NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

DS

0  108  915  2

IISS a

,1

Ponovilo f J f3

otrebnih naukov

za

nedeljske šole na kmetih.

Drugi del s

Navod nabožnega življenja in lepega zaderžanja.—
Spisovanje listov.

Zvezano v platnenem herbtu velja 25 nkr.

\a Dnnaji 1863.

V c. k. založbi šolskih bukev.

108915

V očitnih šolah se smejo, ako c. k. deržavno
ministerstvo posebej ne dovoli, samo predpisane,
v kaki c. k. šolsko-knjižni založbi na svetlo dane
bukve rabiti. Tudi ne smejo dražje biti, kakor je na
pervem listu postavljeno.

' r U

3

N A V O D

pobožnega življenja in lepega zader-
žanja *).

L Od dolžnosti Boga ljubiti in častiti.

§. 1. Bogu se naj veča ljubezen in čast
spodobi.

1. Bog, naj popolneejše bitje sam v sebi
zapopadek vsega dobrega, on gola ljubezen, je
tudi vseh ljubezni vreden. Zato je perva in naj
veča zapoved ta: „Ljubi Gospoda, svojega
Boga, iz vsega svojega serca, iz vse
svoje duše, iz vse svoje misli, in iz
vse svoje moči."

Ljubiti smo dolžni svojega Boga tudi za to,
da mu nekoliko ljubezni povernemo , ker „nas
je“ poprej ljubil, kakor smo mi mogli njega

*) Namesto „zader£anje,“ „zaderžati se“ pravimo tudi v e-
denje, vesti se; obnašanje (obnaša), obnašati se.

1  *

4

ljubiti in ker vse dobro od njega imamo; zakaj
vsak dober dar je od zgorej, od Očeta luči. —
Da pa Boga ljubimo, moramo spolnovati njegove
zapovedi; zakaj: „to je ljubezen božja, da njegove
zapovedi spolnujemo," pravi sv. pismo; in Jezus
nam veli: „Vi ste moji prijatelji, ako storite, kar

v

vam jaz zapovedujem." — Cez vse pa ljubimo
svojega Boga, ako njega raji ko vse drugo imamo,
in iz ljubezni do njega raji vse zgubimo, tudi vse
preterpiino, kakor bi njega žalili ali njegove za¬
povedi prelomili, po besedah sv. Pavla, ki pravi:
„Ne življenje, ne smert, ne sedanje ne prihodnje
terpljenje, ne oblast, ne imenitnost, tudi nobena
druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni
božje, ktera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

2. Bogu se pa tudi kakor naj višemu Go¬
spodu naj veča čast spodobi; on je stvarnik vseh
stvari, kralj nebes in zemlje, Gospod in Oče vseh
reči; zato tudi sam pravi: „Sin časti očeta, in
hlapec svojega gospoda; ako sem tedaj jaz vaš
Oče, kje je moja čast? In ako sem jaz Gospod,
kje je strah pred menoj?" — Za tega del smo
dolžni Boga vselej in po vsi moči častiti, povsodi
le božje ne svoje časti iskati, pa tudi skerbeti, da
bodo vsi ljudje na zemlji Boga zmirom bolj spoznali
in častili, da se bode izpolnilo, kar nam Jezus
veli prositi: »Posvečeno bodi tvoje ime'! Pridi
k nam tvoje kraljestvo!"

5

§. 2. Kako Boga prav spoštujemo iu
častimo?

Ako hočeš Boga prav častiti, oberni vse
svoje življenje, vse svoje djanje in nehanje, žalost
in veselje Bogu v čast, po besedah sv. Pavla:
„ Ali jeste, ali pijete, ali kaj druzega delate, storite
vse Bogu v čast.“ Zato:

1. Zutrej, ko vstaneš, hitro povzdigni serce
in roke k svojemu stvarniku, zahvali ga za sladek
počitek, in prosi ga, naj te čez dan v svoji milosti
ohrani, ter mu obljubi, da ga hočeš le po njegovi
sv. volji njemu v čast oberniti.

2. Zvečer, preden se vležeš, ne pozabi sam
ali s svojo družino večerno molitev opraviti, zahva¬
liti Boga za vse dobrote, ki ti jih je pretekli dan
dodelil, daruj mu svoja storjena dela in prestano
terpljenje, prosi ga, da ti milostljivo odpusti, kar
si ga čez dan žalil, in izroči se za prihodnjo noč
varstvu njegove svete previdnosti. Saj je tudi
Jezus molil zvečer v noč k svojemu nebeškemu
Očetu.

3. Kakor je Jezus tudi  ti moli pred jedjo in
po jedi, prosi ga, da ti blagodari svoje dari, ki
ti jih dobrotljivo daje zavživati, in zahvali ga, da
te nahrani. Varuj se pa tudi pri jedi kaj govoriti,

6

kar bi utegnilo Boga ali bližnjega žaliti, in misli,
da si gost pri Gospodovi mizi, kjer se ne smeš
nespodobno vesti.

4. Kadar kaj delaš, imaj roke pri delu, serce
pa pri Bogu. Ako so dela tvojega stana težavna,
ne jezi se in ne kolni, temuč poterpežljivo spolnuj
svoje dolžnosti, ker je božja volja, da v potu
svojega obraza jemo svoj kruh, in v duhu pokore
težave voljno prenašamo.

5. Ako te žalost in terpljenje obide, ne toži
čez božjo previdnost, ki ti le dobro hoče; moli
v svoji bridkosti z Jezusom rekoč: „Oče moj! ako
je mogoče, naj gre od mene ta kelih; pa vendar
ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ Nikoli se
terpljenja ne brani, ktero ti k izveličanju pomaga,
te hudega obvaruje in greha očisti.

6. Ako se veseliš, bodi v Gospodu vesel;
tvoje veselje naj bode vselej pošteno, nikoli pa
nespodobno ali grešno; zakaj kar očeta žali, ne
sme otroka veseliti. Zavživaj časno veselje le
zmerno, in od minljivega veselja povzdiguj svoje
serce k nebesom, kjer nas čaka druga radost,
ktera ne bo nikdar minila, in za ktero se imamo
tukaj pripravljati.

7 .  Kakor pri delih tako tudi v svojih mar-
nih skerbi za božjo čast. Bog ti je jezik dal, da bi
z njim Njega hvalil in častil; zato nikoli kaj
ne govori, kar bi Boga ali bližnjega žalilo, ali

7

koga pohujšalo. „Nesramnost in nečistost naj se
celo ne imenuje med vami," veli sv. Pavel. —
Bližnjega raznašati in poštenje mu jemati je gerdo
in greh; celo nepotrebnega kaj govoriti ni prav,
ker bo od vsake prazne besede pred Bogom
odgovor.

§. 3. Boga s svetimi rečmi' častimo.

Kdor hoče prav častiti, mora tudi vse, kar je
božjega in svetega v časti imeti.

1. Posvečuj vselej božje ime!  Nikoli ga
v jezi ali kletvi ali nepotrebno in brez pomislika
neizgovarjaj, temuč vselej s častjo; zakaj ono je
ime našega naj večega Gospoda. Ne delaj nečasti
božjemu imenu z nepotrebnimi ali celo krivimi
prisegami, zakaj »prekletva bo prišla nad hišo
tistega, kteri v mojem imenu po krivem prisega,"
pravi Gospod Bog.

2. Sveta vera in božja beseda naj ti bo sveta
reč; po nji tvoj Bog in Oče sam k tebi govori.
Dober otrok rad posluša dobrega očeta, naj tudi
tebe veseli' božjo besedo poslušati. „Kdor je iz
Boga, posluša božjo besedo," pa tudi svoje življenje
obrača po nji. Sveto vero zaničevati ali zatajevati
in božjo besedo zasmehovati, te Bog vari!

8

3. Spoštuj vedno sveto katoliško cerkev;
Jezus <jo je postavil tebi v izveličanje; njo poslušaj
in ubogaj. »Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo
kakor nevernik in očiten grešnik." Ljubi jo kakor
svojo mater, ker ona ljubeznjivo za te skerbi; kdor
cerkve za mater ne spozna, mu Bog oče ne bo.
Ne zaničuj služabnikov sv. cerkve: namestniki
Jezusovi so oni, in Jezus sam jim pravi: »Kdor vas
zaničuje, mene zaničuje."

4. Castiljiva naj ti bode božja veža; ona je
sveta hiša božja, v kteri prebiva sam Bog. Sveta
groza naj te obide, kadar v cerkev stopiš. Pa tudi
memo grede hišo božjo pozdravi, ter se odkri ali
prikloni in pokrižaj.

5. Boga samega častiš, kadar svetnike, njih
podobe in svetinje v časti imaš; zakaj oni so pri¬
jatelji božji, ki se pri Bogu v nebesih vesele in za
nas prosijo. Bog sam jih časti', ker jih je k nebeški
časti povzdignil, in jih tudi na tem svetu velikrat
s čudeži poveličuje. Vsaka nečast svetnikom, njih
podobam in ostankom storjena, tudi Bogu čast
jemlje.

§. 4. Boga časti, kdor sveto živi.

Bog je svet in le svetost ljubi, zato mora
tudi naše življenje, da bo Bogu dopadlo, sveto ali
pobožno biti, kakor nas Jezus opominja: »Bodite

9

popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popolnoma."
K pobožnemu življenju je potreba:

1. Da zvesto in pogosto moliš. Kdor rad ne
moli, pobožen ni. V molitvi človek Boga časti, ker
ga po nji za naj večega Gospoda in dobrotnika
svojega spozna. Ako se Bogu za prejete dobrote
v molitvi zahvaljuješ ali ga potrebnih dari prosiš,
s tem vselej božjo čast množiš, ker oznanuješ
vsegamogočnost in dobrotljivost previdnosti božje.
Ne zamudi torej molitve, kadar je pobožnemu
kristjanu v navadi moliti, posebno kadar k molitvi
zvoni; hitro se pokrižaj in moli brez vsega odloga,
naj ba na potu ali doma, na delu ali pri mizi. Kar
se odlaga, se rado pozabi. Moli pa tudi vselej iz
serca, ne samo z jezikom, da boš Boga častil ne
le z ustim, temuč tudi v sercu svojem.

v

2 .  Ce hočeš pobožen biti, moraš pridno in
zvesto službo božjo obiskovati, posebno ob nede¬
ljah in zapovedanih praznikih. Med opravilom ali
stoj ali kleči, kakor šega prinese, serce svoje pa
k Bogu povzdiguj in daruj, posebno pri sveti maši.
V rokah imej molek ali molitvine bukvice. Kdor
nima pri službi božji svetih reči v rokah, po navadi
tudi v sercu pobožnosti nima. Kdor pa celo za
službo božjo ne mara, ne more pobožen biti, in
Gospodu svojemu Bogu spodobno čast krati.

3. Pa ne le pri molitvi in službi božji, temuč
v vsem svojem življenju moraš pobožen biti, ako

10

hočeš Boga prav častiti. Tvoje življenje pa bo
sveto, ako boš vse, kar počneš, po božji volji
ravnal, dolžnosti svoje zvesto spolnoval, in vse kar
Bogu dopade, rad storil, ako te bo povsod Gospodov
strah spremljal, in se boš skerbno varoval vsega,
kar bi žalilo tvojega Očeta nebeškega.

Taka pobožnost bo prava častitev božja;
podobna tisti, ki jo je Jezus nam v izgled zapustil,
ki je vedno skerbel, voljo svojega Očeta spolno-
vati, in ga poveličevati, ter je bilo njegovo naj
veče veselje, se v molitvi ž njim pogovarjati, in v
hiši njegovi biti, dokler se ni k njemu povernil v
svojo nebeško čast.

II. Od človeka in človeškega rodu.

§. S. Keršanska dolžnost bližnjega
ljubiti.

1. Kakor Boga čez vse, — je keršanska
dolžnost tudi bližnjega ljubiti, kakor samega sebe.
Jezus veli: „Druga zapoved je pervi enaka:
Ljubi svoj ega bližnjega, kakor  samsebe. 11

2. Jezus sam to postavo lepo razlaga, re¬
koč: „Vse, karkoli hočete, da vam ljudje sto¬
re, tudi vi njim storite." Kar tedaj pametno
sebi želiš, tudi bližnjemu želi in stori; česar

11

se sam bojiš, varuj tudi bližnjega, in ga boš
keršansko ljubil.

3. Ljubiti bližnjega moramo zato, ker je
otrok božji, stvarjen po božji podobi, z drago
Jezusovo kervjo odkupljena ovčica, tempelj svetega
Duha in poklican vživati kedaj z nami večno
zveličanje. Ako se otroci prav ljubijo, jih je oče
vesel; tako tudi nas nebeški Oče, ako ljubimo
svojega bližnjega.

4. Pa tudi sovražnike svoje ljubiti, je ker-
šanska dolžnost, ker tudi sovražnik, če ravno
nas žali, vendar naš bližnji ostane, kakor Jezus
pravi: »Ljubite svoje sovražnike, dobro jim sto¬
rite, kteri vas žalijo, in molite za nje, kteri vas
preganjajo in obrekujejo; da bote otroci svojega
nebeškega Očeta, kteri da svojemu solncu sijati
na dobre in hudobne, in deževati na pravične in
krivične."

5. Posebno pa smo kristjani dolžni se med
seboj ljubiti, ker smo udje enega telesa, svete
keršanske cerkve, kterega glava je Jezus, ter
smo po Njem ne le bratje in sestre med seboj,
temuč je tudi Jezus naš brat, in ker vse, kar
se bližnjemu stori, Jezus tako obrajta, kakor bi
se Njemu storilo, ki pravi: „Kar ste storili
kteremu mojih naj manjših bratov, ste meni
storili."

12

•§. 6. Keršanska dolžnost samega sebe
spoštovati.

1. Velika, človek! je tvoja vrednost, ako
pomisliš, da si otrok in podoba živega svetega
Boga, naj imenitnejša stvar na zemlji, po Jezusu
Kristusu drago odkupljen in poklican k večnemu
zveličanju.

2. Zato je tvoja velika dolžnost, da sebe
po svoji vrednosti spoštuješ, kar se zgodi, ako
Boga stvarnika svojega častiš, od kterega izvira
vsa tvoja vrednost, kadar se daš pameti in sveti
veri voditi, in se ne ukljanjaš svojim strastim
in hudim nagonom, kadar tako živiš, da Jezusova
prelita kri nad teboj zgubljena ne bo, kadar
ne išeš samo posvetnega, temuč pri vseh svojih
delih skerbiš za nebesa, za ktera si stvarjen.

3. Ako tako sam sebe ne spoštuješ, delaš
nečast Bogu Očetu, kteri te je po svoji podobi
stvaril; Jezusu Kristusu, kteri te je s svojo kervjo
odrešil; svetemu Duhu, kteri te je v čist tempelj
božji posvetil; svoji sv. cerkvi, ki si tako njen
nevreden ud, in ves človeški rod zasramuješ.

4. Posebno spoštovanje si dolžen, krist¬
jan! svoji duši, ktera od samega Boga izvira,
je neumerljiva, s kervjo Jezusa Kristusa rešena

13

in za večno življenje stvarjena. Spoštuješ jo pa,
ako pred vsem drugim božjega kraljestva išeš, in
s strahom in trepetom za zveličanje svoje skerbiš.
„Kaj namreč pomaga človeku, ako si ves svet
pridobi, svojo dušo pa pogubi ?“

S. Pa tudi svojemu telesu spodobne časti
ne jemlji, ker je ono tempelj sv. Duha, in . od-
menjeno enkrat k nebeški časti iz groba izbu-
jeno biti. Zato ohrani čisto svoje telo, da se
bo veselilo kedaj nebeškega spremenjenja;
skerbi za telesno zdravje s treznim življenjem,
in nikar si ne krati življenja z razuzdanostjo;
zakaj: „Ne veste, da je vaše telo tempelj sv.
Duha, kteri v vas prebiva, kterega ste od Bo¬
ga prejeli in da niste sami svoji," pravi sv.
Pavel.

•§. 7. Veljava človeškega življenja.

1. Ves čas človeškega življenja je le odlo¬
čen, da se pripravljamo za nebesa, za ktera nas je
Bog stvaril; zato moramo kratke dni, ki nam
jih Gospod deli, po njegovi božji volji v svoj
prid obračati, in Bogu z zvestim spolnovanjem
svojih dolžnost iz serca služiti; zakaj kmali bo
prišel čas, ko bo Gospod vsakemu djal: „Daj
odgovor od hiševanja svojega življenja."

14

2. Slabo obrača svoje življenje, kdor tako
živi, kakor bi mu bilo večno na svetu živeti, le
za bogastvo in posvetno veselje skerbi, zraven
pa smerti in večnosti pozabi. Tako je živel evan¬
geljski bogatin.

v

3. Se manj obrajta svoje življenje, kdor
ga trati s praznimi rečmi, ktere mu nobenega
prida za večnost ne prineso; zgubljen namreč
je vsaki dan, v kterem človek kaj dobrega ne
stori. Naj bolj pa greši, kdor si s hudobnim,
razujzdanim ravnanjem življenje krajša, ter dušo
in truplo mori,

§. 8. Človek v zvezi z ljudmi.

1. Vsi ljudje na zemlji so kakor družina
ene hiše, ktera ima enega očeta in hišnega go¬
spodarja, med seboj pa so si bratje in sestre:
— ali kakor udje enega trupla, ki imajo enega
poglavarja ter so enega duha, na tanko med seboj
sklenjeni.

2. Kakor pa vsak otrok v hiši ima svojo
delo, in vsak ud telesa svoj opravek, ter so vsi
eden drugemu na pomoč, tako je Bog po svoji
modrosti mnogoterih stanov med ljudmi vpeljal,
kterih vsak svoje dolžnosti ima, vsak pa tudi
drugim pomaga.

15

3, Nobenega stanu ne zaničuj, ker je vsak

od Boga; skerbi, da boš z vsakim, naj bo tvojega
ali drugega stanu, v lepi zložnosti živel. Ne žabi,
d* nisi sam na svetu, da moraš z ljudmi živeti
in vselej, prej ko kaj počneš, pomisli, ali bo
to drugim všeč, ali bi jih morda le žalilo ?
in uči se, s slabostimi svojega bližnjega poter-
peti, kakor sv. Pavel veli: „Eden drugega

butaro nosite, in tako bote dopolnili Kristusovo
postavo."

v

4. Se veči spoštovanje so si dolžni oni,
kteri so ali po rodu, ali po kterih drugih
dolžnostih v posebni zvezi, kakoršni so: otroci
in atami, bratje in sestre in drugi sorodniki,
gospodarji in posli, duhovska in deželska go¬
sposka, učeniki in učenci, sosedje, tovarši, pri¬
jatelje in znanci, kakor tudi prebivavci ene soseske,
ene dežele ali enega cesarstva. — Njih zadevajo
besede sv. Pavla: „Ako pa kdo za svoje in zlasti
za domače nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši
od nevernika."

§. 9. Keršanska ljubezen mati prave
edi nosti.

Ni je boljše in močnejše vezi, kakor je
keršanska ljubezen; ona rodi lepo zložnost in

16

edinost med vsemi ljudmi, ako le ravnajo pc
njenih znamnjih, kakor jih sv. Pavel popisuj«
rekoč: »Ljubezen je poterpežljiva, je dobrol-
Ijiva; ljubezen ni nevošljiva, ne ravna napčao
se ne napihuje; ni časti lakomna, ne iše svo¬
jega, se ne da razžaliti, ne misli hudega, se
ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse
preterpi, vse veruje, vse upa, vse prenese.
Ljubezen nikoli ne mine.“ Da se pa po ti
ljubezni z ljudmi obnašaš, nikoli kaj brez
pomislika ne govori ali ne delaj, vse po pameti
ravnaj, in prevdari, ali bi bilo spodobno, ali
nespodobno, modro ali abotno, kar meniš storiti.
Pri vsaki reči pomisli, ali je Bogu in ljudem
všeč, ali kaj koga ne draži; zakaj prava lju¬
bezen nikogar ne žali, in ako želi koga pobolj¬
šati, ga prosi, svari in uči z vsem poterpljenjem.

§. 10. Keršanske priljudnosti in lepega
zaderžanja velika vrednost.

1. Če hočeš pri ljudeh kaj veljati in ž njimi
mirno in zastopno živeti, moraš ž njimi pri¬
ljuden biti in vpričo njih se lepo vesti, to je,
v besedi in v djanju se tako obnašaj z lj"dnn,
da jim bo tvoje ravnanje prijetno in ljubo.

2 .  Da boš priljuden, ni ti potreba ljudem
prazno se priklanjati ali sladko prilizovati,

17

kakor hinavci in lizuni delajo; bodi le odkri-
toserčen, resnično ponižen, pohleven, postrežljiv
in ves ljubeznjiv. Prava keršanska priljudnost
se opira na keršansko ljubezen, po kteri človek
svojemu bližnjemu vse stori in želi, kar mu je
ljubo; žaliti ga se^pa skerbno varuje, kakor sv.
Pavel pravi: »Ljubezen bodi brez hinavšine,
sovražite hudo, deržite se dobrega. Z bratovsko
ljubeznijo se med seboj ljubite; s poštovanjem
hodite eden drugemu naproti."

3. Priljudno zaderžanje nas Bogu in ljudem
prijetne stori, nas same časti in nam dosti
prijateljev pridobi. Priljudnost nas mnogih nepri¬
jetnost varuje, ter nam in drugim dosti veselja
napravlja: ona je velikrat mati časne sreče, ker
priljudnega vsak rad ima in mu, kjer more, rad
k blagostanu pomaga. Priljudnost rodi mir in
edinost med ljudmi, in jih sovraštva, prepira in
drugih napak varuje; ona je tudi v čast njim,
kteri so nas priljudnosti učili in vadili, starišem
in učenikom, ter še soseska in domovina lepo
slovi, v kteri priljudnost prebiva.

§. 11. Pravega spoštovanja in lepega
zaderžanja nas le sv. vera uči.

v

1. Človek je prav za prav le toliko vre¬
den, kolikor pred Bogom velja. Sv. vera nas

Ponovilo Dotrebnih naukov. II. 2

18

pa uči, da smo otroci božji, stvarjeni po božji
podobi in po Jezusu Kristusu rešeni za večno
zveličanje. Mi smo božje izvoljeno ljudstvo,
ktere Bog po svojih namestnikih, duhovskih in
deželskih viših vlada, naj bi na tem svetu mirno
in pobožno živeli, na unem se pa v večnosti pri
Njem veselili.

2. Ako hočeš tedaj sebe in bližnjega z lepim
zaderžanjem prav spoštovati, moraš po sveti
veri skerbeti, da boš dosegel namen, kterega ti je
Bog odločil, da boš kakor tvoj Oče nebeški
zmirom bolj popolnoma in vreden, otrok božji
biti in dedič večnega zveličanja. Daj Bogu kar
je božjega, in bližnjemu, kar je njegovega. Boga
časti in ljubi čez vse, in bližnjega ljubi pošteno
kakor sam sebe; se skerbno vaftij misliti, želeti
govoriti ali delati kaj, kar bi bilo keršanski
ljubezni nasproti, in tvoje lepo, ljubezni polno
serce naj se razodeva v lepem zunanjem zaderžanji
do Boga in bližnjega.

III. Potrebne pomoči k lepemu zader-
žanju do ljudi.

§. 12. Ljuba pamet.

Bog je človeku pamet dal, da se po nji
od neumne živine loči, in spozna, kaj je dobro in

19

prav; da bi mu bila svetla luč v dušni temoti,
pa tudi prava pot k lepemu zaderžanju z ljudmi.

Da boš z ljudmi mirno in prav živel, naj te
pri vsem tvojem ravnanju pamet vodi; zato dobro
preudari vsako besedo, preden jo zineš, in vsako
reč, preden jo počneš, ali je pametna in modra,
tebi in bližnjemu v prid.

Skerbno se varuj vsega, kar ti pamet zader-
žuje, kakor nevera, ktera vse reci otemni, —
vsake strasti, ktera ti ničesa ne da prav viditi,
napuha ali prevzetnosti, ktera ti tvoje serce pri¬
kriva, da ga ne spoznaš; pa tudi pijanosti, ktera
te ob pamet spravlja, in pod neumno živino zniža.
Prosi pa tudi Očeta luči, da ti pamet razsvetli
saj On rad „dobrega Duha da tem, ki ga za-nj
prosijo."

§. 13. Sveta pravičnost.

Ker človek ni sam na svetu, ampak je božja
volja da ljudje skupej žive, je k lepi zlogi in
edinosti potreba, bližnjemu pravičen biti, to je
nič početi, kar bi pravico njegovo žalilo. Predno
tedaj kaj hočeš ali storiš, baraj se, ali bi bilo prav,
naj bi tudi drugi tako storili, kakor ti želiš, ali bi
se s tem bližnjemu krivica ne godila? Ne grajaj

bližnjemu pripušenega nedolžnega veselja,[in nikdar

2*

20

mu v njegovo pravico ne segaj. Tvoje vodilo pr
vsem naj bodo besede Jezusove: „Vse, kar koli
hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite,
ino kar sebi ne želite, tudi drugim ne storite.
»Nikoli ne bodi samopriden ali samopašen, ne
ravnaj po svoji lastni termi, temuc kakor te uči
keršanska ljubezen.

§. 14. Lepa snažnost.

Kakor se nad gerdo nesnažnostjo vsakemu
gnjusi, tako nas lepa snažnost vsem priporoča; za
njo skerbeti je dolžen vsak, da sebe in druge
vredno spoštuje. Umij se, kadar si blaten ali
umazan, posebno kadar greš od dela k mizi. Vsak
večer si zobe iztrebi in usta izplahni, zjutrej usta in
ušesa izmij. Počeši se večkrat, pa ne vpričo
druzih, kar bi bilo po cigansko. Poreži si
s škarjami nohte, kakor hitro začno čemeti; grizti
jih ni spodobno. Kteremu možka brada raste,
naj si jo vsaj vsako soboto obrije, in kadar v
cerkev gre ali h kaki gospodi. Tudi hiša, kjer
ljudje prebivajo, naj bode snažna, čedno pometena,
miza in klopi omite, postelje lepo popravljene,
z belim opranim pertom pogernjene. Kjer so grili
ali stenice pri hiši, se morajo postelje in klopi po-
gostoma popariti, da se merčes pokonča. Žlice,
noži, vilice in drugo hišno orodje naj bo zmirom

21

snažno; tudi piskrov in skled v kuhinji obrazdanih
muham v pašo ne pušaj.

Pa tudi pred hišo in po gorici vse lepo
pocedi, zakaj vsaka nesnažnost je zdravju škodljiva,
in kjer je smrad, pošten človek rad ldizo ne hodi.
Vadi se lepe snažnosti že iz mladega, zakaj česar
se človek mlad nauči, tudi star rad stori; in
zunanja snažnost je dostikrat živa podoba in piiča
znotranje lepote. Ako za zunanjo snažnost ne
skerbiš, lahko tudi znotranjo čistost zgubiš.

§. 15. Čedna obleka.

1. Bog človeku obleko daje, da se varuje
vročine in mraza in sramožljivost ohrani. Ne iši
tedaj v nečimurni noši svoje vrednosti; ubogi
Lazar je pred Bogom več veljal, kakor bogatin,
ki se je v škerlat in tančico oblačil. Ne imenitne,
le čedne in modre obleke ti je potreba. Oblači se
pošteno po svojem stanu, da koga ne boš z obleko
pohujšal, modro po svojem premoženju, da sebi
in drugim krivice ne storiš, pametno po šegi
svojega kraja, da te ljudje ne bodo zasmehovali,
in po tvoji obleki te sodili, ker se človek spozna
velikrat po obleki.

2. Ako tvoja obleka ravno ni draga, naj bo
vendar čedna snažna, ne umazana ampak oprana,

22

ne raztergana, temne vsaj okerpana. Kdor v obleki
ni snažen, je ali nemarnež in lenuh, ali pa lakomen
skopec, ter sebi nečast dela in drugih ne spoštuje.

3. Pri delu bodi delavno oblečen, praznično
pa, kadar greš ob nedeljah in zapovedanih praz¬
nikih v cerkev, ali se na daljno pot podaš, ali si
na gostijo povabljen, ali pri gosposki in imenit¬
nih ljudeh opravek imaš.

4. Nečimurne, gizdaste noše se varuj, ker
je tebi in drugim nevarna in škodljiva, po nauku
sv. Petra, ki pravi: „Vaša zunanja lepota naj
ne bodo spleteni lasje, ali zlati lišp, ali draga
oblačila, temuč išite lepote svojega serca, in
bodite mirnega, pohlevnega duha." Ali kakor sv.

v

Pavel posebno ženski spol opominja: „Zene naj
se zalšajo v pošteni obleki s sramožljivostjo in
treznostjo, ne pa z nečimurno spletenimi lasmi,
ali z zlatom, ali z biseri, ali z dragimi oblačili,
temuč kakor se ženam spodobi, ktere pobožno
žive, z dobrimi deli."

5. Tudi en spol oblačil drugega spola ne
sme nositi, ker je to nespodobno in Bogu
neljubo, kakor sam govori: „Naj se ne oblači
ženska v moško oblačilo, in naj ne jemlje mož
ženskega oblačila; ostuden je namreč pred Bogom,
kdor to stori."

23

•§. 16. Skerbna redoljubnost.

Vse, kar je Bog stvari], je v lepem redu.
Solnce, mesec in zvezde se po odločenih krogih
sučejo, noč in dan se verstita, letni časi po
versti pridejo in minejo, vsaka stvarica ima svoj
čas in svoj kraj. Posnemati neskončno modrega
Boga je naša dolžnost, in kakor Bog vse stvar-
jene reči v naj lepšem redu vlada, skerbimo
tudi mi pri vseh rečeh za lep red.

1. Imej v redu vsa svoja dela in opravila.
Berž zjutrej ko vstaneš, odloči si za celi dan, kaj
boš po versti delal. Kdor svoja dela po redu
opravlja, vse lože in zvesteje opravi, nič se
ne pozabi, nič ne zamudi, in vsa dela gredo
spešneje od rok.

2. Pospravi čedno svoja oblačila, kadar jih
slečes, zravnaj in shrani jih v škrinjo ali omaro,
ali jih na svoj kraj obesi. Ne meči obleke s sebe
zdaj v ta, zdaj v ta kot, ne pušaj je po klopeh ali
na peči valjati se ali kje drugej ležati, da ti se ne
pokvari ali zgubi, ali da je ktera žival ne zgrize.
Položi zvečer vsako reč, ki jo slečeš, na svoj
kraj, da jo zutrej, ali ko bi bilo še po noči treba,
hitro najdeš.

3. Pa tudi po hiši naj ima vsaka reč svoj
kraj, vsako orodje svoj prostor, da se hitro najde,

24

kadar je potreba, in da se vse vversteno pri¬
jetnejše vidi. Po dokončanem delu spet vsako reč
spravi, kamor gre, in ne pušaj je ležati, kjer si jo
rabil. Spravljaj pod streho, kar bi se na solncu
ali dežju pokvarilo, in zapiraj, kar bi ti kdo
utegnil izmakniti.

4. Kdor se v časnih rečeh rednosti vadi, bo
skerben tudi za večno; kdor pa posvetnih reči v
redu nima, rad tudi večno zanemari, kakor Jezus
pravi: „Kdor je zvest v naj manjšem, je tudi
zvest v večem; in kdor je v malem krivičen, je
tudi v večem krivičen." Manjše je časno, — veče
je večno.

5. Zato se že iz mladega vadi, vse v lepem
redu imeti; kar se boš mlad naučil, boš star rad
znal. Lepa rednost v tvojih rečeh tebi čast dela,
in te Bogu in ljudem prijetnega stori.

§. 17. Spodobna zunanja obnaša.

Ljudje nas radi po našem zunanjem ravnanju
sodijo, in velikrat po pravici, ker se, kakor sv.
pismo pravi, človek da po obleki, smehu in hoji
spoznati. Da bojo tedaj ljudje od nas dobro mislili,
je treba se tudi zunanje tako obnašati ali vesti, da
bo prav in ljudem všeč.

25

Sploh naj bo naša obnaša spodobna, po¬
hlevna in modra, ter starosti, in stanu ljudi'
primerjena, s kterimi živimo, po času in kraju
ravnana, v kterem se znajdemo. Sosebno pa gre
k lepi obnaši:

1. Da život in glavo ravno in spodobno
nosiš, ne previsoko, kakor prevzetneži, ne po¬
tuhnjeno, kakor znajo gerdi hinavci. Tudi z glavo
preveč ne majaj, kakor bi se te prav ne deržala,
in z životom se na steno ne naslanjaj, posebno pri
tujih ljudeh,

2. Hoja naj bo tvoji starosti in tvojemu
stanu in delu primerjena, spodobna in natorna, ne
posiljena. Ne lazi mladeneč počasi kakor sivi
starček, ki ne more več hoditi; ne skakaj in ne
letaj, kjer se ti spodobi bolj modro hoditi; in ako greš
na kak posel, ne hodi po polževo, kakor je lenu¬
hom v navadi. Ne spakuj se v hoji drugim za smeh.

3. Svoje oči modro obračaj , ne švigaj
ž njimi sem ter tje, ne ogleduj vsake reči ali kaj ne¬
spodobnega; vsakemu pošteno v lice glej; pre-
derzno in prevzetno gledati ali pa potuhnjeno oči
obešati, obedvoje ni prav. Nesramni pogledi so
grešni in pohujšljivi.

4. Tvoj obraz naj bo prijazen, ne serdit ali
prevzeten; ne smejaj in ne reži se zmiram, kakor
taki, ki jim pameti manjka; ne derži se pa tudi
prekislo, kakor bi pelin žvečil. Derži se modro

26

ali na smeli, kakor ti čas in kraj prinese, po be¬
sedah sv. Pavla: »Veselite se z veselimi, in jo¬
kajte z jokajočimi."

5. Ne zevaj in ne zijaj, kakor skednjena vrata,
zob si nespodobno vpričo drugih ne trebi. Ako
moraš kihniti ali kašljati, derži si rutico pred
ustmi, in ne pljuvaj po tleh, ampak v pljuvavnik, ako
si pri gospodi. Z roko se po tleh vsekovati, po
tem pa z nogo razteptati, je gerdo; za to svojo
rutico v žepu imej.

6. Ne mahaj z rokama, kakor bi orehe klatil;
ne derži jih na herbtu, pa tudi v hlače jih ne vti¬
kaj. Vpričo drugih se čohati ali kebrati le nečedniki
imajo navado. Kadar sediš, imej roke na krilu;
z rokami brado podpirati ni lepo.

•§. 18. Skerbna paznost na jezik.

Posebna pomoč z ljudmi v lepi zložnosti živeti
je: svoj jezik berzdati, da kaj napčnega ne govori,
in sicer:

1. Ker po jeziku svoje serce razodevamo.
„Iz obilnosti serca usta govore," Kar je v tvojem
sercu skritega, tvoj jezik na znanje daje; zato je
treba vselej pomisliti, kaj in kako boš govoril.

2. Ker hudoben jezik veliko hudega med
ljudmi napravi; od njega namreč prihaja obreko-

27

vanje, podpihovanje, sovraštvo, prepir, tepenje
in mnogotero drugo hudo. Prav govori sv. pismo:
„ Jezik je sicer majhen ud, pa velike reči napravi;
kakor majhin ogenj velik gozd požge. Kjer se
veliko govori, greh ne praznuje; kdor pa svoj
jezik vlada, je prav moder."

3. Ker Človek s prenaglim jezikom sebi in
drugim velikrat veliko škode napravi, si dosti zo-
pernosti nakoplje in se mnogokrat ob čast in dobro
ime, ob časno in večno srečo spravi. „Veliko jih
meč umori, še več jih jezik pogubi."

4. Ker bomo mogli, kakor Jezus pravi, že
za vsako prazno besedo sodni dan odgovor dajati,
tolikanj več za vse pregrešne in pohujšljive
marne.

Svoj jezik berzdati nas prav lepo sv. pismo
uči: ki pravi: »Ogradi svoja ušesa s ternjem;
ne poslušaj, kar hud jezik govori, ter napravi vrata
in ključavnice svojim ustom; raztopi svoje zlato in
srebro, in naredi tehtnico za svoje besede, in
potrebno uzdo za svoja usta. Kdor svoje življenje
ljubi, in hoče veselih dni doživeti, naj svoj jezik
kroti."

•§. 19. Ne jemlji bližnjemu poštenja.

»Dobro ime je boljše kakor veliko boga¬
stvo; prijeten biti je bolje, kakor srebro in zlato",

28

pravi sv. pismo. In res, poštenemu človeku na
svetu ljubšega ni, kakor poštenje in dobro ime.
Zato smo dolžni bližnjega z besedo in v djanju
spoštovati, in vsega skerbno varovati se, kar mu
čast krati, poštenje jemlje in dobro ime kazi.
Tako človek sebe in bližnjega veliko hudega
obvaruje in lepo edinost in prijaznost z ljudmi
ohrani.

Pa ne le častitljivih ali imenitnih ljudi mo¬
ramo varovati, da se jim čast ne jemlje, tudi
poslom in ubogim ljudem smo dolžni ohraniti
dobro ime; zakaj tudi njim', ako so pošteni,
dobro ime čez vse velja, in tudi nje smo
dolžni spoštovati kakor otroke božje, brate in
sestre svoje.

§. 20. Posebna ravnila v govorjenju.

Sploh govoriti imamo le to, kar je pametno
in spodobno, in kar je nam in drugim v prid
in veselje kakor sv. Pavel pravi: „Vaše govor¬
jenje bodi prijetno, ne pa neslano, da bote
vedili, kaj je treba slehernemu odgovoriti."
Vsaka beseda, ktera Boga žali ali bližnjega
pohujša, je greh.

1. Kar je svetega, tudi sveto izrekuj;
Božje reči zasmehovati drugim za kratek čas,
druga zapoved božja prepoveduje.

29

2. Klafati ali gerdo kvasiti je vsakemu
nespodobno, pa tudi velik greh, ker Boga jezik
žali, ki ga ima le častiti, in bližnjega pohujšuje.
Nesramen klafač je tujih grehov kovač. —
Ako pa slišiš, kaj nespodobnega kvantati, go¬
vorjenje na kaj boljega oberni, ali če bi kaj

V'

pomagalo, klafača posvari. Ce boš hudobne be¬
sede ustavil; imel boš veliko dobro delo.

3. Koga v pričo zasmehovati nikar; pa
tudi se varuj od stana ali kraja drugih ljudi
zaničljivo govoriti; tako zasramovanje nikomur
ni ljubo.

4. Ne govori slabega od drugih, tudi ne
dobrega sam od sebe. Druge opravljati, boli,
sam sebe hvaliti, smerdi. Ako slišiš bližnjega
opravljati, zagovarjaj ga, če moreš, ali pa
molči, če kaj dobrega od njega ne veš praviti;
obrekovanja se nikdar ne vdeležuj,

5. Druge z besedo pikati, ali pa sirote
dražiti, ali komu primke dajati je zoper ker-
šansko ljubezen. Cesar sebi ne želiš, tudi drugim
ne stori.

6. Govori vselej resnico, ali pa molči;
vsaka laž, naj bo za jok ali za smeh, za dobi¬
ček ali zastonj, je hudobna.

7. Ce hočeš v tovaršiji kaj novega povedati,
pomisli poprej, ali bi ne bilo morda komu

30

neprijetno, ali bi koga ne osramotilo ali pa
pohujšalo.

8. Ako te kdo razžali, ne kregaj se
ž njim, temuc poterpi, kar ti merzi. Prepirati se
in hudo razsajati je gerdo, in ako se jeza hitro
ne utolaži, se dostikrat velik ogenj sovraštva
vname.

9. Podpihovati druge ali jih k jezi dra¬
žiti, je po hudirjevo. Ti pa, če slišiš druge
prepirati se, oherni maren na kaj drugega, ali
kakor moreš prepir odverni, nepotrebno pa se
vmes ne vtikaj.

10. Ako kdo s teboj govori, poslušaj ga
zvesto, in nikar mu pleč ne obračaj, pa tudi
v besedo ne vhajaj. Ako mu imaš kaj nasproti
povedati, le priljudno in pohlevno mu povej,
ali pa raji molči, da ga ne boš razserdil.

11. Ako te kdo pozdravi, ali pobara: ka¬
ko je še kaj? se mu zahvali in prijazno od¬
govori. Ako ti kako darilo ponudi, ga z vese¬
ljem in hvaležno sprejmi, in shrani, pa nikar
na stran ne verzi ali komu drugemu vpričo
njega ne daj, da ne boš žalil darivca.

12. Brez potrebe ne baraj, kako se drugi
nosijo, kako živijo. Kdor za drugimi preveč
pozveduje, rad sam sebe pozabi. Z nepotrebnim
prašanjem nikogar ne nadleguj; kdor preveč

31

praša, je ali sitnež ali pa svojo nevednost na
prodaj nosi.

13. Vpričo drugih šepetati, kakor bi
bil skrivnosti poln, se ne spodobi. Ako pa tebi
kdo ktero skrivnost izroči, jo zvesto hrani, in je
ne razodevaj, ako ni viša dolžnost.

14. Govori rad, pa ne preveč; klopotec
veliko klopoče, pameten malo pripoveduje, pa
tisto prav. V tovaršiji nič govoriti ni prav, zmi-
ram čenčati pa še manj; čenče Marinke nima
nobeden rad, in veliko govorjenja brez greha
ni. Večkrat je boljše poslušati, ko govoriti.

15. V pogovorih preveč zijati ali se pre¬
glasno smejati nikar! Vselej se ravnaj po čed¬
nih, ne po robastih ljudeh, in če se enkrat
pregrešiš, drugokrat popravi; tako se boš po¬
štene Šege privadil.

§. 21. Priprostost in razumnost.

Z ljudmi čedno živeti ti je treba priprostemu
in modremu biti, kar je Jezus svojim pripo¬
ročil: „Bodite priprosti ko golobi, in modri

ko kače."

1. Priprost biti, se ne pravi hinavsko hli¬
niti ali na videz prilizovati se, v sercu pa
strup nositi kakor znajo zvitci; temveč odkri-

toserčno in Ijubeznjivo vse dobro vsakemu že¬
leti, z vsakim pošteno govoriti in ravnati, da
se bo od tebe reklo, kar Jezus od Natanaela
pove: „Glej! to je pravi Izraelec, v kterem
ni zvijače." Serce priprostega je odkrito, ne
zvito.

2. Prava priprostost nas Bogu in ljudem
prijetne stori, ker nas Bogu vpodobi, ki je
gola resnica, in ljudem prikupi, kteri resnico
ljubijo in hinavšino čerte, in tako nam dostikrat
k sreči pripomore. „Kdor v priprostosti ravna,
bo brez skerbi; kdor pa po hudobnih potih hodi,
bo razglašen", govori sv. Duh.

3. Da boš priprost, pa ni treba vsega povedati
kar misliš, vsakemu svojo serce razodeti. Pravo
priprostost mora podpirati in voditi keršanska
modrost in razumnost.

4. Prava modrost pa te vodi, ako nič brez
preudarka ne govoriš in ne delaš, temuč vse oko-
lišinam primerjaš, in besede in dela svoja po ker-
šanski ljubezni vselej ravnaš. „Je čas molčati, in
čas govoriti. — Bratje! glejte, kako bote ravnali,
ne kakor nespametni, ampak kakor modri. —
Blagor človeku, ki je modrost našel, in je bogat v
razumnosti."

5. Če hočeš prav moder biti, moraš v strahu
božjem živeti; začetek modrosti je strah božji.
Kdor se ne boji Boga žaliti, temuč po svojih

33

strastih in slabih nagibih živi, prave modrosti
ne glešta, ker hude strasti pamet človeško kalijo,
dosti nespametnega in hudega rodijo. Ne

vdajaj se torej hudim strastim, temuč kroti
svoje slabe nagibe; posebno pav jezi se varuj
kaj početi, kar bi modro ne bilo, in bodi
• vedno gospod svojega jezika, zakaj nespameten
ima svoje serce v ustih, moder pa svoja usta v
sercu.

§. 22. Pohlevna ponižnost.

K lepi obnaši z ljudmi je potrebna po¬
hlevnost in ponižnost, kakor jo je naj lepše
Jezus sam učil, ki pravi: „Učite se od mene, ki
sem iz serca ponižen."

1. Da boš ponižen, ti ni treba sam sebe
zaničevati, svojih dobrih lastnost celo ne spo¬
znati; pa imaš za nje Boga hvaliti, in le Bogu,
ne sebi jih pripisovati.

2. Da bos ponižen, ne smeš sam sebe po¬
vzdigovati, če še toliko veljaš ali dobrega storiš;
tudi drugih ne zaničevati, ako so ravno manjši
od tebe.

3. Ponižen si, ako se ne deržiš le svoje
terme, temuč se daš rad podučiti, in če se kaj
pregrešiš, pohlevno posvariti, in ako le svoje
ne terdiš, temuč pustiš tudi drugim kaj veljati.

r» . ~ . 4 . .  1 . •!_  1   TT

34

4. Lepo ponižnost skažeš, ako nisi pre-
derzen in nečimurn; ako ne govoriš le od sebe
in svojih reci; ako se prevzetno ne bahaš s
svojimi deli in premoženjem; ako se v mislih
in marnih za naj modrejšega nimaš, in ne želiš
v tovaršii le sam govoriti, temuc poslušaš tudi
druge.

5. Lepa ponižnost te Bogu in ljudem
prijetnega, — ošabna prevzetnost pa ostudnega
stori. Prevzetnim se Bog ustavi. „Vsak, kteri
se ponižuje bo povikšan, kdor se povzdiguje
bo ponižan.” Ponižen se jeze in mnogo hudega
obvaruje , prevzeten pa si veliko zopernosti
pripravi. »Kjer je napuh , tam bo tudi
osramotenje; kjer je pa ponižnost, tam je tudi
modrost.”

§. 23. Od bližnjega pošteno misli in
sodi.

1. Ne sodi koga brez potrebe, ker je le
Bog nas vseh sodnik, On, ki pozna vsa naša
dela in vidi tudi v serca človeška. „Ne sodite,
da ne bote sojeni."

2. Ne prenagli se v svojih mislih, svojega
bližnjega hudo obsoditi, da mu krivice ne storis,
temuč proprej dobro preudari, predno kaj rečeš;

35

zakaj lahko se v svojih mislih zmotiš, ki le zu¬
nanje vidiš, v serce bližnjega pa ne moreš
gledati.

3. Ako se bližnji res kaj pregreši, nikar
ga zato prehudo ne sodi, in ne žali; keršanska
ljubezen te uči zagovarjati in lepo prizanašati.

4. Imej poterpljenje z bližnjim, kadar iz
slabosti pade , ker si tudi ti slab, in ravno
tako želiš, da bi bližnji s teboj poterpel. „Zakaj
s kakoršno sodbo sodite, s takošno bote so¬
jeni, in s kakoršno merite, s takošno se vam
bo nazaj merilo. Izderi poprej bruno*) iz svojega
očesa, in potlej glej, da izdereš pezdir iz očesa
svojega brata, “ pravi Jezus.

§. 24. Poterpežljivost in krotkost.

1. Ce hočeš z drugimi zastopno živeti, bodi
poterpežljiv, ter voljno prenašaj, kar se predelati
ne da, in bodi krotek, ter se ne jezi in ne kregaj,
ako ti kaj zamerzi.

2. Pomisli, da ga ni stanu brez težav, in
ne človeka brez slabosti. Vsak po svojem stanu
tedaj, in tudi eden z drugim moramo poterpeti,
da si s tem težave lajšamo. „Eden drugega bu¬
taro nosite," uči sv. Pavel.

') Bruno sli bervno.

3 *

36

3. Ne jemlji vsega za zlo, kar ni po tvoji
volji, ker ni vsaka reč morda tako huda, kakor se
tebi zdi, in ako ti bližnji kaj žalega stori, morda
ni taka hudo mislil, kakor ti meniš, in se je le
iz slabosti prenaglil.

4. Premisli, da ne more vse po tvoji volji
biti, ker se mora vselej le božja volja zgoditi,
da tudi s teboj Bog ima velikrat poterpljenje in
da moraš tudi ti drugim prizanesti, da bodo oni
s teboj poterpeli, da bo lepa zložnost med vami,
ter se tako odverne veliko jeze, prepira in mnogo
hudega.

o. Vzemi si za izgled v poterpljenju Jezusa,
ki nam tako lepo veleva: »Vzemite moj jarem
na se, in učite se od mene, ker sem krotak in
iz serca ponižen, in bote pokoj našli svojim
dušam. Moj jarem namreč je sladek, in moje
breme je lahko."

§. 25. Mirnega serca bodi inčmernosti
se varuj,

1. Pogostoma človeka lastne slabosti nad¬
legujejo, velikrat ga drugi ljudje žalijo in dražijo,
in mnogokrat se mu od ktere druge strani kaj
zopernega pripeti. Ali vse zoperno je treba

37

z mirnim sercem prenesti, ako hočeš z ljudmi po¬
kojno živeti.

2. Kdor je vedno mirnega, veselega serca,
ga povsod radi imajo, in z vsakim se Jahko
zastopi, ker nobenega ne draži in ne žali, raji
prizanaša in kolikor more postreže.

3. Kako nepriljuden pa je — čmeren
človek, kteri ima svoje hude terme, kterega
vsaka mala reč, vsaka besedica razkači, ki se
sam seboj hudo jezi, in je če dalje nadležnejši
in sitnejši. Tak sebi in drugim življenje greni;
in kakor je njemu vse na poti, se ga tudi vsak
od daleč ogiblje. Koliko krega, prepira, kletve
in sovraštva mnogokrat čmeren človek napravi!

4. Zato skerbi, da boš v zopernostih mirno
serce ohranil; uči se sam sebe zatajevati, sam
sebe premagovati, in ne žabi, da si na svetu,
ki je poln nadlog, in da imaš živeti z ljudmi,
kterih nobeden ni brez svojih slabost. Pa tudi
z nebes si prosi mirnega, dobrega duha; zvesta
molitev ti bo gotovo enakodušnost in pokojno
serce pridobila.

5. Če moraš pa s čmernim človekom živeti,
imej poterpljenje ž njim in nikar ga ne draži;
pa tudi na njegovo termo veliko ne porajtaj, da
bo svojo nerodnost spoznal, in se sčasoma hude
čmerne navade odvadil.

38

§. 26. Ljuba zadovoljnost.

1. Naj boljše za nas je, kar nam Bog po
svoji modrosti nakloni , ako se mi vselej vdamo
v njegovo sv. voljo, kakor nas Jezus uči moliti;
„Zgodi se tvoja volja."

2. Bodi toraj zadovoljen z vsem , kar ti
Bog da, bodi si dobro ali hudo, ker brez nje¬
gove volje se nič ne zgodi, v njo se popolnoma
izroči.

3. Ljuba zadovoljnost človeka le prav sreč¬
nega dela. Zadovoljni Boga časti' in hvali za
vse, kar mu pošlje; on ne toži čez svoj stan,
ako je ravno težaven, ker mu ga je Bog sam
odločil. Vsako veselje, ki ga ima, dvakrat slajše
vživa, vsako terpljenje, ki ga zadene, veliko manj
čuti, ker mu zadovoljnost veselje poslajša in
terpljenje polajša. Zadovoljnega vsak rad ima,
ker ni prenapetih misel in želj, vse za ljubo
vzame, in ako bi mu tudi kaj po volji ne bilo,
rad poterpi in prizanaša, ter z ljudmi mirno in
srečno živi.

4. Nezadovoljnost nasproti človeka le ne¬
srečnega stori. Ker se nezadovoljnež ne vda
v božjo voljo, mu tudi nobena reč po volji ni. On
ne pozna dobrot, ki jih od Boga in ljudi pre¬
jema, on si sam veselje greni, ki bi ga lahko

39

mirno vžival; in vsako terpljenje povikša, ktero
ga v resnici zadene, ali naj si ga revež le do-
mišljuje, kar se pogosto zgodi. Nezadovoljnež
nima v sebi ne z drugimi pokoja, vsak se sitneža
zboji, kteremu nič ni prav, kteri vsako reč graja
in vedno tožuje. In kakor na svetu sreče in
veselja ne vživa, si tudi z nezadovoljnostjo slabo
skerbi za nebesa, v ktera pridemo le skoz ozka
vrata voljnega poterpljenja.

•§. 27. Mir in sprava z ljudmi.

1. Da boš veselo in srečno živel, moraš ljubi mir
z ljudmi imeti, kakor Jezus pravi: „Blagor mirnim,
ker bodo otroci božji imenovaniin  sv. Pavel
opominja: „Bodite ene misli med seboj. Ako je mo¬
goče, kolikor je pri vas, imejte mir z vsemi ljudmi.*

2. Miren človek je srečen, ker pokojnega
serca lahko pobožno živi, in se nedolžno veseli;
on sebi in drugim mnogo veselja pripravi, in dosti
žalega odverne.

3. Varuj se jeze in prepira; zakaj jezno
serce nima veselja do molitve in svetih reči;
jezavi človek druge žali in draži, ker se ž njimi
prepira; ponavlja preteklo jezo, in dosti sovraštva
napravlja, ter sebi in drugim zdravje kali in greni
življenje. Kjer je kreg in prepir, božjega Duha

40

ni, in blagoslov božji od take hiše beži, v kteri
ljubi mir ne prebiva. Tako hiša je živi pekel, od
kterega Jezus priča: „Tam bo jok in škripanje
z zobmi." Resnično je, kar Salomon pravi: »Boljše
je košček suhega kruha z veseljem, kakor hiša
polna darov s prepirom."

4. Da boš mirno z ljudmi živel, bodi prijenljiv,
in raji krivico poterpi, kakor bi mir podiral.
Saj ti Jezus sam naj lepši izgled mirnosti daje;
on, ki ni klel, ko je bil preklinjati , ni rotil,
ko je terpel, temuč se vdal tistemu, ki ga je kri¬
vično sodil, in tako lepo učil: „Ako te kdo
udari na desno stran, pomoli mu še levo."

Tako mir ohraniti je želel Abraham s svojim
bratrancem Lotom, rekoč: „Naj ne bo krega
med menoj in teboj , med mojimi in tvojimi
pastirji; zakaj brata sva. Glej! vsa dežela je
pred teboj; prosim , loči se od mene; ako se
na levo stran podaš , se bom jas desne deržal;
ako si desno izvoliš, grem jaz na levo." Koliko
žalega bi se ljudje obvarvali, ko bi raji eden
drugemu prijenjevali.

5. Varuj se komu brez potrebe in nepre-
udarno op ogovarjati; ne terdi le svoje misli,
temuč daj tudi drugim kaj veljati, ako ravno
nisi njih misli, da boš le ljubi mir ohranil.

6. Za potrebnega miru del se s svojim raz-
žalnikom hitro spravi , in iz serca mu odpusti,

41

kakor vsak dan moliš: »Odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikom." Ne
bodi podoben nehvaležnemu hlapcu, ki svojemu
sohlapcu ni prizanesel, ako mu je ravno njegov
gospod ves dolg odpustil, in je bil zato ostro
obsojen. Jezus pravi: „Tako bo tudi moj nebeški
Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu
bratu iz svojih sere."

7. Lepa sprava je modra in vse hvale verdna;
ona razkrušena serca zopet sklene, in pridobi
blag mir, brez kterega prave sreče na svetu ni,
in mnogo hudega sedanjega in prihodnjega odverne.

8. Zato nikoli ne želi maševati se, ali raz-
žalniku svojemu hudo s hudim vračevati, da boš
tudi ti usmiljenje našel pri Bogu. Prepusti maše-
vanje Bogu, kakor sv. Pavel uči: „Ne delajte si
sami pravice, preljubi! ampak dajte prostor jezi
(božji). Zakaj pisano je: Meni gre maševanje, jaz
bom povernil, pravi Gospod." Ako je tvoj raz-
žalnik kazni vreden, saj je gosposka zato, ktera
ne nosi meča zastonj, temuč ga ima od Boga, da
bi pravico spoznala, in hudodelstvo kaznovala.
Lastno maševanje nikdar brez greha ni.

§. 28. Pravičnost, poštenost in odkri-
toserčnost.

1. Lepo z ljudmi ravnaj, bodi jim pravičen,
daj vsakemu, kar mu gre, in nič za se ne

42

obderži, kar ni tvojega. Kakor namreč je Bog naj
pravičnejši, tako tudi hoče, da bi mi bili pravični
in kakor sami sebi pravice želimo, tako nam ker-
šanska ljubezen veli bližnjim pravičnost skazovati.
„Dajte vsakteremu, kar mu gre; dacijo, komur
dacija, col komur col, strah komur strah, čast
komur čast."

2. Ravnaj z vsakim pošteno, ne kani koga
z goljufijo, in mož beseda naj ti več velja, kakor
vse drugo. „Ne storite nič krivičnega ne v sodbi,
ne v meri, ne v vagi." Goljufna tehtnica je gnjusoba
pred Gospodom; pravična vaga pa mu je dopadljiva."
Poštenost je Bogu in ljudem ljuba, in mera in
vaga v nebesa pomaga, ako je pravična in
poštena.

3. Bodi pa tudi odkritoserčen, in zvijača
naj se te nikdar ne loti. Ni potreba, da bi vsakemu
in vse pravil, kar v sercu čutiš in misliš; pa kar
jezik pove, mora tudi serce za to vediti; drugač
jih za ušesom imaš, in treba se te je varovati.

§. 29. Ne bodi samopriden, temuč ves
dober iz serca.

1. Kadar kaj dobrega storiš ali komu po¬
magaš, ne glej na lasten prid in dobiček, na po¬
svetno plačilo, ali hvalo ljudi, da ne zgubiš prave

43

cene dobrega dela pred Bogom, kakor nekdaj
farizeji, ki so molili, vbogajme dajali in druga
dela opravljali samo zato, da so jih ljudje hvalili,
in so, kakor Jezus pravi, s tem prejeli svoje
plačilo.

2. Ti pa, kar dobrega storiš, stori le iz lju¬
bezni do Boga in bližnjega; naj te pri tvojih
dobrih delih keršanska ljubezen vedno vodi,
ktera, kakor pravi sv. Pavel, ne iše svojega,
ampak kar je bližnjemu v prid. Tako je ljubil
Jezus nas, in hoče, da tudi mi bližnjega tako
ljubimo.

3. Samopriden človek ne ljubi Boga, ker ne
ljubi, kakor nam Bog veli ljubiti; on ne ljubi
bližnjega, ako mu ravno kaj dobrega stori, ker mu
ni za bližnjega, temuc le za njegov dnar in lasten
dobiček mar; pa tudi sam do sebe prave ljubezni
nima, ker se s samopridnostjo ob poštenje in dobro
ime spravlja, kajti samopridnega človeka nikdo
ne spoštuje.

4. Kdor pa je dobrega serca, se ne da
samopridnim namenom voditi, ne iše le lastnega
dobička, temuc ga veseli, če more komu pomagati,
naj bi si ravno sam kaj pritergal ali odrekel.

§.30. Veselje nad srečo bližnjega.

1. Neskončno dober Bog po očelovo za nas
skerbi in želi, da bi bili srečni časno in večno.

44

On nam deli brezštevilnih dobrot, in nam je celo
svojega lastnega Sina dal, da bi mi bili zveličani.

2. »Ako nas je pa Bog tako, ljubil, moramo
tudi mi eden drugega ljubiti," pravi sv. Janez.
Tudi mi moramo, da bomo Bogu podobni, veseliti
se, ako se bližnjemu dobro godi, njemu vse dobro
želeti, in mu po moči k sreči pomagati. Serčno
milovati pa ga moramo, ako se mu hudo godi, in
ako je v potrebi, mu radi pristopiti.

3. Ne smemo pozabiti, kako je tudi Bog nam
dober, in spominjajmo se, da smo vsi otroci enega
Očeta, bratje in sestre med seboj, torej naša dolž¬
nost po braterno se ljubiti, in kakor sv. Pavel
opominja: »Veseliti se z veselimi in jokati z jokajo¬
čimi."

4. Kdor je vesel, kadar se bližnjemu dobro
godi, mu rad k sreči pomaga, veliko dobrega stori
kar bi se sicer opustilo, on s tem samega Boga
časti, človeško življenje slajša, veselje množi in
nadloge manjša. On ima pravo keršansko ljubezen,
s ktero si nebesa služi, kjer bode Bog vsako
dobro delo obilno poplačal. »Sodba pa brez
usmiljenja bo prišla na tistega, kteri ni usmiljenja
skazal; usmiljenje pa preseže sodbo," uči sv.
Jakop.

•§. 31. Voljna postrežljivost.

1. Da se ljudem prikupimo, jim moramo po volji
storiti, kar je prav, in radi postreči, kar je mogoče.

45

2. K temu nas veže keršanska ljubezen,
po kteri imamo bližnjemu storiti, kar sami sebi
želimo. To nas Jezus z besedo in v djanju lepo
uči, rekoč: „Kteri hoče med vami veči biti, naj
bo vaš služabnik. In kteri hoče med vami pervi biti,
naj bo vaš hlapec. Ravno kakor Sin človekov ni
prišel, da bi se mu streglo, temuč da bi stregel,
in dal svoje življenje v odrešenje za njih veliko."
Kar je Gospod hlapcem storil, mora tudi hlapec
svojemu sohlapcu storiti; saj hlapec ni čez svojega
Gospoda.

3. Posebno smo dolžni bližnjemu postreči
in pomagati, kadar je naše pomoči potrebnejši,
kakor v vesoljnih potrebah, v bolezni ali v kteri
si bodi nesreči.

4. Nikoli pa ne smemo ljudem po volji storiti,
kar bi bilo božji volji nasproti, ker moramo Boga
bolj ljubiti, in se ga bolj bati, kakor ljudi. Kdor
Boga žali, tudi bližnjega ne ljubi.

5. Ako radi eden drugemu postrežemo, je
Bog, naš Oče, nas vesel; ljubezen, mir in zastop-
nost med nami prebiva, in pridobimo sivelikoprijatlov
za ta in za uni svet, kjer bomo večno skupej veseli.

§. 32. Razločne dolžnosti po stanu,
spolu in starosti.

1. Ves svet je velika hiša, v kteri Bog go¬
spoduje. On je naš Oče in Gospod, mi ljudje smo

46

njegovi otroci in služabniki, in smo toraj dolžni
po njegovi volji delati.

2. Kakor je pa v vsaki hiši mnogo opravil,
tako je tudi Bog vsakemu človeku posebno delo
odločil in ga v stan postavil; kakor sv. Pavel pravi:
»Kakor imamo v enem telesu veliko udov, vsi
udje pa nimajo ravno tistega opravila; tako nas
je veliko eno telo v Kristusu, sleherni pa smo
eden drugega udje v Kristusu Jezusu Gospodu
našem. “

3. Ni ga stanu, kteri bi ne bil od Boga:
vsakega pa je Bog postavil, da bi človek svoje
dolžnosti spolnovaje v njem Bogu služil, in sre¬
čen bil.

4. Nobenega stanu tedaj ne smemo zaniče¬
vati, ker je vsak, naj bo nizek ali imeniten, po
Bogu človeku odločen, od kterega bo kedaj Bogu
odgovor dajal. Več ko mu je po stanu izročil,
več bo terjal od njega božji sodnik, in vsakemu
pravično poplačal.

5. Imej toraj vsak stan v časti, posebno pa
svoj lastni stan vredno spoštuj: Bodi zadovoljen
ž njim, ki ti ga je Bog dal. Ne zbiraj si drugih
stanov; za te naj bolji je ta, v kterem si. Zvesto
svoje dolžnosti po njem spolnuj, in dobrega, koli¬
kor mogoče stori, tako si boš gotovo dosti Časti
in sreče v njem pridobil.

6. Kdor svoj stan spoštuje in zvesto derži,
ter svoja dela, ne prisiljen, temuč ker je božja
volja tako, veselo opravlja, on vživa veselje dobre
vesti, ljudje ga radi imajo, in v nebesih ga čaka
naj boljši del. Kdor pa po svojem stanu ne živi,
nima pravega veselja, ne spodobne časti, pride
lahko v pomanjkanje in mnogo nesrečo, in na¬
slednje bo še sodba huda. »Vsakemu, kteri ima, se
bo dalo, in bo obilno imel; kdor pa nima, mu bo
še, kar ima, odvzeto", govori Kristus.

7. Bog miru in ljubezni pa tudi hoče, da bi
vsi stanovi skupej mirno in zložno živeli, eden
drugemu v pomoč in podporo bili, da bi se stan
zoper stan ne vzdigoval in puntal; po besedah sv.
Pavla: „Na telesu naj ne bo razpertije, temuč en
ud naj skerbi za drugega. In ako en ud kaj terpi,
ž njim vred vsi udje terpe; in ako se en ud časti,
se vsi udje ž njim vred vesele'."

8. Kakor po stanu je Bog tudi bo spolu
ljudi razločil. Vsak spol ima svoj namen, vsak
svoje dolžnosti; vsak naj se varuje tega, kar se mu
ne spodobi. Eden drugega spoštovati in v dobrem
podpirati, hudega pa, posebno prederznega, ne¬
sramnega zaderžanja varvati se, je vsakemu treba;
bolj Bogu ko ljudem dopasti, in ne v praznih neči-
mernih rečeh, temuč v bogaboječnosti in čednosti
svoje lepote iskati, naj vsak skerbi.

48

9. Pa tudi vsaka starost ima v zaderžatiju
svoje dolžnosti. Kar se mladenču prileže, ali vsaj za
zelo ne vzame, je velikrat priletnejšemu nespo¬
dobno ; zastran česar koga mladost večkrat zagovarja,
drugega starost le bolj dolži. Z vsakim, naj bo
starosti, ktere bodi, je treba spodobno ravnati,
pa vendar z mladimi drugače ko s starimi.
Mladega gre svariti, ako je potreben, starega
prositi; mladega žaliti ni prav, starega pa še manj;
in starim ljudem so mladi vedno vpč časti dolžni,
ko pa mladim.

§. 33. Vsakega po vrednosti
spoštuj!

„Dajte čast, komur gre čast", opominja sv.
Pavel; pa časti vredno je le to, kar je pred Bogom
častitljivo. »Bratje! kdor se hvali, naj se v Go¬
spodu hvali. Zakaj ne ta, kdor se sam hvali, je sku-
šen, ampak tisti, kterega Bog hvali."

1. Častiti toraj imamo vsakega človeka kakor
otroka božjega, po božji podobi stvarjenega, po
Jezusu odrešenega k večnemu življenju, naj bi se
ravno človek tega po svojih delih nevrednega
storil.

2. Častitljiv je vsak stan človeški, ker je
vsak od Boga, ako mu ravno kteri njegovi udje

49

nečast delajo s slabim zaderžanjem. Viši pa ko je
stan in imenilnejši ko je, veča čast se mu spo¬
dobi, in kolikor zvesteje kdo svojega stanu dolž¬
nosti spolnuje, kolikor bolj goreče kdo za prid
bližnjega skerbi, toliko bolj ga tudi v časti imej.
„Mašniki, ki z lepim zgledom svetijo, so dvojne
Časti vredni; zlasti kteri se trudijo v besedi in po-
dučevanju. — Imenitni in sodniki in mogočni so
častitljivi", pravi sv. pismo.

3. Kar pa pred Bogom prave vrednosti
nima, ali kar je pri Bogu celo gnjusoba, tudi ti
nikdar v časti ne imej. Ne hvali ljudi zavolj
bogastva ali lepe obleke, kakor priliznjenci ali
samopridneži delajo, ker take reči človeku
ne dajo prave vrednosti. Ne povzdiguj hudobnih
del imenitnih ljudi kakor hvale vrednih, ker so
Bogu sovraž. Sv. pismo pravi: „Ne zaničuj

ubozega, ki je pošten, in ne povišuj bogatega,
ki je hudoben." Pokaži hudobnežu, da ti njegova
malopridna dela niso všeč, in v hudem ga nikar
ne vterjuj, toda ga tudi ne žali.

Ponovilo potrebnih naukov. 11.

so

IV. Od zaderžanja ljudi, ki morajo
skupej živeti.

§. 34. Od dolžnosti lepega zaderžanja
domačih.

1. Domači ene hiše in družine, kakor
otroci in stariši, bratje in sestre, posli in go¬
spodarji , morajo toliko več keršanske ljubezni
eden drugemu skazovati, ker so si za res
naj bližneji, in že po naturi ali kervi bolj
sklenjeni. Ako se nimajo oni lepo med seboj,
gotovo tudi daljnih prav ljubili ne bodo.

2. Treba je, da se domači lepo imajo,

ker si s tem težave svojega stanu lajšajo, in
življenje prijetnejše delajo, ako se namreč vsak
svoji termi ali strasti odpove, in eden drugemu
prizanašajo, ker nobeden ni brez slabost, po
besedah sv. Pavla: „Eden drugega breme

nosite, in tako bote dopolnili Kristusovo po¬
stavo." Tako si mnogo zopernega odvračajo,
težave ložje prenašajo, ljubi mir hranijo, in
veselja obilniše vživajo.

51

3. Lepo imeti se morajo domači pa tudi
za del Boga, ker je božja volja, da eden dru¬
gega keršansko ljubi in spoštuje, eden dru¬
gemu lep izgled daje, in ker ni mogoče po¬
božno živeti in Bogu zvesto služiti, kjer do¬
mači v lepi edinosti ne živijo, temuč se le
kregajo, kolnejo ali gerdo zmerjajo. „Ako kdo
za svoje in zlasti za domače nima skerbi, je
vero zatajil, in je hujši od nevernika", terdi
sv. Pavel.

4. Za ljube zastopnosti del se morajo do¬
mači varovati krega in prepira, ne smejo biti
cmerili, togotni, prevzetni in jezični; temveč
imajo biti mirni, poterpežljivi, prizanesljivi, ponižni
in zamolčljivi, da se s hudimi besedami ne
pikajo, in tudi, kar se doma zgodi, ne razna¬
šajo, kajti jezičnost mnogim razpertijam vrata
odpira.

-§. 35. Dolžno zaderžanje keršanskih
zakonskih.

1. Imeniten je zakonski stan, ker ga je
Bog sam postavil, da bi ljudje v njem pobož¬
no živeli, si v pomoč bili, in otroke svoje
keršansko redili. „Zato ga je tudi Jezus v sv.
zakrament povzdignil in posvetil. Zaveza za-

4

52

konska je velika skrivnost v Kristusu in v cer¬
kvi", uči sv. Pavel.

2. Imenitne so pa tudi dolžnosti, ktere
imajo zakonski. Zakonska namreč imata po
božji volji skupej keršansko živeti do smerti,
se ljubiti, si pomagati, si zvesta biti, otroke
svoje keršansko rediti, in s svojim mirnim ker-
šanskim vedenjem vsi svoji hiši in vsi soseski
lep izgled dajati.

3. Zena je posebej dolžna svojega moža
spoštovati in v vseli pravičnih rečeh mu po¬
korna, zvesta tovaršiča in pomočnica biti.
„Zakaj mož je glava ženi, kakor je Kristus
glava cerkvi." »Zena naj spoštuje svojega moža",
veli sv. Pavel.

4. Mož pa je dolžen ženo kakor tovar-
šico svojo lepo imeti, jo s potrebnim pre-
skerbeti; in ji k vsemu dobremu z besedo in
zgledom pomagati. »Možje, ljubite svoje žene
in ne bodite čmerni do njih." »Spoštujte svoje
žene, kakor slabši ženski spol, in kakor so-
deležnice milosti življenja, da vaše molitve ne bodo
zaderževane", uči apostol.

5. Zakonski, kteri teh dolžnost zvesto ne
spolnujejo, žalijo Boga, svojemu stanu nečast,
sami sebi pa nesrečo činijo, vsi soseski slab
izgled dajejo, in otroke svoje pohujšajo, ktere
jim je Bog sam izročil, ba bi jih za ta in uni

53

svet lepo izredili; zato bodo pa tudi kedaj pred
Bogom težek odgovor imeli.

•§. 36. Od dolžnega spoštovanja  do
otrok.

1. Bog sam je otroke počastil, ker jih je

za svoje otroke vzel, po svoji podobi stvaril,
in po dragi ceni Jezusove kervi za nebesa

prikupil. »Njih je nebeško kraljestvo. — Ako
se ne spreobernete; in niste kakor otroci, ne

pojdete v nebeško kraljestvo", govori Jezus.

2. Pa ne le otrok bogatih in imenitnih

ljudi Bog tolikanj časti, temuč tudi uboge;
tudi oni so otroci božji, drage ovčice Jezu¬
sove, za večno zveličanje odrešeni; tudi njim
je Bog zvete angele za varhe dal, in bolj ko
so od sveta zapušeni, večo skerb ima nebeški

Oče za nje.

3. Kakor Bog sam otroka v časti ima, tako
se mora tudi otrok sam spoštovati; ne iskati svoje
vrednosti v imenitnem stanu, v bogastvu, ali v lepi
obleki; temuč pomisliti, da njegova naj veča čast je
to, da je človek in kristjan, otrok božji in podoba
božja, stvarjen ne toliko za ta svet, kakor za več¬
nost, da se tedaj tako vede, kakor je Bogu in po¬
štenim ljudem ljubo; da je skerben za potrebne

54

nauke, in za to rad v šolo in v cerkev hodi; da
stariše, učenike in predpostavljene rad uboga in
lepo spoštuje, da se iz mladega vadi, si svoj potre¬
ben kruhek pridno služiti, ne pa postopati ali bera¬
čiti. Kakor se otrok navadi, tudi odrašen zna. „Mla-
deneč ne bo odstopil od svojega navadnega pota,
tudi v starosti ne,“ pravi sv. Duh.

4. Otroci med seboj se morajo kakor deca
enega Očeta nebeškega po bratovsko ljubiti in spo¬
štovati, se ne dražiti ali zaničevati, ampak si v lep
izgled biti se ne pohujšati ne zapeljevati, da bodo
čast skazali Bogu svojemu Očetu, Jezusu svojemu
pervemu bratu, in angelu varhu, svojemu nebe¬
škemu prijatlu.

5. Po časti, ktero imajo otroci od Boga, jih
morajo tudi odrašeni, posebno stariši in kteri se z
otroško rejo pečajo, spoštovati, kakor jim gre. „Ne
smejo otrok zaničevati, ne zanemarjati, ali jim
smerti želeti, ker si morejo otroci s časom veliko
dobrega za nebesa pridobiti, in ljudem v prid biti.
Stariši pa ne smejo otrok le za ta svet rediti, kakor
bi bilo bogastvo, imenitnost in lepa, draga obleka
njih naj viši namen, ampak veliko več za nebesa.
Oni naj jih z besedo in v djanju vedno k dobremu
napeljujejo, v potrebnih rečeh poduČujejo, pridno
v šolo in cerkev pošiljajo, vsega hudega pa in vse
zapeljivosti skerbno, varujejo za vsako napako lju—
beznjivo svare in nikoli ne pohujšajo ; zakaj: „Kdor

55

pohujša kterega teh malih, ki v mene verujejo, bi
mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na
vrat, in bi se potopil v globočino morja," pravi
Jezus.

Pa tudi otroke nepotrebno kregati, jim gerde
primke dajati ali jih kleti, jih v pričo drugih neza-
služno sramotiti, ali jih kakor bodi k jezi dražiti,
ni prav. Sv. Pavel veli: »Očetje! nikar ne dražite
svojih otrok k serdu, da jim serce ne upade; temuč
redite jih v strahu in svarjenju Gospodovem."

6. Kdor otroke zaničuje in jim dolžno skerb
krati, on žali Boga, vseh otrok Očeta, in nebeške
angele, njih skerbne varhe, on zatira dobro, kar bi
otrok lahko po dobri izreji storil, in je kriv veliko
hudega, ktero stori zanemarjen otrok, kriv morda
celo njegovega pogubljenja. Velik blagor pa stori,
kdor zapušenega otroka oskerbi. »Kdor sprejme
kterega takega otroka v mojem imenu, mene
sprejme," pravi Jezus.

§. 37. Od dolžnega spoštovanja otrok
do svojih starišev in predstarišev.

1. Imenitna je obljuba, ktero je Bog s svojo
četerto zapovedjo sklenil, rekoč: »Spoštuj

očeta in mater, da boš dolgo živel na
zemlji in ti bo dobro."  — Hudo pa tudi

56

žuga vsem, kteri svojih starišev prav ne spoštujejo,
ker pravi: „Kdor svojega očeta zasramuje, in
mater svojo zaničuje, naj mu krokarji pri potoku
oči izkljujejo, in mladi orli naj jih snedo. — Kdor
svojega očeta ali svojo mater preklinja, naj njegova
luč ugasne v sredi teme.“

2.Da bodo otroci starišeprav spoštovali, morajo
jih radi in urno vse ubogati, kar ni zoper zapovedi
božje; jih z besedo in v djanju v časti imeti, ne jim
gerdo odgovarjati, ali jih kleti, in zaničevati, ne
jih raznašati ali pri ljudeh ob dobro ime spravljati,
pa tudi nič delati, kar bi jih žalilo; veliko več sker-
beti, da stariši nad njimi čedalje več veselja doži¬
vijo. Otroci, naj bodo še tako imenitnega stanu, se
ne smejo nikdar svojih bornih starišev sramovati;
častitljivi otroci so tudi starišem svojim v čast.

Dolžni so otroci svojim starišem vselej poma¬
gati, kadar so njih pomoči potrebni, da jim vsaj
nekoliko dobrot povernejo, ki sojih od njih prejeli;
in kar jim ne morejo sami poverniti, naj prosijo
vsegamogočnega Boga, da jiin on dobrotljivo po-
verne. Posebno pa v sirošini, starosti in bolezni
starišev pozabiti otroci nikdar ne smejo, ker so
takrat njih pomoči naj potrebnejši. Da bi otrok
kedaj svojega očeta ali mater svojo udaril, je strah
ziniti. Starišem smert želeti, Bog obvaruj! Pa še
tudi po smerti imajo otroci stariše spoštovati, da
njih poslednjo voljo na tanko spolnijo in za nje molijo.

57

3. Te dolžnosti lepo otrokom priporoča sv.
pismo, ki pravi: „Svojim starišem dobro z dobrim
povračevati, to je Bogu prijetno. — Spoštuj svo¬
jega očeta v djanju in v besedi in z vso poterpežlji-
vostjo, da njegov blagoslov nad te pride in do konca
ostane. Očetov blagoslov otrokom hiše zida, ma¬
terno gorje pa jih popolnoma razdeva. Ne veseli se
nečasti svojega očeta, zakaj njegova nečast se tebi
ne šteje v čast. Podpiraj svojega očeta v njegovi

v

starosti, in ne žali ga v njegovem življenju. Ce tudi
njegov um oslabi, imej poterpljenje ž njim, in ne
zaničuj ga v svoji moči; zakaj dobrota, ki jo skažeš
svojemu očetu, ne bo pozabljena. — Ne zaničuj
svoje matere, ko se je postarala. Kdor svojo mater
spoštuje, si velik zaklad nabira.* 4

4. Kakor svoje stariše so otroci dolžni tudi
svoje stare, predstariše, dedeja in babico po šterti
zapovedi božji spoštovati ker so oni stariši njih
starišev, že slabeji in za tega del pomoči tudi
potrebnejši in poterpljenja vrednejši, in ker že njih
starost tirja, da se v časti imajo, kakor je Bog
sam zapovedal, stare ljudi spodobno častiti, in jih
nikdar ne zaničevati.

§. 38. Od dolžnega spoštovanja bratov,
sester in sorodnikov.

1. Velika zapoved, bižnjega ljubiti, vsem
velja, posebno pa nje veže, ki so po naturi ali

58

kervi tesneje med seboj sklenjeni, kakor brate,
sestre in bližnjo žlahto.

2. Bratje, sestre in žlahta se imajo odkri-
toserčno ljubiti, v lepem miru in edinosti živeti,
in si vse dobro želeti in k dobremu pomagati.
»Bratje si ob času stiske pomagajo. — Glej!
kako dobro in prijetno je, ako bratje med seboj
v miru žive."

3. Nespodobno , nekersansko in greh pa je,
ako se sorodniki sovražijo, prepirajo in kolnejo,
si kljubujejo, se opravljajo in tožijo, ne vedo eden
z drugim poterpeti, si v sili pristopiti, in so si
nevošljivi. Taki ne ljubijo svojih bližnjih, pa tudi
ne Boga; oni napravljajo veliko pohujšanja, in vsi
hiši veliko skerbi in bridkosti navalijo. Kajn je bil
svojemu bratu Abeljenu nevošljiv in gaje  ubil, je
hišo svojih starišev z nadlogami napolnil, in sam
sebe pogubil.

Od dolžnega spoštovanja p o-
in njih dolžnosti do predstav¬
ljenih, in med seboj.

1. Tudi posli so svoje časti vredni, ker so
tudi otroci božji, ker, ako zvesto služijo, samemu
Bogu služijo, in ker bodo tudi oni kedaj od Boga
po svojem zasluženju plačilo prejeli. »Vi Gospodu
Kristusu služite," pravi poslom sv. Pavel.

§. 39.
slov,

59

2. Dolžni so toraj gospodarji in gospodinje
svoje posle spoštovati , kakor otroke in služabnike
božje, ne jih imeti za sužnje svoje lastne volje,
ne jih zaničevati, in prevzetno ali nepriljudno ž
njimi ravnati, jim gerdili primkov ne dajati, ali
kakor bodi jih žaliti. Veliko več morajo jih ljubiti,
ker jim pomagajo delati, in zato jim ob pravem
času zasluženo plačilo odrajtati, ter jih v sili,
posebno v bolezni in v starosti nikar zapustiti. Pa
tudi za dušo svojih poslov imajo oni skerbeti,
ktere bo Bog iž njih rok kedaj tirjal. Napeljevati
jih imajo z naukom in svarjenjem k pobožnosti in
keršanskemu zaderžanju, pa tudi sami lepe izglede
jim dajati, ne jih pohujšati ali v hudo zapeljati,
priganjati jih k molitvi in službi božji, pa tudi
potreben čas jim pustiti, da bodo mogli za zveli¬
čanje svoje skerbeti. Vse to je božja volja tako,
kakor sv. pismo pravi: „Ne ravnaj hudo s hlap¬
cem, kteri ti pošteno služi, in ne odpravi ga ubo¬
gega. — Ne bodi v svoji hiši kakor lev, ter ne
preženi svojih domačih , in ne zatiraj svojih pod¬
ložnih. -— Gospodarji; storite hlapcem, kar je
pravično in prav, ter vedite, da imate tudi vi Go¬
spoda v nebesih. — Ako pa kdo za svoje in zlasti
za domače nima skerhi, je vero zatajil in je hujši
od nevernika. 44

3. Pa tudi posli morajo sami sebe in svoj
stan spoštovati, kar storijo, kadar po svojem stanu

60

zvesto delajo, ne le na videz ali za časno plačilo,
temuč zavolj Boga; kadar iz ljubezni do Boga
težave svojega stanu voljno terpe; kadar se jeze,
kletve, zapeljivosti in vsega hudega skerbno varu¬
jejo, in kadar v božjem strahu pobožno živijo,
kakor jih sv. Pavel opominja, rekoč: „Vsak ostani

v

v svojem poklicu, h kteremu je poklican. Ce si
kakor suženj poklican, nič ne maraj (temuč spol-
nuj svoje dolžnosti pošteno, pobožno in voljno.)"

4. Sosebne dolžnosti pa imajo posli in pod¬
ložni do svojih predstavljenih, da jim kakor na¬
mestnikom božjim zvesto služijo, njih nauke in
svarjenje poslušajo, in jim v vseh pravičnih rečeh
voljno pokoršino skažejo; da jih povsod škode
varujejo, sami jim skrivaj kaj ne zmaknejo, in jim
po moči k sreči i dobremu pomagajo; da jih
v besedi in v djanji lepo spoštujejo, kakor take,
kterim spodobna čast gre, da jim gerdo in nepri¬
ljudno ne odgovarjajo, in jih zaničljivo ne obnašajo
ali ob dobro ime pri ljudeh ne spravljajo, kakor
sv. pismo veli: „Hlapci! bodite pokorni svojim
telesnim gospodarjem s strahom in trepetom
v priprostosti svojega serca, kakor Kristusu, in ne
služite le na videz, kakor da bi hotli le ljudem
dopasti; temuč kakor hlapci Kristusovi storite iz
serca radi božjo voljo, ter služite voljno kakor
Gospodu, ne pa kakor ljudem, in vedite, da bo
vsakteri od Gospoda prejel, kar bo koli dobrega

61

storil, bodi si suženj ali prost. — Hlapci, bodite
podložni gospodarjem z vsem strahom, ne le
dobrim in krotkim, ampak tudi čmernim.“

S. Slednjič so posli dolžni tudi še svoje so-
posle spoštovati, da se kakor otroci enega Očeta
nebeškega keršansko med seboj ljubijo, da se ne
pohujšajo in ne zapeljujejo , temuč med seboj
k dobremu in keršanskemu življenju opominjajo,
si lepe zglede dajejo, kadar je treba, ljubeznjivo
se posvare, in si v nebesa pomagajo; da so si
prijazni in postrežljivi, da se ne dražijo in ne
jezijo, ne prepirajo in ne kolnejo, temuč da si
s poterpljenjem in prizanašanjem težaven stan
lajšajo. »Služabnik Gospodov naj se ne prepira,
temuč naj bo do vseh krotek in poterpežljiv."

§.40. Od dolžnega spoštovanja sosedov.

1. Posebnega spoštovanja so si sosedje med
seboj dolžni, ker so si za domačimi naj bližneji,
ker v enem kraju skupej prebivajo, in ker pogosto
eden drugega pomoči potrebujejo.

2 .  Spoštujejo se pa sosedje, ako v keršanski
ljubezni med seboj žive, si v kteri koli bodi sili
radi na pomoč pridejo, se škode in nesreče varu¬
jejo, se ne zaničujejo in ne žalijo, ter mirno,
pravično in pošteno med seboj žive.

3. Ako se sosedje med seboj lepo imajo,
ljub mir in keršanska ljubezen v soseski prebiva,
in veliko hudega, posebno sovraštvo se odverm,
ktero se po stariših rado na otroke in vnuke v so^-
seski širi.

V. Od zaderžanja zunej hiše ali doma.

§. 41. Zaderžanje v cerkvi.

1. V sveti hiši božji se sveto vedi. Berž ko
v cerkev stopiš, se poškropi in s kolenom Jezusu
v sv. rešnjem telesu globoko pripogni.

v

2 .  Ze pred cerkvenim pragom se odtod,
klobuk pa v cerkvi ali v stoli obesi ali ga pod levo
pazduho derži; klobuke na oltar polagati ni prav.

3. Vsaki spol naj gre na svojo stran, ne
možki med ženske, vsako na svoj odkazan kraj.
Pri cerkvenih vratih ostajati, ali se celo zunaj
cerkve prislanjati , ni pošteno. Veliki , očitni
grešniki so svoje dni zunaj stali in še stoje. Le
blato se pred pragom otrebi in pusti.

4. Ce imaš svoj stol, vanj poklekni; pride
pa imenitneji od tebe, odmekni se mu. Tudi starim
in bolehnim se mora prostor narediti. To zapove¬
duje keršanska ljubezen.

5. Med opravilom ali stoj ali kleči; sedeti
je le pri pridigi prav. Pri službi božji moli na

#

63

bukvice ali pa na molek, in besedo božjo vselej
zvesto poslušaj. Po cerkvi se ogledavati, smejavti ali
septati je nespodobno, in na glas moliti druge
■v molitvi moti.

6. O pravem času se v cerkev odpravi, da
ne boš mudil in le po vsem opravilu iz cerkve
pojdi, pa na ravnost domu. Pred cerkvijo tobak
žgati ali pa po drugem spolu zejati je gerdo in greh.

§. 42. Zaderžanje  v šoli.

1. V šoli se otroci mnogega uče, kar jim
je v prihodnje za časno in večno življenje potrebno
in dobro. Kdor za časno in večno srečo skerbi,
šole nikoli v nemar ne pusti.

2. Preden v šolo greš, pripravi si vse,
česar ti bo v šoli treba, da ne boš česa pogrešal;
nauči se doma pridno, kar boš moral v šoli po¬
vedati; pa ne žabi tudi pred šolo doma že sve¬
tega Duha za dar učenosti poprositi, da se boš
ložje učil.

3. Odpravi se o pravem času od doma,
in tudi po poti se kje ne mudi, da prideš za čaša
v šolo.

4. Pred šolskimi vrati se odkri, s čevljev si
blato otrebi, ter čedno in spodobno v š#!o pojdi.

5. V šoli gospod učenika najpred lepo
pozdravi, ter se jim čedno prikloni in pojdi v stol,

64

kjer je tvoje mesto. Klobuki se obesijo ali po¬
ložijo na svoj kraj.

6. Ako učenik kaj učijo, jih zvesto poslušaj,
ako te barajo kaj, glasno in razumljivo jim odgo¬
vori. Vedno misli na to, cesar se je treba učiti.

7. V šoli si igrati, raztresenih misel biti,
stole, bukve, obleko ali kaj takega gerditi in
kvariti, ni prav.

8. Solarji morajo mirno sedeti, roke na
stolih imeti, ne šeptati, ne dražiti ali cukati se,
ne komu kaj jemati. Tudi kupovati otroci eden od
drugega ne smejo ničesa brez dovoljenja starišev.

9. Ako se boljše učiš, ko drugi, Boga
zahvali za to; pa nikar se za boljšega od drugih
ne štej, in slabejega ne zaničuj. Zasmehovati koga
ali oponašati, Bog obvaruj!

10. Kar se v Šoli zgodi, naj tudi v šoli
ostane, iz šole brez potrebe kaj praviti, se ne
spodobi.

11. Po šoli serčno v molitvi zahvali Boga
za prejete nauke, učenika lepo pozdravi ter se
jim prikloni, in mirno in tiho brez vsega odloga
naj grejo mladenči z mladenči, dekleta z dekleti
domu.

12. V vseh rečeh naj bo šolarjem lep izgled
Jezus satn, ki je rastel v modrosti in starosti, in
v milosti pri Bogu in pri ljudeh.

65

§.43. Zaderžanje pri igri in dobri volji.

1. Vsako veselje, da bo brez greha, naj bo
pripušeno, pošteno in nedolžno. Veseli se mladeneč
v svoji mladosti, in tvoje serce naj bo veselo
v tvojih mladih letih; toda vedi, da te bo Bog
zavolj vsega tega sodil.“

2. Otroci naj toraj vselej pobarajo stariše,
posli pa predpostavljene svoje, ali smejo kamo za
kratek čas iti.

3. Svetih reči v smeh pripravljati, bližnjemu
dobro ime jemati ali kaj drugega takega počenjati,
kar Boga ali bližnjega žali, naj te nikoli ne veseli.

4. Vsaka dobra volja naj ima svoj čas in
svoj kraj. Sveti časi in kraji niso za norce, in kjer
bi bilo bolje žalovati, ne bodi vesel. Tudi pre¬
dolgo ali v temno noč veseljevati in dragi čas
v nepotrebni dobri volji tratiti, ni prav.

5. Pri kratkočasili nobenemu veselja ne kvari ;
ne bodi svojoglaven, ne prepirljiv, in nobenega v
čem ne zasegaj.

6. Za velik denar se v igre ne podajaj, raji
za kratek čas igraj. Koga pri igri goljufati, ali se
njegove zgube veseliti, je greh in zoper keršansko
ljubezen.

Ponovilo potrebnih naukov. H.

5

66

§. 44. Z a d e r ž a n j e na vasi ali na t e r g u.

1. Treba je na vasi ali na tergu čedno se ob¬
našati, ker tudi tam človek ni sam, ampak ga ljudje
vidijo in na njega gledajo, kakor v družbi.

2. Moraš po vasi ali tergu iti, hodi svojemu
stanu in svoji starosti primerno, lepo, ravno, ne
prenaglo, pa tudi ne počasi kakor polž. Ne nosi
glave previsoko, pa tudi je preveč ne obešaj. Nikar
povsod z očmi ne švigaj, kakor bi hotel vse iztek-
niti, pa tudi v tla ne glej, temuč spodobno pred se.

3. Cetekteri znanec sreča, ga po šegi in časti
čedno pozdravi, in ako je imenitnejih kdo, se mu
odkri in nekoliko prikloni. Ako pa tebe grede kdo
pozdravi, se mu lepo zahvali, to je, primerno mu
odzdravi.

4. Vedno brez opravka na ulicah biti, ni
čedno; imeli bi te za postopača ali lenuha.

o. Varuj se na poti koga s preširnim, nespo¬
dobnim obnašanjem žaliti ali vjeziti, komu nepokoj
delati, ali koga poškodovati, p. kamne lučati, ali se
kepati i. t. d.

6. Ponočni čas voglariti ali vasovati, kričati
ali ukati, starim, bolnim in trudnim ljudem nepo¬
koj delati, je gerdo in greh, posebno o svetih
večerih.

67

§. 45. Za d er zanj e v hiši tujih ljudi.

1. Ako hočeš koga obiskati, ali imaš pri njem
kaj opraviti, pomisli, ali mu ne prideš nadležno ali
ob časi, kadar se ne spodobi, razun kadar je sila.

2. Preden greš k tujim ljudem, se čedno
opravi, po njih in svojem stanu primerno. Pred duri
si čevlje očedi, plajš, palico ali kaj takega zunaj
pusti, le samo klobuk ali kapo seboj v izbo vzemi.

3. Ne hodi na ravnost v izbo, temuč rahlo
poprej na vrata poterkaj. Ako se nikdo ne oglasi,
še drugič in tretjič nekoliko bolj poterkaj. Ako
se še nikdo ne oglasi, odstopi in počakaj. Pri vratih
na uho vleči je gerdo, pri ključavnici ali pri oknih v
izbo gledati, še gerše. Kadar se ti pa kdo oglasi,
vrata po malem odpri in jih pametno zapri.

4. Pri durih nekoliko postoj, dokler te ne po¬
gleda, pozdravi ali pobara on, kogar obišeš. Potem
pa čedno naprej stopi, ga spodobno pozdravi in
povej, po kaj si prišel. Klobuka ali kaj takega ne
smeš na mizo ali na stol polagati, tudi vsesti se ne,

v

dokler se ti ne reče. Ce se ti pa stol ponudi, čedno
sedi, in ne gugaj se, ali z nogami ne balandaj, in
jih križem ne derži; roke pa lepo pred seboj na
krilu imej.

5. Prijazno mu glej v lice, s komur govoriš,
pa ne hodi mu preblizo. Po izbi se ne oziraj in

s*

68

nobene reci v roke ne jemlji, ali ne tipaj. Tudi ne
pljuj po tleh, temuč pljuvavnika poiši.

6. Ako kdo imenitneji pride, vstani in mu
pervo mesto prepusti.

7. Predolgo se nikjer ne mudi, da nadležen
ne boš. Kadar opraviš, kar si imel, se spodobno
priporoči, kakor poprej, stol postavi v kraj, kjer
je prej bil; se še pri durih čedno prikloni, in vrata
rahlo za seboj zapri.

8. Kadar z domačim v izbo greš, pusti njega
naprej, razun ako ti reče naprej iti; kadar pa iz
izbe gresta vkup, pojdi ti naprej, da domač duri
zapre.

§. 46. Z a d e rž a n j e p r i tuji mizi ali obedu.

1. Ako te kdo na gostijo ali na obed povabi,
ne dajaj se predolgo prositi. Če misliš, obljubi na
pervo besedo; ako pa iti ne moreš ali ne smeš, na
ravnost povej.

2. Kadar greš kam na obed, se moraš po
svojem stanu in premoženju čedno in spodobno
obleči. Se preštimano nositi, je prevzetija, prelozno
ali umazano, ohernija ali pa nemarnost. Kdor spo¬
dobnega oblačila ne glešta, naj bo doma.

3. Dojdi o pravem času, ne da bi tebe čakali,
pa tudi prezgodaj ne pridi, kakor bi ne mogel jesti
pričakati.

69

4. Bodi si kjer koli povabljen, ne opušaj lepe
keršanske navade, pred jedjo moliti kakor po jedi;
saj je tudi Jezus tako storil; na njega gledaj, ne na
posvetne ljudi.

5. Ne strezi po pervem mestu, in poterpi,
naj se vsedejo tisti, ki so več ko ti. Naj bolj da se
vsedeš, kamor ti bo odkazano. Roke pod mizo imeti,
ali glavo na mizi podpirati, ni lepo.

6. Pri mizi bodi dobre volje pošteno, ne žali
nikogar, in sebi ali svojemu stanu nečasti ne delaj.
Govori kar je prav, ne premalo, kakor bi nič ne
vedel, pa tudi ne preveč, da ne boš nadležen.

7. Ne jemlji jedi pred imenitnejim; čakaj da
pride versta na te; potem pa vzemi, kar se ti ljubi,
iz sklede na okrožnik ali talir, ne s svojo žlico, če
je druga za to pripravljena; ktero čedno spet v
skledo deni, ne pa da bi jo poprej oblizal.

8. Pri jedi in pijači ne bodi prevolčji,pa se tudi
ne dajaj preveč ponujati. Dobra reč se sama ponuja.

9. Ako so mizne rutice pripravljene, razgerni
svojo na krilo, da si obleke ne pokapljaš; ter si
perste in usta ž njo briši. Glej, da iz sklede ceste
ne narediš in miznega perta ne obrazdaš. Preveč
pihati jed ni lepo; rajši počakaj, da se ti ohladi.
Prehitro kakor prepočasi jesti ni čedno.

10. Ce si pri kaki gospodi na obedu, dobro
glej, kako se gospoda vede, kako vživa jed, ki je
ne poznaš, da boš tudi ti tako ravnal.

70

11. Kosti pod mizo metati, ni lepo; na kraj
talirja jih polagaj. Kar ti ostane, ne devaj v skledo
nazaj, na okrožniku naj bo. Sol s persti jemati, je
nerodno, z nožem se vzame in potrosi, kadar je

v

treba, Ce najdeš muho ali kaj takega v jedi, ne
kaži je, ampak skrivaj jo stran deni, da se drugim
ne vgabi. Zobe z vilicami trebiti je neukretno.

12. Ne dopušaj, da bi te drugi gosti stregli,
raji ti njim postrezi; ako se pa postrežbe ubraniti ne
moreš, se lepo zahvali za njo.

13. Sosedom pri mizi vedno natakati, ne boŠ
jim vselej ustregel. Ako se po šegi zdravice napi¬
vajo, naj jih prične tisti, kteremu gre.

14. Vari se preveč jesti ali piti; ono za
truplo in dušo zdravo ni. Tudi jedi ne grajaj, da se
s tem ne zameriš; kar ti ne diši, pa pusti.

15. Od mize ne vstajaj, kadar bi se ti polju¬
bilo, temuc, ko boš vidil grnsp odarja in druge vstati.

16. Po jedi zahvali Boga in njega, ki te
je povabil, ter se še nekolko pri njem pomudi,
pa ne predolgo, kakor bi bil domu pozabil; ta¬
kega se radi naveličajo.

m

§. 47. Zaderžanje v gostilnici.

1. Ne hodi v gostilnice ali v kerčme brez
potrebe, tudi za kratek čas ne ; zakaj kerčme se

71

lahko privadiš, pa težko odvadiš, in velikrat že je
bila ljudem gostilnica perva nesreča, sreča pa
menda še nikoli.

2. Ce pa greš za potrebo ali tudi za kra¬
tek čas v kerčmo, ne misli, da ti je tam pri-
pušeno početi , kar koli hočeš, ker za svoje
dnarje piješ. Tudi v kerčini se moraš lepo vesti,
ker je povsod spodobno zaderžanje keršanska
dolžnost.

3. Varuj se tam kaj govoriti, ali peti ali
počenjati, kar bi Boga žalilo in bližnjega, posebno
otroke ali mlade ljudi pohujšalo. Nikogar ne
draži in ne jezi, ker se od vina še raji jeza
vname in veliko hudega rodi.

4. Po kerčmah ali litužih posedati, cele
dni in noči pijančevati, sebi in svojim premoženje
zapravljati, druge pohujševati ali zapeljevati, in
pa razsajati, in v jezi se klati, je velika krivica
in greh, pa tudi dostikrat za pijanca nesrečna
časna in večna smert. »Varujte se,“ pravi zatorej
Jezus, „da vaša serca ne bodo preobložena v po¬
žrešnosti in pijanosti, in da tisti dan nagloma
nad vas ne pride."

72

VI. Od zaderžanja v mnogoterih oko-
lisinali in do mnogoterih ljudi.

§. 48. Od spoštovanja svojega kraja in
domovine.

1. Vsak človek čuti neko nagnjenje do svo¬
jega kraja in domovine. Veseli ga, ako vidi in
sliši, da je domovina srečna in častita, žalosti
pa, ako jo nesreča ali zasramovanje zadene. Tudi
Jezus se je nad svojim mestom Jeruzalemom milo
razjokal, ker je njegovo pogubo vidik

2. Temu nagnjenju se človek toliko raji
vda, ker doma ima nje, ktere njegovo serce naj
bolj ljubi, svoje naj boljše prijatelje in naj veče
dobrotnike, stariše, brate in sestre, žlahto in
znance; domač kraj g - a spominja njegovih naj
srečnejših in veselejših otroških let; domača
zemlja morda že mnogo njegovih dobrih prijate¬
ljev in znancev pokriva, kar ga z milim spomi¬
nom navdaja.

3. Po tem nagnjenju pa in po keršanski
ljubezni je vsak dolžen za čast, prid in srečo
svojega kraja in domovine skerbeti; zakaj, če ne
bo ljubil tega, kar mu je nar bolj pri sercu,
ničesa ljubil ne bo.

73

4. Čast svojemu kraju pridobiti, mora člo-
vek za svojo lastno čast naj propej skerbeti. Ze
marsiktera dežela po kterem slovečem rojaku

daleč po svetu slov/; pa tudi marsikteri hudobnež
ze je svojemu kraju veliko nečast zapustil.

3. Da v čast in prid svoji domovini pomagaš,
moraš po svoji moči dobre nauke in lepe izglede
svojim sorojakom dajati, ker oni deželaue dobre
store; nasprotni nauki in izgledi pa jih spridijo,
in dosti nadlog in nesreče vsi deželi napravijo.

6. K sreči svojega kraja mora vsak po

svojem stanu dolžnosti zvesto spolnovati, vsak
po svojem premoženju potrebne davke odrajto-

vati. Ako vsak svoje stori, bo vse storjeno,

kar je potreba k sreči dežele domače.

7. Srečo, prid in čast svoje domovine pod¬
pirati, je treba s poštenimi in modrimi v zavezo
stopiti; zakaj združena moč veliko pomore k do¬
bremu.

■§. 49. Od zaderžanja do vikših.

1. Bog, ki je vse stanove na svetu po¬
stavil, je tudi vsakemu potrebno službo odmenil,
bolj ali manj imenitno. Imenitneji ko je služba,
vikši je tudi stan, in veča čast se mu spodobi.

74

2. Kteri so vikšega stanu, smo jih po stanu
in službi v besedi in v djanju spoštovati dolžni;
naj bi ravno ktere napake nad seboj imeli, vendar
njih stan častitljiv ostane; zato ni prav, od vikših
zaničljivo govoriti, in žali Boga, ki je predpostav¬
ljene spoštovati ukazal.

3. Ako z vikšim govoriš, govori vselej pri¬
ljudno, spodobno in ponižno , in bolj ko so ti
oni prijazni, bolj častitljivo ž njimi ravnaj; imenuj
jih po njih imenitni službi, na ravnost jih vikati, ali
če te oni tudi svoje prijaznosti zagotovijo, po pri¬
jateljsko ž njimi ravnati, bi ne bilo spodobno.

4. Ako jim ne moreš česa poterditi, ali jim
česa ne daš veljati, poprosi, da ti dajo svojo misel
povedati, preden jim besedo zaverneš. Ako ti pa
kaj prijaznega ali povoljnega povejo, se jim pri¬
ljudno zahvali.

3. Spodobi se, da vikšim pervo in zadnjo
besedo pustiš, in več ž njimi ne govoriš, kakor je
treba ali te barajo. Vikšim med govorom tobaka ali
kaj takega ponuditi, ali po njih pozdravljenje
komu pošiljati, ni priljudno in malokdaj prav.

6. Ako ti vikši rečejo pokriti ali vsesti se,
zahvali se jim za dovoljenje, ti pa njim kaj takega
v njihovi ali v tuji hiši ne reci, ako so ravno raz¬
kriti ali stojijo.

7. Ako te vikši pobarajo, kako se tebi, ali
kteremu tvojih godi, se jim zahvali, preden poveš.

75

8. Ako vikše srečaš, ali če te prijazno
pozdravijo, pozdravi jih prav spodobno, kakor je
njih in tvojemu stanu primerno. Z glavo ali roko
pomigniti se le vikšim prileže. — Ako z vikšim
greš ali se peljaš, pripusti jim desno stran; ako
je še kdo s teboj, naj grejo vikši v sredi ali
pa po goršem potu; naprej jim nikoli ne vhajaj,
in herbta ne obračaj.

9. Ako te vikši domu spremijo, štej si to
za veliko čast, in pred hišo ž njimi postoj, dokler
se sami ne poslovijo. Ako ti dovolijo z njimi na
dom iti, jih spodobno spremi.

10. Ce vidiš, da gredo vikši v tvojo hišo,
stopi jim pred hišo naproti, ter jim provej, da
se sreče veseliš, jih na svojem domu viditi. Odpri
jim vrata, in stopi za njimi. Ako se odkrijejo,
jim primi za klobuk, ter ga na čeden kraj položi,
jim sedež ponudi, sam pa pred njimi stoj, do¬
kler ti ne rečejo, da se vsedi.

11. Kadar se zopet odpravljajo, jim klo¬
buk podaj, jih zahvali za obiskanje, in jih neko¬
liko pospremi. Veči ko so gospod, dalje jih
spremljaj, niže se jim prikloni.

12. Ako se kdo z bogastvom ali imenit¬
nostjo svojo baha, bodi mu priljuden, in skaži
mu časti, kolikor mu gre; pa ne očitaj mu ba-
liarije, in tudi nevredno se mu ne prilizuj,

76

da ga ne razžališ, pa tudi v prevzetnosti ne
poterdiš.

■§. SO. Od spoštovanja do kraljev in

cesarjev in deželske gosposke sploh.

1. Ker po besedah sv. Pavla ni oblasti,
ktera bi ne bila od Boga, so tudi kralji in ce¬
sarji in njih namestniki ali deželska gosposka le
od Boga oblast prejeli. Namesti Boga so oni,
in zato smo dolžni jih spodobno spoštovati.

2. Cesar ali kralj je od Boga za pervega
vladarja cele dežele postavljen; njemu se tedaj
tudi perva čast spodobi. Ker pa cesar ali kralj
sam vsega in povsod ne more vladati, ima svoje
namestnike , ki namesti njega ljudstvo vladajo,
zato se tudi njim ali deželski gosposki vredna
čast spodobi.

3. Da pa spoštujemo cesarja ali kralja in
njih gosposko, jih moramo za namestnike in slu¬
žabnike božje imeti, in spodobno od njih in
ž njimi govoriti in ravnati; njih ukaze ali postave
voljno in zvesto za del Boga, ne samo na videz
ali iz straha kazni spolnovati, jim s potrebnimi
davki in po drugi svoji moči pomagati, in pa za
nje moliti, da bi jim Bog modrosti in pomoči
svoje v težavni službi ne odrekel. Gosposke za-

77

ničevati ali kleti, njih naredbe v nemar pušati,
jim pokoršino v pravičnih rečeh odreči, ali se
zoper nje puntati, je velika pregreha zoper šterto
zapoved božjo. „Ne govori hudo čez kralja (ali
cesarja) celo v svojih mislih ne, in ne roti boga¬
tina celo v svoji stanici ne,“ opominja sv. Duh;
zakaj ptice neha bodo tvoje besede nesle, in kar
perute ima, bo tvoj govor oklicalo."

4. Dolžno spoštovanje do vsake oblasti
priporoča sv. Pavel, ki piše: »Vsak človek bodi
vikši oblasti podložen; zakaj ni je oblasti, ktera
bi ne bila od Boga; ktera pa je, je po Bogu
postavljena. Kdor se tedej oblasti ustavlja, se
božji postavi ustavlja. Kteri se pa ustavlja¬
jo , sami sebi pogubljenje nakopavajo. Zakaj
oblastniki niso v strah dobrega ampak hudega
dela. Če pa hočeš, da bi se oblasti ne bal, delaj
dobro, in boš hvalo od nje imel. Zakaj oblast¬
nik je namesti Boga tebi k dobremu. Ako pa
hudo delaš, boj se; zakaj on meča ne nosi za¬
stonj; zakaj božji hlapec je, maševavec v kazen
tistemu, kteri hudo dela. Torej morate podložni
biti, ne samo zavolj kazni, ampak tudi zavolj
vesti. Zatorej tudi dacijo dajajte, zakaj oni so
namesti Boga, da ravno to službo opravljajo.
Dajte tedej vsakemu, kar mu gre, dacijo komur
dacija; col, komur col, strah, komur strah; čast,
komur čast."

78

§. 51. Od spoštovanja duhovske
gosposke.

1. Kakor je Bog posvetno oblast deželski
gosposki, tako je Jezus cerkveno oblast duhovski
gosposki izročil. Jezus namreč, začetnik in nevidni
poglavar svoje svete cerkve, je za svojega pervega
namestnika, za vidnega poglavarja svoje cerkve.
#vetega Petra postavil, rekoč: „Ti si Peter, to je
skala , in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in
peklenska vrata je ne bodo zmagala. — Pasi moje
jagnjeta, pasi moje ovce." In poglavar Jezusove
cerkve je rimski papež, kakor pravi naslednik
sv. Petra.

2. Pomagavci sv. Petra, ki si jih je Jezus
izvolil, da bi njegovo cerkev po svetu vladali in
pasli njegovo čedo, so bili apostoli, in so njih
pravi nastopniki škofi, kterim v pomoč so njim
podložni duhovni.

3. Cerkvene predpostavljene in duhovske
pastirje vredno spoštovati, je Jezus sam ukazal,
rekoč: »Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor
vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zani¬
čuje, zaničuje njega, kteri me je poslal."

4. Duhovski stan spoštovati je tedej dol¬
žnost, ker je on, sam na sebi častitljiv, naj bi
tudi kteri duhovniki po svojem stanu vredno ne

79

živeli, ker so duhovni mamesfniki Jezusovi, in
kdor njih ne spoštuje, samega Jezusa žali; in ker
je njim izročena skerb za zveličanje vernih, od
kterih bodo kedaj odgovor dajali.

S, Da duhovnike spodobno spoštuješ, imej
jih v časti kakor namestnike Jezusove, poslušaj jih
kakor svoje dušne pastirje, in skazuj jim v vseh
zveličanskih rečeh voljno pokoršino, kakor sv.
Pavel opominja. „Bodite pokorni svojim vikšim,
in podložni; zakaj oni čujejo, kakor kteri bodo
mogli za vaše duše odgovor dajati; da oni to z ve¬
seljem store, in ne zdihovaje; zakaj to bi ne bilo
dobro za vas.“

§. 52. Od zaderžanja do ljudi druge
v e r e.

1. Ako ravno je kdo druge vere, je vender
še naš bližnji; in tudi njega smo dolžni po ker-
šansko ljubiti, vse dobro mu želeti, in kar mo¬
goče storiti , hudega pa in vsake nesreče ga
skerbno varvati.

2. Iz keršanske ljubezni smo dolžni krivo¬
verce, ki sev veri motijo, kar je mogoče, Iju-
beznjivo podučevati in jih po priložnosti k pravi veri
napeljevati, nikoli pa jih ne smemo zaničevati ali
zasramovati, ker je to brezljubno, in jih v zmoti
še bolj poterdi.

80

3. Nikoli pa ne smemo svoje vere ne v be¬
sedi ne v djanju zatajiti, ali krivovere hvaliti, da
bi se s tem krivovercem prikupili; ali se ž njimi
preprijazno obnašati, ker bi utegnila naša pra¬
vovernost v nevarnost priti. Kaj pomaga ljudem
dopasti, Bogu se pa zameriti ?

§. 33. Od zaderžanja do grešnikov.

1. Ako ravno človek kaj greši ali hudega
stori, ga moramo vendar kakor kristjana in svojega
bližnjega spoštovati; saj je še zmiram mogoče, da
se poboljša. Saj je iz ljubezni do grešnikov Bog
sam svojega lastnega Sina na svet poslal, saj
Jezus sam kakor dober pastir zgubljene ovce,
grešnika, skerbno iše in želi k svoji cedi nazaj
pripeljati, saj imajo tudi nebeški angeli neizrečeno
veselje nad grešnikom, kteri se spokori. Ako se
nam bolnik smili, kteri telesno terpi, je še večega
smiljenja vreden grešnik, kteremu duša boleha.

2. Z grešnikom ravnaj, kakor Jezus veli,
ki pravi: „Ako greši zoper tebe tvoj brat, pojdi
in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako
te posluša, si pridobil svojega brata. Ako te pa
ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, da
v ustih dveh ali treh prič stoji vsa reč. Ako jih pa
ne posluša, povej cerkvi. Ce pa cerkve ne posluša,
naj ti ho nevernik in čolnar." —

81

3. Greh sovraži, grešnika ljubi, po besedah
sv. Pavla, ki pravi: „Ne ravnaj ž njim, kakor s so¬
vražnikom, temuč posvari ga, kakor brata."

4. Grešnika ljubiš, ako ga svariš, in k do¬
bremu opominjaš, in ne rečeš kakor sovražni Kajn:
„Sem li jaz varh svojega brata."

5. Svarjenje tvoje pa mora biti ljubeznjivo
in modro. Ne svari bližnjega v jezi, ali da bi ga
žalil, temne le, da bi ga poboljšal. Posvari ga
o pravem času in na priložnem kraju, da ga ne
osramotiš ali hudo ne razdražiš. Ne vleci starih,
pozabljenih napak na dan, raji jih z ljubeznijo
pokri. Ne grajaj vsake majhine reči, kakor bi bila
muha konj.

6. Imej pa tudi poterpljenje z bližnjim, ki
lahko večkrat po slabosti in pozabljivosti kakor iz
hudobije greši, in ne žabi, da imaš tudi ti svoje
slabosti. Prizanašaj drugim, in oni bodo s teboj
poterpeli. „Eden drugega butaro nosite, in tako
bote dopolnili Kristusovo postavo."

§. o4. Od zaderžanja, ktero se tiče skriv¬
nosti drugih ljudi.

1. Ne bodi preradoveden in ne pozveduj
preveč po skrivnih rečeh; ne vleci na učesa, kar
drugi tiho kramljajo, in ne tiši med nje, ki si
Ponovilo potrebnih naukov. II. 6

82

hočejo skrivaj kaj povedati. Drugih skrivnost je
tuje blago, kterega se človek ne sme sam ob sebi
polastiti.

2. Ravno tako tujih pisem ne beri, ki jih,
kakor bodi, v roke dobiš, razun če ti jih dovoli
lastnik brati. Pismene skrivnosti brati brez dovo¬
ljenja, je večkrat hujše, ko krasti.

3. Ako ti pa kdo ktero skrivnost izroči,
ohrani jo zvesto, kakor sveto reč, in nikar je ne
raznašaj, da se boš njegovega zaupanja vrednega
skazal. Varuj se jezičnosti, po kteri tolikanj nesreče
pride, in kakor imaš svoje skrivnosti rad skrite,
tudi drugih nikar brez potrebe ne odkrivaj.

§. 53. Od zaderžanja do dobrotnikov.

1. Ako ktero dobroto prejmeš, zahvali za
njo naj pervo Boga, od kterega vse dobro prihaja,
kteri serca ljudi' k dobrotljivosti napeljuje, in brez
kterega bi ti nobeden nič dobrega ne mogel
storiti.

2. Zahvali za prejeto dobroto tudi svojega
dobrotnika z besedo in v djanju; ne žabi nikdar,
kar ti je dobrotnik dobrega storil, ne ogibaj se njega
ali njegove hiše, da bi ti treba ne bilo zahvale mu
skazati. Vzemi rad v misel tudi vpričo drugih nje¬
govo dobrotljivost; skerbi, s čimur koli bi mogel,

83

dobrotniku dobrote poverniti , bodi mu vedno
prijazen in postrežljiv, oberni prejeto dobro tudi
na dobro, da ne bo darivcu žal, da ti je bil dober.
Ako bi pa bil dobrotnik tvoj ali kdo njegovih
sčasoma v sili, spomni se prejetih dobrot, in tudi ti
njemu ali njegovim po svoji moči pomagaj. Po¬
sebno pa pogosto prosi Boga, da dobrotniku tvo¬
jemu dobrote obilno poverne.

3. Ce ti kdo iz prijaznosti kaj na dar ponudi,
ne brani se ga vzeti, in bodi darila vesel, nikar ga
pa komu drugemu ne oddajaj, da darivca ne žališ.
Po ceni darila poprasevati ni priljudno; darova¬
nemu konju se ne gleda na zobe.

4. Nehvaležnost je Bogu in ljudem zoperna;
če pa imaš priložnost, komu kaj dobrega storiti,
ne glej na njegovo hvaležnost, temuč dober bodi
iz serca vsakemu, hvaležnemu kakor nehvaležnemu,
da boš podoben Očetu nebeškemu, ki daje svojemu
solncu sijati na dobre in hudobne. On ti bo po¬
verili].

§. 56. Od zaderžanja do tovaršev in
pri j atelj  e v.

1. Ce si iseš tovarša ali prijatla, izberi si
modrega in pobožnega; z malopridnim in hudob¬
nim se v tovaršijo ne podajaj, da te ne spridi, in
da te ne bodo ljudje po njem hudo sodili; go-

6 *

84

tovo se človek po tovaršii spozna. „Kdor se Boga
boji, bo tudi dobrega prijatelja najdel; zakaj
kakoršen je on, bo tudi njegov prijatelj," veli
sv. Duh.

2. Ako si tako srečen, da najdeš dobrega, zve¬
stega prijatelja, ga moraš tudi po vrednosti ceniti,
zakaj: „Zvest prijatelj je močna bramba; kteri ga
je našel, je našel zaklad. Zvestemu prijatelju se ne
da nič primeriti; zlato in srebro nista vredna ž nje¬
govo dobro zvestobo na tehtnico položena biti."

3. Tudi z znancem, tovaršem in prijateljem
moraš prijazno in priljudno ravnati. Če ravno oni
toliko ponižnega spoštovanja ne tirjajo, kolikor si
ga drugim sploh dolžen, moraš vendar gledati, da
tudi kterega izmed njih z besedo ali z nepriljudno
obnašo ne boš žalil, ali vpričo drugih sramotil.

4. Posebno pa bodi zvestemu prijatelju dober
in zvest. Bodi mu odkritoserčen, prijenljiv in po-
strežljiv, ne zavit, svojeglaven ali prepirljiv in
samopriden. Ne tirjaj od njega pretežavnega ali
celo nemogočega; ne bodi mu le po besedi pri¬
jatelj , temuč prijazno se veseli njegove- sreče,
v sili in žalosti mu bodi pripravna pomoč in tolažba.
Nikoli ga s čem ne žali, in skerbno se varuj vsega,
kar bi ti starega prijatelja odvernilo. Sv. pismo
veli: „Ne zapušaj starega prijatla, zakaj novi ne
bo njemu enak. Nov prijatelj je kakor vino; kadar
bo staro, ti bo dobro dišalo. — Ali ni celo do

smerti žalostna reč, ako se tovarš in prijatelj v so¬
vražnika spreoberueta?"

•§. 37. Od zaderžanja do nepriljudnih,

prepirljivih in sovražnih ljudi.

1. Nepriljudnih in prepirljivih ljudi se ogibaj,
kolikor mogoče; tako se bos mnogega prepira in
razžaljenja obvaroval.

2. Ako pa imaš ž njimi opraviti, bodi jim
priljuden in prijenljiv; nikoli jih ne draži, ne
jemlji kaj takega v misel, kar bi jih žalilo, če ni
potreba ; ne povračuj jim nepriljudne besede ali
robastega djanja, in ne vjezi se, ako ti kaj po volji
ne rečejo ali ne store.

3. Priljudno ravnanje z nepriljudnimi in pre¬
pirljivimi ljudmi  veliko hudega in razžaljenja bož¬
jega in marsiktero nesrečo in sovraštvo odverne
kakor sv. pismo pravi: „Rahla beseda jezo utolaži,
pikra pa togoto rodi."

4. Ne povračuj hudega s hudim, ampak le
z dobrim, in razžalnikom svojim prizanašaj ter jim
iz serca odpusti: tako boš modro in keršansko
ravnal, in dostikrat sovražnika svojega v prijatelja
pridobil. »Nespameten naglo svojo jezo na znanje
da, kdor pa krivico poterpi, je moder. — Ako je
tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, ako je žejen, daj

86

mu piti; tako mu žerjavico na glavo spravljaš, in
Gospod ti bo povernil. — Storite dobro njim,
kteri vas sovražijo, blagoslovite jih, kteri vas
kolnejo, in molite za nje, kteri vas obrekujejo. —
Ako je mogoče, kolikor je pri vas, imejte mir
z vsemi ljudmi."

§. 58. Od zaderžanja do veselih, nevoljnih
in žalostnih.

1. Kadar si med veselimi, ravnaj kakor sv.
Pavel veli: „Veselite se z veselimi." Ne kazi
drugim nedolžnega veselja z neprijetnimi rečmi ali
nepripravnim naukom; ako je pa veselje pregrešno
in nevarno, posvari bližnjega, naj bo pripravno ali
nepripravno.

2. Ne greni drugim veselja s svojo nevolj¬
nostjo, termo ali čmernostjo, zakaj s takim ravna¬
njem nikomur ne ustrežeš, in serca veselim raniš.

3. Ako pa koga nevoljnega vidiš, ravnaj
krotko in rahlo ž njim, da ga še bolj ne razdražiš.
V jezi in nevolji komu kaj neprijetnega praviti, ali
ga svariti, je ogenj z oljem ali maslom gasiti.

4. Ce je kdo nesrečen ali žalosten, ne bodi
njegove nesreče vesel, temuč ž njim žaluj tudi ti,
kakor sv. Pavel veli: „Jokajte z jokajočimi." Poto-

87

laži ga s keršansko besedo, in ako moreš, pomagaj
mu, da mu boš žalostno serce ohladil.

5. Oe imaš komu kako neprijetno reč naznaniti,
povej mu jo modro po malem, da se preveč ne
ustraši, in milo, da mu žalost polajšaš; na pol kaj
povedati, da si je nesrečnik še bolj v skerbi, bi bilo
brezljubno; bolje je celo molčati.

59. Od zaderžanja v tuji in lastni
sreči in nesreči.

Nesreče so si ljudje velikrat sami s svojim
pregrešnim ravnanjem krivi; veliko jih pa tudi po
nedolžnem, po božji skušnji nesreča zadene.

1. Ako vidiš nesrečnega, ki si je nesreče
svoje sam kriv, ne sodi in ne pogubljaj ga, ker
ga Bog sam sodi; ne veseli se hudoželjno njegove
nesreče, marveč ga miluj, in pa Boga prosi, da ga
po nesreči milostljivo k poboljšanju pripelja. Pa
tudi tebe naj njegova nesreča zmodn, da se enakih
pregreškov varuješ; zakaj kdor meni, da stoji, naj
gleda, da ne pade, veli sv. Pavel.

2. Ako je pa kdo po nedolžnem v nesrečo
prišel, priserčno ga tolaži in usmiljeno mu pomagaj,
da nesrečo lože in voljneje prestoji. Pomisli, da
je tudi tvojemu žalostnemu sercu prijazna tolažba
sladko hladilo, in da si s svojim usmiljenjem serca

88

ljudi' in milost božjo za žalostne dni pridobiš, in
veliko zasluženja za večnost nabiraš; saj tudi
kozarec merzle vode, naj manjšemu iz dobrega ser¬
ca podeljen, brez plačila ne bo.

3. V lastni sreči šene prevzemaj, temučBoga
zahvali, od kterega pride vse dobro; ravnaj modro
s premoženjem, ki ga gleštaš, in nikar ga ponidoma
ne zametuj, da v pomanjkanje ne prideš; raji si ž njim
boljše zaklade za večnost nabiraj. Nikdar pa v men-
Ijivo posvetno bogastvo zaupanja ne stavi, da te ne
goljfa, kakor evangeljskega bogatina. Varuj se
nespametne lakomnosti ali skoposti, in po krivici si
kaj prisvojiti, Bog ne daj.

4. Ako si pa nesrečen, in nesreče svoje sam
kriv, terpi voljno in ponižno nasledke svoje grešne
nespameti, in se v prihodnje poboljšaj. Če si pa
nedolžen, te po nesreči Bog skuša, božji volji se
tedaj podverzi in božjo previdnost moli, ktera ti
vse k dobremu oberne, ter še pobožneje Bogu
služi, da boš v skušnji poterjen.

•§. 60. Od zaderžanja do ljudi uboge
ga in nizkega stanu.

1. Ne le ljudi imenitnega, visokega ali bo¬
gatega stanu, ampak tudi ubogega in nizkega smo
dolžni, keršansko spoštovati, ker so tudi oni
otroci božji in naši bližnji; ker je Jezus sam revni

89

in nizki stan s svojim izgledom in življenjem pov¬
zdignil in počastil, ker je Bog posebno oče ubogim,
in ker so revni posebno naše ljubezni potrebni,
Bog pa nam hoče, vse obilno poverniti, kar mi
ubogim storimo.

Z.  Da pa ljudi nizkega stanu in revne spoštu¬
ješ, ni potreba se jim priklanjati, ali sploh: ž njimi
ni potreba se vesti kakor z vikšimi, temuč prijazno
in priljudno ž njimi ravnati, ž njimi poterpeti,
usmiljenje imeti, in jim po moči dobrovoljno
pomagati, ne pa jih prevzetno zaničevati ali žaliti;
ne jim njih revšine ali nizkega stanu ošabno oči¬
tati ; in če jim kaj dobrega storimo, ne dobrote
z nepriljudnimi besedami greniti. „Ako komu
dobro storiš, ne godernjaj, in kadar koli daš, ne
žali s hudo besedo. Dobra beseda je boljša, ko
dar. Nespameten grenko oponaša, in nepriljudnega
dar dela solzne oči.“

3. Tudi med seboj se morajo ljudje nizkega
in revnega stanu spoštovati, ter eden z drugim
pošteno, prijazno in priljudno ravnati, in si tako
težavni stan lajšati.

4. Pa tudi revež in človek nizkega stanu se
ne sme zaničevati, ampak mora pomisliti, da je
tudi on otrok božji za nebesa stvarjen, da mu le
to, pred Bogom pravo vrednost daje, ne pa bo¬
gastvo in imenitnost; on naj bo s svojim stanom zado¬
voljen, in naj se krivici ali hudobiji nikdar ne vda;

90

naj svoji duši bogastvo dobrih del in čednost pri¬
dobi *n božjega kraljestva preskerbi, ter naj po¬
misli, da bodo pobožni revni v nebesih bogati.

§. 61. Od zaderžanja do tujih in po¬
potnih ljudi.

1. Do tujih in popotnih ljudi nam keršanska
ljubezen posebno spoštovanje nalaga, ker smo tudi
mi, dokler smo na svetu, popotniki v tuji deželi,
in ker se tudi nam lahko prigodi, da danes ali
jutri med tuje ljudi zajdemo; „s kakoršno mero
pa bote merili, s tako se vam bo merilo," pravi
sv. pismo.

2. S popotnimi keršansko in priljudno rav¬
nati, jih sprejemati in prenočevati, jim po moči
postreči, posebno če so shojeni, potrebni, bolehni
ali kadar dalje popotovati ne morejo, je imenitna
dolžnost, ktero je Bog že po Mojzesu ukazal, in
ktero Jezus tako ceni, kakor bi se njemu samemu
spolnila. On kedaj poreče: »Tujec sem bil, in
ste me sprejeli; kar ste naj manjšemu mojih bratov
storili, ste meni storili."

3. Kar popotnim storiš, ne stori toliko za
dnar in dobiček, ampak veliko več iz ljubezni in
zavolj Boga. Ako si ti ubožen, popotnik pa bogat,
daj si poverniti, kar je pravično; ubogim pa tudi

91

kaj za vbogajme stori. Popotne dreti je krivično,
neusmiljeno in greh.

4. Popotne na cestah vbogajme prositi,
kakor imajo večkrat potepeni otroci navado, je
nesramno. Resnično revni naj popotne za kak dar
poprosijo, pa nadležni biti jim nikar!

5. Ako te popotnik za pravo pot, za ime
kterega kraja, za ktero hišo i. t. d. pobara, mu
priljudno povej, in če se ti potrebno zdi, ga ne¬
koliko pospremi, da ne zajde.

6. Ako te tujec pozdravi, se mu prijazno
zahvali; če pa ti pervi popotnika pozdraviš in
ogovoriš, še bolje storiš; samo varuj se, nadležno
barati, kdo je? kamo gre? i. t. d.

7. Ce vidiš imenitnega koga po poti iti ali
se peljati, zogni, se mu, če je mogoče, in ga spo¬
dobno pozdravi, ter se mu odkri.

8. Popotne, posebno siromake, zasmehovati
ali oponašati, za njimi letati, vpiti, kamne lučati,
s perstom kazati, ali kaj takega je nespodobno in
greh; na voze se obešati nepriljudno in nevarno.
V neznane ljudi ali reči zijati, ali preradovedno za
njimi gledati, ni lepo.

9. Ako popotni živino po cesti ženejo, varuj
se vsega, in pospravi vse, kar bi utegnilo jo spla¬
šiti, da se ktera nesreča ali škoda ne prigodi.

10. Vedi se s popotnimi sploh tako, da bo
tebi in celemu tvojemu kraju v čast, ker popotni

92

velikrat daleč po svetu pridejo, da bodo vedli od
tvojega kraja kaj častitljivega ne zaničljivega
povedati.

11. Ako prideš pa ti v tuje kraje med tuje
ljudi, ne žabi, da nisi doma, da se ti je torej
tudi drugači vesti se. Bodi vsem priljuden, pa ne
upaj vsakemu, da te kdo ne zapelja ali ne goljufa.
Varuj se kraja, v kterem si, ali njegove šege ali
ljudi zasramovati ali zaničevati, ali kar bodi žalega
govoriti, da se ljudem ne zameriš. Ravnaj se po
postavah in potrebnih šegah tuje dežele, dokler
si v nji, da v zadrege ne zajdeš. Prosi pri¬
ljudno vsega, česar ti je potreba, če ravno imaš,
sčem plačati, da ti tujcu bodo raji postregli; bodi pa
z dnarji tudi varčen, da, ko bi ti pošli, ne boš
brez pomoči. Kar po tujih krajih dobrega vidiš,
si zvesto zapomni in za svoj dom ohrani; kar pa
napčnega po svetu zagledaš, se ne navadi, da boš
boljši in modrejši, ne slabejši ali hudobnejši iz
tujega domu prišel. Ne bahaj se prevzetno ali
lažnjivo, če si kaj sveta obhodil ali vidil, in ne
zaničuj zato svojega kraja, jezika in kar je doma¬
čega ; če ravno je dobro po svetu, vendar je ljubo
doma, kdor ga ima.

93

•§. 62. Od zaderžanja do n ep r i čuj o či h.

1. Ako imaš kterega prijatelja, znanca ali
dobrotnika v daljnih krajih, ga spodobno spoštuj,
ter mu pogosto piši, p. ob njegovem godu ali rojst¬
nem dnevu, ali kadar je ktera druga taka priložnost,
njega svoje prijaznosti, ljubezni ali hvaležnosti
v pismu zagotovi, in mu vsega dobrega obilno želi,
pa tudi kaj novega ali kaj prijetnega piši.

2. Ako v pismu komu kaj sporočiš, ali kaj
od njega želiš, ga vselej čedno poprosi; če pa tebi
kdo po pismu kaj naroči, brez odloga, mu kolikor
moreš, njegove želje dopolni. Ce tebi kdo piše, mu
ne odlagaj prijaznega odgovora dati.

3. Dobro pomisli, kaj boš pisal, da pismo
koga ne vžali ali ne vjezi, ali v kako nepotrebno
skerb ne pripravi. Varuj se v pismo besede staviti,
ki se na dvoje zastopi, in je ne moreš razložiti, da
sebe ali druge v kako neprijetnost ali celo v nesrečo
ne spraviš.

4. Napise svojim pismom take postavi, kakor-
šni so imenitnosti tistega spodobni, komur pišeš;
če si v te reči sam neveden, pa druge pobaraj, da
ne boš sebi v smeh, ali pa drugim v nespoštovanje
pisal.

94

§. 63. Od spoštovanja do vojaškega
stanu.

1. Vojaški stan je Bog postavil v bran in
varstvo kralja ali cesarja, cele deržave in deržavlja-
nov, za ohranjenje potrebnega miru in reda. Imeniten
je toraj namen vojakov, kterega so celo s svojo
smertjo dolžni doseči.

2. Po tem imenitnem poklicu mora vojak sam
svoj stan spoštovati, da se mu ne umika, ali ne po¬
begne, ako je v njega poklican; da dolžnosti svojega
stanu zvesto dopolnuje; da je posebno vikšim v
vsem pokoren; da se punta ali izdajanja skerbno
varuje; dav vojski ni boječ meglenjak, ampak ser-
čen junak, pa tudi kervoločno ljudi ne mori, in za
tujim blagom po roparsko ne gleda, in si ga nepo¬
trebno ne lasti. Priden vojak pa tudi Boga ne sme
pozabiti; keršansko živeti, se čedno zaderžati, in
drugim v vsem dobrem lep izgled dajati, je tudi
njegova dolžnost. Vojak, kteri se Boga ne boji, slabo
slovi, ako se ravno ničesa ne straši. — Častitljiv
za res je vojaški stan, pa vojak, ki se ž njim baba
in druge stanove zaničuje, ki z drugimi ljudmi ne-
pokojno živi, jim vedno nadleguje, in ni z ničem
zadovoljen, kar se mu da, vojaškemu stanu nečast
dela.

95

3. Vojaški stan spoštovati, je vsak deželan v
besedi in djanju dolžan; z vojaki po keršansko
ravnati, ž njimi poterpeti in jim v sili pomagati, in
se vsega varvati, kar bi jih razdražilo ali vžalilo, se
mnogo hudega obvaruje.

•§. 64. Od zader a n ja do starih ljudi.

1. Stare in dehne ljudi spoštovati je toliko
veča dolžnost, ker je Bog to že v šterti zapovedi
zapovedal, ker si sami želimo, da bi nas na starost
lepo imel', in ker Bog vsem svoj blagoslov obeta,
kteri are spoštujejo, vsakemu pa hudo žuga, kteri
jih zaničuje, kakor je strašno kazen nad otroke
poslal, ki so starega preroka Elizeja zasramovali.

2. S starimi ljudmi moramo spodobno govo¬
riti in se priljudno in prijazno ž njimi obnašati;
jim v njih potrebah po moči pomagati, ž njih sla-
bostimi, nevoljo ali čmernostjo voljno poterpeti, jih,
kadar je treba, ljubeznjivo posvariti, in njih nauke
radi poslušati, ker so si že veliko na svetu skusili.
Nikoli pa ne smemo jih zaničevati ali zasramovati,
ali oponašati; jih terdo imeti ali zapustiti, ali pa
smerti jim želeti. „Ne zaničuj človeka v njegovi
starosti, zakaj tudi mi se staramo. — Ne ogibaj se
opominjevanja starih, zakaj tudi oni so se učili od
svojih očetov. Starega ne svari ostro, temuč prosi
ga, kakor očeta: veli sv. Duh.‘ £

96

3. Starim toliko veče spoštovanje gre, kolikor
več hvaležnosti in ljubezni smo jim dolžni, p. stari-
šem, ali kolikor imenitnejsi in Častitljivši je njih stan ;
p. duhovnikom,

4. Pa tudi stari morajo skerbeti, da bodo
spoštovanja vredni; zatorej vsega se v govorjenju
in djanju zderžati, kar bi bilo nespodobno, in kar
bi Boga ali ljudi žalilo. Mnogo se staremu zameri,
kar se mlademu prizanese. „Venec starih je velika
skušnja in njih slava strah božji."

§. 65. Od za d er ž a n j a do bolnikov.

1. Bolnike obiskovati, jim ljubeznjivo streči
in pomagati, je dobro, ki ga bo Kristus tako zarajtal,
kakor bi se njemu storilo.

2. Posebno pomoč in tolažbo v bolezni so si
dolžni domači, in oni, ki so po kervi, ljubezni ali
po dobrotah ožje sklenjeni, p. zakonski, stariši
in otroci, bratje in sestre, prijatelji in znanci,
sosedje i, t. d.

3. Oko zveš da v soseski kdo zboli, ne odla¬
gaj obiskati ga. Preden k njemu stopiš, se odehni
in ohladi, da se ne boš potil, tudi domače pobaraj,
kako je kaj bolniku?

4. Bolniku rad s čem postrezi, kar se mu
dobro prileže, posebno ako je ubožen in zapušen.

5. Ko prideš v hišo, ne prestraši se ga, ne
derži se, kakor bi mu hitro smert oznanjal, prijazno
ga pobaraj, kako mu je?

6. Ce ima nalezljivo bolezen, legar, grižo ali
kaj takega, ne vsedaj se mu ne preblizu, ne v nje¬
govo sapo, ampak k zglavju tako, da v znožje
gledaš.

7. Bolnika, ki je na persih bolen, ne izprašuj
predolgo; veliko govoriti mu škodi: le ti mu kaj
veselega pripoveduj p. kako je ta ali ta v ravno
te bolezni ozdravil, ki mu je bilo še huje.

8. Imej poterpljenje z bolnikom, ako ravno
reži; rahlo ž njim govori, pa ne preveč od smei'tne
nevarnosti, veliko več njegovo zaupanje obračaj v
Boga, ki je gospod zdravja in bolezni, življenja in
smerti. Zatorej ga opominjaj, da se naj s svetimi
zakramenti previdi, pa tudi pridno uboga zdravnika,
ki ga je sam Bog priporočil.

9. Preveč ljudi v hiši pri bolniku ni dobro;
prevelik sopuh je škodljiv.

10. Predolgo se pri bolniku ne mudi, da mu
boš le za kratek čas, obljubi mu raji, ga v kratkem
spet obiskati, in kar obljubiš, dopolni; bolnikov pa
se nikoli ne boj, marveč bodi jim, kar je mogoče,
usmiljen in postrežljiv, da se bo tebi tudi tako v
bolezni vernilo.

11. Ako pa ti zboliš, vdaj se v sv. voljo božjo,
terpi voljno, in se preveč ne boj smerti, ki nas le

Ponovilo nofrebnili naukov 11. 7

v boljšo večnost preseli; raji se za njo skerbno pri¬
pravi, svete zakramente prejmi, spravi se s svojim
sovražnikom, in če si komu krivico storil, mu jo
popravi; pa tudi svoje časne reči lepo poravnaj,
da boš bolj brez skerbi', in za teboj ktere zmešnjave
ne bo.

•§. 66. Od za d er zanj  a do  m er t vi h.

Sveta vera nas uči, da ostanemo s svojimi
rajnimi še v večnosti v zvezi, ki ji pravimo občina
svetnikov.  Po te zvezi imamo do rajnih po¬
sebne dolžnosti:

1. Za rajnimi žalovati je znamnje usmiljenega
serca, pa prevelika žalost se kristjanu ne spodobi,
ker mu vera sladko upanje daje, da se bo po smerti
ž njimi zopet vidi! in snidel.

2. Izroči truplo svojih rajnih po keršanski
šegi materi zemlji, in skaži jim po stanu in premo¬
ženju spodobno zadnjo čast; mertve pokopavati je
dobro delo, ki ga Bog dopadljivo gleda in plačuje
kakor nekdaj pobožnemu Tobiju.

3. Priporoči pa tudi dušo svojih rajnih milosti
božji, in moli pog - osto za nje, da jim ljubeznjivo
pomagaš, ako so še ktere pomoči potrebni; zakaj
sveta in dobra misel je, za mertve moliti, da bi bili
grehov rešeni, uči sv. Duh.

99

4. Govori od rajnih le vse dobro, in jemlji
večkrat hvaležno v misel dobrote, ki si jih od njih
prejel. Ako so ti pa kaj žalega v življenju storili,
pozabi in odpusti jim. Njih nek danje slabosti na
dan vlačiti, ali jih še v grobu raznašati ali kleti, ni
po keršansko. „Ne sodite, da ne bote sojeni."

5. Izpolni zvesto, kolikor mogoče, njih zadnjo
voljo, in stori, kar so ti sporočili, z veseljem; po¬
sebno storjeno krivico za njimi popravlaj, da kje
za njo v večnosti ne bodo terpeli.

6. Ako je treba, in če premoreš, imej tudi skerfe
za njih zapušene sirote; saj že ljubezen ali morda

tudi hvaležnost to tirja od tebe. Tudi sv. Janez je
lepo skerbel za mater Jezusovo, ktero mu je Go¬
spod s križa izroročil.

VII. Od zaderžanja do neumne živine.

§. 67. Kako z ž i v a 1 i m i ravnati?

1. Tudi z neumno živino kakor bodi ravnati
ni prav; ljuba živinica je božja stvar in božji dar.
Bog je živali stvaril človeku na veselje, za hasen in
živež. Kdor jih za to ne rabi, ali jim nepotrebno
terpljenje napravlja, je brezserčen človek in Stvar¬
niku dobremu nehvaležen.

2. Lepo vesele ptičice pojejo božjo čast, in
serce človeško s svojim milim petjem razveseljujejo

7 *

in nam mnogo prida store. Nedolžne pevčice nepo¬
trebno loviti ali moriti je prepovedano; jim gnjezda
stikati ali tergati, jajca trupati, mladičem stare
jemati, je neusmiljeno; jih slepiti, da bi lepše pele,
ali kakor bodi terpinciti, je po tolovajsko. Bog je
že po Mojzesu rekel: „Ce najdeš po potu na dre¬
vesu ali na tleh ptičje gnjezdo in starko na jajcih
ali mladičih sedeti, ne jemlji jajc ne mladičev s
starko vred, ampak pusti njo zleteti — da bo tebi
dobro in boš dolgo živel."

3. Drago živinico je Bog človeku dal, da mu
pomaga delati in potreben kruhek si pridobiti, in da
mu tudi v živež služi. To dobroto imamo hvaležno
spoznati. Živino z delom preobložiti, jo neusmiljeno
tepsti, ne oskerbeti, da gladuje, ali jo mučiti in
dražiti, je greh. »Pravični se usmili tudi svoje ži-
vinice, govori sveti Duh, serce hudobnih je pa ne¬
usmiljeno."

Sklep.

»Bratje in sestre! karkoli je resničnega, kar¬
koli je sramožljivega, karkoli je pravičnega, kar¬
koli je svetega, karkoli je ljubeznjivega, karkoli
je dobrega imena, je kaka čednost, ua to mislite,"
priporoča sv. Pavel, »in kar ste se naučili, in pre¬
jeli, slišali in (poštenega) vidili, to storite, in Bog
miru bo z varni." Filip. 4. 8—9.

1U

III. Spisovanje listov.

I. Kaj se ima v liste pisati?

Veliko velja, kdor dobro citati zna;  to
blago se z zlatom dovolj ne plača. Pa se bolj tega
časte, kdor čedno in razumno piše, bodi si list
ali listina, ali kako javno potrebno pismo. Tudi
pisanja takega se je učiti močno potreba, da se
piše čisto in gladko, kratko, pa dobro.

K vsakemu opravilu se mora človek spo¬
dobno pripravljati, ako hoče kaj veljavnega storiti:
ravno tako se mora tudi pripravljati, ako hoče
kak list spodobno spisati. Naj poprej mora pisa¬
telj sam sebe vprašati: Komu  hočem pisati?

Kaj hočem pisati? Kako  hočem pisati?

Kaj se mora v list pisati?  V list se
mora pisati:

1. Vse kar je potreba,  in samo to,
kar je potreba, ne pa praznih stvari. Da se pisa¬
telj lože vsega spomni, naj misli, da gre tistega
obiskat, kteremu hoče pisati, in se naj popraša :
Kaj bi mu neki jaz rekel in povedal, kaj ga
vprašal, ako bi sedaj tukaj pred menoj stal? Kaj

102

bi kuj on na to rekel, in kaj med pogovorom še
mene poprašal? kaj bi mu rekel, povedal, ga
vprašal in njemu odgovoril  — to zapiši; praznih
marnjev pa ne, ker bi samo motili in list gerdili.

2. Pisati se mora le, k a r j e v a r n o i n
pametno,  ne pa skrivnih, nevarnih stvari.
Bodi pameten! Bodi opazen! Varuj se škode!
Pameten in opazen človek še v pogovoru reče in
pove le, kar se spodobi; kar ni prav, pa pa¬
metno zamolči. Jugoslavenski pregovor pravi:
„Pazi na besedo, kakor pes na kost ;  — rec (be¬
seda) iz ust, kamen iz roke!" Še veliko bolj se
mora paziti, kaj človek napiše. Beseda izrečena
mine in se lože pozabi, napisana pa ostane; ne
ve se tudi, komu še list v pest pride. V rokah
, hudobnega ali neopaznega človeka lahko še po
mnogih letih neopazna beseda prepir in pravdo
napravi, in človeka in vso zlahto v škodo in ne¬
srečo pripravi. Zato ne piši vsega, kar bi v prija¬
teljskem govoru rekel in povedal.

Pisati se list mora, kadar je človek
mirn  ega  serca, ne kadar je s strastimi vnet,
kadar je prezalosten, prevesel ali serdit in raz¬
kačen, da v takej vročini ne napiše kaj, česar bi
se potlej prepozno kesal. Ako pa vendar kaj na¬
piše, bi se list vsaj ne imel poslati , • temuč se
dot/e zaderzati, da se kri od žalosti, veselja ali
jeze vroča, malo umiri in shladi. Tedaj bi se

imelo pismo se enkrat prebrati, da se popravi in
poravna, kar je preostrega ali nespodobnega.

3. List se ne sme pisati zabav  Ij iv  o,
da bi se pisatelj nemarno norčeval, ker bi lahko
tisti, kteremu se piše, besedo krivo razumel,
šaljivo besedo za resno vzel in pisate ju zameril.
V pogovoru se tega ni potreba toliko bati,
ker ie ves pogovor, glas, obličje govorečega
kaze, da ne misli dražiti in zaliti, temuč da
je le sala.

II. Kako liste  spisova)ti.

Listi se morajo spisovati:

1. J as 7i o, lahko razumljivo, po domače
—- ne pa zavito. Pisati se mora zato v kratkih
stavkih, pregovorom podobnih, ne pa v dolgih in
zamotanih.

2. Se mora postaviti vse po redom  a,
kakor reč kaze. Od stvari, od Mere se ravno
piše, se mora povedati vse od kraja do ko/ica,
poprej, kakor se od druge pisati začne; vse lepo
poredoma, kar vkupej gre, ne pa da bi postavil
od početka, kar bi imelo na koncu stati, ali da
bi skakal neprenehoma od ene reči do druge,
kakor sraka na plotu od kola do kola. Po dokon¬
čanem listu pristavkov ali pripisov prilepovati, se.

104

tudi ne spodobi. Kdor poprej dobro premisli, boj
hoče pisati, ne bode potreboval na koncu lista
takih pristavkov.

3. Se mora pisati pr a vi In o, kakor slov¬
nica kaze. Rabiti se movajo besede slovenske, ne
tuje: nemške, italianske ali latinske, tudi ne
take, ktere so samo v enem slovenskem kraju
znane. Ločniki se morajo postavljati na svojem
mestu.

4. Se mora pisati sp od ob n o, prijatelju
drugače, kakor neznanemu gospodu; kaj žalost¬
nega drugače, kakor kaj veselega. To človeka
že pamet uci, kaj se spodobi, kaj ne.

3. Se mora pisati priljudno  —pa  ne
po hinavsko, ponižno, to je, pisati se mora tako,
da se iz lista vidi, da človeka, kteremu pišemo,
spoštujemo, kakor moža poštenega in častitega;
da se pa iz lista tudi vidi, da smo tudi mi po¬
šteni in častiti! Ako pišemo človeku nižjemu, pi¬
šimo prijazno in ljubeznjivo, kakor premožnejši
brat svojemu ubožnejšemu bratu ; ako pišemo sebi
enacemu, pišimo tudi kakor brat bratu; in ako
pišemo višjemu gospodu, pišimo častito, kakor
brat svojemu premožnejšemu bratu. Komur pišemo,
mora iz lista poznati, da ima pred seboj pamet¬
nega in poštenega korenjaka, ne pa zaverzenega
peslajnarja.

105

6. P rij atelj e tikamo, gospodo vi¬
kamo; onikati je neslovensko in gerdo.  — V
slovenščini se sledeči naslovi rabijo: Presvetli,
— svetli,  — jasni,  — slavni,  — častiti,  —
postavimo: Presvetli cesar in kralj. Svetli knez.
Jasni vojvoda. Uradom se reče: slavni, postavimo:
Slavno ministerstvo. Naslov *J: častiti, velja za
vse stanove: Častiti gospod . . častita gospa. Lep,
prav lep naslov je tudi: Dragi brat! Draga
sestra !

7. Kdor se hoče lahko naučiti  liste
spisovati, mora:

a) Pravilno spisane liste in spise marljivo
prebirati, ker se po ugledih lože in nagleje
nauči, kakor po golih pravilih ;

b) liste in spise, lastne in tuje, pogosto
razlagati in presojevati, ker iz tega vidi, ali so
spisani, kakor je treba, jasno, lahko razumljivo,
pravilno, spodobno in priljudno, ali ne;

c) liste in spise marljivo spisovati in se
spisovanja vaditi, kar je koristnejše, kakor vsa
pravila.

) Naslov  ali nazivek.

106

111. Kaka mora biti zu n a n j a obl i k a
listov?

Kadar mislimo koga obiskati, se čedno in
spodobno oblečemo. Kadar koma, list pišemo, ga
z listom obiščemo ; list namesto sebe k njemu poš¬
ljemo. Zato mora biti tudi list čedno napravljen
To je:

1. Pisati moramo z lepo vernim,  ne z
bledim, ne s pregostim, ne s prevodnatim ver¬
ni lom. Papir  za list moramo vzeti lep bel in
tenek, kteri ne prepušča ; navadno jemljemo četer-
tino, ako visokim častnikom pišemo, pa polovino.
Obrezati moramo papir predno začnemo pisati;
ako bi ga še le potlej obrezali, kadar je list ze
gotov, bi se lahko primerilo, da bi na kraju ktere
pismena, ali cele slovke in besede odrezali.

2. Moramo"^ pisati čedno in razločno,
da se lahko bere; ne lista zamazati, pismen ali
besed vkerpovati, izbrisovati, ali ostrugovati; tudi
se ne spodobi, list tako močno s paskom potrositi,
da bi moral bravec še le pesek odtrositi, predno bo
mogel brati.

3. Ver h lista se pusti kaka dva ali tri
perste prostora  in se napiše na sredi naslov
tena, kteremu višemo. Na to se pusti spet neko-

107

liho prostora, in potlej se piše list, pa tako, da
na levi strani po celem listu blizo dva persta
prostora ostane.

i. Na koncu  lista se zapiše v posebni
versti čislo (Datum) to je: kraj, kjer se je list
spisal, dan in leto, kadar se je spisal, in zadnjic
pod čislom na desni strani spel v posebni versti
ime kerstno, rodno in včasi domače tega, kteri
list posije. Ako bi tisti, kteremu pišemo, ne vedel,
kdo smo, moramo pod ime še tudi postaviti
svoj stan , rokodelstvo , čast ali službo , in kje
stanujemo.

o. Kako se list  lično z loži,  se ne da
lahko popisati, lože to učitelj pokaže. Premajhin
se ne sme napraviti, posebno ne na višje častnike.
Tergovci veei del pošiljajo svoje liste brez zavitka,
sicer je pa vsikdar bolj prav, jih v zavitek zaviti,
ker bi se sicer, ako je papir tenek, lahko skoz
bralo, kar je pisanega, in pri razpetčatenju bi se
lahko podpis odtergal, ali kaka druga beseda, kjer
se pečat derzi.

6. Zapečatiti  se mora z dobrim, mule¬
čim pečatnim voskom, kteri se ne spusti ne pre¬
naglo ne prepočasno. List se mora derzati blizo
luči, da grede vosek goreč ne odkoplje, in lista
ne okoplje. Premalo voska se ne sme djati na list,
sicer se ne natisne in ne vidi pečat cel, pa preveč
voska se tudi ne sme nakapati, sicer se rad od-

108

drobi, in pečat bi kdo lahko odlupil, in spet na list
natisnil. Z oblijo*) pečatiti je nespodobno; tudi
ni prav pečatiti s tujim pečatom , se manj pa s
kakim penezom (denarjemj, ker bi lahko kdo list
razpečadf, ga bral, in potlej spet zapečatil.

7. N a dpi s slovenskemu listu, Slovencu
pisanemu na Slovenskem se napiše po slovensko.
To je naravno ! Samo ime kraja, kamor list gre,
pristavimo tudi v nemškem ali italijanskem jeziku.
Nadpis se mora napisati čedno in razločno. Tako
le se naredi:

8. Ako se list pošlje v veliko mesto, semora
tudi pristaviti, ali prebiva uni, kteremu pišemo,
v mestu ali v predmestju, in v kterem predmestju,

*) Oblat.

109

v kteri ulici, v kteri hiši in v kterem nadstropju ,
da list lože na svoje mesto pride, postavimo:  —
v Ljubljani v Sent-Peterskem predmestju, v Velikih
ulicah, v hiši 108.

9. Ah o se list pošlje v malo znan kraj,
se mora pristaviti bližnji imenitnejši kraj, terg
ali mesto, ali pa zadnja pošta, postavimo: v

y

Šestinah blizo Zagreba; v Zakamenu, blizo Ce¬
lovca; v Straji vesi, pošta Podklošter na
Koroškem.

10. Ako je več krajev enakega
i m e n a, se mora pristaviti, v kteri deželi ali
dolini, blizo kterega imenitnega mesta je ta kraj.,
postavimo: v Cetinju v Čemi gori; v Cetinju, pošta
Veika na Koroškem; v Sovčavi na Štajerskem;
v Sovčavi na Vladimirskem; v Sivnici za Dravo;
v Sivnici za Savo.

11. Po štnino  mora plačati pisatelj sam, in
to s tem, da primerno marko na pismo pritisne,
ali pa pismo vloži v markiran zavitek, kterega
(papir sam na sebi namreč) pošte zastonj dajejo;
sicer bi prejemnik razim navadne poštnine mogel
plačati d’ nov. krajcarjev več.

12. Kdor hoče po pošti denarjev,  ali de¬
narja vrednih stvari poslati, kakor: menjice, dolžna
ali druga vazna pisma, mora jih na zavitku zunaj
na levi strani po samem napisali, list pa odpevi,
ne zapečaten, na pošto prinesti, da poštni urad-

110

nik denarje sam sešteje, list zapečati, in prejemni
listič da. Za take denarje in stvari pošta dobra
stoji, in jih poverile, ako bi se na pošti zgubili.
To se takole napiše:

te/ /ue/me

7

to/ J J


/erjavec

dr. dr.

3<d$.n.^io /o - — 3o -

5 ;; S/ j; O %5

dfc/e-Jeftc,,  - /o- —  - do¬

te

te

SS. d-4

Nespametno bi pa bilo, ako bi kdo hotel
skrivši penezov (denarjev) v list djati in jih po
pošti poslati, da bi manj poštnine plačal, ker se
to v listu lahko ošlata, in ako bi list s penezi se
zgubil, pošta tudi nič ne poverite.

111

IV. Vaja spi so vati liste.

I. Nek hlapec hoče pisati svojemu prijatelju,
in ga prositi, da bi mu njegove pesemske bukve
posodil. Obljubi mu, da jih bode skerbno varoval,
in potlej spet nazaj poslal.

112

2. Neki učenec hoče pisati svojemu pri¬
jatelju v Ljubljano, in ga prositi, da bi za njega
kupil bukvice: „ Predpisi latinsko- in cirilsks-
slovenski. “ Denarje mu bode hitro poslal, kadar
bukvice prejme.

^/ce^cy ye ^irtdef ma/emee ace/ee
tid/, tn jya neda ma^/e č/ra/i,
da r/a mene f/ea/e, /az dem ^/fza t/de

r

/ a

fiedmena /lažna/, /ta

na/f ^ia /zra/e j/a t/enrJnz
nedem maye/f ^y^>(d/f/f dma , c0$aa tze

113

i‘ /ia/iem neznanem yeze/iee ye ude /ie=
dan, en /c/o e/e, ez //ere c/a^ne e/=
ze/ c/ae  dem ^iod/an. /oac/e/ec'' dmo

ze/ea

ye dede e/a derccee/e^a ^ire=

’c//, c/a ye /ed/ ac/ d/rec.
ya/e^a, /eje/ooca .//ec/a e/ /JCezn/cm
//erd/ee, en c/aye d/iedan ^ia d/aend/o
d cere//eme ^'ledmene. ///boem /e, dram

me ye /e/, /a ^a nedem zna//ra/.
//crc//e/ ^ledmen de maram naeece/e.
/Z/rodem /e, /ee/ie en ^iod//c me /ed/e
/ee/icece, //ere de emenee/e/o: „ /Z/rec/icde

/e/end/o=

v ec/e/o

en cere//a= d/aend/e.

/ena^ea /e dec/y ne morem ^eod/afe,
/er ne e/em, /c///a /ee/i/ece aej^a^a.

\edi me /a, en /a /ee/i/ece /i rebrne m,

/e /c/em /aa/zno c/enap/e za n/e

fiod/a/ J/Z/o /e morem /eec/e d cem

Ponovilo potrebnih naukov. II. 8

114

^tojkecc, A reče, en ez Jerca rac/
/e j/rem.

c/$c^i /e o/t/are /

<2/ £$j/p,nc s. ^eenp/a -eš/S.

^/AAarAa A/)aAAar (Azepov.

3. Andrej odpise svojemu prijatelju Marku.
Mu pošlje bukvice imenovane : „Predpisi“, in mu
piše, da veljajo 33 n. krajcarjev, in da denarjev
ne pošilja, ker bodeta to poravnala, kadar vkup
prideta.

J^ec/e mpe ._y//ar/a /

/m Aj/m /e ^mJe^am AaAvece
emenazeane: ,, ^rec^ieje AAenjAa  - en

cercA/Aa = jAt/enjAe , /e je ye/i že A A
Ae/e. ( AAAa/o 35 nateeA Ara/car/et/.

/epsa/a jj  no-ian /ira/i
AAenap/ea /eA me pa ne poJ^pej /a=

c/eaa že paravnaA , AaeAtr A /eAe

e/i/ia znad,

dado

'mr de dudi.

</ed(.  JŽ

'rečno

ddJd^eedpant zS.yu/iya sšd3.

Jddo/ /ire/afečd

Jrdnc/re/- Jddaznfd.

4r. Neki mla deneč vabi svojega prijatelja na
semenj (cerkveno žegnanje) in ga opomni, da
pesmi slovenske imenovane : „ Slovenska Gerlica,“
seboj prinese, ker se bode več prijateljev sešlo in
misli, da bodo prav dobre volje.

116

117

li. Sin na učilišču Celovškem, piše svojemu
očetu, daje  izpit srečno prestal, in da pride k
letu v višji razred.

JŽpeeerfezrpeae ace/

^dcerapye {seč e/ nadem eecečedceeyaane
eipie/ a/e epiradeaate/e. <£$<aa pteazned/sa
/e /a/o-. <£$<eca/ace/i ye /e/a tnnaao:
zeenpe ^pod/ioc/a e/prave/e^a, neAo=
/e/a eecefe^ea, mn ep o ec/i^cne/i cad/=

%e/e^

precepece de čfe/e z nam

zac/caoj^ne y  en Aanec ez/ie/a ye pe

n e/e a, en e/rsepe peptee/e.

en mae

de čfoc/ema eece/e /eee/e naravod/opa.

X /a

za me /eeaae e/edepe.

'etn

c/r/ /fcctn, tna/ere en /ne^er,
Jedkam Jreca en ^ee/a zc/rae^e  /
‘Vge/vcu y 5. atyced/a cš/j.

%L' m

^r//ar/n J//eche/.

6. Oče odgovori svojemu sinu, in ga po¬
hvali, da se je pridno učil in se dobro vedel.


eekezn/eae Jen  /

zn/i

'ene /e

<U me/ en ^ee/a
ezvec/e/e, c/a Je zc/aa, en c/e Je

^erec/na acTd/ <//a/a jen  / /a/a ye

'a a. J/reec/e Je, en eece je, /ac/

'en en fiad/en, en c/dcu/ /e /ac/

en /e Jreca c/z/ ^/aa/a
m a/e ye ^>/a/a/a ac/ rac/j/e en aeje--
^a, /aye d/eda/a, e/ da /efire e^te/e,

^ia/i/a//, en jej/re /e za/a /e/i c/

ec

'ar

119

tzdem

/o

Zoa/o 7

//a/o en me/o.

/e za na/tre/ de /a/o pSrcema- eere

en

o c/Zro oZnada/.

/e

edne

/e ^10  zc/rai^a/o  /

Vf&rf , 4 .

aaae/t

v/6.1

Xo/~ oce

<yUar/o J/ecne/.

7. Sin vojak piše starišem, vpraša, ali so
bolehna mati ze ozdraveli; prosi jih denarjev,
in pove, da je zdrav, da se mu na Češkem, kjer
je sedaj, dosti dobro godi.

J/^ee/eznfe-i/e d/arede /

■^Ujocno, močno dem /e/ za/d/e.

'esi,

120

//ne za^teedd/ Z/rodem, /a me d/oro
oc/povore/e,- mene de /o/e firav /amen
o/ derca o/oaZ/, a/o zt/em, /a do

mae/e z/raza en zde nade /o-maee.

Z/odj/e/ me^ a/o more/, /a/

jfoZ/narce/, a/o cTooe/ nemad" / /K cy

car/a, zeena/ e/o/ad/e meze/, ye venc/ar

/e ze/ ///ocadno. S/cer dem z/ao
en de me de /od/e /o/no j/co /e. t_y//e

dmo na /Zed/em en decer ne/a/e/o /e=

d/ejj

eed/ee.

z/

e/io med/o /

j/oo/iod/io _ye

S^i/Z me pirate c/^ia/e fee/ea/ na

led'lem, ye ^irao ^10 /omace.
* c//.

'cea/e

ponore oec e det fto ced/io , dede nay

eze^ea ao^toc/e. /Zaz // ze /ezo ode

121

'az aoporem /10

en za

7

mene.

Uernem

namreč' znam; one

Ao/redo- Teecd

/

ced/to,

one
'o, en
7 o/e/ior

razumem,
tene. cde'*
dedecdo odej

^ia ^10 ceddo. dfl
dadoye /o dored/no za p^/ada, (da zna
d/ooenddo. Jddeecde efo /ire/azne, en

'ooendde po/ade

■nad ejj-ea/o raae. ^ 7 /opendZie po/t
pececdsd d/opendde fiedme fio/emo, en one
nad racd fioddeda/oy dmo de ^ia /eecde
edo/edo cedded naeec'ed. ddcd/e,

ze ne/,

c/aye /eed(y firap fio ^i/^aTe^ddo/ damo
zapogo /'o/edne ma/ere me močno

d/tenpe.

a e/d/
zv

me ddoro.
narecd/e nae^ied: dda^ ^ire/me J. J.

ppead y. fiodea fteddejpa,  ✓. da/a^t
jg. dom^ianue

tona.

p cZraa-ee.

■^/ZoZ/e za me, AaAor /ude ^/ az

ee

za U> tede moZrn, ne Zoc/e /Zoc/,
^tonodeno  /

//'z/e/nem Z/rajece /.yrc//a e///.

Ur*.

c/eere  cy^/4’.' ,

8. Sestra Milica odpiše svojemu bratu Jur ju
v imenu starišev. Oni mu pošljejo d’ goldinarjev
nov. dn. Mati od dne do dne močnejši prihajajo in
ga opdminjajo, naj bo na vojski hraber, do do¬
mačih. ljudi pohleven in povsod in vsikdar pošten.

J/^ceeZe /ra//

oce

o- i/cercno

,/ZaAa/ d /em /d/one /^iode^a/o
S j/o /a/nar/e o nov. c/n. ,/j/e Z/i<
ravna/ z n/ee/ee, c/i c/e //o cz/epad/ da/
vedj c/aye /ezAo za c/enar. .y//a/e do¬
ze /ec/j/ /oZ/aZ, Ao de / de/oa/ c/rrea,

/H.

>e/toXvar/eJiejja Jerca en zr/rae/e^a /e=

/eja. /^(ce ^ioza/e na c/om.  - Čne,

mafe, ^ra/ en me vje /e /irejercno
^/10 ze/rav^amo. cz$ojj /e e/ar ec/ vja/e

/levam

vj/e

na c/eeJe en na

/e/ej

'ejee

V/^oc/eJa/ z c>. yeee^a /Šd'-/.

'vcya jej/ra.

^y$Oe'/fca Ky$£>c/ac

'aceva.

9. Neki tergovec prosi svojega prijatelja, da
bi mu 800 goldinarjev na obrest posodil, ker je
malo tergovstvo začel, ktero mu dobro kaze. Želel
bi te denarje vsaj v štirih tednih prejeti. Obrest
bode vsakega leta zvesto odrajtoval, in ob svojem
času tudi posojilo hvaležno povernil.

7j/e/e

■oj/h/

c/'

■.-/o// dem de majjea /e. yo
Ž&fra me Ziaze, vendar je ne morem

T

125

•ato.

e vec/irt

m e e/ marde=

AaAe ^lo/reAe JiredAoceA/ Jtrodem- tL,

Aa ve me feee/e dee/a/ A /emee feraovdft

nee

Šo-o- j/o AAnaj/et/ JiododeU.
da e/deAeAer zoedfe oArjtfam de/o/e eA/jte,
feeAo Ae feeA o Ar ed/e /e ed/ene ^Aa/u=
faAAj ze/ed/ee ideeAj/a A/a ot/rej/fo oaA
en feee/e ed/no o A doo/em cadee At/a/e-zno
fiooerneA Aoa Jiodo/eeee eAnar/e de

A e e nedem e/

ne tio/retta nec Oate,

(edfte zae/o^o

re/eeozen/a, /emeec" mene
za zAa/ damo jrofooe^a denajta m a n/A a
en fe/ieja AAecAa Ae vendar rete/ ne
zaeeeeee/eA J>A/o me more/e en medA/e o
/e d/eare Jtoe^terafe , Jirodem, c/a Ae
eAeeeeer/e AAej/ovoAA oda/ e/ d/ereA /eAte A

fiod/afe. Js/Ao AAem

am morem /ece/ic

jamo

o/arfzo

nzJioa.

10. Dolžnik prosi svojega posodnika, da bi
malo poterpel; v dveh mescih mu bode hvaležno
dolino obrest za posojene denarje plačal. Zda j
tega ne more storiti, ker je ze zato namenjene de
nar je v hudi bolezni svoje žene potrosil.

'o emam

dem decer ze

me pia ne mopoce. JLS
c/nar/e pw/piraa^ene, /ee mepe pia mepa
zena- Aeec/ zAoAAe, en dem pcA mora/
pio/rode/e; pirodcm /Aed, po/erpu/e c/a
medeča, en /ec/p Aam A Ano oAred/
po/oao oc/ap/am. /(/e mpa nemarnod/
/epa Aret/a, /emeec' nedrecna AoAzen
mepe žene, c/e ne morem /epa c/A/a
peAecce/č o piraaem cadee, AaAor dem
erdeAc/r peAc/A en A /eecA zc/p rac/,
damo c/e /e piremopeA ///rodcm f&i
c/e me AmaA oc/poaorc/e, aA more/e
de c/a medca piocaAa/e. •U/ene d /em
piode/no c/Aro/o dAaze/e. cA/cp Aam
c/p ^eeAo zc/rape en dreco pire /rde/

Ud/A cperat/AA/

/A /Akaejpone s A. o A/o/ra /š/?.

U/eAeA ZAorcAar A^iarncAca.

128

11. Rokodelski hlapec prosi gospoda fajmoštra,
da bi mu ker sini list naredili, in mu ga po posli,
poslali. On priloži SO krajcarjev nov. dn. za kolek  j
in pisarino; ako bi bilo to premalo, naj pa brat
priloži, kar manjka.

129

V. Kako spisovati javna (očitna ) pisma in

listine.

Javne listine in pisma se morajo vsilcdar
spisovati, podpisati ali podkrizati, kadar je človek
trezen, ne pak kadar je pijan. Varuj se, da v škodo
ne prideš! Obljuba dolg dela ! Porok plačevuvec!
Lehko je košato govoriti, lehko kaj podpisati ali
podkrizati—posebno dokler sladka vinska kapljica
po gerlu teče, pa potlej je pogosto: joj meni !

Ponovilo potrebnih naukov. II. 9

130

Tirjaj vsikdar, povsod in od vsakega na
Slovenskem, da ti take javne listine in pisma po
slovensko spiše. Listin in javnih pisem ne podpisuj
in ne podkriznj, dokler jih prav ne razumeš. Vsa¬
ko tako listino ali pismo poprej lepo po času in
zvesto preberi, ali si ga daj prebrati, dobro vse
premisli, ali je po tvoji misli in po pravici spi¬
sano  — predno podpišeš ali podkrizaš, da si ne
podpišeš ali podkrizaš sam svoje škode.

VI. Vaja spisov ati javna pisma in
listine.

1. Izpiski.

Rokodelci in umetniki imajo knjigo, v ktero
zapisujejo, kaj, kedaj in komu so kaj naredili, da
se ne pozabi. Taka knjiga se imenuje zapisnik.
Kadar hoče dolžnik zvediti, kaj je dolžen, in pla¬
čati, se mu iz tega zapisnika izpiše pismo, koliko
je dolžen, in to pismo se imenuje: izpisek.

Naredi se blizo tako le: Zverh se postavi
slovo „Izpisek* ; potlej se zapiše komu ? kedaj ?
in kaj je rokodelec delal, koliko vsaka stvar velja,
in zadnjič koliko ves dolg iznese. Na koncu se
naredi čislo in podpis rokodelčev, postavimo:

131

Izpisek.

Gospodu Janezu Rožniku Smerekovcu v
Ločičah sem sledečo obleko naredil:

V Gorici Jo. junija 1863.

Valentin Cop Zablatnik, krojač.
Teh 12 gl. 10 kr. avst. v. sem prejel.

Valentin Čop Zablatnik.

9 *

132

Izpise k.

\

Pavlu Petroviču, kmetu na Rebru sem te !e
stvari naredil:

V Belcu 30. avgusta 1863.

Jožef Volarič, kovač.
Teh 29 gl. 26 kr. avst. v. sem prejel.

Jožef Volarič.

2. Plačil n i list  i.

Ako se nam kaj plača, postavimo: mezda,
obresti ali bodi kar hoče, in naredimo pismo, da
to poterdimo, se pismo imenuje: Plačilni list
ali kvitenga.

Naredi se blizo tako le:

Zverh se postavi beseda: Plačilni list; potlej

se zapiše s pismeni, ne s številkami, da se izbri¬
sati, prepisati ali ostergati ne more, koliko de¬
narjev se je plačalo, potem ime tega, ki je denarje
prejel, in ime tega, od kogar jih je prejel, in
zadnjic, zakaj je denarje prejel. Na koncu ter do pod
pismo se pristavi čislo in ime prejemnikovo. Na
levi strani se postavi še s številkami, koliko de¬
narjev se je plavalo in prejelo.

134

jAftac/Au Ad/

/Ajemzia/d/ j/o A/e/iar/et/ en 3A Arc^=
cawez/ az/d/. ve^. dem^vzz Aanez AAez/er,
zec/ar z/ cAArezaz^ce, oc/ cAA/aza
a, cerAz&rzepa d/aredena, c/emed
A za dz/a/o- zec/aryo ^ire

z/p/e/ za dt/o/o zet
tddAe cerAzd.

VAffirezovece’ s. yaz^a /$A3.
dš ?A 3A Ar. a z/d/, e/.

‘režo*

cAznez A/ez/er, zecAzr.

3. Prejem n i list i.

Pismo, s kterim poterdimo, da smo denarje
ali kako drugo stvar prejeli, da jo hranimo ali
sicer kaj z njo storimo, se imenuje: Prejemni
l i s t.

Naredi se blizo tako le: Zver h se postavi
beseda: Prejemni list, potlej se zapiše kdo, od
koga, kaj in čemu je prejel; postavimo:

135

ddepemne dd

cdzz ddazemer affoeVermrt na
Vr/tee dem od nadee/a pod/ioda

■ ar,

'a trs a ^

Ur

žepa p 0 **/ 1
eeoedda ddredro-za -udfood'eea dedi

d/

ves/ra da/eed ptrped dej/edje/ dreder eeed
p'io  - dva po ddnapev avd/. vezave, da
p(d danem en mee / ( d, daedzr p dede
d dva/epe/ pepioSovapa ez cddeea, d/ieS
nato/ dem.

dda ddemee sS. mpa sš6S.

ddazemer ddedemed,

/derpad.

rpemne

136

b/cu /S. -/'bčbs.

4. O d p o v e d n i list i.

Pismo, s Merim komu oznanimo, da hočemo
posojeno ali v najem dano stvar (istino, Stani¬
če, pohištvo, njivo ali hodi kar hoče), nazaj
imeti, ali nazaj dati, to je: s kterim stvar odpo¬
vemo, se imenuje: O d p o v e d n i l i s t.

Na vejajo se tako kakor navadni listi: Zver h se
napise naslov tega, komur kaj odpovemo; potlej
kaj in z(i kedaj mu odpovemo. Zunaj na list se
naredi nadpis, kakor je pri listih navadno. Od¬
povedni listi se pišejo na kolek (štempelj).

Gost odpove gospodarju stanovanje.

^im/eA^em en'de e/a m ^'wy
racam  /

V' AeAtae/cee s. yeet^sa /$^3.

'a/e^dAo ^11/^10=

'7i~anc cratot

neA, /fcradneAa n.

Gospodar odpove stanise gostu.

138

e/rtap/ev a v,j/, v. za /ve //po Jo o//' //ere
t&ezrrt j /een /f/o a/ / e/er/ //a ptpiref
ocpio ve/u/ev e. //rj/azrio je //amprptoroca/re
Vpe/fy« So. novem/ra eš/S.

^//e/e/ c/jo/o  v Je/.

S. Svedoebe.

Pismo, s kterim poierjujemo in svedočimo,
kako se je kdo vedel, ali kako seje kaj godilo,
se imenuje: s vedo  eh  a. Naredi se blizo tako le:
Zverh se napise beseda: Svedočba; potlej se
postavi ime kerstno, rodno, domače in stan tistega
kteremu se svedočba naredi, tudi se zapiše, koliko
je star, in kje rojen ; potlej kako dolgo je bil v
tem stanu ali v ti službi, in kako umetno in pridno,
jo je opravljal; zadnjič pride čislo in podpis.
Svedoebe se pišejo na kolek.

139

Svedočba za hlapca:
S/ecZac/a.

\ac/b/ce  j 3 -/. (Zecem/ra- //a eščf.3.
jz/n/an •.//e/a//, //orne/.
Svedočba za deklo.

S/ec/ce/a.  *

J>/na //o/e e/ //m/ne/o va ez /%//
can,  -8j? Ze/ d/ara, jamica,

V"/*

't mene

140

S. ya/cccaya / $5$ /o /on ec //a
■/$6% za Zcc/cnd/o c/e//a pirate zved/&
d/czc/, fio/Zvna, /c/a c ec ra/a c/oma.

'ta /ece/

rac/ /o cz J/c z ('e

V*

'cm.

fio zaa/cr/c /aa/ftc c/c ^t/ c^tarocccm.

/e/aca/ S/, c/rccc/a /š/.

c/

ZZ>a/a/c/ta ^ornc/o aa
ae/c/a.

6. Z a vez n a p i s m a.

Kdor denarje posodi, se imenuje po sodnik;
kteremu se denarji posodijo, se imenuje dolin  i k ;
posojeni denarji se imenujejo istina;  kar se
pa plača za posodo, navadno po 4 ali d goldinarjev
vsako leto od vsakih 100 goldinarjev istine, se
imenuje obrest.  Pismo, v kterem dolžnik obstoji
in spozna, da je od posodnika kaj na dolg pre¬
jel in da mu je dolžen, se imenuje: za vezno ali
dolžno pismo.  Nar e ja se blizo tako le: Zver h
se postavi beseda: Za vezno pismo; potlej ime

kerstno, rodno in domače posodni/covo, za tem ime
tega, komur je posodil, in kaj. koliko in v kakih
denarjih ali v kakovem blagu; potlej koliko obljubi
dolžnik obresti dajati, in kedaj se mora istina od-

poved uti, ali kedaj se mora spet verniti in v
kakem denarju ali blagu. Tudi se pove, kaj dolž¬
nik posodniku zastavi. Zadnjic se zapiše čislo in
ime dolžnikovo in dveh prič. Zavezne pisma se
pišejo na kolek.

^aaezno glejmo.

Jaz ^/omaz ZZo/rnt/, /ercrrtar

i/ /Z/oroa^ct/ <^ioznatn, c/a tneye j/o.j/to c/
///ar/ //e/// /Žaru/ na ZZbZot/ntct,
c/aned c/e/a Zatezen/ ^ie/ d/o j/o/tnar/ete
dre/ra^/todoc/e/ en trite oZ^te/t^etn c/t^a/e
't o d j/oZ/nar/e oc/ d/o za o/red/ na
td/eno met /ta aerne/e c/aned /rt

\eio ,

'eta.

/ZZ/o/roonect /S. o/Zo/ra Z/a /Z/2.

./otrtaz /ZoZernt/. c/o/ne/.

/ *

'O/e/ettz, ftreca.

J at/e zna /ujma.

en

Jaz Joz/ //ra/taez, ij/Za/ar,

maža zena ^v/Ze/eca J/ra/ian, ^j//a/ar/a,
d/taznaz/a, c/a nama ^e ^a^tac/ /$r/

//aej/ea/  i j/Za/a,'' /ez^taz/ec z/ //at/em
ed/če, Jane/ /tdar'^/ en /te/ d/a ^a//nar=

m.

^J et/  v are/ree a. z/. ^tadaJe/ij/f/ec/a mu aOpee=

/ej/et/a ^ia fie/ ac/ d/a a /red/ Jeyee/e, ed/ena
mee ac/Janed cez^te/ /e/ z/dr e/ret-a. z/. z/er =•
ne/ zad/at/J/at/a mee dt/a/a /eda dTez/. S z/
//te/ree, z z/dem /me/t/d/t/am, //era ^/tac/z
n/e, en m ee Ja/et/a ^iraz/eca, /a c/e/ na /a

'arjean /japce/, S/emar, fireca.

*) jezero a li tavžent

ca

') intabulirati.

143

7^ Ženitna p i s m a.

Pismo, s kterim se vstanovi, koliko premo¬
ženja nevesta ženinu prinese, in koliko ji mož od-
tneni, in kaj se ima zgoditi s premoženjem, ako
bi ženin ali nevesta umerla brez otrok, in kaj,
kadar že otrok imata  — tako pismo se imenuje:
ženita o pismo.

Ako sta ženin in nevesta polnoletna, moreta
sama za se ženitno pismo iti delat, ce je pak
eden izmed nju se maloleten, mora oce ali oskerb-
nik za maloletnega s privoljenjem urada ženitno
pismo narediti.

^ene/na^teomo.

^/^(le e/va ^S^rie/rpe rndae/e

J^at/Zecj j/o.jjtoe/ar /df. /e<?e t/
^to/rto/e/ne zenen, en  < ^/oarj/a ^^arec/
«_/i ^ezrtap/eaa na ma/a=

/e/na neved/a , Ji/a e/aneJ  </ ^tseiro-

J/en/ene neaed/ne^a odAer/ne/ia ^y/a)a/ea=
za ^/^//oreca, ^ŽJaomeXa rta /j/pe/o^
f<an, j/ee/ece žene/rt o ^iejtt/a naree/eda :

s. /^^eaej/a /it*ene<te žene/ta jeo-Zo/a/f

na

leaernece/

2. ^enenye za/ieda/e ded/ d/a j/add=

napeea avd/. t/.y

S. Jdfene/ne dkalde p/aca zen (na a ace/
■4. j/da ecdn npeee eemep/e, en de akad ne
emedz, zet/ece ade ^erema z e n/e pac/ec/epe,  •

d de raze/e/e^i

e?

'ea (/a /ta

/irema=

zde

zepee ra/nepa na ena/ee aeee, en de zeaece

zneet

a/npeee edde /adda /  do/edor udad akad.
ddddodee s5. a/ire/d d/a s$d3.

/ecfre/ <_Jta/eay čč^ai/kec/ zenen.
*ydd>a-}pea Kydd>ayec K ^/ddezžeapeeaa, [neved/a.
*ydda/eaz -.^ddarec/ d/daarned, neaedkn
odderdn/d.

,_yddarda /Jd/enec\ fireca
,^ydfoar/en ddeneanec/p-reca.

145

8. Oporoka.

Pismo, s kterim človek vstanovi, kaj se mora
z njegovim premoženjem po njegovi smerli zgoditi,
se imenuje: oporoka ali testament.

V oporoki se mora vsikdar nekdo za pogla¬
vitnega dediča vstanoviti, kteremu bo vse, kar ni
drugim odločeno. Kdor oporoko sam piše in pod¬
piše, mu ni potreba nobene priče; sicer morajo pa
tri veljavne priče oporoko podpisati, bodi znotraj
ali zunaj; kaj v poroki stoji, pričam ni treba ve¬
deti. Minihi, mladenci izpod osemnajst let, zenske,
ljudje brezumni, slepci, mutci, glušci ne veljajo za
priče, in vsi tisti tudi ne, kteri ne razumejo jezika,
kterega oporočnik govori. Tudi se mora opomniti
in zapisati, da je oporoko človek storil pri dobri
pameti, in kak pogreb zeli imeti. Začenja se opo¬
roka veči del s svetim križem.

Ponovilo potrebnih naukov. II.

10

146

'ooe/ee ye dmer/na eera dArefa,
za/o dgm d//ene/^ire c/oore ^iam e/e doe^o
o^toro/a en zae/n/o <j/ioroce/o d/oda/e.

e. S/o(^o c/eedo izročam cz/ao^ei;
/ree^e/o na/ 3  e/ee/foone/e /jhopre/ee dfere=
myo en ^10 /erdand/o = /er/o/e<iXo
/to/e^t^so.

se- J/c^/eee/eej/ee c/c/eca odej/ee dop/ee/a
^teernozen/a ptod/ao^am doe^eaanap d/ar^=

/ar:

ceaa de na K-/^So/fopea/ on  >

mora e/ena

S.

J

acaee /ioorefj, odmeco>, ee/neco en

de fte/ doe/e/e mad. r

~4. <_y//p/emee denee c/cer/ee mora
c/a/e ^te/ d/o aod/enar/eo a od/ o., meye
/fcere <y^/pece/e ^te/ d/o j/o//enayeo, /fzere

■nece,

^///eZacen/e na //ee/fe, d/o

'o en

^ieZ/edeZ ao/Znap/eo at/d/, oe^aoe.

dam

Aj/e/i /ie/c/ede/ </oA/enatyea aad/. a.,

/zen.

A/ere tnc^e c/o/ze,

A. /Aa/ mo/cA^iodA a na^/ dbAe cAc^def
jroAAnar/e

joAAnar/ea a?/,j/ a.

/■ ^AA*A uAoz/e nate

' /are na/ a c/an

tar/ a c/a*

mj/epa fayreAa ^(rf/iac/^/ap/ mo/Ter razc/eA
a/edef j?aA/tnap/ea a//j/. a.

AAAA*d/a*yemce s$. novcmAra stf/s.

c^e/er AAotnazt/ /AeAar.

9. Vozni listi.

Vozniku, kteri ima blago kam peljati, se da
odpert Ust seboj, v kterern je zapisano, komu se
blago pelje in koliko se ima vozniku voznine pla¬
čati. Tak list se imenuje: vozni list.  Naredi se
blizo tako le:

148

Zverh se postavi beseda: Vozni list; potlej
se zapiše ime voznikovo, in od kod je, ime, stan
in prebivališe tega, komur se blago pošlje, za tem
se imenuje blago poslano, kako je zavito ali zabito;
kako težko in s kakim znamenjem zaznamenovano;
zadnjic se zapiše voznina od vsakega centa pose¬
bej ali od vsega blaga vlmpej, kakor se je kdo
z voznikom pogodil in se se pristavi, kedaj se je
blago poslalo, in doklej bi moglo na svoje mesto
priti.

Nekdo pošlje v skrinji 4 cente kave iz Tei sta
gospodu Rupertu Orliču v Celovec.

149

fdaca/g /iafiorf/opečeno, fio s a/f .ib
a e/d/. t/. za cen /.

odovna de firmorocam.

'-fs^^/erd/u S. mata /Š/3.

J J

10. J a v n i ali o c it n i o gl a s i.

Ako hoče kdo svetu (ljudem), kaj ozna¬
niti in oglasili, se da to natisniti v novice, ali se
pa prilepijo taka oznanila na javnih mestih, da
se berejo. Taka pi§ma ali oznanila se imenujejo:
Ja v ni oglas  i.

Taki oglasi se morajo spisati, kolikor mo¬
goče, na kratko in jasno; stvar liter a se oznani, se
mora opisali na tanko in pristaviti, kje in kako
se dobi, ako bi jo kdo hotel imeti.

Konji na proda j.

Štirje konji, enaki, er javi, pet let stari, eden
drugega vajeni, po 14 pesti visoki in brez pogreška
so na prodaj. Pogodbe se zvejo pri vratarju v 29.
hiši v Stermih ulicah.

150

Hiša na prodaj.

Novo zidana hiša je na prodaj, ki je 2
nadstropji visoka, v lepem, zdravem kraju, blizo
cesarske ceste, samo dve uri od mesta G. s precej
velikim, lepim vertom in 14 let davkov prosta.
Polovica cene more na hiši ostati, ako se plačuje
obrest pet od sto. Več se zve pri I. I. v . .

Prebivališč se oddaje.

V mestu v 233. hiši v Ravni ulici je v per-
vem nadstropji po sv. Jurju prebivališče oddati.
Obstoji iz treh sob ali izb, od kterih dve ste na
ulico obernjeni, ena na dvor, potlej iz dervarnice,
kuhinje in ene kleti. Več se zve pri gospodarju te
hiše.

D e n a r ji zgub  l j e n i.

Včeraj po poldne je nekdo od farne cerkve
do gostihiice pri Slonu 100 goldinarjev v bankov¬
cih zgubil; kdor jih je našel, je lepo prošen, da
bi jih k mestnemu sodništvu prinesel, kjer dobi
lepo rešvo.

Nova  št  a c u n a.

V Krivi ulici v 23. hiši sem štacuno na¬
pravil, kjer se dobi mnogoverstnega, izbranega in

izverstnega blaga, namreč . , tankega ali moč¬

nejšega, kakor kdo zeli, vse ceno, kolikor je le mo¬
goče. Le pridite in kupite, prizadel si bodem, da
bode po pravici vsaki zadovoljen.

Mihel Veternik, tergovec.

11. P r o s n j e.

Pismo, s kterim kako osebo ali urad česa
prosimo se imenuje: prošnja.  Naredi se blizo

luko le:

1. Se vzame list in se po sredi podvigoma
pregne, da se samo po desni polovini piše.

2. Zverh se napise naslov osebe ali urada;
postavimo: Presvetli cesar!  -—Svetli knez! Slavna
vlada ! Častiti gospod svetovavec !

3. Se napiše, česa želimo in prosimo, vse
kolikor mogoče, na kratko in jasno.

4. Se napišejo posamesni razlogi, vsak v
posebnem odstavku . zavoljo klerik pričakujemo,
da se nam prošnja izpolni. Ako se prošnja opira
in pozava na svedočbe, se morajo zamamenovane
pri svojih odstavkih priložiti.

152

5. Zadnjic se zapiše na levi strani čislo, na
desni pa, nekaj globokeje ime, stan in prebivališč
prositeljevo.

Pozdravljanje in priporočevanje pri prošnjah
ni v navadi in se nikdar ne postavlja.

6. Zunaj, tudi samo na desni polovini, se
napiše zverh naslov osebin ali uradov, postavimo •'
Presvetlemu cesarju!  — Svetlemu knezu!  —
Slavni vladi! Častitemu gospodu svetovavcu! . . .

7. Malo nižje se zapiše ime prositeljevo, nje¬
gov stan in prebivališe s hišno številko.

8. Poslednjič se postavi prav na kratko, samo
z nekterimi besedami, česa prositelj prosi.

Dijak ali študent prosi štipendije.

w ez

m fiod/ura <rao/o
raz//oe/e.

/.

nc&fa^ en c/e ac/efi naee/ioa firec//u</anei
e/ AaAor /ire/oz.

'/jo/ a ^iroc/T^o </ d/ee/eoerne

y V e /an/<///eaa /e/a ezaer<//no od=

tzm

naeecee

c/bcTta /baze.

tožena <e//e=

3.

! c%

a

/ooer/e aac/e aoma f  en zna

c/or

*aj/e <n/ee/cl/af/reboži

//oz/enj/o, //ar c/o/azee/e a/rec/ocfra /ire/ozena.

4. e% z <Uc

/saa cJ/e/ienc/e/a t/

'ran/i ere/; et/eme^/e/e^em

noj/i

/er<//ne ■/te/ en roc/ba/et

c^treca/e

nar c^irecee/e
'oz///a /oj/enoe.

W'%e6».f. o//o/ra /

Od zuna j se napise:

12. Napoved kake  proste o b ertnije.

Po novi obertnijski postavi se dele obertnije
(rokodelstvo, kupčija in umetnost) na proste in
nepr o ste- Za neproste je treba uradnega dopu-
šenja; za kako prosto pa ni treba dupušenja pro¬
siti; dosti je, da tisti, kdor seje misli lotiti, to le
napove pravi uradniji (gosposkij tiste občine,
soseske ali srenje, v kteri hoče tako obertnijo sam
ali pa po kom drugem opravljati.

Take napovedi se pišejo ravno tako, kakor
prošnje  (glej stran to 1) po tem izgledu :

Krojaški pomagavec napoveduje, da se misli
v Ljubljani krojaškega rokodelstva na svojo roko
lotiti.

155

S/aana med/no Jtoj/aard/aa/

/Za z, Jionezna Jiac^iedane, /e dem de
Jia djcrecce/a/jee /eerd/neja /d/a  j/ rade/
z. marca zšcj a ZZ/erd/em na /ZZra/j=
d/em, en /ec/j ze c/ojio/te/std // najia=
ved/jem d /er/e ZZ/avnemee med/ne-mu
Jioj/aard/aee, c/a de med/m /rjad/eja
ra/oc/e//aa a /Zjee/^ane dam za de
////e. ///er /am de/a/z /reme A'ioma=

jae/cc y  za/a naznajam, da meje ao^a
. . j/a /c/enajea o /er/neneJe/ceaa/ enJira=
dem/ n j me //joao/ S/aano med/no
Jioj/aard/ao, /erz /a de e/a, a/er/njd/e
en e/aad/e /d/ ezroce/e.

Z/ Z/Zavem med/ee za. marca zš/S.

J J /rjad/e Jiemajat/ec.

156

Zunaj se napiše:

/log/avarjZe

Jz^eeZ^anj/ič

'Zlemu.

J J

/ir(^aj/(t ^lomczpavec ^irt t/c/o-m J J.

mej/u v čiiJt s%3

vem

na/mves/v/e, afa Je m/J/e fit^ajfiepa rafto-^
v J/jee/mane na jvo/a ra/ia m£Z.

7 °

13. Domovnice.

Kdor hoče kam na tuje podati se, mora
priskerbeti si domovnico (potni list). Ako popotuje
po tisti kronovini, kjer je njegova prava občina, je
zadosti, da je na domovnici občinsko županstvo
podpisano; kdor se pa misli v kako drugo krono-
vino podati, mora še to domovnico k okrajnemu
glavarju (predstojniku) nesti, dajo on brez plačila
vidira, ako ni nobenega zakonitega zaderzka.

157

Domovnica ima napraviti županstvo tiste ob¬
čine, kamor spada oseba, ki jo zeli imeti. Napisati
se ima na stempljanem papirju, in v enem zmed de¬
želnih jezikov; to se ve, da pri slovenskih občinah
po slovensko. Domovnica mora pa taka le biti:

Okrajna glavarija Belaška

Kronovina Koroška.

Okrog: Belak.

St. 89 (zapisnikom),

\

Domovnica,

s ktero podpisano občinsko županstvo poterjuje, da:
Ime: Peter Molnar Bezenov.

Delo, s kter im s peča:  mlinar.

Star:  37 let.

Stan (oženjen ali neozenjen):  7ieo-
zenjen.

Kraj, kjer prebiva:  na Breznici prebi¬
va, v zvezo občine Bozek

spada, in da ima v nji pravico domo¬
vati. Taisti je

postave:  srednje
ima, lase:  čeme
„ oči:  modre (plave)

158

posebna znamenja: ima brazdo nad
levim očesom; govori slovensko in nemško.

Ta list velja za štiri leta.

V Rozeku dne S. septembra 1863.
podpis z lastno roko.

Peter Molnar m. p. Rezenov.

Podpis občinskega župana in odbora:

Jernej Sekulič m. p., župan
Juri Mrazele m. p. odbornik
Miha Petrič m. p. odbornik.

K a z a I. o.

i.

Stran.

f. Od dolžnosti Boga ljubiti in častiti. 3

>  JI. Od človeka in človeškega rodu ......  10

IH. Potrebne pomoči k lepemu zaderžanju do ljudi 18

IV. Od zaderžanja ljudi, ki morajo skupej živeti . SO

V. Od zaderžanja zunaj hiše ali doma .....  62

VI. Od zaderžanja v mnogoterih okolišinah in do

mnogoterih ljudi.72

VII. Od zaderžanja do neumne živine.99

II. Spisovanje listov.

I. Kaj se ima v liste pisati.101

II. Kako liste spisovati.• . . . 103

III. Kako mora biti zunanja oblika listov.106

IV. Vaja spisovati liste.111

V. Kako spisovati javna (očitna) pisma in listine . 129

VI. Vaja spisovati javna pisma in listine . . . .130

Iz c. kr. dvorske in deržavne tiskarnice.