V samotnem gozdu.
Zložil Anton  Medved.
V samotnem gozdu križ stoji, pred križem deklica kleči, otira bleda si oči.
Nad njo skakljaje poje ptič: „Tolažil bi te rad, deklic, a nič ne znam in nimam nič.
Samo to znam, samo to znaj, da sta bila od vekomaj soseda si pekel in raj.
Morda po letih kakor ti pred križem nekdo zaihti: Zakaj je več na svetu ni?" .
(  ^JJxJ^^pyym    )
Prstan.
Zložil I. Mohorov.
Mejnik dveh dob — rož in jeseni, ljubezni zvest simbol blestiš, dve duši v eno pretopiš v sladkosti in bridkosti eni.
Jungit amantes.
Picinelli.
In zdaj se trs mi vinski zdiš, ki sad stoter in sladek nosi, zdaj zopet, ki tolažbe prosi, na plečih trudnih težek križ .
f   ooxoo«mLomcooxo  J
Nedeljsko popoldne.
Zložil Vekoslav Remec.
Cez griče hitijo škrlatni oblaki,
v daljavi umolknil je grom
in v solnce večerno ves bel, zadovoljen
kot prej zre pokojni moj dom.
Tam doli veselo iskri in smehlja se prelepa mi brajdica — tako se smehlja, ko si deva krog vrata koralde nevestica . . .
S pšenico po njivi igra se, šepeče večernega vetrca dih, pod klasjem brezslišno hite prepelice po mokrih razorih.
In jaz? ... Jaz pipo kadim in gledam — zdim grof se vrhu gradu, ko zrem izpred hiše, kak lepo vse kaže kot nikdar še, hvala Bogu.
1
Vrnitev in ločitev.
Zložil Anton Medved.
Praznih rok, izkušenj polen, trudnih nog, na duši bolen v mesto sem se vrnil sam. V tujih rokah dom očetni, sestre, bratje mladoletni razkropljeni bogvekam.
Nisem tujcem se pripognil, plaho sem se doma ognil, roso sem otrl očem, šepnil nekaj za ločitev, ali je bila molitev, ali kletev, sam ne vem.
(-M-)