322    .loka Žigon: Odmev globin. — Ivan Albreht: Od Celovca do Beljaka.
Joka Žigon:
Odmev globin.
In če vživanje ni, kaj je življenje? Mar naj zaklenem se vse svoje dni v temnico črno, kamor solnca ni, in naj zatrem vse čisto hrepenenje,
noči prečutih težko koprnenje,
po njej, ljubezni mojih mladih dni?
Mar duša naj sedaj vse zataji,
kar v črnih dneh bilo ji je vstajenje?
Ah ne, ah ne, potem bi bil samo kot senca, ki ji manjka nje telo ... Ce eno ni ne drugo — kaj ostane?
Odmev globin:   ... ti prah, od dvomov strt, le srečo iščeš — misli: ni-li smrt sedaj in ti življenje šele vstane?
Ivan Albreht:
Od Celovca do Beljaka.
Celovca do Beljaka, v Mežiški dolini, med Ziljani, med Rožani je Marija v bolečini.
Zbegana je njena deca, plaha čreda brez vodnika, vsenavzkriž je sama žalost in oholi meč krvnika.
Kaj je z zemljo zdaj slovensko?! Gospa Sveta, Gospa Sveta, hrami tvoji, zibel naša i v tujo besnost je ukleta !
--------->.,—l_i
,-¦¦.•¦