90
Impresije
Bel a m i : — Težko je v teh časih s filmi! Pravijo, da se bodo podražili. Njih izdelava je otežkočena, mnogo slavnih igralcev tiči zakopanih po strelskih jarkih. Snovi za izdelavo je treba plačevati v čistem zlatu, prevoz čez morje je nevaren, zavarovalne police so poskočile in mornarjem so morali zvišati plače.
Na tisoče in sto tisoče osamelih mater, žena in deklet pa je ostalo samih doma. Teše naj jih celodnevni radio sporedi in grobo resničnost naj jim odmikajo sive, premikajoče se slike. Po mnogih nemških vaseh so na vladni ukaz nanovo ustanovili biografe. Cisto zavestno, namerno usmerjajo s pomočjo filma pozornost ljudskih množic drugam, v sanjski, umišljeni svet toplih, elegantnih sob, kjer je ljubezni, poljubov, skratka človeškega razkošja na pretek, v svet nezaslišanih junaštev, ki se končujejo z drznimi skozi s padali v poslednjem trenutku, z izsleditvijo špijonov, z odlikovanji I. stopnje in z zasluženim objemom prekrasne ljubice.
Vojaki na dopustu imajo po biografih znižane vstopnine in v utrjenih linijah jim ob mirnih dneh prikazujejo filme vzgojno-domorodne vsebine.
Mi pa smo trenutno še na periferiji. Filmi, ki jih gledamo, so domala še predvojni proizvodi. Zdi se, da pogodbe naših kinopodjetnikov s proizvajalci še drže. Tako gledamo filmski repertoire, ki je bil določen pred pričetkom vojne.
Številni novi biografi, otežkočena in podražena proizvodnja, bolj določno usmerjena, disciplinirana miselnost v poedinih deželah, smotrna domoljubno vzgojna uporaba filmov s strani državnih oblastev i. pod., pa utegne že v bližnji bodočnosti močno vplivati  na  filmske  predstave:  umetniška  raven  filmov  bo  po  vsej  verjetnosti  še  bolj
padla, programi se bodo menjavali na daljše dobe in ni izključeno, da bo tudi slovenski kinoobiskovalec plačal svoj delež za zavarovanje prekooceanske trgovske ladje, da se bo vstopnina v naših biografih zvišala.
Še pred letom bi niti Bel amija, niti Večnega zakona ne bilo vredno omenjati. (O Bel amiju bi bilo vredno povedati kvečjemu to, da je boljši nemški film po letu 1933.) Z ozirom na bodoče programe, ki bodo med vojno in po vojni nedvomno dokaj različni od dosedanjih, z ozirom na zahajajoči čas — saj bodo taka in podobna dela težko preživela desetletje — pa se je zanimivo ob obeh filmih ustaviti.
Willy Forst, režiser in glavni igralec Bel amija, junak nemške opere pred desetimi, petnajstimi leti, si je tudi v Nemčiji po 1. 1933. znal ustvariti mesto političnega skopljenca. Inteligenten, lep gospod v fraku in s cilindrom, z dobrim, povprečnim okusom za lepo v modi, z dobrim posluhom za želje t. im. boljših kinoobiskovalcev in z velikim smislom za prenašanje slave ter uspeha, je ustvaril vrsto filmov, muh-enodnevnic, izmed katerih sta najsilneje odjeknila v minulih plesnih sezonah filma „Ma-zurka" in „Serenada"; zdaj še „Bel ami". Prednost teh filmov je v tem, da so boljši od drugih nemških, ker je Forst s svojo operetno sentimentalnostjo smel hoditi po svojih, manj banalnih in grobih poteh, kot drugi nemški igralci in režiserji. — Bel ami predstavlja prvi izmed teh malenkostno koncesijo, ki je v aktualnem nemškem interesu za kolonije. Tendenca pa ni izpeta do kraja in nepozornemu gledalcu zdrsne mimo zavesti. Ostane Bel ami, hudo izkrivljen Maupassantov gentleman, ki se dve uri z vrsto svojih ljubic prizadeva, da bi postal eleganten, uglajen Francoz, kar se mu kot Nemcu posreči približno tako, kot Francozu, kadar se gre v filmu rusko ljudstvo. Za gledalca je tako presnavljanje zmeraj nekoliko mučen proces, čeprav smo bili prepričani, da teh prizadevanj, postati čim bolj francoski, noben nemški režiser ne bi mogel tako dobro izpeljati kot Forst, ki je verjetno prav v ta namen izbral same starejše, izvežbane nemške igralke in igralce. Tako predstavlja Bel ami glede na nemško filmsko proizvodnjo nadpovprečno delo, sicer pa marljivo prizadevanje, zadovoljiti „boljšega" gledalca. Namesto inteligentnega cinika, ki bi mu bil kos Francoz Jouvet, gre za topega gentlemana, ki se prikoplje po lestvici tedanje pariške družbene morale od podna-rednika do ministra. V spominu bo ostal prizor ministrske sobe s petimi vrati, za katerimi je skrita po ena ljubica, in kar je najvažnejše, za dogleden čas in za ta pred-pust posebej, tudi osnovna melodija, s katero je film prepleten.
Mogoče pa se bodo  ob njem zabavali  tudi vojaki  Siegfriedove  črte.
Večni z a k o n (la loi sacree): Edina zveza med Bel amijem in tem filmom je v tem, da prvi kot drugi predstavljata železen repertoire biografov; da je prvotni smisel obeh v tem, izpolniti povpraševanje podjetnikov kinodvoran, da se morejo vršiti predstave dan za dnem ob 4., 7., 9., ob nedeljah in praznikih pa ob 3., 5.....
Sicer pa je Večni zakon solidno delo sodobne francoske filmske proizvodnje, namenjeno vzgoji razrvane francoske družbe karieristov, s tendenco: večati število rojstev.
Film je režiral slavni režiser Pabst in je zato po svoji formalni strani brezhibno izveden.
Pozornost pa zasluži problem, ki in kakor ga film obravnava.
Že kar v navado je prešlo — in pri filmu prenašamo to brez godrnjanja — površno gledanje na najsubstilnejša in najkočljivejša vprašanja človeškega življenja. Misli in prizori, ki bi se nam zdeli pri gledališki predstavi abotni, ne do dna premišljeni in površno prikazani ter bi v nas vzbudili ogorčenje, potekajo v filmu pred nami, ne da bi trenili s svojimi zamaknjenimi očmi.
Tako grobost je zagrešil avtor Večnega zakona. Film obravnava vprašanje ločitve zakona, ki pa najbrže ni v tem, da so otroci takih ločenih zakoncev prepuščeni inter-natski vzgoji; sentimentalno in zgrešeno se nam zdi prikazovati v takih zvezah otroke
91
„brez ljubečih mater in očetov", otroke, ki so povrhu sicer s hrano, obleko, denarjem preskrbljeni, — toda, ker to še ni vse — morajo mnogo trpeti in včasih, da je stvar bolj pretresljiva, tudi nad življenjem obupati. Apel, pritisk te vrste na gledalca, češ da je odgovoren za vzgojo svojih otrok, za njihovo življenje in da je zato dolžan spoštovati trajnost zakona, utegne iti prav mimo gledalca, ki mu je namenjen. Dvomim, da bi zakonca, ki bi se zavoljo takega argumenta ne razšla, mogla kaj prida koristiti svojemu otroku. Nesoglasja, ki bi v takem prisiljenem razmerju nastajala, bi na otroka najbrže slabše vplivala in ga bolj demoralizirala kot solidna internatska vzgoja. —¦ Razlog, ki v filmu govori proti ločitvi zakonov, je po svojem smislu enak razlogu, da je zakon zakrament. Niti prvi niti drugi pa ne moreta rešiti vprašanja razmerja moža do žene, vprašanja družine in to vsak dan manj. Pri nas, kjer v večini primerov velja drugi argument, vprašanje ločevanja zakonov še daleč ni tako pereče kot n. pr. v Franciji; pač pa na vsak korak srečujemo razrvane, razbite družine, zagrenjene očete in onemogle matere, uporne sinove in izgubljene hčere. — Verjetno nam je bil način reševanja vprašanja tuj tudi zavoljo različnih prilik pri nas in tam, kjer so film izdelali;  želeli bi si filma, ki bi  se vprašanju približal bolj po njegovi bistveni  strani.
Zavoljo napačne logike in napačnega gledanja na stvari so bili nekateri prizori neresnični in je prizor, ko se oče in mati glavne igralke pobotata, izzvenel nepre-pričevalno in medlo.
Tako smo v filmu gledali eno izmed posledic ločenih zakonov, namesto da bi razmišljali o vzrokih ločitev. S tem je seveda film zgrešil pravi smisel in stalno poudarjanje ter prikazovanje trpečih gospodičen je bilo podobno slabi pridigi.
Wallace Beery. Robert Tavlor, Florence Rice: Vstani   in   bori   se.
Tipičen film za vzgojo ameriškega državljana, ki je srednjeveški etični argument — sabljo zamenjal z bolj kulturnim, s pestjo. Je to film, kakršnih v Ameriki mrgoli, saj je po njih največje povpraševanje. Za povprečnega Amerikanca utegne biti velikega vzgojnega pomena, za odraslega Evropca pa čisto zabavna zgodba, ki zanimivo izpolni dve večerni uri. Le nehote si ob mogočnih boksarskih dvobojih predstavljamo inspi-cientove udarce po lepenkasti škatli, ker od sile votlo doni in ker se nam zdi neverjetno, da bi tako slavni igralci dovoljevali v svoje lepo negovane obraze tako krute udarce, ki naj v zamišljenem gledalcu razčistijo prikazovane etične probleme. —
Robert Tavlor je znan kot ljubimec iz mnogih drugih ameriških filmov in predstavlja gospoda lepe postave, izvežbanega, solidnega filmskega zvezdnika, skratka gentlemana, ki zelo pazi na svoj obraz in na gotovo preštete kodre. Florence Rice je ena izmed tisoč lepih ameriških krasotic, ki jim je s pomočjo frizerskih in masažnih salonov mogoče oblikovati obraze po vsakoletnih modnih smernicah. — Izjema v filmu je Wallace Beery, ki si je s filmom Viva Villa, ki smo ga pred leti gledali v Ljubljani, pridobil tudi simpatije evropskega gledalca. Po svojstveni, običajnim zvezdnikom-kra-sotcem nasprotni pojavi, predstavlja Beery človeka in igralca, ki je resničnemu življenju zelo blizu, ki mu zato bolj verjamemo, mu moremo slediti in zaupati. Mimo tega pa je Beery izboren igralec in če bi ga ameriška miselnost ne postavljala zmeraj za spreobračajočega  se razbojnika, bi  ga mogli mirno  trpeti ob  Francozu Henryu Bauru.
Po poti usode, V vrtincu strasti: Slovenska potrpežljivost je vredna pozornosti in občudovanja. Filmskim proizvajalcem je lahko žal, da nas ni vsaj sto milijonov. Mirno prenašamo infantilne, pubertetne proizvode filmskih začetnikov in za-jedalcev in po svojih skromnih močeh prispevamo ter pomagamo „čez začetne težave".
Po okupaciji Avstrije je pridrla k nam cela vrsta avstrijskih c. k. filmov, ki jih v Avstriji niso smeli več vrteti. Z njimi vred smo imeli čast gledati celo nekaj madžarskih fevdalnih krasot. — Po prepadu Poljske pa smo postali vneti odjemalci poljskih filmov (ki smo jih pred tem videli menda le v enem primeru) in imeli v kratkem času priliko
92
videti kar dva taka umotvora: Znachor ali Po poti usode in V vrtincu strasti. — Proizvajalcem teh filmov naj kot nevtralci rešujemo dobičke! —
Toliko neprikritega diletantizma, kot v omenjenih dveh filmih, že dlje časa nismo mogli občudovati. „Vrtincu" uspešno konkurirajo le še avstrijski filmi po Ganghofer-jevih romanih. Oba filma pa sta nekoliko nadut poizkus fevdalnih protežirancev —• igralcev, režiserjev, asistentov.                                                                                     frb.
93