Učiteljiščni vesinik. Žensko rprašanje in nčiteljica. Referirala na shodu učiteljiskih abiturientov E. Kerž i 6 e v a. (Konec.) Toda mnogo jih je, ki zavračajo volilno pravico iz različnih, umevnih razlogov. Zaradi pomanjkanja časa se ne morem dalje muditi in preidem takoj na naše razmere. Ža nas Slovenke je pač žalostno, da se pri nas žensko vprašanje tako malo razume in se ga tudi ne goji. Boljše je bilo, ko je izhajala ,,Slovenka". Zdaj imamo le še BSlovensko Gospodinjo", ki se niti daleko ne more pritnerjati s prejšnjo. ¦ Manjka nam dobrega glasila slovenskega ženstva, zakaj ravno časniki in organizacije so glavni predstavniki napredka. Vse zavedne Slovenke bi pač morale delati na to, da si ustanovimo dober ženski list. Pri nas imamo »Splošno slovensko žensko društvo", ki ima lepa pravila in bogato knjižnico. Društvo pa ima le malo delavnih članie in takojevse delo le bolj zunanje: Izlet v Prago — hmški in češki tečaj — razstava nOtrok". Kar bi pa bilo glavno, res žensko, feministično delovanje, tega pogrešamo. Nikakor pa ne sraemo trditi, da bi ne bila ta organizacija dobra, a dobro in prav ni, da si Slovenke ne znamo vzgajati ženske samozavesti, da ne pridemo do globokejšpga pojmovanja ženskega vprašanja, da siaatramo žensko organizacijo za zgolj humanitarno, ne pa ženskokulturno. Da se med Slovenkami tudi enkrat raalo zgane, je poklicana prav posebno učiteljica. Saj one so pri nas najbolj izšolane ženske. Samostojne so in lahko bi zavzemale drugače družabno stališče kakor ga pa zdaj. Učiteljici je pra? lahko mogoče, da se osvobodi raznih predsodkov, ki priklepajo žensko na skrajno tiho in zraven brezpomembno življenje. Pokazati bi morale svetu, kako neopravičeni so predsodki, češ, da se dekle ne sme vmešavati v izvenšolske in domače stvari indaje smešno brigati se za drugo nego za domača opravila. Za učiteljico naj ne velja stavek, da je tisto dekle najbolje, ki se o njem najmanj 6uje. Učiteljica naj se udeležuje javnega življenja. Earno ona bi dobro vplivala s svojim zgledom na matere v prid narodne zavednosti. Emaucipiranka se ne boji pokazati svoje narodnosti in jo kaže ob vsaki priliki. Medtem, ko so nekatere naše takozvane Bnarodne dame" narodne le tedaj, če jim je pokazati na narodni veselici svoje toalete, kupljene seveda pri nemškera trgovcu in šivane pri nemški šivilji — pa se še takrat s težo vzdrže nemškega blebetanja. Seveda se očita, da so že kot kandidatinje jako malo zavedne. Toda, če upoštevamo razmere na našem ženskem učiteljišču, lahko uvidimo, da so dekleta — vzgojena v ponižne ovčice — zaradi strahu ne udeležujejo javnega življenja in se tudi ne zanimajo dosti. Kakor povsod, so tudi tu izjeme, in rečem, da je teh izjem precej. Toda tok, v katerega zaide užiteljica v življenju, bi jo moral pritegniti, da bi tudi ona složno z učitelji javno delovala. Tudi ženski je potrebno, da pove javno svoje mnenje. Učiteljica pride mnogo v stiko z materarai in tudi na nje bolj vpliva nego učitelj. Priredile bi učiteljice za matere roditeljske večere, Tu bi naj porabile svoje znanje; na teh večerih bi jih opominjale na važnost vzgoje, jim svetovale, opozarjale na pravo dekliško vzgojo. Z resnim delom bi si učiteljica pridobila zaupanje mater, in učiteljica bi bila materam na tak načia dobra svetovalka ia dobra prijateljica ljudstva. Pridobila bi si tako na nabolj plemenit način avtoriteto, kakor pa če se kaže proti ljudem nepristopna, moški kolegi pa bi jo upoštevali. Pa ne samo izven šole naj deluje učiteljica v prid ženske saraozavesti. Izkuša naj že v srca mladih deklet vcepiti pravi ženski ponos, zanimanje za čtivo in samoizbrazbo. Vcepiti jim mora, da je tudi žena odločujoč faktor sreče naroda.