Ali je krščanski socijalizem kaj novega? Tako nekateri mislijo; nikakor pa ni res. Kristus sam je bil prvi krščanski socijalist, ker nam je dal zapoved: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!« Saj je ravno ta zapoved jedro krščanskega socijalizma. Poleg te zapovedi ima katoliška vera še več drugih, ki modro urejujejo družbinsko, t. j. socijalno življenje človeškega rodu. Tako zapoveduje posvečevanje nedelj in praznikov (nedeljski počitek), pokorščino do starišev, mojstrov, gospodarjev, duhovske in posvetne gosposke, svetost lujega premoženja in dobrega imena, usmiljenje do ubogib, udov in sirot; odpuščanje razžaljenja in pridržanje maščevanja božji pravičnosti; dušna in telesna dobra dela do bližnjega; nadalje ponižnost, zmernost, pravicoljubje, čistost, marljivost, krotkost itd. To so same take zapovedi, ki globoko segajo v socijalno, to je, v medsebojno življenje in občevanje človeške družbe. Kdor ni slep, mora spoznati, da naša vera ni samo za dosego zveličanja in za nebesa, ampak da modro urejuje tudi naše posvetno družbinsko življenje; kajti gotovo bi ljudje srečno živeli na svetu, ako bi bili vsi pošteni, dobri in usmiljeni, pravični, marljivi, trezni, zdržni, ponižni, postrežljivi in krotki, potrpežljivi, starišem, gospodarjem in gosposkam pokorni, zmerni in modri pri uživanju hrane, pijače in počitka, ker vsled tega bi bili ludi zdravi, in zavoljo svoje mirne vesti tudi veseli.* Naša vera je torej v resnici socijalna, in vsak pravi katoličan je tudi krščanaki socijalisti; kajti le tak ima pravo in živo vero, ki jo tudi z dejanji dokazuje in izvršuje. Da ae nekaterim kristijanom našega časa dozdeva krščansko socijalno gibanje kakor neka novotarija, to pride od tod, ker so se ljudje odvadili, po naukih naše vere misliti, čutiti in živeti, nasprotno pa se navadili, svoje življenje in mišljenje ravnati po naukih brezverskih liberaleev. Mnogo jih je, ki niso več krisljani po srcu, ampak le še po zunajnosti. Zadosti se jim zdi, ako svojo »vernost« pokažejo s tem, da gredo ob nedeljah v eerkev, da se ob zapovedanih dnevih postijo, da se pred križem odkrijejo, da svoje otroke krstiti in birmati, svoje mrliče eerkveno pokopati pustijo itd.; toda o ljubezni do bližnjega nočejo nič slišati, trdi in osorni proti svojim podložnim; več jim je za posvetno premoženje, ko za Boga in spolnjevanje njegovih zapovedij; veliko si domišljujejo in visoko po koncu nosijo svoje glave; nečistost od ošabnosti ni daleč proč, in lakomnost je sestra trdosrčnosti in nevoščljivosti; nezmernost in lenoba pa sta vredni hčeri nečistosti. Tako se kopiči cela vrsta največjih grehov v srcu človeka, ki je krištjan le po zunajnosti, med tem ko je njegovo sr.ce jnrtvo za ljubezen do Boga in do bližnjega. Bolj ko se~^e Stevilo takih mlačnih in navideznih kristjanov množilo, tembblj je ginila prava vernost in krščanska Ijubezen, ves krščanski svet pa je prerastla ljulika brezverskega liberalizma. Ljudje so na videz Se kristjani ostali, v srcu pa so bili od vere že davno odpadli in ravnali so se le še po liberalnih naukih. Bogatini so začeli izkoriščati svojo moč, delavce stiskati s slabimi plačami, ljudstvo od kraja goljufati s slabim blagom, odirati z visokirai obrestmi. Razttgale so se stare stanovske zveze, da je bil vsak le na svojo moč navezan; potem se je razglasil »boj za obstanek«, boj vseh zoper vse liki divje zverine v hosti. To je bila novodobna, liberalna modrost. Na tisoče poštenih oseb in družin je v tem boju konec vzelo, podrle so se starodavne, premožne hiše (mislimo namreč »družine«), potomci starih rodovin, ki so skozi stoletja v pošteno pridobljeni obilnosti živele, prišli so na beraško palico. Nasprotno pa so na enkrat postali bogataši in milijonarji čisto nepoznani krivonosci Abrahamovega rodu, ki so se v nase kraje bosi in strgani priklatili iz PoljskeinOgerske. Njihovih očetov, dedov in pradedov nibče ni poznal, ker med vsem časom, kar se je Evropa pokristjanila, niso nič znamenitega izvršili, pač pa žganje točili po ogerskih in poljskih vaseh in kmete vsako leto za polovico pridelkov opeharili. Ko so naposled že najbolj trapaste oči spoznale, kam je liberalizem Evropo pripeljal, kristijane namreč na rob gospodarskega propada, privandrane Jude pa v »čarobno jamo« polno zlata in srebra, do katere jame jim je duri odprl čarobni ključ »proste kupčije in proste obrtnije« — še-le tedaj so preslepljeni Evropejci obrnili kolo svojih možganov, da se je začelo narobe sukati, in bolj ko so dobo svoje duševne pijanosti premišljevali, bolj jasno se jim je začelo svitati, da so sprevideli, kako jih je liberalizem sto dolgih let za nos vodil ler jih za dušne in telesne blagre opeharil. Zlati čas judovskih liberalcev je zdaj minol, pamelni Ijudje njihovim listom, govornikom in poslancem nič ne verujejo. Nastopila pa je doba krščanskib socijalistov. Ljudje namreč vedno bolj spoznavajo, kar smo iz začetka rekli, da je krščanska vera potrebna, če hočejo Ijudje srečno med seboj živeli, da se morajo poslave delati v duhu krščanske pravičnosti in ljubezni, da se mora mladina izrejati po krščanskih resnicah, da bo iz nje kedaj kaj prida, kajti potrebno je, da so človek že od mladega nauči, svoje strasti brzdati, predpostavIjene spoštovati in ubogati, svoje dolžnosti natančno spolnjevati, v vseh rečeh'pošten, do revnih pa usmiljen biti, zdržno, trezno in varčno živeti ter se tako za stare dni preskrbeti, ne pa drugim nadlege delati. Tako krščansko izrejen in privajen človek bo vsem prijelen, povsodi z veseljem sprejet in se bo lahko prcživil na svelu. Kar torej krščanski socijalisti zahtevajo, ni nič novega, ampak je le to, naj ne bomo kristijani samo po imenu, ampak dejansko in v resnici, to je, vse naše družbinsko življenje naj se uravnu po naukih, katere nam je iz nebes prinesel naš božji Izveličar.