MLADIKA
DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI Štev. 10.	!924	Letnik	V.
V dolini Hrastnice: Voda je odnesla brez sledu žago Marije Hribernikove in načela tudi hišo.
Zadnja na grmadi.
Zgodovinska povest. — Fr. Jaklič.
13.	Pravični na begu.
Mihael Lamut od Nove Štifte je bil tiste dni od razburjenja nesposoben za vsako delo. Misel, da bi se dal prijeti in bi se z okrutnim sodnikom pogledal iz oči v oči tam v sodni dvorani, ga tudi potem ni pustila, ko je dobil od gospoda arhidijakona pismeno naročilo, naj takoj beži, ker je njegovo življenje v nevarnosti.
Premišljal je, delal načrte za slučaj, če ga primejo. Niti obedovat ni šel, da je bila družina v skrbeh za njegovo zdravje. Mahal je z desnico in govoril: »Čakaj, nor^c obsedeni, trinoški zločinec v obleki cesarskega sodnika, jaz ti pokažem. Ako ti nimaš Mladika 1924.
rešpekta pred posvečenim duhovnikom katoliške cerkve, boš dobil pred njim rešpekt v sodni dvorani. Tam ti strgam kiinko z obraza in te razgalim do nagega, da bodo vsi videli, da nisi pravičen in moder sodnik, temveč brezsrčen trinog ter brezvesten in hladnokrven morilec. O, ne bojim se te, ne tvojih rabljev ne tezalnice. Norec, domišljavi! Povem ti, da si podel brezvestnež, ki s tezalnico izsiljuješ zločinska priznanja nedolžnih žrtev. Bestija! Posvetil bom v tvojo neumno bučo, da se bo svet zakrohotal, ko bo videl neznansko praznoto. In to naj bo sodnik! O, le pošlji pome! Krez tezalnice bom razgrnil tvojo nič-vrednost, da se boš sramoval do smrti!«
Tako se ie boneticijat navzel poguma, kar je prijalo njegovi naravi, ki je bila vedno pripravljena udariti.
A vmes so se pa vendar oglašali še drugi glasovi, ki niso bili tako burni kakor njegova živahna razmišljanja, ki so pa navzlic temu vsiljivo brneli kakor hudourni zvon znad gore.
»Nič ne boš opravil! ... V ječo te vržejo!. .. Sodili te bodo! .. Obsojen boš! .. . Kaj si moreš? ... Postava je taka! ... Izgublicn si! Beži! ... Rablja se ogni in tezalnice! ...«
»Koga se pa bojim? Kdo mi kaj more?«
S pogumom je hotel udušiti grozeče glasove.
»Glej, vsi ti svetujejo: beži! Zate se boje in te svare ... Arhidijakon ti veleva! . .. Beži! To so previdne glave! .. . Beži! Beži!«
»Strahopetci! Zajci so. ki samo ušesa nastavljajo! Pastir se tudi volka ne boji! <
Toda glasovi razuma niso mirovali. Ne! Ne! Glasnejši so bili kakor njegova volja.
»Komu pa koristiš, ako ostaneš? Ali morda rešiš Lucijo? Njeno telo že raztezujejo in drva za grmado so že pripravljena! ... Pa jo boš ti rešil? . .. Ti se boš uprl poslavi? Stoletja mori, pa se bo ustavila pri tebi? V prah te spremeni!«
»Zgled bodi drugim!«
Ta boj ga je utrudil kakor še nobeno telesno delo. Vročina je kar žehtela iz njega. Vsak las je imel svojo kapljico in pot mu je lil s čela.
Usedel se jc na stol, da bi se odpočil.
Takrat se pa vrata naglo odpro. In brez vseh ceremonij plana v sobo Polorika.
»Gospod! Bežite! Po Vas gredo. Bežite! Bežite! Bežite!«
Te besede so kar pale i/. nje, še preden se je od-dehnila, in kar k njemu je stopila, ga brez vsega pomisleka in dolžne spoštljivosti prijela za roko ter ga hotela odpeljati.
-	Bežite! Bežite! Gospod, hitro, da Vas ne zalote!«
'Kaj je, Polonka?«
Tako jo |e vprašal, izvil roko in vstal.
»Štirje gredo! Štirje! Bniči! Bežite! Vklenili Vas bodo! Za pet ran Kristusovih, bežite!«
Prosila in jokala je obenem ter ga lovila za roke in ga vlekla k vratom.
»Kaj sem pa naredil?«
»Gospod, nič, nič! Vsi vemo, da nič! Pa vendar bežite! V Sušje bežite! Pri Betičnih se skrijte, pri mojem bratu. Bežite! Lepo Vas prosim, ubogajte in bežite! Tudi drugi tako pravijo,« je silila vanj.
»Ti si neumna! Kaj mi pa morejo?«
»Vsak hip bodo tukaj! • . . Lejte jih, štirje so! Od Jurjeviče gredo!«
Kazala mu ;e skozi okno, koder se je videlo proti Jurjeviči, kjer je videla prihajati biriče.
Beneficijat se je ozrl in jih tudi ugledal. Obšla ga je nejevolja.
»Torej vidite, da je res! Rešite se! Štirje so!«
Strah in obup je izražal njen proseči glas. Oči so prosile in roke jc sklenila, da bi pripravila gospoda na beg.
On je pa dejal:
»Pa naj pridejo! Jaz ne grem nikamor od tod!«
V	trmi. ki jo je izražal njegov glas, je spoznala Polonka, da je vsaka njena beseda zastonj.
»Še kesali se boste!« je še rekla z jokom in šla, pustivši gospoda, ki je brbljal neke latinske besede. Toda Polonka še ni odnehala.
Vso hišo je zdramila. Gospodinji, ki je bila sorodnica beneficijata, je ob kratkem razložila, v kakšni nevarnosti je gospod, ako se ne reši. In takoj so bili pokonci gospodinja, dekla in cerkovnik, ki je bil obenem hlapec, in so drli v gospodovo sobo.
»Jezus! Jezus! Bežite! Skrijte se!«
Polonka ie zapustila hišo in hlapec je za njo zapahnil vrata. Vse ie bilo brez glave, prosilo in vpilo ter tekalo sem in tja, ne vedoč, kaj bi naredili. Gospod se ni dal premekniti, in ker se niso dali pomiriti, jih je zapodil iz sobe in zaklenil vrata.
Polonka je šla biričem naproti. Šamut je med njimi. Dobrega srca je in usmiljen in ni tak kakor drugi Ta ji je bil prišel k Miklovim povedat, da gredo po gospoda. 0, kako se je ustrašila! Rekla mu je, naj gredo počasi, naj se obotavljajo, naj pridejo pici pit k Miklovim, preden gredo k Novi Štifti. Mi-klovih očeta je v naglici prosila, da naj dado biričem vina, da bo že odslužila zapitek, in potem je zdirjala proti Novi Štifti.
Tudi Polonka je bila nejevoljna, ko je videla, kako je njena skrb brezuspešna in ves trud zaman, ko gospod sam sebi noče dobro. Saj ne more Lucije več rešiti. Vsaj sebi naj pomaga. Pa vendar ga ni zapustila; še vedno je skrbela za njegovo rešitev. Res ji ni nič pravega prišlo \ glavo, kar nazaj je šla vsa zamišljena, da je še v cerkev pozabila stopiti. Pod hribom je srečala biriče.
vi, kam pa greste?« jih je vprašala nevedna, da bi jih zaplela v razgovor in tako nekoliko pomudila.
»Ni, da bi moralo vsako ženšče vedeti, kam gremo!« jo je zavrnil prvi.
»Na božjo pol greste, pa vas je sram povedati, koštruni biriški! Potrebni pa ste je!«
»Greš ti z božje poti?': jo je vprašal Šamut in stopil k njej.
Dostikrat sem že šla in nič me ni sram.«
Stopila je nekoliko na stran in potegnila Šamuta za seboj.
»0, ne bo nič! Vsi bomo slišali!«
»So pa stvari, ki se samo naju tičejo,« je menil šamut in stopil za njo. »Kar pustite naju!«
»Ampak na poti morata ostati,« je dejal prvi birič in se počasi s tovariši oddaljil.
Polonka je Šamutu hitro povedala, kaj je opravila, in ga prosila, naj on reši gospoda, ker ga ona ne more. Šamut je bil v zadregi.
»-Zaradi tebe, Polonka, vse naredim! Samo reci mi, kaj naj naredim, Beneficijata moramo prijeti, ako ga dobimo . .;«
»Moj Bog! Moj Bog! Kako je gospod neuvideven! Se bo pač skril!«
»Če se bo le dobro!«
»Nikar ga povsod ne iščite! Saj ni treba vseh kotov pretekniti. Šamut, lepo te prosim!«
»Polonka, zaradi tebe bom slep. Ampak to ne bo zastonj. Reci, da boš moia!«
»O, Šamut, kako si poreden! V taki stiski mi ne daš miru!«
»Kakor hočeš! Pa ti varuj beneficijata! Ali boš moja?«
»Naj bo! Ako bo le srce tako dejalo!«
»Daj, da le objamem!«
»O, ne, na cesti pa ne! Tako daleč pa še nisva! Gospoda reši!«
»Ako le hi preneroden, ga nihče ne bo videl. Miklovo vino ni poceni, pa Šamut že še toliko premore, da bo svoje tovariše oslepil ž njim, hahaha! Pa samo zaradi tebe!«
Dala mu je roko.
»Pa počasi hodite, saj se vam nikamor ne mudi!«
iako se je Polonka razslala z biriči in šla naprej. A namesto da bi šla v Ribnico, je zavila v Sušje, zakaj nekaj ji jc reklo, da jo bo gospod beneficijat vendar ubogal.
Beneficijat je večkrat stopil k oknu, da bi videl prihajati biriče. Medtem se je vedno bojeval sam s seboj. Na videz se je bil sicer odločil, da ostane in počaka in se pusti prijeti. Vendar tisti tako krepki sklep še ni bil končen in odločilen; še vedno so se mu vsiljevali pomisleki, nasveti Polonkini in arhidi-jakonovi. Čim bol; se je bližal odločilni trenutek, tem burnejši je bil boj. Kaj naj naredi?
»'Marija, pomagaj!«
V	neki jasnosti mu je prišlo pred oči nujno arhi-dijakonovo pismo, ki ga je bil takrat z nejevoljo in površno prebral. In kakor se človek v smrtni stiski mnogih reči jasno spomni, da jih vidi pred seboj v vseh posameznostih in malenkostih, tako se je sedaj spomnil iz arhidijakonovega pisma odstavka, ki govori o innecessarium scandalum clericale — o nepotrebnem pohujšanju po duhovniku. Takrat mu še mar ni bilo teh besedi, a sedaj so ga kar bodle v oči, da jih je v naglici ponavljal: scandalum, scandalum clericale ...
Sedaj jih ie tudi umel in razumel, zakaj jih je častitljivi gospod ariiidijakon zapisal. Sedaj šele mu je bilo jasno, da drugega ne bo dosegel ničesar, kakor
da bo nastalo po nepotrebnem veliko pohujšanje .. In samo to naj bi dosegel s svojo odločnostjo in bojevitostjo? Namesto starih žensk pa naj bi gledali Ribničanje na lezalnici za izpremembo — duhovnika?
»Za pohujšanje?«
Segel je po plašču in klobuku, pa denar je potegnil iz predala. Še enkrat je pogledal skozi okno, kjer je videl prihajati biriče mimo cerkve, nato je pa planil skozi vrata v vežo med obupano družino, ki je bila tudi opazila biriče.
Toda kam?
Skozi vrata bi priletel biričem naravnost v naročje, vsa okna so bila omrežena z močnimi železnimi križi, katerih ni bilo mogoče odstraniti.
Tako je bil v kletki.
»Pomagajte mi!«
Družina pa se bolj v jok. Tedaj se je pa hlapče spomnil na vratca, ki so vodila iz kleti na prosto, kamor so nekdaj zapirali ovce, in so bila sedaj založena z razno ropotijo.
»Vjospod, za menoj!« je vikal hlapče in potegnil gospoda za rokav ter ga odpeljal v klet, odkoder je prišel skozi rizlca vrata, ki imajo od takrat ime »farska vratca«, beneficijat na zadnji strani hiše na prosto. Hlapče je v naglici vrata založil, kolikor je bilo mogoče. In hiteti je moral, zakaj biriči so že trkali na vrata in z nejevoljo razbijali, ker jih ni nihče odprl.
»Kje je gospod?« se je zadrl prvi birič, ko so stopili v vežo.
»Ni jih! So šli z doma!« je odgovorila gospodinja.
Vsa je bila preplašena in glas se ji je tresel. Na očeh je imela še solze.
»Ti lažeš!« se je oglasil drugi birič. »Coprnik je v hiši. Videl sem ga pri oknu!«
Biričevo oko je bilo beneficijata opazilo, ko je zadnjič stopil k oknu.
Ženske, hude, ker je imenoval gospoda coprnika, so začele vreščali in vnel se je prepir med biriči in družino, zmagali so kajpada možje postave in šli iskat coprnika po sobah. Prepričani so bili, da se jim je skril, ker uiti jim ni mogel. Vrata so imeli v očeh in v oknih so bili železni križi.
Toda gnezdo je bilo prazno. Biriči so stali v veži, kregali so se z družino, ker so hoteli vedeti, kam se je skril beneficijat.
»Saj ni šivanka, da bi ga ne bili opazili,« je menil Šamut in končno se mu je posvetilo. Stopil je k ognjišču in pogledal v dimnik.
Nato pa jc dejal;
»Coprnik nam je ušel ykozi dimnik! Lejte, še sedaj lete saje doli!«	I
Biriči so pristopili, pogledovali v dimnik in na saje. ki so ležale na ognjišču pod dimnikom, ter si piikimavali.
»Res! Tukaj nam je tiček ušel! Skozi dimnik! Pa ga lovi, ko nisi hudič!«
No, pa so bili mnenja, da ako niso beneficijata prijeli, jim je pa ostalo njegovo vino in so zahtevali, da jim dado jesti in piti. In gospodinja je, namesto da bi stregla gospodu, točila biričem in jim rezala bel kruh in še gnjati jim je morala prinesti, zakaj rekli so:
»Kar je bilo coprnikovo, je sedaj cesarsko in naše, ki smo cesarjevi!«
Tedaj se je pa beneficijat spuščal navzdol po hribu, z grmovjem obrastlim. Vsak hip se je ozrl nazaj za zasledovalci. Potem ;o je ubral po mlakah, kolikor mogoče skrivajoč se rned vrbovino, in prišel slednjič čez vodo in v Sušjc.
»K Betičnim!«
Tako mu je bila naročila Polonka. Takrat mu še mar ni bilo, a sedaj se je vendar ravnal po njenem.
Beneficijat še ni imel urejenih svojih misli, ko je prišel k Betičnim i$ še ni bil na čistem sam s seboj, ali bi odobraval svoje dejanje ali ne. Tam je pa že zagledal Polonko, ki je bila prišla nekoliko pred njim tja. Spomnil se jc bil, da je rekel pred njo, da se ne umakne, in zato ga je bilo sram. V opravičenje je rekel:
»Veš, Polonka, Krzničevke vendar ne bi bil mogel rešiti!«
»Gospod, da sie le sebe! Boga zahvalite in Marijo, da Vas je o pravem času obšla dobra misel!«
Beneficijat pa še ni bil rešen. Vsak hip so bili lahko biriči za njim, ki so ga morda opazili, ali pa ga je opazil kdo drugi in bo povedal biričem. Posvetovali so se, kam bi beneficijata skrili.
»Veš kaj, Janež!« pravi nenadoma Polonka svojemu bratu. »S krošnjo pojta z doma!«
Prvi hip se ie vsem zdel nasvet smešen. Končno so spoznali, da iina Polonka prav.
Pri Betičmh so naglo sestavljali dve krošnji, eno za gospodarja in drugo za »fantka« in čez noč se je bil beneficijat preoblekel v čvrstega rešetarja. Svojo obleko je bil dejal v krošnjo. Drugo jutro, ko se je komaj zarja zaznala nad Malo goro in so se bili komaj škrjančki zbudili, je šel Betični Janez s svojim »fantkom« 2: doma.
>Pa nam lep hlebec od zdoma prinesite!«
To željo so jima dali domači s Polonko na pot, a onadva sta se poslovila z rešetarskim naročilom:
»Pa za nas molite!«
Krošnja je »fantka« zelo zdelovala. Pa gospodar je le priganjal, da sta šla kar vprek, ogibajoča se vasi in ljudi. Šele pod Vrhom, preden se prevali pot v Dobrepolje in odkoder se tako lepo vidi nazaj v ribniško dolino in Novo Štifto, je dejal gospodar:
»Pa se oddehniva. Sedaj nas biriči lahko v uho pišejo. Tamle je rtneški konfin!«
»Čast Bogu!« se je oddahnil »fantek« in postavil krošnjo na tla. Gospodar mu je ponudil stekleničico s staro slivovko, da se mu >. fantek« ne prehladi, potem sta pa sela.
»Fantek« se jc oziral doli v dolino, na cerkev pri Novi Štifti, katero je tako naglo zapustil in ki je sedaj brez varuha. Beguncu se je storilo milo. Ko si je brisal pot, ki ga je zalival, si je brisal tudi solze, ki so mu polzele po licih, in beseda se mu je kar v grlu ustavljala.
Onkraj rtneškega konfina je šlo navzdol in dve uri kesneje je potrkal na duri dobrepoljskega župnišča Mihael Lamut beneficijat od Nove Štifte, in prosil zavetja.
Svojega gospodarja je bil pustil takoj pri prvi hiši Podgoro, kjer je bil odložil krošnjo.
Tedaj so pa tudi »gnadljivi gospod resprester« že vedeli, da je hiša pri Novi Štifti osirotela-
>Prav, prav! < Tako so rekli gnadljivi gospod, ko jim je prišla Polonka povedat, kakor ji je bil naročil gospod beneficijat.
In še enkrat je gospod »resp&ster« povzdignil oči in poslal pobožen in ponižen vzdih pred prestol Najvišjega, ki je obvaroval »respresterja« in njegove sobrate zasmehovanja in poniževanja.
»Deo gratias1«
14.	Zmaga slepote.
Jurij Gottscheer. cesarski *sodnik v deželi kranjski, je po dolgotrajni naporni razpravi spal spanje pravičnega. V spanju je sicer eksaminiral in mučil coprnice, a obglavil ni nobene, ker se mu je vsaka končno spačila 111 ušla. A to ga ni razburjalo. Zato je zdrav in zadovoljen vstal, se oblekel in se dostojanstveno podal v sodno dvorano, kjer ga je sodnijsko osebje že dolgo čakalo.
»Stari si ga danes pa privošči,« je omenil Mord-aciis pisarju, ki je gledal v vrata in čakal, kdaj se odpro.
»Vsaj ne bo nataknjen, ko se je naspal!«
Sodnik je vstopil z neko naglico, kakor bi hotel dohiteti zamujeno.
Po pozdravu se je oprostil, ker so ga morali čakali, meneč, da itak ni več posebnega dela, in je vprašal kar tako, brez posebnega zanimanja:
»Ali so ,mrho‘ že zakopali?«
Povedali so mu, da je še živa in pri zavesti.'
»Kaj? Je li mogoče? Ali tezalnica ne deluje več dovolj natančno?« se je začudil stari. »Moj Bog! Dvaindvajset ur smo jo imeli na klopi, na škripcu je šlo kar tako gori in doli, pa je še ni konec? Vidva se šalila!«
Poslal je biiiča doli k jetnišničarju, da bi poizvedel, kako je s coprnico.
Birič je potrdil in povedal, da je še zelo brihtna.
»Torej se je hila samo potajila,« je menil sodnik. /Kakor je videti, ima dobrega pomočnika. Igra bo popolna. Pa dajmo!«
Segel je po zapisniku in čital zapiske prejšnjega dneva, grajajoč tu in tam pisarja, da je zapisal to in ono premalo jasno.
Ravnik se je zagovarjal, kakor se je mogel, češ, da je za pametne ljudi marsikaj dovolj jasno povedano in se mu gabi, vse spotakljive podrobnosti natančno opisavati.
Potem je sodnik poizvedoval o beneficijatu, ako ga je kdo videl in slišal o njem.
Povedali so mu, da je izginil brez sledu. Noben krščanski človek ne ve, kje je.
»Jvlaledictus! Potuhtal sem ga bil pa le! -. . Samo zasačiti ga nisem znal. Bedak! Sedaj mi pa dela preglavice. Naj ga zlodi jaše!«
Z neko nestrpno naglico je ukazoval obvestiti asesorje, da se bo razprava nadaljevala, ker hudičevka še ni poginila. Kaplanu je sporočil, da jo lahko izpove, ako se hoče še ukvarjati z blagom hudega duha, ki ji še poginiti ne da, dokler ne napravi še enega božjega ropa.
»Norec naj ji verjame na smrtni postelji! Jaz ji ne!« Tako je cesarski sodnik stresal jezo; zakaj tisti »farški coprnik« mu je bil vedno v mislih in pred očmi.
»Maledictus in infinituin!«*
»Po njo!« je velel biričem in se umaknil v stransko sobo.
In tako se je zgodilo, da je Lucija Krzmčeva, potem ko je okusila vse stopnje mučenja in se po neskončnih duševnih in telesnih mukah vdala in se obtožila, da je coprnica, prišla še enkrat pred cesarskega krvavega rihtarja in njegove pomočnike.
Tezalnica ji je bila razklenila vse ude, zato sama ni mogla nikamor in rada ali nerada se je prepustila biričem, da so jo napol vlekli in napol nesli iz ječe v sodno dvorano.
In tako so jo vrgli tja na klop. Ker ni mogla iz lastne moči sesti, so jo posadili, naslonili in podprli, da bi se mogla dostojno vesti pred cesarskim krvavim sodnikom, ki je vselej nepristransko in po svoji najboljši vesti, kakor so ukazovale premodre postave, delil pravico.
Z nekim začudenjem so jo zrli asesorji.
»Sam hudič ji ne da iimreti,« je bilo splošno mnenje, kateremu se je pridružil še sodnik s pridržkom: »Ta od Nove Štifte mi nagaja!«
Začudeni in i velikim zadoščenjem so jo zrli večinoma tudi glcdalci, ki so bili prišli poslušat obsodbo coprnice.
»Ta je ena izmed tistih, ki so delale točo! Na Klek je hodila! Sveto hostijo je bičala!«
* Na veke preklet!
Tako so si namigavali in sklepali: »Prav ji je!«
Gregor Krznič je bil tudi prišel.
»Sojena bo in obsojena! In jaz sem kriv!«
To si je ponavljal noč in dan in očital venomer brez odmora in brez počitka. Ves je bil shujšan, vdrtih oči; rdečih od prečutih noči in joku. Nepopisne muke so mu povzročali otroci, ki so popraševali po materi, zakaj očital si je:
»Lej, ti si jim pogubil mater! Ti!«
•	O, to je bilo strašno!
»Pa ne, ne. On je ni izdal! Ni izdal žene in matere rabljem. Ne! Ne! Nikdar ne!«
Tako se je upiralo v njem.
»A ona vendar misli, da je on njen morilec. O, grozno! Da ji je bil nezvest! Gregor, njen mož, da jo pogublja zaradi druge!... O, groza! Nikdar! Nikdar!«
V	sovraštvu se bo ločila od njega in od sveta. Strašna zmota!
In tako je prišel na dan sodbe, da jo vidi, da bo govoril ž njo, ji razjasnil zmoto, ji povedal, da ji je bil vsekdar zvest, do groba in ji bo še potem. Nepremišljeno je res govoril in jo pahnil v nesrečo. 0, odpusti naj mu! Saj ni mislil nič hudega, samo nespameten je bil, vinjen se je šalil.
»Lucija! Žena! Odpusti mi!«
Tako je vpilo njegovo srce in hrepenelo po tistem trenutku, ko mu bo žena rekla: »Gregor, moj mož! Moj ljubi m oži«
0, mora mu odpustiti, mora! In poljubil jo bo, objel ter pritisnil na svoje prsi in ne bo pustil iz rok svoje žene in matere svojih otrok. Lucija! Odpusti!
Otovrej je prišel v dvorano, kjer so se že gnetli radovedneži in čakali gospodje prisedniki in pisar na trenutek, kc bo vstopil cesarski krvavi sodnik, in je hudodelka slonela samo še napol živa na čarovniški klopi, zastražena od mrkih biričev. Razgledal se je takoj in ko je ugledal ženo, tedaj je odrinil z močnimi komolci ljudi, ki so mu bili na poti, in kot bi mignil je bil sredi dvorane pri ženi.
»Lucija!/. ie viknil, ko se je sklonil k njej, a ko jo je ogledal in spoznal njene bolečine, se mu je izvil obupen krik: »0 križani Jezus! Kakšna si!«
»O, to boli. o Jezus! Gregor, pomagaj mi!«
Tako jz jeknila, ko ga je spoznala in nagnila život, kakor bi mu hotela v naročje.
Njen glas je bil bolesten, a vendar mil, da se mu je zazdelo, da mu je odpustila, da ni nobenega žela več v njenem srcu.
0, kako ga jc prevzelo to spoznanje, kako blagost in mir je začutil v svoji duši!
»Odpustila mi je! Nič več se ne moti!«
Ta misel ga je obšla. A ko je njo videl vso ilomljeno in strto, ko je iz njenega glasu, polnega bolečin, spoznal vso grozo njenega trpljenja, ga je obšla jeza in srd na njene mučitelje.
Zagnal se je s povzdignjenimi rokami na rablja in biriče ter vikal: /Hudiči, kaj ste naredili z mojo ženo!«
Biriči in rablji, ki so nekako iznenadeni zrli že prej Gregorja, ne vedoč, ali bi ga pustili, ali bi ga odstranili, so bili sedaj še bolj presenečeni radi njegove grozeče kretnie in so se kar nehote odmeknili.
Prvi se ;e zavedel rabelj, da je smešno kazati boječnost pred neoboroženim človekom in še v družbi biričev, pa je hrabro odgovoril:
'■Tebi nič mar!«
»Ali ni moja žena? Ti, križemgledec, hudobni!«
»Kaj pa imaš opraviti tukaj?« so se ga lotili biriči in stegnili roke po njeni.
A on se jih ja otresel, potem pa pokleknil k ženi in jo prijel za obe roki.
Gledavci in gospodje prisedniki so strme in nemi zrli prizor sredi dvorane in nastavljali ušesa, da bi ujeli kako besedo. Toda Gregor je le krčevito ihtel in le včasih se je iz ihtenja razločilo bolestno klicanje: »Žena! Lucija! Žena moja!«
Na glasu se je poznalo neskončno hrepenenje po odpuščenju, zakaj še vedno ga je mučil dvom.
Ali mi je odpustila? Ali je spoznala, da v mojih mislih ni bilo prostora za drugo, niti v srcu? Ali ve, d? sem ji bil zvest?
Po izpovedi je zadobila srčni mir. Lucija je vedela, da gre h koncu, da ie prazno sleherno upanje na ohranitev življenja, da je rešitev nemogoča in nepotrebna sedaj, ko je imela zlomljene ude, zato se ni togotila, ni tarnala in tudi sovraštva ni več gojila. Navdajala jo je samo skrb matere in je naročala možu:
-Gregor, otrok ne pozabi, otrok! In povej jim, da nisem coprnica, nisem, nisem! Uči jih moliti zame, veš, Gregor!"
»O, Križani! 0, moj Jezus! Ne bom jih pozabil! Ne bom! Žena, ti moraš proč od tod!«
»Gregor, moj mož!«
Tedaj so se pa odprla vrata in »krvavi rihtar« je zopet vstopil mračen in resen. Z njim je prišla strogost. Biriči so se takoj zavedeli, da niso prav storili, ko so pustili moža k hudodelki, preden je bila sodba končana. Še so se gospodje asesorji priklanjali, ko je prvi birič potegnil Gregorja od žene in mu rekel;
»Proč! Gospod sodnik so prišli!«
Gregor se pa ni dal kar tako odpraviti ter se ga je otresel:
»Mar mi je riliiar! To je moja žena!«
Biriče jc osupnila upornost in stegnili so roke po njem, da bi ga spehali ven, dokler bi še sodnik ne opazi! nereda. In ko se je Gregor ruval z biriči in so mu ti dopovedovali, naj gre ven, da je gospod sodnik prišel in se bo obravnava piičela, je vpil:
»Kakšen rihtar je to! Šintar, pa ne rihtar! Jaz ostanem tukaj! Pustite me! Kje pa je tisti rihtar? Jaz hočem ženo nazaj!«
»Gobec mu zatisni!« jo siknil prvi birič sosedu, ki je pa takoj roko odmekml, ko mu jo je bil položil na usta, zakaj Gregor mu ie pokazal, da ima še dobre zobe.
»Ne boste me! Vašega rihtarja se tudi nič ne bojim!«
Tedaj se je razlegnilo glasno in ostro:
•	Kaj pa je to?«
Vse je odrevenelo v dvorani in biriči so kar obstali in popustili Gregorja, ki se je oddehnil.
Sodniku so dopovedali, da je hudodelkin mož prišel do nje.
»Odstranite ga!« je ukazal nejevoljen in še ostreje dodal:	»Nima	pravice govoriti z zločinko. Takoj
proč!«
To je pognalo biriče, da so zopet poprijeli:
»Beži! Hitro! Sodnik so se razsrdili!«
Tako so ga priganjali.
»Kakšen sodnik? Morilec je to! Morilec!« je vpil Gregor, dokler mu niso zamašili ust in ga dvignili, da ga ponese izpred oči razžaljenega cesarskega sodnika.
Le-ta je dobro razločil Gregorjev vzklik, ki ga je nemilo presunil in razdražil.
Takrat sc je spomnil, da mu je enako psovko zalučal v obraz beneficijat od Nove Štifte, in takoj mu je bilo jasno, da je tega človeka poslal v dvorano tisti »farški coprnik*, ki je pač drzen dovolj, da ga žali, a nima poguma stopiti predenj, pred cesarskega sodnika.
0, kolika žalitev! Kakšna sramota! In vsi so slišali! Užaljen od sramote in togote je prebledel, zagnal se nekaj korakov, pokazal vrata in zavpil:
»Vrzite ga ven! Ven!«
Več ni mogel govoriti. Nato se je oprijel mize in se utrujen usedel.
Med osuplimi asesorji so se šele sedaj čuli glasovi zgražanja in ogorčenja.
»Taka predrznost! Taka žalitev!«
In gledavci, ki niso bili nič manj osupli kakor gospodje, so vzklikali:
»Jej! Jej! Kaj je rekel? Bog mu bodi milostljiv!«
Cesarski sodnik pa ni imel v mislih Gregorja. »Morilec« mu jc pač zvenel v ušesih in po mozgu rnu je gomaze! presunljiv krik. Njegove oči so begale po dvorani od stene do stene, iz kota v kot, okrog sebe je gledal in iskal nekoga z očmi med gledavci in neka preplašenost mu ie sijala iz oči. Kogar je iskal, ga ni našel.
»Bestija, nagajiva!« je dahnil polglasno predse, in ko je zagledal na mizi vrč za vodo, je namignil pisarju, da mu je nalil v kozarec.
Dobro se mu jc prilegla hladna pijača iz bukov-škega studenca. Kar oddahnil se je, ko je postavil kozarec na mizo. Njegov obraz je dobil zopet barvo in strah je izginil iz njegovih oči.
Tedaj so ga obstopili gospodje asesorji z Mordachsom in pisarjem tsr se opravičevali zaradi neprijetnega dogodka. Čutili so, da pade nekaj nejevolje in srda tudi nanje, ki so bili sicer neprostovoljne priče, a vendar priče, ko- je bil cesarski sodnik ponižan in onečaščen.
Kar dobro se jim je zdelo, ko užaljeni ni pokazal nobene nejevolje več in končno vprašal in sam odgovoril:
»A.li veste kdo mi je to naredil?«
»Hahaha! Vi nič ne veste!« je odvrnil, ko so mu imenovali predrznega tlačana, lončarja Krzniča.
»In še enkrat pravim:	Nič	ne veste! To mi je
naredil tisti farski coprnik, tisti beneficijat od Nove Štifte. Saj ga poznate! Poglavar coprnikov v tej dolini! Hahaha! Nesramen žalitelj je in še večji strahopezlji-vec, ki nima poguma priti meni pred oči.«
Govoril je nalašč glasno, prepričan, da ga sliši beneficijat
»Nesramnež! O, podlež!« so se zgražali prised-niki z Mordachsom vred. »Najbolj pravičnega sodnika tako žali! Naj ga pekel požre!«-
Tisti, ki so molčali, so pa dvomili, ali je sodnik še pri zdravi pameti ali ne.
Samo hudodelka se ni zgražala, pa tudi ne opravičevala. Videla je. s kako silo so tirali od nje moža. Obšla jo je neskončna zapuščenost. Čut osamelosti jo je popolnoma prevzel. Kako rada bi bila pomagala možu. oklenila se ga in ga pridržala ali pa bežala proč, proč od tega strašnega kraja.
»Gregor !< je jeknila za njim nepopisno koprneče in otožno, ko ji je izginil izpred oči.
Ob tem kriku so se spomnili hudodelke in da njena zadeva še ni končana.
Cesarski sodnik je namignil in gospodje asesorji so spoštljivo zavzeli prostore, kakor tudi Mordachs in pisar. Biriči so se postavili na svoja mesta, rabelj je stopil k tezalnici in gledavci so umolknili in napeli oči in ušesa Trdi okno, v ozadju nad gledavci, ki je bilo sicer zapahnjeno, se je odprlo in pokazalo se je nekaj plemenitih obrazov, radovednih in željnih dogodkov, ki so bili napovedani za današnji dan.
Cesarski sodnik se je priklonil proti graščakovi loži in potem začel.
»Nadaljujmo! Prosim gospoda zapisnikarja, da prečita zapisnik zadnjega dne.«
In ko je l\avnik glasno in razločno prečital vsa vprašanja in odgovore, ki jih je dala hudodelka, je povzel zopet sodnik:
»Tako! Gospodje asesorji! Slučaj, ki smo ga preiskovali in obravnavali, je pravzaprav razrešen. Krivda obtožene osebe, ki jo imamo pred seboj, je popolnoma dokazana in pojasnjena. Zločinka je strašni zločin priznala in nam pravzaprav ne preostaja drugega, kakor izreči obsodbo, kakršna je pisana za tak slučaj.«
In nagnili so se možje na desni in priklonili na levi, zakaj beseda cesarskega sodnika je bila jasna in pravična in tako prepričevalna, da je bil vsak dvom nemogoč, vsaka beseda odveč.
-Vendar! < je govoril cesarski sodnik s povzdignjenim glasom, da bi zadušil ječanje in jokanje zločinke, ki je ob splošnem molku postajalo čimdalje bolj vsiljivo. »Preden zaključimo, dajmo še obtoženki priliko, popraviti izjave, ki jih je podala v preiskavi, ali pa dopolniti, kolikor je treba, da bo nam vsem popolnoma jasno. Sedaj, ko je govorila z izpovednikom in prejela Najsvetejše, je hudič ne bo več motil in ji mešal pameti, da bo lahko s čistim srcem govorila. Tudi gospod javni zagovornik bo potem še laže prikrojil svoj zagovor, ako se mu bo zdelo vredno in potrebno. Tudi mislim, da ne bomo potrebovali več pomoči cesarskega rablja, zakaj obdolženka je že itak vse priznala, česai je bila osumljena. Ako bi se ji danes, kaj zareklo in se ne bi hotela spomniti svojih izjav, vsi vemo, koliko ji smemo verjeti, in da si hudič, njen ljubi in zaupnik, na vse načine do konca prizadeva motiti jo. Samo služabnike prosim, ne, zauka-zujem jim pod strogo osebno kaznijo, čuvati, da se ne bo kaj takega prigodilo, kar se je danes ob začetku. Pomisliti morairo, da to ni samo od sebe, da mož, ki ;e prostovoljno odkril zločin svoje žene, sedaj naenkrat kaže toliko zanimanje zanjo. Nikakor se ne motim, ako trdim, da listi coprniški zločinec, ki ima. kakor je dokazano, največji vpliv na coprnice te doline, na tak način hoče zavirati tek razprave in iztrgati obtoženko, s katero ga morajo vezati posebne vezi, rokam pravične justice.«
Po tem uvodu, ko je j>onovno iskal z očmi na vseh straneh, se je Lucija Krzničeva, kakor govori zapisnik, »vpričo gospodov in prisednikov poslednjič skrivno in javno izpraševala. <
Njena vest je bila čista. Zločinka in coprnica ni bila nikdar. Nikdar! Ovadena je bila in izdana. Vse je bilo izmišljeno in zlagano. Nepremišljene besede lastnega moža so jo spravile na tezalnico. Strašna sumnja se ie zbudila v njenem srcu in jo pekla kot najhujši ogenj. Ne! Ne! Ne boš! Ta misel je podžigala njen odpor, da je neustrašeno zatrjevala svojo nedolžnost, da je takrat, ko so železne lisice mečkale njene prste in trle kosti in ko je visela pripeta na škripcu in imela obtežene noge, da so loke in noge stopile iz sklepov, še vedno zavračala obdolžitve in so njeni odgovori izzveneli: nedolžna sem. Pa njeni sodniki so bili tlačanski izvrševalci postave, katerih mišljenje je bilo jjrepojeno s čarovniško vražo. Strli so s pomočjo rablja njeno odpornost, neznosne bolečine so uničile njeno voljo, zaleinnele njen razum, da je naposled priznala, kar so hoteli vedeti od nje.
In tako je bila Lucija Krzničeva pred ljudmi velika zločinka. Coprnica! Izvržek človeštva, ki naj se sežge, da ne bo za njo ne tiru ne sledu. To je bilo
mnenje vseh pravičnih, ki so imeli v rokah oblast; zadržani so bili edinole od same postave, ki je pred-pisavala red, kako se sme izvršiti obsodba, sicer bi bili planili po njej in jo vlekli na najbližjo grmado ...
Dasi bi bili vsi radi, da bi prišla coprnica kar najhitreje v oblast svojemu hudiču, kateremu se je vdala že na svetu, so ji vendar dali še izpovednika; zakaj tako je bilo ukazano v postavi.
Po izpovedi je bila Lucijina duša mirna. Vedela je, kaj jo čaka, da je ni rešitve, da more upati le milostne sodbe pred Večnim- Iz njenega srca je bila pregnana tudi strašna sumnja, ki je razjedala njeno srce zadnje dni in ji mešala razum. S pretrtimi in razklenjenimi udi je mislila na otroke, na moža, kolikor je mogla, odtrgala misli od bolečin in trpljenja; sicer pa je mislila le na konec trpljenja: 0, naj bi bilo že .skoraj, skoraj končano!
>Jezus, usmili se me! Jezus, reši me! O, Gregor moj! Otročiči moji! 0, Marija, pomagaj mi! Varuj jih! 0t sveta palrona moja, sv. Lucija, prosi zame!«
Tako je klicala in zdihovala.
Sodnik jo ;e pa mučil raznimi vprašanji, na katera je že odgovaijala prejšnje dni. Ali naj prekliče, kar je priznala na tezalnici? Ali ji bo kaj pomagalo? O, saj je vedela, da je vse zaman! Vse! Nobene rešitve ni!
Saj je vedela, da bi lagala, ako bi potrjevala pod-tikane ji zločine, zato se je otresla vseh odgovorov.
■>Kaj me izprašujete? Vse sem vam povedala. Sicer sem pa nedolžna!«
In ko so prišla na vrsto vprašanja, ki so ji gnala rdečico sramu v obraz — seveda takrat ni bilo v dvorani radovednih poslušalcev, ki bi se preveč pohuj-šali, in celo gospoda v loži je sramežljivo priprla okno — ni odgovarjala. Molčala je. Samo enkrat je bila nekaj siknila, kar se pa splošno ni razumelo; le Šamut je potem okoli pravil, da je rekla: »Prašiči!« Pa naj bo kakorkoli; v zapisniku te besede ni in ako ni bilo res, naj se Šamut pred Bogom zagovarja za obrekovanje.
Končno je dobil besedo zastopnik deželne sodnije, gospod Mordachs, ki je v zagovoru poudarjal, da je bila zapeljana in kakor bi rad videl, da bi bila opravičena in bi dobili otroci nazaj mater in mož ženo, ne more priporočati oprostitve. To bi bil slab zgled mnogim, ki se le iz strahu ne vdajo grdim coprniškim pregreham in bi se potem izgovarjali, da so bili po taki oprostitvi zapeljani. Končno je priporočil gospodom prisednikom in krvavemu sodniku, naj bodo milostni in pravični v svoji sodbi.
»Bene dixisti!« se mu je priklonil gospod cesarski sodnik. »Zgodilo se bo po Vašem modrem nasvetu. Kajne, gospodje asesorji, Vi ste tudi teh misli?!« se je obrnil sodnik k prisednikom in vstal. »Pojdimo v posvetovalnico, da vso zadevo natančno premislite in izrečete svoje mnenje: ali je zločinka kriva in se iz-
reče sodba, kako: zahteva postava, ali je pa po vašem mnenju nedolžna in pojde, kamor bo hotela!«
In vstali so možje asesorji in šli za cesarskim sodnikom v posebno sobo.
Posvetovanje ni trajalo dolgo. Krivda zločinke je bila vendar očita vsakomur in tako pravičnim ljudem, kot so bili tedanji prisedniki, ni bilo treba dolgo premišljevati in sc obotavljati, ali bi — ali ne bi. Ko je cesarski sodnik končno vprašal, ali je zločinka kriva ali nekriva, se je poklonilo dvanajst modrih glav in dvanajst pravičnih mož je izreklo soglasno: kriva je. Nobeden se ni hotel izpostaviti nevarnosti, da bi še njega osumili čarovništva.
>Obglavili jo bomo in sežgali kakor zasluži, da ne bo za njo ne tiru in ne sledu,« je dejal sodnik in odprl knjigo postav.
Velel je poklicati pisarja. Ko je bila sodba napisana, so se vrnili v dvorano, kjer so že nestrpno čakali na izid posvetovanj.
Vse je molčalo in napenjalo oči in ušesa- Iz lože so stegovali glave, kolikor so mogli. In ko je sodnik vstal, da izreče sodbo, so vslali tudi prisedniki in vsi drugi, zakaj nastopil je najslcvesnejši trenutek vse razprave.
Cesarski sodnik je, opirajoč se z roko ob mizo, glasno in jasno utemeljil krivdo zločinke in nato počasi prečital obsodbo.
-	Po božji in cesarski postavi je Lucija Krzničeva, ker je vse, kar se je dognalo po natančni preiskavi, ki bila izvršena kakor zaukazuje red za krvavo sodbo, sama priznala, drugim v zgled obsojena. Priznala je, da je kriva mnogih hudodelstev, kakor co-prnije, s čimer je prelomila božje in cerkvene postave, da je poškodovala blago svojega bližnjega, zatajila je svojo katoliško \ero in sc celo hudiču zapisala, da je presveto Rešnje Telo zasramovala in druge pregrešne reči uganjala.
Pelje naj se na navadno morišče in s cesarskim mečem ob glavo dene. Njeno truplo naj se na grmado vrže in popolnoma sežge, da bo prah in pepel.«
Dano v ribniški graščini dne 11. maja 1701.
Jernej Jurij Gottscheer 1. r. krvavi sodnik.
»Jezus! Usmili se meU je zajavkala zločinka, ko ;e spoznala strašnost obsoJbe, in njen život se je slresnil od obupnega jok^u.
Sicer se je bila že sprijaznila z mislijo, da gredo njene ure h koncu, vendar jo je pretresla zavest, da oo poleg drugih muk, ki jih je prestala, še obglavljena.
»Povejte mi, kaj sem vam storilaI«
A nihče ni odgovoril na njen obupni vzklik, le sodnik je mignil rablju, rekoč.
»Jaz sem storil svojo dolžnost, sedaj delaj ti!«
Sodnik je videl, kako so mu v loži zadovoljno prikimali in tudi med ljudmi je zašumelo.
»Pieteto! Saj sem dejal, da ne bo pravdanskega konca naredilo seme hudičevo!« se je oglasil čez vse Kovač in zažugal proti obsojenki. »Hudičevka, sedaj copraj! Dela si me ob kravo, sedaj boš pa ob glavo!«
Okrog njega so se zakrohotali.
Razleteli so se na vse strani in raznesli novico, da bo coprnica obglavljena in sežgana.
»Preteto, je prav tako!«
Gregor je zvedel pri Miklovih, kaj se bo zgodilo z njegovo ženo. Tja se je bil zatekel, ko so ga vrgli iz dvorane.
»Sto sreč, da si prišel ven,« mu je rekel Miklovc. k In Boga zaluali, da si še zdrav po tem, kar si jin. dejal.«
»Ali misliš, da ni bilo prav? .Morilec' sem zavpil in rihtarja sem mislil. Ali ni prav tako?«
Miklovc pa ni nič odgovoril, samo za roke ga je prijel in stisnil, da je Gregor čutil, kako mu je Miklovc pritrjeval.
»Ali misliš, da je kaj pomagala moja beseda?«
»Boš kmalu videl, da si resnico razglašal,« je odgovoril Miklovc, ko se mu je sklonil k ušesu.
Fotem so skoraj prišli prvi iz gradu, ki so povedali, da bo coprnica ob glavo.
Miklovc je sočutno pogledal Gregorja, ki je kar odrevenel ob tej novici. Tisto je vedel, da ne bo nič dobrega, a da bo tako, tega ni pričakoval. In ko se je ozrl v Miklovca, kakor bi ga prosil pomoči, mu je dejal le-ta:
»Tako vidiš, da si prav lekel!«
>Ne moreš mi pomagati!« je dejal Gregor, ko je bral z obraza, da ga pomiluje.
Nobeden mu ni vedel svetovati in ne pomagati, ko je begal sem in tja in iskal pomoči.
»Vi mi pomagajte, gnadljivi gospod resprester! Vi me poznate, ki mojo ženo poznate, ko veste, da ni coprnica, pa bo ob glavo. Rešite jo!«
Pa tudi gospod resprester so bili brez moči.
»Molil bom zanjo in maše bral,« so dejali. »Pa to samo midva veva. Moli! Moli! Vsi molite zanjo, ki ste jo imeli radi, da bi bila srečna ob smrtni uri.«
»Amen! bi dejal, če bi bilo prav.«
»Amen! Amen!«
»Revež!-< je vzdihnila glasno Polonka, ko ga je srečala in jo j*; milo pogledal, a ni mogel ničesar spregovoriti.	,
»Bog te potolaži!«
(Dalje prihodnjič.)
I
Pušlal (Škofja Loka); Fr. Hribernikova žaga je izginila.
Vidijo se ie ruševine tuibine. V pritličju hiše je voda vse zasula, iz nadstropja odnesla kuhinjsko posodo. Stara žena, kesna 7.A beg, ni mogla več iz hiše zaradi vode. Otela se je na podstrešje in vso noč prebila ob
groznem lomljenju tramov v temi.
Moje trte . ..
(Obraz. .— Narisala G r u š e n j k a.)
Hrast ob hrastiču, kamen ob kamnu in travnik med suhimi zidovi; poleg kolovoza robida in na pustem rebru dišeči žepek. V svetlem polju pšenični klas in v temni ogradi trta, ki daje teran. V zavetju pod hribom je hiša prislonjena na stričevo; iz trdega kamna je, kakor lastnik, ki ga ne upogne trpljenje, ko koplje na peščici zemlje, ne jarem, ki mu ga nalagajo iz dneva v dan.
A vendar je duša mehka in voljna: po hvaleči besedi in po požirku Židane volje iz terana.
Na ovinku kolovoza se kamenje trga iz suhega zidu v kolotečo. Voznik kolne občinskega cestarja, ta pa županstvo. Kletev je krepka, a kamna iz koloteče ne dvigne. Dobrotna roka pa se ne stegne k njemu, če ni plačana za trud.
Po kolovozu navzgor ropota koleselj. Poka bič in rezgeta prevzetna beseda iz vina.
»Tako: cesto dobimo. Jaz sem jo dobil. Da boš vedel, fant!«
Osmošolcu na vozu postaja samohvala zoprna. Vso pot ga že prosi prevzetnost za priznanje. Srce pa pravi- Kaj se ponašaš? Občinski komisar si postal, o, saj vemo, kako! ... Za cesto pa so nam že lani potrdili podporo. Le delal jo boš, pa se bahaš!
»Oče pravi, da so že v februarju hoteli nakazati, ko niso še odstavili župana.^
»Kaj oče! Seveda, tudi on je proti. Naj le bo! A rečem ti, fani, kdor ni z mano, je proti meni. In ta bo čutil. Tako jo!«
Še bolj so rezale v srce besede, željne maščevanja. Še iz svetega pisma govori sebi v korist. Pa mu je za Kristusovo besedo, ko za lanski sneg. — Študent je obžaloval, da je prisedel na voz.
>. Očetu ne morete pač nič očitati! Na potu Vam tudi nismo!«
Komisar je udaril z bičem po visokem hrbtu kobile. Žival je potegnila in voz je drčal po razriti poti proti ovinku. Sklonil se je z desnico na zavoro in jo odvil. Z užaljenim obrazom je. pogledal na študenta: »Tako: niste na potu? Pa saj res ne! Še v krčmo k meni ni ne njega ne tebe. Ha, ha!«
Zaničevalni nasmeh je vrezal v srca. Fant se je na vozu dvignil in skočil na šop trave ob zidu.
»Tiste, ki pijejo pri Vas, imate seveda rajši!«
Komisar je popustil vajeti in kriknil za njim: 'Revščina, ušiva! Še prosil me boš za usluge: ne boš jih imel. Tako je!«
Takrat je voz priletel na ovinek in zadel v debele kamne v koloteči. Kot bi treščilo, je ležal koleselj s komisarjem na tleh: potolčene kosti in strto kolo. —
Čez prevzetnost pa je šinil mrzel curek, ki je vzbudil maščevalne misli.
*
*	*
Pri ovinku na kolovozu je bil pred leti za suhim zidom do tri brazde širok pas zemlje. Kamenje je med jesenjem štrlelo iz nje in debel sklad apnenca je rezal njivo in poi. Na dražbi je prešla parcela v roke čevljarja Nineta. Imel je Nine bajto, kravo, dve ogradi in kos pašnika. Žena je nosila mleko v mesto, čevljarstvo je donašalo le sol in košček obele. Vendar sta dala edinega sina v šole; tant jih je dobro zdeloval.
Tisto njivo na ovinku je Nine namočil s potom obraza in si jo pritrdil s krvavimi žulji. Dvigal je kamenje, rezal je skalo in širil zemljo. Trto je nasadil in zgodnjo hruško. V zimi in v poletju je vstajal od čevljarskega stola in trpel za bodočo kapljo terana.
Pa je trpljenje obrodilo. Tri vrste trt stoji: močni in lepi poganjki, grozd pri grozdu; žveplani in škropljeni. Veselje v srcu in v očeh; tudi za popotnika na cesti.
Lahko iztrgaš človeku vero in up iz srca: ljubezni pa do sadu, ki zori v gorkoti žuljev in v vlagi potu, ne izruješ*
*	*
Gospod Nande je postal komisar. Odstavljeni župan, ki je grebel v zemlji in jo ljubil, ni delal za kapljo vina, ker ga ni točil, ne za žep ne za čast: pomagal je iz ljubezni do brata in do pravice. V noči je bil odlok tu, da je odžupanil, v noči so možje pogasili sveče in jih na novo prižgali na čast komisarjevo.
Nekdo je potožil o značajih mož, ki so za kapljo terana na prodaj. Pa je tudi ta utihnil in šel za njimi.
Po vrsti so prihajali; starešine najprej.
»Ta torej; ta študent je kriv! Revščina, stiskaška! Pa za duhovnika da bo?«
»Seveda: ta bo znal o ljubezni do bližnjega! Še našega gospoda Nandeta bi kmalu ubil.«
»Dobro srečo ste vseeno imeli, gospod Nande, hvala Bogu!«
Potem so prišli, ki so bili pri volitvah nasprotniki.
»Saj sem že rekel, da ne bo ničesar iz tega študenta!«
»Tako je, gospod Nande, saj nasprotnik nisem bil nikdar. Premotili so me.«
»In ta študent! Ubogai eva, ko niti v boljše družbe ne zna. Z Vami hi moral in z Vašimi gospodičnami hčerkami, ki so izobražene, Pa še v črno suknjo tišči. Cerkve tako ne potrebujemo, vsaj jaz ne. Gospod komisar, ste gotovo mojih misli?..
Gospod komisar je sam točil. Še ga je bolela desna rama, pa je veselo dvigal kozarec: »Na zdravje, možje! Tako je!«
In so pili kapljo, ki je, dasi mehka in voljna, ru šila značaje.
¥
*	*
Študentu je krvavelo srce.
Šel je po kamenitem klancu in gledal v široko polje pod seboj. Sličilo je orjaškemu vrtu s kamenito ograjo; lepi vinogradi in njive, z ajdo posejane in s suhim zidom oddeljene. V to zloženo kamenje so dedje zapisali spomin na trude za lastne otroke. V zemljo pa so bili zakopali ljubezen; otroci so jo odkopavali in spet zagrebali iz roda v rod. Otrok, ki ni kopal zemlje, ]p. ni mogel vzljubiti; zato je bilo srce tudi do bližnjega prazno in suho. In vsak dan manj rok je greblo v nji, vsak dan je bilo več praznih src.
Prazno srce ni imelo ljubezni ob dnevu preizkušnje. Suho je zažejalo po kaplji terana, ki je opravičila neznačajno dejanje. — O ljubezen, sramotno prodana in kupljena!
Študentov pogled je obvisel na komisarjevi hiši. Mogočno poslopje z ograjenim dvoriščem! Na oknih zavesa in nedeljske gospodične; na dvorišču mize, za njimi na stolih možje po črki le in ne po duhu. Kakor mešetar hodi komisar okoli njih. Za ceno časti in oblasti kupuje duše, ki celo prosijo: — Samo ne maščuj se, pa ne bomo volili več moža iz svoje revščine.
Bivšega župana ni med njimi, čevljarja Nineta tudi ne. Ker sla moža.
Študent je sedel pod hrast.
Zvonik iz rezanega kamna je rastel nad strehami v nebo. Na prostoru za njim je hodil sivolasi gospod z brevirjem v roki. Pogovarjal se je z Bogom in mislil na smrt. Kakor v spominu na tridesetletno službovanje je še med njimi: beseda iz evangelija je mrtva. Ne poslušajo je več.
Študent je pomislil:	Tam za hribi so društva;
kmet v svojem, fant v svojem, dekle v svojem. Samostojni so in trdni; ne klonijo glave in niso na prodaj. Iz vere so, /alo so močni; iz upanja so, zato ne omahujejo, iz ljubezni so, zalo se družijo v zvestobi med seboj.
Rekel si je: ko bi mlad mož prišel mednje in bi nabrusil resnico kol meč, a moč bi mu bila božja ljubezen! Kdor noče resnice in ne dela zanjo, se poni-navči: kdor ne ljubi resnično in iz božje ljubezni, se posuši. Odžagana bo suha veja in v ogenj vržena.
Obilna žetev: redko nasejan je stari delavec, mladega ni.
In šludenl se ie še potrdil v sklepu:
-Mednje pojdem; za delo iz ljubezni se odločim. Naj ne bodo odžagani kakor suhe veje.«
¥
*	*
Beseda občinskega sluge pred cerkvijo je bilo vabilo delavcem za širjenje kolovoza. Gospod komisar bo sam odločeval pri najemanju in tudi sam od-
merjal dnino. Tudi glede vprežne živine in števila voženj. Natolčen grušč se bo speljal s travnikov, ki jih sam določi. Zemljišče, ki se odvzame za cesto se odplača po ceni, ki jo sam določi z zemljemercem.
Najprej so povesili oči starešine, potem možje v svojem in imenu starejših otrok. Nastal je molk, ki je glasno govoril. Možu ob voglu cerkve je vendarle ušia. beseda čez jezik. »Hudirja!« Še več je hotel reči, pa je utihnil, ko je pomislil, da je tudi sam pokusil vino iz vsiljenega kozarca.
Študent in oče sta s pomilovalnim nasmehom gledala na gručo. »Tu imate, česar niste želeli.«
Bivši župan je del pipo med zobe: »Čemu bi se žalostili, ko je pa tako prav in spodobno.«
Razšli so se brez besecle.
V mraku pa je že stal pred gospodom komisarjem prvi: »Dolg imam in vsakdanje potrebe. Tudi za dva delam.« — Hrbet se mu je še bolj upognil.
Drugi je prežal na dvorišču: »Košnjo v poletju Vam obljubim in dve hčeri za žetev trave. Grušč je na njivi, ne odstranim ga drugače.« Nikoli ni govoril še tako sladko in ponižno.
Tretji je šel v klet za njim. Ponudil je vole in voz: »Za Vas pa zastonj, ko bo treba voziti pesek in seno; samo da se dolga rešim, gospod komisar!« — V hiši pa je potem klical čez mizo; »Še en liter. Izvrstno kapljo imate, gospod komisar.«
»Moji so,« je rekel komisar Nande svoji ženi, ko sta zvečer legla. Podobe njunih hčera v narodnih nošah ra steni pa so odgovarjale: a ti nisi več naš!
Med tednom se je oglasil bivši župan: »So drugi revnejši in potrebnejši. Tako je!«
Zaprosil je čevljar Nine. »Imaš obrt in sina, ki je visok gospod. Evangelij pa uči: ne odjedaj kruha po-Irebnejšemu. Tako je!«
O revnih in potrebnih govori; z evangelijem zatira ubožca, je pomislil čevljar. Ni pa klonil glave; vrnil se je k stolu in Čevlju. Misli so mu uhajale na vinograd in na kolovoz, lri se bo ob njem širil. Sina je bil vesel, ki se je za poklic odločil, Irt jc bil vesel, ki bodo dale prvo vino. Sreča je bila v srcu.
¥
1t
V soboto pod večer je čevljar Nine stopil izza vrste trt in odložil škiopilnico na zid. Obrisal si je pot s čela in se še enkrat ozrl po svojem delu; pod vijoličasto oškropljenimi listi so viseli gosti grozdi. Tehtal jih je z očmi in jc že v duhu stiskal črnino iz njih; posamezne jagode pa so se šele pisale. Sedel je na ostanek debele skale in se pogovarjal z veselimi mislimi.
Solnce sc je večalo in padalo v morje. Dih burje je že hladil gorko zemljo in kamen. Okoli zvonika so se podili hudourniki v silnem vrišču. Nekje za kame-niiim skladom pa je pastir kričal odlomke iz pesmi, ki je ni razumel.
Misli so dobile obraze: la je bila komisar, ki ga ni sprejel v delo; ona je bila sin, ki daruje pri oltarju; ta je sv Mihael, ki daje trgatev; ona je ljubi Bog, kateremu naj bo hvala za blagoslov. Tem obrazom je Nine zatrjeval: srečen, vendarle srečen.
Po kolovozu iz vasi sta prišla dva moža. Prevzetna beseda je razodela komisarja, gosto besedičenje pa tujca, ki je veselo pritrjeval komisarjevim željam. Vlekel je črte po zraku in po suhem zidu ob poti, pomikal zidova v desno in levo; višal je nižino in nižal klanec na ovinku. Komisar je jecljal v jeziku, ki ga je tujec le po mahanju rok razumel.
Čevljarja je vzdramil znan glas. Tiho je obsedel; ona dva ga nista videla.
Na ovinku sta. Na desni kaže svoj obsežen pašnik, na levi kaže s prstom na čevljarjev vinograd.
Čevljar je razumel, da se ovinek precej razširi, za meter ali več kot drugod. Vedno podrti zid in nesreča komisarjeva opravičujeta namero. In je prav lahko: Brez vsake škode da komisar do tri metre od svojega pašnika; je pusto kamenje in svet leži pol metra niže od vinograda čevljarjevega.
Čevljar ne razume jezika. Gleda proti komisarju in čaka, da piepleza zid in odmeri kos pašnika za cesto. Pa ne. Oba mahata z rokami le ob vinogradu in že iščeta vrzeli.
Nineta spreleti črna slutnja.
Komisar stopa z možem v vinograd. Z roko reže črto čez trte in odmerja širokost treh metrov. Tujec samo kima.
Nine zakašlja in vstane. Prišleca se ozreta, se spogledata; pa se spet obrneta k vrzeli.
»Gospod komisar, saj ne boste ceste potisnili v vinograd?«
Glas se trese, oči so vzbuljene, pest se krči sama od sebe.	,	1
»Tebi nič mar. Plačano dobiš po metru. Tako je!«
Še ozrla se nista. Odšla sta po kolovozu.
Čevljar Nine je obslonel nem ob škropilnici na
zidu.
*
*	*
Drugega dne je bila nedelja.
Gospod komisar je sklical sejo za deveto uro. Blizu v cerkvi se je začela služba božja v istem času. Po evangeliju so orgle in pevci utihnili. Božja beseda je govorila o pravičnosti:
Blagor lačnim in žejnim pravice; kar nočeš, da ti drugi store, ne stori ti drugim; pravičnost povzdiguje narod; pravica in mir se poljubljata; hiše pravičnih so blagoslovljene. Kdo si pravičen? Ki delaš dobro, ki daš vsakemu, kar mu gre. Zato ne delaj krivice in se ne maščuj!
Tako razumljiva je bila beseda: z roko bi prijel misel, še na človeka bi pokazal, ki je vklenil pravico, da ne more med ljudi. Pa so se je srca otresala: na
skalo, na stezo in med trnje je padalo seme, vsiljeno vino ga je dušilo.	,
»Možje! Starešine! Komisar sem; komisar ima oblast; ta čas in pri nas še izredno oblast. Je dobro, da veste to. Ne maram ugovorov: od tebe, bivšega župana, še posebno ne. Uro seje določam jaz. Starešina. ki mu ni za blagor občine, lahko vstane in gre v cerkev. Cerkev tam, občina tu. Potegnil sem črto in je ne maram izbrisati. Tako je!«
Bivši župan se je ozrl po obrazih. Oči vseh so visele nad oštivsko mizo; še misel se ni porodila, da bi kdo ugovarjal.
"Možje! Jutri začnemo. Kolovoz se bo razširil za dva. na ovinku za tri metre. Dve brazdi in kos tretje odrežemo iz Ninetovega vinograda; plačano dobi po ccni, ki je določena za pašnik, kakor je v zemljiški knjigi. Tako je!«
Glave so se dvignile in oči začudile. Bivši župan je udaril po robu mize.
»Tako? Od tvojega pašnika, ko bi bilo brez škode, pa ne?«
Zgibale so se sicer stolice, a vino zastonjsko je topilo sočutje z Ninetom.
Komisar se je porogljivo nasmehnil.
»Dalje, možje! Za hišami na kolovozu je znamenje. Sami vBste, kako se gorenji vogel po vozovih kruši. Preveč je potisnjeno v kolovoz. Delamo cesto, ki bo tudi za avtomobile; znamenje se enostavno poruši. Ta, ki misli, da mu je treba biti mar, naj odnese kip. Jutri začnemo. Tako je!«
»Lepa je ta!« Bivši župan je plosknil z rokami.
Komisar je rahlo prebledel in pogledal na starešine.
Molčali so in gledali v mizo.
»Tako je, možje! Na zapisnik pride in podpišite!«
Takrat je vstal bivši župan izza mize in mirno rekel moško besedo: »Gospod komisar, odlagam starešinstvo.«
Mimo je šel skozi vrata in v cerkev.
*
*	*
Po večernicah je župnik odložil brevir, oblekel suknjo in vzel palico v roke. V kuhinji je povedal, da gre po poti do znamenja in do ovinka. Oči so bile nemirne in krog ust poteze, ki niso bile vsakdanje. V njih je bila nejevolja, skoraj da jeza.
Po ključarju je dobil novico o znamenju in o vinogradu.
Pa jim je tako lepo govoril o pravičnosti. Sadil je ljubezen in ruval sovraštvo in maščevanje. Pa jih ni bilo, ki pljujejo pravici božji v obraz. Glave so povešali, ko se je delila krivica. Še vesti si niso olajšali, da bi rekli: Ne sineš tako!
Pa kako bodo rekli, ko nimajo vere v srcu; ma- v likujejo gnjat in teran. Spočeti so iz tega boga, še po-
grebeni bodo ž njim. 0 Bog, kakšne čase si vpeljal med nas!
Iz davnih dni je bilo tisto znamenje sv. Antona.
»Torej na občinsko, ki je brez škode, ne; v kapelico se je zagnal in na županovo! Tudi njemu si, o Bog. dal bič v roke, da nas tepe.«
Težko je zavzdihnil stari gospod.
»Porečem mu, resnično mu porečem, da je oskru-njevalec.«
Na ovinku ob trtah sta stala oče in sin. Gledala sta vanje in nista mogla verjeti, da so zapisane smrti. Čevljar Nine je meril korake ob njih, božal grozde in pil v duhu iz pisanih žil na svetlih jagodah. Prijemal se je za čelo, prijemal za oči: od prebedele noči je bilo čelo vroče in oči so ga sklele. Duša je ječala pod krivico. jezik je obležal 7.a zobmi; ni mogel izreči bolesti. Noge pa so iskale po zemlji; vse kaplje potu iz nje bi s pergiščem pobral in zalučal škodljivcu v obraz: glej jih, ki so me branile pred tvojim vinom! Vzemi jih in naj vpijejo za leboj!
Sin je tolaži!. Kazal je v nebo, ki gleda greh in bo enkrat sodilo. Dvigal je up v srcu, da se morda ne uresniči namen. Govoril je o sosedih, ki so se vendar le zgrozili nad tem Čevljar je buljil v tla in ni spregovoril.
Župnik je obstal pri zidu in se sklonil čezenj.
Sočutje in molk sta bila pozdrav.
Srce ni našlo besed; v oči in v obraz je krivica zapisala svoj način govorjenja.
Doli po kolovozu je počil bič. Komisar je meril cesto z očmi in se zlobno veselil. Občutil je sladkost maščevanja in zadovoljnost preštetih kozarcev. Delali mu bodo in pil: m« bodo; vsa cesta bo njegova.
Zagledal je postave na ovinku in še močneje počil z bičem. Koleselj je odskakoval za drevečo kobilo. Župnik se je stisnil k zidu in mahal z roko. Hotel je povedati resnico o krivici. Komisar je potegnil za vajeti in brez pozdrava se široko nasmejal. »Le upirajte se, haha, pa ne bo milosti; sklenjeno je že in podpisano tudi. Tako je!«
In zdrčal je mimo. Izpod kolesa je priletel kamen župniku na nogo. Starček je kriknil za njim: »Sodbi božji ne uideš! <
Čevljar Nine se je naslonil na sina; obšla ga je slabost in strah pred nečim, česar še ni poznal. S težavo in molče, žejna in lačna pravice, je trojica šla nazaj.	¥
*	*
Vso noč ni čevljarjeva družina zatisnila oči. Nine je stopal po sobi, se prijemal /a glavo, stiskal pesti in gledal v tla. Molčal je ko {•rob. Od jutra ni pokusil jedi, le vodo je vlival vase, da bi gasil; v njem je gorelo. Neštetokrat je prižgal svečo, stopil v hram ob ognjišču in se razgledal po njem. Ob zidu je stal nov stol s sodom; zraven čeber, lij in pipe. Ni bilo še vina
v tem hramu, pa ie vendar dišalo po njem; Ninetu se je zdelo tako. Zadovoljnost je stopala v obraz, ko je ogledoval leseni čep pri sodu. Prijemal ga je z roko in jo prazno dvigal k ustom. Oadehnil se je po dozdevnem požirku pa je spet romal.
Zena in sm sta hodila za njim; tolažila sta ga in sama obupavala.
Kakor da ne čaje in se ne zaveda.
V težko noč so posvetili prvi žarki. Žena je omahnila na posteljo, sin je obsedel s sklonjeno glavo ob njej in se zamislil v težak dan, ki se je napovedal skozi okno. Oče je bil spet v hramu.
Na kolovozu je nastal ropot. Krampi in lopate so zvenele. Vrisk, žvižg in komisarjeva povelja so odmevala od cerkvenega zida.
»Kam gremo?«
»Na ovinek najprej. Trvo zid, potem zemljo, nato trte; kakor je odmerjeno. Grozdje lahko pozobate. Tako je!«
Župnik je stopal v zakristijo in slišal besede. Še bolj ga je dimil nov prizor..
Za cerkvenim voglom se je prikazal Nine s škropilnico na hrbtu. Gledal je v tla in šel za njimi. Mlajši so se ozirali z nasmehom, starejši so ga vsaj v srcu pomilovali. Tudi oni so imeli trte in poznali trud, ki je vino stiska! iz niih.
Komisar, ki je šel ponosno od zadaj, se je glasno zasmejal. »Kam laziš s škropilnico? Doma jo pusti ali jo prodaj; tako je ne boš več rabil. Danes pokusimo, kakšnega si mislil pridelali. Tako je!«
Nine je gledal v tla in molče krevsal iz koloteče v kolotečo; truden je bil in \es izmučen. Zobje so grizli v ustnico, oči so iskale v zemlji. Ljubezen je bila v njej, pravice ni bilo.
Ob koncu trt so se upognila kolena, škropilnica se je zakotalila v razor. Nineta sta premagala spanec in slabost.
Delavci pa so začeli podirati suhi zid.
♦
*	w
Fred številnimi delavci se je kolovoz hitro umikal proti trtam. Kamenje so bili zvozili spodaj v klanec, zemljo so metali čez spodnji zid na komisarjev pašnik.
V komisarju je ta zemlja zbudila glas, ki je dokazoval: Ni pravica to! A komisar je trdil: Saj plačam, po meri in ceni plačam. Vse plačam, samo moja beseda naj velja. Tako je!
Za deveto uro je komisar odločil počitek.
Delavci so posedli pod grme in hraste; použili so kruh in se okrepčali s komisarjevo pijačo. Zadovoljno so govorili o dnini. Na Nineia koncem trt ni nikdo več mislil. Komisar si jc mel roke: preko kolovoza je štel metre, v duhu pa dnine in lastni zaslužek.
Po klancu sta prišla župnik in študent.
Delavci so \stajali m prihajali k zidu na kolovoz. Boječe so se oziiali na komisarja in prijemali za klo-
buke. Župnik jih ni veselo nagovoril kakor po navadi in jim ni \oščii sreče pri dela.
Komisar jima je obrnil hrbet in iskal z rokami ob
zidu.
»Možje, proiestirat greva; na stara leta moram iskati pravicei ki nam jo krati lastni brat. Tekne naj vam delo, ki ga opravljate zoper Boga in lastnega brata!«
Komisar se je ozrl; besede so ga zbodle.
»Pridig ne bomo poslušali, še v cerkvi jih ne! Le protestirajta! Bog blagoslovi! Tako je!«
V	župniku je zagorelo, pa se je obvladal.
Delavci sc prijeli za orodje.
*
*	*
Prve trte so pokazale korenine.
Mož, ki je imel sam vinograd, je obslonel na lopati. Kakoi bi ga greh presunil. A je stopil mimo komisar in mož je spet pograbil za korenine v zemlji.
Mlad delavec, ki je preteklo jesen mastil pčetovo grozdje, je utrgal grozd. Kisla jagoda na jeziku mu je zagrenila šc srce. Zalučal je grozd čez trte in se umeknil za korak. Komisar je šel mimo in delavec je spet zaiel zemljo z lopato.
Delo je slo počasneje od rok. Pehalo jih je nazaj in v srcu je ta in oni zaželel, da bi zazvonilo poldan. Roke so se bale tit, kakor da bi bile zastrupljene.
Tudi je bilo med njimi par mož, ki so na tihem upali, da se bo komisar v zadnjem trenutku še premislil.
Zemlja je bila odgrebena in trte so se že nagibale v orodje in roke; delavci so obstali in se ozrli po komisarju. Ta je stopil k prvi trli in zaklical:
»Zdaj pa trte!«
A niso se zgenili.
Takrat je za hrbtom komisarjevim nenadoma vzrastel čevljar Nine. Belina v očeh se je razširila v jezo in v obup, srditost in napetost v spodnji čeljusti sta popačili obraz do neizrekljive groze. V desni je krčevito stiskal škropilnico in buljil čez komisarja med delavce in trte.
»Trte porežite! Plačani sle za to!«
A se niso zgenili. Kaj jim je vezalo jezik in roke?
»Nimate rezil? Izrujte jih; saj je vseeno!«
Oči so se spogledovale, usta molčala. Kakor okameneli so stali pred njim.
»Bom pa jaz!« Komisar je potegnil iz žepa nož in planil k trti. Odrezal je in trto z grozdi treščil v kolovoz.
A. že tisti trenutek je škropilnica priletela komisarju v glavo. Zgrudil se je na odrezan trtni štor in čevljar Nine čezenj. Obe roki je zasadil v komisarjevo grlo, ki je bilo od rane na scncu že vse krvavo. Vmes pa je kričal; >Moje trte, moje trte!«
In ni bilo človeka, da bi priskočil na pomoč.
V dolini Ilrustnicc: Razdejana hiša mizarja Franccta Božnarja.
Knez Serebrjani.
Roman iz časov Ivana Groznega. — Ruski spisal grof Aleksej K. Tolstoj; prevel Al. Benkovič.
39, Poslednje svidenje.
Serebrjani je hodil s svojim oddelkom že nekaj dni. Na prenočišču, kjer se je odcepila pot k ženskemu samostanu, je zapustil svoje ljudi in sam jahal Mihejiču naproti, ki mu je obljubil, da mu prinese odgovor od bojarke.
Jahal je vso noč brez prestanka. Ob jutranji zarji se je približal križpotju in ugledal dogorevajočo grmado. Poleg ognja je sedel Mihejič. Konja sta se osedlana pasla ne daleč proč.
Mihejič je skočil na noge, ko je začul konjsko peketanje.
»Batjuška, knez Nikila Romanič!« je vzkliknil, ko je spoznal kneza. »Ne jezdi daljei batjuška! Vrni se, tam nimaš kaj iskati!«
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Serebrjani in srce se mu skrčilo.
»Vsega jc konec, batjuška! Ni nam Gospod namenil sreče.«
Serebrjani je skočil na tla.
»Govori!:< je rekel. »Kaj se je zgodilo z bojarko?«
Starec je molčal.
»Kaj se je zgodilo s Heleno Dmitrijevno?« je vprašal Serebrjani prestrašen.
»Ni je več, Helene Dmitrijevne, batjuška!« je dejal mračno Mihejič. »Zdaj je samo še sestra Ev-dokija!«
Serebrjani se je opotekel in se naslonil na drevo.
Mihejič ga je žalostno gledal.
»Kaj hočemo, Nikita Romanič? Vse kaže, da je bila božja volja taka. Menda se že nisva rodila pod srečno zvezdo «
»Povej vse!« je rekel Serebrjani, ko si je opomogel. »Nič mi ne prizanašaj. Kdaj je bojarka postala nuna?«
»Ko je zvedela o usmrtitvi Družine Andrejiča, batjuška; ko so prejeli v samostanu od carja zapisek z imeni vseh umorjenih in z ukazom, naj molijo za njih duše; zvečer pred tistim dnem, ko sem prišel tja.«
»Ali si jo videl?«
»Videl, batjuška.«
Serebrjani je hotel nekaj reči, pa ni mogel.
»Samo za trenutek sem jo videl,« je pristavil Mihejič; »sprva »ne ni hotela sprejeti.«
»Kaj ti je veicla sporočiti meni?« je s trudom rekel Serebrjani.
/>I)a moli zanjo, batjuška.«
»Drugega nič?«
»Nič, batjuška.«
»Mihejič!;< je rekel knez po kratkem molčanju. Spremi me v samostan; posloviti se hočem od nje ...«
Starec je zmajal z glavo.
»Kaj bi pri njej, batjuška? Ne moti je več; sedaj je toliko kot sveta. Rajši se vrniva k oddelku in pojdiva naravnost na Žizdro!«
»Ne morem!« je rekel Serebrjani.
Mihejič je zopet pomajal z glavo in pripeljal predenj enega izmed svojih dveh konj.
»Tegale zajahaj,«■ je rekel in vzdihnil. »Tvoj je preveč upehan.«
Molče sta jezdila proti samostanu.
Cesla je šla ves čas po gozdu. Kmalu se je slišalo šumenje vode in potoček, ki je tekel skozi trstje, se je zalesketal skozi gosto zelenje.
»Ali poznaš ta kraj, knez?« je žalostno vprašal Mihejič.
Serebrjani je dvignil glavo in ugledal sveže pogorišče. Tam in tam je bila zemlja pred kratkim razrita in ostanki poslopja in polomljeno vodno kolo je pričalo, da je bil tu mlin.
»Ko so priieli čarodeja, < ie opomnil Mihejič, »so tudi njegov dom razdejali: mislili so, da najdejo zaklad, naj jih vzame vragova babica!«
Serebrjani se je raztresen ozrl na pogorišče, potem pa sta molče jezdila dalje.
Čez nekaj ur je pričel postajati gozd redkejši. Med drevjem se je zabelila kamenita ograja in na posekani poljani se je prikazal samostan, ki ni stal na vzvišenem prostoru, kakor je bilo to navadno. Iz ozkih zamreženih oken ni bilo mogoče videti obširnih samostanskih zemljišč, povsod se je oko upiralo samo v gola debla in mračno zelenje smrek, ki so v tesnem krogu obdajale ograjo. Okolica je bila gluha in turobna; vse je kazalo, da je samostan ubožen.
Jezdeca sta i‘azjahala !n potrkala na vratca.
Minilo je nek3j minut, oglasilo se je rožljanje ključev.
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« je tiho rekel Mihejič.
»Na veke, amen!« je odgovorila sestra vratarica, ki je odprla vratca. »Kaj bi rada, gospoda?«
»Sestro Evdokijo,« je rekel polglasno Mihejič, ker se je bal s tem imenom odpreti dušno rano svojega gospoda. »Saj me poznaš, matuška, pred kratkim sem bil tu.«
»Ne, ne poznam te, gospod; jaz sem samo za danes postavljena k vratom, pred mano je bila pa sestra Agnija . ..«
In nuna je boječe ogledovala prišleca.
»Nič se ne boj. matuška,* je nadaljeval Mihejič; »spusti naju noter. Povej opatici, da je prišel knez Nikita Romanič Serebrjani.«
Vratarica se je z boječim pogledom ozrla na Serebrjanega, se umaknila in zaklenila vrata.
Čulo se je, kako se je hitro oddaljevala in mrmrala: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!«
»Kaj pa to pomeni?« it' pomislil konjar. »Zakaj pa se boji mojega bojarja?«
Pogledal je kneza in spoznal, da je vratarico preplašila njegova zaprašena oprava, od trnastega grmovja raztrgana obleka in razburjeni obraz. In res so se bile poteze Nikite Romanoviča tako izpreme-nile, da bi ga sam Mihejič ne bil spoznal, da ni ž njim prišel sem.
Čez nekaj časa so se zopet oglasili koraki vratarice.
»Ne zamerita, gospoda,« je govorila jecljaje skozi vrata, »sedaj vaju opatica ne more sprejeti. Pridita rajši jutri po jutrar.jici.«
»Jaz ne morem čakati!« je vzkliknil Serebrjani, udaril z nogo ob vrata, zlomil zapahe in stopil skozi ograjo.
Pred njim je stala opatica, skoro prav tako bleda kot on.
»V imenu Krista Odrešenika,« je rekla s tresočim se glasom, »počakaj! Vem, zakaj si prišel..., toda Gospod kaznuje morilce in nedolžna kri •> pade na tvojo glavo!«
»Častitljiva mati!« je odgovoril Serebrjani, ki ni razumel njenega strahu in ie bil preveč vznemirjen, da bi se čudil. »Častitljiva mati, pusti me k sestri Evdokiji! Dovoli, da jo vidim samo za trenutek! Pusti, da se samo poslovim od nje!-.
»Posloviš?« je ponovila opatica. »Ali bi se res rad samo poslovil?«
»Dovoli, da se poslovim od nje, častitljiva mati, in vse svoje premoženje podarim tvojemu samostanu!«
Opatica ga )c nezaupno pogledala.
»Šiloma si vlomil,« je rekla; »praviš, da si knez, a Bog ve, kdo si, Bog ve, po kaj si prišel.. . Znano mi je, da hodijo sedaj opričniki po svetih samostanih in more žene in hčere pravičnikov, ki so jih pred kratkim umorili v Moskvi! ... Sestra Evdokija je bila žena umorjenega bojarja...«
>Jaz nisem opričnik!<- je vzkriknil Serebrjani. »Sam bi dal vso svojo kri za bojarja Morozova! ... Pusti me k bojarki, častitljiva mati, pusti me k njej!«
Gotovo sla resnost in iskrenost odsevali z obraza Serebrjanega. Opatica se |e pomirila in ga sočutno pogledala.
»Pregrešila sem se pred tabo!« je rekla..»A slava Kristusu in prečisti Materi njegovi, sedaj vidim, da sem se zmotila. Slava Kristusu, presveti Trojici in vsem svetnikom božjim, da nisi opričnik! Prestrašila me je vratarica; že sem premišljevala, kako bi te zadržala, da bi lahko skrila sestro Evdokijo! Žalostni časi so prišli nad nas, gosudar! Niti v božjih hišah ni izobčencem pribežališča. Slava Gospodu, da sem se zmotila! Če si prijatelj ali sorodnik Morozova, te
popeljem k Evdokiji. Pojdi za mano, bojar, tu, mimo grobnice; njena celica je na vrtu.«
Opatica je peljala kneza čez vrt k samotni celici, ki je bila gosto obiastla s šipčevjem in kovačnikom. Tam je sedela na klopici pred vhodom Helena v črni obleki in z naličjem. Svetli žarki zahajajočega solnca so lili nanjo skozi gosti javor in zlatili nad njo njegove veneče veje. Poletje se je nagibalo h koncu; zadnji cveti šipkovi so odJetavali; črna nunina obleka je bila posejana z njihovimi rdečimi listki. Žalostno je opazovala Helena počasno in enakomerno padanje rumenih javorovih listov in šele šum bližajočih se korakov jo je zdramil iz premišljevanja. Dvignila je glavo, spoznala opatico in vslala, da bi ji šla naproti; ko pa je iznenada zagledala Serebrjanega, je zakričala, se prijela za srce in onemogla omahnila na klop.
»Ne boj se, dete!« ji je prijazno rekla opatica. >To je bojar, ki ga poznaš, prijatelj tvojega pokojnega moža, prišel je sem samo zalo, da se poslovi od tebe.«
Helena ni mogla odgovoriti. Samo trepetala je in kakor prestrašena gledala kneza. Dolgo sta molčala oba.
»Vidiš,« je izpregovoril nazadnje Serebrjani, »vidiš, kje sva se morala zopet sniti.«
»Drugače ni b’lo mogoče...« je rekla Helena komaj slišno.
»Zakaj me nisi počakala, Helena Dmitrijevna?« je rekel Serebrjani.
»Ko bi te bila Čakala,« je zašepetala ona, »bi ne imela moči... Ti bi me ne pustil... Že tako je tolikšen greh na meni. Nikita Romanič .. .«
Zopet je nastal molk. Serebrjanemu je srce silno utripalo.
»Helena Dmitrijevna!« je rekel in glas se mu je tresel od razburjenosti. »Za vedno se poslavljam od tebe, za vedno, Heiena Dmitrijevna . .. Naj te vidim še zadnjikrat... naj ti zadnjikrat pogledam v oči... odgrni naličje, Helena!«
Helena je s shujšano roko dvignila črno tkanino, ki ji je zakrivala zgornji del obraza, in knez je ugledal njene mirne oči, rdeče od solza, in srečal znani krotki pogled, ki je bil moten od prečutih noči in dušnih muk,
»Z Bogom, Helena!« je vzkliknil, padel na kolena in se ji poklonil do tal. »Z Bogom za vselej! Daj mi, Gospod, da pozabim, kako bi bila lahko oba srečna!«
»Ne, Nikita Romanič,« je rekla Helena žalostno, »sreča nama ni bila namenjena. Kri Družine Andrejiča bi bila med srečo in nama. Zaradi mene je šel v smrt, jaz pa sem se pregrešila zoper njega, jaz sem kriva njegove smrti! Ne, Nikita Romanič, nisva mogla biti srečna. Kdo pa je sedaj sploh srečen?«
»Da,« je ponovil Serebrjani, »kdo je sedaj srečen? Bog ni milostljiv sveti Rusiji; vendar pa vseeno nisem mislil, da se bodeva morala živa ločiti za vedno!«
»Ne za vedno, Nikita Romanič,« se je žalostno nasmehnila Helena, 'samo l.u, v tem življenju. Tako mora biti. Ne spodobilo bi se. da bi bila srečna samo midva, ko vsa zemlja trpi gorje in veliko žalost!«
»Zakaj,« je rekel Serebrjani z mračnim obrazom, »zakaj nisem položil glave pod tatarsko sabljo? Zakaj me ni dal usmrtiti car, ko sem mu prinesel svojo pokorno glavo? Kaj mi je še ostalo na svetu?«
»Nosi svoj križ, Nikita Romanič, kakor jaz nosim svojega. Tvoj delež je lažji od mojega. Ti lahko braniš domovino, meni pa preostaja samo moliti zate in objokovati svoj greh!«
»Kakšno domovino? Kje je naša domovina?« je vzkliknil Serebrjani. »Pred kom naj jo branim? Ne Tatarji, car pogublja domovino! Misli so se mi zmešale, Helena Dmitrijevna ... Ti si bila edina podpora moji pameti; sedaj je vse potemnelo pred menoj; ne vidim več, kje je laž, kje je resnica. Vse, kar je dobrega, propada, vsepovsod zmaguje zlo! Večkrat mi je prišel na misel Kurbski, Helena Dmitrijevna, in podil sem od sebe te pregrešne misli, dokler je imelo moje življenje še kak smoter, dokler sem bil še močan; sedaj pa nimam nobenega cilja več in moja moč je pri koncu ..., moja razsodnost se krotoviči.«
»Bog naj te razsvetli, Nikita Romanič! Ali postaneš zaradi lega, ker je uničena tvoja sreča, sovražnik gosudarja in boš kljuboval vsej deželi, ki pred njim poklanja svojo glavo? Pomisli, da nama Bog pošilja izkušnjave, da se bova zopet videla na drugem svetu! Spomni se vsega svojega življenja in se ne zlaži sam sebi, Nikita Rcmanič!«
Serebrjani je povesil glavo. Nezadovoljnost, ki je prekipela v njem, sc je umeknila strogemu pojmovanju dolžnosti, v katerem je bil vzgojen in katero je doslej sveto hranil v svojem srcu, čeprav se mu ni mogel
vedno pokoriti.
»Nosi svoj križ, Nikita Romanič!« je ponovila Helena. »Poidi, kamor te pošilja car. Nisi se dal vpisati v opričnino in tvoja vest je čista. Pojdi nad sovražnike luske zemlje; jaz pa ne jenjam moliti za vaju oba do
svoje zadnje ure!«
»Z Bogom. HeJena, z Bogom, sestra moja!« je
vzkliknil Serebrjani in plani; k njej.
Njene mirne oči so se srečale z njegovim potrtim pogledom, objela ga je kot brata in trikrat poljubila brez strahu in zadrege, kajti v teh poslovilnih poljubih ni bilo več tistega cuvstva, katero jo je pred dvema mesecema pri ograji Morozovega vrta proti volji in
nezavedno vrglo v knezov objem.
»Z Bogom*« je ponovila, spustila naličje in naglo
odšla v svojo celico.
Pričelo je zvoniti k večerni molitvi. Serebrjani je dolgo gledal za Heleno. Ni slišal, kaj mu je rekla opa-tica, ni čutil, kako ga je prijela za roko in spremila k ograji. Molče je sedel na konja, molče je jahal z Mi-hejičem nazaj po smrekovem j^ozdu. Zvonjenje samo-
Mludika 1924.
stanskega zvona ga jc nazadnje vzdramilo iz otrplosti. Šele sedaj je razumel vso težo svoje nesreče. Srce mu je trgalo to zvonjenje, a poslušal ga je z ljubeznijo, kakor bi zvenelo iz njega poslednje slovo Helenino, in ko so enakomerni udarci, zlivajoč se v daljni odmev, nazadnje zamrli v večernem zraku, se mu je zdelo, da se je vse, kar mu je bilo dragega, odtrgalo od njegovega življenja, in od vseh strani ga je objela hladna, brezupna osamelost.
Drugi dan je oddelek Serebrjanega nadaljeval svojo pot, poglabljajoč se čezdalje bolj v temne gozdove, ki so se z manjšimi presledki zlivali v brjanski pragozd. Knez je jezdil na čelu oddelka, Mihejič pa mu je sledil od daleč in se ni upal motiti njegovega molčanja.
Serebrjani je jezdil s povešeno glavo, v, njegove mračne misli, v njegovo brezupnost pa mu je sijalo kakor daljna zarja eno samo tolažilno čuvstvo. To je bila zavest, da je fr življenju izpolnil svojo dolžnost, kolikor mu je bilo dano, da je hodil po ravni poti in da se niti enkrat vedoma ni umaknil z nje. Dragoceno čuvstvo, katero živi sredi žalosti in bede kot neizgub-ljiv zaklad v srcu poštenega človeka in pred katerim je vse bogastvo sveta, vse, kar je cilj posvetnega stremljenja, — samo prah iri prazen nič.
Samo ta zavest je dajala Seiebrjanemu zmožnost, da je prenaša! življenje. Predstavljajoč si vse okol-nosti svojega slovesa od Helene in ponavljajoč si vsako njeno besedo, ie našel žalostno tolažbo v misli, da bi res ne bilo prav, veseliti se v sedanjih časih, in da se sedaj ne odtujuje bratom, ampak da skupaj z njimi prenaša težo splošne nesreče.
Tudi besede Godunova so mu prišle na misel in bridko se je nasmejal, ko se je spomnil, s kakšno uverjenostjo je Godunov govoril o svojem poznanju človeškega srca.
»Vse kaže,« je pomislil, da Boris Fjodorič ne zna uganiti vsega! Državne posle in srce Ivana Vasiljeviča pozna; naprej ve, kaj poreče Maljuta, kaj stori ta ali oni opričnik; loda kako čutijo tisti, ki ne iščejo svoje koristi, to mu je neznano!«
In nehote se je spomnil Serebrjani tudi Maksima in pomislil, da bi njegov pobratim ne sodil tako. Ne bi mu rekel: Saj ni vzela Morozova iz ljubezni, čakala te bo! On bi bil rekel: Hiti, brat! Ne izgubi niti trenutka, ugonobi konja in jo zadrži, dokler je še čas!«
In ob misli na Maksima se je zazdela Nikiti Ro-manoviču njegova osamljenost še brezupnejša, ker je vedel, da se nihče več z njim ne zveže tako tesno, da mu nihče ne izpopolni duše s svojo dušo in mu ne pomore razjasniti marsičesa, česar si je bil sicer v svojem poštenem srcu svest in čemur pa v nemiru dogodkov ni mogel dati jasne oblike ...
Njegovo življenje bo teklo svojo pot brez ozira na to, se li strinjajo boljša stremljenja z njihovimi tež-
29
kimi zahtevami ali ne, in bo morda dolgo pletlo svoj pisani vzorec, v katerem nima nobena podi obnosi sama zase razumljivega smisla, pa so vendar vsi pojavi zvezani med seboj z nepretrgano verigo ter se iztekajo drug iz drugega v strogi doslednosti.
Serebrjani je povesil glavo, popustil vajeti in korakoma jahal skozi molčeči smrekov gozd, ki je bil mračen kakor njegove misli. Umerjeni koraki razbojnikov so sekaii tišino pustinje. Njeni divji prebivalci, veverice in kune, na tem brezijudnem kraju niso poznale strahu pred človekom, zato se niso skrivale pred vojščaki, ampak so se samo vzpenjale na višje veje in odtam radovedno gledale nanje. Pisani de-tali so se oprijemali mahaste skorje drevesnih debel,
obračali svoje rdeče glavice pioti prišlecem in mirno nadaljevali s svojim trkanjem po suhem drevju.
Eden izmed vojnikov, ki ga je bila izpodbudila slovesnost prirode, je polglasno ubral zategnjeno pesem; drugi so pritegnili in kmalu so se vsi glasovi zlili v en sam zbor, ki je v zvočnih prelivih daleč odmeval pod dremajočo streho dreves . ..
Tu bi lahko končal to žalostno povest, a treba je še povedati, kaj se je zgodilo z drugimi osebami, katere so morda s Serebrjanim delile bravčevo zanimanje. O Nikiti Komanoviču samem bomo slišali še enkrat na koncu naše povesti, zato je treba obrniti sedemnajst težkih let in se piestaviti v Moskvo, v slavno leto osvojenja Sibirije.
(Konec prihodnjič.)
Otoški postržek.
Spisal Anton Komar.
10. Ma ja!
Povedai sem že, da sem prečital vse domače knjige, kolikor so me zajemale. Kesneje sem stikal za knjigami drugod. In primerilo se mi je, da sem dobil v roke neko čudovito knjigo, ki je bila več nego Robinzon, več nego 1001 noč. Videl sem jo pri součencu Perku in si jo izposodil za nekaj dni. Glavno ime v naslovu je bilo »Quixote«, ime, ki se ne da brati ne po slovensko ne po nemško, ker je špansko, torej ne Kviksote, marveč Kihote. Na škodo je bila knjiga nemška, tako sem jo mogel brneti samo napol s pomočjo mnogih slik in Janežičevega besednjaka, ki ga je bil oče kupil v Ljubljani. Spredaj sta bila narisana junaka povesti, suh dolgin 7 žalostnim licem kot vitez na konjskem kljusetu in okrogel debeluh kot kmet na krepkem oslu. Potovala sta po Španskem, da se borita za pravico in doživita vsakovrstne vesele in žalostne dogodke. Kolikor sem razumel, se mi je gospod Kihote priljubil kot vzoren vitez, ki je bil zvest Bogu in usmiljen sirotam, veliko je znal, še več se je motil, brez madeža živel in sveto umrl. Hkrati nisem hotel zaničevati spremljevalca Pansa, ki je bil pravi Adamov sin, rad jedel in pil, sleparil gospoda Kihota in želel biti poglavar kakega otoka. Ko bom znal špansko, bom Dona Kihota natanko bral, zlasti tam, kjer sta s Panso naletela na tuje romarje, ki jih je Kihote prijazno vpraševal in jim dajal plemenite nauke, pa so jima zato skrivaj izpili meh vina in tudi njima piti dali. Slutim namreč, da so bili tisti romarji pred štiristo leti — Slovenci.
Ko sem knjigo kolikor toliko predelal, sem zaželel tudi sam kaj nevsakdanjega storiti. Prišlo mi je na misel, kaj. ko bi poskusil priti na vrh Nanosa. To iniscl sem razodel součencu Kendi, ki je rekel, da ta
reč ni težka in da bi tudi on šel. Potem sva nagovorila Ostana iz Rakitnika, ki se ni branil. Jaz sem si želel, da bi šel tudi Gabrič, in sem prosil Kendo, naj ga povabi. Gabrič se je pomišljal, a slednjič odgovoril, da pojde z nami. In Kenda je dejal: »Kar prav! V četrtek gre naš hlapec na vse zgodaj v Vipavo s kožami. Tako se bomo lahko z njim vozili na Razdrto, da bomo imeli več moči za hojo v reber.« Sklenili smo, da se bnidemo ob pol štirih pri Gabriču.
V	četrtek sem bil ob treh opravljen. Izpil sem veliko skodelo mleka, ki so mi ga mati pustili na ognjišču, vtaknil v žep klobaso in dve jajci in šel z leskovo palico, ki sem jo v ta namen lepo pričelil, na junaško pot.
Bila je še noč, zvezde so sijale in vse je bilo pokojno. Le kakemu volu se je izpahnilo ali pa je zadel z rogom ob jasli. Po vasi je bilo tiho, ker ni bilo psa pri nobeni hiši, razen majhnega kužka pri gospe Šer-kočki. On pa šele vstane, ko gredo otroci v šolo.
Sredi vasi sem srečal velikega Matužina z majhno helebardo, ki je to noč opravljal vaško stražo. Voščil sem dobro jutro in povedal, da grem na Nanos, na kar me je on posvaril, naj gledam, da kam ne padem.
Šum čez jez tekoče Pivke se je čul do vasi, dva petelina sta si začela odpevati in iz Postojne je prihajal lajež posameznega psa. Skoro me je bilo strah, ko sem stopal v temi obcestnih dreves in se je na Soviču oglasil čuk.
Postojna je spala. Pri Gabriču ni bilo luči. Nisem si upal sam klicati, zato sem šel dalje po cesti proti Mačkinim jamam, da bi srečal ali poiskal druga dva tovariša. Kmalu sem pred seboj začul, korake in živahne glasove, iz česar sem spoznal, da prihajata zaželena druga. Tu mi je prišla muhasta želja, da bi jih nekoliko poslrašil. Stopil sem v temo kostanja in z
debelim glasom 7avpil: »Stoi! Niti koraka več, sicer bom streljal!« Obstala sta in začela: »Kaj pa je?« »Dala bosta denar ali pa življenje!« In začel sem stopati proti njima z namerjeno palico. Uspeh je bil pre-popoln. Zasukala sta se na mestu in klop, klop, klop je udarjalo po cesti.
Sedaj pa jc zaskrbelo mene, ker sem več dosegel, nego sem nameraval: bal sem se, da bosta za zmeraj ušla. Zato sem začel klicali na ves glas, tekoč za njima: »Ne bojta se, jaz sem Istinič.« Obstala sta sicer in tudi jaz sem obstal, da ne bi začela znova bežati, toda nista si upala blizu Šel sem jima počasi naproti in klica), da jima ne bom nič storil.
A ko sem se jima približal, sem se začel sam bati, da me bosta nabila. Začel sem prositi radi zamere, češt da sem hotel napraviti nedolžno šalo, ker sem sodil, da me bosta takoj spoznala.
Toliko sta se potolažila, da sta mi samo z besedami očitala, češ, naj bom vesel, da me nista pretepla s palicami, in da je bila sreča zame, ker ni bilo kamenja videti na cesti.
Jaz sem jima modro pustil veljati razloge, zakaj nista pokazala poguma.
Šli smo do Gabriča in trkali na vrata, dokler nam ni z okna ženski glas povedal, naj pustimo Gabriča spati, ker ne pojde nikamor. Ni nam kazalo drugega kot oditi v treh. Druga sta bila nejevoljna, jaz pa sem v srcu opravičeval Gabriča, češ, lepo je, da je tako pokoren materi, ki se je bala zanj. Mogoče jo je celo skrbelo, da smo zanj mi trije slaba druščina.
Vrnili smo se torej do Kendovega doma in zlezli na že napreženi voz. Hlapec je podil konja, da smo bili v Razdrtem, ko se je dobro zdanilo. Tam nam je pokazal pot, ki je skozi zaznamovana, da ni mogoče zaiti.
Tovariša nista mogla popolnoma preboleti, da sem ju prestrašil, in sta me nekoliko prezirala. To sem lahko potrpel.
Toda neka druga skrb mi je začela rasti. Bodisi, da me je pretreslo na vozu, ali pa je bilo kaj v postanem mleku, ki sem ga bil na tešče izpil, začelo me )e klati v trebuhu. Čim dalje smo šli navzgor, tem huje je bilo. Z vso voljo sem se upiral bolečini, da nisem zaostajal za tovarišema. Nekako do srede gore sem vše vztrajal, dalje nisem več mogel in sem jima rekel, naj gresta sama naprej, in če hočeta, naj pogledata v cerkvico svetega Jeronima, ki ne more biti daleč, jaz pa bom ležal na solncu, in ako mi bo odleglo, pojdem naravnost na vrh, kjer se snidemo, ako pa mi ne bo bolje, bom počakal na mestu, dokler se ne vrneta. Da bi jima popolnoma pregnal zamero, sem še skesano izjavil, da je to kazen, ker sem zjutraj hudomušno strašil.
Ležal sem v travi pod visokim brinom kakor prerok Elija ter nekoliko mislil na smrt, le s tem raz-
ločkom, da je prerok prosil zanjo, jaz pa sem prosil, da bi je ne bilo, ko me je vse huje napenjalo. Pa za vsako silo se najde zdravilo. Dejal sem si, da bi bolezen prenehala, ako bi mogel izprazniti želodec. Vedel sem, da se to doseže, ako se s prstom podraži mali jeziček. Storil sem tako, in sprožilo se je in kar samo letelo. Uspeh je bil sijajen. Kakor bi odrezal, so vse bolečine minile. Nemudoma sem se spravil na pot v goro.
Pod vrhom je izginilo tudi grmovje. Le sivozelena kučma drobne in trde trave, pretkana s skalami, je pokrivala ogromno Nanosovo teme. Ta del gore, ki tvori glavo ležečemu velikanu, ima značilno ime Pleša. Proti sredi je nekoliko višji Debeli vrh, pokrit z redkim drevjem in grmovjem.
Na vrhu ni bilo še nikogar. Zato me je obšla groza, ko sem sam v smeri proti Postojni videl pod seboj strmo Nanosovo streho. To grozo sem poznal iz sanj, kadar se^n padal z borovniškega mostu. Obrnil sem se proč in srčno želel, da bi skoro prišla tovariša. Kmalu sta se oglasila na moj jujuju. Prihajala sta od cerkvice svetega Jeronima.
Na cilju smo bili, na vrhu sivega Nanosa. Ogledovali smo bližnji in daljni božji svet. Zakaj z Nanosa je sloveč razgled na Vipavsko dolino in Jadransko inorje. Bili smo prekilavi tički, da bi poznali okolico.
V	notranji deželi smo si pokazali mogočni Snežnik in gozdnati Javornik. Jaz bi bil rad zagledal ljubi Krim, a je moral menda, ker je svet okrogel, nekako klečati za manjšim Svetim Lovrencem nad Studenim. Tovariša sta trdila, da vidita morje, a jaz nisem videl drugega kakor sivino, ki je bila prav tako lahko kraška dežela kakor morje. Proti severu pa mora človek imeti zelo učena očala, da izmed obilice gora sploh katero posamez vidi. Pa to ni važno, da poznamo imena, poglavitno je, da človek postane bolj duša, da želi, kakor stoji v pesmi, biti breztelesen, težko je povedati, kako, rekel bi, majhen kot mravlja, a živ kot iskra, pogumen kot orel, in če bi bilo mogoče, da bi popravljal za Bogom, močan kakor slon, ki bi razmikal gore.
Mi vsi trije smo bili veseli, goreči, razigrani. Ko smo se nagledali, smo sedli v dragoletno travo in se lotili živeža. Tovariša sta mi dala kruha, ki ga jaz nisem imel. Zraven smo ugibali, kako bi bilo imenitno, ako bi imeli peruti, da bi nas nosile od gore do gore. Samo to bi bilo nevarno, če bi se nam zvrtelo v glavi.
><Kdo ve. ali bodo ljudje kedaj letali po zraku, kamor bodo hoteli,* je dvomil Ostan.
Brez pomisleka je deial Kenda: »Ma ja! Kakor morejo z ladjo plavati proti toku, tako bodo znali nekoč letati proti vetru.«
»Ma ja!« sem pritrdil samo zato, ker me je ta dvojna besedica, pol laška po! nemška, izzivala.
29*
Ostan ;e v mojem glasu čutil ost, zato se je malce nejevoljen obregnil vame: »Kako bi pa ti rekel, da bi bilo bolje?«
»Jaz bi rekel po borovniško: Kaj pak! Ne zato, ker je borovniško, ampak zato, ker je slovensko.«
»Tudi meni je tako všeč,« je pristavil Kenda.
»Ma ja! Glej Slovenijo! Ma pokrov, ja skrinja sama, notri slovensko blago. In ker se to dvoje stika ob Nanosu, bi rekel, da je ma-ja Nanos,« tako sem se silil.
»Nanos — ma-ja!« mi je oponašal Kenda.
»Ma-ja naj se maja,« sem končaval, »naj ga požre jama, da bo rekel ajam.«
»Sedaj govoriš po japonsko,« me je zbodel Ostan.
»Toda brez jeze! Postojnec pa ne govori, ako ni jezen.«
->Ti že vež, ki bob ješ,« mi je potrdil Kenda.
Po tem pogovoru smo začeli misliti, kaj naj storimo, ali naj gremo na Razdrto nazaj afi na Ubeljsko na drugo stran. Obveljalo je, da ne bomo hodili po isti poti dvakrat.
Kenda je rekel še bolj podjetno misel, naj bi šli, ker imamo dovolj časa do večera, kar v predjamski grad. »Dobro,« je živo prikimal Ostan in vprašal mene. če mi je po godu. Vneto sem zakrilil z rokami; >Ma ja! Kajpak!*
Zavriskali smo in se spustili poševno navzdol po drugi strani Nnnosa. Šlo je hitro in brez nezgode, razen da smo v spodnjem delu, ker se nismo držali nobene steze, zašli v trnjev pas, ki smo ga morali z veliko previdnostjo in zamudo pretihotapiti.
Med potjo sem gledal okrog sebe, da bi kje zagledal Nanoškega moža. Povedal sem tovarišema: Kadar Otočani okopavajo krompir ali suše seno, vedo brez ure, kolike je ura. Na Nanosu sta dve senci, ena je kakor skleda žgancev, druga kakor mož s ponvijo in se med seboj približujeta Prav opoldne se ponev dotakne sklede. Mož je zabelil žgance!«
»•In Otočani južinajo,« se je zasmejal Kenda.
»Kajpak,« sem odvrnil resno, »mar misliš, da so brez južine? Le rad bi videl tega moža od blizu, a ga ne morem najti.«
»Morda nima moke in je šel v ledeno jamo, da si nalomi ledu ter ga proda v Trst za moko.«
»Ti že vež, ki punčke (i/. lecta) ješ,« sem rekel, da mu plačam bob.	,
Prišli smo pod Svetim Bricem v Stranje, kjer smo našli studenec bistre vode, ki izvira izpod Nanosa. Napili smo se in ustavili pod velikansko tiso, ki jo je zasadil oče svetega Brica in ki je pod njo pridigal sveti Hieronim, ko je nesel cerkvico na Nanos.
Potem smo šli v Šmihel k Ostanovi teti, ki je postregla s kislim mlekom in prijazno besedo. Teta je povedala, da bomo zunaj vasi naleteli na gospodo iz Planine, ki že teden dni prebiva v predjamskem
gradu in hodi v Šmihel prekopavat poganske grobove. Včasih izkopljejo kakšen star lonec s pepelom, včasih najdejo kakšno staro železo ali denar. Pravijo, da so to rimski grobovi. Mlada gospa je hči planinskega kneza, njen mož pa je maklenski vojvoda na Nemškem, ki ga pa na Maklenskem ne marajo, ker je katoliške vere. Delavci dobivajo po goldinarju na dan.
Za slovo nas je leta še posvarila, naj nič ne premaknemo v gradu, ker je logar s črno brado zelo hud in je nekega fanta, ki je vrgel kamnito kroglo, s kakršnimi so nekdaj streljali v grad, prijel za ušesa in ga peljal doli k potoku, da je prinesel kroglo nazaj.
Našli smo vse tako, kakor je bila teta povedala. Zagledali smo gosposko družbo. Pozdravili smo in obstali. Dečki marsikaj smejo, česar drugi ljudje ne morejo. Mi smo si reč dobro ogledali.
Mlada gospa je bila zelo lepa s krivim nosom in svetlimi očmi. Stala je zraven delavcev in bistro pazila, da niso prehitro delali. Z majhnimi motikami so komaj gibali, in vendar jim je venomer velevala, naj delajo počasi. Tako z lahkoto so služili goldinarčke, kakor bi kopali zaklad; na polju bi si komaj zaslužili slanega kropa.
Vojvoda je bil videti zamišljen mož z rdečo brado, kakor srčni kralj Pialnik na kvartah.
Ne daleč je sedela na nekakšnem stolu iz pre-kelj in platna pestunja z majhnim otrokom v rokah in z veliko pentlje na glavi. Gospa se je vsak čas nasmihala otroku in ga klicala: Bubi.
Pa še en gospod, že postaren, z nabrušenimi očmi, okrogel in majhne rasti, se je pogovarjal zdaj z gospo zdaj z vojvodo. Kenda ga je spoznal za postojnskega glavarja in jaz sem se spomnil njegove do-godbice z Viktorijo.
Imel je nekaj na dlani ter živahno kazal vojvodi. Potem je vprašal nas, ki smo v bližini ustrezali, odkod smo in kam gremo. Povedali smo, da smo šolarji in da bi radi pogledali v grad pred Jamo, ako bomo smeli.
»Smeli že boste,« je pokazal star novec, »ako poveste, kdo je bil Maksimijan, ki je dal kovati tale denar.«
Koj sem se spomnil in rekel: »Maksimijan je bil socesar Dioklecijanov, on je Dioklecijana zapeljal k najhujšemu preganjanju kristjanov.«
Glavar se ie začudil, kako to vem.
»Bral sem življenje svetnikov,« sem brž pojasnil. >Takrat je morala umreti tudi sveta Katarina, ki ima v Otoku cerkvico, in v Trstu sveti Just.«
»Dobro si povedal,« je pohvalil glavar, »le pojdite in si oglejte grad Erazma Predjamskega.«
Tudi srčni kralj nam je prijazno prikimal.
Napotili smo se s pogumom dalje.
Tovariša sta bila slabe volje, ker sem se bil zelo postavil s svojo svetniško vedo. Zato sta me med
potjo vlekla z Možem na Nanosu. Le dajta, sem si mislil, kdo ve, ali ne bom o Možu napisal povest, ki se v njej dvema znancema ne bo godilo dobro.
Rešila me je kukavica. Tako živo je na bližnjem holmcu zakukala, kakor bi jemala slovo. Iznenadil, naravnost izzval je njen glas Kendo in Ostana, da sta se zaplela v jedek pogovor, ki naj tukaj stoji, kajpak nekoliko počesan po Pengovu. Da bo stvar bolj mogočna in temna, naj govori vmes tudi Mož z Nanosa. Pa še jaz naj bom zraven. Vse skupaj imenujmo:
Pesem o kukavici.
Kenda. Kuku, kuku, se skriva ptica, to je gotovo kukavica.
O s t a n. Petelin, veš, bi kikirikal in čuk bi čukal, sokol bi sikal, no bi kukal.
Kukati pa nekdo mora!
Jaz. To jc ena, ne preveč učena.
Kenda. Kdor se skriva, kaže slabo vest.
O s t a n. O ti pokora!
Vrabec je živa vsepovsod objest.
Črna na glavi čep ca kaže li tega tepca?
Jaz. Videz ne velja, to je točka druga.
Kenda. Ali je mar zasluga,
da kraljičkom, penicam, pastiričkam podmeta jajčka na pogubo rodnim ptičkam? O s t a n. Valiti ne more, tudi ne sme, to ti prirodina knjiga pove.
Pobira gosenice, žrtev poklica, gosenice kot pobalina kvante, ne mara zanje druga ptica, kjer so, tjakaj iti mora, tam kuka in rešuje pticam gozd.
Njen mladič terja le pravico, ko veli:
Kdor hoče pridno kukavico, naj si jo izredi,-Če nimaš perca na očeh, odpoved vidiš pri obeh.
t
Mož.	Kje je večja, ne povem,
ker ni treba vedeti ljudem.
J a z.	To je v cvetji nauk tretji.
Kenda. Ne bodi pust, ne brani škrata, ko veš, da je besed potrata.
Ljud sam, kajpak so vraže, na temno čud najbolje kaže.
Mož.	Ljud misli prav in kaže na	skrivnost,
do nje naj um si dela most,
Jaz ga postavim in pravim:
Kukai, kukaj, kukavička, kukaj nam proroška ptička, naj leti tvoj budni glas v domovine slednjo vas.
Kliči deco, oponašaj, če je pridna, jo povprašaj.
Hčerko svari dozorelo, dekli resne misli budi, zlasti pa se čilo trudi, da moža samotno delo z višjo nadejo navdajaš.
Opominjaj, ko odhajaš, vse rojake, da računa nanje Soliman Abuna.
Tuja svetu, vendar znana, opominjaj kristijana vsa v pepelu na pokoro, naj ne gre za svetom noro, ker S’ onoslran življenja še skrivnostnejše začenja.
Bodi misli naši most od resnice na skrivnost.
Jaz.	Na! Mož je zdaj četrto
povezal s trto.
Kenda. Kdo pa je Abuna, ki tako računa?
0	s t a n. Naš Ignacij Knoblehar, ki je nesel vere dar tja do Nila virov.
Črncem je hvaležnim znan kot Abuna Soliman, prvi je med nje prodiral.
Jaz.	Ptica mora znati to,
ker se seli v Afriko.
Kenda. Kuku na leci,
če poješ, nikar ne vleci.
Ako zve bosanski škof, ti bo dal za tako pesem knof.
Mož.	Več kot pesem je, moj sin,
vleče se, zato je vlak.
Ko bi vedel kak opat, rad hi dal en debel zlat, rad bi dal en zlat cekin, ne za pesem, no za vlak.
Jaz.	Ker si dražil, eto.
pokazal ti je peto.
Kenda. Kuku. ktiku, se skriva ptica, to je gotovo kukavica.
Vsi.	Ma ja! Ma ja! Kaj pak!
(Dalje prihodnjič.)
O roparskih napadih.
Zgodovinske drobtine. — Zbral Leopold Podlogar. (Nadaljevanje.)
39. Slavina. Zabukovčeva zgodovina slavinske župnije nam omenja, da so našli 1. 1715, 14. maj-nika, v tari do smrti pobitega bogatega Kranjca; drugega pa meseca aprila 1718 pri Petelinskem jezeru. Omenjeni so bili že pogoni za roparji, ki so se klatili po teh krajih. O Vseh svetih 1. 1790 so razkropili vojaški lovci, s katerimi so bili na pogonu tudi domačini, roparsko družbo, katero je vodil neki Parabal (Para-pat), doma s Furlanskega. V roke jim ni prišel nobeden izmed roparjev. Ti so se kmalu po tem pogonu zopet oglasili, in sicer v Selcah pri znanem bogatašu. Ljudje so sodili, da so bili Čiči. Prišlo jih je dvanajst. Odnesli so 500 zlatov, šest svilenih, deset navadnih žepnih robcev, deset srajc, dva zlata prstana in vsakovrstno obleko. Roparji so bili s plenom prav zadovoljni. Eden roparjev je hotel na gospodarja z grožnjami še bolj pritisniii. Sunil ga je z bodalom v levo ramo. Koj pa ga je sunil v rebra tovariš in ga opozoril, naj miruje, sicer bo harambaša hud. Ta je bil s plenom zadovoljen. Opazil je rano in takoj zapovedal, naj ga obvežejo, potem pa mirno odidejo, kamor jim je bilo napovedano-1
40. Siara cerkev. Za francoske tretje okupacije (1809) so biii Kočevarji prvi, ki so se uprli raznim dajatvam za francosko vojaštvo, posebno pa jih je razburil vojni davek. Začetkom oktobra (8. in 9.) so pri Mali gori Kočevarji skupno s Poljanci in Kostelci potolkli francosko posadko, ko je peljala iz Novega mesta v Kočevje vojaško blagajno. Francozi so se maščevali in za kazen požgali od 10. do 16. oktobra poljanske in kostelske vasi s Poljanami in Kostelom vred. Požgali bi bili tudi kočevsko mesto, da jih ni preprosil črmošnjiški župnik, sloveči čebelar Jurij Jonke, ki je ob tem uporu skrival več francoskih častnikov in jih tako rešil smrti.
41. Stari trg pri Ložu. Sosednji šneperški gozdovi, ki segajo do hrvaške meje, so kar mrgoleli roparske golazni. Zaradi varnosti so vzdrževali na več krajih stalne straže. Grad Šneperk je bil pred loparji utrjen kakor svoj čas zoper Turke; tu je bivalo stalno nekaj vojaštva, ki je prirejalo pogostoma pogone za roparji in moralo po naročilu stanov brezplačno spremljati trgovske karavane proti Reki.2
Okoli leta 1660 so zapazili domači ljudje v bližnjem gozdu čudnega moža: osivelega, divjega obraza, orjaške postave, ki je bila ogrnjena z raztrgano plahto/
V	roki je držal dolgo helebardo. Hitro se je raznesla ta novica in cela tropa oboroženih možakov je udarila proti goščavam, da primejo to človeško zver.
1 Mitteil. 1896. 285.
2 Dimitz IV., 76
Mož jih je iz daljave opazil, jih začel ogovarjati in, ko so prišli skupaj, dopovedovati, da je domačin iz te in te vasi. Vrača se domov iz turške sužnosti in prosi za obleko, da se more domov prikazati.3
Blizu Uševka, v Kočji vasi, so imeli tiste čase Hallerji majhen gradič. L. 1683 je gospodaril tam neki pl. Rigoni, bogat laški plemič. Hotel je zapreti grajske line s steklenimi šipami. V tistih časih namreč steklenih šip še niso splošno poznali, tudi v gradovih ne. Grajske line so zastirali s platnom, namočenim v olju, ki je pa propuščalo prav malo svetlobe.
Rigoni je naročil šipe iz Benetk. Pošiljko so pripeljali na vozu. Tega si je hajduški vohun na nekem postajališču ogledal in sluteč v zabojih kaj zlatnine ir srebrnine, sporočil harambaši. Še tisto noč je vlomil v grad in spoznal, da je bil prevarjen. Prazni niso marali oditi. Grad so izropali in odpeljali s seboj v skrivališče dvoje ljudi, pa so jih potem izpustili.14
Tod okoli so že liste čase začeli izsekavati gozdove, kjer so imeli roparji svoja pribežališča. Za nekaj časa je odleglo. Leta 1773—1790 je bilo roparstvo zopet v cvetju kakor sto let poprej.
Vsa okolica je prišla na slab glas. Sosed sosedu ni zaupal, da ne bi imel v sosedu — roparja. Še manj pa so tujci zaupali tukajšnjim ljudem, da si sploh niso upali več po teh krajih potovati. Po Gorenjskem in Dolenjskem so si o tem ali onem trgovcu, ki je potoval čez te kraje v Reko, pripovedovali, da je brez sledu izginil v starotrški okolici.
V	prvi polovici 19. stoletja je bil v Šneperku za okrajnega sodnika neki Flajšman. Kamor je šel, je vzel s seboj orožje in močno okovano gorjačo. Kogar je srečal, ga je z njo na vso moč oplazil; vsakogar je imel za sleparja, tudi znanim osebam ni zaupal. Kadar je prišel v trg. je vse zbežalo po vežah. Leta 1838 pa mu je neki domačin batine vrnil v taki meri, da je obležal mrtev. Zločinec je pobegnil na Hrvaško.'1
42.	£ t a r i trg pri Poljanah. Pred hajduki so Poljanci še sredi 19. stoletja (do leta 1861) silno trpeli in vedeli še nedavno o roparskih napadih veliko pripovedovati.
Nekoč se je napovedalo dve sto hajdukov. Napovedani čas je bil ves trg z bližnjimi vasmi prazen. Vse je zbežalo v goro nad Predgradom. Iz goščavja so ljudje opazovali, kdaj se prikažejo roparji. Ob mraku pride res velika tropa roparjev v trg. Našli so vse prazno. Ko ugibljejo, kam bi bili tržani pobegnili, zažari na gori velika grmada. V kolobarju so stopali
*	Valvasor XI., 512
4 Valvasor XI., 274.
» Argo 1898, 173
ljudje, oboroženi s kosami, okrog ognja. Strel za strelom se je oglašal z višav.
Hajduki so mislili, da gre nadnje oborožena vsa Poljanska dolina. Urno so se umaknili preko Kolpe na Hrvaško. Begunci so se takoj med groznim vpitjem in šundrom podali na svoje domove, veseli, da se jim je zvijača tako dobro obnesla. Par trgovin v trgu in župnišče je bilo večkrat izropano. Vse to so po bridkih doživljajih močno utrdili. Vsa okna so imela železna omrežja, vrata so bila močno okovana, nad vsemi vhodi so bile napravljene strelne line. Glavna vrata v župnišču še nosijo sledove hajduških napadov.
Leta 1805 so hajduki hudo gospodarili v župnišču. Vlom bi se jim sploh ne bil posrečil, da se ne bi bil dal starejši hlapec od hajdukov podkupiti. Haj-duški zaupnik )e bil celo bogati Kovačič s Predgrada, ki je skrival hajduke in njih plen v svoji hiši. Njegov vohun in '>hajduški poštar« je bil neki Muhvič. Če so ta imena prava, ne vemo; tako so se nam ohranila v ustnem izročilu, ki nam poroča o tem napadu:
Neke viharne noči ni mogel mlajši župnikov hlapec spati zaradi zobobola. Tožil in ječal ni, da ne bi zbudil svojega starejšega godrnjavega in čmerikavega tovariša, s katerim sta spala v isti sobi. Kar zapazi, da je oni tiho vstal, skril njegovo puško in šel s svojo prav tiho po prstih v vežo. Hlapčiču se je zazdelo, da sliši na dvorišču šepetanje. Pogleda skozi okno in, ker se je bliskalo, zagleda oboroženo trumo pred župniščem. Urno potegne skrito orožje in skoči za tovarišem, ki je že odklepal vežna vrata, zavihti nad njim puško in ga pobije na tla. Ta hip pa se vsujejo roparji v župnišče in hlapčič omahne zaboden brez glasu. Nekaj tolovajev se razide po spodnjih prostorih, drugi pa hite po stopnicah do župnikovega in kaplanovega stanovanja. Župnik se je še za časa skril v tajen, menda le njemu znan prostor. Tam je imel shranjene dragocenosti: cerkvene posode in denar. Kaplan pa je v svoji sobi dočakal roparje, čes, vzeti mi nimajo kaj, umorili mc pa tudi ne bodo.
Ko roparji niso dobili župnika, so drli h kaplanu, ki jih je mirno sprejel in jim očital njih pregrešno početje.
»Pridigo si prihrani za nedeljo, to ni za nas, gospod Anton! Denar sem in povej nam, kje je debeli gospod in kje skriva denar. Včeraj je potegnil precej drobiža, ki bi ga mi potrebovali. Hitro!«
Kaplan vzame iz miznice predal z denarjem, ga položi na mizo, rekoč: »Tukaj je moje imetje. Župnika si pa sami poiščite!«
»Hoho, gospod Anton! Tako beraško reven pa
vendar nisi. Le sezi še kam. Pa hitro!«
Kaplan jim zatrjuje, da nima ničesar več, toda ne verjamejo mu in silijo vanj, naj se požuri.
Ko harambaša vidi, da ne opravijo nič, zakriči: »Vrag ti! .. . Odščipnite mu kos mesa, masti tako nima ta suhač.«
Ubogega duhovnika so ščipali s kleščami in ga suvali, a niti oglasil se ni. Hrabro je trpel grozne bolečine.
Kar začne biti plat zvona. Cerkovnik je bil prišel pred župnišče, ker je bilo treba iti k bolniku. Ko je čul, kakšne obiskovalce imajo v hiši, je stekel \ zvonik in kmalu je bil ves trg z okolico na nogah.
Roparji so vedeli, da bo ljudstvo srdito branilo svoja duhovnika, in ker jih ni bilo veliko, zato so na glavarjev klic: »Pustite to revno cerkveno miš! Za menoj!« odrinili iz župnišča na dvorišče; kar zagrmijo puške. Začulo se je stokanje in ječanje. Roparji so izginili v temno noč, ostalo je nekaj ranjencev, med katerimi so spoznali edinega domačina — Muhviča.
V	družinski sobi so našli zvezano z zamašenimi usti hišno gospodinjo, oba hlapca pa sta bila mrtva.6
Harambaša te hajduške družbe je bil Mihor, po domače Rošar. Bil je menda Poljanec, pa se je klatil s svojo družbo večinoma po Kočevskem. Na njegovo glavo je bila razpisana visoka nagrada. Dolgo časa se je odtegoval rokam pravice in izvrševal nezaslišana grozodejstva. Slednjič sta ga našla dva drvarja, spečega v neki goščavi, omamljenega od preobile pijače. Zvezanega sta odpeljala v poljanski grad. Med potom jima je obljuboval vsakemu po četrtinko mernika zlatov, ako ga izpustita. Skušnjava ju ni premagala. Mihor je bil obešen blizu Predgrada na hribu, ki se imenuje Vešenik. Ker je bilo poljansko ljudstvo na sumu, da je med njim mnogo hajdukov, je vojaštvo na dan obešanja šiloma pri tiralo na Vešenik vse odrastlc moške Poljance, da so bili priče Mihorjeve kazni.
Leta 1861, 26. septembra, so nameravali roparji v večjem številu ropati po trgu. Teden dni prej je neki tujec ponujal po hišah sladkor in kavo. Ljudem se je zdel mož močno sumljiv, ker si je pri kupčiji vsako hišo prav natančno ogledal zunaj in znotraj.
Ko je nekega popoldne odložil neprodano blago v gostilni in naročal, naj ga hranijo do večera, ko se vrne in prenoči, je odšel v smeri proti Črnomlju. Tr-žani so ga imeli za najduškega vohuna. Poslali so za njim navihanega in predrznega pastirja. Da ne bi zbudil suma, jc vodil s seboj krotko ovčico. Po kozjih stezah se je plazil z ovco. za osumljencem prav daleč vrh Tančje gore. Tam je videl, kako je možakar naenkrat v goščavi krenil s črnomeljske poti na stran. Pastir je popustil ovco privezano v neki pastirski lopi in, skrivaje se za bukovimi debli, previdno sledil lopovu toliko časa, da je zagledal v neki skriti dragi precej številno družbo divjih mož, ki so tega »laži-trgovca« veselo pozdravili.
Pastir jo je potegnil naglo proti domu in tam vse povedal. Tržani so se skrbno pripravili. V hiše, ki so stale okoli omenjene gostilne, so znosili orožje in po Zdravi Mariji je imela vsaka puška svojega moža.
,l Dom in svet 1895, 436.
Zvečer, prav pozno že, je prikorakal trgovec s kavo in sladkorjem pred gostilno in se zglasil: »Sedaj sem pa prišel!« Pa ni bil sam; po zavrtih so se plazile temne sence. Gospodar se je oglasi^ da kmalu odpre vežna vrata. V sobi se je zasvetilo. Kmalu so bile prižgane dve luči, vsaka v drugem kotu. Ko se je gostilničar umaknil v vežo, so roparji obstopili okna in vhod, takrat pa se je zglasilo strašno grmenje pušk, kletvine, ječanje in bezanje. Toliko hajdukov še niso videli tržani v krvi in ranah kakor to noč. Vohuna so našli mrtvega; ostali pa so prenočevali to noč v poljanskem, gradu. 0 sodbi in obsodbi ujetih nimamo poročila. To je bil zadnji znani napad v Poljanski dolini. Starotržani so se bali osvete. Še isti dan po tej burni noči so občani določili, da mora imeti vas dnevno in nočno stražo v zvoniku. Dnevno stražo so čez leta opustili, nočna pa je ostala do nedavnega časa. Tujec, ki je pred štiridesetimi leti prenočeval v Starem trgu, se je pač čudil, ko ie slišal od Zdrave Marije naprej vso noč, vsako uro kratko pozvanjanje. Če je vprašal, kaj to pomeni, je dobil odgovor: »To je hajduška straža.^7
43.	Suhor. Leta 1894 so koncem junija vlomili neznani roparji v farno cerkev in odnesli vse cerkvene posode. Tega leta je bilo več takih cerkvenih tatvin po deželi. Par teh uzmovičev je oblast prijela in dognala, da je bila najeta večja tatinska družba od nekega zagrebškega juda, ki je pa takrat naglo izginil iz Zagreba in iz države.5
Tudi hajduki iz sosednjih Uskokov so po sedanji župniji večkrat hajdukovali. Krupski sodni arhiv nam je ohranil popisan napad, ki so ga izvršili v noči med 27. in 28. aprilom 1. 1815 v dobro znani gostilni »na Luži« v vasi Jugorje. Gospodar hiše je bil Ignacij Štublar, njegova žena pa Helena. Vodil jih je neki Dušan. Gospodar in gospodinja sta ta večer prestala strašne ure. Najprej so hoteli iz. obeh izsiliti denar in
7 Prim. Danica 1661, 161, 331.
•* Dol. Novice 1S9-3, 101.
jih dolgo časa trpinčili. Denarja so dobili 300 gld. Odnesli pa so vso svinjino, krušno peko, moko, obleko in osem barilcev vina.
Drugi dan je gospodinja naznanila napad na Krupi pri okrajnem sodišču. Na sumu so imeli tudi nekega Semičana, ki je dan pred napadom snažil orožje in pripovedoval po vasi, da gre z doma. Kmalu po napadu pa so se otroci njegovi bahali z velikimi kosi kruha, ki se v tej hiši navadno ni pekel. Bil je to Miko Simčič, katerega so imeli sosedje za hajduškega vohuna. V protokolu krupskega sodišča je ta vohun napačno zapisan. Pisal se je v resnici Sintič, ki je vodil 1. 1829 hajduke po šentjernejski dolini.
44.	Šent Gotard-lrojane. Prometna proga od Ljubljane proti Celju čez radomeljsko dolino in Trojane je bila vedno ogrožena od rokovnjačev. Razvpit je bil Trzin, še bolj pa Črni graben in kar je sveta tam naprej okoli Trojan. Rokovnjaški »papeži« so imeli svoje zveste ob tej cesti vedno na preži. Pripoveduje se o rokovnjačih veliko, prav gotovega pa ne ve nihče več poročati. Pač pa pripovedujejo še danes, da ie bila družba, ki je v začetku leta 1810 v Črnem grabnu umovila nekatere francoske vojake in častnike, med njimi tudi Boissac-a, kapitana in adjutanta, in Vernazza, tajnika in tolmača dubrovskega vojvoda, maršala Marmonta, večinoma skupaj stepena iz rokovnjačev, med katerimi se tudi domačinov ni manjkalo. Dne 30. januarja 1810 je sodilo vojno sodišče 32 kmetov iz Št. Ožbalta, Trojan, Hrastnika, Brda in drugih sosednjih krajev. Obsodba se je izvršila menda le nad šestimi glavnimi zločinci, ki so bili isti dan postreljeni za pokopališkim zidom pri Sv. Krištofu v Ljubljani. Glavni krivci, ki so spravili ljudi na noge, so odnesli pravočasno zdravo kožo čez mejo.
V	obtožbi je bil imenovan Anton Rozman, lokalni kaplan v Št. Ožbaitu, Pavel Zore, učitelj v Št. Gotardu, Zuchioti (oče in sin), bivši učitelj prav tam, in Ignacij Fajenc, sodnik v gamberški graščini.
(Dalje prihodnjič.)
Slovenski možje.
Piše Avg. Pirjevec.
Žiga Zois.
Kakor Valvasor je bil tudi Žiga Zois laškega rodu Njegov oče Mihael Angelo je prišel iz Trsta v Ljubljano in vzel v drugi zakon za ženo Slovenko TvankoKapusovo, ki mu je rodila v Trstu, 23. novembra 1747, sinčka Žigo. Kmalu po njegovem rojstvu se je preselil oče za stalno v Ljubljano, kjer je imel trgovino z železom; tu je dobil 2iga Zois prvi pouk. Pozneje je obiskoval plemiško akademijo v Reggiu (v pokrajini Emilii) na
Laškem, odkoder se je vrnil zopet v Ljubljano in prevzel očetovo trgovino. Odslej je živel Zois stalno v Ljubljani; potoval je pogostoma po Kranjskem, zlasti po Gorenjskem, kjer je imel rudnike in fužine, pa tudi po Nemčiji, Švici in Italiji, a že v 42. letu je ohromel in ni mogel več nadzirati svojih topilnic, od 1. 1797 pa ni prišel več iz hiše in je preživel 22 let priklenjen v stol s kolesi, ki ga je sam izumil in s katerim se je vozil po stanovanju. Umrl je 10. novembra 1819.
Že v mladih letih je posvetil ves prost čas svoji izobrazbi; ko je še pomagal v očetovi trgovini, se je učil modroslovja, kemije in rudarske ter topilniške vede. Bil je med prvimi, ki so delali načrte za osuševanje ljubljanskega barja. Domači obrti, trgovini in brodarstvu je v marsičem pomagal, vsakega posvetovanja, kako zboljšati obrt, kako pomoči novemu izumu, se je udeležil tudi Zois. V Ljubljani je uvedel nekaj novih obrti, tako pečatarstvo in puškarstvo. Ko se je na Kranjskem nenadoma poslabšala trgovina z železjem, je z znanstveniki in veščaki preizkušal vse tuje izdelke in skušal dvignili domačo obrt na višino inozemskih izdelkov. Poklic in zanimanje za železarstvo ga je sililo v prirodoslovje in kmalu je zaslovel med strokovnjaki. Na svojem domu si je napravil bogate prirodoslovne zbirke, ki so bile domačim in tujim prirodoslovcem vselej na razpolago. Po njegovi smrti je kupila te zbirke vlada in jih podarila ljubljanskemu deželnemu muzeju, kjer se hranijo še danes. Pomagal je tudi našemu kmetijstvu, bil je član družbe za kmetijstvo, kmetom je razdeljeval poučne knjige in v Mislinjah na Štajerskem je dal nasejati posebno ajdo iz Rusije, katero so imenovali domačini »cojzlo«, ki je bila mraza vajena in se je radi tega laže upirala slani.
Najbolj pa ie zaslovel Zois kot ljubitelj knjig in pospeševateli slovenske književnosti. Vzljubil je slovensko govorico, slovensko književnost, našo preteklost in vse, kar je s slovenstvom v zvezi, ter je spoznal, da je treba slovenščini širiti obzorje, da potrebuje ljudstvo v svojem jeziku pisanih knjig, ki ga seznanijo s posvetnimi stvarmi. Zois je postavil nov mejnik: odslej so se vedno gosteje tiskale knjige posvetne vsebine, ki so dvigale izobrazbo našega naroda, knjige, ki so znanstveno raziskovale slovenski jezik in slovensko preteklost. Zbiral je slovenske knjige in najel cclo dva kmeta, ki sta potovala po Slovenskem in kupovala zanj stare knjige. V njegovi bogati knjižnici so bili dragoceni rokopisi, najstarejši cirilski in glagolski tiski, a tudi večina slovenskih knjig od Trubarjevih časov dalje. Tako je postala Zoisova knjižnica, ki je prišla po njegovi smrti za kupnino 7263 gld. v ljubljansko licejsko knjižnico, prava zakladnica za vse, ki sc zanimajo za zgodovino našega jezika in slovstva. Sam se je trudil, da pribori slovenščini prostor na ljubljanskem odru: ko so prihajali laški operni pevci v Ljubljano, jim je poslovenil
Zois to ali ono pesem, da so jo peli v slovenskem jeziku, kar je sprejelo občinstvo z velikim navdušenjem.
V	Zoisovi hiši so se zbirali vsi veljavni možje one dobe. Učenjaki, znameniti državniki in vojaški dostojanstveniki so se vselej oglasili pri Zoisu, če so potovali skozi Ljubljano. Zbirali so se pri njem tudi vsi domači veljavni možje, tako da je postala njegova hiša središče kulturnega in literarnega življenja na Slovenskem. Njemu se moramo zahvaliti, da sta prijela za pero naš prvi pesnik Valentin Vodnik in
Baron Žiga Zois.
naš prvi dramatik A. T. L i n h a r t. V njegovi hiši si je pridobil potrebno znanje in si spletel prvo slavo JernejKopitar (1780—1844), ki je prišel 1. 1799 kot dijak - osmošolec k Zoisu in bil njegov tajnik, knjižničar in nadzornik rudninske zbirke do novembra 1808..leta Tu je napisal Kopitar znamenito slovnico, ki je zaslovela kot prva znanstvena slovnica slovenskega jezika.
Zois je zapustil globoko sled v našem gospodarskem in kulturnem življenju. Stoječ na vrhuncu sodobne izobrazbe, je izbral, izpodbudil in vodil one delavce, ki so slovenščini odprli nova pota.
Si
Temna pošast noči -vlak čez ravan drči, hreščeča godba vmes hrup stroja in koles.
Na vlaku.
Pravilno tolče takt kol6 na hrastov prag, šibi se v hrbtu tram, ječati ga je sram .,.
O, da si hrastov les, ti zbegano srce — trpelo bi molče kot prikovani prag!
A ti si živi stroj, ki vriska in ječi, ko ogenj v njem gori in v kotlu vro strasti.., Cliša Koritnik,
M^PO OKROGLI ZCMU IM
POLITIČNI PREGLED.
Oči vsega sveta so trenutno obrnjene na peto zborovanje Društva narodov, katero se vrši v Ženevi. 54 držav je poslalo svoje zastopnike, ki So s prav majhnimi izjemami sami zunanji ministri in ministrski predsedniki. Odkar se je na londonski konferenci dosegel sporazum med Nemci in Francozi, je Evropa zopet lahko zadihala. In to boljše razpoloženje se je preneslo tudi na zborovanje Društva narodov. Dasi se je že pri prejšnjih zborovanjih mnogo govorilo o razorožitvi, vendar spričo militarističnega duha, na katerem sta vztrajali zlasti Anglija in Francija, ni nihče resno mislil na to. Ko pa je tako v Angliji kakor tudi v Franciji v tem oziru nastopil popolen preobrat in sta se Mac Donald ter Herriot z vso resnostjo in iskrenostjo zavzela za politiko miru in sprave med evropskimi narodi, tudi razorožitev ni več ostala prazna beseda. Seveda je do uresničitve še zelo dolga pot, toda vse kaže, da jo narodi, zlasti pa velesile, mislijo resno. Kjer pa je resna in dobra volja, tam je tudi končni uspeh.
V	Ženevi se je torej resno načelo vprašanje razorožitve. Američani so predložili svoj načrt, o katerem so povedali svoje mnenje vsi državniki vodilnih držav. Pokazali sta sc dve različni naziranji, katerih na tem zborovanju še ne bo mogoče premostiti. Eno naziranje je Mac Donaldovo, ki pravi, da za preprečitev vojske zadostuje mednarodno ra/sodišče, kateremu se mora v slučaju spora podvreči vsaka država. Zato pa da so armade odveč in naj se razorožijo. Drutfo na-zitanje pa je Herriotovo, ki je tudi za razsodišče, toda ne brez jamstva. To jamstvo pa more dati le armada, ki pride v slučaju, da se napadajoča država ne ukloni sklepu razsodišča, napadeni državi na pomoč. Ker si ti dve
naziranji, kako preprečiti bodočo vojsko, bistveno razločujeta, zato ne bo letos v tem oziru prišlo do ni-kakšnih sklepov — zakaj za njih veljavnost je potrebno soglasje vseh članov Društva narodov. Zlasti pa bi bil sklep prezgodaj glede na dejstvo, da Rusija in Nemčija še nista članici Društva.
V Jugoslavfiji se Davidovičeva vlada, kakor vse kaže, zelo trdno drži in uživa še vedno zaupanje velike večine jugoslovanskih narodov. Država se je znatno pomirila, notranje razmere se boljšajo in s tem se tudi dviga zunanji ugled Jugoslavije. Za narodno skupščino, ki bo v kratkem sklicana, se pripravljajo najpotrebnejši zakonski načrti, kakor: invalidski zakon, zakon o pobijanju korupcije in popravki k uradniškemu zakonu. Zlasti veliko razburjenje povzroča zakon o pobijanju korupcije, ker je proti nekaterim bivšim ministrom zbranega zelo veliko obtežilnega materiala v upravljanju državnega imetja in v poslovanju državne uprave. — Na Hrvaškem sc je ustavila delitev na »oblasti« in bo imenovan, pokrajinski namestnik za celo Hrvatsko. To pa radi tega, ker se'ni niti izvedla likvidacija prejšnje pokrajinske uprave niti ni bilo prostorov in uradništva za številne »oblasti«, ki so v ustavi predvidene.
—	Z Italijo se je sklenila konzularna pogodba, ki ureja medsebojne trgovske odnošaje. — V Ljubljani sc je vršil sestanek Male antante. Posvetovali so se zunanii ministri Jugoslavije dr. Marinkovič, Rumunije dr. Duca in Češkoslovaške dr. Bcneš. Pretresali so vprašanje o skupnem nastopu na zborovaniu Društva narodov v Ženevi ter se je doseglo popolno soglasje.
V Ifaliii utfnša Mussolinijeva zvezda. Veliki, odločni, samozavestni in neustrašeni prvoboritelj fašizma postaja danzadnem neznatnejši. Senca
umorjenega Matteottija je popolnoma zatemnila fašistovsko^ veličino in je samo še vprašanje časa, kdaj bo fašizem moral izpustiti italijanske državne vajeti iz rok ter se ponižati na stališče navadne stranke, ki ima samo toliko moči, kolikor ima ljudi za sabo. Jn teh pa ima fašizem vedno manj. Dasi se preiskava proti Matteottije-vim morilcem nadaljuje in se je truplo umorjenega našlo (nekateri dvomijo, če je bilo najdeno truplo res njegovo), vendar je ljudstvo spričo počasnosti razprave začelo postajati nezaupno in se upravičeno boji, da se bo vsa zadeva izgubila kakor voda v pesku. To dejstvo pa meče še bolj čudno luč na Mussolinija samega, ki ga itak dolže, da je tudi v zvezi z umorom. Kako je \prav radi tega v inozemstvu padel ugled Italije, se vidi iz tega, da si Mussolini ni upal osebno udeležiti se zborovanja Društva narodov v Ženevi, dočim so vse druge države poslale na zasedanje svoje zunanje ministre. Mussolini dobro čuti, kako sc mu počasi, toda neprestano izpodmikajo tla pod nogami, in se skuša rešiti deloma s tem, da išče zvez . z liberalno stranko, deloma s lem, da grozi s silo. Toda niti v prvem niti v drugem nima sreče. Liberalci se mu odmikajo, grožnje s silo, posebno riapram nasprotnemu časopisju, pa so dosegle baš nasprotno: opozicionalni tisk postaja vedno bolj napadalen in se med ljudstvom silno širi. Ne bo dolgo več, ko bomo zapisali: Mussolini je bil, Italija se je zbudila iz svojih najblodnejših sanj.
V	Nemčiii je šlo prav zelo težko s sprejetjem londonskih dogovorov, kateri vsebujejo nov način odplačevanja vojne odškodnine in izpraznitev Po-ruhrja. Nemški nacionalci so grozili, da bodo glasovali proti sklepom londonske konference, s čimer bi sc seveda sporazum s Francozi znatno zategnil v nB baš majhno gmotno škodo
nemške države. V zadnjem trenutku so se nacionalci spametovali, ker so uvideli, da bi narod pri novih volitvah njihovo politiko odločno zavrgel. Vendar pa delajo vladi pri pripravah za izvršitev londonskih dogovorov velike težave. Med drugimi so prisilili vlado, da je sklenila poslati drugim državam spomenico o svoji nedolžnosti na svetovni vojni. Ta sklep je vse države zelo razburil in bi moglo londonsko pogodbo postaviti v resne nevarnost Zato je upanje, da nemška vlada lega sklepa ne bo izvršila.
Amerika.
V	Združenih državah Amerike se pri. pravljajo na volitve predsednika. Prvič se bo to pot zgodilo, da bo poleg običajnih kandidatov demokratske in republikanske stranke, ki se že od nekdaj borita za nadvlado v Združenih državah, nastopil še tretji kandidat, ki ne pripada nobeni stranki in ki ima za svoje volilno geslo boj ptoti korupciji, ki se je v preveliki meri ugnezdila tudi v upravo Združenih držav. To stranko vodi La Follette.
Državni proračun Unije. Lela 1923 so imele Zedinjene države dohodkov 4 milijarde, 7 milijonov in 135.480 dolarjev; troškov pa
3	milijarde, 694 milijonov in 478.020 dolarjev. Za leto 1924 pa znaša proračun: 3 milijarde 894 milijonov in 677.712 dolarjev dohodkov, 3 mili-jaide 565 milijonov 38.088 dolarjev pa stroškov. — Če vemo, da je 1 tisoč dolarjev približno 85 tisoč dinarjev, potem si teh ogromnih številk v naši valuti niti misliti ne moremo.
Ženska za guvernerja. V državi Tcxa* je pravo gnezdo skrivne nasilne družbe Ku-Klux-Klan, ki šiloma preganja vero, zlasti katoliško, in se ne ustraši nobenega grozodejstva, da dosega svoje zlobne namene.
V	Texas-u je njihova moč tolika, da ni bilo mogoče dobiti moža, ki bi hotel previeti kandidaturo za guvernerja. Oglasila pa se je pogumna žena Miriam Ferguson in javila, da kandidira za guvernerja. Protikandidata so ji postavili Ku-Klux-Klana člani izmed svoje srede, sodnika Robertsona. Toda pogumna žena je zmagala z večino nad 100.000 glasov. Ta bo prva žena, ki bo za guvernerja v Zedinjenih državah.
Linčanje (nagla ljudska sodba: če zalotijo zamorca pri kakem velikem hudodelstvu, ga na mestu pobijejo ali obesijo) v Ameriki pojema. Letos je bilo prvih 6 mesecev linčanih samo 6 črncev. Lani v istem času jih jc bilo 5e 15. Leta 19?.2 skupno 33,
1921 pa 36. Zavod Tuskegee, kjer je najuglednejša šola za črnce, zbira od leta 1885 podatke o linčanju. Ta prinaša sledeče številke: Najmanj linčanih je bilo i 1917, samo 38. Od leta 1887 do leta 1903 se je gibalo število linčanih med 100 do 200. Leta 1892 je doseglo število celo 255. Od leta 1910 pa je padlo število pod 100.
V	Washingtonu so predlagali »Dyer«-zakon, po katerem naj bi bili Imčarji kaznovani. Predlog pa je propadel in še danes nihče ne pozove linčarjev na odgovor. Ker so zamorci povsod v manjšini, se sami tega ne morejo ubraniti, linčarjev pa policija ne more, noče ali ne upa spravljati pred sodbo.
Rev. J. S.
V dolini Hraslnice: Jakoba Jankoviču, delavcu, je vzelo štiri otroke. Tu je truplo sedemletnega Cirila. Vseh otrok še niso dobili.
S sipo in gramozom zasuto polje pri Polhovem Gradcu,
Polarni narodi.
Po A. Byhanu V. Šarabon.
Rastlinska hrana pa ima v gospodarstvu in gospodinjstvu tam gori le majhno vlogo in zato se ne bomo čudili, če nimajo za njeno nabavo posebnih priprav. Naberejo, kar nudi letni čas, in uporabijo to kot prijeten prigrizek k pretežno mesni hfani. Itelmi so izkoriščali prav radi shrambe miši, ki so nanosile vanje zlasti čebulo. Potrkali so na zemljo in kjer je bil glas votel, tam so kopali. Odjemanje čebule so smatrali kot zamonjevalno kupčijo. Mišim so položili za odškodnino v shrambe stare cunje, cedrove orehe, zlomljene šivanke itd. Da bi se varovali mišjega maščevanja, so jim pustili še tretjino čebule in so imenovali vse predmete te kupčije s tujimi imeni, ker so mislili, da miši razumejo itelmščino.
Revščina polarnih pokrajin prisili prebivalca, da izrabijo vse, kar imajo, do zadnjega. Od severnega jelena ne ostane ne kaplje krvi. Isto velja o lulnju, dali mora vse, kar ima, za hrano, obleko, kurjavo itd.
Podnebje zahteva poleg tople obleke tudi izdatno hrano, ki se pretvarja v toploto. Hrana mora biti zelo mastna, kaili mast je toplota; sirovo maslo, ribja in druga mast igrajo veliko vlogo Najbolj pripravno je, če uživamo hrano kar sirovo. Tako jedo Tunguzi sirov mozeg, Čukči tudi meso, slanino in izprana, oziroma iztisnjena čreva. Samojedi mislijo, da je greh, če glave severnega jelena ne pojedo sirove; za sladčico imajo ušesa, ki so še polna tople krvi, tople možgane, jetra, vime, mast iz hrbta in črev. Tudi Aleuti so jedli več stvari sirovih. Ribe pa povsod radi jedo sirove. Poseben okus imajo Čukči: naberejo muhe severnih jelenov in n]ih ličinke, ki jih iztisnejo iz jelenove kože, naložijo jih na kupe in jih tlačijo v usta.
Hrano si pa znajo tudi bolje pripraviti! Včasih jo zdrgnejo, stolčejo," pretvorijo, razkrojijo; jedo vzhajano in pečeno. Ostjaki in Jakuti stolčejo posušene libe v možnarjih, Itelmi in Jakuti si napravijo moko in kašo iz drevesne skorje. Zmešajo rastlinske, oziroma sulic snovi z mastnimi, hoteč tako napraviti hrano tečnejšo in užit-nejšo. Itelmi zmešajo brezovo in vrbovo skorjo s kaviarom, Jakuti borovo in meccsnovo skorjo s sladkim in kislini mlekom ali pa z mastjo, Tunguzi jagode z mlekom ali sirovim maslom itd. Laponci si napravijo močnik iz moke in krvi, Itelmi pa zmes iz korenin in jagod z mastjo tulnjev, ki-
tov in rib. Tako mešajo tudi drugi narodi. Sladčica Ostjakov je želodec veverice, napolnjen s cedrovimi orehi; Čukčem, Eskimom, Tunguzom in Kor-jekom pa najbolj tekne želodec severnega jelena. Eskimi in Čukči zavežejo neočiščen jelenov želodec in ga použijejo takega kot je; Tunguzi so pa bolj sladkosnedi, zmešajo vsebino želodca z jagodami in si napravijo iz te zmesi kolač. Jakuti pa delajo cmoke iz stolčene ščuke, čebule, timijana in popra. Okus rib »zboljšajo«, da jih zagrebejo za malo časa v zemljo, kjer začnejo gniti. V Alaski čutimo vonj lososovih jam na kilometre daleč. Es-kimo se pa rad spravi na gnilo tul-njevo glavo.
Najvažnejši način, kako napraviti jed okusno, je pa, da jo s e g r e j e m o , bodisi da jo pražimo ali pečemo ali pa kuhamo. Tudi polarni narodi se poslužujejo ognja. Čukči in Aleuti držijo meso nad svetiljko in ga pražijo oziroma dimijo. Tunguzi so že bolj napredni, meso vrtijo na ražnju nad ognjem. Aleuti denejo meso med dva kamna, izvotljena kot skleda, ju zlepijo z ilovico in segrejejo; meso jedo ohlajeno. Ostjaki in Jeniseji si napravijo nizke hlebe iz moke in vode in jih pritrdijo na lopatasti deski poševno nad ognjem; tako pečejo kruh. Šamojedi in Laponci pečejo nizke krulie iz meke in drevesne skorje v pepelu na ognjišču. V Sibiriji pečejo celo testenice ali paštete. Navadne paštete Jakutov so narejene iz različnih stolčenih rib in čebule; druga pašteta je iz kaviara in čebule, zopet druga iz stolčenih ribjih iker in jagod.
Najnavadnejšega načina kuhanja so se posluževali Itelmi, ki so pokla-dali vroče kamne v posodo z vodo. Danes kuhajo povsod v loncih ali kotlih. Mesno juho uživajo vsi polarni narodi prav radi; živinorejci jo kuhajo iz jelenovega mesa, ribiči iz ribjega, Čukči in Eskimi pa iz tulnievega in mroževega mesa. Da je juha bolj okusna, pridenejo razne začimbe. Eskimi in Čukči si napravijo krvavo juho iz krvi, masti in mesnih koščkov. Kostna juha Čukčev obstoji iz celih in zdrobljenih kosti ter tulnievega mesa in slanine, jakutski burduk je pa juha iz ržene moke ali iz jelkove skorje, pomešane z ribjo mastjo. Juho jedo z žlicami ali pa jo pijejo iz čaš. Čukči tudi s sesalno koščeno cevko, ki io poznajo tudi v Južni Ameriki in Vzhodni Afriki. Kot začimbe pa uporabljajo razna zelišča, korenine, jagode, ribe, mast, kaviar, morsko redkev, kislico, česen, mlade vrbove šibe, kapus, alge itd. Splošno razširjene so tudi gosto juhe z vkuhanimi rastlinami, moko itd.
Preden so ti naši novi znanci mogli misliti na praženje, pečenje in kuhanje, so morali vedeti, kako se napravi ogenj. Polarni narodi so poznali pred vžigalicami dva načina. Vrtili so paličico v luknji mehkega lesa tako dolgo, da se je vžgal in vnel netivo, ležeče poleg luknje. Aleuti so pa dobili ogenj tako, da so tolkli kamen ob kamen; izvrstno netivo jim je dajalo žveplo v tamošnjih gorah. Nasuli so ga na suho travo in listje, iskre so ga užgale. Rusi so vpeljali nekaj podobnega: jeklo, kresilni kamen in gobo. Čukči si napravljajo tako pripravo sedaj sami.
Gorivno snov daje večidel les, na Grenlandiji tudi šota in ne v mali meri ribja ir. morskih sesavcev mast,
Ovira v gospodarstvu in pogubna za prospeh polarnih rodov je njih brezskrbnost in nezmernost. Deloma je to utemeljeno v komunizmu; vsak član družbe se smatra za upravičenega do vsega, plena ne sme nihče zahtevati izključno zase, vse je od vseh. Dokler ima le eden še kaj, ti brezskrbneži kar ne marajo na delo, le s težavo jih pregovoriš, da gredo na lov; skrbeča varčnost, skrb za zalogo, za bodočnost jim je tuja. — Polarni človek je predvsem človek trenutka in uživanja.
Zato ni čuda, da večkrat razsaja lakota ,'zlasti če nastane kuga med severnimi jeleni ali pa če ribe in tulnji iz kateregakoli vzroka izostanejo. Pri osrednjih Eskimih nastopi pomanjkanje hrane sploh redno pomladi, ko se začno snežene koče topiti in je lov na tulnje zaradi nestalnega ledu še nemogoč. Poleti nabrane zaloge so pojedli pri raznih svečanostih, zato je dobro ob tem času tudi meso divjih živali (medveda itd.), ki ga sicer nimajo radi. Da, lotijo se tudi psov in nazadnje celo otrok!
Vendar posvečajo polarniki tudi konserviranju hrane posebno pažnjo. Pomagata jim pri tem hud mraz in suh zrak. Meso in ribe dajo na zrak, da zmrznejo; poleti jih pa sušijo. Itelmi n. pr. posušijo ribja jajca na zraku ali pa nad ognjem, zavita v listje. Čukči konservirajo na isti način jelenovo in tulnjevo meso, Tunguzi podolgovate kose jelenovega mesa, ribe pa vsi polarniki. Ostjaki denejo posušene in nekoliko pečene ribe v posode iz brezove skorje, v jelenove želodce in v ribjo kožo; Samojedi zašijejo posušene gosi v kožo lososa. Sibirci naberejo poleti smrekovo in brezovo skorjo itd- in jo posušijo, Čukči in Eskimi spravijo suhe jagode, korenine, zelišča, mladike vrb i. dr. v vrečah iz tulnjeve kože.
Zelo razširjena je navada prekajevanja in kuhanja klobas. Korjeki n. pr. si napravijo klobase iz jelenove krvi, masti in odpadkov, natlačijo jih v jelenov želodec in jih prekadijo. Čukči imajo prekajene tulnjeve krvave klobase in jelenove želodce. Laponci kuhane klobase iz jelenovega želodca, napolnjene s krvjo in jagodami. Neka vista tunguških klobas je iz čiste krvi v jelenovih črevih, druga vrsta ima pa še sesekan drob zraven. Nekatere od imenovanih jedi ne služijo toliko kot hrana, radi jih imajo le zaradi užitka, tako cedrove orehe, jelenove muhe itd. Iz istega namena si »posladkajo« mesne jedi s česnom, kislico in drugimi takimi začimbami. Kakor mi. Poleg tega uporabljajo marsikaj, kar sploh nima nobene redilne snovi ali pa le malo in jim je le za dražil n o in opojno sredstvo. Tobak in žganje sta prišla na svojem zmagoslavnem pohodu seveda tudi na sever in sta postala kmalu neobhodno potrebna. Ne uživajo ju pa toliko za razdražbo živcev, ampak da se kolikormogoče hitro opijanijo. Ruska vlada je prodajo žganja sicer prepovedala, tudi ga zaradi revščine ne morejo preveč kupiti, pridejo pa le do njega. Da je bolj močno, vsujejo Samo-jedi nosljaški tobak vanj. Po zgledu Rusov si napravijo Itelmi žganje iz zmečkanega sadja in rastlin, Tunguzi iz mleka. Bolj nedolžna je pijača Itel-mov in Tunguzov, ki si jo naredijo pomladi iz brezovega soka. Tudi najljubša pijača Jakutov, kimis, iz kobiljega mleka, je le malo alkoholna in veliko je morajo popiti, preden pridejo do zaželenega cilja pijanosti. Pozimi pijejo namesto kimisa ali kumisa unadan, narejen iz vode, mleka in stepenega sirovega masla. Jakut se menda opijani tudi, ako poje ali popije velikanske množine sirovega masla.
T o b a k si privoščijo na tri načine, kakor pri nas. Nosljajo ali itfuhajo ga Samojedi, Ostjaki, Jakuti, Itelmi, Aleuti in del zahodnih Eskimov. Sibirci imajo tobačnice iz brezove skorje, Alaskanci ga pa spravljajo v lesenih zabojčkih, vloženih z mroževo zobovino ali pa izrezljanih v podobi tulnja ali mroža; v nos ga pa ne tlačijo s prsti kakor pri nas, ampak ga dovajajo z žlico, narejeno iz kosti ptičje peroti. Biti ga mora malo več, ker imajo široke nosnice. Ostjaki zmešajo nosljalni tobak radi s pepelom brezove gobe in če je nos poln, zamašijo nosnice z vrbovim ličjem.
Jakuti, Ostjaki i. dr. si napravijo tobak sami, zdrgnejo si ga v možnarjih iz kitovih vreten. Stolčen tobak si natlačijo Samojedi in Korjeki tudi v usta, Čukči pa žvečijo močni ruski ali ameriški tobak mornarjev, pridenejo pa zraven malo sladkorja.
Sibirci kadijo najrajši močni čer-keski tobak mahorko, a ne čist, temveč zmešan, zato da hitro omami. Jakuti, Jukagiri, Korjeki in Čukči zme-
šajo tobak napol z lesenimi nitkami ali vlakni, Korjeki tudi s pepelom. Če tobaka ni več, izdrgnejo ali iztržejo skorjo iz pipe, zrežejo leseno ustno cevko in kadijo to dvoje. Kadijo seveda tudi ženske. Če žene Samojedov nimajo tobaka, si pomagajo z žaganjem in jelenovo dlako, Čukči v sili tudi s prekajenim usnjem. Ostjaki si napolnijo pri kajenju usta z vodo, kakor Turki	(Dalje prihodnjič.)
Polhov Gradec; Razdejanje v Petačevem grabnu. Anionu Golcu je vzelo ves rodovitni svet.
Polhov Gradec: Kjer je prod, sta bili žaga in elektrarna.
VRTNAR.
Vrtna ograja.
Vrt mora biti ograjen, sicer sploh ni vrt po našem pojmovanju. Šele primerna ograja ga določno označuje, ker daje dotičnemu zemljišču značilno zunanje ' lice. Ograja okrog vrta ima praktičen, pa tudi estetičen pomen. Pred vsem mora biti obrambno sredstvo proti vsakovrstnim ljubiteljem vrtnih sadežev. Braniti mora pristop nepovabljenim gostom iz živalstva, mnogokrat tudi iz »človeštva«. Visoke in goste ograje (meje) na pravem mestu dajejo tudi zavetje nežnim vrtnim rastlinam, ker zapirajo ali vsaj blažijo mrzle vetrove. In ako uporabljamo vrt tudi za razvedrilo in zabavo, nas loči ograja od zunanjega sveta, da se lahko poljubno kretamo, da smo oblečeni kakor nam najbolj prija itd.
Velikega pomena pa je vrtna ograja tudi v estetičnem (lepotnem) oziru. Potrebna je prav tako kakor sliki okvir. Lepa ograja zelo ugodno vpliva na zunanji vtisk vrta samega in njegovo okolice.
Vrtne ogiaje so iz jako različnega gradiva. Težko je najti gradivo, ki bi popolnoma ustrezalo vsem zahtevam in ki bi bilo tudi dovolj trpežno in ne. predrago. Ako daje ograja razmeroma zadostno varnost, utegne pa biti brez pomena kot zavetje in morebiti tudi v estetičnem oziru ne učinkuje kakor bi bilo želeti. Ako pa gledamo zgolj na lepoto, utegne trpeti varnost m trpežnost. Pri izbiri gradiva je treba tudi upoštevati obsežnost vrta, njegovo lego in glavni namen. V prejšnjih časih so bile najbolj v čislih ograje iz živega materiala — žive meje in iz kamna. V novejši dobi, ko se upošteva zgolj praktična plat, pa delajo ograje iz vsakovrstnega mrtvega gradiva (lesa, železa, be-
tona). Novejši vrtnarski strokovnjaki se pa zopet ogrevajo za žive meje in tudi za kombinirane ograje, s katerimi dosežemo veliko varnost in obenem ustrežemo estetičnim zahtevam.
Za majhne domače vrtove, ki so zgolj zelenjadni vrtovi, ustreza na vse strani preprosta lesena ograja iz žaganih r e in c 1 j n o v ali iz okroglih, zgoraj priostrenih kolcev. Ako so take ograje iz hrastovine ali meces-novine in jih primerno oskrbujemo (pleskamo), so tudi jako trpežne. Dovolj visoke in lepo izdelane so tudi varne, razmeroma lepe in ne predrage.
Dandanes najbolj običajna je ograja iz žičnem rež e. Stavijo take ograje na razne načine, kakor kdo baš premore. Najsolidnejša mrežasta ograja stoji na betonastem podzidku in je pritrjena na železnih stebričih, ki so včvrščeni v zemlji v betonastih podstavkih. Mrežasta ograja je praktična, ker je precej varna, zaVzema malo prostora in ne dela nikake sence. Zato pa ue' nudi tudi nikakega zavetja.
Trpežna je le tedaj, ako je žica močno pocinkana, ali pa ako jo redno in skrbno pleskamo z oljnato barvo. Lepa pa taka ograja ni, ker je premalo očitna. Lesene in mrežaste ograje pleskajmo s svetlimi barvami (bela, siva ali rumenkasta barva je primerna).
Najnovejša in najlepša ograja za večje vrtove je brez dvoma živa meja, zlasti če je lepo vzgojena in pravilno oskrbovana. Učinek take ograie je jako prijeten in slikovit. Z živimi mejami opasani vrtovi dajejo pokrajini posebno prikupljiv značaj. Živa meja je tudi praktična, ker zapira pogled na vrt in daje, zlasti če je primerno visoka, ugodno zavetje. Ima pa seveda tudi svoje hibe. Varna ni posebno, če ni iz bodečega trnja. V njej rade nastanejo
vrzeli, ki jih je težko lepo zamašiti. Na 'živo mejo je treba čakati več let, preden zraste, potem pa jo je treba vedno gojiti, sicer zdivja in v nobenem oziru ne ustreza svojemu namenu. Živa meja dela tudi neugodno senco, zavzema precej prostora, izmozgava zemljo in daje zavetje raznim vrtnim škodljivcem. Kljub temu pa je in ostane lepa živa meja kras vsakega večjega vrta.
Varnost žive meje povečamo, ako vrt najprei ogradimo s ceneno bodečo žico ali celo z žično mrežo in ob tej ograji vzgojimo živo mejo tako, da preraste in skrije v sebi prvotno ograjo iz žice ali mreže. Taka kombinirana ograja je potem skoro nepro-dirna, pa tudi laže čakamo nanjo, ker imamo začasno ograjo iz žice ali mreže. Zoper druge hibe (senca, prostor, izrabljanje zemlje, skrivališče za škodljivce itd.), pa ni pomoči. Zato pa je živa meja samo za večje vrtove, kjer omenjenih nedostakov ni treba jemati v poštev.
Gabrove žive meje so najbolj običajne. Lepo vzgojene in na ozko strižene so res lepe. Živa meja iz gloga (beli trn) je bolj varna, ker je sila bodeča. Zelo lepo živo mejo da kostenika (liguster), toda je bolj za okras vrta nego za varnost. Gojiti bi jo bilo treba torej le v zvezi z bo dečo žico ali mrežo. Manj znana je živa meja iz japonske kutine in iz rdečelistnega češmina. Kutina ima razen lepega listja tudi krasen ognjenordeč cvet. Češmin je pa še posebno lep, vrhu tega pa bodeč.
Ponekod sadijo tudi smrekove žive mej«. Sicer potrebuje taka meja največ prostora in je najmanj varna, zato je pa lepa, zlasti ker je tudi pozimi zelena. Uporabna je torej le za velike prostore in v zvezi z bodečo žico (ne z mrežo).
Nobena trajna živa meja ne zraste v dveh ali treh letih. Čakati je treba 5—10 let, preden je gotova. Sicer pa ni pravzaprav nikoli gotova, ker jo moramo redno oskrbovati in gojili tudi še potem, ko je dovolj visoka. Že tedaj, ko živo mejo zasajamo, moramo zemljo dobro pripraviti, pognojiti in po potrebi izboljšati, mlade sadike posaditi v pravi razdalji in zvezi. Navadno jih sadimo v eni vrsti po 10 do 20 cm vsaksebi. Kjer ni treba šte-diti s prostorom, sadimo v dveh vrstah v trikotni zvezi. Zlasti smrekove meje moramo saditi vedno v d\>eh vrstah. Sadike od listnatih rastlin (gaber, glog, kostenika itd.) moramo pri saditvi tako skrajšati, da gledajo iz zemlje 10—15 cm dolgi čepki. Le na ta način dosežemo, da se meja zgosti tudi pri tleh. Najvažnejše opravilo pri vzgoji žive meje pa je obrezovanje. Dokler živo mejo vzgajamo, jo je treba vsako pomlad na kratko pristriči tudi z vrha. Na višino se sme pustiti na leto kvečjemu 15 do 20 cm podaljška. Kdor bi hotel meter visoko živo mejo vzgojti kar v dveh ali treh letih, bi vzgojil redko, pre-sledkasto ir. pri tleh golo mejo.
1-20—1-50 m visoke žive meje so najbolj običajne. Gojimo pa lahko tudi višje, posebno ondi, kjer jih hočemo izrabiti tudi za zavetje. Ko je meja dovolj visoka, jo vsako leto prirežemo v isti višini. Meje strižemo dvakrat na leto: prvič spomladi, marca meseca, drugič ,pa julija ali avgusta. Že takoj iz mlada moramo gledati na to, da ostane meja primerno ozka. Odrasla meja naj bi pri tleh ne bila širša nego 30—40 cm. Proti vrhu pa naj se potem enakomerno zožuje tako, da je na vrhu široka komaj 10 do 15 cm. Taka oblika je prvič lepa, diugič pa trpežna, ker je naravna. Živa meja, ki je obrezana navpično ali pa celo tako, da je spodaj ožja nego na vihu, bo pri tleh kmalu gola in presledkasta.
Žive meje je treba tudi snažiti in gnojiti. Trebiti moramo iz njih plevel /lasti v mladosti, dokler ga same ne morejo zadušiti. Zatirati moramo posebno srobot in tuje grmovje, ki se prikrade vanje. Tu in tam je potrebno, da živo mejo pognojimo s kompostom ali predelanim gnojem.
M. H.
MATI.
Vpliv glasov na otroka.
Otrokov sluh se razvija jako hitro. Dojenček spozna kmalu materin glas in razločuje ljudi prej po glasu kakor po licu. Njegov sluh je tako občutljiv,
da se prestraši, ako govori kdo poleg njega osorno; ako ga nagovoriš s hrapavim glasom, se kremži in joče; ob kričanju, hudem ropotu otrok celo ogluši. Koliko otrok je dobilo v zibeli naglušnost, začetek gluhosti na stare dni.
Mladi, mehki možgani so silno dovzetni za vpliv glasov; neprijetni jih razdražijo tako, da pride otrok ob spanje, da dobi božjastne napade, krčevito zvijanje. Sladki in rahli glasovi pa uspavajo, pomirijo in naravnost pozdravijo male občutljivčke. Indijanka položi otroka poleg kapljajoče vode: enakomerno in skrivnostno kapljanje vpliva na možgane kakor makov napoj. Tako tudi pesem uspavanka. Prva pesem je, ki jo spozna in vzljubi otrok. Ko se je privadi, ne zaspi brez nje. Še v težkih urah življenja se spominja mož pesmi, ki je uspavala žalostnega otroka, spominja se tolažečega glasu materinega. Bil je kralj, ki ga je spremljala stara dojilja po vseh njegovih potih; kadar ni mogel zaspati, potrt od nezgod dneva, mu je zapela pesem uspavanko kot nekoč otroku.
Kakor uspavanka, tako se vtisnejo tudi drugi napevi in njih besede globoko v otrokov sluh. Mogoče je čutil že vsakdo presenečenje, ko je zaslišal napev, ki se mu je zdel tako znan, in vendar ni vedel, kje in kdaj bi ga bil slišal. Morda ga je slišal v zibeli, morda celo v materinem telesu. Ljubko pojasnjuje ta spomin Lermontov: »Ko nosi angel mlado dušo na svet, ji poje pesem iz raja. Njegov napev spominja dušo vse dni na raj in mu vzbuja hrepenenje po večnem uomu, iz katerega smo izšli in v katerega se vračamo.«
Tako dovzetna je torej otrokova duša za peto besedo, za glasbo, v kateri se mu razodeva beseda. Zato moramo vedno paziti, kaj pojemo pred mlado, nedolžno dušo, treba jo je varovati pred kvantarskimi poskočnicami, treba jo je varovati strastnih besed, ki se vtisnejo v dušo in tlijo v spominu. Včasih se čudijo starši: »Le kje je pobral otrok to?« Ah, kje? Na kmetih govorijo vse vprek pred otroki — kako nemarno govorjenje imajo ponekod hlapci in dekle, dninarji in drugi! — V mestih mamica otroka lepo napravi in ga izroči pestunji. »Ne v cerkev,« naroča, »tam je slab zrak, otrok bi obolel.« Po parkih in vogalih se pa shajajo vojaki ali drugi fantje s pestunjo in mala dušica sliši mnogo, kar ji ostane v spominu. V kino, v operete, k vrtiljaku prihajajo že najmlajši otroci in vtisnejo se jim v spomin opolzlosti in sirovosti.
Kdo misli na to, da bi varoval male dušice? »Otrok ne razume,« se glasi izgovor.
Kako je škoda, da izginja iz naših domov pobožna pesem, da ne živimo več s cerkvijo kakor naše matere, ki so, spremljaje cerkveno leto z življenjem, pevale vsakemu prazniku svojo staro pesem. Pesem je odmev duše. »Klafarska« in »grda« je bila našim starim, če je bila le količkaj zaljubljena, zdaj pa ne slišiš skoraj druge. Kakor jih je bilo poprej nekam sram zapeti »zaljubljeno«, tako jih je sedaj sram zapeti »sveto«. Otrok s svojo mehko dušo pa je kakor zrcalo svoje okolice, ki si zapomni — saj je, žal, že od narave tako — rajši grdo kakor lepo besedo.
Sveta pesem, domoljubna pesem, ljubka narodna blažijo otrokovo dušo. Pojte jih, matere in starejše sestre, pojte jih otrokom, pojte o deklici, ki je pestovala Jezuščka, ki je majhen, pa je svet, pojte o žalostni Mariji, ki gre preko gora. pojte o pastirčkih in angelcih, o danic.i, o solnčku, ki gre črez hribce, o preljubem domu, pojte o vsem svetem in lepem, vodite otroke zgodaj v cerkev! Neizbrisno se vtisne mali dušici v spomin svetel oltar, glas orgel in pevcev. In sveta pesem bo blažila otroka, spremljevalka mu bo na vseh potih in spominjal se bo o praznikih in drugih prilikah ob njej svoje zlate mladosti — vezala ga bo na dom, na mater in njene nauke in ga varovala ter ohranila na pravi poti, tolažila ga bo v nesreči in bodrila še v smrtni uri.	A.	R.
KUHARICA.
Sekanica (haše) iz divjačine.
■ Zreži m sesekljaj 1 kg ostankov od srne ali zajca, n. pr. dušena rebra, vrat ali kaj enakega. Sesekljano stresi v kozo, v kateri si razgrela 6 dkg masti in eno žlico drobno zrezane čebule, dobro premešaj in prilij par žlic juhe. Ko prevre, prideni litra kisle smetane, sol, 1 dkg zrezanih koper in velik ščep popra, Ko vse par minut vre, daj s posajenim jajcem na mizo.
V	smetani pečen ohrovt.
Srednje veliko ohrovtovo glavo zreži na štiri ali šest delov ter jih skuhaj v slani vodi, kuhane odcedi in stresi v dobro pomazano kozo in po ohrovtu polij kisle smetane, da je ohrovt skoro pokrit. Postavi ohrovt v pečico, da se nekoliko zapeče. S lem ohrovtom lahko obložiš razsoljen (pacan) jezik, ali pa ga daj po juhi z dušenim rižem na mizo.
Koštrunovo meso v majaronovi polivki s krompirjem.
Razreži 1/2 kg koštrunovega mesa od pleč na majhne kosce. Deni v kozo eno žlico masti, in ko se segreje, pridem pol drobno zrezane čebule, eno žlico moke; ko se moka zarumeni, prideni strok zrezanega česna, ščep kumne in popra ter veliko vejico majarona, prilij gorke vode, prideni meso, in ko se že pol ure duši, prideni na kosce zrezan olupljen krompir, osoli in kuhaj do mehkega.
Sušenje breskev.
Za sušenji: namenjene breskve morajo biti popolnoma zrele in ne premehke. Nu štedilnični sušilnici se vlagajo breskve na zgornjo leso in jih polagoma spuščamo navzdol v večjo toploto. Da se breskve enakomerno posuše, je treba lese večkrat pre-mekniti. Parkrat naj se breskve med sušenjem ohlade na zraku. Sušenje Iraja pri breskvah 15 ur. Iz sušilnice vzeto sadje je treba, preden se spravi, sušiti in hladiti na zračnem prostoru. Posušeno sadje se hrani v vrečah na zračnem in suhem prostoru.
Kostanjeva torta.
Mešaj pol ure 14 dkg sladkorja s šestimi rumenjaki, nato prideni 20 dkg pretlačenega kostanja, 6 dkg krušnih drobtin, nekoliko drobno zrezane limonove lupine, sneg 6 beljakov in eno kavno žlico moke. Ko vse to narahlo zmešaš, stresi v tortni obod in peci v srednje vroči pečici pol ure. Ohlajena torta se ploskoma prereže in po siedi nadeva z marelično marmelado Tudi od zunaj jo pomaži z marmelado in potresi z zmletimi orehi.
Grozdov štrukelj.
Napravi vlečeno testo iz */4 kg moke (*/2 litra), drobnega jajca ali beljaka, pol žlice masti, nekoliko soli in osminko litra mlačne vode. Testo dobro pogneti in ga pokrij z gorko skledo, da se nekoliko spočije. Potem ga razvaljaj in namaži z raztopljenim sirovim maslom ali finim oljem; nato ga razvleci in pomaži s sledečim nadevom: mešaj 5 dkg sirovega masla, 2 rumenjaka,- 2 žlici sladkorja, par žlic smetane in sneg dveh beljakov. Nato potresi polovico testa z opranimi vinskimi jagodami in prav malo cimeta. Testo ob kraju obreži ter ga zvijaj od strani, kjer so potresene jagode. Položi ga na pomazano pločevino (pleli), pomaži ga s sirovim maslom ali smetano in ga peci v srednje vroči pečici. Pečenega zreži in potresi s sladkorjem.
Omaka iz vinskih jagod.
Razgrej za eno žlico masti ali masla, prideni žiičico sladkorja. Ko sladkor prav malo zarumeni, prideni polno žlico moke, in ko moka bledo zarumeni, pridaj še par žlic krušnih drobtin; prilij ’/4 litra gorkega vina, 1/4 litra vode in sladkorja po okusu, kakih 5 dkg. Ko že nekaj časa vre, prideni
2	pesti opranih grozdnih jagod; ko par minut vre, daj polivko v skledi na mizo.	M.	R.
UMNA GOSPODINJA.
O živilih.
Piše A. R.
Tvarine, ki jih uživamo, da se ohranimo pri življenju in moči, imenujemo živila. Dobivamo jih iz rastlinskega in živalskega sveta; kemiki nam obetajo, da jih bomo dobivali tudi iz zraka, ki ga pa že tako nekako štejemo med živila kakor vodo, dasi ob teh dveh ni mogoče živeti, a brez njih tudi ne.
Poleg živil poznamo tudi poživila: pijače ali jedi, ki poživljajo sicer moč, ki jo ima telo, ne dajo pa sama od sebe moči.
Način pridelovanja in uživanja živil in njih vrsta se izpreminja s časom, s človeško izobrazbo in radi naravnih in gospodarskih razmer. Drugačen je na severu kakor na jugu, drugačen v tropičmn kiajih, kjer razkroji vročina meso v par urah, drugačen v ledenih pokrajinah, kjer se ohrani cela leta.
Važnost živil.
Živila so odločujoč činitelj ne samo v življenju posameznega, nego tudi v življenju narodov in držav. Poglejmo vojne starih in novih časov: prehrana je bila gibalo in odločujoči činitelj. Ko je pririianjkalo prvotnim narodom paše ali lova, so prodrli v sosedne dežele, zasužnjili, pobili ali pregnali domače prebivalstvo in se polastili njegovega ozemlja in pridelkov. Za razširjenje gospodarskega območja so se borili divji narodi s kijem in sulico, današnje države s topovi in plinom. Vodijo se tudi nekrvave vojne s carino, ki otežuje uvoz ali izvoz iz ene države v drugo, kar povzroča večkrat krvave spopade.
Tudi nazori o potrebi tega ali onega živila so lahko gospodarsko politične nravi. Ko se je bila dvignila v Nemčiji živinoreja, so prepričavali Nemce z učenimi spisi, da je meso najbolj potrebna hrana tako za duševnega kakor za ročneija delavca. Toliko in toliko gramov mesa da mora dobiti na dan, sicer da opeša narod, da zaostane v
svetovni lekmi. Vsak in vsi naj uživajo meso, kuhano, pečeno, podelano v klobase.
V zadnjih letih pred vojno je pa začelo mesrjo vprašanje delati težave vladi. Poraba mesa je narastla, ker je narastlo prebivalstvo in so zrastla tovarniška mesta. Delavec, obrtnik, uradnik so začeli tožiti, da narašča cena mesu. zahtevali so večje plače, nastajali so štrajki.
Ob teh prilikah so začeli znanstveniki dokazovati, da imajo močnate in sočivnate iedi prav tako redilno vrednost kakor meso in da so zlasti za ročnega dclavca bolj primerne, ker nasitijo za dlje časa in so cenejše.
Opozarjali so, kako se ni ne moka ne zelenjava kaj pomembno podražila, dočim je poskočilo meso v par letih za polovico prejšnje cene ne samo v Nemčiji, nego po vsej srednji Evropi, kar je povzročilo tudi v Franciji in v Belgiji nemire. Vsa dokazovanja o prednosti brezmesne hrane so izzvenela v klic: »Vrnite se k preprostemu življenju svojih očetov! Bili so krepki grenadirji in kmetje, dočakali so ob preprosti hrani visoko starost!«
V spisu »Ceneno in dobro« izvaja dr. Theilhaber (Monakovo), da ne more razširiti Nemčija živinoreje tako, da bi zadostila potrebi svojega prebivalstva po mesu; kajti če odloči več polja za živinsko pičo, bi bila prisiljena uvažati več žita, kar bi podražilo kruh in povzročilo nove nemire; ako Iji pa olajšala uvoz živine iz sosednih dežela, bi dosegla samo trenutno znižanje cen doma, ker bi se v inozemstvu dvignile cene radi izvoza in ker narašča tudi drugod prebivalstvo in poraba mesa.
Nemci so tigovali pred vojno zelo veliko s kavo. Uvažali so jo iz lastnih kolonij in z drugih otokov. Pri njih je nastal rek, da se meri kultura naroda po množini kave, ki pride na posameznega. Ko pa je zaprla vojna kolonije in morje, so pisali o škodljivosti kave in priporočali različna nadomestila!
Tako izpremene razmere časa način življenja. Pri nas so sejali pred železnico več žita; ječmenova, ajdova, prosena in ovsena kaša je bila s kruhom vred priljubljena jed. Paroplovba in železnica sta zbližali posamezne dele sveta ir. dežele, nova pšenica je izpodbila ceno domači, posestniki so se oprijemali živinoreje. Med vojno, ko so bile yi;prte meje, je pa zopet kazalo sejati več pšenice.
Tudi lanu in konoplje so bile nekoč naše njive polne, zdaj prevladuje krompir, poskuša se s peso, domače
kuše je izpodrinil prekomorski riž; tapioka, sago in podobni izdelki so nam bolj znani kakor nekdaj priljubljena terhonja (močnata jed), sladkor je pregnal med.
Drugi čas; drugačno delo, drugačna hrana in diugačeir okus! Kolovrat se je umaknil šivalnemu stroju, hitro kuhana kava ali čaj sta pregnala zamudne žgance celo iz kmečkih hiš. Kjer je otepal ded zadovoljno ovsen močnik, ^se kremži vnuk ob koščku mesa, gospodični iz pisarne ne ustrežejo ne Joma ne v gostilni, lačna je, pa jesti ne more, ako ni jed okusna in lepo pi ipravljena. Draginja pa sili gospodinjo, da izkorišča svoj ras še drugače, ne da bi se mudila ves dan s kuho.
Živimo v času napredka, kemičnih izdelkov in tovarniških obratov, živimo pa uidi v času nepoštenja, po-naiejanja živil in drugih potrebščin. Mestna kakor kmečka gospodinja mora paziti pri kupovanju, da ne prinese domov miša namesto tiča in loja namesto masla, pesek in sol namesto sladkorja, krompirjeve ali pa fižolove moke namesto pšenične itd. Mnogokrat plačamo drago svojo neizkušenost. Zato ie treba, da vemo nekoliko, iz česa sestoji živilo, kako je ponarejeno živilo, na kaj naj pazimo pri kupovanju, kako vpliva živilo na telo, kako se spravi in kaj se napravi
•	iz njega.
Vrste živil.
Živila delimo v mesna, močnata, ze-lenjadna in sočivnata. Za glavna živila štejemo mleko, kruh in meso; zasilna živila so rastline in živali, ki so sicer užitne, niso pa več v navadi ali pa se nam zde »nečiste«, kakor gadov koren, kukavičje in druge korenine, več vrst polžev in gob, pasje in mačje meso, sova, vrana in podobno, kar pa uživajo v drugih krajih.
Po zasilnih živilih segajo ljudje, kadar bije iiuda ura lakote. Ob obleganju in stradanju, na visokem morju pozabi človek vse ozire in gnus, loti se miši in podgane, celo človeškega mesa. Lačen človek žveči usnje, drevesni lub, uživa prst, grize sam sebe.
Vojna »živila«.
Med vojno smo doživeli, da so nam dajali v živež vse mogoče stvari: pisali so o redilnosti slame in žaganja. Zdaj so dokazovali, da lahko nado-inestuje meso moko, sadje in maščobo, zdaj so vrgli med ljudi spoznanje, ki je bilo revščini itak že znano, da se kuha lahko tudi brez zabele; zdaj je bil sladkor glavno ži-
vilo, nadomestek za kruh in mast, in zdaj zopet je zrastla slava sladkornim nadomestkom, šli so nazaj po navodila iz davnih dni in pravili, kako se naredi sladkor iz koreninic, ko-icnja in sadja, moka iz divjega kostanja je povzročila mnogo oDolenj. Postrgali so vse kašče, prali in smeu so šie v mlin, kosti, kamni, pesek, malta, vse se je mleio in je poslalo »redilna moka« poleg starega trhlega, moljavega fižola in bog ve še cesa! iJokiali so vso mrhovino, vrane in krokarji so bili poslaščice; grofice so pisale kuhinjske knjige »Brez masti!«, »lirez mesa!«, »Brez sladkorja!«, »tSrez moke!«... »Dokazale« so tako, da je večina živil prav za prav nepotrebna! Kaj vse so deli v različne konserve, redilne praške, nadomestke, cikorije, moke, da ne govorimo o klobasah in
o	masti, o kruhu in o mleku! Gnile ribe, mrhovine, pokvarjen krompir, stare vreče in čevlje — vse so predelali v hrano. »Šele po vojni boste zvedeli, kaj ste jedli,« je rekel neki trgovec. Vemo. Slabotni otroci, nagla smrt, zgodnja starost, želodčne bolezni, zastrupljenja so posledica. Želodec se ne da prevariti.
Želodec in živila.
Če ga naložimo s hrano, ki nima v sebi redilnih snovr ali jih ima preveč ene vrste. Lomo imeli občutek, kakor da nam leži kamen v njem.
Že pradavni narodi so vedeli, da ima želodec svojo mero in svoj čas. Delavci, ki so gradili piramide v Egiptu, so dobivali ob določenih urah določeno množino živeža. Vedeli so tudi, da si pridobiva želodec, kar mu je potreba, lahko iz najbolj preproste hrane in da si ne izbere iz obilice razkošnih jedil nič drugega kakor to, kar more prekuhati in prebaviti.
(Dalje prihodnjič.)
KOSMETIKA.
Lea Fatur.
Potreba umivanja in kopanja.
(Konec.)
Potreba vsakdanjega umivanja je za ženske še večja kakor za moške. Zensko telo je po svoji naravi tako ustvarjeno, da služi materinstvu. Ženska, ki hoče biti zdrava bodisi kot dekle bodisi kot žena ali starka, se mora umivati vsak dan po vsem telesu. Ni se treba bati vode neke dni
—	še bolj potreba je je.
Grški kipat ni zaman upodobil Venere, kako se umiva; povedati je hotel
ženskam, da je umivanje prva petreba za lepoto. O snagi žena v nekih ozirih se slišijo tožbe na jugu in na severu države. Prav ta snaga ali ne -snaga je kriva mnogih ženskih bolezni. Kdor se boji mrzle vode, naj pa vzame tople, posebno primerna za ženskt kopeli je gomilična' ali melisna iz-kuha. Jako potrebna kopanja in umivanja je blagoslovljena žena in otroč-nica, kadar vstane iz postelje. Žalostno je res, da smo tako revni na posodah, ki bi jih morala imeti vsaka hiša. Vsako stanovanje ali vsaj vsaka hiša bi morala imeti kopalnico in vsaka vas svoje kopališče, kakor na Ruskem. Nemci so bili znani kot narod pijancev. Kadar se hoče Nemec izkazati, da »Trinkgeld« (denar za pijačo). Mi smo se mogoče naučili od Nemcev pijančevanja, »lepa« beseda »tringelt« je vsaj jako domača pri nas. Rus pa ne dobiva za pijačo, ampak »na banju« — za kopel! Kopel je Rusu ljubša od pijače.
Sicer se ne more reči, da se ne koplje Slovenec rad; poleti so vse kopalnice in kopališča in morje in potoki in reke pri nas žive od onih, ki si iščejo hladila in krepila v vodi. Zdraviliška kopališča so tudi polna. Na kmetih skočijo radi kosci od dela
v	vodo, da nadaljujejo osveženi svojo pot. Posebno otroci so več v vodi kakor na suhem. Toda večina ljudi pri nas vendarle ne gre nikdar v vodo. So vasi ob morju, iz katerih ne gre nikdo starejših mož in žen v valove. Menijo, da to ni za starejše. In gospodinje nimajo nikdar časa. Od daleč prihajajo tujci v morsko kopel, domačinu ni mar zanjo. Pa tudi doma nimajo navade, da bi se umivali po životu.
»Umivam naj se zvečer? Trudna sem, da padem kakor snop. Otroke naj umivam? Obolijo in umrjejo tudi oni, ki se kopljejo.«
Res da obolijo tudi oni, ali njih bolezen ni nikdar tako huda in nevarna in ozdravijo hitreje kakor tisti, ki se ne umivajo po životu. Žene, ki se ne ustrašijo malega truda umivanja, osta-nejb dolgo sveže in gibčne. Koliko manj rotnih (flesnih) nog, krčnih žil in drugih nadlog bi bilo med starejšimi ženskami, ko bi se bolj lotile vode, če ne mrzle, pa vsaj tople.
Mlin, ki pomladi, je kopanje; debela oterača je najboljše barvilo. Vsak dan izločuje koža, vsak dan je treba v mlin, da se ne zamaše predušnice; voda oživi živčevje, krepi kite, naredi jasno glavo. Voda je vir zdravia, mlin lepote.
Mladika 1924.
30
K** PISANO FOL?EVfcM
Macedonija.
IJiše prof. Fr. Grafenauer v Štipu.
Ped turškim jarmom.
Napačno bi bilo misliti, da so Srbi tedaj neradi prišli pod turško oblast. Nezadovoljnost z dolgotrajnimi boji med plemiči, splošna utrujenost in nemarnost so bile vzrok, da je večina srbskih prebivalcev mirno dočakala Turke. Samo plemiči s spremstvom so bežali pred turškimi krdeli v Raško in odtod na Grško, Hrvaško, kjer so bili od ogrskih vladarjev sprejeti v državno službo.
V	šestnajstem in sedemnajstem stoletju so papeži skušali s pomočjo krščanskih držav pregnati Turke iz Evrope, toda vsi napori so bili brez uspeha.
Leta 1529 so Turki prvič oblegali Dunaj Avstrija se je morala odslej v presledkih 260 let bojevati s polmescem.
Turška moč je šele po drugem obleganju Dunaja 1683 začela upadati, in to radi razkošja in nemarnosti uradništva in vojske.
Tlačeno krščansko ljudstvo je moralo radi nasilja bežati spomladi v hribe, odkoder je nadlegovalo Turke, in šele v pozni jeseni se je vračalo v svoje domove. Iz teh časov je pregovor: Jurjev danek hajduški sestanek, Mitrov danck hajduški razstanek. Oni, ki niso šli v hajduke, so bežali čez mejo v Avstrijo, kjer so stopili v vojaško službo. Avstrija je namreč radi roparskih lurških vpadov na Hrvaško in Slovenijo morala urediti vojaško mejo (1578) od Senja do Varaždina in zato so ji srbski begunci dobro došli.
V	zapuščenih dolinah in ravninah Južne Srbije in Maccdonije so se naselili Turki iz Male Azije.
Janičarji — polurčeni kristjani, najboljši turški vojaki in zagrizeni so-
vi	ažniki kristjanov — so prišli tedaj
že do najvišiih časti v Turčiji. Janičar je bii veliki vezir Mehmed Sokolovič, ki je leta 1557 za svojega brata pravoslavnega meniha Makarija Sokolo-viča obnovil srbski patriarhat. Prvič yo bili vsi Srbi pravoslavne vere od Budimpešte do Soluna pod srbskim patriarhom. Patriarhi, škofi in duhovniki so obiskovali svoje vernike po vseh krajih turškega cesarstva. Tako je torej tudi v Srbiji duhovnik tisti, ki je bodril, tolažil narod in mu govoril, da bodo prišli boljši, svetlejši dnevi.
V drugi polovici sedemnajstega stoletja je bila odkrita velika zarota v zapadni Bolgariji ter v vzhodni Macedoniji, katero sta organizirala katoliški škof Teodat Bogdanov in njegov naslednik Peter Parčevič. Zarotniki so bili hudo kaznovani in so izgubili še tiste pravice, ki so jih do tedaj imeli.
Leto 1683 je bilo za. Turke usodno; pretrpeli so pred Dunajem od Poljakov in Avstrijcev hud poraz. Po treh letih so Avstrijci že prekoračili Savo in - Donavo ter prodrli v prihodnjih letih do Kačanika, Velesa in Štipa.
V Bolgariji je prišlo tedaj do nove vstaje, katero sta vodila Jurij Pen-čevič in Bogdan Marinov. Upor je bil kmalu zlomljen.
Avstrijcem je priskočil na pomoč v Srbiji Jurij Brankovič Lažni, plemič srbski. Ker pa je hotel z avstrijsko pomočjo obnoviti srbsko državo, so ga Avstrijci prijeli in poslali v Heb na Češko v zapor.
Trenutni uspehi, ki jih je dosegla Avstrija južno od Save in Donave, so omamili tudi patriarha Arsenija Čar-nojeviča, ki je začel Avstrijce podpirati. Ogroženi od Francoske, so morali zapustiti zopet zemlje južno od Save in Donave. Da ne bi padel Turkom v pest, je moral z njimi tudi srbski patriarh Arsenije. Z njim se je iz-
selilo 100.000 ljudi, ki so se naselili v južni Ogrski. V krajih pa, ki so jih Srbi zapustili, so se naselili poturčeni Albanci, ki še danes prebivajo v teh krajih v nemalem številu (Metohija-Kosovo).
V	začetku turške vladavine so Turki pustili Srbom svojo upravo in uradnike. Po uporih v šestnajstem in sedemnajstem stoletju so pa postali kristjani na Balkanu popolnoma brezpravni.
Južna Srbija in Macedonija sta pripadli rumelijskemu begler begu, ki je imel svoj sedež v Sofiji. Begler beg-luk je bil razdeljen na 13 sanžakov. Veleposestva so bila v rokah spahija in begov. Vsak moški kristjan je moral od 14. leta naprej plačevati davek — »harač«. Povrh tega so morali kristjani plačevati davek agam, kadijem in pašam ter vsakemu Turku obdelovati zemljo, če je to zahteval. Obleka žav-rov je morala biti preprosta in brez nakita iz domačega prta in ni smela biti rdeče ali zelene barve. Vse zvonove na cerkvah so pobrali, nove cerkve se niso smele zidati.
Leta 1766 so Turki v sporazumu z grško duhovščino ukinili srbski patriarhat.
Po vaseh in mestih so pobirali najlepše fante in dekleta in’ jih pošiljali v Carigrad in Malo Azijo. Fante so uvr-ščtvali pod imenom janičarji v vojsko. To je bila elita turške vojske. Janičarji so bili, kar smo že omenili, največji sovražniki naših ljudi. Iz teh časov se je ohranil še pregovor: Po-turica je gorji nego Turčin.
Kadar je kristjan srečal Turka, je moral stopiti s konja; skoz turške vasi, če se je sploh upal, je moral zmeraj peš. Sodniki (kadije) so bili pristranski in so zmeraj hudo kaznovali kristjane, pa naj so bili krivi ali nedolžni. Kazni so bile: zabijanje žebljev za nohte, natikanje na kole i. dr.
(Dalje prihodnjič.)
A
77°?
Cn- /*^<rv/ ir»*« “ >*»--»
o' j .	y
£. . ci^v	'l^i'JLj-	v/	**_&JLj	ou^^fC/	<rf0^Vv'1	—
‘ ^A^Cati/«
o A' •
»N o v o m a š n i k , bo d’ pozdravljen!« Kolikrat se je z brezniškega kora doli zapela ta srce razveseljujoča pozdravica. Mladeniško gibčen ic stopal namreč od velikih vrat gori proti altarju Žalostne matere božje novomašnik iz te župnije. In koliko jih je bilo! Ko so Lenčkov škof* iz Vrbe postali stolni prošt v Ljubljani, poslalo jim je 21 živečih duhovnikov - Brezničanov pozdravno pismo kot svojemu slavnemu rojaku. Enoindvajset živih duhovnikov, kako-šno število za župnijo, ki je štela takrat le nekaj nad 1500 duš. Kakor je bil preračunil posestnik Jurij Frtin — ki nam je teh 21 imen skup spravil — ni imela tisto dobo nobena župnija na Kranjskem primeroma na število pebivalcev toliko živih duhovnikov kakor skromna brezniška župnija.
»Zlatomašnik, bo d' pozdravljen!« se je pa zglasilo danes doli od brezniških orgelj, ko je z umerjenejim korakom stopal po cerkvi gori do altarja Žalostne matere božje zlatomašnik iz te župnije. V 103ch letih, kar stoji ta cerkev in kar ve zgodovina, lva zlata maša na altarju Žalostite matere božje. Ta prvi zlatomašnik v brezniški cerkvi je veleča-sliti gospod kanonik dr. Ivan Svetina, rojen Veliki petek, 18. aprilja 1851 v Žirovnici. V mašnika posvečen 21. julija 1874 v Ljubljani — je 2. avgusta v ljubljanski škofijski cerkvi sv. Nikolaja zapel novo mašo.
Pred 50timi leti lnim dnevom sem mu govoril novomašno propoved v ljubljanskem Šenklavžu. — Na njegov poziv sem mu namenjen danes tu na Breznici, v njegovi krstni cerkvi, reči nekatere besede. Želel bi vam, dragi poslušalci, mlajšega grla. Zato vas prosim, da me v prizanesljivosti poslušate.
Orišem vam z božjo pomočjo:
lvii: kaj je duhovnik v dušnem pastirstvu,
2S'e: kaj je duhovnik v šoli kot učitelj in
3i‘{: kaj je duhovnik sploh kot izobraževalec svojega ljudstva.
*	Ivan Zlalousti Pogačar.
Prvič: Duhovnik dušni pastir.
Počitka privoščim možaku, ki se je od zore do mraka trudil s svojim stanovskim delom. Počitka ženi, ki si ni dala, ne v kuhinji ne pri živini, ne na polju miru. Počitka dušnemu pastirju, ki je bil v cerkveni službi, v knjigah, v duhovskih stvareh zaposlen ves dan.
Podal se je tudi on na zaželeni pokoj. Ura je morda blizu polnoči. Kar na vratih potrka: »Vstanite; obhajilo!«
— Ne trenutek ne odlaša. Dvigne se. Naj se zunaj vliva še taka ploha; naj bo noč še tako temna; naj pritiska najhuja zimska zmrzlina; naj bo leden vsak korak. Morda potu ves razgret po sv. olje hiti; iz tabernakelja vzame v beli hostiji skritega Boga. Za cerkovnikovo lučico pospešuje korak. Morda morata — niso vse župnije na Kranjskem enake — morda uro gori v hrib; morda tudi dalje. — Kako prosi po poti zakramentalnega Boga, ki mu počiva na p,s'h, naj bi ne zamudil ležko obolelega sobrata, sosestre in da bi ju mogel pokrepčati na najvaž-neji vseh naših potov — na poti iz živenja v smrt.
A še hujše se duhovniku lahko pri-neti. Zunaj je zapadel sneg. Ničesa hudeča sluteč župnik ob luči sedi pri mizi. Kar stopi v sobo mož in govori: Sosed v gori je smrtno zbolel. Po obhajilo sem prišel. A to Vam pa povem, gospod župnik, jaz sem prišel doli, a Vi ne pridete gori. Ob teh besedah se pred v malo vzraslim župnikom visoko zravna, da mu je strmela postava gori proti stropu. Goro je tako zasnežilo, da Vam bo segalo do pasu. Nadaljujoč in še in večkrat ponavlja besede: Jaz sem prišel doli, a Vi ne pridete gori. — Vprašam vas — kam se hoče duhovnik ob takem poročilu dejati? Svojega poklica vneti duhovnik, ki mu je to največja vseh skrbi, da nobenega sebi izročenih ne izgubi. — To je zgodba, ki jo je pričo mene pripovedoval Lenčkovemu škofu Anton Urbas, župnik iz Dobovca, litijske dekanije, koja je ena najtežjih; če ne najteža dekanija v škofiji. Umrl je pozneje kol ljubljanski stolni kanonik.
— Ko so sc vrnili škof Pogačar z bir-
movanja po idrijskih hribih, rekli so meni: »Te dni sem se svoje duhovnike spoštovati učil.« Besede, kaj ne, časteče škofa in časteče duhovščino?
— Pripominjam vam le, da ni tako ledek duhovnik, ki si je pridobil ob težkem obhajilu kal bolezni — postala mu je grob.
Po svoji novi maši je bil naš gospod zlatomašnik eno leto mestni ka-peian v Idriji. Na to štiri in pol leta učeč se na graških visokih šolah posvetnih naukov računstva in naravo-pisja. Od teh študij je bil poklican kot potrjen vojak za vojnega kurata v vojaško bolnico v Banjaluki v Bosno Avstro-Ogrska je namreč zasedla Bosno in Hercegovino. Tako je vkre-nil — da so gospodje v dušnih pastir-stvih ostali v službi — vojaški škof Gruscha, pozneje na Dunaju škof. Po tej štirimesečni službi ga je nadomestil z Mihaelom Napotnikom, tudi vojakom in slušateljem višjih šol, ki je pred nekaterimi meseci zamrl kot mariborski škof. — Ob gospoda zlatomašnika bivanju v Banjaluki so nekokrat jeli napadati avstrijsko posadko tega mesta Turki. Krog bolnice So bili razpršeni. Avstrijski, s 4 topovi na pomoč prišli poročnik je jel streljati na Turke. Ne vedoč za bolnico je dvakrat zadel njeno streho. Bolnica in v njej naš gospod zlatomašnik je bila torej med dvema ognjema. Turki so morali odjedati. A, da so vdrli v bolnico, bi danes moida ne bilo zlate maše na Breznici.
Duhovnik v župnijski službi je torej večkrat prav pravi junak. Ognjeni krst duhovskega junaštva pa je prejel naš gospod zlalomašnik v banjaluški vojaški bolnici.
In duhovnikovo plačilo za tako njegovo delovanje? To mu obljublja sv. evangelista Mateja beseda: »Prav, dobri in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, postavim te nad veliko.
— Pojdi v veselje svojega gospoda.« (Matej, 25)
Drugič: Duhovnik v šoli.
Krščanska mati začne kakor hitro mogoče uiiti otroka najnavadnejših molitvic in sv. križa.
Ko je dosegel gotovo starost, gre v šolo. Koliko je na tem, da prihodnjega kmečkega gospodarja, prihodnjo kmečko gospodinjo duhovnik izobrazi tu v temeljih krščanske vere. To je osnovna šoia na deželi in v drugo morda ne pride.
Kjer pa stariši žele, da bi se otrok več naučil in ima tudi glavo po tem, tam ga pošljejo z dežele v mesto, da se na srednjih šolah pripravi do tega ali druzega višega poklica. In na teh srednjih šolah; na latinskih šolah je deloval naš gospod zlatomašnik 32 let. Koliko stotin jih je tu poučeval iz vseh delov naše dežele. Danes se ga hvaležno spominjajo: duhovniki so, profesorji, pravdniki, doktorji zdravilstva, inženerji, viši vojaki in če se je podal kedo v še kak drug odličnejši poklic.
Zlatomašnik prof. dr. Ivan Svetina.
Njegovi učenci so, ki so se dvignili na najviša mesta v državi in deželi.
Po poukih na graški visoki šoli so ga poslali Lenčkov škof za prefekta v ljubljansko Alojzijevišče, kjer je svoje uke završil z doktorstvom iz modro-slovja. — Alojzijevišče je hiša, ki jo je ustanovil rojeni Idrijčan k. š. Wolf iz tega namena, da bi se učenci latinskih šol v njej učili in izrejevali za prihodnje duhovnike v domači deželi. Kupil je {.taro hišo na Poljanskem predmestji! v Ljubljani, ki jo je mladi bogoslov-.ki profesor dr. Ivan Pogačar z njegovim denarjem prezidaval in bil 12 let pivi njen vodja. Tu je deloval kot prefekt 13 let in 3 mesece ob enem, ko je bil katehet in profesor na I. ljubljanski gimnaziji — pač najlepši oddelek svojega živenja. Naši kranjski učenci imajo bistre glave za
jezike in sc jih nekateri mnogo nauče. Skoraj redoma jih manj veseli računstvo, ki je pa v šoli važen predmet. Posebno poučen v tej tvarini jih je dan za dnem vežbal v njem in trditi si upam — da niti ene škofovske hiše ni bilo v Avstriji, kjer bi se bil kak učitelj z računstvom v vstavu tako vneto in s tako ljubeznijo ukvarjal, kot naš zlatomašnik. Prav mnogokrat 2 večerni uri. In to po svojem trudapolnem dnevnem delovanju.
Čez noč smo dobili v naši novi upapolni državi, v Jugoslaviji, tudi visoke, in sicer slovenske visoke šole. Ni več treba naši mladini v druga mesta, v Zagreb, Gradec, na Dunaj ali v Prago — na ljubljanskih visokih šolah se izuče lahko za doktorje sv. pisma, profesorje, doktorje modroslovja in pravic in prejmejo takoj tu dober del pouka za doktorje-zdrav-nike. Tu na ljubljanskih visokih šolah uči danes 5 njegovih alojzijeviških gojen-cev-duhovnikov. Štirje so kanoniki na škofijski cerkvi sv. Nikolaja. V Ljubljani je pet mestnih župnij in dva njegova gojenca sta župnika v ljubljanskem mestu; eden nju danes tu navzoči vaš rojak Fran S. Finžgar; 9 jih je profesorjev v latinskih šolah; štirje teh devetih sicer stanujejo v Šent Vidu nad Ljubljano, a škofijski »Letopis« jih ima pisane za Ljub-ljančanje; 2 sta kateheta v mestnih šolah v Ljubljani, 3 so v drugih službah v mestu; ae den teh boleha. Trije so
—	tu samostanski duhovniki.
Do mala neverjetno število sedemindvajsetih (ne 28, ker kanonik in prolesor obenem je štet za enega) njegovih alojzijeviških gojencev -duhovnikov biva torej in deluje danes v glavnem mestu Slovenije, v Ljubljani. In kakošne veljave so ti 27‘eri duhovniki iz Alojzijevišča? Kolikor človeška sodba v hiši živega Boga sme odločevati — od prvega do zadnjega taki, da bi se z njihovo duhovsko vrednostjo smela ponašati vsaka škofija. In kako so poučeni? Konec latinskih šol z VIIIm0 se dovršujc s težkim zrelostnim izpitom, z maturo. In ta izpit je dokončalo teh 27ih — 20 z odliko. Država zahteva le prvi red in ne odlike. Torej se je 20 gospoda zlatomašnika gojencev v latinskih šolah več naučilo, kakor je bilo treba.
Vprašajte, če imate učenca doma, kaj se to pravi, latinske šole dokončati z odliko. Ne zamerimo mu, če nese učenec z nekim ponosom tako pričalo s šole domu. Smel bi stari mož, ki sedi ob poti, s klopice vstati in mu reči besede: Le tako naprej, mladenič, iz tebe utegne še kaj postati. In dvigniti bi se smela ženica, tu sedeča, in govoriti: Če Bog hoče, prideš še daleč. Tudi naš gospod zlatomašnik je stopal s takim pričalom pred 54 letj z gim-
Biseromašnik monsignor Tomo Zupan.
nazijc domu v Alojzijevišče — in prišel je daleč.	•
ln plačilo gospoda zlatomašnika za tak njegov trud? Danielova knjiga v sv. pismu ga ima zabeleženega v besedah: »Kateri pa so bili učeni, ti se bodo svetih kot nebesna svetloba in kateri jih veliko poučujejo v pravici
—	kakor zvezde na vse večne čase.« (Dan. 12. 3.) — Kot zvezda torej naš gospod zlatomašnik, na večne čase!
Tretjič: Duhovnik kot izobraževatelj svojega ljudstva.
Začetek Žirovniške cerkvice sv. Mar tina sega v sivo starost. Pred nekaterimi leti ie gospod zlatomašnik v tej vaški cerkvici opazil, da so pod be-Icžem slike. — Nekaj tega bcleža se je namreč slučajno bilo odluščilo. On z župnikom Tomom Potočnikom sta
to vmrlemu radoljiškemu vmetniku Ivanu Vurniku IIžemu naznanila. Ta je te slike odkril in njihovi starosti so učeni prisodili 500 do 600 let. Poslikan je z njimi prvi del cerkvice, njen prezbiterij; menda nekdaj stara kapelica Briksenskih škofov, ki so posebno v Bledu imeli svoja posestva, čemur priča grad na skali in nemško ime vasice Sebenje. Tostran Save pa spominjata naiiie priprošnika koroško-belske žtipe, sveta Ingenuin in Al-buin, in prav ta žirovniška kapelica z bivšo malo pristavo. Nastropna slika je poslednja sodba. Ob stenah so apostoli. Pri vsakem je napisan en člen apostolske vere v latinskem jeziku. Za altarjem so naslikani še nekateri svetniki in svetnice, ki so je v tistem času posebno častili. Vsakedo biva rad v dostojnem stanovanju. Če je pa to stanovanje živega Boga, mora biti toliko dostojneje. Zato je gospod zlatomašnik tudi vso to cerkev obnovil.
Ko govorim o tem gospod zlato-mašnikovein cerkvenem naporovanju, opozarjam vas nekaterih starih in tudi novejih spomenikov, ki je shranjuje Breznica. Sv. Krištof na zunanjem zidu vrbenjske cerkve je to in poleg njega nič manj znamenita stara slika Matere božje, — Križev pot kranjskega slikarja Leopolda Leyerja na Rodinah, ki je dragocena posest te cerkve. In, kako staro pripovedovanje ve, i.: rok istega slikarja podoba Križanega na bližnji Hon-ovi hiši. — Tu omenjam 5 v brezniške hiše novejši čas vzidanih spominjskih plošč, ki ne predstavljajo svetnikov, ampak spominjajo imenitnih osebnosti te župnije, danes pač nebeških bivalcev. Ena teh peterih plošč je stare gospod ?iatomašmkove tete, pesniku Prešernu matere. Posebno glede na brezniške matere te petere plošče omenjam — kažejo naj je svojim otrokom, govoreč: Glej, če je ta in ta dvignil se ali dvignila se do take imenitnosti, zakaj da bi ga ne mogel posnemati ti- saj je to Brezničan, kakor si ti. — In. lrer sem pri tem, navajam staro nazidno sličico Gromove hiše v Smokuču: na groblji leži vmrli mož, po starem oblečen. Starodavni posestnik te hiše je. Počivat se je namreč podal na domačo grobljo pod hišo. Tam so ga mrtvega dobili. Tudi v tem je verni čut naših prednikov, ki so v taki podobi hoteli učiti: Spominjajte sf- ga, ko hodite mimo po poti. — Vmetnosten je rodinjski nagrobni spomenik, postavljen nedosežni materi in ostalim rodbinskim udom Novakove hiše v Smokuču. — Najlepšim spomenikom te vrste sc
mora prištevati spomenik najimenitnejšemu duhovniku te župnije, ljubljanskemu knezškofu Ivanu Zlato-ustu Pogačarju iz Lenčkove hiše v Vrbi. Pred 12timi leti smo ga tu v kapelico sv. Avguština vzidali. — V zidu na brezniškem pokopališču je plošča* v spominj prvemu in ob enem zadnjemu rodinjskemu župniku in prvemu brezniškemu župniku Fran Sa-leziju Kristijanu, zidatelju te brezniške cerkve. Silno nadarjeni duhovnik in morda prvi pridigar tiste dobe v deželi je bil klican kot tak v Ljubljano. A ni ga, sinu ljubljanskega zdravnika, strpelo v Ljubljani. Ne-vtegoma se je povrnil na svoje ljubljene Rodine. — Poleg Kristijanove je tu plošča njegovemu zvestemu tovarišu Josipu Pogačarju iz Grada.
V	najožjem prijateljstvu zvezan z župnikom Kristijanom se je moral kmalu podati v pokoj. Vmrlemu duhovniku je bila vsojena taka dušna bolezen, da je tiho mašo bral po eno ali po poldrugo uro. Le, če so mu dekleta kaj svetih med mašo zapele, je prej končal. Na grobeh desetletja ležečima ploščema je zima in hudo vremenje nenavadno lepe latinske napise domala vgonobilo. Po dolgem potrujevanju je temu vešči leški župnik Fran Avsec oba napisa konc.čno pogodil. Prihodnjemu brezniškemu župniku bi svetoval, naj obe plošči v?ida n. pr. v notranji cer-kveni zid ob velikih vratih. — Kakor ima to pri sv. Joštu načelnik takratnih duhovnikov na gori Simon Va-čavnik, ki jc po dvakratnem potovanju v Rim to cerkev preskrbel s sv. stornjicami.
Vam Brezničanom priporočam te cerkvene in vse te vašo čast vteme-ljuioče spomenike. Čuvajte je!
Preden končam — dve zgodbi, ki sta pa kakor grenki kaplji v kupo ve-selia današnjega dne.
To je stara brezniška cerkvica sv. Nikolaja, ki je stala tik gori za
*	Napi* slove: Salesio — et genle et mente -— Christiano — interno visu aqui-Isc — oratori exquisilo — pastori fido — in'qu<">rum patienti— Rpcfori nrimo pare-ciae Rodine ab anno MDCCT XXXIII suae t ITI. F^bruani annortim T.XXTV — greX mLcCtVs obLatls MalorlbVs Carlor fVVrat. — Po slovensko: Saleziju — po rodu in duhu — Kristjanu — notranie bistrovidnemu kot orlu — govorniku odličnemu — pastirju zvestemu — z grešniki nolrpežliivemu. — Voditelju sprva župnije Rodine od leta 1783 do svoje smrti (18301. Čeda ljubljena — dasi so mu nudili odličnega mesta — mu je bila dražja.
Kdo je ta krasen napis sestavil, ni mogoče točno ugotoviti. Morda je domneva nekaterih, ki (Ja prisoiaio brez-niškima rojakoma, tedaj visokošolcema, Prešernu in Čopu, verjetna.	Ur.
Breznico, ko se »Rebro« pričenja. Ni bilo več zidu; pač pa je debelejega kamenja ležalo raztresenega na njenem mestu, ko sem deček hodil s stalim očetom gori k bečelnjaku. Danes je morda poraščeno. Po vsej dozdev-nosti so jo naši predniki zoper nevarne vsade s peči doli pozidali svetniku, ki sr mu priporočamo ob vodenih nesrečah. Kedor gleda s Smo-kuških peči, z Gosijaka, z Žirovniških vrhov, natančno opazuje, kako se je v starodavnem času vse, kar imenujemo »Rebro« — s tega pogorja v dolino doli vsadilo. Saj se je na enak način s koroškega Dobrača doli pred stoletji posulo mnogo vasi; pred desetletji se je vsedal hrib Čika nad Koroško Belo in pred le malo leti je bil neki tak mal vdor nad Breznico. Ob zidanju te nove župne cerkve so, žal, sv. Miklavža podrli. — Drugi tak, žal, podrti spomenik prestarih časov je bivša cerkvica sv. Lovrenca nad Zabreznico. Od zgoraj in spodaj, na desno in levo sredi med skalami. To so bili žive vere napolnjeni naši predniki, ki so jo zidali. Gorke vere napolnjeni — a nisem se popolno izrazil: žareče, ognjene vere napolnjeni so morali biti. Ne ene podobno postavljene cerkvice nisem videl na vsem svetu, kar sem ga prehodil. In to v tej pokrajini, ki jo prištevajo najlepšim, kar jih je videti, in kjer se leto za letom bolj kupičijo obiskovalci. Milujem vas, Zabrezni-čani! V vasi Zabreznici so takrat pozidali znamenje in vanje postavili sv. Lovrenca iz altarja te gorske cerkvice. Ozira se od tu tik gori v svoje podrtine. Ne enkrat nisem šel mimo znamenja, da bi mi ob tej izgubi ne bilo krvavelo srce. Kako to, vprašal sem že otrok staro mater, in rekli so mi: Cerkvenec se je ustavljal hodit gori delapust zvonit. A koliko je cerkvic, kjer se delapust ne zvoni. Bolj kriv še je bil po stare matere povedbi mož iz srenje — a naj ga ne imenujem, ker družina še živi. Župnik te župnije, slavni Lovro Pintar, je tako želel obiskati to staro domovanje svojega krstnega priprošnjika. S težavo je dospel gori težki mož in solzo v očeh sva se ozirala v še stoječi za-altarni zid, ki je pričal o gotiški cer-kvični obliki. Pred leti sem v Vrbenj-skem polji' vprašal dekle, koliko je še tega cerkvenega zidu? Odvrnila je: do pasu. Če je danes kakih 19—21-letna med poslušalci, se bo tega spominjala. — To sta žalostna spominja vesele zgodbe: novozidane te naše brezniške župne cerkve. — Kot nekaka žrtev sta se ob njenem rojstvu stari cerkvici zapisali smrti, — Danes
bi bilo to nemogoče, ker bi gosposka za ohrano vmetnijskih spomenikov tega nikakor ne pripustila.
Tako je z našimi brezniškimi vmet-ninami Bogu v čast in slavnim osebnostim v spominj.
In naš gospod zlatomašnik: ki je v žirovniški cerkvici sv. Martina rešil starodavne vmetnostne spomenike morda za vselej — kaj ga je v to nagibalo? V Mozesovi Vli knjigi so mu bile pisan« besede, koje je veliki voditelj svojega ljudstva govoril Izraelcem v slovo. Glasile so se, ker mu ni bilo dano priti v deželo, kamor je lefa in leta svoje ljudstvo vodil iz Egipta: »Ko prideš čez Jordan v deželo, ki li jo je dal Gospod:.v deželo, ki se po njej cedi mleko in med — postavi ondi iz kamenov altar in Gospodu svojemu Bogu na njem daruj.« (Moz. 27.)
V	žirovniški starodavni cerkvici sv. Martina je gospod zlatomašnik vse potrebno pripravil in kakor v novo si je postavil tu oltar, ki na njem daruje.
Končano!
Velečastiti gospod kanonik zlato-mašnik! Zdravja Vam želim v svojem imenu in v imenu gospodov duhovnikov rojakov in nerojakov, ki so prišli slavit ta Vaš današnji 50 letni sveti dar, zdravja v imenu vse verne množice, nazoče to uro na Vaši sveti zlatomašni daritvi. Želim, da bi še veliko za mladino, učečo se na srednjih šolah, mogli spisati. Neizrečeno povikšuje veselje mladini, kar se jej razlaga v priprostih izrazih. In prav Vam je dano težko stvar učiti v lahki besedi. — Ko pa Vam — kakor nam vsem — Gospod živenja in smrti mejnik postavi zemskim dnem — želim, da se združimo mi vsi pred njegovim prestolom: tam, kjer mu ob strani biva priprošnjica te cerkve — Žalostna Mati božja; v nebesih vir našega veselja — večnega veselja. Amen.
Nove knjige.
Ivo Šorli: Zadnji val. Roman.
V	Ljubljani 1924. Založila »Tiskovna zadruga«. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani. Str. 213.
Ivo Šorli je znan pripovedovalec, tudi v Mohorjevi družbi je že nastopil. V pričujočem romanu, piše ga v obliki dnevnika, srečamo nad pet križev starega odvetnika dr. Košana, ki je bil za prevrata poverjenik in sc je potem umaknil iz vrvenja poklicnega dela in življenja v svojo vilo
—	kupil jo je še pravočasno I. 1914 v Rogaški Slatini —, kjer misli v miru in pokoju živeti. Pa zanese v Rogaško
Slatino stanovanjsko vprašanje gospo Mahničevo s tremi hčerkami, med katerimi postane Stana junakinja romana. Mahničeve pozna Košan iz Gorice; Mahnič je bil njegov sošolec in je moral po prevratu radi napetih narodnostnih razmer v Ljubljano, kjer je pa umrl. Košan, sam vdovec brez otrok, igra napram Stani nekakega očeta, a sčasoma vidi, da ga je dekle vzljubilo. Laska mu, a ko vse pretehta, le razsodi, da s tako ljubeznijo ne bo nič, in v odpovedi skuša pridobiti Stano za svojega prijatelja dr. Hrasta, ki je tudi Goričan, a Stana se odloči za veleposestnika Mordeja. To je v kratkem snov, ki ni nič posebnega, a toliko tehtnejša so premišljevanja in misli, s katerimi se pisatelj dotika in skuša rešiti razna življenjska in druga pereča sodobna vprašanja. Če povem, da govori tudi o »Radičevem vprašanju« in njegovi »človečanski republiki«, je pač dokaz, da ni prezrl pisatelj ne ene strani življenja, ki polje okoli nas. Tej in oni misli in rešitvi bi se dalo kaj ugovarjati, a na splošno moram priznati, da je delo vseskozi resno in zasluži, da ga vzameš v roke. Za preprostega bravca pa ni, ker kdor ga hoče s pridom brati, mora že nekoliko poznati našo in tujo književnost in prilike, na katere se večkrat sklicuje dr. Košan.
Kronist bi omenil, da je »Zadnji val« prvo slovensko delo, ki se odigrava v Jugoslaviji; tudi uradno uvedenega štetja se je noslužil Šorli; je to tudi prvenstvo, a s tem si ne bo stekel zaslug in dvomim, da bi mu kdo izmed naših leposlovcev sledil. Tradiciia je tradicija — pa četudi dopušča Breznik obojno štetje! j jr
Mladikarjevi odgovori.
Fr. R. Bral sem že dobre Vaše stvari, a s poslanimi pesmimi nisem zadovo-lien. Res ie, da Vam verzi po večini tradicionalno gladko tečejo, a res je tudi, da so motivi banalni in dikcija časopisno vsakdania. Nič sočnosti, nič ognja, nič vzleta! Vidi se, da niso vzrastle ir srčne potrebe. — »Edino hči« bi Vam mogoče natisnil »Čuk na pal'ci«, »Lešnike« kak mladinski list -- ostale tri pa ne sodiio nikamor!
Ljuboslav, Tolmin. Bil sem v Tolminu in če bi vedel, da ste tako v skrbeh za svoii dve »drami«, bi Vas potolažil z dobrim naukom med Štirimi očmi. Pa ste sami krivi. da Vas nisem. Liuboslava na u^iteliišču ni, drugega imena na ne poznam. Poslušajte tedai:' pridno se učite, a dram naenkrat ne pišite, dasi bi radi »po*
množili to stroko našega slovstva«. Bodo opravili to že drugi! Veste: kdor visoko lela, nizko pade ... Iz »dežele duhov« in »hajduškega sveta« Vam nujno svetujem v svet Breznikove slovnice in njegovega pravopisa in v lepo polje naših knjig — mogoče boste polagoma le uvideli, da so Vaše stvari še revni, revni jecljaji!
Milo Sav. Zadnje tri »Spavaš, sestrica?« »Ti si tu« in »V adventu so dnevi bolni...« so že dokaj boljše, vendar ne še take, da bi jih mogel priobčiti. Dobro bi bilo, ko bi se enkrat osebno pomenila o Vašem delu!
Bojanov. Bo, dasi »Balade« še ne priobčim.
Skt, M-i-r. Pisemski komentar ni moje sodbe o prvi pošiljatvi prav nič izpremenil. Med zadnjimi je »Sveta rosa« skoraj dobra. Počasi že pojde!
Naše slike.
V	tej številki »Mladike« prinašamo podobe, ki kažejo strahotno razdejanje, ki ga je napravila huda ura v noči od 8. na 9. avgusta 1924 ob strugah Gradaščice (v Polhovem Gradcu). Ločnice (od ICnapovž do Sore) in Hrast-nice (pri Škofji Loki). To noč se je utrgal oblak nad tem ozemljem; razlil je tako množino vode na zemljo, da je po vseh strugah, drčah in brežinah drla v hudournikih kot zbesnela. Vse je prišlo tako hitro, da je utonilo 19 oseb, ki jih je voda zajela večino v posteljah. Zbesnelo valovje je trgalo zemljo, cela polja so drčala z bregov, jezovi so pokali, drevje je s hruščem padalo izkoreninjeno v valovje, ki se je od tramov, vejevja in debel jezilo, dokler ni s svojo težo predrlo te jezove in z zbesnelo silo nato udarilo naprej ter razdejalo prav vse, kar je doseglo. Ljudstvo si to razdejanje tolmači takole: Hlad in teža vode je pritisnila s tako naglico na površje zemlje, da so si pod rušo in v notranjosti zemeljskih plasti nabrani plini iskali izhoda in so odrinili prst ter izbruhnili na dan, ob tem pa seveda vse izruvali in odprli hudourne studence na krajih, kjer jih nikoli ni bilo. (Morda ta ljudska razlaga obvelja tudi pri znanstvenikih?!) Vode so tekle tako na gosto pomešane z ilovico in prstjo, da so v potokih in rekah poginjajoče ribe dvigale glave nad površje, ko jim je blato zamašilo škrge in so se dušile brez zraka Ljudje so jih zajemali s koši in jerbasi. Škoda sega v težke milijone. Mnogo posestnikov se bo moralo izseliti, ker jim je voda odnesla z njiv vso rodno zemljo. — Nekaj slik prinese še 11. št. »Mladike«.
BMLE IN IISANKCSBa
Osa.
Sigbjorn Obstfelder. — Prevel R. F.
Prileten mož je sedel ob svoji pisalni mizi pij oknu. Osa je lezla po belem zagrinjalu, lezla je počasi od zgoraj navzdol.
Mož jo je ugledal — oso na belem zagrinjalu, lam stoji in čaka, a se ne gane. Odprl je okno, da bi zletela ven, kjer je njen svet.
Osa se m zgenila. Ko je priplezala doli, je plezala zopet navzgor, in ko je prilezla gori, je lezla znova navzdol, kot bi nekaj iskala. Bila pa je mirna, čudno mirna, čisto mirna.
Z oso je nekaj posebnega. Radi muhe se nihče ne gane z mesta, če bi tudi obsedela na sredi nosa. Velika,, nagnusna muha je lahko cele tedne na zastoru, še opazi je nihče ne. Toda radi ose — četudi leze počasi dalje in stoji na mestu — se zgane mož, celo sivolas, in preneha z delom ... In ies, mož pri pisalni mizi se je zgenil, spravil svojo mapo, črnilnik in pero.
Prihodnjega dne je bila osa še vedno na zastoru. Tedaj se je izvršila v moževi notranjosti izprememba v čuv-stvovanju. Navadil se je nanjo in se privadil misli, da ga ne bo piknila.
Sedel je k mizi, začel črtati in pisali, le tupatam je pogledal na svojo novo prijateljico, da vidi, kako ji pač gre.
Končno je postal zamišljen. Morda osi česa manjka? Počasneje, vedno počasneje je lezla — komaj vidno —. Ali je bolna?
Popoldne je bil zastor prazen. Osa sc je mučila na polici. Brez dvoma, bolna je.
Toda kaj leži tu spodaj ob strani Cantkove (.Svetovne zgodovine«? Mrtva osa — druga osa — mrtva. Pred dvema dnevoma že jo je videl, ne da bi ji posvetil pozornost ali o tem razmišljal.
Morda je obstajalo kako sorodstvo med živo in poginolo oso?
Prenehal je z delom. Osa se je bolj in bolj trudila, da bi prišla bliže k mrtvi tovarišici. Hotela je iti k njej,
o	tem ni bilo dvoma.
Sta li bila — on in ona?
Vstal je od mize in stopil do okna. Skoro, da se je dvignilo v njem neznano čuvstvo. Bila je osa, ena izmed tistih os, ki jih zasledujejo z največjim srdom, ena izmed tistih os, ki utegne preprečiti vsej družini opoldanski obed na vrtu, ko gospe z globoko izrezanimi oblekami ob slednji žlici juhe vzklikajo od strahu, ena tistih os, ki... da, ena tistih os je bila in kljub temu se je dvignilo v možu čudno, skoro toplo čuvstvo. Ali je sploh mogoče sočuvstvovati z oso? Če jc to mogoče, tedaj je bilo gotovo nekaj podobnega v njem, ko je merila osa s trudom korak dalje, izgubila moč in tiho obležala, in nato zopet šla za korak dalje.
Se je li borila s smrtjo?
Muha izpod stropa se je spustila nanjo in jo je hotela pobožati, a ni se zgenila. Vedno zopet je prihajala muha nanjo in uganjala na njenem hrbtu čarovniški ples, a osa se ni zmenila za to.
Minuto pozneje je obležala ob strani mrtve ose in se ni več genila
—	bila je mrtva.
V	sobi je vladala popolna tihota. Skoro praznično je bilo.
Osa je bila prišla v sobo bogve kako in zakaj? Pretipavala je povsod, kot bi česa iskala. Ničesar ni vedela, ničesar mislila, ničesar čutila — niti hrepenenja ni mogla čutiti, Kaj naj bi bil v stanu čutiti tak črv, posebno še osa? Hodila je le sem in tja, iskala je in iskala in našla pot tja, kjer je ležala ona druga, legla je zraven nje in preminula. To je bilo vse. Morda sta se pikali z želom vse življenje.
Sedaj sta ležali mirno za vselej. Druga poleg druge sta ležali s skrivljenim zadkom. Pogled nanje je bil skoro bolesten.
Sta li bila on in ona? Bog ve!
Poleg v sobi je ležala moževa žena.
Kaj le ima moj mož? si je mislila. Čutila je, da je nekaj drugačen kot navadno, morda radi tega, ker ni čula enakomernega praskanja peresa, morda je slišala, da je vstajal od mize. Morda je le v sebi čutila drugače?
Kaj ima mož? je premišljevala. Vedno trdneje je bila prepričana, da se je nekaj zgodilo. Opogumila se je in prilezla v sobo.
Tam je stal on — ob oknu — čisto tiho. Kaj je bilo? Solza?
Nalahno se je približala.
Preden se je zavedela, je začutila dve roki, ki sta se ovili krog nje — njegovi roki...
»Kaj ti je?« je vzkliknila v strahu.
Pokazal je na mrtvi osi.
Dve mrtvi osi!
Kaj takega se ni zgodilo, kar je pomnila ne — in dve mrtvi osi naj bi bili to povzročili!
Za smeh.
Prodajalka časopisov sedi pred pošto in vpije: »Slovenec ... Jutro ... Slovenski Narod ... Narodni Dnevnik ... Slovenec ...«
Mimo pride ljubljanski advokat.
Prodajalka: »Dobro jutro, gospod dohtar. Ali danes ne vzamete Jutra?«
Advokat: »Kaj hočete. Denarnico sem pozabil.«
Prodajalka: »Nič ne de. Boste plačali jutri.«
Advokat:	»Pa če bi danes
umrl!«
Prodajalka:	»Upam,	da ne.
Sicer pa ne bi bila velika škoda.«
Uganke.
Urednik: Peter Butkovič, Zgonik, p. Prosek, Italia.
!. Vraza,
(Ivanka Kralj, Ljubljana.)
Črk šest beseda ta ima (1.) in znači moško pokrivalo.
Odvzemi eno ji, moža ime dobiš šegavega,
(2.) ki daleč ga bo vse poznalo.
Če prvo pa razpoloviš, besedi novi dve dobiš:
(3.) bolezni kožne prva znak,
(4.) a drug« ljudstva bratskega
z močjo in slavo venčani prvak.
2.	Posetnica.
(Miklavič Oskar, Livek.)
Cilka Tavčer
Kaj je poklic te gospodične?
3.	Črkovna podobnica.
,	(Domen, Zgonik.)
ENi ja eNn RAa srGROcu m RAZ
4.	Š t e v i 1 n i c a.
(Ivana Kralj, Ljubljana.)
1 2 3 2 1 2-2*2
3	2 12 3
2-2*2 1 2 3 2	1
Vstavi namesto številk primerne črke, pa dobiš dve besedi: ime za tlako in ime rimskega r.asiadneža, ki se obe čitata t.nako naprej in nazaj, navzdol in navzgor.
5. Srce.
(Domen, Zgonik.)
Rešitev ugank
v 9. številki.
1. Besedna uganka. Kara, Van, kfc(s) — Karavanke.
2. Prekotnična uganka:
kava vi le eden r o i a slon kaša Hvar lipa
san 1 miza kosa mast voda Neta vino olje
Kdor maže, vozi laže.
6.	Izločevalnica. (Miklavič Oskar, Livek.)
Acn, avm, čne, ezr, iet, kij, Ha, nae, očs, par, rij, vle, žok.
Izloči iz teh skupin po eno črko in sestavi iz njih naslov uganke; te ti dajo red, po katerem zložiš narodni pregovor.
7.	Spomenik.
(Stiic Jože, Bloke.)
K 80 letnici rojstva znanega pesnika (15. X. 1844).
1.			a	a	a	/	
2.		a	a	a	a	a	
3.		a	a	a	a	a	
4.	a	b	b	b	c	č	č
5.		č	č	6	č	č	
6.	d d	e	e	e	e	e	e e
7.	e	e	e	e	e	e	e
8.	e	f	g	9	g	g	i
9.	i r	i	i	i	i	j	j j
10.		j	j	k	k	k	
11.	k	k	k	k	1	1	1
12.			1	1	n		
13.		n	n	n	n	n	
14.	n	0	0	0	0	0	0
15.		0	0	o	0	P	
16.			p	r	r		
17.		r	r	r	r	r	
18.	r	r	r	r	r	r	r
19.		r	s	M	s	s	
20.			s	n	s		
21.		s	s	B	š	š	
22.	t	t	»t	t	t	u	u
23.	v	v	v	v	v	v	ž '
1. Trpin starega zakona.
2. Dostojanstvenik v Gorici.
3. Učitelj znanega pesnika.
4. Kritik in pesnik.
5. Predstojnik znanega pesnika.
6. Pesnik.
7. Ptiček iz naslova Foersterjeve opere.
8. Prijatelj znanega pesnika.
9. Kraj pesnikovega službovanja.
10. Skladatelj pesnikovih pesmi.
11. Dekle prt d poroko.
12. Roditelj.
13. Prijatelj znanega pesnika.
14 Prijatelj znanega pesnika.
15. Podoba.
16. Število.
17. Založnik pesnikovih pesmi.
18. Izvrševatelj pesnikove oporoke.
19. Rojstni kraj pesnikov.
20. Gora na Goriškem.
21. Pesnik in pridigar.
22. Trg na Štajerskem.
23. Trg na Goriškem.
Po sredi navzdol trije naslovi pesmi pesnika pod 6, isto počez št. 1 in 11. Razen št. 7, 12, 15, 16, 21 in 22 so vsa imena v vesni zvezi s pesnikom.
8.	Magični kvadrat. (Iztok, Ljubljana.)
b
a
c
d
f
h
a | e i e i e | g
i	1 i I j k 1 k
I mn ojjo o r j; s;t
II u v I v ! v
Namesio črk postavi številke 1—25 po sledeči vrednosti: 1 = j; 2 = a; 3 = 1; 4 = o; 5 = i; 6 = o; 7-e; 8=t; 9 = i; 10 = e; 11 = t;
12	= s; 13 = k; 14 = g; I5 = v; 16 = o; I7 = n; 18 = v; 19 = r; 20 = s; 21 =u; 22 = v; 23 = m;
24 = k; 25 = e.
Uredi števila tako v predale, da dobiš vi:dno, če sešteješ pokončne ali ležeče stolpiče, ali tudi prekotnice, število 65.
Pri a naj bo število 24, pri b pa 14. Prav urejena števila in nadomeščena s črkami dajo lep izrek o knjigi.
9.	S k r i v a 1 i c a »M e č«. (Domen, Zgonik.)
ORIJKDMPR
mbo\zmie
Razpis nagrade.
Za rešitev vseh ugank 1 dolar.
Določi žreb. — Reševalec mora biti seveda naročnik »Mladike«, ali vsaj član diužine, ki je naročena na »Mladiko«.
Vse rešilve (tudi z Goriškega) treba poslali do 20. okt. 1924 samo na upravo »Mladike« na Prevaljah v zaprtem pismu. Rešitve po ciopisnicah so neveljavne.
3. Steber: 1. Semit, opera; 2. jesen, steza, 3. Volče, slina; 4. želod, senik; 5. Pavel, snaha; 6. orkan, ustni; 7. Orjen, kreda; 8. kokoš, Ohijo.
Misel človeka je ko petelin na strehi.
4. Paznica. Tvor, lira, Suho, svak, svod, žolč, duša, Vače, Rigi, Elza, gora, uboj, okno, Sket, loka, dlan, veja, ruda.
sleč:
1. Tiha voda globoko dere.
2. V roko luč, iz roke ključ.
5. S k r i v a 1 i c a : Začneš pri rastlini, ki je najnižja in ima en list, in nadaljuješ do najvišje s šestimi listi. Rešitev:
Kdor služi, leži v luži.
6. Zvezda: Mladost, Mladika, bradlja, Stadion.
7. Križ: Pogodba, prodaja, podanik.
8.	Štcvilnica:
636		644		637
	633		635	
640		639		638
	643		645	
641		634		642
9.	Preštevalnica: Odberi vsako 23. črko. Življenje je ječa, čas v nji rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi.
Prešeren.
Rešilci ugank.
Lodrant Ožbe, Lazar Francka, Izobraževalno društvo Livek.
Nagradi sta dobila:	Lazar	Francka,
Sedlo, p. Bergogna, Goriško; Izobraževalno društvo Livek pri Kobaridu.