422
tako, da si po pravici zasluži ime furlanski Monte Rosa. Kaninska posebnost je tudi, da pod severnim vrhovjem proti Rakolanski dolini obstoja še zdaj mal ledenik.
Druge rezijanske visoke gore so Sart (2324 m), Žleb (2342 m), Baba (2169 m), Indrinica (1782 m), Muzac (1972 m) in še nekatere manj visoke. Razen navadnih velikanskih prepadov nimajo nič poseb nega. Rastlinstvo se po teh višinah dobi kot redek pojav tuintam še precej visoko. Trava leska se nahaja celo do 2600 m. Nižje, kjer se razvija le količkaj travnika, zagledaš takoj kako pastirsko kočo. Kjer jih je po več skupaj, tam se kraj zove planina (v šentpeterskem narečju »planino" srednjega spola). Takih planin ima Rezija lepo število; največja je Karnica (tudi Njivica) pri dotičnem prehodu iz Rezijske v Učjo (Volčjo) dolino. Živina ostaja na planinah dokler je mogoče in dokler še more dobiti kako bilko. Pastirsko življenje dela pitome in tako-rekoč blaži one gorate predele, ki bi brez njega bili stokrat bolj pusti in divji v svoji osamelosti; saj te še pozimi, kadar se človek in živina zatečeta niže v boljše zavetišče in te slučajno pot pelje po takih krajih, že sam pogled na pastirsko kočo razveseli, če nenadoma naletiš nanjo v pustinji. Popisovati pa planinsko življenje Slovencem, je popolnoma odveč, saj je povsod enako in Slovencem stokrat spretno popisano.
Ob kaninski ogromni glavi se rada zasnuje in razvije marsikaka nevihta. Čemerno in sivo vrhovje ogromnega velikana se cesto zavije v neprodirne plasti črnih oblakov, ki jih južno vreme polagoma gori priganja od Jadranskega morja. V nastalem mraku posameznosti izgubijo svoje očrte in se zlijejo v fantastične oblike, ki jih pastirska bujna domišljija razlaga po svojem. Bliski zdajpazdaj spre-letajo oblake, kakor da bi kaj neznanega in nadčloveško   velikega  švigalo  in migalo z očmi:   gro-
menje se množi in odmeva po gorskih kotih in duplinah, kakor da bi se neznano bitje togotilo in mrmralo; veter žvižga in turobno tuli po prelazih in po soteskah; čudno vzklikajo in frfotajo divje ptice; nedoumno glasje zdajpazdaj spreleta ozračje — vse to čudovito vpliva na pastirske samotarje, da si obrazujejo, kar si morejo bolj skrivnostnega, groznega in vražjega. In tako se mora tolmačiti po mojem mnenju nastanek onih legend, ki so tako razširjene celo po Furlanskem, o zakletih in pogubljenih dušah, ki premetavajo skale, rožljajo z verigami in razsajajo na vse mogoče načine po kanin-skih grebenih in kotlinah. Pa pustimo to!
Izmed vodž je glavna Rezijanska Bela (v italijanskih kartah prosto „Resia"), ki ji domačini pravijo „velika voda", ali tudi samo „voda". Omenil sem jo že večkrat; dostavim še, da izvira na zapadnem pobočju gore Baba, in da je dolga vsega skupaj 21 5 km. Po poti pobira na desni in levi več pritokov, izmed katerih najbolj slovi radi narodnih legend divjeromantični Barnam. Nadaljni pritoki so Laznik, Dol, Suhi potok, Lomnik, Kravji potok, Črni potok, Rezartik in več drugih. Vsa Rezijanska voda, izvzemši Volčjo (Učjo), se izliva pri Rezijuti v Pontebsko Belo (Fella) in z njo v Tulmento (Ta-gliamento).
Pri izviru Barnama se nahaja zanimiva jama z istim imenom. Barnamsko vodovje je nedavno prevzela v svojo last neka milanska družba v industri-jalne svrhe.
Volčja reka (ital. Uccea) teče po dolini istega imena in se izliva v Sočo pri Žagi. Dolga je nekaj čez 13 km. O Volčji dolini sem že prej govoril.
Drugih zemljepisnih zanimivosti ni, da bi se dale v kratkem opisu omenjati. Rudnin Rezija nima. V neki italijanski karti, ki jo imam pri roki, vidim krajevno ime Slatina (slov. najbrže Zlatina), pa ne morem določiti, kaj je dalo povod temu imenu.
(Dalje.)
U
Žalost.
Zložil Vekoslav  Remec.
Bela megfla skozinskozi, polje mrtvo vse pod njo  — težke sence so spustile se mi v dušo žalostno.
Pa se dvigne bela megla, polje v solncu oživi — sam Bog ve, če tudi dušo težka žalost zapusti.