Zmago Švajger: Jesenski motiv Megla, okoli poldneva malo sonca, v gričih Slovenskih goric pesem klopotcev, proti večeru pa zopet megla... Kmetje pospravljajo letino, premeščeni učitelji so se javili na novih službenih mestih, vse šole, razen mestnih, imajo premalo učnih moči in preveč dece. Časopisi se ukvarjajo z mirom, učitelji pa z učnimi načrti! Takšne so priljubljene slike skoro vsake naše jeseni. Kdo bi jih ne bil vesel v teh meglenih dneh? Na svoj način nekako razvajajo človeka. Nič ti ni treba misliti, nič ugibati in dvomiti, vse teče tako lepo iz leta v leto. Dremavica odganja misel, jasnina je sovražnik sreče ... Megla, barvilo naših dni, se nenehno ponuja življenju. Bilo je v dneh, ko sili v Ijudi upanje; nekaterim se celo smehlja sreča, večini pa sije le sonce v težke dni. Med njimi tudi njej — učiteljici Majnici. Vsa mlada je prišla v Dolino. Mlada in polna nad in ljubezni do dece, do vasi. Niti leta brezposelncsti ji niso mogla vzeti vedrine. Nosila je obraz, kot ga nosimo mi vsi, Ro prihajamo ... S plahim srcem je pridružila svoj korak med romarje k hramom vaške prosvete, med hrame rastočih src in trpke sreče. Našla je svoj drugi dom: dopoldne v^eliko učilnico polno radovedne dece, popoldne sobica brez sonca, in vaška pot med kočami v Dolini, kjer je srečala človeka. »Tovariš sem,« se je smehljaje predstavil. »Ne čudi se, mladost ie srečala mladost. Poznam te: pravijo ti Majnica!« »Tovariš si, in mladost nosiš po naših poteh?« »Mladost nosim, polna je ljubezni.« »Potem si srečen?« »Če mi boš pomagala nositi oboje: mladost in Ijubezen« »Bom, pojdiva!« Griči za vasjo so prejeli vase življenje tihe sreče. Vas je postajala lepša, dih šolske dece je bil vse bližji in toplejši... Poletje. Slovo — počitnice — premestitve. V jeseni je pričela Majnica pot k drugi postaji izmed petintridesetih, kot je zapisano v postavah pravice in ljubezni do učiteljevega življenja. Presenečenja. Šola prazna. Upravitelja in tovarišico so premestili. Na večer pred dnem. ko se odpro deci vrata v novo šolsko življenje, se je vrnil premešečni upravitelj, da ji izroči posle. Zjutraj ob zori je bila že sama: upraviteljica in učiteljica. Dve sto otrok bo živelo od njene besede. Štirim panjem šolske dece bo morala biti matica. Čudovito! Čebelice, katere prišteva človeški um med živali, bi si nikoli tako ne uredile življenja. Le človek in njegova vsemogočna postava to zmore! Vas je strmela in se čudila. Čez nekaj dni se je odpravil v mesto sam župan in se bridko pritožil: »Gospodje, niti v času vojne ni bilo tako v Dolini!« Nekdo mu je prikimal. Življenju človeka z zemlje se je kruto režala postava. Prevelik je prepad med obema... Človek zemlje se je vračal v vas. Spotoma je stopil k učiteljici. »Gospodična, ostali bomo sami. Nič se ne bojte! Dosti nas je v vasi.« Minevali so dnevi. Z dnevi je rasla edino utrujenost. Celodnevni pouk. Vsak dan trCanje duše v dveh razredih. Vživi se v vas in pojdi med ljudi. Učitelj mora med narod! Samo kako? Čim je zapustila mladina šolsko dvorišče, so jo čakali dopisi. Prijela je prvi rdeči list: Opomin. Zadeva: Štajerske kokoši na šolskih dvoriščih; poročilo. Pripomba: Z obratno pošto! Sonce je last liudi z zemlje na vasi. Tvoje so samo stene učilnice in upraviteljskega sta- novanja, v katerega se je preselila s pisarno vred. Iskala je odgovor. Dobro je vedela, da na šolskem dvorišču ni razen nje in stare mačke, ki ji dela največkrat družbo, nobenega živega bitja. Misel na kokoši je bila ob mleku, kruhu, krompirju in zelenjavi s šolskega vrta pač daleč. Sedaj pa poročilo o štajerskih kokoših. Napisala ga je. Napila se je mleka in legla v posteljo. Ob zglavju je imela hlebček kruha. Počasi je odščipavala koščck za koščkom in ga žvečila v mrak. Mir, rdeči list, štajerske kokoši, utrujenost in hrepenenje po človeku, ki ga je čakala, so ji zaprli oči. Zjutraj se je ponovilo znova. Dopoldne pouk z večjimi šolarji, popoldne pa z najmanjšimi. Po pouku pa zopet pošta. Nakazilo za drugo tromesečje. Okoli pet tisočakov denarja! Kaj bi le z njim. Vsa otrpla od strahu, da je morala postati gospodarica vsote, ki je bila za njene prilike dosti prevelika, je iskala poti k pomoči. Toda kam? Na sosednji šoli čez dolino v gričih je bival on, ki je pravil, da nosi ljubezen in mladost. Oboje je mogoče izgubil. Potrkala bom na tovarištvo. Krenila je na pot. Uro in pol hoda do cilja. Nekaj navodil in čudnih pogledov tovariša in fraze prijaznosti. Njega, človeka, ki je nosil s seboj mladost, ni videla. Vrnila se je. Tovarišu je napisala pismp. »Sama sem, pridi, samo kot človek pridi! Potrebna sem pomoči. Vsega okoli sebe se bojim. — Prinesi s seboj svojo violino, o kateri si mi toliko lepega pravil. V tišino mi boš zaigral pesem — verjemi, nikoli več ti ne bo tako pela violina.« Ob so-ncu, ki je razganjalo jutranjo meglo, je ujela otroka. Dala mu je kruha in dinar. Otrok je začudeno filedal. Počasi mu je povedala, da bo nesel na sosednjo šolo pismo. Otrok je ubogal. V žepu je nesel list. V roki je tiščal dinar. Ob pozni maši se je vrnil. Odgovor: »Pridem, preden bo zvonilo Ave.« Učiteljica se je nasmehnila. »Mali, na še kruha!« Tedaj se je nasmehnil otrok. S šole se je odtrgal mrak. Sreča dveh je splavala v nedeljsko jutro ... Šla je med ljudi. Poiskala je šolske može. Županu je povedala, da je dobila denar, pa se boji. Vsem se je smehljala. Vaščani so se čudili: »Hrabra je naša gospodična!« Po maši je življenje spet zamrlo. Priprava kosila, pisarna z odloki in čakanje na šolskem vrtu. Dan se je nagibal k noči. Slonela je ob ograji, gledala je življenje, ki je teklo mimo nje po cesti. Z line je zapelo Ava — človeka ni! Odšla je v sobo. Mogoče bo le prišel? Noč. Nihče ne pride. Vzela je knjigo: »Os življenja«. Črke so mrtve. Danes si je želela pesmi. Zunaj je zašklepetal vetrie s starimi ckni. Spomnila se je, da je pozabila zaklenitl šolo. Pa naj bo odprta. Mcioče bo le kdo prišel! Tišina. V zvoniku je odbila enajsta. Glava ji je počasi zlezla na mizo. V polsnu je skrila pod papir tisočake Nad seboj začuje v razredu stopinje. V trenutku zaklene sobna vrata. Posluša. »Varna sem, maček lovi miši.« Prebujena je. Kliče jo v noč. V sobi jo duši. Ne, ne! Saj bo zopet dan. S šolske omare ii sumliivo mežika stekleničica lizola. Ne, nikoli! Kričala bi. vsem bi pnvedala zgodbo o tovarišu - človeku in o postavi ki se reži pravici. Molčala je in legla. Jutri bo ^onet dan. Dopcldne bo sto radovedn'b r>č^ 2]eda!o nien obraz, popoldne bo sto malih ročic posnemalo njene kretnje. Družba ie našla po-t-ivo, nostava ie zopet zajela človeka... Zakaj bi si ne bili Ijudje podobni! .Tesen. Megla sili v naša življenja. Človek zemlje na vnsi opazuic to igro. Vedno jasneje se zaveda: hoditi bo moral svojo pot!