---- 99 ---   
Podučne stvari.
Za  dom in šolo.
Zdi se mi potrebno, da po „Novicahu' našim slovenskim starišem nekaj na korist dobre izreje svojih otrok priporočam. Naš vrli šolski list „Učit. Tovarš" je v svojem 3. listu t. 1. posnemanja vredno obravnavo podal vsem gojiteljem, posebno pa gojiteljem šolske mladine. Naj tudi jaz pristavljaje povdarjam njegove važnosti, ktere bi morale segati v srce dobrim starišem.
Od kod neki pride to, da naši otroci ne ubogajo in ostanejo trdovratni in otrpnjeni do lepih opominov? Svojo nedolžnost so zgubili, al kako so jo zgubili? Zgubili so^ jo po grdem spridenem, zapeljivcu, ki je otroka vabil in klical, dokler ga ni na svojo pot spravil. Postal je otrok ves neubogljiv, slep do lepih izgledov, gluh do vsega opominjevanja, pokoj in mir je v njegovem srcu ugasnil, in ne mara več za Boga, ne za povelje starišev. — Kdo pa je zapeljivcu priliko dal ? — Dali so mu jo prvič neprevidni stariši sami, in drugič pot v šolo.
Neprevidno so stariši ravnali takrat, kedar so svoje še komaj shodivše otroke prepustili same sebi; prišli so po otroka že drugi iz vasi pohujšani otroci in ga vzeli v svojo sredo. Taki stariši ne dajo otroku nikakoršnega varha, misleči, saj mu bodo drugi za varha in za vsaki razum so pa še premladi. Veseli so pa tudi, da otroka ni treba po naročji prenašati in da se jim doma že vendar enkrat od njihovega joka in krika nekoliko ušesa ohladi. Nespametni stariši ne vprašajo potem nikoli svojega otroka, kedar je prišel iz vasi ali od slabih tovarišev domu, kje si bil? kdo je še bil s teboj in kaj ste delali ondi? marveč mu postrežejo in dajo jesti, da v drugič še rajši gre. — Kako škodljivo je tudi, ako se od prevelike ljubezni stariši svojemu otroku med tem smejajo, ko otrok na sosedovo streho ali travnik kamenje luča, sosedovo deklico pa z blatom meče ali jo v lužo peha; in pri vsem tem mu ne rečejo druzega kakor prav z rahlo besedo: Fracek! ti si „žleht". Kako žalostno je za ptujca, ki pride po cesti memo in ga taki smrkolinci zaničujejo, dražijo ali pa še za njim kaj lučajo, kar sem si sam skusil na popotvanji po deželi.
Kaj misliš, dragi bralec, kaj bo iz tacih otrok? — Sveta dolžnost starišev je: da ved6 vsaki trenutek, kje so njih otroci, da ved6, kaj delajo, s kom so bili skup in kdaj je bil čas, da so domu prišli itd. Ako bodo stariši take in enake dolžnosti dopolnovali, gotovo je, da jim bodo njih otroci enkrat največi zaklad na zemlji.
Nekteri stariši pa dobro in po svoji volji izredijo otroke in se jim še le spridijo, Kedar so začeli v šolo hoditi. Taki stariši tožijo tako-le: dokler moji otroci niso v šolo hodili, so bili še še; a zdaj so do dobrega sprideni, in več ko je šol, slabeje je na svetu. Dragi kmetiški stariši! ali je to res, da vam šola otroke pridi? Gotovo ne. Taki otroci popačijo se vam največ na poti v šolo in iz šole. Znano je, da na kmetih hodijo nekteri otroci po uro ali Še delj v šolo. Takrat so sami sebi prepuščeni in počnejo marsikaj napačnega. Pot pelje jih po samotnih krajih, se skrivajo po grmovji, zamude velikokrat šolo in še cel6 potepajo se med šolsko uro. Ako pa greš po poldanski šoli za njimi, dobiš jih na sredi pota, Če tudi greš čez uro pozneje za njimi; in to je vsaki dan pri naših šolarjih. Prigodi se pa tudi, da učitelj v šoli, stariši pa doma izprašujejo, kako so se na poti zadržali, takrat bodo otroci večkrat tajili in lagali, in, gorje! če jim bo enkrat za opraviČenje laž obveljala, gotovo si bodo potem zmirom z lažjo pomagali. Po naključbi pa, Če drug druzega toži in izdaja, ali če ga tudi mora tožiti, dobodo otroci potem maše-vanje drug nad drugim in njih ravs in kavs je na poti potem veči od prvega. Lahko si mislimo, da vse to počenjanje skrbne stariše močno v srce boli. Boli pa tudi nas učitelje, ker odvračati to, mislijo stariši, je le učiteljeva dolžnost in njegova odgovorna naloga. Iz vsega tega pa sledi, da je starišem večkrat šola odveč, učitelja pa zraven tega srpo pogledujejo in malo spoštujejo.
Dragi stariši slovenski! iz srca radi bi vam storili učitelji vse, kar se tiče vaše izreje pri otrocih, če bi bilo le v njih moči. Skrbite toraj tudi vi sami, da vzajemno delamo na korist naše šolske mladine. Glejte, da vaši otroci o pravem času z doma gred6 in da o pravem zopet domii pridejo. PriČetek in konec vsakdanjega šolskega poduka vam mora znan biti; škoda velika je za vas in otroke, ako se vam zgubljajo. Svetoval bi jaz o tej zadevi, kar bi gotovo brez koristi ne bilo, tole: Vsacega, po novi šolski postavi krajnega Šolskega sveta dolžnost je gledati na nravno obnašanje šolske mladine, skrbeti za napredek šolstva in odvrače-vati šolske zapreke, toraj naj poskrbi tudi to, da bo dala vsaka vas otrokom dobrega varha, ki jih bo spremljal do šole, in sicer iz vsake vasi, ki je več kot Četrt ure od šole oddaljena. Taki varhi bi lahko učiteljem in starišem sporočali, kako so se otroci na poti obnašali. Morali bi v redu hoditi dečki z dečki, deklice z deklicami in gotovo bi imeli od šolske mladine kaj boljšega pričakovati. Srce mora boleti vsacega, kdor ima tako spridene in pohujšane otroke. Pri tacih otrocih bi tudi šiba ne pomagala.
Priporočila vredni pripomočki gojiteljem za sploh neubogljive otroke bi bili dobri morebiti vendar le ti-le: Ukazuj previdno in ne premehko, —povelja ne zlajšaj ali ne preklici nikoli, a ukaz ne sme biti pretežak, to je, kar je otroku nemogoče storiti, ne ukazi mu nikoli!
Si m. Puncah, učitelj.
___   100 —