antologija velikih
LICEVA
Pogled proti nebu je vedno past za sam pogled, ali povedano drugače, pogled proti nebu vedno omrežijo iažni objekti in sprevrnjene emocije, potemtakem objekti, ki se nahajajo na lažnem in nepravem mestu. V Casablanci (1942), denimo, pogledi ljudi, ki bi radi iz okupirane Evrope zbežali v Ameriko, ujamejo letala, ki so za njih že izgubljena: odtod tudi patetična sprevrnjenost emocij — uživanje v objektu, ki je izgubljen. Vsi pogledi so uprti v Isto smer: plen njihovih pogledov je isti objekt — ni lažen pogled, lažen je objekt. In kje je pravi pogled? Pravi pogled je na koncu Casablance: vsi protagonisti — Ingrid Bergman, Humphrey Bogart, Paul Henreid in Claude Rains — stojijo skupaj, njihovi pogledi so uprti v isti objekt (letalo), a gledajo v različne smeri ... ker še ne vedo, katera dva si ga bosta sploh »zaželela« oz. uspela prisvojiti. Pravi pogled je potemtakem vedno pred željo. Glejte proti nebu!, so ukazovale hladnovojno-paranoične sci-fi grozljivke v petdesetih, da bi željo čimbolj brez ostanka »atomizirale« v pogled ... v pogled, ki bo na koncu filma Kiss Me Deadly (1955) spolni kontekst zlomil z atomskim holokavstom (kar lahko razumemo tudi kot prefinjeno kritiko tedanje puritanske represivnosti, češ spolni odnos lahko prepreč[ le atomska bomba). Na začetku Štigličevega filma Dolina miru, posnetega I. 1955, imamo kopico otroških pogledov, uprtih proti nebu, po katerem se ziblje letalo-modelček, potemtakem objekt, ki brez in zunaj pogleda ne obstaja — otroško letalo ima pač smisel le kot objekt za pogled. Ce ni pogleda, tudi letalo nima pogojev, da bi sploh vzletelo — če namreč nihče ne gleda, zakaj bi ga potem sploh metali v zrak? Pogled potemtakem povzroči svoj lastni objekt. Takoj zatem se z neba vzamejo prava letala, ki zbombardirajo mesto: pogled je »kriv«, ker povzroča svoj lastni objekt. Podobno je Spielberg kasneje »kulpabiliziral« otroški pogled v filmu 56 Empire of the Sun (1987): otrok je prepričan, da je z dajanjem svetlobnih znamenj povzročil začetek druge svetovne vojne (plus štigličevska igra modelčkov in pravih letal). Objekt skuša uničiti svoj lastni vzrok, pogled, prav tisti pogled, ki pride pred željo: letalsko bombardiranje uteleša točko izničitve pogleda, prav točko, kjer objekt na pogledu pusti sled oz. kjer naredi objekt v pogledu luknjo. Deček
in deklica, Tugo Štiglic in Evelyne Wohlfeiler, zbežita iz porušenega mesta (so nemška letala med drugo svetovno vojno res kdaj tako močno zbombardirala kako slovensko mesto?) in se spoprijateljita s črncem, Johnom Kitzmillerjem: vprašanje, ali so Američani nad vzhodnoevropska območja res pošiljali temnopolte pilote, ki se v primeru sestrelitve niso mogli učinkovito pomešati med domorodce, je le na glavo postavljena izhodiščna podmena — črnec, ki se utrga z neba, v katerega so uprti otroški pogledi, je lažni objekt, potemtakem objekt, ki se nahaja na lažnem in nepravem mestu. John Kitzmiller (1913—65), ameriški črnec, je postal itak utelešenje tega nepravega, lažnega ne-mesta — v filmu Paisa se je znašel v Italiji, v filmu Dr. No na Jamajki ipd., nikoli pa v Ameriki (v filmu Naked Earth se znajde resda v Afriki). Ko se mu otroka za hip izmakneta, se nenadoma in nepričakovano znajdeta pred mrtvim tankom, ki mu je granata preluknjala oklep. Pred nami je potemtakem poganjek tistega objekta, ki naredi v pogledu luknjo. Deček zleze v tank skozi kupolo, ne pa skozi luknjo: luknja kot objekt je neuporabna. Z deklico se gledata
skozi luknjo: luknja je namenjena le pogledu. Ko se gledata skozi luknjo, ga deklica poprosi, naj ji pomaga v tank — deček ji ustreže, toda tudi njo vkrca skozi kupolo: luknja je res namenjena le pogledu. Ko sedita v tanku, ju vidimo skozi luknjo najprej na daleč, potem pa se kamera luknji počasi približa in se z njo celo poistoveti — med luknjo v pogledu, ki povzroča samega sebe, in pogledom luknje oz. pogledom, ki pride pred željo, ni več nobene razlike. Plus nujna trivia. Pride tudi Kitzmiller in deklica ga poprosi za benzin, gorivo, »ogenj«; Kitzmiller ji salutira, pograbi nemško vojaško čelado in v bližnjem mini-jezercu zajame vodo — toda v vodi zagleda nejasna trupla mrtvih tankistov (?), nekako zrcalno anticipacijo svojega lastnega konca: v filmu Dr. No (1962), prvi Bondiadi sploh, bo John Kitzmiller postal Bondov prijatelj in ga bo scvrl prav tank, ki »meče ogenj«.
MARCEL ŠTEFANČIČ, jr.