovraštvo itd. različne pomene za različne posameznike. Postaviti kateregakoli od njih za cilj neke kulture bi pomenilo poskus ustvariti vred-note, ki imajo resničen pomen le v subjektivnem svetu. Vendar pa obstaja skupna dimenzija v vseh teh stvareh. Kakor koli človek opredeli, kaj je zanj strah ali sreča, se obrača na stanje psihe in njegov koordinatni sistem je psihološki. Pravica, ljubezen, maščevanje, enakost itd. obravnavano bodisi z družbenega ali pa individualnega stališča, skupaj sestavljajo razporeditev stanj psihičnega življenja. Kadar se ta psihična stanja skladajo pri različnih osebkih, da se približajo istovetnosti, nastane osnova za splošno dovzetnost za reagiranje na določen( način, ki ga imenujemo ,,družben" ali objektiven. Kolektivno stanje kot tudi družbeni sistem sam nista le seštevek indivi-dualnih stanj. Vendar je osnova kolektivnega psihičnega stanja v dejstvu, da se individualna psihična stanja skladajo in tvorijo tako temelje množičnega obnašanja. Družba je torej predvsem psihičnega značaja. Pristavimo lahko še, da je bil skozi tisočletja večji del človeških naporov usmerjen v projekte, ki služijo gospodovanju nad fizičnim okoljem. Ti na-pori so bili zelo uspešni, toda kot vrsta se bližamo časovni točki, kjer bo sprememba smeri človeškega razvoja možna, zaželena in celo bistvena. Če so Einsteinove enačbe pravilne, je možnost medzvezdnega potovanja precej oddaljenea ali pa vsaj nepraktična. Poleg tega, če bo medplanetarno potovanje mogoče ali celo praktično, nam bo odprlo za takojšnjo naselitev le nekaj planetov - Mars in Venera ter tri lune — Zemljino ter Demos in Febos. Ostali planeti so iz različnih razlogov precej negostoljubni. Zaradi tega moramo načrte za bodočnost človdštva omejiti v prostorski okvir, ki je precej ozek, če vzamemo, da so trije planeti in tri lune predvidljiv maksi-mum človekovega bivalnega prostora. Lahko dodamo, da bodo ta področja v našem dosegu še pred koncem tega stoletja. Glede na to se bo moralo člo-veštvo še za življenja sedanje generacije soočiti s praktičnim koncem meja, ki si jih je odprlo s pomočjo svoje tehnologije. Kmalu bomo lahko ugotovili, da smo zaprti v naš sončni sistem in da nimamo kam iti, vsaj v množicah ne. S čim se bomo soočili potem? Odgovor je preprost, vendar na neki način grozeč - s samim seboj. Hitro se bliža čas, ko bodo ljudje spoznali, da je Zemlja naš edini dom in - VASE USMERJENI ČLOVEK človeštvo naša edina družba. Um je novo obzorje, ki se odpira pred nami in kmalu bomo razumeli, da nam tehnologija ne more prinesti psihičnih stanj, ki jih iščemo - pravice, ljubezni, sreče. V tem kontekstu lahko upravičeno premišljujemo o alternativi psihokulture in o tem, kako nam lahko ta model služi pri iskanju smernic za organizacijo alternativnega načina življenja na Zemlji sedaj, ko je še čas. Medtem ko je bila pretekla kultura usmerjena predvsem v raziskovanje, razlaganje, kontroliranje in napovedovanje fizičnega okolja, usmerja psiho-kultura svoje napore navznoter, v odnos do psihičnega sveta. Clovek je osrednji predmet nove kulture, človek sam in človek kot aspekt fizičnega okolja, ki je bilo tako temeljito preučeno v preteklosti. Ker je psihologija predvsem k posamezniku usmerjena disciplina, bo psihokultura naravnana na posameznika in skupino posameznikov, ne pa na potrebo strojev. Poleg tega bo postalo bistveno tudi razumevanje človeških skupin, kajti precej tega, kar posameznik je, je moČ spoznati iz značaja skupin, s katerimi je povezan. Dejstva, ki nas sedaj obkrožajo, vključujejo našo nevednost o osnovnih elementih, ki jih vsebuje človeška narava; dejstvo, da je naše sedanje znanje o človeškem umu, njegovih skritih možnostih in nerazloženih funkcijah le vrh plavajoče ledene gore, katere večina je nam nevidna; dejstvo, da od vseh možnosti, ki so nam jih odkrile raziskave, uporabljamo le malo naših psihič-nih zmogljivosti, dejstvo, da se nam sedaj začenja dozdevati, da lahko ustva-rimo družbo, ki bo priskrbela srečo in zadovoljstvo le, če pričnemo s psi-hične in individualne ravni. Zastavimo si vprašanje - kakšna naj bi bila komuna psihokulture. Kakšni naj bi bili njeni cilji; kam bi uporabila svoja sredstva; po kateiih principih bi tekla njena organizacija? Če priznamo svojo nevednost glede naše psihe, nam je nemogoče natančno odgovoriti na ta vprašanja. Toda lahko v grobem začrtamo nekaj vodil za akcijo in načrtovanje, ki so lahko splošna in spo-sobna zajeti široko območje posameznih primerov. Komuna psihokulture bi usmerila svoja sredstva k človeku. Za spre-minjanje in preoblikovanje fizičnega okolja bi bilo porabljeno manj časa, denarja in energije in več za nematerialni iculturni razvoj - najprej razume-vanje in nato morda preoblikovanje človeka. Sredstva komune bi bila pred-vsem usmerjena k rasti in razvoju njenih članov, razširjanju znanja (piedvsem takšna področja kot etika, ,,čista" znanost, umetnost komunikacije in med-osebne občutljivosti). Funkcija komune kot kolektiva bi bila razširiti člo-vekove mentalne sposobnosti na vseh frontah, raziskovati človekov značaj in razumeti n j e g o v o dušo. Nadaljnja naloga psihokulture bi bila poiskati poti do harmonije človeka s samim seboj, z drugimi ljudmi in okoljem, kateiega del je tudi človek. Prva direktiva psihokulturnega razvoja bi bila torej izenačiti človeka s fizičnim svetom, v katerem mora živeti, in odkriti liačine, s katerimi bi vsak človek dosegel največjo zadovoljitev v svojih omejenih letih življenja. Ne moremo definirati človekove narave, zato ne motemo postaviti ko-mune, katere sistem organizacije bi bil skladen s človeško napravo. Toda lahko zgradimo sistem komun, katerega cilji bi omogočili odkrivanje narave človeka in njeno prilagoditev. Ne vemo, kaj je dobro za vse ljudi ali kaj je sreča. Nemogoče je še oblikovati sisteme, ki bi poskrbeli za to dvoje. Toda lahko si zastavimo postavitev sistemov, ki dopuščajo vsakemu posamezniku dovolj svobode, da lahko najde svojo lastno siečo. Kar lahko napravimo, je, da svoje napore vložimo v razjasnitev stvari, ki jih še ne moremo razlagati. Poleg tega ptedlagamo tudi eksperimentalen, fluiden pristop k življenju. Naš edini končni cilj je iskanje dobrega, iskanje ciljev samih, ostalo mora ostati dovolj spremenljivo, da se lahko prilagodi novim odkritjem. Družba ljudi, ki iščejo predvsem spoznanje o sebi, ne sme ovirati ustvar-jalnosti, svobode, potovanj, doživljanja in učenja. Težko si je predstavljati, kako bi se način življenja psihokulture razvil v represivnem političnem ali ekonomskem okolju. Komuna psihokulture bi morala podpirati svobodo izražanja, potovanja, radovednosti, združevanj itd. Njena ekonomija in poli-tika bi morali biti precej manj kompleksni kot sedaj. Priznavajoč ekološko harmonijo kot osrednje razvojno temo bi morala biti ekonomija usmerjena k proizvodnji trajnih potiebščin in proizvodov za razširjanje ustvarjaLiih in estetskih zmožnosti. Konkurenčna ekonomija, vojska, birokracija in ma-sovne politične institucije ne bi imele prostora v psihokulturni skupnosti. Cloveška in materialna sredstva, ki iščejo tehnične uporabnosti, bi bila usmerjena k izdelavi pripomočkov za zdravo življenje vseh. Kontrola rojstev bi bila bistvena. Čas in energija, sproščena zaradi poenostavitve ekonomskih potreb, bi bila uporabljena za osebni razvoj, vzgojo in kreativne umetnosti. Mnogi strokovnjaki potrjujejo, da se bo človek mogel osvoboditi fizične-ga dela v treh ali štirih desetletjih, če se bo tehnični in industrijski razvoj nadaljeval kot doslej. Vendar je zelo velik del naše ekonomske moči usmei-jen k proizvodnji nebistvenih okrasnih materialov in luksuza. Vse to nas napeljuje, da se vprašamo, kako dolgo bi potrebovali, da bi se Človek osvobo-dil pasti, če bi preusmerili sredstva, ki jih sedaj zapiavljamo za okiasje, v razvoj bistvenih tehnologij. S tem ne predlagamo, naj človek opusti tehno-logijo in začne živeti v šotorih ter meditira o naravi človeške psihe. Vendar je mogoče upotabiti sedanjo tehnologijo z novim sistemom prednosti, tako da si ustvarimo materialno preprostejši način življenja, ne da bi bil ta teh-nično primitiven. Vprašanje, na katero mora odgovoriti vsak zase, je v tem sistemu prednosti. Kaj je bolj pomembno: imeti čas za družino, zase in za nova doživljanja ali porabiti ta čas za podpiranje ogromne, razrasle ekonom-ske institucije, ki zalaga trg s stotinami različnih modelov avtomobilov? Kaj daje večje zadovoljstvo: knjiga, film, večer na baletni predstavi ali šest raz-ličnih barv toaletnega papirja ali pet različnih vzorcev kromiranih okiaskov na hladilniku? Psihokultura predpostavlja bolj navznoter - medosebno usmeijeno zavest, ki vrednoti doživljanje življenja bolj kot njega produkte. K človeku usmerjeni človek bo bolj pozoren do osebe, s katero govori po telefonu, kot do barve ali oblike telefona. Vase usmerjeni človek bo užival v občutku pitja hladne limonade, namesto v posebni dekoraciji hladilnika, ki jo je shladil. Morda se bliža čas, ko bomo lahko začeli razmišljati o načrtovanju komun in skupnosti, ki bodo skrbele za dobre ljudi v najglobljem pomenu, prej kot za zahteve strojev, za katere smo po pomoti menili, da so bistveni za srečo človeka. Prevedel Jože SLAK-Etoka 16.7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ptedusem bi vas upoznal s par stvari in to je: Da bi dežural kot pogotbi stoji to je 24 ur pomeni moram ves čas biti u loži. Zaradi tega odločio da po 24h spim u loži. Po navadi se budim ob 7h zjutraj. Idem za pošto časopise in ,,DELO" in to use lepo rasporedim. Pretpovdne imam največ onih kateri izven Ljubljane zovo dom in njegove stanovalce. Tako da sem precej zaposlen ker moram jit kar naprej kar u 6 nastropje da bi pozval na telefon. Ves čas preživim u loži. Razen kosila. Grem za eno uro u menzo ali trgovino. Po kosilu sem spet u loži use do 24h. Po navadi glavni vratar pride za potpis okrog 23h. Po tem grem ugasnit luči in preverjam če je voda u kupatilih uredu. Ob 24h grem spat. 17. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Kot ponavadi budan ob 7h. Po tem grem na upravo za pošto in časopise. Časopis lepo na odredženo mesto izobesim a napišem seznam onih stanovalcev ki so imali pošto. Obvestilin priporočena prinesem ob 9h. Pri dežurstvu gledam na to gdo prihaja in skrbim za use stvari. Zvečer prižgao televizor kjer je bio film. Po končanem filmu za- pruo ložo. Potpisao okrok 23h. 18.7. U času mojega dežurstva u domu stanje uiedu. Ni je bilo nikakih incidenata niti kakih posebnih dogofka. Na kratko je bilo mirno. Zjutraj prinesao pošto in od 13h do 14h bio na kosilu. Zvečer potpisao okrok 23h. Ob 24h se spravio spat. 19.7. Moje dežurstvo se začne ob 7h zjutraj. Okrok 8h šeo za pošto a okrok 9h za priporočeno in obvestila. Obvezno napišem seznam onih ki dobijo pošto in časopise. Časopis ,,DELO" izobesim na oglasnoj tabli. Telegrame in expres priporočena pisma nesem osebno in poišem naslovnika. Na kosilo grem ob 12h do 13h. Ve-čerjo prinesem is trgovine in največkrat je to suha večerja. U času mojega dežurstva se ni dogodilo nič posebnega in mislim da je dom izmet tistih kojega šu stanovalci jako kulturni in discipli-novani. Glavni vratar — s knigo za potpis — prišao okrok 23h. Ob 24h pogasio luči i šeo spat. 20. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h šeo za pošto. Napisao seznam onih ki so dobili. Časopis )(DELO" zalepio na oglasnoj tabli. Ob 9h šeo za obvestila o pripo-ročeni in obvestila o denarju. Ob 1 lh prišao referent za studentska pitanja in me uprašao kaj mi fali u loži in dali je use uredu. ob 12h šeo na kosilo. Do takrat imao par razgovora od zunaj. Po kosilu bio u loži. Glavni vratar prišao ob 23h. 21.7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Dežurstvo začeo ob 7h. Ob 8h šeo za pošto in tiskane stvari. Ob 9h šeo za priporočene in obvestfla. Ob lOh prišao en delavec in odnesao klop is TV sobe. Povedao da je to odlok uprave. Od 13h do 14h bio na kosilu. Do zvečer ko pride glavni vratar za potpis nije bflo nič zna- čajnega. Ob 24h šeo spat. Tako se končao moj delovni dan. 22. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Zjutraj okrok 7h budim se in začeo dežurat. Kjer je danes ne- dela in kjer je praznik ni pošte ni časopisa. Ob lOh prišao glavni vratar za potpis. Ob 12h šeo u gostilno do 13h. Naprej dežurat. Ob 17h prišao glavni vratar za potpis. Ob 17.05 prižgao TV in gledala se atletika. Zvečer ob 23h potpisao sebe u knigo dežuranja in ob 24 h šeo spat. 23. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 8h prišao is uprave referent za studentska uprašanja in upra-šao dali je nekaj novega narobe. Povedao mu za stare okvare in ostalo uredu. Ob 8.30 šeo za pošto. Ob llh prišao poštar in dao telegram. Ob 12h šeo na kosilo. Ob 13h bio nazaj u loži. Popovdan okrok 15h pridu starši ene stranke is ZRN tako da ih otpelao do nje. Zvečer ob 19h prižgao televizor do 23h. Ob lOh zvečer se en stanovalec zastrupio alkoholom tako da telefoniram za hitro pomoč. Šeo ga spremit do bolnice. Ob "*A% potpisao knigo dežurstva. Ob lh zvečer šeo spat. 26.7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: tV^ Ob 8h šeo za pošto. Ob 8.30 za obvestila o priporočeni. Na kosilo šeo ob 12h nazaj bio ob 13h. Ceo čas je u domu sila mirno. Nobenih incidenata. Razlok je gotovo ta da je večina stanovalcev na počitnicah. Ob 19h otpruo TV sobo in uklučio TV. Zvečer ob 21.30 prišao kontrolirat en tip s uprave. Ob 22h zapruo TV sobo. Ob 23.10 prišao glavni vratar za potpis. Ob 24h sem u postelji. 27.7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h se budim. Ob 7.30 šeo za pošto in časopis. Ob 8.15 prinesao obvestila o priporočeni. Ob 9.15 pokazao šoferju kje je uprava, on je is Bihača. Vozi kamen za formaviva. Ob 12h bio na kosilu. Ob 13h bio nazaj u loži. Okrok llh zvečer prišao za potpis. Po tem ugasnuo TV in šeo spat. 28.7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 9h prinesao pošto. Časopis in obvestila. Pošto zložio časopis obesio na oglasnoj tabli. Imeo pogovore — telefonske — zunanja veza. Laufao po one stanovalce ki so imeli razgovor. Po kosilu spet bio u loži. Zvečer stanovalci gledali TV program. Po programu zaklenuo TV sobo. 29. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h budim se in dežuram. Ob 9h šeo za delo (časopis). Kjer je 24. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Zjutraj opravio osnovne dolžnosti to je prineseo pošto časopis ,,DELO" obvestila o priporočeni. Ob 13h bio na kosilu. Ob 14h nadaljevao dežurstvo. Ob tem času opazim da se nekateri stanovalci polivajo vodom. Šeo ih opominjat a brez uspeha. Polivanje se nadaluje celo po-povdne. Polivajo tudi druge dol. Polivajo tudi starejše ludi. Celo zobozdravnika enega profesorja in eno ženo turistkinjo. Vsi pridejo k meni po pomoč. Na žalost ne morem im pomagat. Kjer se tistim tipovim ni dalo dokazat. Zvečer ob 21 h prišao en tip za kontrolo dežurstva. Po tem prišao stari s knigo za potpis. Potpisao okrok 23h a ob 24h se končao moj dolovni dan. 25. 7. U času mojega dežurstva stanje u domu je: Zjutraj ob 7h prišao hišiiik nad okvare. Ob 7.30 šeo za pošto. Ob 8.30 hišnik uspešno opravio delo. Ob 8.30 šeo za priporočeno pošto in srečao referenta za studentska pitanja. Povedao mu o temu kaj se dogodilo prethodni dan o polivanju z doma na ne-dolžne prolaznike. Oblubio je on da bo uprava poduzela nešto sa svoje strane. Na kosflo šeo ob 12h do 13h. Do zvečer ni se kaj dogodflo. Nič ekscesa. Bilo je mirno in tiho. Ob 2.30 otpruo TV sobo in uklučio TV. Ob 22.15 prišao kontrolirat dežurstvo referent za studentska uprašanja. Za njim prišao stari s knigo za potpis ob 23h. Ob 24h šeo spat. danes nedela ni je pošte. Ob 12h bio na kosilu. Do 13h. Pret tem ob lOhprišao vratar za potpis. Zvečer ob 8h uklučio TV. Program se gieda do 10.30. Po tem zapruo TV sobo. Ob 24h bio u postelji. 30.7. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7.30 šeo za pošto in časopis ,,DELO". Ob 8.30 šeo po priporočena. Ob 10.35 poštar prinese telefonski razgovor ki ga nesem u sobo 34. Od 14h do 15h bio na kosilu. Ob 16h poštar prinese telegramski denar za soba 53. Šeo iskat. U sobi pa ni je je bilo. Ob 23.20 prišao glavni vratar za potpis. Ob 24h šeo spat. Tako se končao moj delovni dan. 31.7. U času mojega dežurstva stanje u domu je: Ob 7h zbudio se in začeo zadni dan dežurstva meseca julija. Ob 7.30 šeo za pošto ob 8h za priporočeno. Ob 9.45 prišao referent gledat kako je kaj in tako naprej. Imeo do kosila dvatri telefonske razgdvore - zunanja veza. Ob 12h kot po navadi bio na kosilu ob 13h pa spet nazaj u loži. Ob 22.25 potpisao knigo dežurstva in ob 24h že spao. 1.8. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 8.30 prinesao pošto in obvestila o priporočeni. Ob 1 lh imeo k zunanjo vezo pa spet okrok 12h dvetri. Tako laufao na vrh po i stranke. Ob 12.30 bio na kosilu do 13.30. Ob 13.30 šeo na teraso da preprečuo polivanje vodom. Fantje slišali. Ob 20h otpruo TV sobo in TV sprejemnik. Okoli 22h prišao kontrolirat dežurstvo en gospot s uptave. Ob 23h potpisao knigo dežurstva. Ob 23.10 ugasnuo TV in zapruo TV sobo. Program je bio tako dougo kjer so is Pule prikazivali s filmskog festivala repor-tažo o ,,Sutjesci". Ob 24h bio u postelji. 2.8. U času mojega dežurstva stanjyu domu nasledne: Ob 7h začeo drugi dan dežurstva u mesecu augustu. Nič spre-meneno. Delo opravlam krajnje resno kot to u pogotbi stoji. Ob 7.30 šeo za pošto in časopis ,,DELO". Priporočene ni. Prvič je ta dogotek. Ob llh do 11.40 imeo telefonske razgovore — zunanja veza. Neki so spraševali gdaj dela zobozdravnik neki iskali stanovalce. Ob 12h šeo na kosilo. Popovdne od 13h naprej bilo je jako mirno mimo. En Angleš iskao ene Poljakinje in povem mu da niso tu. Zvečer en gospot iskao čerko Nado. Ob 23h potpisao knigo dežur-stva in ob 24h šeo spat. 3. 8. U času mojega dežurstva stanje u domu je: Ob 8h šeo za pošto. Ob 10.45 prišao referent za studentska uprašanja in kontrolirao dežurstvo. Uprašao kako kaj in kaj manka. Ob 13h bio u loži a po tem do 14h na kosilu. Zvečer okrok 23h prišao glavni vratar za potpis. 4.8. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h začeo dežurat. Enkrat okrok 9h prišao za potpis. Ob 16.15 spet za potpis. Zgine magnetofon is lože za mojega kolega. To prijavimo na milico in pride zvečer okrok 22h. Tu je slučajno tudi referent za studentska pitanja. Zvečer okrok 23h prišao za potpis. 5. 8. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h kot po navadi začnem dežurat. Ob 9h šeo za časopis ,,DELO". Kjer je danes nedela ni pošte. Ob 10.35 prisla kontrola dežurnega. Ob 12h bio na kosilu. Ob 13h bio spet nazaj. Popovdne ob 16h bila kontrola in za potpis. Zvečer otpruo TV sobo in uklučio TV. Po končanem programu zapruo TV sobo. Ob 23h pride kontrola in dao potpis. Ob 24h u postelji. 6.8. U času mojega dežurstva stanje u domu je: Ob 7h kot po navadi začeo dežurat. Ob 8h šeo za pošto in obvestfla. Ob 12h šeo na kosilo in na banko za denar za mesec julij. Kjer sem priden dobim ves denar. Nič mi ne odbiju. Bom se potru-dio tudi ta mesec da mi nič ne odbiju. Popovdne bilo stanje u redu. Mirno tako da se ni kaj dogodilo da bi se pisalo. Ob 23h prišao glavni vratar za potpis. 7.8. U času mojega dežurstva stanje u domu je: Use po starem. Nič novega se dogodi. Da ne bom pisao usak dan iste stvari usaki dan bom krajši in bol jasen. 8.8. U času mojega dežurstva stanje u domu je: Dan kot tudi usi. Brez velikih značajnosti. Bile so: zjutraj kon-trola s uprave glavni vratar po tem popovdne glavni vratar in zvečer za potpis. 9.8. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h budio se in začeo dežurat. Ob 9h šeo za pošto. Ob 12h šeo na kosilo. Bio do 13h. Prišao referent za studentska uprašanja in uprašao kako je kaj in tako naprej. Ob 15.30 imeo telefonski razgovor s Beogradom. Ena kolegica se zanima dali tu stanuje en Ljuboš. Na žalost nisem pomagao. Zvečer ob 23h prišao za potpis. 10.8. U času mojega dežurstva stanje y domu nasledne: Ta dan kot ostali. To je nič novega stanje nespremenjeno. Zve- čer ob 23h prišao glavni vratar za potpis. 17.8. U času mojega dežurstva stanje u domu nadedne: 24.8. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: 25.8. U času mojega dežurstva stanje u domu 29. 8. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: 30.8. U času mojega 1.9. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Začeo se treti mesec mojega dežurstva. Mislim da o mojem de- žurstvu samo drugi lahko govore a ne jast. Bilo bi mi drago ko bi povedali kako je do popovnosti opravleno. 2.9. U času mojega dežurstva stanje u domu nasledne: Ob 7h začeo dežurat. Kjer je danes nedela ni pošte. Ob 15h prišla kontrola. 6.9. Dan kot usak. Ob 13h po kosilu šeo za plačo. Zvečergrem. Ob 23h prišao glavni vratar. 15.9. dežurstvo od 7h do 13.30 Vse mirno. Samo ob 13.03 sta se pojavila dva vampirja in iz-javila naslednje: kri ni voda!