Poštnina plačana v gotovini. LETO XI., ŠTEV. 24. LJUBLJANA, sobota, 16. julija 1927. Današnja številka Din 1*50. Izhaja, razen ponedeljka in dneva po prazniku vsak dan. Začasno le enkrat na teden. Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Velika Čolnarska ulica štev. 19. Naslov za dopise: Ljubljana p. p. 168. Naslov za telegrame: »Naprej«, Ljubljana. Čekovni račun štev. 14.398. (KDZ) NAPREJ Stane mesečno 25 Din, začasno 6 Din. Za inozemstvo 35 Din, začasno 10 Din. Oglasi: Prostor 1 X 55 mm 60 par, Mali oglasi: beseda 60 par, najmanj 5 Din. Dopise frankirajte in podpisujte, sicer se ne priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije za list so poštnine proste. Glasilo Jugoslovanske socialno demokratične stranke (JSDS). Letnik VIII., štev. Četrtkova »Naprejeva« številka izhaja kot tednik: LJUDSKI GLAS Glasilo Ktnetsko-delavske zveze. Stane letno 72 Din mesečno 6 Din Kitajska revolucija in Sovietska Rusija.* Sovjetska Rusija spremlja kitajsko revolucijo, naperjeno proti imperializmu Anglije in drugih velesil ter proti kitajskemu fevdalizmu in nanj se upirajočemu militarizmu, z veliko pozornostjo in naklonjenostjo. To odgovarja popolnoma njenim interesom in idejnemu temelju, na kateremu sloni. Ne zadovoljuje pa se samo z moralno in denarno pomočjo, temveč potom komunistične internacionale, potom direktiv, ki jih daje moskovska centrala kitajski komunistični stranki (KKS) po svojih propagandistih (n. pr. Borodinu) prav neposredno posega v razvoj kitajske revolucije. To ravno najbolj draži imperialistične velesile in kitajske generale. Ruski komunisti in sovjetski diplomati sicer trdijo, da je treba ločevati delovanje 3. internacionale od delovanja ruske vlade in diplomacije, vendar drugim državam to očitno ne gre v glavo in je v resnici težko dokazati upravičenost takega ločevanja. Težko je razumeti, kaj da hoče n. pr. Buharin, poleg Stalina glavni ideolog današnje oficialne smeri ruske komunistične stranke, prav za prav povedati, ko trdi, da obstoji razlika v tem, da ruska vlada vzdržuje in mora vzdrževati diplomatske in trgovinske zveze s kapitalističnim 'državami, 3. internacionala pa ne: »Ona organizira neposredno revolucijo.« Seveda je v tem neka razlika, toda če je hotel Buharin s temi besedami kapitalistične države potolažiti in jih navdati z zaupanjem do sovjetske Rusije, je kaj bridek šaljivec. S pekinško pogodbo 1. 1924 je Rusija dokazala, kako dosledno da razumeva samoodločbo kitajskega naroda. V tej pogodbi se je Rusija odpovedala pridobitvam iz boksarskega protokola, raznim drugim privilegijem, vojaški okupaciji i. t. d. Obenem pa je seveda hotela s to pogodbo podkrepiti v Kitajcih željo otresti se podobnih obveznosti tudi do drugih držav: Anglije, Japonske, Amerike itd. in tako posredno prav občutljivo zadeti te svoje najnevarnejše kapitalistično-imperialistične tekmece. To se ji je v veliki meri posrečilo. Ni čuda, da so omenjene države in njihovo časništvo poizkusili vse, da bi prikazali ta širokopotezni čin Rusije v drugi luči, kakor pa ga smemo gledati. Očitali so Rusiji »nečiste« namene. Smešno; saj je storila Rusija Kitajski s to pogodbo le dobro in pokazala moralno moč, ki je imperialistične sile ne morejo pokazati. Ta moralna moč je stare grešnike ravno razburila. Bolj problematične vrednosti je pomoč, ki jo nudi ruska komunistična stranka kitajskim komunistom in sploh kitajski revoluciji. Zdi se, da je njeno poseganje v kitajske razmere preveč brezobzirno. Nasveti, ki jih daje kitajskim komunistom in levim revolucionarjem so preveč podobni ukazom. Kaj čudno se sliši to vehementno debatiranje v Moskvi o taktičnih problemih kitajske revolucije. Če je s pekinško pogodbo pokazala ofi-cialna Rusija veliko obzirnost do kitajskega nacionalnega čuta, ga kaže neoficialna Rusija (t. j. ruska komunistična stranka), kakor se vidi, premalo. Čankajškov napad na levičarje v Kuomintangu in na komuniste je sicer res treba razlagati predvsem z razrednim nasprotjem, toda — ali je mogoče tudi izredno srditost tega nastopanja proti prejšnjim sobojevnikom razlagati samo z razredno sovražnostjo? Od Sunjatsena ustanovljeni Koumintang, ki je obsegal enotni nacionalni blok od skrajno buržoazne- desnice do skrajne levice komunistov, je, kakor znano, danes razbit. Levičarji s komunisti imajo svoj Kuomintang s centralo v tromestju Vuhan (v katero spada tudi ;nesto Hankav), desničarji s Cankajškom pa v Nankingu. Oboji trdijo, da je njihov Kuomintang pravi in da delajo v duhu velikega Sunjatsena. Desničarji pravijo, da je v duhu Sunjatsena, ako nastopajo proti razrednemu boju za skupno nacionalno fronto, levičarji pa očitajo Can-kajšku izdajstvo Sunjatsenovega demokratičnega programa in pravijo, da ta program izrecno predvideva zvezo revolucionarne Kitajske s sovjetsko Rusijo in posebej z rusko komunistično stranko. Materialno močnejša je nankinška vlada, ker razpolaga s številno* dobro opremljeno in disciplinirano armado, ki ji poveljuje slavni vojskovodja Cankajšek, kateremu se je v zadnjem času pridružil še Feng, ki je doslej stal na strani Vu-hana. Vodstvo je hofriogenejše (istorodnejše). Idejno naprednejši, socialno revolucionarnejši in doslednejši je vuhjfnški Kuomintang, ki pa razpolaga z majhno armado in nima tako homogenega vodstva. Sestavljajo ga levičarji, ki v Sunjatsenu gledajo svojega idejnega očeta in komunisti, ki vidijo svoje idejne stariše v Marksu in Leninu. Tu ravno zastavlja kritika ruskih komunističnih ideologov. Vsi gledajo v kitajski revoluciji začetek so- cialne revolucije, ki mora končati šele s sovjetizira-njem Kitajske. Vsi pričakujejo, da bo njen razvoj sijajno potrdil realno vrednost njihovega ideološkega sestava in da jim bo v Kitajski zrastel prvi močni in iskreni zaveznik. Odtod nemir med ruskimi boljševiki vsled današnje vsaj začasne oslabelosti socialno revolucionarne fronte na Kitajskem. Še večji nemir kakor ideologi ofi-cialne smeri kaže opozicija Trockega, Zinovjeva (ki sta oba pred izključitvijo), Radeka in drugih; umljivo: ti dvomijo nadi možnostjo socializacije Rusije iz lastne sile, dočim Stalin in z njim ogromna večina ruske komunistične stranke trdi, da je Rusija zmožna izvesti socializacijo, ne da bi bila za to potrebna svetovna revolucija (s čemer seveda nočejo reči, da do svetovne revolucije ne bo prišlo). Oboji sicer soglašajo, da je treba s Cankajškom obračunati in da je med desnico lin levico nadaljno skupno delovanje nemogoče, toda opozicija zahteva, da morajo komunisti izstopiti tudi iz vuhanškega Kuomintanga in da morajo voditi samostojen boj proti vsem za sovjetiziranje Kitajske. Poleg tega zahtevajo, da mora Rusija prelomiti tudi diplomatske zveze z Nankingom. Stalin in Buharin pa trdita, da bi bilo to v tem stadiju revolucije nepopravljiva taktična napaka, ker priprave za sovjetiziranje, ki jih more izvršiti KKS le na ta način, da zaenkrat še po Kuomintangu, tej tradicionalni stranki, skuša vplivati na revolucionarne organizacije delavcev, kmetov in malome-ščanov, še niso končne in ker bi izstop pomenil v tem času toliko, kakor izpolniti glavno zahtevo in srčno željo Čankajškovo. Obenem odklanjata zahtevo opozicije, da bi morala sovjetska vlada prekiniti diplomatske zveze z Nankingom (t. j. Cankajškom), ko jih vzdržuje celo s Čangtsolinom v Pekingu, tem glavnim generalom kitajskih fevdalcev. Kljub temu, da smo zgoraj rekli, da kaže nastopanje RKS (ruske komunistične stranke), njenih ideologov in propagandistov premajhno umevanje za narodni moment, moremo znotraj RKS razlikovati, da ga kaže oficialna smer vendarle več kakor opozicija. Oficialna smer se bolj zaveda, da pomeni narod poleg drugega tudi samosvoj ritem (mero, skladnost) snovanja. Pregrupacija in organizacija revolucionarnih sil v Kitajski še ni končana. Milijonska, skoro neizčrpna rezerva delavcev in kmetov še čaka na organizatorje. Nekoliko prezgodaj vriskajo oni, ki govore o »ruskem neuspehu«. Res pa je, da je v točasnih odnošajih med Kitajsko in sovjetsko Rusijo nekaj nezdravega. Prišlo je do tega vsled zakonitega poteka uveljavljajočih se razrednih nasprotij v prvotnem Kuomintangu, poostrenih na eni strani z intrigantstvom imperialističnih velesil in vsled nagibanja Čankajška na desno in k diktaturi na drugi strani pa vsled preveč vehementnega nastopanja komunistične stranke, ki je pod premočnim vplivom ruskih propagandistov zlasti v narekovanju hitrosti, s katero naj se revolucija vrši. Vendar pa je precej jasno, da bi mogla končati kitajska revolucija vsaj za daljšo dobo z vojaško diktaturo ali z zelo desničarskim socialno reakcionarnim režimom, če bi Rusija odtegnila svojo pomoč in če bi ne našla RKS pravega načina vplivanja na njen razvoj. Atentati kolonialnega kapitala na osnovne ustavne pravice ljudstva. V zadnjem času smo doživeli celo vrsto atentatov kolonialnega kapitala na osnovne ustavne in zakonske pravice ljudstva v Jugoslaviji. Eden najdrznejših atentatov jo napad angleškega kapitala na delavsko občino in delavske pravice sploh v Mežici! Delavska občina v Mežici j© imela pogum in odločnost, da je razkrinkala ogromne miljonske profite, ki jih dobivajo angleški kapitalisti iz mežiškega svinčenega rudnika, da je obdavčila na zakonitem temelju te profite in uspela po večletni neumorni borbi malenkosten del teh profitov zadržati v občini, zgraditi najmodernejšo meščansko in ljudsko šolo ter vodovod — torej naprave, ki koristijo vsem Občinarjem. Ko pa je delavska občina še hotela zgraditi rudarsko zavetišče, električno centralo in stanovanjske hiše, so zastopniki angleškega kapitala intervenirali v Bel-gradu in oblast je razpustila občinsko samoupravo, razpustila krajevni šolski svet ter neupoštevajoč veljavne zakone še dosedaj ni razpisala volitev. Intervencija zastopnikov angleškega kapitala je torej za oblastnike bolj merodajna, nego veljavni zakoni. Zastopniki kapitala pa se niso ustavili samo pri tem. Dosegli so premestitev učitelja, člana krajeynega šol- skega sveta, dasi mu cela javnost in tudi ministrstvo mora priznati, da je bilo njegovo delovanje na prosvetnem polju v blagor ljudske prosvete. Povrh tega je angleški rudnik kljub jasnim določbam ustave in zakona o zaščiti delavcev odpustil člane krajevnega šolskega sveta, zakonito izvoljene delavske zaupnike radi njihovega javnega dela v korist rudarjev in Občinarjev. Celo rudarske oblasti intervenirajo — toda angleški kapital je močnejši nego pozitivni zakoni v Jugoslaviji! Vsa slovenska javnost je »ogorčena« nad § 82 finančnega zakona, ki ščiti inozemske družbe pred samoupravnim obdavčenjem s strani občine, okraja in okrožja. Klerikalci trdijo, da se je ta člen »vtihotapil« vsled intervencije TPD in drugih kolonialnih kapitalistov ter odklanjajo odgovornost. Liberalci pa so vedeli zanj, pa niso nastopili v parlamentu proti. Kaj pomeni ta paragraf? Ta paragraf pomeni privilegij (predpravico) kolonialnega kapitala, privilegij, ki je v ntfsprotju z ustavnimi določbami. V času, ko se celo Kitajci borijo proti vsem privilegijem inozemskega kapitala, uvajajo naši buržoazni zakonodavci posebne davčne privilegije za kolonialni kapital. V zahvalo za te usluge jugoslovanske buržoazije pa angleški konservativci odkrito podpirajo imperialistične težnje italijanskih, madjarskih, bolgarskih in grških svojih agentov, vse proti Jugoslaviji. Premalo je prostora, da bi navedli vse številne napade inozemskega kolonialnega kapitala na suverene in ustavne pravice ljudstva v Jugoslaviji. Toda že ta dva navedena primera zadostujeta, da delavno ljudstvo spozna sledeča fakta: Kolonialni kapital je močnejši nego pozitivni zakoni v državi. Belgrajskemu centralizmu ni dovolj, da izžema potom krivičnega direktnega in indirektnega obdavčenja slovensko deželo, da ji jemlje pravico samoodločbe in samouprave, da jo razdeljuje v dve okrožji, da jo zapostavlja pri sestavljanju centralne vlade. Kolonialni kapital zlorablja absolutno oblast belgrajskega centralizma v svrho kršitve pozitivnih zakonov, v svrho dobivanja posebnih privilegijev na škodo celokupnemu slovenskemu narodu, na škodo že pridobljenih, čeprav silno omejenih samoupravnih pravic in svobodščin slovenskega ljudstva. Kot protiuslugo daje inozemski kapital lepe obljube, a v stvari podpira imperialistične težnje sovražnih sosedov, ustvarja na Balkanu novo vojno ognjišče. Kolonialni kapital se namreč boji stvarne konsolidacije na Balkanu, ker bi na konsolidiranem Balkanu ne mogel izigravati posamezne vlade in zakone v korist svojih profitov. Njegova deviza je: divide et impera (razdružuj in vladaj). On he priznava načela: Balkan balkanskim narodom — temveč Balkan kolonialnemu kapitalu. Kadar bodo interesi tega kapitala zahtevali razrušitev obstoječih držav, bodo inozemski imperialisti izzvali novo vojno in ustvarili novo pogorišče. Slovenski (pa tudi hrvaški, srbski, albanski narodi) niso suvereni, temveč so komandirani od imperialističnega kolonialnega kapitala. Slovensko ljudstvo mora nositi dvojni, pa celo trojni jarem: 1.) Jarem inozemskega kapitala, ki odnaša iz Slovenije vsako leto okoli 300 miljonov dinarjev profita, ki krši pozitivne zakone in pravico občinske, okrajne in okrožne samouprave. 2.) Jarem belgrajskega centralističnega absolutizma, ki je popustljiv in uslužen napram inozemskim imperialistom, ne upa si pa voditi samostojno niti zunanjo niti notranjo politiko. 3.) Jarem slovenskih kapitalističnih strank in klik, ki stremijo bremena centralizma okoli 300 miljonov letno, in bremena kolonialnega kapitala zopet okoli 300 miljonov letno in bremena povojne krize, dolgov in ogromnih davkov s pomočjo centralističnega absolutizma prevaliti na delavce, kmete in nameščence. KOLONIALNO-NACIONALNO VPRAŠANJE IN DELAVSKO-KMEČKA INTERNACIONALA. Socialna (to je v konkretnem slučaju v Jugoslaviji) delavsko-kmečka demokracija mora torej gledati na slovenski -nacionalni problem stvarno. Ugotoviti mora stvarne internacionalne in nacionalne vzroke nesamostojnosti, kolonialne odvisnosti in centralistično-absolu-tistične zapostavljenosti slovenskega naroda. 90 % velekapitala je v rokah inozemcev, od katerih ne moremo pričakovati, da bi se zavzeli za samoodločbo slovenskega naroda. Ena tretjina Slovencev je pod suvereno oblastjo inozemskih imperialistov, ki imajo direkten interes spraviti še ostali dve tretjini pod svojo oblast, da zavladajo na Balkanu in Jadranskem morju. Dve tretjini Slovencev pa so po zaslugi svojih kapitalističnih strank, ki so vse sodelovale na uvedbi centralističnega absolutizma, popolnoma pod oblastjo centralne vlade, brez vsake stvarne zakonodajne pravice in celo brez stvarne samouprave, ker so interesi kolonialnega kapitala močnejši od zakonitih in ustavnih samoupravnih pravic na papirju. Slovenska buržoazija, posebno liberalna, je v tesnih zvezah in odvisna od inozemskih kapitalistov: zato ona deloma zavedno, deloma pa nezavedno (nameščenci) podpira politiko kolonialnega kapitala. Atentat angleških kapitalistov v Mežici je živ dokaz za to. Pričakovati bi bilo, da se celokupna slovenska javnost zavzame za domače delavstvo in napravi fronto proti angleškemu kapitalu, ki je napadel suverene pravice naroda, ki se vmešava v notranje zadeve, ki hoče odstavljati in nastavljati učitelje, poštne uradnike itd. Toda samo 3000 učiteljev je imelo pogum z burnim aplavzom pozdraviti preganjano žrtev angleškega kapitala in tako protestirati proti temu atentatu na osnovne suverene pravice naroda. Cela ostala meščanska javnost pa je deloma z molkom pokazala svoje hlapčevstvo, deloma pa celo (»Jutro« in »Slovenec«) se postavlja odkrito na stran kolonialnega kapitala. Tudi desničarski socialisti okrog »Delavske politike« so z molkom podprli angleški atentat na osnovne pravice naroda in na zakonite pravice delavcev. Od slovenskega meščanstva torej ne smemo pričakovati, da bi se borilo odločno za samoodločbo naroda, za ljudsko samoupravo in zakonitost, za demokracijo proti absolutizmu, dokler bodo to meščanstvo zastopali liberalci in klerikalci. Pač pa je delavstvo v Sloveniji in po celem svetu direktno zainteresirano, da se bori za samoodločbo in samoupravo — proti kolonialnemu imperializmu in absolutističnemu centralizmu, ki delata vedno roko v roki. Za delavstvo pomeni ta boj direktno boj za kruh, za zboljšanje njegovega socialnega in gmotnega položaja. Od 600 miljonov, ki jih požira kolonialni kapital in absolutistični centralizem vsako leto iz Slovenije, gresta dve tretjini na škodo delavskih plač, eno tretjino pa plačujejo revni poljedelci. Zato so poljedelci v Sloveniji tudi direktno zainteresirani na borbi za samoodločbo in samoupravo Slovenije. Zato so oni prirodni zavezniki delavcev v tej borbi. Toda sami slovenski delavci in kmetje ne morejo izvojevati tega boja. Kolonialni kapital je internacionalen, absolutistični centralizem pa samo v službi internacionalnega kapitala. Ta internacionalni imperialistični kapital pa ravno tako kakor slovenske, izžema tudi angleške, nemške, ruske, italijanske, hrvaške, srbske, albanske in druge delavce in poljedelce. Zato se morajo slovenski delavci, poljedelci in nameščenci strniti v krepko, nepremagljivo delavsko-kmečko internacionalo, predvsem z onimi delavci in poljedelci, ki so pripravljeni boriti se proti imperializmu. Zato morajo slovenski delavci in poljedelci najodločneje nastopiti proti onim predstavnikom delavske internacionale a la Monring, ki nosijo delavsko in socialistično ime, a stvarno zastopajo kolonialni imperializem. Rešitev slovenskega problema in rešitev jugoslovanskega problema je v revolucionarni delavsko-poljedelski internacionali. L. K. Zborovanje VII. pokrajinske skupščine UJU od 5. do 7. julija 1927 v Kranju. S celjsko deklaracijo 17. julija 1926 je izrazilo učiteljstvo svojo voljo otresti se jerobstva katerekoli stranke in si samo svobodno določiti mesto, na katero spada v življenju svojega naroda. Zborovanje VII. po- Dragiša Lapčevič: Razbiiaštvo in iolte organizacije. (Iz srbščine prevedeno in objavljeno s pisateljevim dovoljenjem.) (Nadaljevanje.) IV. »Štrajkbreher« je nemška beseda in pomeni v do-slovnem prevodu: lomilec ali razbijač stavke, oni, ki ruši stavko. Razbijaštvo je strašno zlo za delavski razred, ker izpodriva v koreninah glavno in najmočnejše sredstvo delavske borbe za izboljšanje položaja. Obstoji v vseh državah s kapitalističnim načinom produkcije in ga izziva ta produkcija sama, če je na znatni stopnji. Nepretrgana borba za vsakdanji kruh, brezposelnost, nizka mezda in strašna nesigurnost sili delavce često na pot izdajstva interesov svojih sodrugov, jih navaja na rušenje stavke, na boj proti skupni proletarski stvari. S tem, da rušijo stavko, ki se često vodi z velikimi napori in z izrednimi žrtvami, razbijajo razbijači organizacijsko delavsko silo in pomagajo samo kapitalistom. Samo po sebi se razume, da se izkazuje razbijačem posebno pokroviteljstvo pod izgovorom zaščite »svobode dela«. V zapadni Evropi, kjer so kapitalisti posebno organizirani za boj z delavskim gibanjem, organizirajo razbijaštvo po vseh pravilih, ki jim jih daje izkušnja. V Ameriki na primer obstoje celo velike organizacije, ki imajo svoje pisarne in ugonabljajo stavke na dvojen način. Na eni strani razširjajo njihovi agenti med delavci razne laži, poskušajo izpodkopati stavkovno razpoloženje in zrušiti stavko, na drugi strani — dobavljajo te pisarne na prvo zahtevo kapitalistov cele oddelke razbijačev vseh strok in jih pošiljajo na vse kraje, kjerkoli izbruhnejo stavke. krajinske skupščine UJU od 5. do 7. julija 19Č7 v Kranju je pokazalo, da hoče učiteljstvo v tej smeri vztrajati. Težko je bilo jerobstvo, ki ga je izvajala klerikalna stranka nad*učiteljstvom pod Avstrijo, a še težje je bilo v Jugoslaviji jerobstvo one stranke, ki je po svojih eksponentih v UJU s parolo »za narodno in državno edin-stvo« stalno razdvajala učiteljstvo, ga vpregala v svoj strankarski voz, zagovarjala najhujše persekucije nad njim in ga vzdrževala v situaciji, ki je vzbujala v ljudstvu proti njemu odpor in sovraštvo. Zahteva po krepki stanovski organizaciji, neodvisni od katerekoli stranke, je bila edina logična posledica težkih izkušenj učiteljstva v preteklosti in edini izhod iz političnega položaja naših dni. Pritiskam danes od leve, jutri po od desne, so učitelji začutili, da je taka organizacija v interesu vseh brez ozira na strankarsko prepričanje posameznikov. V naravi stvari pa je, v dejstvu organične zvezanosti življenja, da se stan, kakor je učiteljski, ne more omejiti samo na obrambo čisto stanovskih, zlasti ne samo materialnih interesov. S tega zrelišča pogledano pomeni celjska deklaracija začetek sproščenja sil ene najmočnejših inteligenčnih skupin slovenskega naroda, ki se bo pri svobodnejšem izbiranju, kje da naj zastavi s svojim delom, brez dvoma vrnila k ljudstvu, k narodu. Ta smer je v deklaraciji izrecno povdarjena in je naperjena proti čisto strankarski paroli »za narodno in državno edinstvo«. Deklaracija samo z drugačnimi besedami izraža tisto večno zdravo idejo, da je narod prvotnejša in trajnejša vrednota kakor država, da je narod merilo vrednosti države, da je treba izhajati od naroda k državi in ne narobe ter graditi od spodaj navzgor in ne od zgoraj doli narodu ukazovati, kaj da naj bo. V imenu te ideje so se svobodni Slovenci že v Avstriji borili proti onim, ki so postavljali državo nad narod, ista ideja je narekovala tudi celjsko deklaracijo. Tu se je pač izvršila neka delitev duhov, ki kljub stanovski solidarnosti, ki jo predvsem povdarja celjska deklaracija in katero so najbolj povdarjali tudi na zadnjem zborovanju v Kranju, skupini učiteljev okrog »Edinstva« pač onemogoča vstop vanjo. Nima smisla to prikrivati. UJU je s temi besedami celjske deklaracije ne samo stanovska organizacija, temveč tudi organizacija v neki važni točki duhovno sorodnega učiteljstva. Človek sicer želi nekoliko večje konkretizacije, vendar pa je tudi s formulacijo deklaracije, kakršna je, in z referati na zadnjem zborovanju v Kranju potegnjena že dokaj ostra in vidna črta med onimi, ki se zavedajo, da je država zaradi naroda in drugimi, ki mislijo in delajo, kakor da bi bil narod zaradi države. Nadaljni pomen, ki preko pomena, ki ga ima deklaracija za stanovski položaj učiteljstva, sega globoko v življenje slovenskega naroda, ni bil ravno v namenu tvorcev deklaracije; obstoji pa ta pomen po. istem zakonu organične zvezanosti življenja, kateremu so de-klaraši plačali zavestno le delni tribut. S celjsko deklaracijo je namreč jugoslovenska samostojno demokratska stranka izgubila odločilni vpliv na organizacijo one najmočnejše plasti stanovsko istovrstne inteligence, ki je po svoji razporeditvi v prostoru najbolj pripravna za ogrodje tiste stranke, ki živi od protiklerikalne gonje; saj se to ogrodje skoro popolnoma krije z ogrodjem cerkvene organizacije, ki je glavna opora klerikalne stranke. »Jutrovi« družbi, ki je vsled doslednega zamenjavanja klerikalizma s slovenstvom povzročila slovenskemu narodu toliko zla in ki stalno poizkuša uporabiti slovensko učiteljstvo za ogrodje svoje organizacije, je bil zadan s tem hujši udarec, kakor ga je mogla zadati politika SLS. To je pravi vzrok besnosti »Jutra« in njegove družbe, ne pa kako patriotično ogorčenje. Vsak zdrav, močan pokret pa vedno vpliva tudi na daljno okolico in potegne za seboj vse, ki iz enakih ali Take organizacije razbijačev obstojijo v Nemčiji. V kakršnemkoli lokalu v predmestju se otvori tako zvana »Internacionalna posredovalna pisarna«, zbirajo se razbijači in s posebnimi oglasi se išče pozornost spoštovane javnosti, to je gospodov delodajalcev. Ti oglasi so zelo interesantni, eden izmed njih, ki ga je objavljala pisarna v Hamburgu pred nekaj leti, se glasi v celoti: »Današnji stvarni položaj in način delovanja organiziranih delavcev daje naši pisarni povod, da ponudimo delodajalcem svojo uslugo. Pisarna se obvezujo v slučaju stavke takoj dobaviti delavce in pomožno osobje v številu, ki se zahteva. Po zaslugi naših agentov je naša pisarna zmožna v teku enega tedna dobaviti 8000 delavcev. Oddelek razbijačev — 400 po številu — polovica od njih mojstri: ključavničarji, strugarji, kovači — je vedno v polni pripravljenosti in se lahko pokliče telegrafično. V teku dveh let nam je uspelo ugonobiti 40 stavk, dobaviti 5000 razbijačev, za kar smo dobili celo vrsto pismenih zahval. Poročila o stavkah dajemo brezplačno. Razdalja nič ne ovira.* Ta oglas govori sam in ni mu treba nobenega pojasnila. Organizacija in vzdrževanje razbijačev zahteva seveda od kapitalistov velikih izdatkov, a ni jim žal, samo da se postavijo po robu delavskemu gibanju. Tako je znani kralj orožne industrije v Nemčiji, tovarnar Krupp, izdajal milijone za vzdrževanje razbijačev. Sporedno z organiziranjem razbijačev stavk organizira buržoazija žolte sindikate. A po svojih osnovnih nalogah so zelo blizu žoltim tako zvani krščanski delavski sindikati. Pridigajoč skupnost delodajalskih in delavskih interesov in zametujoč 'stavkovno borbo pomagajo voditelji teh sindikatov delodajalcem in prinašajo des-organizacijo med delavce. * Ko je bilo pred nekaj leti v nemških časopisih objavljeno, da je izbruhnila stavka v tovarni Godjevac v Belsradu, se ie ta razbijaška pisarna v Hamburgu obrnila brzojavno na tovarnarja in mu ponudila, da mu pošlje takoj 300 razbijačev. podobnih težav iščejo izhoda. Celjsko deklaracijo slovenskega učiteljstva je pozdravilo in osvojilo vse južnoslovansko učiteljstvo naše države. Z njo je slovensko učiteljstvo stopilo na čelo nekega zdravega gibanja, ki ima tudi za življenje bratskih narodov svoj neposredni pomen. Eden redkih slučajev je to, da organizacijo, ki sega po vsej državi, idejno vodijo Slovenci in da ostali južnoslovanski svet to priznava in jim sledi. To je slovenskemu učiteljstvu v čast. »Prinašam Vam bratske pozdrave in zahvalo za ono, kar ste storili za vse učiteljstvo v državi. Deklaracija je bila za nas luč, ona je največja čast za jugoslovansko učiteljstvo.« tako je govoril Mihailovič, delegat šumadijskih učiteljev na dele-gacijskem zborovanju učiteljstva 6. t. m. v Kranju. To dejstvo nalaga slovenskemu učiteljstvu posebnih dolžnosti. Vztrajati mora na začrtani poti, kajti če omahne ono, bo s tem tudi moralni sili ostalega južnoslovanskega učiteljstva, ki v slovenskem učiteljstvu vidi svoj vzor, zadan hud udarec. (Dalje prihodnjič.) Za skupni nastop. Jugoslovanska socialno-demokratična stranka v Ljubljani. Cenjeni sodrugi! Z ozirom na notico v »Napreju« z dne 8. julija t. I. pod naslovom »Za skupni nastop« Vam potrjujemo, da smo Vam poslali mi dotično pismo našega centralnega volilnega odbora »Delavsko-kmečkega republikanskega bloka«. Prosimo Vas, da pošljete odgovor na poslano Vam pismo nam v roke najkasneje do srede 13. t. m. do 19. ure. Delu čast in oblast! Ljubljana, dne 9. julija 1927. Za Pokrajinski volilni odbor »Delavsko-kmečkega republikanskega bloka«: D. Gustinčič 1. r. . Ljubljana, dne 13. julija 1927. Uredništvu »Enotnosti« v Ljubljani. Ker' ne vemo, kdo tvori »Pokrajinski volilni odbor delavsko-kmečkega republikanskega bloka«, poznamo pa sodruga Gustinčiča kot člana Vašega uredništva, smatramo, da ie ta odbor v soglasju z Vašim uredništvom, da nam torej ne boste zamerili, če se obračamo na Vas, ki ste vsaj kot pisatelji in čitatelji političnega lista organizirana in javnosti znana grupa, s katero je mogoče dogovarjati se za skupni nastop, dočim bi to bilo zelo težko z neznanim odborom ali pa z odborom, ki bi se šele v ta namen ustanovil. Tudi se nam ne zdi važno, da tvorimo pri volitvah celodržavne bloke, dočim jih pri drugih akcijah ni bilo mogoče stvoriti. Baš pri volitvah nastopamo lahko sodrugi iz Slovenije enotno tudi takrat, če bi se na jugu enotnost ne dosegla, če se pa bo dosegla tudi tam in če bo imel proletariat svoje zastopnike v parlamentu iz vseh pokrajin, bo dana prilika potem, da se združijo vsi ti zastopniki za skupno delovanje. Tak način odgovarja tudi praktičnemu federalizmu, ki ga vendar priznavamo i mi i vi. Prepričani smo, da ima večina vaših sodrugov iskreno voljo nastopiti z nami skupno. Dokaze imamo zato in torej nikakor ne moremo dvomiti. Gre le za to, da bi ta volja postala splošna, da bi ne bilo več posameznikov, ki nasprotujejo. Taki posamezniki pa so na vaši in naši strani — tudi to je treba lojalno priznati. Da prepričamo tudi te, je po našem mnenju potrebno, da se pred vso javnostjo razgovarjamo in razčistimo sporne točke, ki motijo posameznike. Sporno je zlasti vprašanje nasilja. Zdi se nam pa. da bi se prav lahko doseglo soglasje, če bi se držali bolj prakse in manj teorije: v praksi pa mislimo, tudi med vami ni nikogar, ki bi hotel priporočati nasilna dejanja. To pa tembolj, ker je slovensko delavstvo (vsaj njegovi zaupniki) že toliko zavedno, da mu nasilstva ni treba, treba mu je le združitve. Saj je še celo v svoji razcepljenosti bilo zmožno preprečiti orjunaška nasilstva, ki so se pod protektoratom vlade in kapitala razpasla tako, da so kapitalisti že sanjali o podobni zmagi, kakršno je začasno dosegel fažizetn v Italiji. Zavedati se moramo, da je nadaljevanja teli nasilstev preprečilo edinole delavstvo, kajti klerikalci bi se bili z Orjuno pobotali ravnotako, kakor so se z angleškimi lastniki mežiškega rudnika ter internacionalnimi lastniki TPD, ali pa kakor so se pobotali z orjunaši v Delavski zbornici. Kapitalisti se za obrambo skupnih kapitalističnih interesov vselej združijo, čeprav imajo v medsebojni konkurenci mnogokrat zelo ostre boje. Če je bilo naše delavstvo zmožno preprečiti orjunaška nasilstva. mu gotovo ni treba teorije nasilstva za lastne namene. To je v praksi tako ugoden položaj, da ga tudi teoretiki nasilstva lahko priznajo. Torej ni zadržka, da se kakšna tozadevna beseda postavi tudi v volilni proglas. Nadaljne sporne točke so vse bolj podrejenega pomena. I)a se držimo vašega predloga, ki je objavljen v »Enotnosti« št. 25 z 8. julija 1927 izjavljamo, da so nam tu navedene točke kot platforma prav simpatične in da bi bilo lahko mogoče doseči z malenkostnimi spremembami besedila popolno soglasje. Prav žal nam je, da v svojem odgovoru na »Na-prejevo« notico ne pišete nič drugega, razen potrdila, da je bilo dotično nepodpisano pismo od vas. Zlasti še zdaj pogrešamo Vaše kritike, to pa tembolj, ker ste v »Enotnosti« objavili obširno pismo na SPJ, ki ji pravilno kritizirate njeno protiproletarsko nastopanje s pravično zahtevo, da se taka škodljiva dejanja morajo odpraviti, predno je mogoče iti v skupen nastop. Nam je pri tem neprijetno edino le to, da ste pozabili očitati SPJ njeno delovanje v Delavski zbornici, sodelovanje z mežiškim rudnikom itd. Kar ste pa navedli, je vse točno in obsodbe vredno. Znano nam je, da na podoben način obsojajo SPJ tudi tisti delavci, ki ji ob raznih prilikah še delajo stafažo. Posebno iz mariborskega okrožja se oglašajo številni glasovi za skupni nastop Vaše in naše skupine z izključitvijo* SPJ. Pri tem položaju je tembolj potrebno, da odkritosrčno poveste, kar se vam zdi na naših organizacijah napačno, v pouk naših in vaših članov. Z odkritosrčnostjo bomo premagali antipatije pri posameznikih, da ne bo nikogar več, ki bi nasprotoval skupnemu nastopu. Tako bi se lahko dosegla enotnost tudi pri delovanju, ne samo pri volitvah. Čeprav nam na naš kongresov sklep glede trajnejšega združenja še niste odgovorili, vsaj zdaj upamo, da prejmemo odgovor kmalu in da boste zavlačevalno taktiko SPJ odločno obsodili. Tudi na ustne razgovore smo pripravljeni. Ce bi se to vršilo hitro, bi bila mogoča v nedeljo 17. t. m. že skupna konferenca. S sodružnim pozdravom: Centralno tajništvo Jug. soc. dem. stranke v Ljubljani. Zv. Bernot, 1. r. Mežičani s. Moderndor-ferju ob vrnitvi iz zapora. Preden je s. Moderndorfer prišel iz zapora, se je govorilo, da sedaj nihče ne bo več maral zanj in da ga Oo vse »sfentalo«. V nedeljo dne 10. julija pa, ko je so-drug Moderndorfer prišel domov, se je prav jasno pokazalo, kako so ga »sfentali«. Tako, da je bil prav sijajen sprejem. Sodrugi so šli z okrašenim vozom ponj na Prevalje in na še enem vozu so se mu peljali sodrugi nasproti. Najlepše pa je bilo to, ko pridrčita ta dva z rdečimi šopki obdana vozova iz Prevalj in na enem teh voz je sedel s. Moderndorfa* s svojo s. ženo. Pred gostilno Troha je bilo zbrano prav lepo število sodrugov, sodru-žic in somišljenikov ter deklice s šopki pripravljene in belo oblečene. Nato ga je s. Lampreht v imenu vseh sodrugov in somišljenikov pozdravil s sledečim pozdravom : POZDRAVNI GOVOR. V imenu vseh sodrugov te najsrčnejše pozdravljam v upanju, da si se povrnil zopet med nas kot boritelj za pravico. In zato se vzbuja v nas novo veselje, veselje zato, ker res vidimo v tebi človeka, ki se v resnici bori za delavske pravice in za boljšo bodočnost celokup-nega delavstva. Zdaj prav jasno vidite, česa se kapital boji: poštenega in pravičnega dela našega sodruga! In zato so ga dali zapreti; pa naj ga zapro, saj predobro vemo, da mu s tem prepričanja v zmago'proletariata ne morejo vzeti. In zato ti kličem, sodrug: Ti si skala in na to skalo pravičnosti hočemo zidati našo bodočnost. Še enkrat ti kličem: Naprej po začrtani poti, naprej po poti poštenosti in pravičnosti do zmage proletariata in mi bomo korakali s tabo. Še živimo! Ne bodo nas zlomili! Živel! Na koncu pozdrava so mu vsi navdušeno zaklicali: Živel! Nakar je tudi s. Moderndorfer vse prav lepo pozdravil in se zahvalil. Po sprejemu in pozdravu smo šli k Stoparju in tam se je vršil članski sestanek, ki je bil samo za člane s podpisi in je bilo tudi prav lepo število navzočih. Povedati moram pa še to, da pri sprejemu tudi špijončkov ni manjkalo, ali ti so tako bolj od strani opazovali, blizu si niso upali, najbrž zato, ker so se bali, da bi se jim od jeze žolč ne razlil; po sprejemu so se spravili pa na okno iz stanovanja nekega rudarja iste vrste. Temu oknu že dalje časa pravijo, da je spovednica za obrekovanje poštenih ljudi, doslej so se shajale na tem oknu samo tiste klepetave ženske, v nedeljo so se spravili pa še moški tudi na ta prostor in najbrž so sklepali, kako nas bodo še pritiskali. Povedati moram še to, da neki klerikalec, ko je šel v cerkev in je videl, koliko ljudi čaka s. Moderndorfer ja, se je izjavil: »Koliko jih je, da ga čakajo! On jih je že enkrat v rit brcnil in bi še radi. da bi jih še enkrat.« To pomeni po moje tako, da nas je s. Moderndorfer že enkrat zapeljal in da nas bo še enkrat, zato vprašam dotičnega, da nam dokaže, kdaj nas je s. M. zapeljal in kdaj je kaj nepoštenega in krivičnega napravil? Tistemu klerikalcu pa povemo, da njega je pa kak »božji namestnik« brcnil v glavo, ne samo v rit. tako da mu je vse možgane zmešal, da že sam ne ve, na katerem koncu se ga glava drži. Dobili smo pa le našega »Boga in Kralja« nazaj, kakor ga ti nasprotniki imenujejo in pa še celo taki. ki so ga že sami večkrat rabili! Eden, ki je vse videl in slišal. Rudarski zadrugi v Celiu. Podpisani odbor delegatov II. rudarske skupine v Velenju je prejel 9. julija iz Trbovelj zapisnik seje likvidacijskega odbora II. rudarske skupine z dne 3. julija 1927 z dnevnim redom: l.) Razgovor glede sklicanja izrednega občnega zhora. 2.) Razno. V tem zapisniku se zahteva, naj bi se čim prej vršil občni zbor s sledečim dnevnim redom: L) Sestava in odobritev proračuna za leto 1927. 2.) Volitev enega člana v predstojništvo, žrebanje med namestnikoma Matevžem Novakom in Antonom Kraubergerjem. 3.) Razno. Na ta dopis in zapisnik odgovarjamo delegati II. rudarske skupine v Velenju sledeče: 1.) Sestava in odobritev proračuna za leto 1927 je nepotrebna, ker prvič je to delavski denar in ker nima pravice niti rudarska oblast ukiniti prispevke, nima po našem mnenju niti pravice, denar, katerega potrebuje likvidacijski odbor, zadrževati, pač pa ji je priznana nadzorna oblast, katera ji gre po pravilih, da se namreč denar pravilno rabi. Redni občni zbor je dal likvidacijskemu odboru to imetje na razpolago, po likvidaciji se pa preostanek razdeli med revne rudarje. 2.) Volitev enega člana v predstojništvo je po našjh nazorih popolnoma nepotrebna, ker zadnji občni zbor je izvolil likvidacijski odbor, katerega naloga je bila in je še danes, likvidirati zadrugo in storiti vse potrebno, da se uradno prizna izvolitev obratnih zaupnikov. K zadnji rezervni točki dnevnega reda naše mnenje: Kakor čujemo iz revirjev je likvidacijski odbor precej podlegel demagogom Krušičeve vrste itd. zaradi likvidacije, ker se niso razdelile malenkostne podpore ubožnim rudarjem. Odbor naj se zaveda, da enkrat na leto izplačane malenkostne podpore ne bodo nobenega siromaka rešile. Pač pa bi bili omenjeni siromaki rešeni, če bi se bili zavedali sami in njih odborniki, da bi bili pravočasno zvišali prispevke v bratovsko skladnico, ne pa da se je še do konca leta 1924 plačevalo 84 par na mesec. Ne zaradi malenkostnih podpor obdržati II. rudarsko skupino, pač pa zaradi zaščite delavcev in njih zaupnikov likvidirati to zadrugo in osvojiti zakon o zaščiti delavcev. Ce obratni zaupniki Trbovelj ne čutijo te. potrebe pripadnosti k zakonu o zaščiti delavcev, čutimo to potrebo tem bolj zaupniki drugih revirjev. Kdor hoče kot zaupniit danes se za delavca res zavzeti, ta to potrebo čuti, kdor pa te potrebe ne čuti, ta tudi za delavce ne dela. Krajevni načelnik II. rud. skupine v Velenju: Andrej Martinšek. Namestnik: Josip Polanc. Op. ur. Ne strinjamo se popolnoma z velenjskim krajevnim odborom II. rud. skupine, zlasti je treba poudariti, da spadajo pod zakon o zaščiti delavcev tudi zaupniki II. rud. skupine, ker so pravi obratni zaupniki, čeprav so izvoljeni po starejšem zakonu (rudarskem). Vendar pa ima ta odbor zaslugo, da je spravil to zadevo v javno debato. Kajti le z javno debato med interesira-nim rudarskim delavstvom bo to delavstvo postalo sposobno pravilno nastopati za obrambo svojih pravic. Trboveljčani imajo besedo! Najboljši šivalni stroj in kolo je edino le GRITZNER in ADLER za dom, obrt In industrijo v vseh opremah. Istotam pletilni stroj DUBIED. Pouk v vezenju brezplačen. Večletna garancija. Delavnica za popravila. Nizke cene, tudi na obroke. ]0S!P PETELINE, Ljubljana blizu Prešernovega spomenika. Razno. Klerikalni pakt z vlado dviga veliko prahu. A prav po nepotrebnem. Vlada potrebuje večine, klerikalci potrebujejo vladnih jasli. Kapital, ki vlada v resnici, ima pa interes, da se vladne figure ne kregajo s tistimi, ki vladajo množice. Zato je kapital združil Korošca in Vu-kičeviča. A ni izvršil te združitve šele zdaj; sedanji moment jc smatral le Vukičevič za primeren, da to združitev objavi. Ali mislite, da bi bili klerikalci tiho, ko so na tako nesramno podel način izleteli iz vlade? Že takrat je bila »sedanja« združitev gotova, toda v diplomatske karte se i>i dobro vjemala, zato je ostala tajna. V »Majskem spisu 1927 smo čitali, zakaj je Korošec molčal na tako nesramno brco: »Odločilni voditelji že vedo zakaj, drugi klerikalci pa so se potolažili zato, ker so potolaženi voditelji.« Pri klerikalcih namreč odločuje o vsem voditelj, zato tudi samo on ve, po kaj gre v Sofijo, zakaj dobi brco iz vlade in zakaj dobi zopet brco v vlado. Zanj vse to niso bere, te brce so samo opravičba pred volilci, ki slepo zaupajo svojemu voditelju. Ko se volilci naveličajo dajati klerikalcem večino, postane iz klerikalnih obljub meso, klerikalci gredo v vlado. Kar tam naredijo na škodo volilcev, tega so krive »prejšnje« vlade ali pa »tihotapski« tovariši v ministrstvu, če slepe ovčice s tem izgovorom niso zadovoljne, zletijo klerikalci iz vlade in ovčice so potolažene, ko vidijo »brco«. Pri volilnem boju je opoziciji lažje nego vladni stranki, zato gredo klerikalci v ta boj kot opozicija. To pa za uboge ovčice zopet ni posebno vabljivo, ker se od brc ne da živeti. Zato smo dobili zdaj na Slovenskem nekaj, česar še nikdar nikjer ni bilo, namreč vladno opozicijo. Opozicija, ki strelja proti vladi, ker tako grdo ravna z blagorodnimi gospodi volilci, ki pa sočasno s to vlado pak-tira, ustanavlja novo vladno stranko in obljublja vo-lilcem, da bo takoj po volitvah tudi ona vstopila v to obstreljevano vlado. ______ Za tedensko dvakratno izdajo »Napreja«. Že od julija je poslalo po 10 Din do 8. julija 64 naročnikov, ta teden zopet 5 naročnikov, skupaj dozdaj 69 naročnikov. Ker julija nismo začeli z dvakratno izdajo, bodo veljala ta predplačila za avgust. Ker se nekateri čudijo, zakaj ne začnemo z dvakratno izdajo takoj, češ, da itak vemo zanje kot za redne plačnike, odgovarjamo, da je brez predplačila nemogoče to izvršiti. Tudi v normalnih časih bt bilo to težko, stranka ima pa zdaj na obramb- nem skladu že nad 16 tisoč Din deficita. Listi se pri proletariatu izdajajo z denarjem, ne z obljubami. Tudi kongresov sklep je tak, da se štejejo samo predplačniki, zato naj vsak svojo željo po 2 kratni izdaji izrazi s tem, da pošlje 10 Din. Pletilni stroji najnovejšega patenta »Ideal«, nemškega izdelka, so edina in najugodnejša prilika za trajni in dober zaslužek. — Pouk in pojasnila daje: Franc Kos, Ljubljana, Židovska ulica štev. 5. Slovenske šole bodo baje dobili koroški Slovenci. Nacionalni šovinizem obmejnega nemštva, mojstra v in-trigantstvu, pa že poskrbi za to, da z levico lahko vzame, kar z desnico daje. Sliši se prav lepo! Slovenska manjšina se bo ugotavljala po narodnem katastru. Vpisanci, ki se prijavljajo prestovoljno, bodo združeni v kulturne občine in krajevne šolske svete. Vrhovni samoupravni organ teh občin bo slovenski narodni svet. To je v bistvu oni znani Rennerjev načrt kulturnih avtonomij, ki je bil od znanstvene kritike spoznan kot nevzdržen, ter praktično naizvedljiv. Praktično gre namreč za to, kako gospodarsko slabotne in preplašene, kompaktno naseljene koroške Slovence zavarovati pred nasilji tako, da bodo v resnici mogli in upali nastopati kot Slovenci, To se da vsaj deloma doseči le s teritorialno, politično in gospodarsko samoupravo, ki bi obsegala južni del Koroške, ne pa samo s personalno, kulturno. Žika je samo ena. Zaradi izredno dobrega okusa ima vedno več prijateljev. Ni čudno, če se pojavljajo tudi ponaredbe. Pri nakupu pazite zato na ime »Žika«. Priljubljenost »Napreja« pri kapitalističnih listih kaže ta-le lepa »pomota«: »Narodni Dnevnik« je polemiziral z »Delavsko politiko« radi tako zvanega naprednega bloka. 2. julija je odgovoril »Del. Politiki« z nekaterimi stavki iz članka »Enotna fronta«, ki je bil objavljen v »Napreju« 25. junija t. 1. Tiste stavke je »Narodni Dnevnik« pravilno prepisal, pravi pa, da jih je vzel iz »Rdečega prapora«. Ljubša mu je očitno še tako nerodna pomota, kakor imenovati »Naprej« — bi morda kdo mislil, v resnici pa taka pomota ni mogoča, temveč je sistem. V opomin volilcem. 11. septembra t. 1. bodo zopet enkrat volitve v narodno skupščino. Naše volilno časopisje (orjunaško: »Jutro«, »Slov. Narod«, »Domovina« itd. in klerikalno: »Slovenec«, »Pravica«, »Domoljub« in zopet itd.) zdaj za volilno agitacijo drug drugemu očitajo grehe, ki sta jih’ pa zagrešili obe stranki celokupnemu delavnemu ljudstvu. Demagogija obeh teh strank presega že vse meje. Uredniki teh listov kar po naročilu valijo krivdo drug na drugega. Nobeden pa ne vidi propasti vseh delavnih slojev. Obrtnik nima zaslužka, ker nima dela. Zaslužki delavcev in uradnikov so tako pičli, da zadostujejo ko-' maj za skromno prehrano. Na druge potrebščine niti misliti ne more. V svoji nevednosti živi večina delavnega ljudstva pod takim strašnim pritiskom izkoriščevalskih delodajalcev, da slepo in pokorno hodi v vrstah podjetnikov, namesto da bi v obrambo svoje eksistence stopala pogumno v vrstah tistih, ki se zavedajo, da si služijo svoj kruh z delom in ki tudi vedo, da je njih delo več vredno nego je plačano, da pa bo tako ostalo, dokler se delavstvo ne bo organiziralo za boj proti kapitalistični družbi ne pa hodilo zaradi praznih obljub v isti vrsti s podjetniki. Ker je tako, bodo zdaj stalno letele vabljive obljube iz prižnic, spovednic, iz bank itd. Nevedni bodo zopet pozabili, da ostanejo obljube tudi po volitvah samo obljube. Le tisti, ki se zanimajo za skupne koristi delavskega razreda, ki mislijo s svojimi možgani in gledajo s svojimi očmi, le tisti bodo vedeli, da bodo predstavniki kapitalizma vsepovsod in dosledno izkoriščali delavno ljudstvo do skrajnosti, na korist kapi-tala.SLS in SDS sta obe tisti, ki sta okradli železničarje in druge nameščence koalicijskega prava. Slovensko industrijo uničujeta obe enako, obe v prid beograjskemu centralizmu in mednarodnemu kapitalu. SLS in SDS, obe s takim delom povzročata čim dalje večjo brezposelnost. Davki, ki tlačijo delavni sloj so nam naprtile vladne stranke in z njimi SLS in SDS. Zato je skrajni čas, da delavstvo stopi v boj proti predstavnikom kapitala in sc ne vdaja več farizejskim obljubam. Izvolimo si take poslance, ki so s svojim dosedanjim delom, čeprav še niso bili poslanci, pokazali, da znajo braniti delavske interese na vseh poljih. Na limanice, ki nam jih nastavljata SLS in SDS direktno ali potom svojih podrepnikov v raznih oblikah, zavedni delavci — ročni in duševni — ne pojdemo! Rc. Med ženskami. Ženske so silne v debati, če bi imele širše obzorje, da bi se ne pričkale preveč za vsakdanje malenkosti, bi ženska jezičnost ne imela tako slabega pomena. Seveda bi z razširjenjem obzorja odpadel tudi velik kos čustvenosti, strastnosti. Dve materi se pričkata. Strast je dosegla že vrhunec, tako da se ena spozabi in očita drugi: »Bog vas je kaznoval, da vam je sina vzel!« Marsikatero mater bi tak nesramen izbruh popolnoma razorožil. A bila je vojna in skoro vsi sinovi so bili v nevarnosti, da jih »Bog vzame«. Napadena mati je odgovorila: »Če jc Bog mene kaznoval s tem, da mi je sina vzel. bo vas kaznoval s tem, da bo vašega nazaj poslal!« Ta jc bil namreč slabo vzgojen, mati ga je preveč »ljubila«. Bil je edinec in dobil je od nje vse, česarkoli si je poželel. Ko taki otroci dorastejo, niso v nadlego sanio materi, ampak vsej človeški družbi. Strašno preroštvo se je izpolnilo, prišel je iz vojne zdrav. Obrambni sklad. Zadnji izkaz dne 9 julija 1927 Franc Janša » 4,— Albin Smolnikar » 3,— Nabiralna pola št. 130 Anton Hauptman » 2.— Din 4.476.90 Mara Hafnerjeva » 2.— Matija Jelen » 3,— nabirala s. M. Ovsenkova v Martin Tanc y> 2.— Marija Vovkova » 10,— Valentin Ravnikar » 4,— Trbovljah: Andrej Vidmar » 2.— Nahirnlna nnla it 41: Nabiralna pola št. nabiral s. L. Oblak na Marko Kusterle 2,— Ignac Sikovec » 1.— nabirala s. Roza Thalerjeva no T o \ r /■* r »i! L' 11 • 4u: Jesenicah, Luka Kejžar Franc Lončar » » 4.— 5,— M. Ovsenkova Rozalija Habjanova » » 4,— 3,— Jože Doberšek Jože Zilnik » » 1.— 1.— JIU JUVU1I11IUI, L. Oblak » 10,— Josip Moretti » 6.— Angela Koroščeva » 2. Filip Hrastnik », 3.— Javornik 40 » 20,— Franc Sovšek » 2,— Nabiralna pola št. 37 Rezi Habjanova » 2, Anton Veligošek » 2.— Javornik 102 ». 5,— Zbirka kraj. org. JSDS in Rudolf Komlanc » 2, Franc Krajšek » 2. Kari Kobier » 5,— KDZ na Jesenicah: nabral s. Anton Ihaler na Jožef Mlinar š!— Franc Božič » 2,—' Rozalija Thalerjeva » 5.— Josip Moretti » 10,— Javorniku: Franc Mlinar » 2. Ivan Podbregar » 4.— Andrej Rahne » 2 Oblak » 3,— Ant. Thaler » 10,— Neimenovana » L— Franc Juvan » 4.— Jernej Korbar » 5.— Matevž Ferčej » 2.50 Feliks Iskra » 10,— Kristina Rinaldova » 4,— Josip Razpotnik » 5.— Slamnik, » 2.— Sivec » 2,— Ivan Markizeti )> 10.— Neža Sančeva » 1,— Urbančič » 2.— Janez Eržen » 5.— Albin Tancar » 2,— Gregor Žagar Neimenovan 5.— Alojzij Lukančič » 2.50 Jože Borišek » 2.— Terezija Simičeva » 5,— Simon Maletič » 2.— 4. Kati Kuraskova » 1.— Ivan Breznikar » 2. Neimenovana, » 2,— Anton Žnidar 4,— Šetinc » 5.— Ivan Klopčič » 2.— Anton Medija » 5.— Joško Stražišar » 10,— Nabiralna pola št. 67 Avgust Kuhenberg » 5.— Franc Ceglar » 2.— Janez Jereb » 2,— Ivan Markizetti » 4.50 nabiral s. Franc Reberšak v Libojah: Jože Železnik » 2.— Kozamernik » L— Franc Janša » 10.— Nabiralna pola št. 120 Alojz Ocvirk » 2.— Franc Iskra » 2,— Ivan Štravs » 0.50 nabiral s. Jože Vidersier v Alojz Vertnik » 2.— Janez Iskra » 5,— Ivan Jenko Nabiralna pola št. » 1.50 Fr. Reberšak » 5,— Trbovljah: Franc Sivček J. Prašnikar v Ljubljani » 3.— Neimenovan 32 Neimenovan 35 » 2,— Ivan Dosedla Marija Vočkova » 5,— 2.- Franc Kranjc, Mislinje » 10.— » 4 — OO. » 5.— » Skupaj Anica Thalerjeva » 2,— Anton Žnidar » 5.— Angela Petrovičeva » 2. Anton Hladnik J> 2,— Din 4.850.40 Janko Šoberle » 4,— Neimenovan št. 3 » 3.— Franc Dosedla V 3 — Alartin Kralj » 2,— Franc Kobljar » 3.— Ivan Kragel » 3 — Anton Marinc >> 5,— Franc Bukove » 2,— Dopisi. Zagorje ob Savi. V soboto dne 9. julija 1.1. ob 16. uri je bila v občinski dvorani volitev župana in svetovalcev. Za župana je bil izvoljen s. Martin Repovž, za podžupana pa naš sodr. Jože Srebot. Tudi svetovalci so vsi izvoljeni iz združene del. km. liste. Demokrati, klerikalci in tudi socialpatrioti so oddali prazne glasovnice, pa zaradi tega se ne bom spuščal v podrobnosti. Sicer je zelo zanilivo, kako agitirajo v Kristanovi Politiki za enotno fronto za 11. september, v Zagorju pa so bili socialpatrioti solidarni z meščanskimi strankami in so oddali prazne glasovnice, da ne bo zamere pri kapitalu. Tu se vidi, da je bil zadnji dopis iz Zagorja v »Napreju« zelo na mestu. Naj še omenim, da dopis v »Slovencu« iz Zagorja z dne 10. julija št. 152 ni na mestu, ker niso bili izvoljeni samo levičarji, pač pa tudi socialisti obeh struj, (seveda ne taki, ki pravijo, da se mora najprej konsolidirati kapital, potem šele proletariat). Ako pa bo zaradi hujskanja vse eno zapuščen občinski odbor, potem je očitna laž, da smo pred zakonom vsi enaki. Zato proletarci, ne klonite glav, naš odgovor naj bo tak, da bo pri prihodnjih volitvah še veliko večje število krogljic. — Naj se še dotaknem dopisa iz Zagorja, ki je izšel v »Enotnosti« dne 8. julija t. 1. V dotičnem dopisu so zadnje štiri vrstice meni posvečene, podpisan je »Ki-vešlob«. Ta »kivešlob« hoče namreč dokazati nekaj za črno, kar vsak vidi da je belo. Ne mislim se spuščati na tem mestu dalje v debato, ker sem prepričan, da, ako bi navedel obdolžitve napram raznim »kivešlobom«, bi proletarski združitvi škodovalo. Da se pa ne bo dalje slepomišilo v delavskih vrstah, zahtevam odločno, kar že štiri leta zahtevam, namreč širši sestanek, ki se pa še do danes ni izvršil (ne vem iz kakšnega vzroka!), čeprav so mi ga obljubili. Ali se mar bojite ga sklicati, pozivam vas, skličite sestanek, ako veste, da sem kaj zakrivil. Zahtevam, da se povabi na sestanek 70 do 80 najboljših sodrugov, izrecno tu poudarjam sodrugov, ne agentov, zahtevam, da bom navzoč pri sestavljanju vabil. Povabljen naj bo od levičarjev tudi inž. Gustinčič, dr. Lemež, Hlebec in Klopčič, od socialdemokratov pa 15. julija — 2400 izvodov. ss. Bernot in Klemenčič. Na tem sestanku nam bo omogočeno, da se od bliže ogledamo, tam mi bo lahko »Kivešlob« dokazal, da sem judež. Ne pa kakor pred dobrimi 4 leti, ko je bil tajno sklican sestanek meni za hrbtom, in najboljše je bilo še to, da je bil onega tajnega sestanka sklicatelj agent-provokator. Sicer žalostno, ali resnično. Kapital je za takrat igro dobil. Valentin Mlakar II. Sv. Lovrenc na Poh. Umrl je dne 10. t. m. naš dragi stari sodrug Ivan Kopp po dolgi mučni bolezni. Kako je bil rajni povsod priljubljen, je pričal mnogoštevilen pogreb. Od dolgoletnega odbornika Kons. društva se je poslovil zadr. Petejan naglašajoč, da on in njegovo delo ne bo pozabljeno, Slava mu! Isti dan smo spremili k zadnjemu počitku 9 mesečno hčerkico sodru-ga Vezjaka. Obema prizadetima obiteljema naše globoko sožalje. — Odbor krajevne organizacije JSDS in KDZ. Poravnajte naročnino! Iz stranke. Nove strankine izkaznice so gotove. Vsaka organizacija jih bo prejela toliko, kolikor bo poslala dinarjev. Za člane strokovnih sekcij bo izgotavljalo legitimacije tajništvo samo, zato pošiljajte pristopne izjave njemu. Vse krajevne organizacije JSDS in KDZ in zaupnike prosimo, naj čimprej naznanijo čuvarje skrinjic in njih namestnike za vsa volišča v okraju. Skrbite zlasti za kraje, kjer ni organizacij. Čuvar skrinjice je lahko vsak državljan, ki ima volilno pravico. Sporočite nam ime in točen naslov, kakor je vpisan v volilni imenik. Položnico ček. rač. KDZ št. 14.398 prilagamo današnji številki za vse naročnike »Napreja« in »Ljudskega glasu«. Prosimo vse, ki so v zaostanku, naj pošljejo naročnino za 3. četrtletje takoj. Jfelor pa že ima plačano naročnino, naj položnico spravi za drugič, ali pa naj jo odda znancu, ki ga pridobi za naročnika ali pa za zbiralca obrambnega sklada. Občinski odbor občine Črna pri Prevaljah naznanja tem potom pretresljivo vest, da je preminul vsled nepričakovane nenadne smrti naš vseljubljeni gosp. župan ANDREJ BRUMEN v 32. letu svoje starosti. Kot vesten in marljiv zastopnik občine ostane vsem občanom v trajnem spominu, njegovi družini pa izreka celokupni občinski odbor svoje globoko sožalje. Črna, dne 5. julija 1927. | Tri ko-perilo = ■ za moike, žene In otroke, volna S 2 v raznih barvah, rokavice, noga- JJ| M vice, dokolenice, nahrbtniki za ■ ■ Solarje In lovce, deinlkl, kloti, S 2 Sifoni, žepni robci, palice, vilice, JJJ * noti, Škarje, potrebSilne za Sl- ■ m vlije, krojale, Čevljarje, brivce m edino le pri tvrdki Z s Josip Peteline,: Ljubljana, S blizu PreSernovesa spomenika J' ob vodi. 5 Najnižje cene! tla veliko in malo. £ «1111111111111111111111» Razširjajte »Naprej" in darujte za Tiskovni sklad! ♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Tvornica dežnikov in solnčnikov L. MIKU Š, Ljubljana, Mestni trg 15 priporoča svojo bogato zalogo dežnikov v kakršnikoli velikosti po najnižji ceni. Ustanovljeno leta 183 9. Prodaja oblačilno blago po znižanih cenah Mako družba z o. z. Ljubljana, Dunajska cesta štev. 39. Zraven Jugo-Auto. NOVA manufahfurna in modno trgovina „Pri 6olobu“ Celje, Nurodnl Dom. Vam nudi svojo bogato zalogo tu- in inozemskega blaga po konkurenčnih cenah. Fabriško platno od Din 6.50 naprej. Belo platno od Din 8.— naprej. Platno za rjuhe od Din ?5.— naprej. Oksfort za srajce od Din 10.— naprej. Blago za moške obleke od Din 60.— naprej. Druk od Din 10.— naprej. Močna hlačevina dvojna širina Din 30.—. Ševijot v raznih barvah dvojna širina cd Din 35.— naprej. Volneno blago v vseh barvah dvojna širina od Din 48.— naprej. Močne ženske nogavice od Din 15.— naprej. Močne moške nogavice od Din 9.50 naprej. Srajce za moške od Din 31.— naprej. Spodnje hlače od Din 20.— naprej. Pavolnasti krepi za ženske obleke od Din 12.— naprej. — Velika izbira svilenih robcev, nogavic, naglavnih robcev, brisač, odej, potrebščine za šivilje in krojače. Lastna izdelava delavskega perila. Stranke iz dežele in delavci dobijo poseben popust. Stranke pa, ki trgovine osebno obiskati ne morejo, se jim na željo -pošljejo vzorci. Moderno knjižnica 3 zvezki so izšli in tvorijo skupaj eno knjigo. Cena knjige 12 Din. Dobiva in naroča se v tiskarni ..SLOVENIDA” v Ljubljani, Wolfova ul. 1 Cena posameznemu zuEzhu Din V a UČITELJSKA TISKARNA Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6, reg. zadr. z om. zav. Tiskovine za šole, županstva In urade, najmodernejše plakate in vabila za veselice, letne zaključke. Najmodernejša uredba za tiskanje časopisov, knjig, brošur itd. Stereotipija. Litografija. Izdajateljica in odgovorna urednica: IZA PRIJATELJEVA (v imenu Izvr. odbora JSDS in KDZ). — Za tiskarno »Slovenijat: Alojzij Hoiier v Ljubljani.