Tomaž Erzar Težave z imaginarnim Začen jam s tezo, da si lahko večino težav, k i j i h imamo z b ran jem Lacanovega seminar ja Se, po jasn imo z dvojnim in, kot b o m o videli, tudi dvoumnim ali n ihajočim pojmovanjem imaginarnega v tem tekstu. Najprej, v čem j e ta dvojnost? Najlaže si j o bomo ponazorili tako, če si prikličemo v spomin obe veliki shemi iz seminarja , se pravi shemo štirih diskurzov in s h e m o trikotniškega izt isnjenja užitka.1 Gotovo je , da se s s lednjo Lacan odmika od koncep ta diskurza in sploh vseh konceptov-črk, toda vprašanje j e , ali gre res za p re lom v razumevanju statusa črke oziroma literalizacije, kakor se pogosto poudar ja , ali p a j e ta prelom samo znak globljih premikov. Ko Lacan pravi, da uporabl ja koncept-črko objekt o v slabšalnem pomenu , to namreč ne pomen i samo, d a j e treba sleherno črko brati na ozadju užitka, ki ga ni mogoče izreči, ampak d a j e treba to pomanjšanje povezati s tem, kar pravi o zrcalnem, torej imaginarnem delovanju tega objekta in imaginarni vza j emnos t i sub j ek t a in ob jek ta . V zvezi z o b e m a s h e m a m a se mi zdi p o m e m b n o poudari t i , da so objekt a, pa tudi drugi trije koncepti-črke, ki nas topajo v Lacanovem zapisu diskurza, v trikotniški shemi podrejeni ideji 0 vztrajanju imaginarnega, ali tudi, kot pravi Lacan, vztrajanju neumnosti . Označevalec j e n e u m e n , na razsežnost neumnost i pa se opira tudi analitični diskurz, kolikor se opira na objekt a. Objekt a, k i j e sedaj (spet) razumljen predvsem kot dozdevek, tako ni več samo rezultat označevalne logike, ampak j e p o s l e d n j a o p o r a i m a g i n a r n e g a , ki zakriva r e a l n o . To vz t ra j a joče i m a g i n a r n o p a j e seveda b is tveno d r u g a č n o od i m a g i n a r n e g a , ki ga predpostavljajo diskurzi in k i j e bilo v grafu želje zapisano z relacijo moi - i(a), še pre j pa kot a'- a\ če j e to imaginarno bolj ali manj izenačeno z utvaro realnosti, ki zakriva neko d rugo realnost, se pravi označevalno strukturo in n jene produkte , j e v tr ikotniku imaginarno umeščeno najprej med realnost in s imbolno, na to pa še med simbolno in realno. Tako bi lahko rekli, da v tej novi shemi obstajata dve imaginarnosti, imaginarnost realnosti, kolikor se iz n je izlušči s imbolna struktura, in imaginarnost simbolnega, kolikor s imbolna s t ruktura iz sebe izlušči svoj manko.2 1 Pr im. Seminar Jacquesa Lacana, Knjiga XX, Se, 1972-73, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 1985, str. 17 in 75. 2 V tem pogledu se moja teza izključuje s sklepi, ki j ih navaja v svoji knjigi o Lacanu, znanosti in filozofiji J.-Cl. Milner (L'OEuvre claire, Seuil, Pariz 1995), kjer pravi, če Filozofski vestnik, XIX (3/1998), str. 75 - 90. 75 Tomaž Erzar Razlika med eno in drugo shemo iz seminarja Šeje torej prav razlika med enotnim ali enostavnim statusom imaginarnega, ki ga nastop tega ali onega diskurza za vselej izniči, in dvojnim, podvojenim oziroma vztrajajočim statusom, ki imaginarno razume kot utvaro, ki se upira in ki j o j e mogoče p o p o l n o m a odpravit i šele takrat, ko ce lo tno s t r u k t u r o t reh regis t rov zoperstavimo ozadju, od koder so bili izluščeni. Samo v tem p o m e n u lahko o želji govorimo kot o obrambi pred užitkom, se pravi, samo kolikor j e užitek želje nezadosten spričo užitka, ki se zariše na n jenem obzorju in ki ga prav zato ne bi bilo treba. Toda, in to je drugi del moje teze, Lacan v seminarju obeh pojmovanj ne ločuje dosledno, kar se pokaže zlasti takrat, ko presoja moč znanstvenega diskurza oziroma samega koncepta diskurza. Tako na eni strani na primer trdi, d a j e znanstveni diskurz izločil razsežnost označevalca kot razsežnost diakritične strukture, ki n ima nobenega razmerja z ozna- čencem, na drugi pa, da znanstveni diskurz ne pozna nezavednega, kar naj bi se pri Saussureju kazalo kot zdrs v diskurz gospodar ja in kar seveda pomeni, d a j e bilo izluščenje označevalne razsežnosti le de lno uspešno. Ta hkratni uspeh in neuspeh znanstvenega diskurza se običzyno pojasnjuje s statusom subjekta v znanstvenem diskurzu, toda ta pojasnitev za raven Lacanove teorije v seminarju Ščpo mojem ni dovolj dobra, saj tu velja, d a j e vsak sub jek t samo znak označevalca: b ržko govor imo o označevalcu , govorimo, hočeš nočeš, že tudi o subjektu označevalca, ne glede na to, da je ta subjekt v kakem diskurzu nemara izvržen, nepriznan in podobno . Bolj ustrezna j e pojasnitev, ki pravi, da ima Lacan prvič v mislih enos tavno izluščenje izpod plasti imaginarnega, ki ga opravi s leherni diskurz in j e povzamem, da se v omenjenem seminarju Lacanova teorija vrne k izhodišču, se pravi k izključujoči izbiri, le da na koncu ne gre več za dilemo med predsimbolnim in simbolnim, ampak za dilemo med reči in pokazati, med simbolnim in realnim. Ključno vlogo v obeh dilemah naj bi po Milnerju odigral zapis oziroma pojmovanje literalizacije in matematike: razlika med izhodiščem in koncem naj bi bila v tem, d a j e v prvi fazi Lacanove teorije izključujoča izbira pomenila odtujitev govorečega bitja v logiko označevalca, medtem ko naj bi bil v seminarju Se zapis na eni strani jasno razločen od logike označevalca in postavljen na najvišje mesto (zapis oziroma matematizacija dosega realno), a hkrati tudi relativiziran (zapis oziroma pisava ni metagovorica rečenega, do zapisa ne pridemo z dedukcijo, ampak z uporabo običajnega jezika). Na podlagi te zaostritve in sočasne dekonstrukcije doktrine o znanosti kot literalizaciji pri Lacanu, Milner zaključuje, da j e Lacanova teorija vozlov v omenjenem seminarju in nadaljnjih seminarjih prej kot teoretizacija konkretnega problema, nemi pokaz splošne nemoči, v kateri s e j e znašla matematizacija kot literalizacija neskončnega univerzuma. Prav ta sklep pa je po mojem napačen, kar seveda ne pomeni, da Milner ni dobro zaznal preloma v Lacanovem pojmovanju zapisa, marveč d a j e popolnoma spregledal vzroke, ki so privedli do njega in ki izvirajo iz prevrednotenja koncepta imaginarnega. 76 Težave z imaginarnim dokončno, drugič pa ima v mislih izluščenje, ki mora vztrajati vse dotlej, dokler vztraja še tako d robna sled imaginarnega, kot j e objekt a, in temu idealu na j bi se doslej najbol j približal prav analitični diskurz. Sledi tega n ihanja zasledimo tudi na ravni terminov, saj Lacan v seminarju uporablja izraz diskurz hkrati v strožjem in ohlapnem pomenu: ob diskurze, ki j ih j e opredelil z njihovo strukturo mest in elementov, postavlja še »tekoči diskurz«, v katerega naj bi bili ti diskurzi potopljeni, se iz njega izločali oziroma spet pogrezali vanj (str. 29). Razlogi za to dvojno, namreč strožjo in ohlapno rabo koncepta diskurza so s stališča moje teze več kot jasni: strožja raba se opira na oh lapno , se pravi enostavno pojmovanje imaginarnega, med tem ko ohlapna raba terja strožje, se pravi dvojno pojmovanje imaginarnega. /. Z vidika hipoteze Poskusimo sedaj pojasnit i novo pojmovanje imaginarnega, ki, kot rečeno, prelamlja s koncepom diskurza in vsemi koncepti-črkami, ki izhajajo oz i roma se umešča jo na kraj označevalcev. Prav to j e namreč problem: koncepti-črke na tem kraju niso preprosto dani, ampak izhajajo iz hipoteze, da obstaja označevalec, oziroma so rezultat, ki ga ta hipoteza povzroči v govorečem bitju. V tem smislu tudi znanstveni diskurz, za katerega bi lahko rekli, da z vidika periodizacije predhodi analit ičnemu diskurzu, ni brez hipoteze. Lacan pravi: »V nezavedno pa prav kakor Newton tudi jaz ne vstopam brez hipoteze« (str. 116). Ovrednotenje hipoteze oziroma tega, da v nezavedno ni mogoče stopiti brez hipoteze, meče povsem drugo luč na razmerje nediskurzivnega in diskurzivnega: nediskurzivno ni nekaj, kar bi bilo enostavno pred ali onstran diskurza, ampak nekaj, iz česar s pomočjo hipoteze iztrgamo označevalec in seveda tudi njegove učinke. Ne glede na to torej, da diskurzi sledijo drug drugemu in da analitični diskurz zaznamuje prav p r e h o d e med njimi, se vsak diskurz posebej izlušči iz nečesa, kar ni diskurz, in se s t ruktur i ra le na ozadju tega izluščenja. Tega dela noben diskurz ne more opraviti za drug diskurz, saj se delo izluščenja opira vsakič na drugo hipotezo. O tem Lacan zelojasno govori na več mestih v seminarju: preddiskurzivne realnosti ni, j e samo realnost, v katero vstopamo z neko h ipo tezo , in šele v tem smislu lahko rečemo, d a j e vsaka rea lnos t že pod ložena z nek im diskurzom, prav tistim namreč , ki se s t ruktur i ra z izluščenjem iz te realnosti prek hipoteze.3 Bistveno j e torej delo iztrganja, izvlečenja ali izluščenja (extraction): če j e bil v konceptu diskurza poudarek namenjen označevalni logiki, se pravi 3 Med drugim na str. 27, 29 in 30. 77 Tomaž Erzar razmeiju med označevalcema, subjektu kot učinku tega razmerja in objektu a kot nečemu, kar j e tudi mogoče izpeljati iz tega razmerja, potem j e sedaj poudarek premeščen s »kraja označevalcev« na mesto, od koder se izluščijo označevalci, oziroma na mesto, kamor se vpisujejo s pomoč jo hipoteze. Lacan večkrat pravi, da se usmerja prav k temu mestu Drugega, ali tudi k spolu kot Drugemu, k absolutnemu Drugemu (str. 10). V tem pogledu ima seveda analitični diskurz še vedno prvenstveno vlogo, toda ta ni več samo v tem, da postavlja prave elemente na prava mesta, ampak da ovrednoti mesto kot tako, kolikor j e mesto izluščenja samega diskurza in ne le umestitve elementov. Toda to nikakor ni enostaven obrat; zdaj namreč ni dovolj, če analizo razumemo kot vznik analitičnega diskurza ob menjavi diskurzov, se pravi kot vznik diskurzivnega sredi diskurzivnega, ali kot vznik enega diskurza za drugim, ampak m o r a m o pojasniti sam ta vznik iz nečesa, d e n i m o iz nediskurzivne realnosti, od koder bi lahko vzniknil katerikoli diskurz. Vsa teža pojasnitve je sedaj premeščena na analitični diskurz, točneje na moč njegove hipoteze, na moč izluščenja, ki j o ima ali pa n ima h ipo teza o označevalcu.4 Lacan se v skeptičnih tonih sprašuje, ali lahko analitični diskurz naredi še kaj več kot to, da stavi na pravo umestitev objekta a, kar pa nas ne odreši neumnosti , in dodaja, »vsaj dokler se ne spremeni ureditev«, s čimer misli seveda ureditev uživanja. Spričo te naloge so razlike med diskurzi videti bistveno manjše, saj vse hipoteze, k i j i h podpira jo , se pravi, ki podpi ra jo njihovo izluščenje, trčijo ob minimalne možnosti za preureditev obstoječega načina uživanja, ali kakor pravi Lacan, ob nemožnost spolnega razmerja; dosti večja pa se zdi razlika med tem, kar dosežemo s pomočjo hipoteze, in tem, kar ostaja na obzorju in kar j e stvar ustaljene ureditve užitka. Poudarek na hipotezi in izluščenju v prvi vrsti pomeni , kot smo videli, p o p o l n o opusti tev periodizaci jske logike, p o ka ter i n a j bi en diskurz p r edha j a l d r u g e m u in nediskurz ivno d i skurz ivnemu, ali i m a g i n a r n o s i m b o l n e m u . Zato ni nič č u d n e g a , če tud i za j e j e z i k kot u ž i t k o v n o pregneteno govorico, ki se izmika znanstvenemu diskurzu, sedaj rečemo, da j e pravzaprav nediskurzivna, čeprav to ne pomeni , d a j e preddiskurzivna. Imaginarno je pred simbolnim samo v smislu vnazajšnje projekcije, ki j o omogoči iztrganje označevalca oziroma njegove logike, dejansko p a j e prvo izluščenje simbolnega oziroma delovanje hipoteze o označevalcu. Šele ko j e izluščen neki diskurz, lahko govorimo o »preddiskurzivnem« kot o tem, kar j e po izluščenju ostalo, toda ta preostanek ni bil že vnaprej dan, ampak je dosledni rezultat izluščenja. Zato j e bolje reči, d a j e zgolj nediskurziven, ne pa tudi preddiskurziven, saj se bo o njegovi usodi še odločalo. 1) Najprej 4 Prim. op. cit., str. 41. 78 Težave z imaginarnim torej velja, da hipoteza označevalca vnese razliko tam, kjer j e ni bilo: »Prav s tem, ko v to polje vpeljemo razliko kot tako, si omogočimo, da iz jejezika iztrgamo tisto, kar zadeva označevalec« (str. 116), kar pomeni, da šele vnos razlike naredi razliko. Toda tu smo še vedno v čistem dualizmu, kot bi rekel Deleuze, tu imamo še vedno opravka z enostavnim pojmovanjem imagi- narnega oziroma razlike, saj j e vnos razlike še popolnoma netematiziran. Razliko tu do jemamo zgolj po njenih rezultatih, se pravi, d a j o zremo zgolj p r e k enos t avnega , to j e k o m p l e m e n t a r n e g a razlikovanja: vse, kar ni diskurzivno, j e nediskurzivno. Od tod Lacanova skromnost, ko opisuje te prve, neposredne rezultate delovanja hipoteze: subjekt označevalca ni nič drugega kot hipoteza sama in označevalec nič drugega kot znak te hipoteze. 2) V naslednjem koraku moramo zato izpostaviti samo vrednost razlikovanja, vrednost vnosa. Tu se sprašujemo, kaj smo pravzaprav pridobili s hipotezo, v čem j e dobl jeno razlikovanje plodno, in ali nismo razlikovali zgolj zaradi razlikovanja. Hipoteza nekaj iztrga jejeziku, toda ker sta tako jejezik kot hipoteza ujeta v skupno logiko, ker sta le dve plati ene razlike, bomo o tem iztrganem lahko sodili šele na podlagi nečesa tretjega in šele tu bomo lahko konceptualizirali , kaj j e diskurzivno oziroma nediskurzivno. Prav zato bi lahko nediskurzivnemu z enako upravičenostjo rekli pred-diskurzivno in po- diskurzivno, saj se bo o tem »pred« odločalo »po«, po pretresu samega diskurzivnega z vidika realnega oziroma manka kot tretjega. Denimo torej, d a j e manko tisti tretji enostavne razlike, kolikor nas sooči z neutemel jenos^o ali brezopornostjo hipoteze: za hipotezo v Drugem ne bomo našli nobene opore, vsaka hipoteza se izteče v neskončni postopek dokazovanja, kjer naposled ne ugotovimo samo, da manjka poslednji dokaz, ampak tudi, d a j e dokazovanje kot konsistentni postopek zgolj pretenzija. Temu manku, kot izvaja v zaključku omenjene knjige Milner, se ne more upirati nobena literalizacija, naj j e še tako lokalna, relativizirana in poetična: z vidika manka oziroma brezopornega, »brezdanjega« brezna realnega je vsaka črka samo znak označevalca, se pravi, nekaj, kar kaže na samo hipotezo in j e kot del hipoteze še vedno ujeto v imaginarno vzajemnost. Znakje znak nekega učinka, pravi Lacan, k i j e kot tak že predpostavljen v delovanju označevalca (str. 43). V tem smislu so vsi učinki, se pravi vsi koncepti-črke, znaki drug za drugega in kot taki samo znaki temeljne vzajemnosti, k i j e v zapisu $ 0 a samo radikalizirana. Povedano drugače, sleherna označevalna pozitivizacija manka v polju, ki ga je določila hipoteza, j e samo znak, krožno napotilo na samo hipotezo o označevalcu, ali kot bi rekel Lacan, samo znak vza jemne l jubezni , k i j e še vedno narcistična in izhaja iz narcist ičnega oklepanja hipoteze, čeprav se je oklepata dva, analizant in analitik. Ko Lacan 79 Tomaž Erzar pravi, d a j e označevalec neumen, to samo pomeni , da hipoteza označevalca s seboj ne prinaša nobene utemeljitve, nobenega razloga za svoj obstoj. II. Z vidika užitka Drugega Izločanje označevalca oziroma govorice iz je jezika nas tako n u j n o privede do vprašanja, ali ni tudi analitični diskurz le nekakšno izločanje užitkovne verige oziroma užitkovnega vozla iz Užitka oziroma uživajoče substance. Ta paralelizem med učinki znanstvenega in analitičnega diskurza ima da l jnosežne posledice , ko l ikor s l ed imo t e m u , kar smo deja l i za nediskurzivnost jejezika: o njegovi usodi ne odloča hipoteza, ampak šele vrednost hipoteze, moč hipoteze, da vzdrži na mestu realnega, ali drugače, moč hipoteze, da se vpiše v realno in tako postane aksiom. Ko pravimo, da j e sama hipoteza brez temelja in da brezno realnega ne daje opore noben i hipotezi, ne znanstveni ne analitični, to še ne pomeni , da j u ni mogoče ovrednotiti tako, d a j u vrnemo k izhodišču in pot, ki s ta jo prehodili, zarišemo na nekem ozadju. Prav to namreč pomeni možnost, ki j o ima hipoteza, da postane aksiom: hipoteza velja le toliko, kolikor si uspe izkrčiti svoje mesto na nekem izhodiščnem ozadju realnosti, oziroma, kolikor uspe pokazati na to mesto realnosti kot mesto, od koder seje izluščila in kot mesto, ob katerem vztraja. Ko namreč uzre to mesto kot mesto, to že implicira, da ga zre z nekega novega mesta, z nekega novega gledišča, k i j e vsaj enako utemel jeno kot prvo, čeprav se od njega razlikuje. Povedano drugače, hipoteza postane aksiom, ko dobi svoje mesto, to mesto p a j e lahko glede na realnost le mesto realnega, ki realnosti daje poslednjo oporo. Paralela z jejezikom in znanstvenim diskurzom tako pomeni , da tudi za užitek velja enako kot za jejezik oziroma nediskurzivno. Ne gre torej za to, da bi razlikovali med »užitkom Drugega, ki ni znak ljubezni« in vsem, kar p a j e znak ljubezni in vzajemnosti, ampak da tudi užitek Drugega, kolikor predstavlja neko ozadje izluščenja, ali dodatek, vrinek k izluščenju, postavimo pred temeljno vprašanje, ali in kako se lahko sploh vzpostavi radikalna razlika v načinu uživanja. Tu nas zato tudi ne zanima, ali j e ta užitek izhodišče ali iztek, ampak samo, ali j e mogoče o razliki med dvema načinoma uživanja govoriti v istih okvirih kot o razliki med realnostjo in realnim. Rekli smo, da lahko o realnem govorimo samo, če in kolikor j e to točka neimaginarnega, se pravi tisti pravi tre^i, ki ima moč, da iz hipoteze naredi aksiom in tako v realnost vnese dejansko razliko. Vprašanje o užitku se tako glasi: ali se užitek Drugega, karkoli že to pomeni, lahko zariše na nekem ozadju ali ne. Ce mu ne uspe, se pravi, če tudi z vidika uživanja pr is tanemo v nekem dualizmu 80 Težave z imaginarnim faličnega uživanja in užitka Drugega, potem j e to samo znak, da sta oba še zapisana imaginarnosti in sta zato ujeta v neko zrcalno razmerje.5 Zdaj lažje razumemo, zakaj zamenjava Saussureja z Bourbakijem, kot j o je izpostavil v svoji knjigi Milner, ne prinaša pravega odgovora na vprašanje po moči analitičnega diskurza, saj poteka ta zamenjava izključno na mestu znanstvenega diskurza. Znanstveni diskurzje s Saussurejem, razvija Lacan v seminarju, zdrsnil oziroma se zavrtel nazaj v diskurz gospodarja, se pravi v diskurz poljubnosti in arbitriranja med dvema opcijama dualizma. Toda tudi matematični diskurz se zadržuje v dualističnem okviru, kolikor si umišlja, da lahko njegova črka deluje kot metagovorica. Zato ne drži, d a j e najbolj k l jučnemu nihanju v seminarju izpostavljen koncept črke, kot trdi Milner, oz i roma status matemat izaci je , kajti celotni problem Lacanove teorije znanstvenosti in formalizacije, kamor spada tudi dvoumno ovrednotenje Saussurejevega posega, se z vidika izluščenja kaže kot drugoten. Če se Lacan v zadnj ih predavanj ih seminar ja spet oklene formalizacije, j e to le znak skromnosti glede tega, kako daleč seže analitični diskurz, za katerega se zdi, d a j e v j ed ru zavezan integralnemu prenosu, ki ga omogoča le črka. Toda, dodaja Lacan, vsako formalizacijo podpira nek diskurz in vsak diskurz izhaja iz vsakdanje govorice, od koder ga izluščimo. Ključno vprašanje v zvezi z znanstvenost jo zato ni črka, ampak: ali j e analitično izluščenje oziroma analitična hipoteza kaj drugačna od drugih hipotez in ali lahko pretendira na status aksioma, ki se vpisuje v bit.6 Če se osredotočimo zgolj na koncepte iz seminarja Se, potem bi lahko rekli, da se ključno nihanje, ki zgošča v sebi vsa nihanja glede statusa črke 5 V tem so si vsi dualizmi enaki: za dualizemje namreč prav vseeno, ali zoperstavlja dve substanci, empirično in intelegibilno, ali dva registra, imaginarnega kot realnost in simbolnega kot označevalno strukturo, ali pa dva načina uživanja. 6 V tej smeri razmišlja v članku o Lacanovi teoriji prehoda in Cantorjevem transfmitnem J.-A. Miller (»Novemu označevalcu naproti«, Problemi, 3/4, 1994, str. 81-95). Ideal analize oziroma p rehoda iz histeričnega v analitični d iskurz je iznajdba novega označevalca, pravi, kar pomeni, da j e za prehod potrebno izhodiščni hipotezi, ki trdi, d a j e označevalec, poiskati dopolnilo tako, d a j o pretvorimo v konkretni eksistenčni aksiom: obstaja tak in tak označevalec. V tem pogledu paralela s Cantorjevim odkritjem, kakor j o predstavi Miller, zavaja, saj novost nehote pripisuje označevalni »vsebini«, »novi« črki, v resnici pa j e novost v tem, da j e označevalec-črka sedaj pripet na bit, pri čemer j e kaj malo pomembno, ali je ta črka stara in j e sedaj dobila drugačno pripetje, ali p a j e nova. Matematična iznajdba neskončne množice je namreč prav v tem, da nova črka ni samo označevalec, ampak stvar sama, novo mesto, nova zemlja. Ali kot Lacan popravlja Bourbakija, črke ne označujejo zbirov, temveč so zbiri sami, nove množice, nove enititete oziroma nova bitja. To enačenje oziroma ta moč formalizacije pa, kot rečeno, izhaja iz izluščenja, ki ga ne more pojasniti nobena logika označevalcev. 81 Tomaž Erzar in ki izhaja iz dvoumnega pojmovanja izluščenja in imaginarnega, naha ja v konceptu Drugega kot telesa, ki simbolizira užitek (str. 7). Drugi j e seksuirano telo, pravi Lacan, pri čemer j e vseeno, ali to telo razumemo kot moje telo ali telo, k i j e ločeno od mojega telesa. Telo kot tako, sama telesnost j e vselej moj Drugi, moja ekstimnost, v kateri nikoli ne morem uživati polno, ampak le prek ovinka govorice. V tem smislu j e moje uživanje telesa res užitek Drugega, telesa kot Drugega, k i je hkrati moj in ni moj, kakor j e telo matere za otroka hkrati zunanje in notranje, ali kakor j e telo, 1 s katerim ima opravka perverznež, vselej sredstvo Drugega, četudi gre za n jegovo lastno telo. Ta Drugi, pravi n a d a l j e Lacan, j e zrcalni , »a- seksuirani«, se pravi objektni p a r t n e r sub jek ta , Drug i samota r skega , idiotskega užitka, Drugi kot Eden, saj par tner ja »pripravi do tega, da dela za Enega«, kakor j e tudi cilj vzajemne ljubezni Eno. Drugi kot telo j e torej ves čas vzajemni, imaginarni, zrcalni Drugi, pri čemer j e vseeno, ali j e ta zrcalnost l jubezenska, mater insko-o t roška ali p a r a n o i d n o - p e r v e r z n a . Bistveno je , d a j e v vseh teh razmerjih oh ran j ena dualistična vzajemnost Drugega, četudi j e ta Drugi povzdignjen v absolutno Drugega, se pravi Boga. To vztrajanje vzajemnosti j e z vidika naše izhodiščne teze logična posledica vztrajanja imaginarnega, ki se konča šele z r azp r t em zevi realnega; šele realno onemogoča, da bi se to vztrajanje podaljšalo v realnost. Če bi namreč imaginarno vztrajalo vse do ponovne vrnitve k realnosti, potem bi med hipotezo in realnostjo nastopil kratki stik in hipoteza bi izginila v mnoštvu hipotez. Realno, pravi Lacan, »je odpr t ina med dozdevkom, k i j e rezul ta t s imbolnega in realnost jo , kakršna se vzdržuje v konkre tnos t i človeškega življenja« (str.79). Če ne bi bilo rea lnega , bi se vz t ra jan je imaginarnega izteklo v krožno vrnitev k izhodišču, to j e k realnosti, ki se vzdržuje sama in ki bi j o izluščenje simbolnega brez realnega spremenilo v kaotično dualistično realnost, kjer so vse hipoteze med seboj enakovredne in kjer prav zato delovanja posamezne hipoteze ni mogoče razločiti od realnosti same. Samo realno, kolikor j e ločeno od imaginarnega in kolikor se dozdevek opira nanj, »ne da bi govoreči subjekt imel kaj pri tem«, lahko preseže dualizem konkretne človeške realnosti, ki še ne ve za strukturo, in izluščene s t rukture nezavednega. V tem p o g l e d u j e samo rea lno pravi pojmovni partner realnosti, kajti samo realno zmore razliko, k i jo j e v realnost vnesla hipoteza, narediti za dejansko razliko; za razliko torej, ki se spričo te realnosti, v kateri se ohranjamo kot konkretni posamezniki, ohran ja v biti. Od tod postane jasno, da na vprašanje, kaj j e realno, kako se izlušči realno, kako realno naredi hipotezo za aksiom, ni nobenega odgovora, ki ne bi bil relativen glede na samo pot izluščenja rea lnega iz realnosti . Realno od realnosti loči samo pot, po kateri j e bilo izluščeno in na koncu katere se bo 82 Težave z imaginarnim nemara izkazalo kot realno, se pravi kot nekaj, kar se lahko zariše na ozadje realnosti, ker s i j e v realnosti izkrčilo svoje mesto. S tem pa smo se že približali drugi plati koncepta Drugega kot telesa, ki s imbolizira užitek, kol ikor namreč ta koncept v seminar ju Se poleg dualistične vzajemnosti, ki, če smemo tako reči, spada še na pot, vstopa tudi v prostor realnega na koncu poti. Najbolj očitno kar v sami trikotniški shemi. Zdaj j e torej še kako pomembno , kako razumemo tega Drugega, ki v shemi v obliki črke J, se pravi kot Užitek, vstopa na mesto realnega. Tega vdora sedaj ne moremo več razumeti prek ekstimnosti, saj j e to razmerje vjedru zapisano vztrajajoči imaginarnosti. Prav tako moramo zavrniti rešitve, ki to ekstimnost razpletejo tako, da užitek Drugega vržejo, projecirajo v zunanjost, saj j e projekcija imaginarna relacija par excellence. Ključno Lacanovo nihanje v seminarju Seje torej prav v tem, da vzajemni Drugi zaniha prek odprtine in se postavi tudi na mesto realnega. Za to pa seveda ni nobenega razloga, saj nas tako n ihanje po krožni poti vrne na izhodišče. Drugi na mestu realnega j e lahko samo povsem nezrcalni, neprojekcijski Drugi, se pravi nek Drugi, o katerem lahko, kolikor vztrajamo napot i izluščenjavse do odp r l a realnega, r e č e m o samo to, d a j e d r u g a č e n od izhodiščne realnost i oz i roma od vzajemnega Drugega, k i je v bistvu služenje Enemu. O sami drugačnosti tega Drugega pa ne moremo reči ničesar, ne da bi na mesto realnega vnesli nekaj vzajemno zrcalnega. V tem pogledu vsa nihanja v tekstu seminarja res izražajo e n o samo n ihan j e , e n o samo dvoumnost , dvoumnost med enostavnim projeciranjem kot najosnovnejšo relacijo imaginarnega in izluščenjem kot dvodelno, dvostopenjsko razgradnjo imaginarnega, ki odpira možnost neke nove relacije. Če Drugi res simbolizira Užitek, to pomeni, d a j e tudi vdor užitka na mestu nes imbol izabi lnega pogojen s simbolnim. Seveda pa j e treba to simbolno sedaj razumeti kot simbolno, k i je bilo izluščeno iz realnosti, nato pa j e bilo še samo p redmet izluščenja, k i j e odprlo realno kot neko drugo mesto, oziroma kot razrediščenje realnosti v njej sami. Užitek, ki vdre v simbolno mrežo, tako da se ga ne moremo znebiti in se nam lepi na pete, nikakor ni kak prvotni užitek, denimo užitek simbioze z materjo, niti kak nostalgični užitek, k i j e govorečemu bitju prepovedan in ki ga slutimo v ps ihot ičnem solipsizmu. Užitek se prikliče, pravi Lacan, izzove, izsledi, proizvede le na podlagi dozdevka; zato je tudi užitek samo znak, da se objekt a upira razločitvi od tega, kar ga obdaja, oziroma znak tega, da se realno še ni ločilo od imaginarnega (str. 77). Ekstimni, simbolizirani užitek nima nobene neposredne zveze z načini uživanja v simbiozi, psihozi ali perverziji, zveza med n j i m a j e vzpostavljena na sami poti simboliziranja-izluščenja tega užitka iz realnosti. Kratki stik med načinom uživanja v konkretni vsakdanjosti, 83 Tomaž Erzar kakor se vzdržuje v tekočem diskurzu, in tem nesimbolizabilnim užitkom j e zgolj znak tega, d a j e bila simbolizacija, - n j e n o izluščenje in nada l jn je izluščenje realnega kot zagate te simbolizacije - sterilna, kolikor j e omogočila ta stik. Se več, n jena pot, ki tu seveda ne pomeni nič drugega kot ovinek v analitični diskurz, se tedaj izkaže za golo podvojitev tekočega diskurza, za sterilno simulacijo polja, od koder, kot rečeno, vznikajo diskurzi in se spet pogrezajo vanj. Vznik takega diskurza v tem polju ne more pustiti nobene sledi. Iz tega izhaja, da j e takrat, ko med simulakrom in izvirnikom ni nobene dejanske razlike, prehajanje med njima povsem poljubno: tedaj ni večjasno, kdo projecirasvoj način uživanja v drugega, analitični diskurz v realnost, ali pa rea lnos t v diskurz. Drugi, ki s imbolizira užitek, teda j ni več Drugi simbolizacije, ampak samo še simbol b rezmejnega užitka, kolikor j e tudi realnost brezmejna in kolikor, tako vsaj pravijo, ne nudi pravega užitka. Užitek Drugega, pravijo, se bodisi izmika bodisi vsiljuje, toda ta izjavaje sama del realnosti, k i je paranoidno, perverzno dualistična. III. Z vidika ženskega telesa Poglejmo ta kratki stik še z vidika telesa. Lacan definira uživanje in spolno razmerje kot uživanje dveh teles: »Temeljna lastnost uživanja je , na kratko, v tem, da telo nekoga uživa v nekem delu telesa Drugega« (str. 23). Ta definicija je nadalje podpr ta s tem, d a j e človekov absolutni , prvi in temeljni Drugi razumljen kot mati, mati, ki z deli svojega telesa, pa tudi pogledom in glasom kot telesnima deloma daje otroku poleg ugodja tudi besede in s tem odpre neko polje posebne zadovoljitve, zadovoljitve želje. To seveda ne pomeni, da bi bil incest otroka z mater jo tisto pravo spolno razmerje, ampak d a j e uživanje dveh teles vselej postavljeno pred oviro besed oziroma govorice. Največ, na kar lahko upa govoreče bitje, j e ekstimni stisk okoli de la telesa Drugega , kar pa n e p r e p r e č u j e , da ne g re za čisto masturbacijo oziroma idiotski falični užitek. V tem pogledu se ekstimnost izkaže za relacijo, ki nam ne dovoljuje, da bi izpostavili razliko med otrokovim uživanjem v telesu matere in uživanjem v lastnem telesu. Obakrat gre za isti način uživanja, za isto nebogljeno in neuspešno stiskanje okoli dela telesa, iz katerega ne bomo nikoli iztisnili tega, za kar gre - užitek Drugega. Tega idiotskega užitka, ki kakor stiskalnica izžema, ovija tisto malo užitka, ki mu ga daje telo oziroma tisti del telesa, ki g a j e uspel t rdno zagrabiti, se torej še ne bomo rešili, če med eno in drugo telesnost vpeljemo besede. Besede se pač vedno lahko obrne tako, da meri jo na molk, na priznanje Drugega o njegovem užitku, in se tudi končajo z molkom, kolikor Drugi o svojem 84 Težave z imaginarnim uživanju ne ve ničesar. Šele besede zares evocirajo molčeči Užitek. Tu lahko d o b r o vidimo, kako se v obravnavi užitka kot užitka telesa Drugega pri Lacanu funkcija besed spreminja; na eni s t rani je beseda povsem odveč, saj j e uživanje v telesu Drugega lahko tudi nemo, enigmatično noro, avtistično, na drugi strani pa šele besede to uživanje naredijo za nezadostno in prikličejo na plan neki drugi, molčeči Užitek. Nemo uživanje seveda ni isto kot molčeče uživanje, ko nekdo uživa, pa o tem noče ničesar reči. Vse njegove, ali bolje, vse n jene besede samo potrjujejo, da v resnici govoriči in ne pove bistvenega. Vse n jene besede so tedaj le simbol Užitka. Toda t u j e vendarle po t rebno vpeljati neko novo razlikovanje, saj j e bistvena razlika med tem, da nekdo uživa in noče o tem ničesar reči, in tem, da o tem ne more ničesar reči. Slednje nas vrača h konceptu realnega kot nemožnost i , ki se razpre v osrčju Enega, medtem ko j e prvo le zrcalna projekcija lastne nemoči . Ce j e namreč izhodiščna pozicija narcističnega ugodja ta, da o nezavednem noče nič vedeti, čeprav o n jem ves čas govori, potem nismo prišli daleč, če sedaj trdimo enako za drugi spol, ki da o svojem uživanju noče ničesar povedati, čeprav ga nenehno evocira. Tu se znajdemo na spolzkih tleh, saj bi morali uvesti jasno razlikovanje med evokacijo in spodrsljaji: toda mar ni tudi spodrsljaj, kolikor ni samo vdor nesmiselne igre označevalca, evokacija neke poslednje reference, uživanja, falosa? Zdi se, da Lacan ni imun pred skušnjavo projekcije, saj nekje v seminarju, kjer preveva učinkovanje izraza ne-vse na moški in ženski strani, pravi, da »v vprašanju ženske seksualnosti analitičarke niso napredovale niti za korak« (str. 49), in nadal je , da »se j ih že nekaj časa prosi na kolenih (...), naj nam vendar poskusijo povedati, v čem j e stvar, toda vse, kar dobimo v odgovor, j e molk. Nikoli se ni dalo ničesar izvleči iz njih« (str. 61). Gotovo obstaja razlika, kot poudar ja Lacan na prvi strani seminarja, med »o tem nočem ničesar vedeti« pri analitiku in analizantovim »o tem nočem ničesar vedeti«. Slednji lahko povsem normalno pretrga z analizo, ko mu zadošča njegov »o tem nočem nič vedeti«, medtem ko lahko sam Lacan v poziciji analizanta nadaljuje svoje delo analitika, dokler tudi sam ne potegne enakega sklepa (str. 5). Toda kadar svoj »o tem nočem nič vedeti« projecira v žensko pozicijo, tedaj pač samo ponavlja znani Freudov zdrs iz analitičnega v histeričarkin diskurz, kakor ga je sam formuliral v znamenitem vprašanju: Kaj hoče ženska?. Kaj hoče ženska, o tem pač lahko nekaj pove samo ženska, čeprav ne ve, kaj govori. Tu analitični diskurz ne pozna popuščanja; bržko se sam analitik sprašuje o želji Drugega, ah ugotavlja, da Drugi očitno ve več, kot hoče povedati, pade nazaj v diskurz histerije, prek katerega se sam vzdržuje. Povedano drugače, to, da s rečanje moške in ženske pozicije spodleti, tega pač ni mogoče razdelati z obeh strani analitskega kavča, ne da bi padli v past projeciranja. 85 Tomaž Erzar Toda mar to konec koncev p o m e n i , d a j e po zdrsu znans tvenega diskurza v gospodarjevega enaka usoda doletela tudi analitični diskurz, ki drsi v histeričarkinega? Sta tudi histerični in analitični diskurz ujeta v dualno, imaginarno razmerje, kjer se edino pravilo glasi le: kdo bo koga? Kdo bo ujel koga v past histerizacije, kdo bo komu analizant, ženska moškemu ali pa moški ženski? Mar se ena pozicija res lahko vzdržuje samo na račun druge, tako da svoj neuspeh projecira na d rugo stran? Tu pr iha jamo do samega j e d r a Lacanovega seminar ja , saj težav z i m a g i n a r n i m ni m o g o č e več premeščat i ; ženska oziroma ženska pozici ja predstavl ja pos ledn j i kra j premeščanja, kjer se iskanje možnosti neke nove relacije skrajno približa relaciji pro jec i ranja . Toda med o b e m a j e bis tvena razlika, saj re laci ja projeciranja ne vsebuje izluščenja nekega novega mesta, da bi nato med tem mestom in realnostjo vzpostavila novo relacijo, ampak se umešča na že pripravljeno mesto. V tem j e tudi težava relacije ekstimnosti , kolikor se govoreče bi^e ekstimnega dela telesa oklepa na istem mestu, zaradi česar j e vseeno, ali j e ta del v drugem posamezniku, v drugem telesu, ali pa v istem. Razlika med projekcijo in novo relacijo j e zato prav v tem, da prva telo Drugega projekcijsko razkosa, razreže, medtem ko mora nova relacija, da bi lahko sploh obstajala, proizvesti neko dvojnost teles, neko razločitev, oziroma odpreti prostor svojega telesa za vsaj še eno od njega razločeno telo. O d tod dob i jo Lacanovi k o m e n t a r j i Ar is to te la in t opo log i j e povsem drugačno težo in dosti strožjo povezavo: individuacija teles j e lahko samo rezultat izkrčenja nekega novega prostora, kjer telesa ne bodo razkosana, ampak razločena, drugo drugemu zunanja , partes extra partes. Toda tudi imaginarna nevarnost, v katero drsi Lacanov s e m i n a r j e zelo jasna in grozeča: pomislimo samo na redukcijo, ki se opira na spis o logičnem času, se pravi na spis, k i je ves prežet z zrcalnimi, torej imaginarnimi relacijami, in gre od treh k dvema: »Drugače povedano, trije so, v resnici pa dva in a. Ta dva in a se iz točke a reducira ne na ostala dva, ampak na neki Eden in a. Sicer pa veste, da sem se že poslužil teh funkci j , ko sem vam skušal predstavit i neustreznost razmerja Enega in Drugega, in da sem kot oporo tega malega a postavil iracionalno število, število, ki mu pravimo zlato« (str. 42). Prav zgornji citat lepo kaže, kako blizu sta si pri Lacanu staro in novo pojmovanje imaginarnega, ki se oba opirata na isti zapis, zapis male črke a. Iz citata lahko razberemo tudi, da Lacan očitno ne opazi, da neustreznost razmerja Enega in Drugega še vedno meri p o nemoč i imag ina rnega v enostavnem pomenu, se pravi po nemoči, ki j o simbolni zapis razblini. Zato ne preseneča, da Lacan neobstoj spolnega razmer ja postavlja v tekoči diskurz, oziroma ga razume kot dano dejstvo realnosti, in da to razmerje hkrati predstavi kot rezultat posega anal i t ičnega diskurza. In v čem j e 86 Težave z imaginarnim nemožnost spolnega razmerja, ki ga izpostavi analitični diskurz, drugačna od nemožnosti, o kateri govori tekoči diskurz? Samo v tem, da uspe analitični diskurz kot podaljšek znanstvenega diskurza to nemožnost zapisati s črko? Če j e nemožnos t takorekoč dana v realnosti konkretnega življenja, čemu potem ovinek v analitični ali katerikoli diskurz, ki to nemožnost samo potrdi? Ozrimo se znova na novi status imaginarnega. Če namreč imaginarno ni enako realnosti, ampak vztraja v diskurzu izluščenja kot tisto, o čemer se bo odločalo šele na koncu, se pravi takrat, ko se bo morala hipoteza začrtati na ozadje užitkovne ureditve ali načina uživanja, potem iz tega sledi povsem drugačen pomen vzajemnosti kot imaginarnega razmerja med subjektom in objektom. Ta vztrajajoča imaginarnost oziroma vzajemnost, ki kulminira v vzajemni ljubezni, j e namreč definirana izključno s tem, kar jo zaradi posega hipoteze loči od realnosti. V seminarju Lacan pravi, da užitek ne predhodi realnosti in da k realnosti pristopamo z aparati užitka, kar pomeni, d a j e realnost že prepojena z nekim ustaljenim načinom uživanja, ki ga implicira narcistično ugodje v obvladovanju sveta. Toda ta realnost pred posegom hipoteze ni niti malo vzajemna ali imaginarna, pa tudi nevzajemna ne, kakor tudi ni nediskurzivna niti diskurzivna. To tudi pomeni, da realnost sama na sebi ni dualistična, niti perverzna, psihotična ali paranoidna, ampak da lahko taka šele postane vnazaj po intervenciji hipoteze. Lacan daje o tej realnosti, za ka te ro lahko rečemo, da v seminar ju skupaj z imaginarnim doživlja p o p o l n o r ehab i l i t a c i j o , d v o u m n e fo rmulac i j e , kol ikor na en i s t rani izpostavlja delo hipoteze in ga na drugi strani preprosto preskoči, kar seveda predstavlja korak nazaj h konceptu diskurza, ki pa je prekratek prav zato, ker ne uspe ovrednotiti lastnega izluščenja iz neke realnosti. Od tod ni težko razumeti in hkrati relativizirati znane Lacanove izjave, češ da mu je žal, ker psihoanalizi ni uspelo spremeniti načina uživanja in ni uspela postaviti nove oblike perverzije. Kajti to konec koncev pomeni samo, da psihoanalizi ni uspelo najti poti ven iz lastne vzajemnosti, se pravi vzajemnosti, k i je nastala po posegu n jene hipoteze v realnost, in da so seji zato na obzorju kot ideal prikazale pošasti perverzije, paranoje in psihoze. V smeri, ki kaže napre j k novemu pojmovanju imaginarnega, se mi zdi p o m e m b n o , da problematiziramo samo vzajemnost kot razmerje, k i j e v ana l i t i čnem diskurzu hkra t i iz luščeno iz realnost i in tudi podvrženo preizkusu prav s to realnostjo. Imaginarno je »žlindra« izluščenja, ki se bo izluščenega držala vse dotlej , dokler se hipoteza ne vpiše v realnost kot aksiom. Z drugimi besedami, vzajemnost ni dana niti ni izluščena enkrat za vselej, kajti to bi bilo v skladu z enostavnim pojmovanjem imaginarnega, ampak j e — kakor celotni potek analitičnega diskurza - vse do konca na pre izkušnj i , ki od loča prav o tem, ali j e šlo v anal i t ičnem razmer ju za 87 Tomaž Erzar vzajemno pohabljajoče razmerje, ki Drugega naredi za Enega, ali pa nemara za kaj drugega, pri čemer to drugo ne more biti niti perverzija niti paranoja niti psihoza. Tu se znova izkaže, da razkol med Enim vzajemnosti in užitkom Drugega sploh ni prava dilema, saj preizkus vzajemnosti ni v nasprot ju z izmikajočim užitkom Drugega spola, torej s soočenjem z ekstimnim mestom lastnega užitka; vzajemna domačnost uživanja v ljubezni ali ekstimna tujost užitka Drugega, obe sta v j ed ru zavezani zrcalni relaciji, ki j o j e vzpostavil poseg hipoteze. Iz tega sledi, d a j e seveda povsem mogoče, da se realnost nekomu kaže kot realnost perverznega užitka, ali materinsko-otroškega sveta, toda prav možnost , ki mu j o daje h ipo teza označevalca v ana l i t i čnem diskurzu, nakazuje, da ta realnost sama na sebi ni bila perverzna, a m p a k j e to postala prav zaradi posega analize. Te oznake so popo lnoma relativne in obrnlj ive, tore j zrcalne: prav lahko bi tudi za sam poseg dejal i , d a j e perverzen, kolikor vodi v perverzno realnost . Bistvena pri tem j e samo napetost dveh načinov uživanja, napetost dveh ravni, ali še drugače, bistvena j e možnost, ki jo ima hipoteza, da se vpiše na ozadje realnosti in iz nje izkrči nov način uživanja. IV. Z vidika formul seksuacije Težave z imaginarnim sežejo torej kar najdlje: odpraviti, razgraditi imaginarno ne pomeni nič manj kot odpraviti dualizem in odpreti , nakazati možnost nove, nedualistične relacije. Šele v tem j e dokončna in nepovratna sprevrnitev želje, ki zdaj lahko zapusti polje vzajemnosti med subjektom in objektom in vstopi v prostor realnega, kjer bo lahko zaradi zvestobe svojemu vzroku-razlogu, karkoli to žeje, zavrgla svojo staro ureditev in krenila naproti pravi drugačnosti . Sledi tega napora se v okviru seminar ja Se po mojem kažejo šele v formulah seksuacije. Pogoj za to pa je , da formul ne be r emo kot zapis - kajti to bi pomen i lo , da smo u je t i v m e t a g o v o r i č n o pas t matematike - niti kot dramo v neskončnem prostoru seksuacije, kjer se eni poziciji domnevno toži po drugi - to bi namreč pomenilo, da sta postali žrtvi naše zrcalne projekcije - , ampak kot vstop v topologijo neskončnega, vstop v novi prostor. Absurdno namreč je , da uspe Lacan žensko pozicijo, ki naj bi izhajala iz neskončnega prostora, interpretirati samo tako, da ji pripiše nostalgijo po končnem, kakor moški, končni poziciji pripada stremljenje po neskončnem. Gotovo j e mogoče z vidika neskončnega sestopiti nazaj h končnemu, toda za to ni nobenega razloga. Se več, če vzamemo matematično analogijo resno, potem predstavlja novi prostor topologije glede na običajni, vsakdanji prostor, v katerem se prepoznavamo kot telesa, prav možnost 88 Težave z imaginarnim nekega novega mesta in s tem tudi možnost neke nove relacije med telesi. Odpr t j e kompaktnega, neskončnega prostora topologije pomeni odprt je oziroma razrešitev samotarske, vzajemnostne ekstimnosti v smeri nedualisti- čnega razmerja med dvema telesoma. Domačnost in nedomačnost Drugega se z gledišča tega novega prostora topologije kažeta le še kot dve plati istega n ihanja in iste nemoči, ki int imo vzajemnega zgolj zamenja z ekstimnostjo vzajemnega. Odpre t je novega prostora pa nasprotno terja skok v prazno, tja, Iger še ni nobenega telesa, nobene varnosti oziroma vzajemnosti. Tu gre torej za novo vzajemnost, vzajemnost čistega dogodka, vzajemnost med skokom, tveganjem, zevjo in novim mestom.7 V tem smislu j e interpretacija ženske pozicije z Don Juanom (»ženski mit o Don Juanu«) čista projekcija moških fantazij. To, da lahko ženske iz neskončnega prostora pristopajo do moškega ena po ena, ena za drugo, namreč ne pomeni , da j ih kakorkoli zavezuje bodisi štetje bodisi negacija preštevanja kot neke končne operacije, četudi si to negacijo zamišljamo nelogiško, ampak da bi j i h moška pozicija, kolikor bi se uspela odpret i novemu prostoru, lahko dojela kot singularnosti, saj j e v novem prostoru vsaka točka po tenc ia lno singularna, enkra tna točka. Nizanje, štetje, ali konstruiranje zaporedij j e z moške strani vselej samo kopičenje, analnost, medtem ko j e z ženske strani štetje čista iznajdba. Vsaka točka začenja znova in terja, d a j o vzamemo resno, kar v Lacanovi besedni igri resno-seriozno pomeni , da vsaka točka lahko začenja novo serijo, ki potemtakem predstavlja neko minimalno relacijo med to točko in neko drugo. V odprtini realnega, v soočenju z nezmožnost jo , z impotenco idiotskega užitka in ob norem pogumu tveganja se torej šele vzpostavlja mesto neke nove relacije, novega razmerja med spoloma. Serijalnost sedaj ne pomeni več označevalne serije, a m p a k j e znak realnega, znak neskončnih vrzeli, ki zijajo med členi serij in kjer j e treba, da bi prišli do enega izmed njih, preskočiti iz končnega, se pravi idiotsko samotarskega mišljenja v neskončno mišljenje. Kompaktni prostor j e v nasprot ju z običa jno predstavo o kompaktnem neskončno redek in luknjičav, njegove serije so kakor lestve polne praznega in kakor zanke povezujejo skupaj le votle členi ali praznine. Namesto o ekstimnem telesu Drugega, ki nas prek kratkega stika vrača nazaj k realnosti ter tako sterilizira analit ično hipotezo, bi morali , če hočemo ubežati dualizmom, govoriti o kompaktnem telesu Drugega. 7 Moja kritika formul seksuacije torej ne meri na same formule, pa tudi ne na tisti del interpretacije, ki povsem korektno upošteva idejo neskončnega. Napačen je samo tisti del interpretacije, ki eno pozicijo zrcali v drugo in ne vidi, da sta poziciji že zgrajeni nezrcalno. 89 Tomaž Erzar Če se torej sklicujemo na matemat ično analogi jo m e d končn im in ne skončn im pros to rom, da bi nakazal i možnos t i zna jdbe n e k e nove, neimaginarne relacije v analitičnem diskurzu, pa to še ne pomeni , da taka relacija sama po sebi že prinaša tudi možnost spolnega razmerja. Možnost nove relacije j e tu še povsem abstraktna, saj le razrešuje dualizem, k i je lasten vsaki h ipo tez i , ki posega v n e k o r ea lnos t . V p r a š a n j e , ali p r e h o d od vzajemnega Drugega h kompaktnemu Drugemu omogoča ali onemogoča neko novo razmerje med spoloma, j e še povsem odpr to . Vse j e n a m r e č odvisno od tega, kaj trdi hipoteza oziroma, kar j e enako, kaj na j bi bilo s tem razmerjem v realnosti. 90