

1  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Špela Borko 
———   UVODNIK   ——— 
UVOD 
Tradicionalni chilli con/sin carne. Sedimo 
v čLanski vasi in tečajniki me sprašujejo, 
kakšna je pravzaprav zgodba te nenava-
dne infrastrukture. Pojasnilo ni ne lahko, 
ne enoznačno. 
Začelo se je pred približno petimi leti. 
No, v bistvu se je začelo z Veteransko 
pred dobrimi 40 leti. Hm, če smo natanč-
ni, se je začelo pred dobrimi 50 leti, z od-
krivanjem Najdene. Ah, pustimo detajl 
začetkov, bom nadaljevala s prostorom, 
v katerem sedimo. Najprej je bila streha. 
Vskoči Matic: Neee, najprej je bila tenda, 
ki je dobila stebre. Oglasi se Matija: Ni 
res, najprej je bila miza, okoli katere je 
zrasla hiša. V duhu teoretskega fizika 
nadaljuje z argumentacijo: Kar poglejte, 
tla so oblikovana po mizi in ne miza po 
tleh. Vdam se, verjetno je bila res najprej 
miza. Čeprav, zakaj bi imeli mizo brez 
strehe? 
Kaj je bilo najprej? Verjetno je bila naj-
prej Najdena, tam nekje pred par milijoni 
let. Potem je bilo Društvo (1910). Enkrat 
v 70-ih je po Najdeni začela razgrajati 
t. i. zlata generacija. Čez leta so ji sledile 
nove, medtem ko so se odhajajočim do-
gajale kariere, družine in življenje na 
sploh. Nekje vmes se je rodila Veteran-
ska akcija, saj so »ta zlati« želeli ohra-
njati vezi. Veteranska je sčasoma zrasla 
in zaobjela cel ferajn. Zgodila se je Gala-
cijevka. In tenda. In miza (ali obratno). In 
stene. In nova streha. Galacijevka se je 
povezala v Najdeno. Odprla se je Ra-
došca 1, pa Radošca 2, Mardi še čaka. 
Mejli letijo sem ter tja. Veterani letom pri-
merno vpeljejo rutino. Vedra. Jetrca. Go-
laž. Podporni stebri. Foto gnjavator. 
Ukraden agregat. Vedra. Nov pod. Ne, 
čLanska vas nima lastnika. Ne, to ni na-
črtno zgrajeno, zgolj posledica (dez-)
organizirane anarhije. Tale uvodnik prav-
zaprav pišem prav v čLanski vasi, enkrat 
sredi noči, mnogo preden je bil Glas pod-
zemlja 2023 sploh postavljen. Jure ravno 
skače čez ogenj. Pogrešamo Žana. Za-
bolelo me je pri srcu, ko nisem vedela, 
koga poklicati za dovoljenje za žur. čLan-
ska vas pač je. Oaza  kaosa sredi ureje-
nih življenj. 
Koledar se je obrnil in prišel je trenutek, 
ko sem morala popraviti tipkarske napa-
ke nočnega napada navdiha in ovredno-
titi, ali je sploh primeren za objavo. Kako 
oceniti prispevek? Člani smo raznoliki. 
Nekateri nadarjeni za pisanje, drugi za 
fotografiranje, tretji za terensko delo. 
Zadnja štiri leta sem kot glavna urednica 
sledila načelu, da ni na meni, da sodim 
kvaliteto dela, dokler je prispevek napi-
san v Članskem duhu. Še več, zdi se mi 
dobro, da Glas podzemlja povzema pes-
tro paleto mnenj, karakterjev in sposob-
nosti. V prispevke sem se želela mini-
malno vtikati. Večkrat sem zavrnila ne-
nujne slogovne popravke članov uredniš-
tva, saj vsebina odraža avtorja, z vsemi 
napakami vred. Nekateri radi pišete celo-
odstavčne povedi, s petimi in-i in brez 
ene same vejice. Pri nekaterih se spra-
šujem, ali je tudi dejanski miselni tok av-
torja tako brez repa in glave? Fotografija 
je sploh posebno poglavje, polna karak-
terjev in kresočih se mnenj. Morebiti je 
kakšna tonsko neuravnovešena (karkoli 
že to pomeni) slika brezdanjega brezna 
večjega formata, kot bi si objektivno za-
služila. A nič za to, tako kot se trmasto 
otepamo profesionalizacije ferajna, se 
uredništvo otepa profesionalizacije Glasu 
podzemlja. Na Članih pa je, da presodijo, 
ali si njihov prispevek zasluži tiska v 160 
izvodih. Verjetno se marsikdaj ravno naj-
bolj nadarjeni najbolj sprašujejo – te je tre-
ba zgolj malce spodbuditi, da se izlevijo. 
Pred kratkim sem bila v Ledenem dolu z 
Vidom in Maticem. Krasna akcija, polna 
norčavosti in jamskega matra, me je zo-
pet spomnila, zakaj se po desetih letih 
jam še nisem naveličala. Šale brez jam-
ske utrujenosti pač niso sočne, ponedelj-
ki brez postjamskih bolečin so čista de-
presija in čakanje petkov brez obeta no-
vih globin ni niti malo vznemirljivo. A fe-
rajn niso samo rožice. Zadnje čase se 
spet učim početi tisto, kar želim, in ne , 
kar mislim, da se pričakuje od mene. Da 
ne bo pomote, lenoba je nasprotno od 
dejavnosti in nedelo ni odgovor. Na pa-
met mi pade rek iz preteklosti, »drkam 
kurac gledam bloke«. Današnji ekviva-
lent bi verjetno zamenjal penis s telefo-
nom in bloke z instičem, obe varianti pa 
povzemata nekvalitetno zapravljanje 
omejenega časa. Trudim se, da svoj čas 
porabim na dober način, a ne zaradi pri-
čakovanj drugih, temveč zaradi sebe. Zdi 
se mi pomembno, da povem to misel na-
glas, morebiti jo bo kakšen mlajši Član 
slišal.  
Dragi bralec, upam, da boš ob Glasu 
podzemlja 2023 užival. Loti se ga počasi 
in z užitkom, to ni ne reel ne tiktok. Vča-
sih zahteva zvrhano mero zbranosti, pa 
še potem ne garantiram, da boš zmogel 
slediti kompleksnim miselnim vzorcem 
soČlanov. Naj te vsebina navdahne, da 
izbrskaš kovačijo iz omare in pogledaš 
pod površje. Da morebiti dobiš idejo za 
nov članek, predavanje ali projekt. Da 
kvalitetno zapraviš svoj čas, za stvari, ki 
jih imaš rad. 
Dobrodošel v Glasu podzemlja 2023.│ 
Midva ljubiva Sisteme. Foto: Kristofer Pečar 
2  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Leto 2022 mi bo ostalo v lepem spominu, 
kar se tiče jamarskega udejstvovanja. Je 
že res, da ni bilo nobene nove tisočmetr-
ce, nobena ni presegla desetih kilome-
trov in tudi novih sistemov nismo dobili. 
Pa v resnici te stvari sploh niso pomemb-
ne. Pomembno je, kako prideš do njih, in 
teh trenutkov, ki gradijo nove sisteme, 
globoke in dolge jame, je bilo ogromno. 
Poleg tega se je ena jama za las (spet) 
približala tisoč metrom globine, dve jami 
sta se približali na nekaj deset metrov in 
odkrili smo zares zavidljivo število pošte-
no dolgih jam. Da bodo raziskovalne de-
javnosti ostale v lepem spominu, smo se 
pa zraven še super imeli. 
Leto se je začelo tako kot se spodobi, z 
nekaj uspešnimi zimskimi akcijami, ki jih 
je nato nekoliko umirila zares zagnana 
jamarska šola. Ta se je uspešno zaključi-
la v začetku maja. Tik pred tem smo čla-
ni raziskali nov teren na Robidišču, ki je 
letos presegel vsa pričakovanja in po-
stregel z enim boljših prvomajskih tabo-
rov. Sledila je veteranska in poletje je bi-
lo pred vrati. Prvomajski tabor je zagoto-
vo eden pomembnejših dogodkov, ki jih 
organiziramo kot društvo. Takrat je na-
mreč prva priložnost, da se novi člani 
spoznajo s pravim raziskovalnim delom. 
Zato je pomembno, da gojimo tradicijo 
še naprej in pokažemo novopečenim ja-
markam in jamarjem, kako se to počne. 
Leto smo to odlično izvedli. 
Članstvo se je zapodilo po raznih obmo-
čjih po celi Sloveniji. Dolenjska sekcija je 
redno prinašala nove vhode, hkrati so se 
na Poljani odpirale nove jame, ki jim ni 
bilo videti konca. Poletni tabori so bili le-
tos spet uspešni. Poleg kaninskega, se 
je v Črno goro zopet odpravila ameriško-
slovenska sekcija. Kaninski tabor se je 
letos nekoliko otresel slabega vremena 
prejšnjega leta. Tako smo se članice in 
člani zapodili po širnih kaninskih podih in 
hkrati uspeli tudi v dve »ta globoki«.  
Jesen je potekala ustaljeno, ker ni bilo 
snega, smo pozno v jesen raziskovali ta-
ko v visokogorskih delih kot tudi na nižin-
skem krasu. Izpeljali smo super čistilno 
akcijo na Krstenici in zraven še registrira-
li jamo. Lepo je bilo videti tudi nove obra-
ze na letošnji čistilni. Zelo pomembno je, 
da se zavedamo, da s tem izpolnjujemo 
društveno poslanstvo in s tem nekoliko 
pripomoremo k čistejšemu podzemlju, 
predvsem pa k ozaveščanju lokalnih 
skupnosti.  
Jeseni smo razopremili Brezno na Toscu 
in se odpravili na Kanin, kjer smo no-
vembra raziskovali v kar dveh tisočmetr-
cah. Letošnja jesen je postregla s še 
enim bombončkom, in sicer odlično orga-
niziranim dogodkom v Bovcu, kjer smo 
raziskovalci kaninskega podzemlja pred-
stavili svoje dosežke. 
Konec leta smo kronali s ponovno obuje-
nim Putickovanjem, ki se je letos razvilo 
v neslutene razsežnosti. Za novo leto 
smo zopet zasedli Kanin in se skupaj po-
slovili od starega leta v koči Petra Ska-
larja.  
Zares odlično leto, polno lepih dogodkov. 
Kar je še lepše pa je, da se je Članjenje 
prestavilo na nov nivo. Kljub temu, da tr-
do delamo v globokih jamah, se znamo 
super podružiti. In moram priznati, da 
sem bil letos na vsaj dveh žurkah, ki sta 
presegle vse do sedaj. Vesel sem, da je 
vedno več Članic in Članov, ki pridno po-
magajo pri opravilih, ki delajo ferajn tako 
uspešen, kot je.  
Za prihodnje leto si želim še več odličnih 
raziskav, dogodkov in novih idej, ki bodo 
zaznamovale leto 2023.│ 
Matic Di Batista 
———   PREDSEDNIŠKE NOVIČKE   ——— 
Veliki brat vas nadzoruje. Foto: Kristofer Pečar 
3  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
ZGODOVINA 
V času svoje »jamske kampanije« poleti 
1886 je V. Putik s sodelavci raziskal tudi 
jamo, ki jo danes imenujemo Logarček. 
O svojih odkritjih (Gradišnica, Kališnica, 
Logarček, pa še kaj …) je sproti obve-
ščal domače veljake. Kolikor je to tehnič-
no bilo sploh mogoče, jih je vabil, da so 
si lahko v njegovem spremstvu ogledali 
še sveža odkritja. Tik pred božičem iste-
ga leta je v Slovenskem narodu izšel do-
kaj izčrpen, vendar poljuden opis Putiko-
vega raziskovanja med Vrhniko in Laza-
mi. Besedilo je izhajalo v nadaljevanjih. 
Zadnje je posvečeno obisku Logarčka 
20. oktobra 1886, torej le nekaj mesecev 
po raziskavah. Opis jame je v podrobno-
stih zelo realističen in popolnoma drži; 
poznavalec jame mu sledi brez težav. 
 
Tako kot cela »nadaljevanka«, je tudi 
tekst, posvečen Logarčku, bogat vir in-
formacij o Putikovi »jamski kampaniji« in 
jamah med Planinskim poljem in Vrhni-
ko. Na tem mestu opozarjam na dve po-
drobnosti, ki se tičeta zgolj Logarčka. 
Brezno na gmajni nad Lazami prvotno ni 
imelo imena. »Logarček« je bilo ledinsko 
ime, ki pa je hitro prešlo na jamo. Današ-
nji Glavni rov so prvotno imenovali Puti-
kova jama, a je to poimenovanje do da-
nes izginilo. Računamo, da bo podrobna 
analiza gotovo prinesla še marsikaj. 
Identitete avtorja, ki je v izvirniku v cirilici 
podpisani F. A. Logaški, doslej še ni bilo 
mogoče ugotoviti. V nadaljnjem navajam 
izvirni tekst, tak kot je. Jezik je kajpak 
nekoliko arhaičen, kar daje besedilu še 
dodatno draž. 
 
SLOVENSKI NAROD   22.–23. decem-
ber 1886. (XIX. leto).  LISTEK. 
Tehniško preiskovanje nekaterih pod-
zemeljskih otlin, vodotokov in jam mej 
Vrhniko in Planino. 
Takoj pod železniško postajo Planinsko, 
na »gmajni« pri tako imenovanem 
»Logarčku« poleg pota, ki drži mimo 
gozdarske hiše v Laze, nahaja se na vi-
dez neznatno brezdno, o kojem nikdo ne 
bi slutil, da je v zvezi s tako velikanskimi 
podzemeljskimi prostori. 
Kakor druga brezdna, preiskavalo se je 
tudi to najprej po vrvi. Ker so je pa otlina 
vedno dalje v nižavo raztezala, in se je 
moralo sklepati, da se bode prišlo do te-
koče vode, napravile so se iz praktičnih 
ozirov pri uhodu brezdna, ki ima s počet-
ka le 23 m navpične globočine primerne 
stopnice. Od stopnic naprej moglo se je 
hoditi s svetilnicami mej skalovjem in ku-
lisam podobnimi kapniki brez vseh pri-
prav navzdol, kakih 300 metrov daleč do 
29 m globokega propada. Od stopnic do 
propada visi otlina le 12 m. Za prekora-
čenje propada služila je s prva 40 m dol-
ga, že pri opisovanji Gradišnice omenje-
na vrvéna lestva, pozneje so pa inžener-
jevi delavci v zakapljano steno usekali 
stopnje, poleg njih zabili več močnih že-
leznih cvekov, okolu kojih ovijejo in na-
pnejo, kadar jo treba, vrv, da služi za dr-
žaj na strmem prelazu. Takoj pod propa-
dom odpre se na levo proti severu in na 
desno proti jugu ona nad 1800 m dolga 
otlina, katerej sedaj pravimo »Putikova 
jama«, ker jo je Putik našel.  
Dne 20. oktobra t. l. ogledali smo si – bi-
lo nas je nesrečno število 13 – to podze-
meljsko znamenitost. Ker smo si tisti dan 
ogledali že nekatere druge jame in poži-
ralnike »Pod Stenami«, nastopili smo še 
le ob 6. uri zvečer podzemeljsko pot. 
Preskrbljeni vsak s svojo svetilnico, ozi-
roma s svečo in primerno opravljeni, do-
speli smo skozi prej opisano otlino sreč-
no čez težavni prelaz propada. Ker je 
pretežavno, da bi si celo jamo hkrati 
ogledali, izbrali smo si zanimivejšo, do 
1000 m dolgo severno stran. 
Iz začetka hodili smo skoro naravnost po 
ilovčastih sem ter tja skalnatih tleh 10 do 
15 m široke in tudi toliko visoke otline ka-
kih 80 m daleč ter dospeli do jako zani-
mivega, vendar pa nekoliko nevarnega 
mesta, katerega treba s previdnostjo pre-
hoditi. Tukaj vidiš namreč robat kup ilov-
ce, na vsaki strani pa nad meter široke, 
precej globoke luknje. Ako usuješ v levo 
luknjo nekoliko prsti, prihajajo ti iz nas-
protne kotline melodični glasovi v dokaz, 
da pod ilovčastim kupom in obema kotli-
nama voda stoji. Od tega mesta zavije 
se otlina nekoliko na levo in 80 m na dol-
go do 4 m dolge in tesne špranje, po koji 
se dospe v vinskemu hramu podobno 
otlino, iz katere se pod steno skozi tesno 
luknjo po vseh štirih 7 m na dolgo prele-
ze v večji, tudi hramu podobni prostor. 
Videti je bilo, da tukaj jama preneha, a 
vendar se more skozi tri metre dolgo in 
70 cm visoko luknjo pod stransko steno 
dospeti v daljšo otlino. V nižavi prostorne 
te otline vidi se večkrat stoječa voda. Od 
France Šušteršič 
_____            _____ 
 
Logarček. Foto: Uroš Kunaver 
4  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
tukaj šli smo dobrih 100 m navkreber, ne-
kako potresu podobno bučanje bi nas bilo 
skoro preplašilo, da nam ni gosp. Putik 
stvari pojasnil. Jako visoka otlina je ravno 
pod železniško progo, takrat pa je drdral 
vlak nad nami. 
Od tukaj šli smo nekoliko navzdol kakih 
100 metrov daleč, kjer je 900 m
2
 prosto-
ren in do 30 metrov visok hram in prižgali 
v poskušno veliko magnezijsko baklo, ki 
daje svitlobe za 150 sveč. Jednaka 
svitloba se doslej, kolikor meni znano, še 
ni v notranjskih jamah poskusila in je za 
razsvetljavo večjih otlin res izvrstna. Do-
slej rabile so se pač magnezijske svetil-
nice, ki se pa z baklami še primerjati ne 
morejo. 
Ko je bil obširni prostor vsled intenzivne 
bakline luči dobro razsvetljen, zapazili 
smo v mirno stoječi vodi na desni strani 
poleg stene na najnižjem mestu mnogo 
človeških ribic (proteusov). Hitro je hotel 
vsak s prosto roko katero uloviti, pri tem 
pa se je voda skalila in dobili smo jih le 
6. Pozneje se je ob deževji opažalo, da 
je ravno ta voda močno narastla in kakor 
močen potok vrela na nasprotno stran, 
izgubivši se zopet pod steno. 
Od tega mesta zaviti je treba zopet nav-
kreber, kjer prideš v drugič pod železnico 
in čuješ vlakov drdranje. Le 80 m dalje 
dospeli smo do krasnega, 6 m
2
 prostor-
nega in 1.5 m globokega vodnjaka. Sla-
pu podobna stena od belega robatega 
kapnika stoji nad vodnjakom, po nji pa 
po malem pritoka, kakor kristal čista mrz-
la voda in se zopet iz vodnjaka na vseh 
straneh odteka. Kakor skapljani robati 
slap nad vodnjakom vsled pritoka vode 
vedno po malem narašča, ravno tako tu-
di vodnjaka obvod po odtoku polagoma 
vedno višji postaja. 
Vsled utrudljive hoje užejani, nasrkali 
smo se iz vodnjaka okusne hladne vode, 
pri tej priliki pa opazili, na dnu tri sicer ne 
velike, a jako bele človeške ribice, katere 
smo, ker nesmo imeli lovilne mreže, 
pustili. Občudovaje lepoto studenca, šli 
smo kakih 30 m navzdol do 20 m dolge, 
prerovu podobne otline, ki ima osušene-
mu potoku podobna, od vode popolnem 
sprana skalnata tla, kar jasno svedoči, 
da se večja voda skozi to otlino naglo 
pretaka. Nekoliko dalje nahaja se precej 
velika in zadnja do sedaj znana otlina. Na 
strani v 10 m globoki in 12 m široki kotlini, 
vidi se kakih 5 m globoka stoječa voda. 
Desno, južno stran otline, ki je slična tej 
in drži proti Planinski ravnini, se takrat, 
kakor sem že omenil, nesmo ogledali, 
vendar smo potrebovali nad tri ure hoda, 
ura kazala je namreč že 9 u. 5 m., ko 
smo dospeli na prosto. 
Če se pomisli, da je ogromna otlina 5 do 
15 metrov nižja, nego vodna struga pri 
požiralnikih, zadostovati utegne popol-
nem, ako se napravi tukaj in pri Vranji 
Jami od ravnine proti otlinam primerne 
prerove, kar bi se dalo z razmerno mali-
mi troški dogotoviti, da bo voda brez se-
danjih ovir v nižje otline odtekala, ne da 
bi še kdaj polje preplavljala. 
Ф. А. Логашки [F. A. Logaški] 
France Šušteršič 
———      ——— 
Račensko ali Kopanjsko polje južno od 
Grosupljega je polno čudovitih posebno-
sti. Mnogokrat smo si jih ogledovali, 
mnogokrat se potopili v temo Zatočnih 
jam, ki požirajo rečico Šico ter jo vodijo 
po skrivnih potih pod zemljo do izvira Kr-
ke. Zanimivi so požiralniki pri Zagradcu, 
ki sprejemajo Bičji potok. 
Za Boštanjskim gradom so na Mokrinah 
neštevilni manjši požiralniki. Čudno je 
gledati leno tekočo vodo, ko nenadoma 
zdaj tu zdaj tam izginja med zobatimi 
skalami. Skalovje pa se pokaže le red-
kokdaj; zakaj Mokrine so nasute z več 
metrov debelo plastjo mastne rdeče 
zemlje. Ali kaj pomaga rodovitna zemlja! 
Po dolgotrajnem deževju spomladi in je-
seni narastejo potoki, ki se ne morejo od-
tekati drugam kakor le po številnih poži-
ralnikih proti vzhodu. Ali premajhni so ti 
požiralniki in voda poplavi polje; domači-
ni so nam pravili, da so se ob velikih po-
vodnjih vozili v čolnih od Račne malone 
do Grosupljega. 
Pri Mali Račni pa je zopet nov vir! Šica, 
iz črnozelene kotanje vre. Prav tako ob 
povodnji ne najde zadostnega odtoka v 
Zatočnih jamah, dasi so zelo razširili 
glavne ožine. 
Pa tudi več majhnih virov je pod železni-
ško progo med Grosupljem in Predolami. 
Najzanimivejša je Zelenka, ki je globoka, 
okrogla dolina. Iz nje vre ob deževju vo-
da na polje, drugič pa stoji v njej različno 
visoko. Ob suši se umakne v globoko 
žrelo. Tudi ribice je mogoče včasih videti 
v tej navidezno popolnoma osameli vodi, 
ki pa dobiva dotok od Velikih Lipljen – 
seveda pod zemljo – in je prav tako v 
zvezi s Šico in Krko. 
V te številne požiralnike in bruhalnike 
smo se večkrat pogreznili, ali končno so 
nas ustavile skale, ki so se zgrnile nad 
vodo, ali dračje, ki ga je voda vanje na-
nesla ob povodnji, ali pa so se uprle dru-
ge zapreke, ki jih more rešiti in premagati 
le tehnika. 
Po gorah, ki se dvigajo nad tem kraškim 
poljem, pa se odpira mnogo vhodov v 
neznane podzemeljske globine. Nihče si 
še ni upal vanje, zakaj znanstvenikov ni 
še bilo toliko semkaj, da bi bili dodobra 
raziskali vse pojave, ljudstva samega pa 
je silno strah črnih prepadov, ki jih sma-
tra za bivališče moža z rdečo čepico. Saj 
so nam skrivnostno namigavali, naj se 
nikar ne spuščamo v bivališče samega 
vraga. 
V vsaki občini so nam povedali kako po-
vest o tej ali oni jami, v katero je po ne-
sreči zavozil kmet s parom volov ali pa je 
padla deklica, daleč tam za gorami pa je 
v nekem izvirku priplaval na dan jarem 
volov ali dekličja kita. Z grozo so nam o 
takih dogodkih pravili povsod, a z znan-
stvenega stališča nismo nikjer po prepa-
dih prispeli do vodnih tokov, kakor je to 
poredkoma mogoče na Notranjskem. 
Izmed številnih prepadov okoli Mokrin je 
najznamenitejša Marjanščica nad Predo-
lami. S spoštovanjem in strahom so nam 
pripovedovali ljudje o tej jami, ki »nima 
dna«. Povedali so nam, da je prof. inž. 
Hrasky, ki je pred kakimi sedem in dvaj-
setimi leti osuševal Mokrine in razširjal 
ondotne požiralnike, napravil nad prepa-
dom pripravo za spuščanje v globino. V 
ta namen se mu je po dolgem prigovarja-
nju posrečilo pridobiti pogumnega moža. 
Onega dne, ko so hoteli moža spustiti v 
prepad, so se zbrali ljudje iz bližnjih vasi 
okoli črnega vhoda, da bi videli, kaj se 
5  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
zgodi s predrznežem. Po skrbnih pred-
pripravah so ga začeli spuščati v temno 
luknjo. Do petdeset metrov je že poteklo 
vrvi in smrtna tišina je bila okoli jame. 
Nenadoma so zaslišali okoli stoječi nujna 
znamenja za dviganje. Iz jame so poteg-
nili moža vsega bledega in trepetajočega 
po vsem životu. Povedal je, da pada iz 
sredine jame cel potok v neznano globi-
no. Tam se mu je približal škrat z rdečo 
čepico in mu je upihnil luč. Ves prestra-
šen je zato dal znamenje za nazaj. 
Ko smo povedali prebivalcem, da se 
hočemo sedaj mi spustiti v prepad, so 
nam iskreno odsvetovali ter nas plašili z 
vragom samim, z »belimi rokami« in s 
»krvavimi stegni«, ki jih bomo  videli. 
Bili pa smo prvič res nekoliko predrzni. 
Vzeli smo s seboj le 55 m komaj 13 mm 
debele planinske vrvi. Radovedni doma-
čini so nas spremili do jame. Nekam 
čudno nam je res bilo pri srcu, ko smo 
poslušali grom skal, ki smo jih vrgli v pre-
pad. Bobnenja kar ni hotelo hiti konec. 
Ali preplašili se nismo. Brinšek je sedel 
na kolec na vrvi, ki smo jo vrgli čez vejo, 
visečo nad prepadom. Spuščali in spu-
ščali smo ga doli v črni prepad, a meter 
za metrom je potekal in tovariš še ni do-
segel tal. 
Končno so nam ostali zadnji metri vrvi v 
rokah in iztežka smo dopovedali v prepa-
du visečemu, da ga moramo potegniti 
nazaj. Nazaj je bilo lahko reči, a težko 
storiti. Med vrvjo in steno je nastalo hudo 
trenje. Domačini so nam priskočili na po-
moč in vlekli smo tovariša navzgor. Prvih 
trideset metrov je šlo še precej lahko, ko 
pa je prišla na vrsto moja starejša vrv, 
smo vlekli oprezneje. Vendar so jele po-
kati posamezne nitke in – pok – utrgal se 
je cel stremen vrvi. Kri mi je skoraj zasta-
la v žilah. Novi možje so priskočili na po-
moč, a nismo si skoraj upali potegniti, saj 
naš tovariš je visel nad prepadom, v ka-
terem bi se bil gotovo razbil, ako bi se 
vrv pretrgala,  in to je bilo mogoče. Konč-
no je splezal pogumen mladenič na dre-
vo do vrvi, ki se je bolj in bolj zajedala v 
vejo. Vlekel je vrv naravnost nad prepa-
dom in tako olajšal trenje. Prav oprezno 
smo vlekli kos za kosom iz jame. Končno 
se je pokazala Brinškova glava. Krčevito 
je pograbil za prve oprimke, ki so mu jih 
nudile vrhnje skale, drevesne korenine in 
končno roke domačinov. Kar nagledati 
se ga nismo mogli, ko smo ga imeli zo-
pet med seboj! 
Povedal nam je, da je prepad podoben 
veliki gladki cevi, da pa se tam, do koder 
je prišel, začne razširjati; še globoko doli 
je videl svetlikajoče se dno. Več da ni 
razločil. Povratek ni bil prijeten, ker ga je 
bolel kolec in so mu nekaterikrati zažvi-
žgali kameni okoli ušes. Ko pa je visel 
sredi prepada in čutil, da se je gori nekaj 
zgodilo, je razvidel v gladki cevi brez pri-
jema, da bi mu bila smrt gotova, ko bi se 
utrgala vrv. 
No, končno se nam je vendarle posreči-
lo, da smo prišli v prepad. Po bratovem 
načrtu smo dobili izvrsten železen vitel, 
ki smo ga lahko prenašali, kamor smo ga 
hoteli. Železna vrv pa je bila preizkušena 
za težo nad tisoč kilogramov. Sredi me-
seca avgusta leta 1911 smo že zvečer 
prišli v Predole in prihodnjega dne ob 
petih zjutraj smo odšli k jami. Tudi prijaz-
nih domačinov je šlo mnogo z nami, še 
več pa jih je obljubilo, da pridejo po maši 
k žrelu. Seveda so nas tudi sedaj strašili 
z vragom. 
Pri jami smo pritrdili vitel z vijaki na moč-
no desko, ki smo jo obložili s težkimi ska-
lami. Vrv smo pretaknili skozi škripec, ki 
je bil privezan na vejo nad prepadom. Na 
koncu železne vrvi smo znova pritrdili 
debel kolec za sedež. Za vse možnosti 
smo prvi kolec še posebej navezali na 
dolge planinske vrvi. 
Prvi je bil zopet Brinšek. Znova smo se 
natančno domenili, kakšna naj bodo po-
samezna znamenja s piščalko. Črez prsi 
se je privezal k vrvi, da bi imel roke pro-
ste za svetilko in piščalko. Vrv se je na-
pela in Brinšku so pošla tla pod nogami. 
Pogrezati se je začel v temino. Tiho smo 
zrli za njim, dokler ni izginil v globini. Za-
voj za zavojem je brzel z valja. Nestrpno 
smo čakali znamenja »stoj«. Že se je bli-
žala zavarovalna vrv koncu in začeli smo 
se bati, da se nam tudi to pot ne posreči, 
premagati Marjanščice. Pri štiri in osem-
desetem metru je končno vendarle za-
zvenel iz globine nejasen pisk in vrv je 
postala ohlapna. 
Za Brinškom smo se spustili v prepad še 
štirje. Nekateri domačini, ki so trumoma 
Estetski načrt Marjanščice, ki visi na steni katastra DZRJL. 
6  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
oblegali prepad, so menili, da nas ne bo 
več nazaj. Prerokovanje na se ni izpolni-
lo. Prišli smo v čudovito jamo. 
Na dnu stoječi smo lahko lepo občudovali 
našo vožnjo. Zgoraj je Marjanščica v smeri 
severozapadno-jugovzhodno 7 m dolga, v 
smeri severovzhodno-jugozapadno pa 2,5 
m široka. V tej smeri drži iz jame ozka za-
reza polagoma navzgor. 
Vhod je podoben strmemu lijaku. Skalo-
vje je tu preperelo, a na srečo preraslo z 
mahom. Nato smo prešli precej oster 
rob. Sedaj se je pričela vožnja po najlep-
šem in najzanimivejšem delu prepada. 
Skoraj 40 m je ta kos globok in se pola-
goma širi. Lepo je tu opazovati delo vo-
de, ki je prevrtala in ogladila skalnate 
plasti. Stene so gladke; le majhni vodni 
žlebički jih preprezajo. Nikjer ni varnega 
oprimka. Izgubljen bi bil vsakdo, ki bi se 
mu sredi silnega prepada utrgala vrv. Pa 
to bi bil le nesrečen slučaj. Brez skrbi 
smo drug za drugim presedeli nekoliko 
minut na malem kolcu na vrvi, dasi ni bilo 
pod nogami drugega nego zrak in tema. 
Z vsakim metrom navzdol je bilo temneje. 
Kakor struna je bila napeta vrv in ob zade-
vanju ob zgornji rob je zamolklo brnela. 
V globini 50 m se je rov še enkrat nekoli-
ko zožil, nato pa so se stene razmaknile 
in splaval sem v velik, temen prostor. Vrv 
se je začela vrteti. Pošastno se je iz te-
me posvetil tu in tam moker rob. Le tam 
visoko nad menoj se je svetilo nebo kot 
žareča pika. Tako sem se vozil še 30 m 
in končno zagledal mokro kamenje pod 
seboj. Bil sem na tleh, 84 m pod površ-
jem zemlje. Z ostrim piskom sem to na-
znanil gori ostalim tovarišem. 
Vesel sem pozdravil tovariše, ki so zlezli 
iz jamskih kotov, kamor so se skrili pred 
kamenjem, ki bi ga bila utegnila sprožiti 
drseča vrv. Takoj smo šli na delo. Tla pa-
dajo proti jugo-zapadu. Deloma jih pokri-
va dračje, ki je padlo z vrha. Tudi nekaj 
kosti je ležalo med kamenjem in nekaj 
cunj na dračju. 
Toda nas je zanimalo, ali je jama še dalj-
ša. Pretaknili smo zato vse kote. Na naj-
nižjem kraju smo našli nekoliko ilovice, ki 
jo prinaša od vrha curljajoča voda. A od-
teka se še niže, zakaj mi v jami nismo 
našli znakov, da bi se tu nabirala. 
Zanimivo je, da je vhod v jamo skoraj na-
tančno 400 m nad morjem in da je dno 
84 m niže; ker pa je glavni požiralnik Ši-
ce na Radenskem polju 321 m nad mor-
jem in dno Marjanščice 316 m, torej za 
okroglo 5 m pod najnižjo točko večkrat 
globoko poplavljenega polja, je čudno, 
da ni v tem prepadu ob povodnjih vode. 
Gotovo ni v nikaki zvezi z bližnjimi za-
točnimi jamami ali vsaj ne z njim višjim 
delom. 
Našega dela pa tu ni še konec. Na se-
verni strani smo zagledali nad 7 m viso-
ko steno velik črn rov, ki se je vzpenjal v 
višino. Le s težavo smo preplezali prvo 
steno, zakaj pokriva jo skoraj čisto glad-
ka siga, oprimkov pa nismo našli skoraj 
nikakih. Ali najtežje nas je še čakalo. 
Nad steno smo prišli najprej na zložno 
teraso, s katere smo visoko gori videli le-
po oblasto odprtino jame. Tu in tam je 
zazvenel od zgoraj zategel krik, a razu-
meli nismo ničesar. Naši tovariši so bili 
najbrž precej radovedni, kaj smo našli tu 
doli. A čakati so morali še dokaj časa. Tu 
na stopnji je bilo videti mnogo udarcev. 
Najbrž prilete kameni najprej semkaj in 
nato šele odskočijo doli na dno jame. 
Umaknili smo se vsem takim pozdravom 
z višine in plezali dalje navzgor. Pa hitro 
je bilo konec naše hoje. Popolnoma nav-
pična stena nas je ustavila. Res smo vi-
deli v njej precej globoke žlebiče, a bili 
so umazani in gladki od ilovice. Zato so 
se izjalovili vsi poizkusi, da bi jo bili pre-
magali. Poleg tega nam roke niso bile 
popolnoma proste, ker smo nosili težke 
acetilenke. Končno so nam iz višine po-
slali na pomoč še eno vrv, kladivo in dle-
to. Brinšek si je s tem orodjem in z našo 
pomočjo polagoma priboril meter za me-
trom navzgor. Ko pa je izginil za robom v 
temi in prižgal svetilko, je vzkliknil ves 
presenečen. To nas je navdušilo in po 
vrvi, ki nam jo je vrgel z viška, smo sple-
zali gori. Brez nezgode vendar ni šlo. To-
variša Weniga smo bili navezali na vrv in 
ga potegnili navzgor. Pri tem na mu je 
prišla roka med skalo in vrv in bolesten 
vzklik se mu je izvil iz ust; kožo s prstov 
mu je posnelo. 
Ves trud nam je povrnila jama z bogatim 
prizorom. Ko smo stopili v majhno, a ču-
dovito lepo jamo, smo se nemalo začudi-
li. Ta mali prostor je bil preobložen z ble-
stečim nakitjem. Viseči in stoječi kapniki 
(stalaktiti in stalagmiti), zastori in lične 
kapelice, vsega je bilo v izobilju. polago-
ma smo šli navzgor in kapniki so bili 
čimdalje lepši. Bajni svet je bil okoli nas. 
Nikdar ga ni še do tega dne prestopila 
človeška noga. Svetu je bila skrita vsa ta 
čarobna lepota, a danes je žarela v luči 
naših svetilk. 
Cerk in Brinšek sta pa takoj mislila tudi 
na one ljudi, ki jim nikdar ne bo mogoče 
v to podzemlje. Hitela sta sporočiti, naj 
jima pošljejo doli fotografske potrebšči-
ne. To je seveda ob težavnih razmerah 
trajalo dolgo. Zato nam je preostajalo ča-
sa in ni bilo kota, ki bi si ga ne bili na-
tančno ogledali. Ko smo končno dobili 
zahtevane potrebščine, smo pripravili 
vse, česar je bilo treba za fotografiranje. 
Pa ni šlo tako enostavno kakor gori pod 
svetlim soncem! 
Končno je zažarela magnezijeva luč. 
Okoli kladiva smo namreč navili 15 m 
magnezijevega traku. O to je bilo krasno! 
Ves podzemski čar je bil ožarjen in 
kapljice in kristalne ploskve so se svetile 
kakor demanti! Ozadje tega čudesa je 
tvorila temnovijoličasta globina prepada. 
Mnogo lepega sem videl v gorah, a tu je 
bilo nekaj povsem novega, čarobnega, 
nekaj, o čemer pripovedujejo le pravljice. 
Še enkrat je zažarela jama v jasni luči in 
začeli smo se spuščati navzdol do dna, 
odkoder so nas zopet potegnili na svetli 
Najstarejši ohranjeni načrt v arhivu DZRJL. 
7  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
O naši odpravi sem oddal dopolnilna zapi-
snika, prvega že 5. februarja 1978, kjer 
sem napisal le najnujnejše. Tedanji zapi-
snik sem dopolnil z drugim 18. maja 
2022. Odločil sem se tudi za ta kratek pri-
spevek. Naša izkušnja z vodo v spodnjih 
delih Pološke jame bi lahko komu koristi-
la. 
V jami smo bili šestdeset ur med četr-
tkom, 26., in nedeljo, 29. januarja 1978. 
Zima je bila kar snežena. Plazovi so se 
na cesto Zatolmin–Polog med odjugo 
sprožili pred našim prihodom. Enega smo 
težko prečkali zaradi obilice vej, skal in 
drugega v njem. 
V soboto smo se odločili, da gremo v 
spodnje dele in nato kar ven, brez vme-
snega spanja. Ob povratku smo sicer sli-
šali močnejše šumenje vode, vendar se 
zanj nismo zmenili. V Zgornji kuhnji smo 
zgodaj zjutraj pojedli, pospravili in odšli 
proti izhodu. V vhodnem rovu je iz vseh 
lukenj brizgala voda in nas dodobra zmo-
čila, zunaj je namreč lilo kot iz škafa in tu-
di sneg v visokogorju se je topil. Pobegnili 
smo na planino Polog, se preoblekli in 
preobremenjeni odpravili na devet kilome-
trov dolgo pot v Tmin. 
Vsi, razen Toneta, smo imeli kaj proti dež-
ju ali vsaj vododržne vrečke. Približno na 
pol poti se je Tone začel opotekati, nato 
pa se je pod težo nahrbtnika sesedel, kajti 
vse v njem se je prepojilo z vodo. Sneli 
smo mu nahrbtnik, pomagali na noge, 
oželi vso vodo iz obleke in vrvi ter nada-
ljevali pot. To smo večkrat ponovili, pre-
dno smo prišli v gostilno pri Kranjcu. 
Pot domov je bila prava odisejada. Na-
slednji dan se je namreč začelo drugo 
polletje študijskega leta. Avtobusi proti 
Ljubljani so v Tmin pripeljali polni in nas z 
vso »kramo« niso sprejeli. Z vlakom iz 
Mosta na Soči pa bi se v Ljubljano vozili 
in čakali na prestop vsaj šest ur. Z avto-
busom smo se odpeljali v Novo Gorico, 
kjer so se nas usmilili in nas ter »kramo« 
naložili. Med vožnjo smo stali in spali. 
Vratovi so nas boleli še lep čas. 
Imeli smo srečo. Lahko bi nas zalilo, 
kajti med našim bivanjem v jami je zu-
naj kljub višku zime nastopila izrazita 
odjuga z močnim deževjem. Kdor bi se 
v prihodnje odpravil v spodnje dele ja-
me, kjer so še odprti odcepi, naj prej 
dobro preveri vremensko napoved in 
se zmeni za res učinkovito tovariško 
pomoč, če bi se vreme med bivanjem v 
jami na hitro spremenilo. │ 
Danijel Rojšek - Danč 
———   POLOŠKA JAMA – JANUAR 1978   ——— 
Pred sirarno v Pologu, četrtek, 26. januar 1978. Udeleženki in udeleženci od leve proti 
desni: znamenita nahrbtnika Karrimor, Janez Sabolek - Sabla, Andreja Žagar, »prasica« - 
platnena transportna vreča, Gregor Pintar - Grega, Polona Bitenc, Daniel Rojšek - Danč, 
Joško Pirnat - Jože - Jozl in Joerg Prestor. Foto: Anton Brancelj - Tone 
dan. 
Zadnji sem zapustil jamo jaz, toda učakal 
bi bil skoraj žalosten konec. Predzadnji si 
je navezal pod sedež precej velik in debel 
kapnik, ki smo ga hoteli dati muzeju. Bil 
pa sem tako brezskrben, da sem gledal 
neposredno pod vhodom zanimivo dviga-
nje svojega prednika. Ko je bil ta že viso-
ko gori, se je zadel kapnik ob steno, iz-
maknil se iz omota in sikajoče treščil po-
leg mene v grušč! No, ko bi me bil zadel, 
bi me ne bilo več treba vleči iz jame. Bil bi 
itak zadosti globoko pokopan. Ko sem na-
posled prispel na vrh, sem bil resnično 
vesel, da sem bil zopet med ljudmi. In teh 
ni bilo premalo. Mnogo jih je prišlo iz bliž-
njih vasi in bili so razočarani, zakaj vse 
mogoče reči smo mogli pripovedovati, le 
o vragu ni česar. Je pač zamašil vhod, da 
nismo mogli do njega! 
Dobro bi bilo, da bi natančno izmerili viši-
no vhoda v jamo, da bi mogli z gotovostjo 
sklepati o podzemskem toku tu ponicujo-
če vode, da bi se vedelo, kam odteka 
podzemska voda. Da ponicuje tukaj pre-
cej vode, smo videli ko smo spustili v to 
jamo ob drugi priliki ob dolgotrajnem dež-
evju tovariša Michlerja. Zavit v številne 
nepremočljive kože se je spustil v prepad, 
iz katerega smo čuli šumenje. Ko se je vr-
nil, nam je povedal, da je tam, kjer so ste-
ne razmaknjene, prišel pod precejšnji 
slap, ki mu je grmel na glavo, dokler ni 
dospel do tal. Tam se voda odteka med 
gruščem v neznano globino. Kam? 
Istega dne sta Cerk in Brinšek pregledala 
tudi nad 4 m globoko Pirnaščico, ki pa je 
le ozek in zelo umazan prepad brez po-
sebnosti. Tudi nekaj manjših jam smo 
preiskali, a bile so vse brez zanimivosti, 
zato smo za nekaj časa zapustili Kopanj-
sko polje. 
8  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
1. Uvod 
V letu 2023 bo minilo 60 let od prekopa 
Radeščkove pasaže v Najdeni jami. Ta 
dogodek je omogočil kasnejša številna 
odkritja v tej veliki jami na robu Planin-
skega polja oz. na Lanskem vrhu. 
Od takratnih udeležencev kopanja Rade-
ščkove pasaže je le še malo živečih čla-
nov. Od ekipe, ki je bila prisotna na dan 
prekopa, pa je ostal le še Andrej Puc – 
Fofr.  
Ob tej častitljivi obletnici sva se na pobu-
do Franceta Šušteršiča s Fofrom dogo-
vorila, da skušava čim bolj natančno opi-
sati takratne dogodke. Opis bo zanimiv 
tudi iz primerjave takratne tehnike, nači-
na raziskovanja in nenazadnje tudi ja-
marskega žargona v tistih letih z današ-
njimi časi. 
Fofrov prispevek bo na osnovi njegovih 
spominov. Metodov del pa je povzet iz 
njegovih dnevnikov. Pri tem je privzet do-
beseden prepis (poševni tisk), ki kaže tu-
di slovnični nivo 14-letnika in takratni ja-
marski žargon. 
2. Obdobje pred letom 1963 (po spo-
minih Andrej Puc) 
Generacije ljubljanskih jamarjev so po 
drugi svetovni vojni  iskale legendarno 
Putickovo Lippertovo jamo. Pri tem iska-
nju so našli v bližini domnevne lokacije te 
jame jamo, ki so jo najprej imenovali Lip-
pertova jama.  
Med obema vojnama je to jamo odkril 
in raziskal Alfred Šerko ml. Ker jama 
ni ustrezala Putickovem opisu, jo je 
zato preprosto imenoval kar Najdeno 
jamo. S časom je jama zdrknila v po-
zabo in tudi njenega vhoda po vojni ni 
nihče več našel.  
Leta 1962 pa je jamo ponovno odkril 
Matjaž Puc  ob ponovnem iskanju Lip-
pertove jame, ki jo je opisal Putick kot 
60 metrov globoko brezno, po dnu kate-
rega teče voda. Celo poletje so Matjaž in 
takratni »podmladek« DZRJL (Rado Ra-
dešček, Milan Orožen, Matjaž Weber – 
Veverica, Milče Križaj in morda še kdo) 
sistematično preiskovali gosto zaraščeno 
področje Lanskega Vrha. V začetku sep-
tembra 1962 so odkrili in očisitli s hlodi in 
vejevjem zadelan vhod v brezno in to 
prav na področju, kjer naj bi se nahajala 
Lippertova jama. Matjaž je navdušeno 
poročal, da so najbrž našli vhod v Lipper-
tovo jamo. Kakšen teden kasneje smo se 
prvič spustili v novo odprto brezno, ki pa 
ni ustrezalo Putickovem opisu Lippertove 
jame. To je bilo razočaranje. Tolažba pa 
je bil prepih skozi ozko špranjo v spod-
njem delu jame ... Tam so bili tudi vidni 
sledovi kopanja, najbrž še iz Šerkotovih 
časov. Na novo smo torej odkrili Najdeno 
jamo.  
Prepih na dnu Šerkove dvorane je po na-
šem prepričanju prihajal naravnost iz Lip-
pertove jame in tako smo se navdušeno 
lotili kopanja. Za začetek si je Milan od 
soseda sposodil nekaj kamnoseškega 
orodja in potem so se kopaške ekskurzi-
je vrstile skoraj vsak vikend skozi celo zi-
mo. Kako in v kakšnih razmerah je pote-
kalo izkopavanje, je lepo opisano v pov-
zetkih iz Metodovega dnevnika. 
3. Kopaške akcije v Lippertovi jami 
(povzeto po Metodovem dnevniku) 
3.1 Najdena jama 1962 (ni točnega da-
tuma; Prvi pristop po odkopu zadelanega 
vhoda v Najdeno jamo je bil po Fofrovem 
spominu v začetku oktobra 1962) 
Ta jama je bila zame prva v okviru ja-
marskega društva. Tu sem prvič plezal 
po lestvah, prvič sem bil v resničnem 
breznu in prvič sem tu zaživel v jamar-
skem okrilju. Lippertovo jamo so našli v 
iskanju Lippertove jame, ki jo je opisal 
Putik v svojih zapiskih. V tej jami, ki jo je 
opisal Putik, naj bi bila tekoča voda. Mi 
smo našli brezno, ki je bilo globoko 
30 m, bilo pa je brez vode. To brezno je 
imelo še nek rov, ki se je na koncu 
»zafaširal«: Skozi to »faširango« je pihal 
močan veter. Zaradi tega smo sklepali, 
da morajo biti za »faširango« večji pro-
stori. Na tej ekskurziji sem šel le do dna 
vhodnega brezna. Bil sem namreč slabo 
opremljen (baterija, telovadni copati, tre-
nirka). V vhodno brezno prideš po 0,5 m 
širokem in 8 m globokem kaminu v majh-
no, lepo zakapano dvorano, ki ima na ro-
bu 20 m globok prepad. Po lestvah ple-
zaš 10 m ob steni, nato pa imaš 10 m 
»lufta«. Vhodno brezno je v bistvu 
ogromna dvorana, ki ima na eni strani 
zelo strm podor, po katerem prideš do 
manjšega rova. Po 10 m vodoravnega 
rova prideš do večje dvorane, ki ima 2 
»štirni«. Nasproti vhoda v dvorano je 
majhen rovček, dolg 10 m. Po njem pri-
deš do »faširange«. Pred »faširango« je 
še manjša dvoranica, v kateri smo imeli 
vedno bivak. To je opis Lippertove jame. 
Na tej prvi ekskurziji sem prišel le do 
podora v večji dvorani. To brezno je za-
pustilo na meni zelo veličasten vtis. Su-
lec je prišel zaradi slabe opreme le do 
previsa (18 m). 
Udeleženci: vodja Puc Andrej, Puc 
Matjaž. Tomaž Planina, Orožen Milan, 
»Bingl«, Weber, Sulec, Neva, Janez in 
jaz. Za nekatere ne vem točnega imena. 
 
Po tej akciji je bilo še nekaj ekskurzij, ki 
se jih nisem udeležil, ker sem bil v drugih 
jamah (Logarček, Križna jama, Malograj-
ska jama, Rakova dolina, Peršinovo 
brezno, Predjama), ki so opisane v mo-
jem dnevniku brez točnih datumov v letu 
1962. 
3.2  Moja 1. »garalna« ekskurzija v 
Lippertovo jamo 11. januarja 1963 
Že v soboto popoldne je odšla skupina 
treh članov v Lippertovo jamo. Sklenili so 
v jami prenočiti. Namen ekskurzije je bil: 
razširiti »faširango«. V nedeljo pa smo 
za njimi odšli še trije jamarji: Marussig 
Miran, Sulec in jaz. Ker sem jamo opisal 
že v prejšnjem poročilu, bom tokrat opi-
sal še nekaj bolj zanimivega ... Sledi opis 
Sulčevega plezanja po lestvah, ki ga 
bom izpustil. 
Končno smo bili vsi trije na dnu. Nadalje-
vali smo pot po rovu. S Sulcem sva bila 
prvič na dnu in tudi Miran še ni poznal te 
jame. Šli smo kar na slepo, vendar smo 
hitro našli pravi rov, ker je iz njega vel 
vonj po cigaretnem dimu. Trojko, ki je šla 
že prejšnji dan notri smo našli v spalnih 
vrečah, ko so igrali karte. Imeli so le še 
eno dobro karbidovko, ker jim je zmanj-
kalo karbida. Najprej smo se v bivaku 
najedli, nato pa smo v skupinah po dva 
in dva kopali v »faširangi«: Kopala sva 
skupaj z Miranom. Delo je zelo težavno, 
ker je rov v katerm je »faširanga«, le 30 
cm visok in 0,5 m širok. V tem rovu so že 
pred vojno kopali, vendar so kapitulirali; 
mi pa smo delo nadaljevali in smo do te 
ekskurzije že okoli 2 m rova razširili. Z 
Miranom sva tako kopala, da sem jaz dr-
žal, Miran pa je z zelo težko »macolo« 
tolkel po dletu. Kljub težavnim pogojem 
smo razširili na tej ekskurziji naslednje 
pol metra rova.  
Povratek je bil zelo težaven, ker smo 
imeli spalne blazine in Sulca. Po 2. urah 
Andrej Puc – Fofr in Metod Di Batista – Todl 
——   60 LET PO PREBOJU RADEŠČKOVE PASAŽE V NAJDENI JAMI   —— 
9  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
»garanja« na lestvah smo končno zagle-
dali belo luč dneva. 
Udeleženci: 1.) skupina: Puc Matjaž, 
Orožen Milan, Traven Matjaž; 2.) skupi-
na Marussig Miran, Suwa Anton, Di Bati-
sta Metod; Opravljeno delo razširitev ro-
va v dolžini 0,5 m. 
3.3  2. »garalna« ekskurzija v Lipper-
tovo 8. februarja 1963 
V petek 8 II 1963. smo se odpravili v Lip-
pertovo jamo razširjat rov. Počitnice so 
se nam podaljšale, zaradi tega smo se 
lahko že med tednom odpravili v Lipper-
tovo. Po 2 urah spusta smo prispeli pred 
»faširango«. Rado je prerokoval, da bo 
minilo še mnogo nedelj preden bomo 
prebili ta rov. Toda kmalu je drugače go-
voril. V »faširangi« je delal vsak 10 min. 
Delo je bilo izredno naporno, ker je bila 
»faširanga« vse ožja. Rado je prinesel s 
seboj stekleničko »šnopsa«, katera pa 
mu je nenadoma zmanjkala. Kmalu smo 
odkrili tatu. To je bil Sulec, ki je stekleni-
co popil. Bil je »trd« in nesposoben za 
nadaljno delo. 
Ko sem prišel jaz na vrsto za kopanje, 
sem sklenil, da se bom »sfaširal« v 
»faširango« kolikor se je dalo. Nenado-
ma sem zaslišal slabotno bučanje vode 
in zagledal svetlo piko, za katero pa smo 
kasneje ugotovili, da je od karbidovke. 
Svoje odkritje sem sporočil ostalim. Nav-
dušenje je bilo nepopisno. Matjaž in Ra-
do, ki sta prišla k meni sta tudi slišala 
bučanje, ki pa je bilo zelo oddaljeno. An-
drej je posumil, da je to le veter, ki zavija 
med skalami. Vendar je bilo to le malo 
verjetno. Rado, kateri je prej tako pobijal 
to kopanje, je bil v trenutku prepričan da 
bomo še tisti dan rov prebili. Razlagal mi 
je, da so za te jame značilne zelo kratke 
ožine. Prepričan je bil, da bomo skozi to 
ožino prišli v pravo Lippertovo jamo. Na-
mreč to jamo, v kateri smo kopali, je na-
šel Matjaž Puc, v iskanju Lippertove ja-
me, ki jo je opisal Putick, kot 60 m globo-
ko brezno, po katerem dnu teče voda. 
Tega brezna po vojni niso več našli, ker 
se je gotovo zasulo.       
No po tem odkritju, tisti dan namreč, smo 
vsi delali še z večjo vnemo. Seveda je bil 
najbolj aktiven Rado, ki je kopal tudi po 
pol ure skupaj. Čas je bil že za povratek, 
ko smo sklenili, da bomo ostali do 24 h v 
jami. Sulec je že po malem dremal, An-
drej, Milan in Tone so slikali, Matjaž, Ra-
do in jaz pa smo kopali.  
Čeprav smo ostali v jami dlje, kot smo 
nameravali, tistega dne še nismo prebili 
rova. Moram pa priznati, da je naredil 
več kot polovico dela Rado. 
Povratek je bil zelo težaven, saj smo vsi 
zelo utrujeni, posebno Rado. Na lestvah 
smo imeli precej komplikacij s Sulcem, 
katerega smo dobesedno trije vlekli 
navzgor. Ko pa je prišel na vrh, nas je pa 
še sklel, da smo ga »pretrdo varovali«. 
Tudi Rado, ki je drugače dober plezalec, 
je zelo počasi plezal. Učinek njegove 
udarnosti je precej občutil pri plezanju. 
Končno smo bili zunaj. Noč se nam je 
zdela čisto svetla. Temperatura zunaj je 
znašala pod  -10 °C, zato nas je precej 
zeblo. Skozi noč smo odšli s prižganimi 
karbidkami proti kolodvoru. Ura je bila 
okoli 2h ponoči, ko smo prispeli na ko-
lodvor. Tu smo zvedeli, da pelje vlak šele 
ob 4:30. Čakalnica je bila ledeno mrzla, 
vendar nam je kljub temu uspelo nekoli-
ko zadremati, saj smo bili precej zgarani. 
Ko nismo mogli več spati (zaradi mraza) 
smo začeli »laufati« okoli mize. Andrej je 
začel kuriti peč. Kljub temu se čakalnica 
ni segrela. Končno smo vsi premraženi 
dočakali vlak. Čim smo se vsedli v kupe, 
smo zaspali in spali do Ljubljane. 
Udeleženci: A. Puc, M. Puc, R. Rade-
šček, M. Orožen, T. Kranjc, T. Suwa, M. 
Di Batista 
Čas bivanja v jami: 15 ur, Delo: razširili 1 
m rova.  
4. Preboj v Radeščkovi pasaži (po 
spominih Andrej Puc) 
V začetku marca 1963 se je večina 
DZRJL pomladka udeležila ekskurzije v 
Vilenico. Manjša skupina z Radotom na 
čelu pa je nadaljevala kopanje v Najdeni 
oziroma Lippertovi, kot smo jo še vedno 
optimistično imenovali v prepričanju, da 
nas vodi »faširunga« v pravo Lippertovo 
jamo. 
Tistega dne smo se kopači razdelili v dve 
skupini: V prvi skupini sta bila Rado Ra-
dešček in Milan Orožen, v drugi skupini 
pa Matjaž Traven in jaz. Medtem, ko je 
ena ekipa kopala, je druga ekipa počiva-
la oziroma v skritih kotičkih Šerkove dvo-
rane iskala še kakšne možnosti nadalje-
vanja. Po spominu sta se ekipi menjavali 
na približno pol ure.  
Prav dobro se spomnim, ko sva z Matja-
žem Travnom stikala v bližini (takrat še 
neznanega) Ičotovega rova, ko se je po 
Šerkovi dvorani razleglo vpitje: »Preboj, 
skozi smo!« Drl se je Milan. Rado je bil 
zagozden v faširungi, le glava mu je mo-
lela v črno praznino, iz katere se je sliša-
lo bučanje vode. Ko sva z Matjažem pri-
lezla do faširunge, je tam Milan že vlekel  
za noge zagozdenega Radota iz ožine.  
Potrebno je bilo še nekaj udarcev z ma-
colo in dletom, predno se je Matjaž kot 
najtanjši in najmanjši v ekipi lahko v celo-
ti prerinil skozi pasažo. »Pridite,« je vpil 
skozi faširugo, »tukaj je veliko prostora!« 
Sledil mu je Rado. Za Milana in mene pa 
je bilo potrebno še dodatno razširiti naj-
ožji del. Končno sem se tudi jaz z veliko 
Levo: Miran, Metod in Matjaž v bivaku pred »faširungo«. Desno: 
Rado pri kopanju pasaže. Foto Milan Orožen 
10  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
težavo prerinil skozi na drugo stran. Ta-
krat sem se naučil, da je treba v pasaži 
izdihniti in ne vdihavati dokler se ne iz-
vlečeš iz najožjega dela.  
Vzhičeni, da smo končno v pravi Lipper-
tovi jami, smo vsi štirje stali in strmeli v 
praznino na robu precej strme stopnje, ki 
bi jo bilo sicer lahko preplezati. Vendar 
se ni dobro videlo, kje je konec strmine, 
saj svetloba karbidk ni prodirala daleč ob 
temnih blatnih površinah. Vrvi ali pa celo 
lestvic nismo imeli seboj. Bučanje vode v 
globini pa nam je burilo domišljijo. Padel 
je predlog, da zvežemo skupaj prusike 
za varovanje in tako poskusimo prodreti 
do vode. Kot najstarejši sem se čutil od-
govornega za varnost ekipe in sem tej 
ideji nasprotoval. Razvila se je burna de-
bata, ki sem jo zaključil z izjavo, da jaz 
že ne bom vlekel ranjenca ali pa celo mr-
liča skozi faširungo, ko pa se še sam ko-
maj stlačim skozi.  Pozneje sta baje Ra-
do in  Milan razlagala, da sta morala po-
pustiti, ker sem se jaz zelo razjezil 
(mislim, da je bilo to pretiravanje, saj 
smo bili takrat zaradi preboja vsi zelo do-
bre volje in malce pijani od uspeha). Me-
todov komentar: »Zato se dvoranica za 
pasažo imenuje Dvorana Fofrove jeze!« 
Povratek skozi pasažo na prosto tudi ni 
bil lahek. Spet sem bil zadnji; uspelo mi 
je šele, ko sem si slekel pulover in sraj-
co, da sem se s pajacem na golo kožo le 
prerinil skozi. Na poti na postajo Planina 
smo bili kljub utrujenosti židane volje. 
Nekajkrat smo tudi zapeli poleg tiste Mi-
ranove kvantaške o dekletu, ki pokaže 
bele ti noge, nekako v tem smislu: 
Iz jame na ta beli dan 
prileze jamar ves usran 
na znotraj pa zelo vesel, 
saj je Lippertovo prvič doživel 
Še posebej je bil srečen Rado, ki se je 
čutil poplačanega za svoj trud in neomaj-
no vero, da bomo skozi faširungo prodrli 
v pravo Lippertovo Jamo. Za preboj gre 
največ zaslug prav njemu, ki je od vseh 
članov v kopanje pasaže vložil največ 
truda in vztrajnosti. Od tod tudi ime Ra-
deščkova pasaža.  
V Metodovem dnevniku pa je bila ta dan 
opisana ekskurzija v Vilenico. Datum: 10. 
marec 1963. Iz tega poročila povzemam 
del, ki se nanaša na dogajanje v Najdeni 
jami: 
V Ljubljano smo prispeli okoli 23h. Na 
kolodvoru smo srečali skupino, ki je od-
šla v Lippertovo jamo. Izvedli smo veselo 
novico. Namreč prebili so rov in prišli do 
10 metrskega brezna.  
Teden dni kasneje so trije starejši, zelo 
izkušeni jamarji Miran Marussig, Boris 
Sket in France Velkavrh (tudi ti so bili še 
zelo mladi) šli v Najdeno preverit, da se 
ni slučajno srednješolcem kaj zmešalo, 
ko so poročali o velikem prostoru in 
bučanju vode onkraj pasaže. Tokrat je 
bilo v dvorani za pasažo zaradi visoke 
vode jezero, tako da napredovanje ni bilo 
možno (in preverjanje verodostojnosti 
»podmladka« tudi ne).  
Fotografija pred Najdeno jamo kaže del 
takratne ekipe na eni od poznejših akcij.    
Zaključek 
Preboj Radeščkove pasaže je bil začetek 
aktivnega delovanja takratne mlajše ge-
neracije ljubljanskih jamarjev.  
Ta generacija je pozneje odkrila še šte-
vilne rove in dvorane v Najdeni. Nekaj 
teh prvih akcij je zelo natančno opisanih 
v Metodovem dnevniku. Morda kdaj poz-
neje tudi kaj več o tem.  
Vsa ta odkritja so pokazala, da noben 
del Najdene ne ustreza Putickovemu 
opisu Lippertove jame. Tako se iska-
nje Lippertove jame nadaljuje do da-
našnjega dne. 
Ta generacija je začela tudi raziskave na 
Kaninu in drugod po Sloveniji. Zelo je 
razvila tudi jamsko potapljanje. 
Današnji veterani smo zelo ponosni na 
svoje naslednike, saj dosegajo rezultate, 
o katerih smo takrat le sanjali. Veseli 
smo tudi, da je Najdena jama še vedno 
vabljiva. Nenazadnje vsakoletna Vete-
ranska pred Najdeno kaže njeno veličino 
in povezanost generacij v DZRJL.│ 
Matjaž Puc –Tužak in Matjaž Weber – 
Veverica pri merjenju v Najdeni. 
Foto: Tomaž Planina 
Po končani akciji. Od leve proti desni: Matjaž 
Puc, Milan Orožen, Metod Di Batista Tone 
Kranjc, neznan,  Anton Suwa in Janez Zrnec. 
Foto: Milan Orožen 
11  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Uvod 
V letu 2022 smo veterani nadaljevali z 
rednim delom v kopanju Radošce 2. Po-
leg kopaških akcij je bilo tudi nekaj praz-
novanj rojstnih dni. Leto smo zaključili s 
tradicionalnim novoletnim srečanjem. 
Kot vedno je bila na čLanskem vrhu in v 
Najdeni jami tudi tradicionalna Veteranska.  
Veteranska 2022  
V soboto, 28. maja 2022, je bila 43. Ve-
teranska akcija v Najdeno. Kljub slabe-
mu vremenu je bila udeležba odlična. 
Člani se pač ne dajo, saj je tradicija teh 
akcij pomembnejša kot kakšna kaplja 
dežja, mokre nogavice ali vlažna trava, ki 
pa jo je Manč vzorno pokosil! Izjemno 
dobro se je izkazala tudi ogromna ce-
rada, ki je kljub občasnemu dežju omo-
gočala neoviran žur. 
Udeležba je bila za omenjene razmere 
res fascinantna. Po neuradnih podatkih 
je bilo vsega skupaj 64 udeležencev. Od 
tega jih je bilo v jami 38. Otrok je bilo 
vsaj ena tretjina! 
Vse je teklo kot v dobro utečenem stroju. 
Nekateri smo tradicionalno začeli pri Miri 
in Francetu v Lazah. Dobrote, kava in šil-
ce žganega so bili kot vedno enkratni. 
V jamo smo šli iz dveh smeri – iz klasič-
nega vhoda in iz Krastače. Večja ekipa 
pod vodstvom Manča (s petimi vnuki!) je 
šla v Borisov rov. Del ekipe je šel nato v 
Desni rov, kjer so se srečali z drugo eki-
po pod Krastačo. Voda v Artovem sifonu 
je bila izjemno nizka, tako, da se je vide-
lo okoli deset metrov pod stropom. Ven-
dar se je v nadaljevanju strop znižal do 
vode. 
Pri Hanzovem kapniku sta nas pri šam-
panjcu počastila nekdanji predsednik 
(Jure) in sedanji predsednik (Matic). Dva 
šampanjca je doniral Jure Trenz, ki pa je 
bil le zjutraj pri Francetu. 
Ta zgodovinski dogodek z dvema pred-
sednikoma je bil res na višini oz. globini, 
kar je bilo potrjeno z dvema izstreljenima 
zamaškoma penine v Veliko štirno! 
Jama je bila izjemno suha in tako prijet-
na za obisk. To se je odražalo tudi na 
jamski ilovici, ki je bila nenavadno razpo-
kana! 
Zunaj se je med tem dogajanje intenzivi-
ralo. Obiskal nas je tudi eden najstarejših 
in izjemno vitalni član Jure Kunaver. Pri-
nesel je dobrote in steklenico jegra (ki je 
ponoči skrivnostno  izhlapel). 
Prvi vrhunec je bil Gregatov odojek, ki je 
bil res odličen. V nadaljevanju so, s po-
močjo Modrcovega agregata in projekci-
je, mladi prikazali nekaj vrhunskih dosež-
kov lanskega leta. 
Na zaključku je Modrc prikazal še power-
point, ki ga je pripravil ob Miranovi 
(Marussig) 90. letnici. Žur se je nato na-
daljeval. Niso manjkale niti Mirine dobro-
te, ki sta jih Šušteršičeva tradicionalno 
poslala na druženje! Nekateri so zdržali 
do tretje ure zjutraj. Tudi zjutraj je bilo še 
preko dvajset nočnih borcev.  
Omeniti je potrebno podvig  Andreja Ba-
rage, ki je kljub častitljivim letom zdržal v 
zavetišču, kjer je bilo vse prej kot mirno 
za spanje. Spal je brez ušesnih zama-
škov, ker jih ne potrebuje več! Za zajtrk 
je bilo potrebno pripraviti kar tri runde 
tradicionalnih pečenih jajc s slanino.  
Pospravljanje je bilo temeljito.  
Za zaključek poročila o veteranski: 
Več kot štiri desetletja rednega medge-
neracijskega druženja članov DZRJL je 
občudovanja vreden rezultat. Posebno 
pohvalno je, da je udeležba vedno viso-
ka in se še povečuje. Veliko je otrok, ki 
so morda tudi novi potencialni člani!? 
Metod Di Batista in Marjan Juvan - Manč 
———   VETERANSKE AKCIJE NA ČLANSKEM VRHU   ——— 
RAZISKAVE 
Levo: Gneča na baldahinu. Foto: Janez Modrijan. Desno: predstavitev v zavetju tende. Foto: Jaka Flis 
12  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
Verjetno je velik magnet tudi Najdena ja-
ma. Zadnja obnova nekaterih varoval in 
stopenj,  ki smo jo izvedli v mesecu ma-
ju, pa jo je naredila še bolj dostopno tudi 
za tiste, ki niso najbolj športno nastrojeni. 
Pogosto srečamo tudi tuje jamarje, veči-
noma v neorganiziranih skupinah, ki obi-
ščejo jamo in izkoristijo tudi zavetje 
čLanske vasi.  
Za take dogodke je Najdena torej idealna 
jama – je blizu Ljubljane in ima vse jam-
ske elemente: brezna, pasaže, velike in 
manjše rove, ogromne dvorane, jezera, 
blato, čudovite sigaste in kamnite tvorbe 
in še kaj bi se našlo. 
Krona je lokacija pri Hanzovem, ki ima 
že kar mistični pridih. 
Kopanje v Radošci 2 
Akcije so bile praviloma ob četrtkih. V le-
tu 2022 je bilo 32 akcij, kar je glede na 
koronske čase zelo dober rezultat. 
Ekipa je bolj ali manj standardna: Mare, 
Manč, Marjan, Modrc, Metod, Klok, Fofr, 
Ejč in nepogrešljivi Ičo v čLanski vasi. 
Občasno so se udeleževali tudi Jure T., 
Vladimir begunec iz Ukrajine, Jure K. in 
Brajko. 
Tehnologija dela je bolj ali manj enaka. 
Prodiramo med gladko kompaktno steno 
in podorom. Vse bolj koristno se kaže 
baterijsko orodje, kot so vijačniki, vrtalke 
in žage. Tako ne pogrešamo agregata. 
Večje skale razbijamo z uporabo svedra, 
špice in macole.  
Mojster Manč sproti konstruira butične 
oporne konstrukcije, ki zagotavljajo var-
no delo in dostop v vertikalnem poteku 
jame. 
25. januarja 2022 smo jamo prvič izmeri-
li. Predsednik DZRJL nam je naklonil to 
čast, da je prišel lastnoročno izmerit Ra-
došco 1, Radošco 2 in konture udornice. 
S Špelo sta tudi izrisala načrt – stanje ja-
nuar 2022. 
Do konca leta smo se dokopali do globi-
ne 17,5 metra in smo že globje, kot je 
dno Radošce 1! Povprečno smo na akciji 
delali štiri ure in izvlekli med 30 in 60 ve-
der materiala. Prodiramo razmeroma po-
časi, saj so dimenzije izkopa veteranske 
– 1 × 0,75 metra. Vse bolj zahteven po-
staja transport izkopanega materiala na 
površje. Ker se povečuje dolžina in po-
javljajo horizontalni zamiki, potrebujemo 
vse večjo ekipo – šest članov, česar pa 
ni vedno možno zagotoviti. Zato si poma-
gamo z vmesnimi manjšimi deponijami. 
Kulinarika je vse boljša. Poleg poletnih 
roštiljev se včasih pojavi tudi individualni 
izdelek posameznega člana, kot npr. go-
laž, pasulj, obara itd. V zimskem času 
Modrc redno poskrbi za kuhano vino. Se-
veda ob praznovanjih ne manjka šam-
panjca in sladkega! 
Jelenovo rogovje 
Na akciji dne 28. aprila 2022 oz. na Ra-
došci 2/54 smo imeli zanimivo odkritje na 
globini 12,5 metra. Ko je Manč prvič zle-
zel v vodoravno nadaljevanje, je navdu-
šeno zavpil. Na levi strani je med 
podornimi skalami zagledal okostje glave 
Levo: Metod in Mija zreta v globine. 
Desno: Nekateri so se prvič spopadli z vrvno tehniko. Foto: Tina Di Batista 
Levo: Na čelu kopanja v Radošci 2. Sredina: Opiranje izkopa v Radošci 2. Desno: Naloženo vedro za transport izkopanega materiala. 
Foto: Primož Jakopin - Klok 
13  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
jelena z rogovi!  Kot kaže, ga je podor 
med rušenje ujel na neprimernem mestu 
ali pa je imel ubogi jelen dvojno smolo: 
najprej je padel v brezno, ki je bilo odpr-
to, preden se je naredila udornica, poz-
neje pa ga je še zasul podor!?  
Na vsak način nova tema za številne teo-
rije! 
Več v posebnem članku  O prvi najdbi fo-
silnih ostankov vapitija v Sloveniji. 
Zaključek (Manč) 
Zaključka pravzaprav ni! Veteranom po-
časi zmanjkuje sape. Kopali bomo v Ra-
došci 2, dokler bomo lahko. Vzdrževali 
bomo čLansko vas, dokler jo bomo lah-
ko. Potem bomo pa tja na Lanski vrh ho-
dili – če bomo še lahko – samo še obujat 
spomine, dokler še ti popolnoma ne zble-
dijo. 
 
 
Še ena misel, dokler še lahko mislim: 
Ko alpinist doseže vrh stene ali gore, je 
zmagovalec! 
Ko jamar doseže konec ali dno jame, je 
poraženec! 
 
Jamarstvo je, v primerjavi z alpinizmom, 
res nekaj posebnega in zagonetnega in 
ni za vsakogar …│ 
Radošci 1 in 2, tloris in iztegnjeni profil. Avtorica: Špela Borko. 
Merila: Matic Di Batista, Metod Di Batista. 2022 
Desno zgoraj: Večja skala je prišla na površje. Sredina: vapiti na 
mestu najdbe. Spodaj: Vlečna ekipa. Foto: Primož Jakopin - Klok 
14  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Dr. Irena Debeljak – ZRC SAZU, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca  
——   O PRVI NAJDBI FOSILNIH OSTANKOV VAPITIJA V SLOVENIJI   —— 
Jamarsko odkritje 
21. aprila 2022 so jamarji Društva za raz-
iskovanje jam Ljubljana pri kopanju do-
stopa skozi podorno skalovje na dnu Ra-
deščkove udornice na Lanskem vrhu pri 
Lazah pri Planini naleteli na zanimivo fo-
silno najdbo. Na globini nekaj več kot 12 
metrov so najprej našli dobrih 10 centi-
metrov dolg odlomek nenavadne kosti. V 
zvezi z njo se je po nasvetu Uroša Nova-
ka 22. aprila name obrnil Primož Jakopin 
in me kot paleontologinjo prosil za po-
moč pri razjasnitvi, za del katere živali bi 
lahko šlo. Po značilni strukturi kosti sem 
lahko ugotovila, da je to odlomek jeleno-
vega rogovja, in sicer skoraj v celoti 
ohranjen parožek, katerega oblika pa ni 
bila povsem običajna. Kot so opazili že 
najditelji sami, je bil namreč nekam pre-
več sploščen in na njegovi površini tudi 
ni bilo nobenih sledi razbrazdanega relie-
fa, ki je sicer značilen za jelenovo rogo-
vje. Z drgnjenjem rogovja ob drevje in 
druge trde površine se lahko relief sicer 
zabriše, vendar je bilo vse skupaj vseeno 
nenavadno. Medtem ko sem upala na še 
kakšno najdbo, so jamarji nadaljevali z 
izredno zahtevnim delom – kopanjem 
navpičnega rova v podor. 29. aprila se je 
name obrnil Janez Modrijan z novico, da 
so nekoliko nižje od omenjenega parož-
ka našli zadnji del jelenove lobanje, ki je 
bila s spodnjim delom rogovja povsem 
zagozdena v podoru. Še večje presene-
čenje pa je sledilo, ko so jamarji 5. maja 
kak meter pod lobanjo našli še nekaj ko-
sov končnega dela rogovja. To namreč 
ni bilo oblikovano tako, kot bi pričakovali 
pri navadnem jelenu, pač pa je bilo lopa-
tasto razraslo ali palmatizirano, podobno 
kot pri losu. Vendar ni šlo za losa, ampak 
za vsaj s paleontološkega vidika še veli-
ko bolj zanimivo žival. To je prvo odkritje 
ostankov vapitija ali kanadskega jelena 
pri nas. 
 
Določitev jelenovih ostankov 
Prve najdene kose desne rogovile in kro-
ne rogovja sem v določitev prejela 6. ma-
ja. Ukleščene lobanje zaradi nestabilno-
sti podora ni bilo mogoče izvleči druga-
če, kot da so jamarji del rogovja preža-
gali in jo tako 18. maja sprostili izpod 
večjega kamnitega bloka. Že dan kasne-
je jo je Janez Modrijan prinesel na Pale-
ontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC 
SAZU. Pri nadaljnjem izkopavanju jamar-
ji niso našli nobenih drugih kosti, zato 
sklepam, da je bila lobanja z rogovjem 
ob zasutju že ločena od telesa. 
Fosilni ostanki iz vseh treh nivojev pripa-
dajo isti živali. Poleg možganskega dela 
lobanje in spodnjega dela leve polovice 
rogovja je ohranjen tudi večji del desne 
rogovile in krone, ki predstavlja končni 
del rogovja. Kot kaže, je rogovje nosilo 
na vsaki strani po sedem parožkov. Iz-
jemno nenavadna je predvsem palmatizi-
rana krona. Štirje od strani izrazito splo-
ščeni kronski parožki nekoliko spominja-
jo na prste na roki, pri čemer prostor 
med njimi v veliki meri zapolnjuje kostno 
tkivo. Kronski parožki so vsi postavljeni v 
isti ravnini, parasagitalno glede na glav-
no os telesa, kar je značilno za vapitije. 
Pri navadnem jelenu je vrhnji del rogovja 
postavljen bolj prečno, kronski parožki 
pa so orientirani v zelo različnih smereh. 
Poleg še nekaterih drugih lastnosti je za 
vapitija značilno tudi to, da imajo parožki 
v kroni precej gladko površino. 
Vapiti (Cervus canadensis) je vrsta jele-
na, ki danes živi v Severni Ameriki ter 
centralni in vzhodni Aziji, v najbolj mrz-
lem obdobju mlajšega pleistocena pa je 
bil verjetno razširjen vse do zahodne 
Evrope. Naša najdba je še najbolj po-
dobna mlajšepleistocenskim najdbam 
zelo nenavadnih, velikih jelenov iz sever-
ne Italije in Švice, za katere so značilni 
izrazito palmatizirani končni deli rogovja, 
ki jih uvrščajo v izumrlo, endemično pod-
vrsto C. c. palmidactyloceros. 
Vapiti je običajno izrazito večji od nava-
dnega jelena (Cervus elaphus). Rogovje 
našega vapitija je večje kot pri navadnih 
jelenih, ki danes živijo v Sloveniji, vendar 
še ni doseglo končne velikosti. Sodeč po 
izraženosti lobanjskih šivov in vitkosti na-
stavkov rogovja gre za samca, mlajšega 
od štirih let, ki torej še ni dosegel polne 
velikosti. Če bi živel še kakšnih deset let, 
bi bilo njegovo rogovje nedvomno izjem-
no mogočno. Le ugibamo lahko, da se je 
mladi jelen morda znašel ob nepravem 
trenutku na nepravem mestu in ga je 
usmrtil nenaden podor, mogoče pa je iz-
gubil tla pod nogami in padel v brezno 
nedolgo pred tem. Kako in zakaj točno je 
poginil, ne bomo nikoli izvedeli, glede na 
podatke o rasti in odpadanju rogovja pri 
jelenih pa lahko rečemo, da se je to zgo-
dilo jeseni ali pozimi. 
Ohranjenost 
Permineralizacija je proces fosilizacije, 
med katerim se drobne praznine v kosti, 
ki nastanejo po odmrtju organske snovi, 
zapolnijo z minerali iz okoliškega sedi-
menta. Zaradi specifičnega okolja v 
podoru so fosilni ostanki našega vapitija 
razmeroma slabo permineralizirani, 
organska snov, ki jo predstavljajo pred-
Levo: Vapiti na mestu najdbe. Foto: Marjan Juvan. Desno: Lobanja z rogovjem na površju. Foto: Primož Jakopin 
15  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
vsem kolagena vlakna, pa je zaradi ne-
motenega delovanja aerobnih bakterij 
praktično povsem propadla. Kolagena 
vlakna se lahko v ugodnih pogojih, kot jih 
sicer pogosto nudi jamsko okolje, ohrani-
jo na desettisoče let, vendar pa mora biti 
kost praviloma prekrita s čim bolj drobno-
zrnatim sedimentom. Veliki zračni žepi v 
podoru Radošce so aerobnim bakterijam 
žal omogočali dolgotrajno in temeljito 
razkrajanje organske snovi. Rogovje je 
zato izredno krhko in se je začelo na pro-
stem hitro drobiti. Zelo fina siga, ki je 
mestoma prekrivala kostne ostanke, je 
ravno tako začela odstopati kar sama od 
sebe. Naš laborant Filip Litera je rogovje 
previdno očistil in ga zaščitil s premazom 
Paraloida B-72, plastično polimerno 
smolo, ki se uporablja za utrjevanje fosil-
nih ostankov in ki je po potrebi ni težko 
odstraniti z acetonom ali drugimi topili. 
Starost 
Enega od fragmentov rogovja iz spodnje-
ga nivoja sem poslala v ameriški labora-
torij Beta Analytic na AMS radiokarbon-
sko datiranje, žal pa sem kmalu prejela 
sporočilo, da zaradi preslabo ohranjene 
organske snovi datiranja ni bilo mogoče 
izvesti. Pri poskusu ekstrakcije kolagena, 
to je organske snovi, na kateri temelji ra-
diokarbonsko datiranje, se je kos kosti 
preprosto raztopil in ni od njega ostalo 
praktično nič. Z radiokarbonskim datira-
njem bomo poskusili še enkrat, in sicer 
na fosilnem materialu iz srednjega nivo-
ja, kjer imamo na voljo nekaj več kom-
paktne kostnine, v kateri je organska 
snov običajno bolje ohranjena kot v go-
basti kostnini, vendar pa se vsaj zaen-
krat še nisem mogla odločiti, kateri del 
dragocenega fosilnega materiala bi še 
lahko žrtvovali v ta namen.  
Starost najdbe in s tem tudi starost 
podora lahko ocenimo vsaj posredno. Po 
najdbah iz Italije lahko sklepamo, da so 
vapitiji prišli na naše ozemlje v zadnjem 
glacialnem maksimumu, ki se je začel 
pred približno 26 500 leti, in izumrli po 
koncu mrzle faze v mlajšem dryasu, pred 
okoli 11 500 leti. To pomeni, da je do 
podora najverjetneje prišlo v tem okoli 
15 000 let dolgem časovnem intervalu. 
Življenjsko okolje 
Vapitiji izvirajo iz suhih, mrzlih kontinen-
talnih področij Azije in so prilagojeni na 
prehranjevanje v odprti, pretežno travnati 
pokrajini. V zadnjem glacialnem maksi-
mumu je bila povprečna letna temperatu-
ra za približno 6 °C nižja kot danes. Pod-
nebje je bilo tudi bistveno bolj suho. V 
večjem delu našega ozemlja sta v takrat-
nih periglacialnih pogojih uspevali odprti 
stepa in tundra, kar je bilo za vapitija ide-
alno življenjsko okolje. V tem času so se 
vapitiji lahko razširili tudi v zahodno in 
južno Evropo. Morska gladina je bila ta-
krat okoli 125 metrov nižje kot danes, za-
to je bil ves severni del Jadrana okopnel. 
Ob koncu zadnjega glacialnega maksi-
muma pred približno 19 000 leti pa je pri-
šlo do precej nenadne otoplitve, hkrati je 
podnebje postalo bistveno bolj vlažno. 
Na račun suhih travnatih pokrajin so se 
zato začeli širiti gozdovi, ki so veliko bolj 
kot vapitiju ustrezali navadnemu jelenu. 
Vapitiji so v tem času lahko našli zavetje 
v širšem območju Alp. Spomladi in poleti 
so se zadrževali nad gozdno mejo, jese-
ni in pozimi pa tudi v odprti gozdni pokra-
jini predalpskega prostora. Pred okoli 
13 000 leti so z ohladitvijo v mlajšem 
dryasu znova nastopili zelo ugodni pogoji 
za širjenje vapitijev, kar pa je trajalo le 
dobrih 1000 let. Po koncu dryasa pred 
11 700 leti se je podnebje na hitro zelo 
otoplilo in začel se je holocen ali geolo-
ška sedanjost. Vapitiji so v alpskem pro-
storu na začetku holocena morda lahko 
preživeli še nek krajši čas, vendar pa se 
je njihov naravni habitat nezadržno krčil 
in izumrtje te vrste jelena je bilo v Evropi 
neizbežno. Holocensko segrevanje pod-
nebja je vapiti lahko preživel le v gorovjih 
centralne Azije, še posebej v gorovju Al-
tai v Sibiriji, kjer je okolje še danes precej 
podobno tistemu, v katerem je živel naš 
vapiti. 
Pomen najdbe 
Nekdanja prisotnost vapitija v Evropi je 
še zelo slabo raziskana. Čeprav so že 
pred koncem 19. stoletja paleontologi iz 
različnih evropskih najdišč poročali o 
najdbah fosilnih ostankov izredno velikih, 
vapitijem podobnih jelenov, je zanesljivo 
potrjenih izredno malo najdb. Težava je 
namreč v tem, da so lobanje z ohranje-
nim končnim delom rogovja, po katerem 
je vapitija mogoče ločiti od navadnega 
jelena, le izredno redko ohranjene. V 
Sloveniji gre za prvo tovrstno najdbo, ki 
že sama po sebi predstavlja pomemben 
podatek o nekdanji razširjenosti te vrste. 
V naslednjem letu jo bomo na Paleonto-
loškem inštitutu Ivana Rakovca ZRC SA-
ZU podrobneje proučili in primerjali z 
drugimi fosilnimi najdbami, pri čemer nas 
bodo še posebej zanimale njihove evolu-
cijske in paleogeografske povezave. Ob 
mrzlih sunkih mlajšega pleistocena je 
evidentno prihajalo do širjenja vapitija iz 
vzhoda proti zahodu ter od severa proti 
jugu. Paleontologe in biologe zelo zani-
majo ti migracijski vzorci in nasploh odzi-
vi živalske vrste na spremembe v okolju. 
Zanima nas na primer, kako je v obdob-
jih neugodnih razmer geografska izolaci-
ja v refugijih, kot so bile Alpe, vplivala na 
morfološke spremembe. Pričujoča najd-
ba bo pri razjasnitvi evolucijskih proce-
sov in okoljskih adaptacij zagotovo pred-
stavljala zelo pomemben delček sestav-
ljanke. Da je paleontologija bogatejša za 
tako pomembno najdbo, so zaslužni ja-
marji Društva za raziskovanje jam Lju-
bljana, ki ne le da so fosilne ostanke na-
šli, pač pa so tudi prepoznali njihov po-
men in nam jih odstopili v strokovno ob-
delavo, za kar se jim najlepše zahvalju-
jem.│ 
 
Spodaj: Končni deli rogovja, ki so bili najdeni 
nekoliko nižje. Foto: Marjan Juvan. Desno: 
Prevzem rogovja – dr. Irena Debeljak. 
Foto: Janez Modrijan 
Foto: Janez Modrijan 
16  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Teo Delić 
_____     KRIVOPETA JAMA – PRESENEČENJE NA     _____ 
SKRAJNEM ZAHODNEM ROBU SLOVENIJE 
Med kolesarjenjem po skrajnem zahodu 
Slovenije smo navrgli nekaj stavkov o 
tem, da bi bilo lepo obiskati najdaljšo ja-
mo v kotu države – Grdo jamo pri Robidi-
šču (kat. št. 5620). A ker o jami nismo 
vedeli nič, tudi njene lege ne, potovali pa 
smo ravno skozi Robidišče, sva se z Ajo 
o njej odločila povprašati med domačini. 
Tako smo spoznali Igorja, ki je s psom 
pod nogami neki Italijanki živo razlagal o 
bog si ga vedi čemu. Ko sva le prišla na 
vrsto, je dejal, da jamo pozna, češ da je 
tam, kjer leži vhod in kjer je zdaj že vse 
zaraščeno, v mladosti kosil travo. Spom-
nil se je tudi dogodkov iz osemdesetih 
let, ko so jamo raziskovali jamarji iz 
Sežane, zaključil pa s tem, da je jama za 
danes nekoliko predaleč, da pa lahko pri-
deva ob drugi priložnosti in si bo z vese-
ljem vzel čas, da nama pokaže pot do 
nje. 
Nekaj mesecev pozneje sva bila ponov-
no v Robidišču. Naprtana z vrmi naju je 
Igor popeljal čez pobočje Ljubije vse tja 
do roba Pradoline, kjer se nahaja vhod v 
Grdo jamo. Do vhoda smo hodili dobro 
uro, teren pa je bil mestoma tako razmo-
čen, da je vse zdrsavalo. Po obisku ja-
me, utrujenima od prebijanja skozi lešče-
vje, nama na pamet ni padlo drugega, 
kot da zavijeva do Igorjeve gostilne na 
pivo. Tu smo med srkanjem piva z Igor-
jem načeli pogovor o jamah v okolici. 
Kmalu se je razkrilo, da naš domačin po-
zna še marsikatero luknjo. Tudi to, da bi 
mu bilo v izjemno veselje, če bi se v kak-
šno od teh lahko spustil. Povprašal naju 
je tudi o načinih iskanja jam. Razložila 
sva mu nekaj o pregledovanju terena, is-
kanju dihalnikov ter uporabi lidarskih po-
snetkov. Slednjega ni poznal, tako da 
sem skočil do avta po računalnik ter s 
spleta naložil kvadratni kilometer oblaka 
točk v bližini vhoda v Grdo jamo. V pre-
gledovalniku Furgoviewer sem naredil 
nekaj prostorskih rezov in v enem od pr-
vih zadel nekaj, kar je na prvi pogled iz-
gledalo kot precej velik vhod. Za name-
ček to ni bil vhod v Grdo jamo, temveč v 
neko novo in še neznano. Z dodatnim kli-
kanjem smo hitro našli še nekaj potenci-
alnih vhodov in že je bil nared nov načrt. 
Ob ponovnem obisku Robidišča tako 
nisva zgolj vnovič obiskala Grde jame, 
kjer sem nastavil pasti za jamski živež, 
temveč sva na terenu pregledala tudi 
točke, zaznane ob pivu z Igorjem. Na še-
stih točkah sva potrdila vhode v jame, ki 
niso registrirane in zagotovo presegajo 
deset metrov, na naslednjem četrtkovem 
sestanku pa predstavila tako obisk Grde 
jame kot tudi potencialno zanimivo ob-
močje za organizacijo društvenega prvo-
majskega tabora.    
In tako smo nekaj dni konec aprila in v 
začetku maja preživeli v Robidišču in 
njegovi neposredni okolici. Društvene 
snage so poskrbele za infrastrukturo, 
kartografijo, tudi ognjišče in prehrano. 
Skratka vse, kar je članom omogočilo 
čim prijetnejši teden jamarjenja. Že prvi 
dan smo se razdelili v več ekip ter se po-
dali iskat jamske vhode. Ob pogledu v 
kataster jam je moč opaziti, da območje 
ni ravno jamarski biser, četudi površje 
mestoma izgleda kot nalašč za jame. Po-
tencialnih razlogov za malo število jam v 
okolici Robidišča bi lahko bilo več. Eden 
od teh je dejstvo, da je bilo širše obmo-
čje vasi v času Jugoslavije – zaradi ne-
posredne bližine Italije – »zaprto«. Drugi, 
da je nedaleč stran, v dolini reke Soče, 
pred deset tisoč leti površino reliefa moč-
no preoblikoval ledenik. Tretji so značil-
nosti geološke podlage, itd. Karkoli je že 
razlog, jame so nas čakale, korak naproti 
pa smo jim naredili tako, da smo po lidar-
ju vnaprej določili kakih trideset točk, ki 
bi jih bilo treba pregledati. Več o taboru 
lahko izveste v prispevku izpod peresa 
Tomaža Krajnca nekaj strani naprej. 
Za prvi dan sva se z Ajo dogovorila, da 
greva do štirih najbolj oddaljenih vhodov, 
preverjenih ob prejšnjem obisku Grde ja-
me. Prva na popisu je bila točka poime-
novana AT03, katere vhod leži dobrih 
150 metrov jugovzhodno od Grde jame. 
Prostoren vhod, dimenzij 4 krat 5 metrov, 
se odpira pod steno v dnu lokalnega pre-
loma in se nadaljuje v brezno, ocenjeno 
na 20 metrov globine. Začetno brezno se 
širi proti dnu, kjer nas je pričakal stožec 
podornega kamenja, prekrit z organskim 
materialom in drobirjem ter, na samem 
robu, nekaj metrov visoka polica. Tu je 
bilo moč uzreti nadaljevanji, ki sta se od-
pirali tako na sever kot tudi na vzhod. 
Sledila sva logiki bolj prostornega in se 
zapodila v podornega, tistega, ki je tonilo 
v globino proti severu. Kaj kmalu sva do-
segla dno podornega rova, ki se je za-
ključil z napol zasuto ožino. Še dobro, da 
je bilo čutiti prepih iz enega izmed stran-
skih rovov. Tudi ta rov so zaznamovali 
podorni bloki in se je počasi pogrezal v 
globino. Prav daleč nisva prišla, saj sva 
brez vrvi ostala nad osemmetrskim brez-
nom, iz smeri katerega je prihajal tudi 
prepih, ki ga je bilo čutiti okoli ušes. Za-
dovoljna, a brez sila velikih pričakovanj, 
sva se napotila ven, pobrala vrv in pritrdi-
šča ter se odpravila v smeri preostalih 
točk, načrtovanih za tisti dan. 
Novica o dosežku, jami, ki gre naprej, je 
v večernih urah završala pod polivinilno 
cerado, tako da sta se nama naslednji 
dan pridružila še Tjaša in Matevž H. Po 
ponovnem opremljanju vhoda smo kmalu 
prispeli na točko, kjer smo prejšnji dan 
zaključili. Medtem ko sem opremljal in 
raziskoval neznane dele, so ostali jamo 
merili. Slabih trideset metrov od včeraj-
šnjega konca se je pred menoj odprl 
Vhodno brezno. Foto: Uroš Kunaver 
17  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
dolg, prostoren rov, ki je nastal ob prelo-
mu in bil mestoma preoblikovan z 
vodnim tokom. Mojemu čudenju je sledi-
la vrsta vprašanj merilcev, ki so zaradi 
narave dela nekoliko zaostajali. Po njiho-
vem prihodu je sledil sprehod po rovu, ki 
je zaradi svoje prostornosti dobil ime 
Šetkalica. Na tej akciji se je prvič poka-
zalo, da ima jama neke vrste talent za 
ovinkarjenje, saj smo ob raziskovanju 
našli več krožnih poti, ostalo pa je tudi 
nekaj kaminov, vrednih raziskovanja, 
med drugim tudi najvišji v dvorani pod 
Robom. Najbolj zanimiv del pa je bil sam 
zaključek akcije. V končni dvorani, pokriti 
s fino blato usedlino, smo naleteli na dro-
ben, komaj deset centimetrov širok poto-
ček. Izgledalo je, kot da je bilo vsega ko-
nec, a le do trenutka, ko je Matevž izjavil, 
da voda valovi. Seveda je vsak moral 
vtakniti glavo v luknjo, iz katere je voda 
pritekala, da bi se prepričal o valovanju 
sicer stoječe vode. Poleg valovanja je 
skozi malo luknjo v tleh prehajal tudi hla-
den zrak, prepih pa smo čutili tudi okoli 
glav, v stoječi drži. Izviral je iz manjšega 
kamina nad nami. Četudi sem poskusil, 
mi ni uspelo splezati do vrha. Zato smo 
ga kar hitro postavili za prvo točko dnev-
nega reda naslednjega dne.  
Z naslednjim dnem se je število ljudi v ja-
mi še dodatno povečalo. Imeli smo tri 
ekipe: fotografsko, pod Ukijevo taktirko, 
drugo, ki je merila in raziskovala rov v 
nasprotni smeri Šetkalice, in tretjo, ki je 
nadaljevala s plezanjem na čelu jame. 
Brez večjih težav smo splezali v sila za-
nimiv freatičen rovček, ki se je na drugi 
strani odprl v brezno, in nov, precej pro-
stornejši rov. Prav tako, če ne še bolj, 
razburljiva je bila najdba aluminijastega 
vijaka z napisom »Hexagon 13« v sredini 
povezovalnega rova brez kakr-
šnih koli razpok, lezik, prelomov, 
česarkoli. Razvili smo več teorij, 
ki vključujejo starejše raziskoval-
ce, katerih sledi v jami ni bilo za-
znati, zveri, podobne kunam, ki bi 
omenjeni vijak prinesle od bog si 
ga vedi kje, ter vesoljce in ljudi-
reptile, ki tako ali tako podtalno 
upravljajo s svetom. Zanimivo, še danes 
nobena od teorij ni potrjena in še bolj po-
membno, tudi ovržena ne. Jamo smo od 
te točke naprej raziskovali na vseh kon-
cih in krajih, preko rovov raznolikih na-
stankov in dimenzij. S tem je naraščala 
tudi kompleksnost jame, ki smo jo v vme-
snem obdobju preimenovali v Krivopeto 
jamo, po lokalnemu imenu za divje žene 
z nazaj zasukanimi stopali. Naj mi bralci 
ne zamerijo, a menim, da v nadaljevanju 
nima smisla navajati vseh potankosti z 
raziskovalnih akcij. Veliko bolje bo, če se 
v prihodnje pridružijo raziskovanju.  
Raziskovanje smo v glavnem rovu za-
ključili s tedaj neprehodno, nagnusno 
blatno ožino. V nadaljevanju raziskova-
nja so nas čez le-to, v Severni rov, pope-
ljale krepke roke Matevža in Matevža. Ta 
rov je ena izmed glavnih okostnic razvoja 
jame in povezuje njene fosilne dele s še 
vedno aktivnimi deli. Nosi nekoliko po
(ne)srečeno ime, saj je pravzaprav v ce-
loti usmerjen proti jugu. Le napaka Leica 
Dista ga je ob prvih meritvah vztrajno 
umeščala v smeri severa. Severni rov še 
vedno nosi več vprašajev, večinoma ka-
minov, ki se jim zaradi lepo prehodnih 
spodnjih etaž še vedno nismo posvetili. 
Konec rova je oznanilo brezno, skozi ka-
terega smo se spustili v dvorano Nad vo-
do, s križiščem do vseh nadaljevanj v ja-
mi. Skozi dvorano teče potok, ki vodi v 
meander s slikovitimi brezni, imenovan 
Čudoviti potok. Ravno na točki, ko se 
meander razširi, brezna pa podaljšajo v 
stopnje, visoke kakih 15–20 metrov, se v 
igro vmeša eden najbolj osovraženih ele-
mentov raziskovanja jam pri nas – pre-
lom. Po njem jama ponovno spremeni 
značaj, meader se zoža, brezna skrajša-
jo … vse do najgloblje točke jame, ki bi 
za potencialno nadaljevanje rabila nekaj 
širitvenih prijemov. V času našega edine-
ga obiska, sredi jesenskih suš, je bilo šir-
jenje nemogoče, saj je po nas ves čas 
tekla voda. Tako ostaja samo dno jame 
še ena točka, kjer pravzaprav ne vemo, 
kaj nas čaka v nadaljevanju. Vemo le to, 
da se rov konča z ožino in prepihom, ki 
je ob času obiska vlekel v masiv. 
Drugo veliko nadaljevanje se v smeri ju-
govzhoda odcepi nekaj deset metrov 
pred blatno ožino in prehodom v Severni 
rov. Skozi zožitev se tu pretlačimo v velik 
in prostoren fosilni rov, v stenah katere-
ga je videti freatične kotlice različnih veli-
kosti. Na njegovem koncu se nahaja troj-
ni razcep – tako imenovano Trojišče. V 
najbolj južnem od treh odcepov sta Darja 
in Špela na eni izmed akcij z uporabo 
tehničnega plezanja dosegli višje ležeče 
fosilne galerije. Tudi te je oblikovala vo-
da, naknadno pa so jih ponekod preobli-
kovali manjši prelomi. Eden takšnih je tu-
di tisti, vzdolž katerega se je oblikovalo 
Fosilni freatični rovi in jamsko okrasje Krivopete jame. Foto: Uroš Kunaver 
18  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
 
Za konec bi bralstvo »zadavil« z nekaj šte-
vilkami in pozivom k nadaljnjim akcijam. V 
skupno devetih akcijah, izpeljanih v letu 
2022, smo Krivopeto jamo raztegnili na 
nekaj več kot dva kilometra dolžine in 266 
metrov globine. Četudi vem, da nas je vse-
ga skupaj jamo obiskalo 13, od tega dve 
foto ekipi, ne vem, koliko to šteje v člo-
vek-urah. Potencialnih nadaljevanj je še 
kar nekaj. Zaradi svoje prostornosti in dej-
stva, da se največji del zgodb dogaja na 
globini do 150 metrov, je jama primerna za 
večino društvenih snag. Zato pravzaprav 
ni razloga, da se na poziv ne bi odzvali in 
se tako v letošnji sezoni priključili nadalj-
njemu raziskovanju.│ 
največje brezno v jami, na stranskem ri-
su nekoliko desno od Kopeli. In ko smo 
že mislili, da je dno res dno, smo v njem 
našli dve nadaljevanji. Eno je še odprto, 
vodi v dolg pritočni meander in se poča-
si vzpenja proti višje ležečim nivojem. 
Drugo vodi po istem potoku dolvodno, 
skozi na pol zrušen meander do že zna-
nih delov jame. Ven smo prilezli v že 
omenjeni dvorani Nad vodo, ki je nekak-
šna središčna točka vseh rovov južne 
polovice jame. Seveda obstajajo tudi iz-
jeme. Takšen je na primer Lepi rov. Ta 
močno zasigan rov je resnično usmer-
jen na sever, v smeri Grde jame. Kljub 
svoji prostornosti in dolžini se konča z 
blatno ožino, polno kunjih sledi, in prepi-
hom, ki vleče naprej proti severu. Blatna 
špranja je še ena od odprtih front, ki bo 
počakala, da rešimo bolj oddaljene 
vprašaje, kamor so trenutno usmerjeni 
raziskovalni interesi. 
Seveda smo se ob vseh aktivnostih v jami 
spraševali tudi, kako naprej? Nadaljevanj 
je več kot dovolj in so lahko zgodba zase. 
Načrt in raziskovanje jame pa bi bilo 
smiselno dopolniti tudi z bolj ali manj 
enostavno dostopnimi podatki. 
 
 
Že sporadični obiski tekom toplega dela 
leta so odkrili precej razgibano dinamiko 
prepihov. V freatični cevi Hexagon 13 
smo že na dnevni bazi čutili velike spre-
membe v intenziteti prepiha. Zato bo 
ena od naslednjih stvari postavitev meril-
cev temperatur na več mestih v jami. Z 
beleženjem temperatur bomo skušali za-
znati (kar ne pomeni tudi razumeti) vzor-
ce v dinamiki jamskega okolja in njegov 
odziv na zunanje spremembe. Kot biolog 
sem mnenja, da je dodaten trud potreb-
no vložiti v vzorčenje podzemnih živali. 
Dosedanji obiski so, denimo, že prispe-
vali k najdbi novega rodu dvojnonog za 
Slovenijo, sicer znanega v jamah čez-
mejne pokrajine Furlanija - Julijska kraji-
na. V morfologiji rovov je opaziti kar ne-
kaj sprememb. Ob umestitvi v prostor in 
postavitvi na osnovno geološko karto je vi-
deti, da je celotni južni del jame izoblikovan 
na kontaktni coni med območji debelozrna-
te apnenčaste breče in glinastih skrilavcev 
z vložki kalkarenita in roženca (vir: OGK 
Slovenije). Prav na temu območju se skozi 
jamo pretaka večina voda. Žal sem tukaj 
bos, a ni vrag, da se na tako velikem in pi-
sanem društvu ne bo našel nekdo, ki bi ga 
to zanimalo vsaj videti, če ne tudi povedati 
kaj več.  
 
 
 
19  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Krivopeta, iztegnjeni profil (zgoraj), tloris (spodaj). Avtor: Teo Delić. Merili: Špela Borko, 
Teo Delić, Matevž Hreščak, Tinkara Kepic, Darja Kolar, Matevž Marinko, Peter Mašič, 
Aljaž Osterman, David Škufca, Tjaša Vezovnik, Aja Zamolo. 2022 
20  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Poligon Krivopete z lidar podlago. Temno zeleno: debelozrnate apnenčaste breče. Svetlo zeleno: 
glinasti skrilavci z vložki kalkarenita in roženca. Avtor: Teo Delić  
Levo zgoraj: Tik pred Hexagonom 13. Zgoraj: Krivopeta ima tudi ozke in 
blatne dele. Levo: Proti Trojišču. Foto: Uroš Kunaver 
21  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Rok Grecs 
———   JAMARJENJE V RAČNI   ——— 
Južno od Grosuplja se razprostira Ra-
densko polje in na južnem delu polja, 
okoli hriba Kopanj, so vasi Velika in Mala 
Račna, Čušperk, nekoliko višje je vasica 
Predole, na vzhodni strani pa je Gabrje 
in Ilova gora. Neko nedeljo v marcu 2020 
(tik pred začetkom epidemije Covid-19) 
naju je Primož povabil na pregledovanje 
terenov oziroma iskanje novih jam na po-
bočju hriba Limberk, južno od vasi Pre-
dole. Tistega hladnega jutra smo se Pri-
mož, Eva, moj oče Riko in moja malen-
kost dobili pri vasi Predole.  Nebo je bilo 
sinje modro, v senci pa je bila močna 
slana in ivje. Najprej je Primož za nove 
jame poizvedoval pri domačinih, nato pa 
smo se odpravili v hrib jugozahodno od 
vasi Predole. 
Tisti dan je novo jamo našel Riko, eno je 
našel Primož, eno pa sem našel tudi 
sam. Po akciji sva z Rikom srečala Jane-
za, prijaznega možakarja, pri katerem je 
zjutraj Primož poizvedoval za jame, in 
Janez nama  je pokazal še eno novo ja-
mo jugovzhodno od vasi Predole. Na-
slednji dan smo se  Riko, stric Sandi in 
jaz z jamarsko opremo odpravili na Do-
lenjsko. Tam sva z Rikom izmerila dve 
novi jami. Prvo jamo smo poimenovali 
Jama v Koritu, druga pa je dobila ime po 
moji prapranoni Ančki, ki je bila rojena v 
teh krajih in se je mlada poročila v Kopri-
vo na Kras.  
Po nekem čudnem zapletu na Inštitutu 
za raziskovanje Krasa (IZRK) pa nismo 
prvopristopniki Jame v Koritu, čeprav 
smo jo izmerili več kot pol leta prej kot ja-
marsko društvo, ki je postalo prvopristop-
nik za to jamo – poimenovali so jo Brez-
no nad Predolami.  Seveda smo se na 
IZRK pritožili, na odgovor pa še čakamo. 
Gre za jamo z dvema vhodoma in globi-
no 34 metrov. Jamo, ki jo je našel Pri-
mož, pa je IZRK spoznal kot že registri-
rano jamo Pri jamcah (kat. št. 1866), ki jo 
je davnega leta 1913 registriral Pavel 
Kunaver. Odločitev IZRK, da gre za jamo 
Pri jamcah, se mi zdi čudaška, ker je ja-
ma 600 metrov zahodno od prejšnje le-
ge. Podatkov o globini in dolžini sicer ni 
bilo, ampak če prebereš zapisnik, ugoto-
viš, da Pavel Kunaver piše o 40 metrih 
globokem breznu, najdeno enovito brez-
no pa ima 9 metrov globine. 
Ker se mi je zdelo, da bi na hribu Lim-
berk južno od vasi Predole lahko našli še 
kako novo jamo, smo se Riko, stric San-
di in jaz pomladi 2021 odpravili pregledo-
vat nove terene. V kar nekaj akcijah smo 
uživali v lepih pogledih in lepem vreme-
nu, a novih jam nismo našli. Enkrat smo 
se z avtomobilom zapeljali na vrh hriba 
Limberk, a tudi širše območje vrha ni da-
lo nove jame. Tako smo leto  2021 kon-
čali z dvema novima breznoma na vzho-
dnem delu hriba Limberk. Za obe brezni 
nam je povedal Janez. 
Jeseni 2022 smo šli pogledat terene 
vzhodno od Radenskega polja v bližino 
vasi Gabrje pri Ilovi gori. Najprej smo šli 
na vhod Jančne jame (kat. št. 2302), na-
to smo začeli s pregledovanjem terena in 
preverjanjem  lokacij, ki sem jih pridobil z 
lidarja. Na tem območju nove jame 
nismo našli, a smo postali pozorni na re-
gistrirano jamo, katere vhod ni bil podo-
ben vhodu na načrtu jame, čeprav je bila 
lega jame točna. Raziskovalni duh nas je 
gnal v jamo in kaj kmalu smo bili prepri-
čani, da gre nedvoumno za novo jamo. 
Jamo smo raziskali in izmerili ter naredili 
načrt in A zapisnik za novo jamo. Nato 
smo v koncentričnih krogih pregledovali 
teren, da bi našli registrirano jamo, a je 
do teme nismo našli. Jama je bila regis-
trirana v letu 1960, in ko smo doma pre-
birali dostop do jame, nam še vedno ni 
bilo jasno, kje je. Morda pa pride mimo 
kak domačin in nam jo pokaže. Upam, 
da nad lego ne bomo preveč preseneče-
ni. 
Pozimi sem pri pregledovanju A zapisni-
ka registrirane Jame v Laščah (kat. št. 
2390) pod pripombami opazil, da so v tej 
jami kopali, ker so hoteli priti do podze-
meljskega toka Krke, pod vodstvom 
Mehleta iz Račne. S tem podatkom sva 
šla s Rikom v vas Gabrje, kjer so doma-
čini jamo takoj spoznali. Jama naj bi se 
po njihovem mnenju nahajala 300 me-
trov vzhodno od prvotne lege, a je takrat 
nismo našli. Prijazni domačin naju je, na 
prvi pomladni dan, peljal do vhoda Jame 
v Laščah, ki pa je zasut.│ 
 
Spodaj: Jama pra pra none Ančke. Zgoraj: 
Pregledovanje terena. Foto: Riko Grecs 
22  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Počitek po maratonski merilni akciji. Foto: Jure Bevc 
Peter Mašič 
———   MERJENJE MARIJINEGA BREZNA   ——— 
Koliko je dolgo Marijino Brezno? Spletni 
kataster pravi slabega pol kilometra, kar 
ni spet tako malo, starejši kolegi jamarji 
pravijo vsaj dva kilometra, to pa je precej 
veliko v primerjavi z ostalimi jamami. Ta-
ko velika jama ima verjetno precej rovov 
in odcepov, kjer se zlahka izgubimo; ker 
si tega ne želimo, ponavadi  pogledamo 
na načrt jame. V to jamo hodijo tudi šte-
vilni obiskovalci, malokdo pa si predstav-
lja, kako razvejano je podzemlje ob Ško-
fji Loki.  Ob načrtu bi verjetno spremenil 
mnenje, ko bi videl, da je največja kon-
glomeratna dvorana v Evropi le majhen 
del jame na načrtu. Idejo o izboljšanju 
dokumentacije Marijinega brezna že kar 
nekaj časa nosi naš kolega Anže Oblak 
in pri iskanju ekipe so ga usmerili na naju 
z Matevžem, da bi ga izmerili med polet-
nimi počitnicami. Ker imava med počitni-
cami tako ali tako preveč časa, sva spre-
jela izziv in 28. junija smo imeli prvo me-
rilno akcijo.  
Cilj te akcije je bil izmeriti čim večji del ja-
me. Anže nas je vodil in kazal točke, Ma-
tevž je streljal z Distom, jaz pa sem jamo 
risal na telefonu. Najprej smo se lotili ve-
likih rovov, po katerih vodi že dobro utrje-
na pot vse od vhoda preko velike konglo-
meratne dvorane do začetka rova s poto-
kom. Prvi vtisi jame so bili izjemni, nikoli 
si nisem predstavljal, da je lahko tako 
ogromna in razvejana jama v teh koncih. 
Konglomeratna podlaga še dodatno 
vzbuja domišljijo, ko ves čas misliš, da ti 
bo s stropa, s kupa zemlje nad glavo z 
zagozdenimi kamni, eden od njih padel 
na glavo. Izmerili smo še meander in rov 
za njim ter kar nekaj odcepov. Merili in 
merili smo, dokler ni kapituliral telefon, ki 
mu je zmanjkalo baterije. TopoDroid je 
izpisal 1004 metre izmerjenega poligona, 
mislim da je to največ v eni akciji za eno 
ekipo. To je bila tudi edina akcija, pri ka-
teri smo v tej jami merili z novim meril-
cem Bric4. Merjenje ni bilo nič kaj dru-
gačno od drugih naprav, najbolj moteča 
stvar pri tej napravi je, da izjemno počasi 
zajema meritve. Vse skupaj smo uspe-
šno zaključili v veliki dvorani na bivak 
placu, kjer smo spili pivo ali dva. 
Naslednja akcija je bila vikend pred ka-
ninskim taborom, tokrat me je zamenjal 
Jure, ker sem jaz zbolel za korono. Za-
čeli so že v petek popoldne, ko so merili 
rov iz prve dvorane za vhodom. Fanta 
sta prespala v jamarski sobi (na terasi) 
pri Anžetu. Naslednji dan so se lotili rova 
s potokom ter še številnih drugih odce-
pov, v obeh dneh so skupaj namerili do-
ber kilometer poligona. Po jami so odšli 
na škofjeloški ferajn, kjer imajo razstav-
ljeno sliko poligona jame in ugotovili, da 
so nekatere dele oni prvič izmerili, morda 
tudi odkrili. 
Zadnji dan poletnih počitnic sva merila 
Matevž in jaz, začela sva pri dvorani s 
slapom, kjer sva merila odtočni rov, in po 
sto metrih precej ozkega rova prišla v ve-
liko konglomeratno dvorano. Nadaljevala 
sva v meander nad dvorano s slapom, 
po precej dolgem in zelo ozkem mean-
dru sva prišla do zelo širokega rova z ve-
liko odcepi. Zelo zanimiv je konec rova z 
veliko kapniki, ta del jame je glede na 
višino nad samim vhodom in vidijo se štr-
leče korenine, ki kukajo iz stropa. Zdelo 
se nama je tudi precej bolj vroče, ker sva 
bila tako blizu površja. Izmerila sva sla-
bega pol kilometra poligona, zunaj nama 
je na vhod nasproti prišel Anže, akcijo 
smo uspešno zaključili ob pivu in debati 
pred vhodom. 
V tem letu smo skupaj izmerili 2459 me-
trov poligona. V katastru je podatek o ja-
mi 450 metrov poligona, torej je kar ne-
kaj novega. Konec zime, ko bo jama od-
prta, nas za izmerit čaka še slabega pol 
kilometra jame, predvsem najbolj vodni 
deli. Anže nas že precej naganja, da se 
lotimo še ostalih čurk na tem območju, 
tako da bomo na koncu dobili lepo 3D 
sliko škofjeloškega podzemlja.│ 
Velika dvorana v Marijinem breznu. Foto: Simon Primožič 
23  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
24  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
V letu 2022 je TNP na Pokljuki postavil 
nove zapornice v sklopu projekta VrH Ju-
lijcev – Izboljšanje stanja vrst in habitat-
nih tipov v Triglavskem narodnem parku. 
Omenjeno je najverjetneje pomagalo ži-
vežu na planoti, jamarskim raziskavam 
na območju pa ravno ne. Kljub temu sva 
uspela izmeriti nekaj čurk. V nadaljeva-
nju je podan kronološki pregled raziskav 
na Pokljuki, ki so se začele globoko v 
drugi polovici leta 2022, saj sva bila prej 
preveč zaposlena z jamo Molilni volk na 
Poljani oz. drugače onesposobljena 
(poškodbe). 
4. september 2022 
Ta dan je bil cilj izmeriti Brezence pod 
Mrelšam, ki ga je Garmin našel že na 
enem izmed prejšnjih obiskov. S seboj 
sva imela premalo vrvi in jame nisva 
uspela v celoti izmeriti. V vmesnem času 
sem pregledoval okolico in našel še eno 
jamo, ki sva jo izmerila na naslednjem 
obisku. Po merjenju prve jame sva sku-
paj pregledala še okolico in se v temi od-
pravila proti avtu. 
2. oktober 2022 
Cilj obiska Pokljuke je bil izmeriti jame, ki 
sva jih našla na predhodnem obisku. S 
seboj sva imela dva distota, da bi merje-
nje potekalo hitreje in bi lahko vsak izme-
ril svojo jamo. Tako sem jaz začel z mer-
jenjem jame Smerč na jasi, ki je dobila 
ime po podrtih drevesih okoli nje. Jama 
ima tudi naravni most, žal pa se je kmalu 
zaprla s podorom. V tem času je Garmin 
začel opremljati in meriti Jamo v razpoki 
pod Mrelšam, vendar pa se je baterija 
distota ravno izpraznila in je jamo lahko 
samo opremil in me počakal. Tako kljub 
načrtu za hitrejše merjenje iz tega ni bilo 
nič. Sva pa zato imela vsaj en delujoč 
disto. Po tej jami sva izmerila še Brezno 
pod Novimi kočami, kjer sva na dnu od-
kopala krajšo zasuto ožino, ki je vodila v 
novo dvorano. V dvorani so bila vsa na-
daljevanja žal popolnoma zasuta. Tako 
sva jamo izmerila do konca, po tem pa 
se ponovno v temi vrnila do avta. 
9. oktober 2022 
Ta dan je bil glavni cilj najti izgubljeno 
jamsko volneno nogavico, ki sem jo pri 
prejšnji akciji pozabil pred vhodoma v 
Brezno pod Novimi kočami. Preden sem 
ugotovil, da sem nogavico res pozabil 
pred jamo, sem doma vse nekajkrat pre-
gledal, prečesal avto in se spraševal, 
kam se je skrila. Tako je bila še zadnja 
možnost, da sem jo pozabil spakirati, ko 
sva pri prejšnjem obisku jame odhajala 
proti avtu v temi. Tako sem vztrajal, da 
greva iskati jame na območje, kjer sva 
bila že ob predhodnem obisku, da preve-
riva lokacijo nogavice pred jamo. Ob pri-
hodu do jame je bila nogavica hitro reše-
na, čakala me je na štoru ob vhodu v ja-
mo. Tako je bil glavni cilj akcije dosežen, 
veselje ob ugotovitvi, da nisem ostal brez 
nogavice, ki mi jo je spletla babica, pa 
nepopisno. Po tem pa sva šla preiskat še 
okolico in merit nove vhode v okoliške ja-
me. Med potjo sva našla lepo vodoravno 
jamo Gamsov skret pod Zgornjim Razor-
jem na Pokljuki. Proti večeru sva nadalje-
vala z iskanjem jam višje po grabnu. Na 
robu večje vrtače mi je ob preoblačenju 
vanjo padel gojzar; še dobro, da je bila ja-
ma preplitva za registracijo. 
5., 9. in 12. februar 2023 
Iz novoletne akcije ni bilo nič, saj je bilo 
treba izkoristiti čas, ko je še mogoče obi-
skati Belorusijo. Tudi v času zimskih počit-
nic ni kazalo veliko bolje, saj je bil Garmin 
zaposlen z učenjem smučanja naraščaja. 
Sledil je kompromis enodnevnih ali pol-
dnevnih akcij v Platonovo šepetanje. 
Glavni cilj prve akcije je bil poleg samega 
obiska jame preverjanje stanja vrvi v 
zgornjih delih jame in pričetek preoprem-
ljanja dotrajanih vrvi. Na akciji sva tudi 
odkopala vhod v jamo, ki je bila pokrita s 
približno 2,5 metra snega, kar je bilo pre-
cej manj kot v preteklih zimah, ko se je 
jama še aktivno raziskovala. Preoprem-
ljanja sva se lotila kot prava amaterja, saj 
sva 100 metrov slabo zložene vrvi po ja-
mi transportirala brez transportke, bilo je 
nepozabno. 
Tim Berginc 
———   POKLJUKE NE DAMO 2022   ——— 
Levo: Na vhodu v Gamsov skret. Foto: Tomaž Krajnc. Desno: Akterja pri kopanju vhoda v Platonovo šepetanje. Foto: Tim Berginc 
25  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
9. februarja je bil cilj spust do bivaka, kjer 
sva izmerila plezarijo nad bivakom, ki je 
bila še opremljena in se je končala s 
podorom. Po merjenju sva ta del tudi 
razopremila in nadaljevala s preoprem-
ljanjem nad bivakom. 
12. februarja sva končala s preopremlja-
njem jame in iznosom dotrajane opreme. 
Na začetku meandra pred bivakom sva 
našla še neizmerjen del jame, ki pa bo 
moral še malo počakati, saj nisva imela 
distota. Malo višje sva v breznu preverila 
še eno polico, ki se nadaljuje do kamina, 
iz katerega pride voda in bi ga bilo verjet-
no smiselno preplezati. Jama je tako pri-
pravljena na nadaljnje raziskovanje. 
Skupna dolžina Sistema pokljuškega 
grebena je tako slabih 50 metrov več kot 
na prejšnji akciji in znaša nekaj čez de-
set kilometrov. Globina ostaja 643 me-
trov. 
Matic Di Batista 
———   BNT THE END  ——— 
Kaj je največje veselje jamarja? Največje 
veselje je, ko je jamarjev trud poplačan 
in po napornem iskanju najde kako novo 
jamo. Še bolj ga razveseli, če se nova ja-
ma nadaljuje. Če je jama jamarju vedno 
znova izziv, tako fizičen kot psihičen. Če 
morda ne najde takoj nadaljevanja, ga še 
toliko bolj razveseli, ko ga trma končno 
prinese v nove rove, v nova brezna. Naj-
bolj pa jamarja osrečuje, če je ob vsem 
tem v dobri družbi, s katero lahko deli ve-
selje.  
Vse te sestavine ima Brezno na Toscu. 
Bralec si lahko osveži spomin o zgodovi-
ni jame, njenem ponovnem odkritju in 
raziskavah v GP 2016 in 2019. Tu se bo-
mo osredotočili na zaključek te zgodbe. 
Ali pa vsaj na zaključek drugega pogla-
vja, saj se že tvorijo osnutki novega, ki 
naj bi se pisalo čez dobrih deset let. Več 
o tem pa v kaki prihodnji številki. 
Ideja o razopremljanju Brezna na Toscu 
se že nekaj časa vleče po glavah članov. 
Zadnji obiski so se končali bolj klavrno in 
niso prinesli velikih odkritij. Predvsem pa 
je bilo težko najti čas za odisejado pod 
Tosc in v nedrje te impozantne gore. Po-
dročje okrog Poljane je postalo precej 
bolj radodarno in predvsem lažje dostop-
no. Brezno na Toscu pa je samevalo. 
Med dostopom do jame Ukna na planini 
Krstenica, ki smo jo očistili letos jeseni, 
sva z Juretom začela pogovor o morebit-
nem že drugem tradicionalnem razoprem-
ljanju ferajnovih »ta globokih«. V zanosu 
trenutka sva se celo trepljala po prsih, da 
gremo v minimalni ekipi, z bivak opremo, 
in razopremljamo jamo tako dolgo, do-
kler ne zvlečemo vsega do vhoda. Na 
srečo so se debate, ki so sledile, odvijale 
z več razumnosti in tako smo sklenili, da 
letos ponovno napademo Tosc.  
Vreme je prvi termin odplaknilo. Zato 
smo se pod Tosc odpravili takoj naslednji 
vikend, med 7. in 9. oktobrom. Plan je bil 
klasičen: v petek po temi do Vodnikove-
ga doma, ki nam je tudi tokrat, kot že ne-
štetokrat pred tem, omogočil prenočišče 
v zimski sobi. Nato v soboto v jamo in 
bomo videli, kaj bo. 
Razdelili smo se v ekipe. Špela, Jure, 
Mršek in Matevž so šli do dna. Sam sem 
se zjutraj zbudil z občutkom, da bom 
zbolel. Zato sem se prestavil v drugo eki-
po, skupaj z Tinkaro, Anžetom T. in 
Klemnom. Ker smo se zmenili, da gremo 
v jamo nekoliko kasneje in se dobimo 
nekje na globini 300–400 metrov, smo 
imeli čas, da uživamo v sončnem jesen-
skem vremenu. Itak smo pa čakali Klem-
na, ki je imel nočne odisejade po 
Rudnem polju in je bil še na poti. Očitno 
mi je sonce vlilo novih moči in počutje je 
bilo precej boljše kot zjutraj (ali pa je šlo  
zjutraj le za tremo?!).  
Dol grede nam je šlo kar dobro. Toscov-
ski meandri so sicer trgali in lomili, a smo 
v vmesnih globokih in prostornih breznih 
hitro nadoknadili izgubljeno. Ko smo pri-
šli na mesto, kjer naj bi se dobili, je bila 
ura še zgodnja. Anže se je s kladivom 
spravil nad fosilne polžke, o katerih smo 
že pisali, Tinkara pa je vzpostavila kuhi-
njo. S Klemnom sva se strinjala, da naj-
bolje narediva, če greva nasproti ostalim, 
saj sva pričakovala, da jih kmalu sreča-
va, ker do konca jame ne more biti prav 
daleč. Potem se je pa začelo: meander, 
stopnja, nekaj fosilca, spet meander in 
tako naprej v naključnem vrstnem redu. 
Ko sem se že desetič odločil, da je ver-
jetno za naslednjim ovinkom pa res ko-
nec, sem končno zaslišal zvoke prve eki-
pe. Ti so mi razložili, da sem šele nekje 
na polovici Mačjega meandra in da je bi-
lo na koncu dvakrat toliko opreme kot 
smo jo pričakovali. 
Razopremljanje je šlo presenetljivo teko-
če in kar hitro. Dobra stran te jame je, da 
je večina stopenj preprostih, tako da ni 
veliko za podirati. Poleg tega se je ve-
dno, ko so transportke postale pretežke, 
našel nekdo, ki je prevzel del robe. Naj-
prej Klemen, ki je počakal malenkost nad 
globino 500, potem pa še Tinkara in An-
že, ki je vmes ekstrahiral nekaj primer-
kov polžkov. In tako smo počasi napre-
dovali proti izhodu. Vse do brezna Mor-
narski kruh, kjer smo zgroženi ugotovili, 
da so prasice nabito polne, Matevž pa je 
iz brezna Sabljezobega svizca spet pri-
vlekel dvakrat toliko robe, kot smo jo pri-
Lepote Brezna na Toscu. Foto: Jure Bevc 
26  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
čakovali. Jebiga, tole spremljanje zalog 
po jamah nam ne gre najbolje. V tem de-
lu jame je tudi vhod v vsaj 30-metrsko 
brezno, ki ga še nismo raziskali. Optimi-
stičen plan je bil, da bi ga morda na tej 
akciji. A so se stvari odvile drugače. Bo 
pa počakal prihodnje generacije. 
Vsi že prijetno zdelani smo vseeno skle-
nili, da gremo do konca (začetka?), pa 
naj stane kar hoče. Tinkara, Klemen in 
Anže so šli polno naloženi naprej, ostali 
pa smo začeli z mukotrpnim podajanjem 
prasic in zvitkov štrika prek dolgega me-
andra, do zadnjih dveh brezen. Tu je šlo 
res počasi, meter za metrom. Prasice so 
se klasično zatikale, nekatere je vlekla 
gravitacija v napačno smer bolj kot dru-
ge, a nobena ni kazala pretiranega inte-
resa, da zapusti jamo. Najbolj nas je vsa-
kič razveselila velika bela prasica, ki jo je 
Matevž nosil že od 500 metrov globine – 
ta je bila po kilaži zmagovalka. Na koncu 
smo le dosegli predzadnje brezno, za 
njim pa še vhodno – 200-metrsko. Prek 
zadnjega smo šopek prasic skupaj z na-
vlako vrvi zvlekli kar s 
škripčevjem. Če je bilo 
hitreje, ne vem, je pa 
vsaj del ekipe nekoliko 
prej zapustil jamo. Ob 
štirih  zjutraj je sledilo še 
slavnostno podiranje 
zadnjega Y pritrdišča, 
čast je doletela Jureta. 
Nato pa hitro do koče na večerjo. Robo 
smo pustili kar pred jamo. 
Sestradani in izmučeni smo bili deležni 
vrhunske Špeline pašte (vsaj tisti trenu-
tek se je zdela) in jo pojedli kar s tal, ko 
se je stresel del posode. Nato pa spat, 
ravno ko so začeli vstajat nekateri pla-
ninci, da bi ujeli prve sončne žarke. 
V nedeljo se nam je pridružila še Darja. 
Spravili smo vrvi od vhoda, ki je kake pol 
ure oddaljen od planinske poti, ter jih 
skrili tik ob poti. Zakaj? Ker je bilo eno-
stavno preveč za eno rundo. Na srečo se 
je že naslednji petek zbrala ekipa: Neja, 
Lojze, Pero, Matevž in jaz. V mraku smo 
se s praznimi nahrbtniki pognali proti Ve-
lem polju ter znosili v dolino še preosta-
nek opreme. Uspeh! 
Jamo smo uspešno zaprli in sedaj čaka 
na nove sile. Raziskovalci smo večinoma 
uživali, kdaj tudi trpeli. Vsekakor je bilo 
veselje raziskovati jamo, ki se je večino-
ma odpirala, pa čeprav ravno toliko, da 
nas je spustila čez. Je bil pa zato obču-
tek na koncu slajši. Matevž in Pero sta 
že napovedala naslednjo akcijo, ko do-
polnita 30 let (torej čez približno 11 let). 
Takrat lahko v GP pričakujete kakšen 
nov članek. Do takrat pa: Brezno na 
Toscu je zaključeno, naj živi spomin na 
Brezno na Toscu.│ 
Levo: Utrujena sreča. Foto: Matic Di Batista. Desno: Polži. Foto: Anže Tesovnik 
Levo: Na dnu. Desno: na polovici. Spodaj: še predaleč, a že zelo izmučeni. 
Foto: Matic Di Batista. 
27  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Špela Borko 
———   DLVN   ——— 
Dlvn se nahaja na pobočju Malega 
Raskovca. Preden smo vanj pomolili 
nos, smo ga več kot leto dni previdno 
opazovali. Prvo informacijo o jami nam je 
posredoval Stari, ki je od padalca Blaža 
Korošca dobil panoramsko fotografijo z 
dobro vidnim vhodom. Nato sta dihalnik 
spomladi 2021 obiskala Dave in Diba. 
Zaradi velike količine snega je bil pre-
dihan le rov neposredno nad ruševjem, 
velikega vhoda sploh nista opazila. De-
cembra 2021 sta se do vhoda podala 
Matevž Marinko in Jon Poljanec in potr-
dila, da je res jama. 
V jamo sva se na novega leta dan, 1. ja-
nuarja 2022, spustila Matevž in Špela. 
Vhod je pravcati portal sredi pobočja. V 
tleh se odpira 3 × 4 metre velika luknja, 
ki je bila pozimi obdana z debelo snežno 
odejo. Prvo snežno pritrdišče nama je 
zato stražila Tinkara (na sumu jo imava, 
da je vmes malce zadremala). Ko vstopi-
mo skozi portal, se strmo travnato pobo-
čje po nekaj metrih prevesi v črnino. 
Razdrapana skala vhodnega dela tam 
postane bolj kompaktna. 30 metrov nižje 
sva pristala na gruščnatem dnu. Preple-
zala sva večjo skalo in že se je odprlo 
novo brezno, kamor sva lahko le srečno 
metala kamne v praznino. 
Prva akcija po prvopristopniški je sledila 
23. januarja. Služila je kot nadomestek 
Kaninu, kamor so nam preprečili neza-
nesljiva žičnica, neprevozna cesta, post-
kovidno pokašljevanje, menstruacija, 
emšo in prehlad. Veliko ovir za Kanin, a 
ne dovolj za Poljano. Šli smo Jure, Uroš, 
Diba in Špela. Uki se je na izhodišču od-
ločil, da gre samo na pohod, zato je v ru-
zak namesto jamarske opreme fasal 
60-ko. Po slabih štirih urah udiranja skor-
je, približno ob 14-ih, smo prispeli na 
stan, kjer se je zgodil pravcati upor. Nih-
če namreč ni hotel v jamo, kljub mojim 
navdihujočim nagovorom?! Matic je hotel 
kar takoj spat, Jure je jamral o težkem 
ruzaku in ni mi preostalo drugega, kot da 
podležem argumentaciji, ki je šla nekako 
takole: »sej grem lahk dans v jamo, am-
pak bom trpel, jutr bom pa užival.« Matic 
je bil namreč brez kondicije. Ostali smo 
se strinjali, da je edina vidna posledica, 
da je njegova senca, ko švigne skozi 
prostor-čas, malce bolj razmazana kot 
običajno, še vedno pa za njim ostane le 
odmev »Flash! Aaaaaa ...«. Jure ga je 
oklical za piflarko, ki reče, da nič ne zna, 
na koncu pa piše 120 %. Kljub temu, da 
sem skuhala kofe, smo na koncu sobot-
no popoldne posvetili rekognisciranju. 
V nedeljo smo se kljub zgodnji budilki in 
kratkem dostopu (48 minut) v jamo postr-
gali nekaj do dvanajstih. Uki nam je hra-
bro nesel 120 metrov vrvi in oborožili 
smo se z vsem, kar smo imeli (230 me-
trov in 22 pritrdišč). Dostop do vhoda je 
precej strm in rahlo poledenel, tako da 
smo dereze sezuli šele, ko smo bili že na 
vrvi. Že na vhodu je iz jame močno piha-
lo. Fanta sta 30 metrov nižje skeptično 
poslušala padanje kamenja v novo brez-
no in sklenila, da sva nazadnje verjetno z 
Matevžem zasula nadaljevanje, saj to zi-
her ni stotka. Jure je opremljal, midva pa 
merila. Brezno je lepo, prostorno in nič 
kaj razpadajoče. Razen epskega nihaja 
do nasprotne stene je spust minil brez 
zanimivosti. Na dnu je Topodroid rekel 
97 metrov globine. Še spust v stranski 
rovček in celokupna globina brezna zna-
ša 103 metrov. Jure ga je poimenoval Ri-
biško brezno, saj sva prvopristopnika ob-
ljubljala brezno brez dna. 
Spustili smo se ob podornem stožcu v 
kamrico, kjer je iz dna podora izjemno pi-
halo. Ob strani je malce manj vleklo iz 
ozkega freatičnega rovčka. Po cca 80 
metrih tlačenja smo sklenili, da se vsi od-
cepki zaprejo. Vrnili smo se na dno Rib-
čevga šahta. Močno sem spodbujala, da 
se zanihamo do okna deset metrov nad 
tlemi, saj ne moremo iti ven iz jame sa-
mo s podorom v roki. Fanta sta se odlo-
čila, da do okna raje poplezata z dna. Na 
drugi strani okna je sledilo brezence, na 
vzporednem dnu pa deloma zasuta oži-
na z močnim prepihom. Zaklicala sem 
vanjo in odvrnil mi je doneč odmev. Fan-
ta sta trdila, da odmev prihaja iz Rib-
čevga šahta za nami, zato sem vrgla ka-
men. Že sklenemo, da ni nič, nato pa se 
začudeno spogledamo. Kaj je bil ta 
tresk?! Še enega! In res, iz globin se za-
sliši odmevajoč tuuum. Juhu, ni nam tre-
ba razopremljati! 
Strinjamo se, da seveda bi razopremili, 
ker smo si tako obljubili pred vstopom v 
jamo, a jame z orkanskim prepihom in 
praktično odprtim nadaljevanjem pač ni 
smotrno razopremljati. Pa še prav lepo je 
opremljena. Zato švignemo prazni po 
štrikih, razopremimo pa zgolj vhodno 
brezno, ki bo zahtevalo nekaj čiščenja in 
Levo: Jama z drugim najlepšim razgledom (vhod je črnina na desni). Desno: Ribčev šaht. Foto: Matic Di Batista 
28  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
Dlvn, iztegnjeni profil in tloris. Avtorica: Špela Borko. Merili: Jure 
Bevc, Špela Borko, Matevž Marinko, Peter Mašič, Matic Di Batista, 
David Debeljak, Tinkara Kepic, Matt Covington, Alojzij Blatnik. 2023 
Foto: Uroš Kunaver 
29  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
preopremljanja. Na vhodu nas naderejo 
kavke, ki živijo v vhodni dvorani. Po petih 
urah izstopimo v še en kičast sončni za-
hod. Precednik in podprecednik dobita 
neznansko zadoščenje, ko jima trikrat 
ponovim »imela sta prav«. Če bi šli v so-
boto v jamo, danes verjetno ne bi vedeli 
za obstoj novega brezna. Na stanu nas 
pričaka Uki. V lahnem drncu se zapodi-
mo proti dolini in skorajda brez praske 
prigalopiramo do avta v zgolj uri in pol. 
Tretja akcija je sledila 17. aprila. Tokrat 
bi morali iti na Brač, a so potoki talečega 
se snega odplavili idejo o globinah 
Grvna. Šli smo Diba, Tinkara, Pero, Ma-
tevž in Špela. Ko smo prispeli na Polja-
no, so najprej sledile praznične aktivno-
sti. Ker se mi je barvanje pirhov ponesre-
čilo, smo jih okrasili kar s svinčnikom in 
klasičnimi jamarskimi tematikami: siste-
mi, kapniki, penisi in jamarji. Na posteljici 
iz zavarovanih rastlinskih vrst so krasili 
stan do zajtrka v čudovito prepišnem 
sončnem jutru. Oprtali smo robo in se 
podali do vhoda z drugim najlepšim raz-
ledom na svetu. Matevž je opremil vho-
dno brezno in hitro smo bili 130 metrov 
nižje, pred ožino. Najprej smo eliminirali 
balvan, ki je grozeče čemel nad zadnjim 
štrikcem. Z Maticem sva tokrat izvajala 
nadzor, tako sta fanta prevzela kopanje 
Veteranske ožine, ki je kmalu postala 
prehodna. Matevž se je zapodil oprem-
ljat. A je nadzor, po pregledu ožine od 
spodaj, hitro odpoklical opremljevalca in 
zahteval dodatno čiščenje. Spajsali smo 
ogromno fapo, nakar so se za njo pojavile 
še tri, prav tako nestabilne. Sklenili smo, 
da nestabilno kamenje nima kaj iskati na 
vstopu v šaht in čistili toliko časa, da smo 
ožino prekrstili v Veteransko alejo. Matevž 
je nato končno nadaljeval opremljanje. 
35 metrov nižje smo pristali na dnu mo-
krega brezna, ki se je nadaljevalo z oz-
kim dolomitnim meandrom. Ta se je za-
čel cepiti v (pre)ozke odcepe, pokrite s 
svetlo mivko. Deset metrov nižje so po-
stali dokončno neprehodni. Prepiha ni bi-
lo, izginil je sredi 35-metrskega brezna, 
kjer smo že na poti dol opazili veliko za-
karfiolano okno. Sledili so trenutki de-
zorganizirane anarhije. Tinkara in jaz sva 
prebegnili soncu naproti, fantje pa so se 
zanihali do okna in porabili preostale fik-
se. 30 metrov nižje so obstali nad pro-
stornim in precej globokim breznom. Za-
vrtali so poslednji Y, nanj obesili stotko in 
se podali za nama. 
Zunaj so naju pozdravile kavke in čudovit 
sončni zahod. Vzhičenemu opisovanju 
čudovitosti je bilo konec, ko se mi je na 
najbolj strmem delu noga ugreznila skozi 
sneg v ruševje. Telo je šlo v smeri gravi-
tacije, noga je ostala zataknjena za vejo, 
nekaj je škrtnilo in sledile so dolge minu-
te dretja in kletja. Tinkara je najprej misli-
la, da sem si iztaknila oko, saj ob boleči-
ni dobim nojevske težnje – pokrila sem si 
oči in se bojda drla, da bom požgala cel 
hrib. Ko sem izpela sovraštvo, sva ugo-
tovili, da sem si zgolj zvila gleženj. Vzela 
mi je macolo iz ruzaka in počasi sem od-
štorkljala proti stanu. Na zadnjem pobo-
čju me je dohitel Matevž na smučah, mi 
vzel kar cel ruzak in z dvema odsmučal 
do stana. Tam so me zakopali v sneg in 
mi veleli, naj se nič ne premikam, samo 
povem naj kako se skuha večerja. Sledil 
je edukativni moment, saj so nekateri pr-
vič slišali, da za rižoto ne rabiš cedila. 
15. maja smo se v Dlvn odpravili Diba, 
Jure, Matevž in Špela. Gleženj je še ve-
dno protestiral (tudi eno leto kasneje še 
vedno občasno čivkne), a par metrov 
bandažnega tejpa je rešilo problem. Imeli 
smo dobrih 200 metrov štrika in precej 
pritrdišč. Začeli smo opremljati na globini 
180 metrov. Naprej gre ogromno brezno 
s precej okni, ki ga je okrog 100 metrov. 
Brezno je precej razpadajoče, a je super 
opremljeno. Sledi mu meander, v kate-
rem je tudi prva ožina v jami, a se kmalu 
spet razširi v stopnjo, globoko deset me-
trov. Na dnu te stopnje nam je zmanjkalo 
opreme. Naprej gre brezno, ki ga je po 
oceni 40 metrov. Piha. Žimarili smo pre-
cej hitro in bili zunaj v približno eni uri. 
Še en vikend kasneje, okoli 21. maja, 
smo bili na Poljani v štirih jamah. Dave, 
Diba, Matevž in jaz smo napadli Dlvn, to-
krat s 180 metri. Diba je opremil brezno, 
kjer smo se prejšnjič ustavili in 40 metrov 
nižje zaklel. Voda je izginila v precej 
ozek meander. Z Dejvom sta našla 
(precej neprijetno) pot skozi meander, z 
Matevžem pa sva se urila v enometrskih 
vizurah. Za meandrom se je odprlo novo, 
20-metrsko brezno. Brezno ima precej 
zanimivo okno proti vzhodu, navzdol pa 
se nadaljuje proti jugu, pod veliko konto 
Malega Raskovca, v kanjonskem stilu. 
Kratek meander, novo stopnjasto brez-
no, 40 metrov, novo dno, tokrat v podol-
govati dvorani, po dnu prekriti z mivko. 
Vmes sta D&D pozabila, da z Matevžem 
tovoriva še eno 60-ko in že skoraj konča-
la akcijo?! Po malce usklajevanja sta 
opremila manjšo stopnjo sredi dvorane, v 
katero zgine voda, z novo 60-ko pa na-
padla brezno na koncu dvorane. Situaci-
ja je tu precej podrta, z balvani velikosti 
fičotov, ki visijo sem ter tja. Domenili smo 
se, da se tu ne pogovarjamo na glas. Šti-
ri pritrdišča nižje nam je dokončno 
zmanjkalo opreme. Spet polica, spet 
stopnja, spet luknja, ki nakazuje nasled-
nji, 50-metrski šaht. Nič novega torej. Ja-
ma izgleda kot prostoren kanjon, bolj ka-
ninsko kot poljansko, z izjemo neprijetne 
dolomitne mivke. Sledil je klasičen šprint 
po štrikih – ven smo prišli osem ur po 
vstopu v jamo, z jeziki do tal, prešvicani za 
ožet, svetlečih oči in trapastih nasmeškov. 
Na zadnji akciji, 25. junija, sta raziskova-
la Matt in Lojze. Akcija se je bojda priče-
la precej kaotično in precej kasneje kot 
planirano, saj je na stanu ostala ena od 
dveh čelad, ki naj bi šli v jamo. Vseeno 
sta napadla globine in opremila vse do 
končne globine 464 metrov. Na koncu ja-
me ju je pričakal rahlo preozek meander, 
Levo: Sreča ob izhodu. Desno: Velikonočno tihožitje. Foto: Matic Di Batista, Špela Borko 
30  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
ki pa bi ga se dalo hitro zmodificirati. Za 
ožino se je slišala/slutila nova stopnja 
neznane globine. Prepih tu ni bil tako iz-
razit kot na vhodu, sta pa v zadnjih brez-
nih videla več oken in odcepov. Trenutna 
izmerjena dolžina je 860 metrov, globina 
pa 464 metrov. 
Ker je razgibavanje možganov priporo-
čljiva obstranska dejavnost vsakega ak-
tivnega jamarja, sem 10. januarja pov-
prašala vesoljno Članstvo, kako naj bo 
jami ime. Imela sem nekaj predlogov: 
Dlvn (ker se bo povezala v Grvn), 
Vahtnca (ker je na grebenu), Padalčeva 
(je prvi poslal sliko), Encijan (to je tista 
roža po kateri se jamarji valjajo po Polja-
ni). Katarina, Vid, Matija, Jure, Flis in 
Darja so bili takoj za Dlvn. Tone je pre-
dlagal IZRK-jevo nočno moro, Brezno 
brez dna na grebenu, in preveril, ali Dlvn 
pomeni Dol Lezemo Vedno Naprej. Klok 
mu je prècej pojasnil definicijo in kot obi-
čajno zraven podtaknil jamski splet, kar 
je razveselilo prenekaterega sistemca. 
Oglasil se je tudi edini jezikoslovec, La-
ne, katerega mejli me vedno navdušijo, 
saj v njih konsistentno ignorira pravopis. 
Ko poznaš pravila, jih pač lahko kršiš. Na 
kratko, strinjal se je z Dlvnom. Bajsi je 
poskrbel za drugo nočno moro IZRK, 
Upanje umre na dnu. Vmes je Stari za-
količil Dlvn, oglasil se je tudi Senica 
(letna kvota izpolnjena), pa Joerg, spet je 
veliko napisal Klok (nič o tem, kako naj 
bo jami ime), Tomac bi jo sprva klical Pa-
dalčeva, če zašiba, pa bi jo preimenoval, 
kar je bila voda na mlin Bajsiju. Vse to 
razmišljanje je rezultiralo v 18 mejlih, pri 
čemer je 14 ferajnovcev napelo možga-
ne, skrbelo za gibek um in preživetje dis-
kusije. Moj cilj je bil dosežen. 
Levo: Konjenica. Desno: V vseh snežnih razmerah. Foto: Matic Di Batista 
Tomaž Krajnc 
———   KO VOLILNI MOLK POSTANE MOLILNI VOLK   ——— 
V letu 2022 sem imel smele načrte za 
raziskovanje jam v globinah Pokljuke, a 
kaj, ko sva s Timom v začetku maja za-
šla na Poljano. Ob prihodu tja gor so bili 
vršaci še prekriti s snegom. Tako sva šla 
v najbližjo luknjo vzhodno od stana, ki te-
daj še ni imela imena. Na prvi akciji sva 
do jame dostopala kar v direktni liniji s 
Poljane, kar se je na naslednjih akcijah 
izkazalo za nemogoče, saj so vzhodna 
pobočja nad planino poraščena z ruše-
vjem, le mestoma se pojavljajo zaplate 
bukve. Zaradi pretekle rabe območja za 
pašo so steze in jase le še delno ohra-
njene, torej se že lepo zaraščajo. Akcijo 
sva začela na slabih 90 metrov globine, 
kjer sta se nekaj dni prej ustavila Matic in 
Matevž.  Najprej sva pomolila glavo v de-
sni krak, a je v ozkem prehodu tekel slap 
zaradi taljenja snega na površju. Tako je 
padla odločitev za merjenje levega kra-
ka, ki ga predstavlja ozek meander. Ne-
kaj sva se trudila, a po 130 metrih skleni-
la, da je bilo dovolj ožin za en dan.   
V obdobju med prvo in drugo raziskoval-
no akcijo se je jame prijelo ime Molilni 
volk. Premetanka izvira v volilnem letu 
2022, saj smo imeli občinske, parlamen-
tarne, predsedniške volitve, za povrhu pa 
še trojni referendum. Večino akcij v jamo 
smo izvedli v soboto, torej dan pred voli-
tvami, ko je veljal volilni molk, mi pa smo 
raziskovali Molilnega volka. Naslednjo 
akcijo v desnem rovu sem preskočil. Sle-
dil je eden boljših obiskov jame, ko sva s 
Timom na poti do Poljane snela sosednji 
ekipi še Matevža. Mladcu sva v jami na-
ročila, naj opremlja, midva pa sva merila 
za njim. V enem od meandrov je Tim 
preveč odmikal skale in si poškodoval 
prst. Ravno ko sem ga oskrbel, je nas-
proti prižemaril Matevž, a ga nisva hotela 
preveč vznemirjati, tako da sva ga posla-
la nazaj v globine. Tim se je nekako pri-
vlekel ven, jaz pa nazaj iskat Marinkota v 
podorno dvorano na -150 metrih. Skala, 
na kateri se je Tim poškodoval, je ostala 
intaktna še nekaj naslednjih akcij. Nakar 
smo jo zbrcali v stopnjo z nasprotne 
smeri, ko smo na tem koncu zapirali še 
preostale ozke rove.  
V nekaj naslednjih akcijah smo izmerili 
jamo do globine 195 metrov, kjer se na-
haja ožina tlačenka. Gre za razširjen ho-
rizontalen rov, dolg slabih pet metrov. Z 
veliko entuziazma sta se jo lotila Tinkara 
in Matevž, dokončali pa so jo fantje v 
sestavi Pero, Matevž in Tim. Ekipa v tak-
šni sestavi je seveda obsojena na preveč 
elana, tako še danes trpimo zaradi di-
menzij ožine, ko se je treba iz ležeče le-
ge vpenjati na štrik. Za ožino sledi nekaj 
horizontalnih rovov, nakar se jama pre-
vesi v serijo vzporednih brezen do konč-
ne globine 290 metrov. Na spodnjih 60 
metrih jame se vzporedna brezna proti 
severozahodu zapirajo z različnimi hori-
zonti istega podora. V sam podor je na 
različnih nivojih mogoče napredovati več 
deset metrov daleč. Za pregledovanje 
podora na dnu jame smo porabili tri akci-
je, a primernega mesta za kopanje oz. 
nadaljnje raziskave nismo uspeli locirati. 
Jama do okvirne globine 195 metrov sle-
di diskontinuiteti, ki je najverjetneje tek-
tonsko pogojena, generalni vpad rovov v 
tem delu je 270/70. Če bi jama še nada-
lje imela takšen vpad, bi se rovi združili 
direktno z vzhodnimi deli sistema Grvn-
Rajža. Od globine 195 metrov Molilni 
volk dobi prevladujočo dinarsko smer in 
bolj vertikalne rove. Pojavljati se začnejo 
vzporedna brezna, ki se v tlorisu nadalju-
jejo proti severozahodu, kjer se vsa kon-
čajo s podorom. Z nekaj optimizma je 
podorni odsek na dnu jame možno pove-
zati z »zatrepnimi« vrtačami na severo-
31  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Molilni volk, Iztegnjeni profil. Risal: Tomaž Krajnc. Merili: Tomaž Krajnc, Tim 
Berginc, Matevž Marinko, Peter Mašič, Matic Di Batista, Špela Borko, Lanko 
Marušič, Aljaž Osterman, Tinkara Kepic, Darja Kolar, itd. 2023 
Odkopavanje vhoda. 
Foto: Matic Di Batista 
32  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 vzhodu same planine, kjer je najverjetne-
je tudi glavni točkovni ponor padavinske 
vode s Poljane. Od površja planine do 
zgornjega raziskanega horizonta podora 
v jami je cca. 170 višinskih metrov. Sami 
geološki sestavi se nisem posvečal, gle-
de na videno v jami bi rekel, da gre za 
dachsteinski apnenec s plastmi in vložki 
dolomita. Dolomit je značilen predvsem 
za horizontalne rove, kjer je delež dolo-
mitne »mivke« večji. 
Posebnost te jame je pojav sunkovitega 
prepiha na vhodu, povezujem ga z zuna-
njim kroženjem zraka (sunki vetra). Naj-
verjetneje gre za pripovršinsko povezavo 
sosednjih jamskih vhodov, ki pa so za 
človeka neprehodni. Globje v jami ni za-
znati večjega prepiha do ožine Tlačenka 
na globini 195 metrov (večinoma piha 
ven iz jame).  Prepih iz ožine je možno 
slediti dalje v pritočni meander, kjer izgi-
ne v najbolj gorvodnem kaminu. V spod-
njih delih jame pa je prepih možno slediti 
iz podornega območja (končnih 60 me-
trov jame), kjer poleti večinoma piha iz 
podora proti ožini Tlačenka. 
Še obeti, povezava s sistemom Grvn-
Rajža je malo verjetna, saj nas omejuje 
planina Poljana, ki ima vse večje speleo-
loške objekte do vrha zapolnjene z mate-
rialom. Ocenjujem, da bodo v letu 2023 
potrebne še najmanj tri raziskovalne ak-
cije za izmero vseh nepregledanih rovov. 
V Molilnem volku smo v letu 2022 izmeri-
li 1855 metrov rovov, dosežena globina 
pa znaša 290 metrov. Za izmero smo ra-
bili 17 akcij, povprečna dolžina izmerje-
nih metrov na posamezno akcijo je tako 
110 metrov. Pred pričetkom raziskav v 
jami smo imeli še dodatno površinsko 
akcijo, ki je bila namenjena prilagajanju 
vhoda na človeške dimenzije. 
Špela Borko 
———   NOVA LJUBEZEN: LEDENI DOL   ——— 
Ledeni dol je pritegnil pozornost že kma-
lu po matičarski okupaciji Poljane. Velika 
črnina, vidna iz vesolja (tj. z orto-foto po-
snetkov) je seveda pristala tudi na Mati-
čevem seznamu lidarc. Prvi so se v njo 
podali Garmin, Beki, Jure in Matevž na 
dveh akcijah oktobra 2019. Raziskali so 
100-metrsko vhodno udornico, na dnu 
zaprto z ledenim čepom. Garmin se je 
med razopremljanjem zanihal do okna 
približno 50 metrov pod vhodom in potr-
dil, da je za oknom rov, ki pa je zasut 
oziroma ga blokira večja skala. Tako 
smo jamo pustili nekaj časa zoreti. 
Njen čas je prišel 22. 5. 2022, ko sva z 
Matevžem dan po Dlvnu iskala nekaj za 
početi. Ostali člani Dlvnske ekipe so šli v 
Volka, midva pa sva smelo zakorakala v 
pretežno neznano območje vzhodno od 
Poljane. Imela sva 60 in 50 metrov vrvi. 
Matevžu je 60-ke zmanjkalo malo nad 
oknom, kjer je našel Garminovo pritrdi-
šče. Vmes se nama je nad glavami topil 
led, kavke pa so metale kamne s polic. 
Sprehodila sva se po lepem rovu in 20 
metrov naprej obstala pred do stropa za-
sutim rovom. Skozi centimetrske špranje 
je pihalo kot za stavo, zato sva meni nič 
tebi nič začela s premetavanjem skal in 
suhe zemljine. Skozi reže med kamni 
sva kmalu zaslutila črnino in podvojila 
napor. Čas posla in že sva se prerinila v 
nadaljevanje, vstala in stekla po rovu 
do ... brezna seveda. Desno nad globo-
kim breznom sva opazila horizontalno 
nadaljevanje in odločila sva se, da rabiva 
rešiti eno od vrvi. Tako sva sestavila pet 
preostalih majonov, nategnila 60-ko do 
verižice in zelooo previdno iz nje izpletla 
50-ko. Šlo je na milimetre, a je uspelo. 
Bila sva brez vrtalke, zato sva navezala 
vrv okrog skale, Matevž je prečil brezno 
in na drugi strani fiksiral vrv. Sledil je 
200-metrski sprehod z vmesnimi plezal-
nimi podvigi, po primerno visokem in ši-
rokem rovu z orkanskim prepihom, ime-
novanem Črni veter. Ustavila sva se pred 
enostavno splezljivo stopnjo navzgor. Pre-
pih in divjanje po deviških vodoravnih ro-
vih sta naredila svoje in naslednje dni mi 
je spanec kratila misel na Ledeni dol. 
Vrnili smo se 5. junija, Matevž, Aljaž in 
jaz. Najprej smo napadli Prepišno brez-
no, ki preseka vodoravni rov. Brezno je 
prostorno in kompaktno, čeprav precej v 
poljanskem stilu, s številnimi »prstani«, ki 
tvorijo vmesne police in razčlenitve. 
Ustavili smo se 50 metrov nižje, nad veli-
ko in strmo polico, od koder smo metali 
skale v novih žnj metrov brezna. Ker 
sem obljubila, da ne bomo pustili vrvi v 
jami, smo obljubo tudi držali. Hitro smo 
potegnili prečko na drugo stran brezna in 
se sprehodili po vodoravnem rovu Črni 
veter. Opremili smo dve stopnjici, ki sva 
ju nazadnje zlezla na frej, in hitro prišli 
do točke, ki še ni videla jamarske no-
ge … Zapodili smo se po deviškem rovu 
in histerija je rasla. Merimo za nazaj? 
Pajade, če se rovi ne končajo, kdaj re-
češ, da je čas za obrat? Odcepov nešte-
to, toliko da smo se vmes konkretno po-
razgubili in izgubili. V nekem trenutku 
sem norijo prekinila in sklicala zdravo pa-
met. Začeli smo na koncu enega slepega 
odcepka in izbrali smer z ožino, ker naj-
prej izmeriš slepe odcepe. Seveda smo 
za ožino pokukali v velik rov in slutila 
sem zanko. Šli smo naprej gorvodno. 
Odcepi so se bodisi zožali v neprehodne 
ožine s prepihom bodisi šli vertikalno 
navzgor. Glavni rov se je končal s 
podorom nad glavo. Iz njega precej piha, 
vidni so tudi znaki površja (kakci, leteča 
okata žival, trde »ofrajhane« karfiole). Za 
nazaj se je slutnja potrdila in z malo na-
pake smo zaprli mersko zanko. Vmes 
Vhod. Foto: Uroš Kunaver 
33  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Ledeni dol, tloris in iztegnjeni profil. Avtorica: Špela Borko. Merili: 
Matevž Marinko, Behare Rexhepi, Tomaž Krajnc, Jure Bevc, Špela 
Borko, Aljaž Osterman, Matic Di Batista, Lojze Blatnik, Tim Berginc, 
Aja Zamolo, Neja Kramer, Peter Mašič, Anže Tesovnik, Tinkara Kepic, 
Matija Perne in Uroš Kunaver. 2023 
34  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
smo našli še vsaj osem odcepov. Nove 
dele smo poimenovali Iluzija. 
Že teden dni kasneje, 12. junija, sva se 
vrnila z Maticem, saj sem mu morala raz-
kazati svojo novo ljubezen (jamo mislim). 
Akcija je bila precej kaotična. V soboto 
sva se namreč udeležila poročnega pik-
nika v Peklu, ki je narekoval nedeljsko 
počutje. Nekje pred ljubljansko kotlino je 
Diba ugotovil, da nima gojzarjev. Na par-
kingu za Poljano je na seznam pozablje-
nega dodal pohodne palice. S tem se ni-
sem preveč obremenjevala, saj sem 
medtem spirala solzne oči – iz kombija 
se je namreč zvalila pozabljena piksna 
pira, počila in me pošpricala od glave do 
pete. Oprtala sva nahrbtnike in se okoli 
pol poldne podala proti Poljani, Diba v 
allstarkah. Na stanu sva oprtala 240 me-
trov vrvi in šop kovačije. Odvrtelo se je 
več dram v stilu »sej greva lahko vodo-
ravne dele merit« – »samo če ti ne zmo-
reš, js komot nesem ves štrik če treba« – 
»valda da zmorem, samo če slučajno ti 
ne moreš.« En bolj ovnast kot drug, oba 
pa precej trmoglava, sva tako v jamo 
zmetala vse, kar sva sploh lahko. Do ja-
me naju je spremljal Janko. To je bil naš 
zadnji skupni sprehod po hribih. Slava mu. 
Od zadnje točke raziskav v Prepišnem 
breznu se je zvrstilo par porušenih polic. 
60 metrov nižje sva pristala na klasičnem 
podornem podnu. Na nižjem delu sva 
našla prehod v dvoranico, na dnu dvora-
nice bazenček mivke, v kotu pa luknjo 
premera 15 cm. Vanjo je vel močan pre-
pih in iz ožine se je slišal globok hrumeč 
zvok. Prepih? Ali reka? Navijam za pre-
pih. Matic pa za reko. Na poti ven sva 
raziskala veliko polico deset metrov nad 
dnom, eno luknjo pa pustila za nasled-
njič. Vmes sva tudi ugotovila, da je akcija 
pravi deja-vu trubarskih – kaotičen zme-
nek, poln pozabljene opreme. Odločila 
sva se, da jamo pustiva opremljeno (še 
en deja-vu) in izstopila v zadnje sončne 
žarke. 
Teden dni sanjarij in že je prišel 18. junij. 
Z Matevžem sva se lotila vseh odcepov v 
Črnem vetru, ki jih kar ni hotelo biti ko-
nec, izmerila sva jih pet. Lojze, Tim in 
Matic so šli tik nad dno Prepišnega brez-
na, kjer so preverili (slepo) okno in brez-
no razopremili. Lojze, Tim in Matevž so 
nato izmerili prvi odcep v Iluziji, z Mati-
cem pa sva šla splezat prečko čez Prepi-
šno brezno. Na drugi strani je zgolj ka-
min. Še vedno nam je ostalo precej nera-
ziskanih odcepov. 
Sledilo je poletje, polno drugih aktivnosti, 
a Ledeni dol je vseeno obstal v in praskljal 
po podzavesti. 13. avgusta je tako sledila 
babja akcija: Aja, Neja in jaz smo najprej 
raziskale slepo brezence v Iluziji, nato pa 
našle prehod v Nadaljevanje. Prehod je 
precej blaten in ozek, prostori za njim pa 
obljubljajo Sistem. Po dveh kratkih brez-
nih se je jama začela odpirati. Obstale 
smo nad novim breznom. Že naslednji 
dan sta se Neja in Matic vrnila v nadalje-
vanje in opremila Berliligal, 50-metrsko 
brezno z dvema krakoma. 
27. avgusta so Neja, Lojze in Diba nada-
ljevali v Berliligalu. Oba kraka sta se na-
daljevala. Raziskali so južnega in prišli v 
poševen, freatičen rov, ki je zavil pod pr-
vi krak, imenovan Akvafobija. Rov pote-
ka v smeri JV–SZ. Na koncu se prevesi v 
brezno, a je prehod preozek. So pa nad 
tem koncem izmerili preplet fosilnih ro-
vov. Poleg brezna na koncu freatika so 
našli še tri druga brezna. Vsa so lepih di-
menzij in precej globoka. V enega, globi-
ne okoli 50 metrov, so se tudi spustili, a 
jim je zmanjkalo vrvi.  Pri izstopu so iz-
merili še en odcep in splezali enega od 
kaminov: deset metrov visoko luknjo v 
stropu, ki se zapre. Iz jame so prišli z več 
vprašaji, kot jih je bilo pred akcijo. 
3. septembra so Neja (ki je edina pozna-
la jamo), Peter in Anže T.  do konca 
opremili Prvi vprašaj prejšnje akcije in 
prišli do globine 170 metrov pod vho-
dom. Zmanjkalo jih je vrvi, a so navrtali 
vstop v novo brezno. Naslednja ekipa 
(24. september, Matic, Aljaž in jaz) smo 
lahko le zmajevali z glavo, saj se je dvoj-
no pritrdišče nahajalo v višini dimelj, tik 
za najožjim delom meandra. Čudovit do-
datek k atletskosti jame. Opremili smo 
kratko stopnjo, prestopili slepo brezence 
s potočkom na dnu in okoli ovinka pogle-
dali v novo krasoto, Led iz severa. Bel 
poprh na vrhu brezna in škropljenje na-
slednjih nekaj deset metrov, kjer smo pri-
stali v prostornem meandru, ki se je po 
nekaj korakih prevesil v novo, še širše 
brezno.  215 metrov pod vhodom nam je 
zmanjkalo vrvi. 
Vrnili smo se po prvonovembrski kanin-
ski odpravi, 13. novembra. Dan pred tem 
smo fotografirali Brezno pod na Glenom, 
v nedeljo pa smo napadli Ledeni dol v 
dveh ekipah: fotografski (Matija, Uroš, 
Matic) in raziskovalni (Matevž, jaz). Po 
dirki do Ledu iz severa sva hitro opremila 
45 metrov brezna do police in obvisela 
nad 15-metrsko stopnjo, kjer se skozi 
kratek meander vidi naslednje brezno. 
Brezno sva, v čast fotografski ekipi, poi-
menovala Jamr. Zadnja akcija v letu je 
sledila teden dni kasneje, 20. novembra. 
Matevž, Neja in Tinkara so pod Jamrom 
opremili 30-metrske Mladiče. Kot je že 
navada, jim je zmanjkalo vrvi. Opis nada-
ljevanja je bil precej nejasen in se je do 
konca izkristaliziral šele štiri mesece 
kasneje. Nazadnje, ko sem ga zasliševa-
la, je Matevž poročal o petmetrski stop-
nji, nad katero jim je zmanjkalo vrvi. Če 
so kamen vrgli pod pravim kotom, je pod 
stopnjo padal še odokativno 30 metrov. 
Jama vsekakor gre, števila odprtih nada-
ljevanj nimam pod nadzorom. 
Ledeni dol je bil ob koncu leta 2022 dolg 
1619 metrov in globok 330 metrov. V za-
četku leta 2023 se je zgodila tudi pove-
zava Ledenega dola in Brezna prestra-
šenega netopirja v tretji sistem Planine 
Poljana. A pustimo kaj še za naslednji 
Glas podzemlja.│ 
Vhod iz druge perspektive in edina uporabna slika notranjosti. Foto: Matic Di Batista 
35  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Jure Bevc 
———   POLJANSKI NETOPIRJI IN NAPRSTNIKI   ——— 
Februar 2022. Zimska šok terapija z 
vzponom na Poljano je bila za nekatere 
(morda celo vse) člane ekipe preveč, da 
bi šli še v jamo, zato smo raje rekognisci-
rali in se ugrezali do riti med Poljano in 
planino Za robom, torej po griču, imeno-
vanem Rob. Na seznamu smo imeli eno 
lidarco, ostalo smo zaupali goli sreči. 
Najprej smo našli eno močno predihano 
luknjo v bližini Molilnega volka (ki ga ta-
krat še ni bilo), ki se je kasneje izkazala 
za manjšo jamico. Potem smo padli v ne-
kaj bolj ali manj perspektivnih lukenj v 
ruševju – te nas še čakajo. Uzrli smo tudi 
lidarco, za katero smo lahko potrdili, da 
res obstaja, kaj več pa žal ne, saj smo 
bili kakih 30 metrov nad njo, vmesno po-
bočje pa nas je spominjalo na določen 
dogodek ob koncu leta 2019 na Kaninu, 
zato se ji nismo približali. 
Je pa kmalu zatem naš precednik (slava 
mu!) našel vhod le malo nad Ledenim 
dolom. V brezno je zalučal kamen, iz 
brezna pa je priletel razjarjeni netopir. 
Brezno smo ocenili na nekaj deset me-
trov in počasi zaključili z akcijo. 
Konec maja smo se odločili, da jamo raz-
iščemo. Z mano sta bila tečajnika Neja in 
Aljaž. Vhodnega brezna je bilo slabih 
40 metrov, nato pa je sledila stopnja, za 
katero smo imeli premalo vrvi. Na poti 
ven smo tako ali drugače pregledali tudi 
okna v vhodnem breznu. Izmerili smo še 
čurko le nekaj metrov od vhoda, ki jo je 
med preoblačenjem našel Aljaž. 
Jama je nato z vsako akcijo rasla. V de-
tajle ne bi zahajal, poročila lahko prebe-
rete na listi. Kar je pomembno je, da se 
za prvo serijo manjših brezen po Frean-
dru (freatični rov, ki je deloma meander) 
sprehodimo precej navzgor, tu smo na 
prvi akciji leta 2023 jamo tudi povezali z 
Ledenim dolom. Prav tako je pomembno, 
da je v jami od dobrih 100 metrov globi-
ne naprej močan prepih, ki se na -300 
okrepi do te mere, da se ga dobro sliši. 
Jama ima na trenutnem dnu daljši mean-
der, ki obeta. Ima velika brezna, po kate-
rih tudi ob deževju ne teče preveč. Imela 
je zanimiv sistem treh pritrdišč, tako ime-
novano kvazi-prečko, ki je povzročala 
preglavice obiskovalcem jame. Na koncu 
Freandra ima tudi Giljotino, v rov (slabo) 
zataknjeno večjo skalo, pod katero je 
ravno dovolj prostora za jamarja. Pripo-
ročam obisk. 
Na povezovalni akciji (januar 2023) se je 
zgodil tudi za nekaj časa zelo skrivno-
sten dogodek. Medtem ko sva z Matijem 
merila komaj prehodne rove okrog dvo-
rane Precednikovo darilo, Beki pa nama 
je širila pot nazaj, so se Pero, Ester in 
Uki zarili v eno drugo naravnost odvratno 
ozko nadaljevanje. Mi smo bili prej nazaj, 
zato smo jim šli nasproti vsaj do odcepa. 
In ravno tam se je v blatu nekaj zasvetli-
kalo! Ne, ni bil prstan ali kovanec, pač pa 
fingret, po domače naprstnik za šivanje! 
Seveda sem najprej pomislil, da pripada 
Ukiju, ki je znan po tem, da s seboj nosi 
marsikaj. Ko se je ekipa vrnila z veselo 
novico o povezavi, pa nihče od njih o na-
prstniku ni ničesar vedel. Tako sta se 
razvili dve hipotezi. Prva, da ga je izgubil 
Vid, ki je bil edini prej v tistih delih, se 
nam je zdela malo verjetna. Druga, da 
gre za ostanek pozabljene civilizacije, pa 
še malo manj. 
Skrivnost se je razrešila tako, da je Ester 
malo razmišljala. Spomnila se je, da je 
enkrat v Puli šivala kombinezon, vmes 
pa so se na njem igrale mačke. Ko je pri-
šla nazaj in ni našla naprstnika, je seve-
da okrivila male puhaste živali. No, izka-
že se, da je naprstnik zašila pod fliko in 
si je šele v Netopirju izboril pot na svobo-
do. Tako je bil misterij razrešen in pove-
zava je dobila ime Fingret. 
Za tiste, ki imajo radi povzetke, ki to 
pravzaprav niso: Brezno prestrašenega 
netopirja je v trenutku pisanja dolgo 1320 
metrov in globoko 406 metrov. Ima Ogro-
men Prepih. 
Jamo smo raziskovali: Neja Kramer, 
Aljaž Osternan, Alojzij Blatnik, Mija Fran-
ko, Tim Berginc, Vid Naglič, Matic Di Ba-
tista, Timotej Gregorič, Anže Tesovnik, 
Aja Zamolo, Ester Premate, David Škuf-
ca, Domagoj Korais, Tinkara Kepic, Ma-
tevž Marinko, Behare Rexhepi, Uroš Ku-
naver, Peter Mašič, Matija Perne in Jure 
Bevc. 
Pa še nekaj besed o netopirjih: V jami 
smo jih do zdaj našli precej, tako živih 
kot preminulih. Ob izhodu nam okoli glav 
verjetno leta navadni netopir ali več njih, 
tudi lobanje, pobrane iz plitvejših delov 
jame, pripadajo tej vrsti. Najglobljega 
smo spremljali med spancem na globini 
250 metrov. Na edini dosedanji zimski 
akciji smo prešteli tudi nekaj malih pod-
kovnjakov, kar je jamo (po Primoževih 
podatkih) uvrstilo na prvo mesto po števi-
lu prezimovajočih malih podkovnjakov na 
takšni nadmorski višini.│ 
Levo: Vid je navdušen nad dvorano. Desno: Jama ima precej ovinkov. Foto: Jure Bevc 
Look, matey, I know a dead bat when I see one, and 
I'm looking at one right now. Foto: Jure Bevc 
36  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Inovativen sistem pritrdišč, poimenovan kvazi-prečka. Ob 
času urejanja revije je na tem mestu v jami namesto 
kvazi-prečke nekaj še precej bolj strašnega! Boste pa 
morali v jamo, da boste izvedeli, kaj.  
Foto: Jure Bevc 
37  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Matija Perne 
———   MOJA PRVA POLJANA (KRATEK DOŽIVLJAJSKI SPIS)   ——— 
Besedila »moja prva jama« nisem napi-
sal, ker sem kot samouk začel postopno, 
pa še prepozno sem se naučil pisati, to-
da marsikdo ga je. To ni slučaj. Kdor pri-
de k jamarjem izkusit nekaj novega, to 
ravno prvič doživi kot najbolj novo. Po-
tem se hitro vsega navadi; kmalu brez 
prestanka brzi iz ene tisočmetrce v dru-
go, če že ne z lahkoto, pa vsaj ob mukah 
pričakovane vrste in količine. Ugotovil 
sem, da velja tudi obratno – jam se hitro 
odvadimo. Le malo let pretežnega odmo-
ra je bilo dovolj, da sem se vrnil poln 
dvomov, težav, treme in samoizpraševa-
nja, kateri del opreme sem pozabil do-
ma, za koliko precenjujem svojo formo in 
kako toplo naj se oblečem. 
Moje lenarjenje se je pričelo hkrati z razi-
skovanjem jam okrog planine Poljana, o 
katerih sem nato poslušal skoraj štiri le-
ta, ne da bi tja tudi šel. Moj prvi obisk, 
12. in 13. novembra 2022, je bil zato do-
volj simbolen in razburljiv, da je name 
naredil vtis. 
Gor smo šli Matic, Špela, Uroš, Matevž 
in jaz, nekaj po dogovorjeni 8. uri iz Ško-
fje Loke, torej pozno po mojih nekdanjih 
merilih. V pretežno oblačnem dnevu smo 
se na planino povzpeli skupaj z Garmi-
nom in  Timom, s katerima smo se na iz-
hodišču našli po naključju ali pa ju vsaj 
jaz nisem pričakoval. Šla sta na eno-
dnevno odpravo v Molilnega volka. Mi 
smo se pri sirarci prepakirali in šli po 
svoje, v Brezno pod na Glenom nedaleč 
stran. Naš plan se je oblikoval postopno, 
po sprotnem navdihu in ravno ob pravem 
času, nič na zalogo. Izbrali smo si nalo-
go, ki je bila ravno prava za naše število, 
želje in razpoložljiv čas. 
Jama se začne z devetdesetimi metri 
brezna, sledi sneg, ledeno jezero, 
podorni rov lepih dimenzij in še eno lede-
no brezno. Nameni obiska so bili fotogra-
firanje, predvsem ledenega jezera, razi-
skovanje še neraziskanega drugega 
brezna in merjenje, kar smo ob učinkoviti 
delitvi dela uspešno opravili. Matic je bil 
najbolj navdahnjen za raziskovanje in je 
takoj pričel z opremljanjem ter prišel do 
dna jame, potem pa z »univerzalnima« 
Matevžem in Špelo raziskal še neke ka-
minaste odcepe, medtem ko sva se z 
Urošem udejstvovala le fotografsko. Iz-
delek se je znašel na ferajnovi novoletni 
čestitki in moja pojava na njej me v tež-
kih trenutkih bodri in mi pritrjuje, da sem 
še tu. :) 
Iz jame smo prišli v jasni noči, dočakali 
Luno in se sprehodili nazaj na planino, 
pa ne po isti poti. Šli smo višje, naokrog, 
po neki bolj južni stezi, kar mi je dalo ve-
tra. Pot se je strašno vlekla in ekipo sem 
dohiteval stežka in še to ne povsem. Še 
dobro, da ni bilo snega. Mimogrede, goj-
zarje sem imel še prašne od junijske Po-
loške, saj v vmesnem času nisem bil 
nikjer ... V stanu sem si pustil postreči z 
makaroni, prijetno smo poklepetali in šli 
spat ne prav pozno, če me občutek ni 
prevaral. Med spanjem mi je težave de-
lala previdnost: nisem si bil upal prinesti 
ta poletne spalke, ta topla pa je bila pre-
cej pretopla. 
Naslednji dan sem vstal pozno, okrog 
sedmih, nato pa španciral, spoznaval 
planino in posedal do 9.45, ko je na si-
rarco posijalo sonce in predramilo še 
ostale. Toda za mladce ura ni ovira! Šli 
smo v Ledeni dol, prav kakor smo men-
da pričakovali že prejšnji večer. Špela in 
Matevž sta raziskovala pri dnu, kar je bi-
lo nekje okrog 250 metrov globoko, ostali 
trije pa fotografirali vhodno brezno. Ko 
smo to opravili oziroma se naveličali, 
smo se šli sprehajat, našli dihalnik (no, 
Matic ga je) in ga odprli ter se prebili v 
podzemlje. Toda podor je velik in ni 
jasno, od kod in v katero smer bi se ga 
bilo najbolje lotiti, zato smo projekt za 
zdaj opustili in nadaljevali s sprehaja-
njem. Nazadnje smo se na planini do pri-
hoda preostalih dveh greli ob velikem ku-
pu ruševja v plamenih, potem pa skupaj 
odšli. Urnik je bil izvrsten: do polovice 
spusta smo imeli še nekaj dnevne svetlo-
be, med vožnjo do Matička, ki peče pice 
in še kaj skuha, pa je bil kombi že dele-
žen dežja. Po poti domov smo izvedeli, 
da dobimo predsednico (države namreč). 
Na Poljani je luštno, družba je dobra, še 
se bom vrnil tja!│ 
Brezno pod na Glenom. Zgoraj desno prikazujemo redko viden fenomen: fotografa pred objektivom. Foto: Uroš Kunaver, Matic Di Batista 
38  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Primož Presetnik 
———   JAMA KONASNICA NA DRAŽGOŠKI GORI   ——— 
Osnovni podatki 
Konasnica 
Številka katastra jam: 1241 
Dolžina: 1370 m 
Višinska razlika: 91 m 
Nadmorska višina vhoda: 1035 m 
Nekaj je treba storiti, mi je odmevalo po 
glavi, ko sem par let nazaj ugotovil, da 
eden od ferajnovih uspehov sploh še ni 
dokumentiran. Govorim o Konasnici, jami 
pri Dražgošah, kjer smo leta 2011 po ne-
kaj kopaških akcijah prišli v kilometer 
dolgo in pretežno vodoravno jamo, okra-
šeno z mnogimi kapniki in drugimi geolo-
škimi zanimivostmi. Jamo smo sicer iz-
merili, vendar se načrt ni hotel sam nari-
sati. Zdelo se mi je, da bo najhitreje, če 
jamo s pomočjo novih tehnologij ponov-
no izmerimo in skiciramo ter narišemo 
načrt. Malo usklajevanja, sestavljanja 
ekip, delanja tabel planov in že smo 
uspeli sestaviti tri merilne, eno fotograf-
sko in eno biološko ekipo, ki so 23. no-
vembra 2021 ponovno izmerile jamo in 
izvajale dodatne aktivnosti. Izmerili smo 
večino jame, vendar je nekaj delov osta-
lo neizmerjenih in zato rezultati še niso 
bili objavljeni v Glasu podzemlja leta 
2022, češ saj bomo dokončali merjenja v 
letu 2022. Vendar sta zgolj pogumna 
Člana šele januarja 2023 šla izmerit ne-
katere nedokončane dele, nekaj pa še 
vedno ostaja za prihodnost. Pa vendar je 
bolje, da kljub odprtim vprašajem jamo le 
opišemo, da se o njej poduči tudi najšir-
še občinstvo. 
Zgodovina raziskav 
Jama je bila domačinom gotovo znana 
od nekdaj, vendar v folklornih pripovedih 
v Selški dolini ni pustila prav nikakršnega 
odmeva. To me je presenetilo, saj so že 
stari deli Konasnice precej mogočnejši 
od bedne jamice Votla peč (katastrska 
številka jame 4424), ki pa jo ljudsko izro-
čilo omenja vsaj sedemkrat (Mohorič 
Bonča in sod. 2017); toda ta jama leži tik 
ob zelo prometni cesti. V zelo odmaknje-
ni Konasnici pa nekateri podpisi pričajo, 
da so jamo obiskovali vsaj 1920. in 1922. 
leta, vendar teh podpisov nismo sistema-
tično preučili in morda se skriva še kak-
šen starejši napis.  
V društvenem katastru jam pa najdemo 
sledeče gradivo: 
23. 11. 1939 Sretskemu načelstvu v Škofji 
Loki; Občina Selca poroča:  […] na parcel-
ni številki 153/34 […] lastnik Šobar Alojz, 
Dražgoše št. 28 […] Jama leži v vodoravni 
legi […] težko dostopna […] vhod v širini 6 
m, višine 1,8 m, globine 18 m, v notranjosti 
se razširi […] (t. i. Podpacova dediščina) 
1950–1960 Inštitut za raziskovanje krasa 
ZRC SAZU na podlagi opisa iz Podpaco-
ve dediščine določi katastrsko številko ja-
me 1241, a pri tem zagreši napako in za-
pis »50 minut od vasi« spremeni v »50 m 
od vasi«, kar pomeni, da se jame na pod-
lagi koordinat ni dalo najti.  
22. 3. 1955 Anica Arnol (Železniki št. 10) 
pošlje društvu dopisnico: »Za jamarje. 
[…] Matevž Mohorčič – vulgo Bravčk […] 
kot pastir hodil po Dražgoški gori […] ja-
ma Konačnica ima kapnike […] po novi 
poti na Jelovico […] ve za dve dvorani in 
menda odprtina še naprej […] če gre ko-
mu za pristne »male kruhke« lahko naro-
či pri meni.« 
Stare dele jame do podora so 18. sep-
tembra 1976 izmerili J. Broder, F. Habe 
in L. Jelenc in narisali načrt. Po ustnem 
izročilu, ki so ga domačini zaupali Gre-
gorju Pintarju in Marjanu Baričiču, pa sta 
v začetku 90. let 20. stoletja Jože Rado-
van Dolenc (Železniki) in Peter Veber ko-
pala v podoru. Tega so dokončno preko-
pali avgusta 1998 Matija in Ida Hiršenfel-
der ter Robert Šuštar (Škofja Loka) ter 
prišli v Podorno dvoranico. V letih 1990, 
1997, 1999–2001 in 2003 so potekale in-
tenzivne hroščeslovne raziskave Bojana 
Koflerja, ki je tudi izrisal Podorno dvora-
nico (Kofler 2002, 2007). Med leti 2010 
in 2012 sta bila motor raziskav Gregor 
Pintar in Marjan Baričič, ko smo se, kot 
že omenjeno, člani Društva za raziskova-
nje jam Ljubljana in Društva za razisko-
vanje podzemlja Škofja Loka prebili v 
Nove dele jame. Te raziskave je povzela 
Borko (2016) in kratko opisala jamo, 
kasneje pa je Presetnik (2021) podal še 
pregled raziskovalnih in naravovarstve-
nih akcij v jami Konasnica v letih 2010–
2012 (brez zmenkov, turističnih ogledov 
in podobnih obiskov). Med letoma 2021 
in 2023 je sledila že omenjena ponovna 
izmera jame. Jamo je narisal Jure Bevc 
in z veseljem ugotovil, da je bila tudi prva 
izmera jame zelo spodobna. 
Ime jame 
Žal mi ni uspelo ugotoviti možnega eti-
mološkega izvora imena Konasnice. 
Oblika imena Konačnica kar sama vsilju-
je domnevo o povezavi s »koncem«, 
vendar je to lahko seveda čisto naključ-
no. Morda bi se veljalo o možnem izvoru 
pogovoriti z domačini. 
Dostop 
V Dražgošah se mimo znanega muzeja 
in lokala Brunarica ter mimo cerkve na-
potimo po edini cesti proti SZ, se pravi 
proti Rovtarici. Od zadnjih hiš je treba po 
dobri gozdni cesti še približno tri kilome-
tre, do vlake, ki se priključi z desne. Po 
serpentinasti vlaki se peš precej vzpne-
mo in na sredi zadnjega ravnega dela 
krenemo po pobočju desno navzgor, po 
slabo opazni stečini. Ta vodi po strmem 
gozdnem pobočju, poraslem s pretežno 
bukovim gozdom. Ko pridemo do malega 
skalnega grebena, smo že skoraj zma-
gali, saj se tam prav lahko vzpenja. Blizu 
sten Dražgoške gore se usmerimo preko 
plitvega žleba na levo in se po ovinku ali 
dveh navzgor pojavimo pred jamskim 
vhodom. Ta je kljub temu, da je širok 
šest in visok dva metra, viden le iz nepo-
sredne bližine. 
Potrebna oprema in varstveno svarilo 
Stari in večina Novih delov jame niso za-
htevni, še posebno ne v primerjavi z 
vzponom do jame. V Novih delih na več 
mestih za spust v kratka brezenca potre-
bujemo vrv. 
Trenutno jama ni onesnažena. V Novih 
delih so po tleh položeni označevalni 
trakci, ki smo jih položili že na prvi akciji 
po preboju. Teh nismo položili kar tako, 
saj vsaka stopinja izven označb poško-
duje lepoto jame. Žal smo poškodbe že 
zaznali v jami in se jih vidi predvsem v 
Belih delih. Na spletu se da najti genial-
ce, ki sicer opozarjajo, da je treba hoditi 
znotraj označb, vendar se sami slikajo iz-
ven njih in to na najbolj občutljivih si-
gastih tvorbah. 
Da bi vsaj delno imeli nadzor nad obisko-
valci, smo Agencijo RS za okolje prosili 
za dovoljene za zaprtje jame na mestu 
Preboj. Dovoljenje smo dobili in po njem 
DZRJL do izvedbe postopka izbire skrb-
nika tudi opravlja naloge skrbnika jame 
Konasnica. Dve kopiji ključa sta pri Bru-
narici, ena kopija pa je pri Zavodu RS za 
varstvo narave OE Kranj. Z obema dose-
danjima najemnikoma Brunarice smo tu-
di odlično sodelovali pri vodenju vpisne 
knjige. 
  
39  
 
Sedimenti in Samo. Foto: Primož Presetnik 
40  
 
Kapniško okrasje. Foto: Uroš Kunaver 
41  
 
Preboj! Andrej nosi šampanjec. Foto: Matic Di Batista Pred ožino oz. pri Giljotini. Foto: Primož Presetnik 
Eden od dolov. Foto: Matija Perne 
42  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Opis jame 
Ta del bi moral napisati kakšen geograf 
ali geolog, saj bi gotovo znal uporabiti 
primernejše izraze za opis jame. Za za-
četek lahko le omenim, da območje Ko-
nasnice spada k t. i. zgornji triadi in liadi 
(T3, J), ki tvori debeloskladovite svetlo 
sive apnence (Grad in Ferjančič 1976), 
stare menda od 225 do 212 milijonov let 
(Kofler 2007). 
A) Stari deli 
Vhodni del je podobnih dimenzij kot 
vhod, le strop je malo višji. Jamski rov, 
skorajda tunel, je brez stranskih odsekov 
ali višjih dimnikov. Približno 30 metrov v 
jami je še ohranjeno lepo leseno korito, 
ki je nekoč služilo zbiranju vode. Prvih 
130 metrov rov poteka bolj ali manj vo-
doravno, najprej proti severu, na koncu 
pa že očitno proti severozahodu. Tu pri-
demo do podora, po katerem se po izko-
pani poti dvignemo za približno 15 me-
trov v manjšo Podorno dvoranico. Tu se 
lahko po podoru vzpnemo še deset višin-
skih metrov na levo (gledano s strani 
vhoda, kakor bodo opisane vse ostale 
točke v jami), vendar se tam vse zaključi. 
Vis-à-vis od koder smo prišli v to 
Podorno dvoranico pa gremo po ozkem, 
izkopanem rovu 15 metrov strmo navz-
dol, vendar posebna oprema ni potreb-
na. Tu nas pričakajo mrežasta vrata, pre-
grnjena z gumijasto ponjavo, katere na-
men je zmanjševanje prepiha, ki bi se 
lahko povečal po razširitvi ožine. Ome-
njena vrata so nameščena prav na skali 
s poetičnimi imenom Preboj v Dražgo-
šah, saj se nam je po tem preboju odprl 
cel kilometer jame. 
B) Novi zgornji deli  
Od Preboja najprej vodi pot po večjih ali 
manjših skalah in blokih v po velikosti še 
dokaj skromnem rovu, kjer pa se mirno 
stoji pokonci. Kmalu se jama poviša, raz-
širi in močno zasiga. Po kakšnih 70 me-
trih na desni naletimo na velik stalagmit, 
ki spominja na nemškega cesarja Wil-
helma z značilno prusko čelado. Deset 
metrov zatem se celoten rov pregradi s 
sigasto prevlečenimi skalami in prehod je 
možen le na levo skozi Ožino, do katere 
je potrebno malo poplezati in se stlačiti v 
ozko luknjo (0,5 × 0,8 metra) ter se na 
drugi strani previdno spustiti na tla. Kma-
lu prispemo do I. dola. Doli so v tej jami 
poimenovani deli, kjer so se tla očitno 
ugreznila oz. jih je verjetno odplavilo ne-
kam v spodnje dele. I. dol tako obhodimo 
po levi strani. Po mali zožitvi (relativno 
rečeno seveda, ker je še vedno vse zelo 
prostorno), pridemo do ogromnega II. 
dola, kjer nas pričaka t. i. Prva voda, lah-
ko bi rekli skoraj slap, ki obliva desno 
steno jame in priteče iz neraziskanega 
dimnika. Od tod gremo spet malo navz-
gor, kjer se jama pri Ponvicah zoži in je 
včasih nujno poiskati pravi prehod med 
vsemi stalagmiti in stalaktiti, da ne bi 
vsega uničili. Nato se nam na desnI od-
pre III. dol, ki ga spet obhodimo po levi, 
po lepo blatnem pobočju. Če se na sredi 
III. dola preko blatne kopice malo vzpne-
mo na levo, pridemo v dele jame, ki vodi-
jo do Spodnjih delov, ki jih bom opisal 
malo kasneje. Ako nadaljujemo narav-
nost, po relativni zožitvi pridemo na vrh 
globokega IV. dola, ki pa ga za spre-
membo obhodimo po desni strani. Navz-
dol je lepo pobočje, zasigano s krhko si-
go, najdemo pa tudi male lužice vode. 
Proti koncu IV. dola se lahko na desni 
strani preko ene izmed ozkih odprtin 
med skalami pretlačimo v Stranski me-
ander. Tu pridemo nekje na sredino viši-
ne meandrastega rova, ki se navzdol za-
ključi med podornimi bloki IV. dola, navz-
dol pa še ni bil preiskan. V levem delu 
IV. dola je menda tudi vhod v že napol 
mitsko Dvorano Matica, ki pa so jo videli 
le prvi raziskovalci. Malo naprej od 
Stranskega meandra sta na naši levi 
strani dva ogromna bloka, ki se naslanja-
ta eden na drugega in smo ju poimeno-
vali Padla borca. Malo za njima nas pot 
spet vodi na levo stran rova in tam vidi-
mo majhen curek vode, ki najprej napaja 
Žrtveniku podobno kotanjo. Voda se po-
tem scedi v eno od lukenj na tleh IV. do-
la, ki tudi še niso bile dobro pregledane. 
Glavni rov se zaključi ob zasigani pregra-
di. Če se povzpnemo nanjo, se lahko po 
trebuhu splazimo do Belih delov jame, ki 
so oh in sploh dika jame. Previdno se 
sprehodimo do konca rova, ki se na kon-
cu dvigne in ob sigasti kopi nenadoma 
ostro zaključi, saj ga je presekal prelom. 
Če se v glavnem rovu ne povzpnemo v 
Bele dele, se lahko spustimo v Zadnja 
brezna, kjer pa za obisk potrebujemo 
vsaj 50 metrov vrvi. Jama se tu razcepi v 
tri krake. Dva sta strma, eden na dele tu-
di breznat, malo tudi kaplja, vendar se 
vse zaključi v razpokah. 
C) Novi spodnji deli 
Vanje se podamo iz III. dola. Najprej se 
sprehodimo navzdol po kar širokem lija-
kasto oblikovanem pobočju z nekaj 
stranskimi rovčki, ki še niso vsi izmerjeni. 
Spuščamo se navzdol in pridemo do teč-
ne poke, ki se jo da premagati prosto, še 
bolje pa bi jo bilo opremiti s tri- do štiri-
metrsko vrvjo. Skoraj takoj zatem se po-
javi ozka, navzdol potekajoča luknja z le-
pim imenom Svizčev rov. Da smo prišli 
preko nje, je bilo potrebno nekaj širitve-
nih del, vendar se je splačalo, saj se za 
njo jama spet odpre. Lahko se povzpne-
mo navzgor v sicer raziskane, vendar še 
ne popolnoma izmerjene dele. Na drugo 
stran pa se lahko s pomočjo vrvi in kova-
čije spustimo 15–20 metrov. Tam naleti-
mo na potoček, ki se cedi proti najnižji 
točki jame. Na nasprotni strani smo se s 
plezanjem vzpeli približno 25 metrov in 
prišli v ozek in več deset metrov dolg, 
zablaten rov z imenom Ne-grem-več. Ni 
čudo, da tudi ta del še ni popolnoma iz-
merjen. 
Jamski sedimenti, zanimive tvorbe in 
oblike 
Sigastih tvorb je po jami prepolno: sta-
laktiti, stalagmiti, kapniški stebri, zavese, 
ponvice, zasigane stene in tla različnih 
barv v Novih delih niso nič neobičajnega, 
kar je seveda v ostrem nasprotju s Stari-
mi deli, kjer je sige le za vzorec. Kar pa 
ni čudno, ker je večina Starih delov z iz-
jemo Podorne dvoranice pod vplivom zu-
nanje zmrzali. Za omeniti je še, da se od 
III. in predvsem od IV. dola do konca 
Glavnega rova pojavljajo krasni in debeli 
nanosi prodnikov, med njimi katerimi ni-
so redki keratofiri, očitno vulkanskega 
nastanka. V Stranskem meandru in pri 
Prvi vodi se pojavljajo tudi apnenčasti 
prodniki, ki so očitno mlajšega nastanka. 
Mnogi (ali pa morda večina) starih pro-
dnikov je že bilo odplavljenih in o nekda-
nji debelini sedimentov nam pričajo le 
zasigani prodniki visoko na stenah seda-
njega rova. Na dnu več dolov najdemo 
fino blato, ki ga tja odlagajo vode, ki se 
cedijo s stropa. Podobno blato najdemo  
tudi v Spodnjih delih. 
Meteorološka opažanja 
Poleti iz jame veje mrzel zrak, pozimi pa 
jama zrak sesa. Stari deli so zato pozimi 
pod izrazitim vplivom zunanjih razmer, le-
dene sveče najdemo tudi do Podorne 
dvoranice. Nekajkrat smo izmerili tempe-
rature, npr. 27. februarja 2011: 
vhod -3,5 °C, Podorna dvoranica 1,1 °C, 
Preboj 1,2 °C, Ožina 3,6 °C, Beli deli (po 
prehodu) 6,5 °C. Podobno smo dopol-
dne 6. marca  2011 spet izmerili tempe-
rature (vhod 0,1 °C, prehod v Podorno 
dvoranico -0,1 °C, Podorna dvoranica 
1,0 °C, čisto zgoraj v Podorni dvoranici 
6,6 °C, Preboj 1,1 °C, Ožina 3,9 °C, pri 
Prvi vodi 5,2 °C, Beli deli 6,4 °C). Tega 
dne pa smo tudi z ročnim vetromerom 
(Kestrel) izmerili hitrosti vetra le pri oži-
nah, čeprav se je skozi večji del jame ču-
tilo premikanje vetra. Pri prehodu v 
Podorno dvoranico smo odčitali 3,5 m/s 
(2,6–4,0 m/s), pri Ožini 3,0–3,2 m/s. 
43  
 
Prehod v Bele dele s Petro. Foto: Primož Rupnik Stalaktiti. Foto: Primož Rupnik 
Beli deli. Foto: Matija Perne 
44  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
45  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
46  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Biološka opažanja 
Biologi na jamo nismo nikoli pozabili. Po-
sebno hroščeslovci so jo navdušeno obi-
skovali. Tako Dafner (1996) kot Kofler 
(2002, 2007) navajata sledeče jamske 
hrošče: Anophthalmus micklitzi micklitzi, 
Laemostenus schreibersii, Bythoxenus 
subterraneus, Orotrechus koflerianus, 
Oryotus micklitzi micklitzi, Aphaobius mil-
leri (ssp. nova?). Slednji je bil opisan kot 
samostojna vrsta Aphaobius kaplai 
(Bologno in Vailati 2010). Bole (1982) 
navaja polžke jamničarje Zospeum spe-
laeum schmidti in Z. alpestre isselianum. 
Slednjega na vrstnem nivoju navaja tudi 
Slapnik (1991) kot Z. isselianum. 
Dr. Slapnik je kot Z. isselianum določil 
tudi polžje hišice, ko smo jih našli mi pri 
Prvi vodi. Ob naših pregledih smo v Sta-
rih delih našli še običajne vrste vhodnih 
delov jam: vešče jamske pedice 
(Triphosa dubitata) in zobate vrbovčke 
(Scoliopteryx libatrix) ter jamske kobilice 
(Troglophilus). Delić (2012) poroča, da v 
jami živi tudi kapniška slepa postranica 
(Niphargus stygius). V letu 2021 se je v 
lužah vzorčilo mikro rakce, vendar rezul-
tati še niso znani. Več časa smo posvetili 
sesalcem, in to ne samo netopirjem. 
Slednji niso bili zelo številni, vendar smo 
med prezimovanjem opazili kar nekaj 
vrst: male podkovnjake (Rhinolophus 
hipposideros), navadne netopirje (Myotis 
myotis) in posamezne obvodne netopirje 
(M. daubentonii), usnjebrade uhate neto-
pirje (Plecotus macrobullaris) in širokou-
he netopirje (Barbastella barbastellus) 
ter kosti vejicatih netopirjev (M. emar-
ginatus). V mrzlih Starih delih so prevla-
dovali širokouhi netopirji (do pet živali) 
tam pa smo našli tudi samca obvodnega 
netopirja in posamezne navadne in 
usnjebrade uhate netopirje. Mali podkov-
njaki so bili pred prebojem v Nove dele 
zgolj višjih v toplih delih Podorne dvora-
nice, v letih po preboju pa so očitno našli 
tudi pot v Nove dele. Skupaj smo jih naj-
več prešteli devet. Tudi navadnih neto-
pirjev v jami ne mrgoli, saj smo jih našli 
do pet. Ti pa so poznali pot v Nove dele 
že pred našim prebojem, saj smo posa-
meznike tam opazili že na prvih akcijah 
po preboju. Eno lepo ohranjeno okostje 
smo našli tudi sredi Belih delov, torej pri-
bližno 700 metrov globoko v jami. Zelo 
natančno smo pregledali tudi tla jame in 
zato v Starih delih našli kosti snežne vo-
luharice (Chionomys nivalis) in nedolo-
čljive rovke (Soricidae), že v Novih delih 
pa tudi kosti polhov (Glis glis) ter iztrebke 
kune (Martes). Odtise polšjih nožic in 
praske, verjetno kunjih krempljev, smo 
našli tudi v čisto na koncu Belih delov, 
kar pomeni, da so ti deli lahko že blizu 
površja in so bili nekdaj (morda še sedaj) 
povezani s površjem. 
Perspektive raziskav 
Niso preveč rožnate. Jasnih nadaljevanj 
v jami ni, vendar bi se gotovo dalo še iz-
meriti kakšnih 50 ali 100 metrov in več 
dodatnih rovov. Tudi pobočje nad jamo 
je bilo deležno že nekaj rekogniscirajočih 
akcij, ki pa niso razkrile dodatnih jamskih 
vhodov. Morda bi se lahko dodatne infor-
macije o živalih in morebiti tudi o arheo-
loških ostankih našlo s pregledom različ-
nih zbirk, pa tudi med domačini morda še 
živijo kakšne pripovedke o jami. Kakor-
koli, jama je tam, jama je lepa in mogoč-
na ter bo tudi v prihodnosti privabljala 
takšne in drugačne raziskovalce. 
Viri 
Bole J., 1982. Živalski svet na dražgoškem ozem-
lju: Mehkužci. V: Ramovš, A. (ur.), Dražgoše 
(Vodniki po loškem ozemlju 4), str. 98–103, Mu-
zejsko društvo, Škofja Loka. 
Bognolo M. & D. Vailati, 2010. Revision of the ge-
nus Aphaobius Abeille de Perrin, 1878 
(Coleoptera, Cholevidae, Leptodirinae). Scopolia, 
Ljubljana 68: 1–75. 
Borko Š., 2016. Konasnica. Pomembnejše razi-
skave DZRJL v obdobju 2005–2014. Jubilejna iz-
daja (2015) ob 10 let Nagrade Viljema Puticka za 
najboljši jamarski dosežek. Glas podzemlja, str. 
108–109. 
Daffner H., 1996. Revision der Anophthalmus - 
Arten und - Rassen mit lang und dicht behaarten 
Körperoberseite. Mitteilungen der Münchner Ento-
mologischen Gesellschaft, München 86: 33–78. 
Delić, T., 2012. Vpliv poledenitev na filogeograf-
sko strukturo slepe postranice Niphargus stygius. 
Diplomsko delo. Oddelek za biologijo Biotehniška 
fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. X, 44 
str., pril. 
Grad K., L. Ferjančič, 1976. Tolmač za list Kranj. 
Osnovna geološka karta (1 : 100 000). Zvezni ge-
ološki zavod, Beograd, 93 str. 
Kofler B., 2002. Jama Konasnica in njena podze-
meljska favna hroščev. Loški razgledi 49: 27–43. 
Kofler B., 2007. Rezultati večletnih raziskav pod-
zemeljske favne hroščev v jami Konasnica. Acta 
Entomologica Slovenica 15(2): 121–126. 
Kofler B., S. Primožič, 2016. Lepotica Konasnica. 
Železne niti 13: 237–246. 
Kovačič S. P., 2011. Sežanski barok na Jelovici. 
Gorenjski glas 64 (20): 1, 13, 17. 
Mohorič K., A. Pintar, M. Stanovnik (ured.), 2017. 
Kar tresla se je od lepote. Folklorne pripovedi iz 
Selške doline. Zbirka Glasovi, Inštitut za sloven-
sko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana. 
Oblak, P., 1959. Jelovica (poglavja in prirodne ge-
ografije). Geografski vestnik 31: 3–18. 
Presetnik P., 2021. Konasnica – 10 let po odkritju 
notranjih delov jame in 10 let obiskov jame. Glas 
podzemlja, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana: 
63. 
Slapnik R., 1991. Razširjenost Zospeum alpestre 
(Freyer 1855), Z. isselianum Pollonera 1886 in Z. 
alpestre bolei ssp. n. (Gastropoda, Carychiidae) in 
njihova variabilnost v jamah Kamniško-Savinjskih 
Alp. Razprave Slovenske akademije znanosti in 
umetnosti, Razred za naravoslovne vede, Ljublja-
na 32: 3–73.│ 
Levo: Bythoxenus subterraneus. Desno: kosti navadnega netopirja (Myotis myotis). Foto: Teo Delić, Primož Presetnik 
47  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Levo: Jurski park. Desno: nad T-rexom. Foto: Domagoj Korais 
Jure Bevc 
———   BREZNO SPEČEGA DINOZAVRA V 2022  ——— 
V Breznu spečega dinozavra smo letos 
raziskave nadaljevali najprej na polet-
nem taboru. Ker v jami ni bilo bivaka, na 
minus jurja pa se je zaprla, smo moči 
usmerili v novi krak, ki se je s križišča na 
-387 nadaljeval proti severozahodu. Prva 
sta se v jamo odpravila Darja in Matevž. 
Spustila sta se do -550 metrov, kjer sta 
prišla v podorno dvorano z impozantno 
skalo, ki smo jo poimenovali Obelisk. Za 
njo sta skozi podrt rov prišla do novega 
brezna. Na poti nazaj v tabor sta skoraj 
sprožila reševalno akcijo, pa sploh nista 
bila nič kriva. S tabora smo namreč opa-
zovali dve begajoči lučki, ki sta, tako se 
nam je vsaj zdelo, zavili v napačno doli-
no. Šel sem nasproti in nad Velikim do-
lom ugotovil, da sta Darja in Matevž ven-
darle na pravi poti. Kasneje se je izkaza-
lo, da sta prej omenjeni lučki pripadali 
dvema Novomeščanoma, ki sta se vrača-
la iz ene NM jame pod Velikim babanskim 
skednjem. 
Nekaj dni kasneje sta šla v jamo Pero in 
Matevž. Mladinca, zdaj že odrasla Člana, 
sta se spustila do -650 metrov, nekaj sta 
tudi preopremljala, predvsem pa sta me-
ritve letom primerno poimenovala Čvrsti 
D. Kdor ne ve, naj vpraša Anžeta. 
Med taborom se je zgodila še ena akcija. 
Dinozavra so obiskali Matt, Margot in 
Tinkara. Detajli niso poznani, meritve ne-
obstoječe, Tinkara pa pravi, da jo je ta-
krat prvič v življenju zeblo v jami. Kaj je 
želela s tem povedati, lahko cenjeni bral-
ci presodite sami. 
Sledilo je zatišje, morali smo iti tudi kaj 
na Poljano. Nam je pa po mnogo letih 
končno spet uspela prvonovembrska ak-
cija. Plani so bili visokoleteči, želeli smo 
namreč postaviti bivak, začeti z 
razopremljanjem lanskega dna in nada-
ljevati z raziskavami v novih delih. Naj-
prej je v jamo šla zdesetkana ženska eki-
pa, ostanek propadle ženske ekspedici-
je. Darja, Špela in Tinkara so šle preverit 
potencialne lokacije za bivak. Določile 
so, da je še najboljši prostor v fosilni ga-
leriji na prehodu iz starih v nove dele, na 
-300 metrih, precej blizu križišča. Potem 
so odklepetale ven. 
Dan kasneje smo šli spet v jamo. Tudi 
tokrat smo šli v štiri, Darji in Tinkari sva 
se pridružila še midva s Perotom. Kot že 
rečeno smo imeli velike načrte, ki smo jih 
začeli tudi uresničevati. Darja in Pero sta 
šla na jurja razopremljat. Mimogrede sta 
pregledala še eno odprto nadaljevanje, 
vzporedno brezno v HEESK na -800, ki 
pa se je povezalo nazaj v že znane dele. 
Do te točke sta tudi razopremila, potem 
pa vzela nekaj štrika in pohitela do točke, 
kjer sva medtem s Tinkaro postavljala bi-
vak. Imela sva premajhno macolo in dva 
šotora, od tega enega s palicami. Vsee-
no sva po precej urah fizičarjenja nekako 
uredila ležišča za štiri osebe. Med delom 
sva našla tudi pod skalo zdrobljeno 
okostje netopirja, ki ga je morda Darja že 
predala netopircem v obdelavo (op. lek-
torja: Ga je.). Bivak smo poimenovali 
Jurski park. 
Drugi dan sva šla s Tinkaro naprej 
razopremljat. Na -800 sva pobrala dobrih 
200 metrov štrika in razopremila brezno 
HEESK do vrha na -650. Izkazalo se je, 
da bi bilo verjetno lažje, če bi eno rundo 
nesla do vrha, kot pa da sem razoprem-
ljal z 200 metri mokrega štrika v prasici. 
Lekcija za prihodnjič. Ko sva zaključila, 
sva vzela 120 metrov vrvi, ostalo pa 
pustila v meandru. 
Darja in Pero sta medtem opremljala no-
ve dele od -650 navzdol. Prišla sta 
do -700, kjer sta obstala nad večjim 
breznom, ki je sledilo širokemu meandru. 
Imela sta tudi težave z merilci. Zato smo 
naslednji dan vsi šli v nove dele. Medtem 
ko so ostali merili, sem jaz začel oprem-
ljati novo veliko brezno. Kakih 50 metrov 
nižje je zmanjkalo vrvi, brezno pa se je 
nadaljevalo v neslutene globine ... 
Tik pred novim letom smo šli spet. Dan 
pred odhodom v jamo smo že veliko ki-
dali sneg, ko pa smo prišli do Dinozavra, 
smo odkrili, da jame ni nikjer. Zakopali 
smo se v nekaj lukenj, za katere se nam 
je zdelo, da bi lahko bile lokacija vhoda. 
Neuspešno. Po dolgotrajnem kopanju 
smo se poslužili bolj ezoteričnih metod: 
poskušali smo prepoznavati skale in raz-
glede z različnih slik, komaj prepoznavne 
okoliške kotanje smo poiskali na ortofoto 
in tako določili lokacijo vhoda. V točko, 
kjer se nam je najbolj zdelo, da bi lahko 
bila jama, smo zapičili lopate in čez kake 
pol ure smo že zrli v vhodni šaht. Noro! 
V jamo smo tako šli Diba, Špela, Pero, 
Tinkara in jaz. Starejši trije smo pokazali 
starost in se izmenjevali na bolniških od-
sotnostih (ali delovnih dopustih, odvisno 
48  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
49  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Stella od znotraj in od zunaj. Foto: Špela Borko 
V letu 2021 je bila v Sistem Renejevo 
brezno-P4 le ena akcija: konec oktobra 
sta šla brata Blatnik, skupaj s Filipom 
Šarcem, vzorčiti vodo in pobrati podatke 
z avtomatskega merilca. Vstopili so skozi 
P4 in izstopili skozi Renejevo brezno. 
Raziskovalnih akcij ni bilo. Deloma zara-
di slabih razmer, deloma zaradi Brezna 
spečega dinozavra. Mogoče zato, ker je 
jama postala dolga in utrujajoča? Po ku-
loarjih se govori, da Sistem ni več per-
spektiven. Ne bi se mogli bolj motiti! Ja-
me se ne končajo, le jamarji scagajo. Na 
srečo smo v letu 2022 postavili temelje 
sekcije »ne jebe lep nego uporan«. Izve-
dli smo pet večdnevnih akcij, na katerih 
sva z Maticem kolobarila ekipo. Da se ne 
naveličajo prehitro, oziroma da imajo vmes 
čas pozabiti. V upanju, da bomo v 2023 
končno želi več kot mačkona, ki v dežju na 
veji …, povzemam poročila akcij. Priče-
njam pa z občutji, ki sem jih zapisala ob 
januarskem obisku: Bilo je lepo, zajeba-
no, mestoma frustrirajoče, čudovito, vse-
kakor celokupno v običajnem duhu »Mater 
je lepo, pizda sem srečen«. P4 je napram 
pol plitvejšim poljanskim jamam (vsaj za-
me) domač, prijeten teren. Meandri ne 
razpadajo, ožine so obklesane, šahti tak-
šni kot morajo biti, žimarji ne zdrsujejo in 
blata je le za vzorec. Pa še bivaki so ****. 
To ni EPP, to je vse čisto res. 
Med 28. in 30. januarjem 2022 sva na 
dno dna P4 zvabila Flisa. Ester, David, 
Uroš, Tinkara in Jure so nam pomagali z 
nošenjem opreme in skrbeli za telekomu-
nikacijo: prvi trije napeljevali kabel do 
globine 200 metrov, slednja dva pa sta 
se namenila na Huston, da stestiramo 
komunikacijo z globino. V Egotripu sta 
spoznala, da bosta zamudila zmenek, 
zato se je Jure sam prežarčil do Hustona 
(20 min), Tinkara pa se je počasi obrnila. 
Na poti ven se je prepisala k muslima-
nom (beri, ujela jo je zloglasna past). 
Naša prva naloga je bila, da se ob 18.30 z 
LP bivaka slišimo z Juretom. Slišali smo 
se, a komajda, komunikacija je bila ome-
jena na dve sekundi šibkega signala. Diba 
mu je v dvosekundnih intervalih sporočil, 
da gremo naprej. Izkazalo se je, da je bila 
na mestu stika kablov Huston–LP–Stella 
bela žica kabla proti LP-ju iztaknjena. Dva 
biologa in softveraš si nismo znali pojasni-
ti misterije, kako je karkoli prišlo le po eni 
žici do voxa. Delovna hipoteza predvideva 
brezžični prenos. 
Naslednji dan nas je čakala naporna pot, 
vse do Klinča, brezna nad Trmoglavim 
kaminom. Mnogo prečk, blatnih bližnjic, 
eno jezerce in 150 metrov kamina višje 
je namreč prepih. Po treh urah smo pri-
speli na delovišče, polico sredi brezna, 
kjer se nam je zdelo, da najbolj piha. 
Brezno je bolj nekakšna podolgovata 
razpoka, par metrov široka in neznano 
metrov dolga. Ideja je bila pogledati za 
ovinek, če se tam skriva vodoravni fosilni 
rov proti Mali Boki. Matic se je »nafrfulil« 
še predno je preostali del ekipe rekel 
keks in že začel plezati. Po novem na di-
namika in s kompleti (stalna zaloga Stel-
le). Kmalu je dosegel nasprotno stran 
brezna, kar sva spoznala po preklinjanju. 
Namesto rova se je znašel pred steno. 
koga vprašate) z dnevnih akcij. Prvi dan 
je med spustom v jamo Maticu težka 
transportka nerodno pristala na koleno, 
ki je reklo »čau«. Špelo je prvi dan bolel 
EMŠO (sama pravi, da je imela korono) 
in je popravljala bivak. Diba je drugi dan 
ujčkal koleno. Jaz pa sem imel težave z 
EMŠO-m in smrčanjem neimenova-
ne_ga člana_ice tretji dan. No, razen po-
čivanja smo razopremili stare dele 
do -500 (šlo je precej gladko, saj že zad-
njih nekaj let nabiramo izkušnje) in prine-
sli vso opremo do križišča, potem pa na-
padli nadaljevanje, raziskali veliko brez-
no do dna na dobrih -800, preopremljali, 
ugotavljali tip moke, ki sestavlja skalo 
(fiksi kar sami lezejo ven), šli po breznu 
še globlje in prišli v dele z veliko vode, ki 
se nadaljujejo v obliki brezna. Imeli smo 
se lepo, ni pa mi znano, da bi kdo jokal. 
Jedli smo gurmansko. Ko smo prišli ven, 
smo se na bivaku zelo namnožili. Zato 
smo takoj naslednji dan v hudo slabi vid-
ljivosti pregnali eno ekipo nazaj v jamo, 
da so jo pofotkali. Ester, David, Nika in 
Domagoj so na foto akciji ovekovečili ja-
mo od vhoda do bivaka. Ven so prišli za 
silvestrovo v prečudovito sonce, sledila 
je žurka, ki pa je bila precej umirjena. 
Smo prezgodaj začeli. 
Če povzamem, smo jamo v letu 2022 v 
novem kraku poglobili skoraj do -1000, 
Diba je že zrl v štirimestna števila. Gre 
naprej, prepih tudi je – ni razlogov, da bi 
se jama zaprla. Zanimiv je predvsem tlo-
ris, saj so novi deli že skoraj dosegli ka-
ninski greben. Hitra povezava z Reneje-
vim breznom je tako manj verjetna kot 
prejšnje leto. 
Brezno spečega dinozavra je bilo konec 
leta 2022 dolgo 2978 metrov, globoko pa 
toliko kot lani, torej 1081 metrov. 
Na akcijah v 2022 so sodelovali: Matevž 
Marinko, Darja Kolar, Peter Mašič, Tinka-
ra Kepic, Matt Covington, Margot Vivivier, 
Špela Borko, Matic Di Batista, Ester Pre-
mate, Nika Pišek Szillich, David Škufca, 
Domagoj Korais in Jure Bevc. Med razi-
skavami smo si obilno pomagali z biva-
kom JZS, pa tudi na Skalarju smo prespa-
li in uporabljali tovorno žičnico. Hvala. 
Špela Borko 
———   SISTEM RENEJEVO BREZNO-P4 V LETIH 2021 IN 2022   ——— 
50  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Prepih pa je prihajal od spodaj, kjer smo 
že bili, 14 mesecev nazaj. Še enkrat sva 
se spustila na dno in z zahtevno sledilno 
metodo ugotovila, da večina prepiha pri-
haja iz podora na dnu brezna, del pa tudi 
iz preozkega meandra. Kje bi človek za-
čel s kopanjem? Mogoče kar v kakšni 
drugi jami ... Pomalicali smo in se z nič 
novimi metri poklapano obrnili. 
Na Stelli smo se osvežili s cedevito, po-
pisali opremo in se podali proti LP-ju. 
Naslednji dan, v ponedeljek, sta nas ča-
kala dolg izstop in sestop. Zvečer smo 
obnovili moralo in kalibrirali načrte za pri-
hodnost. Zjutraj smo na prvi vrvi doživeli 
mali razpad sistema – klasičen zaplet, ko 
iz spalke začneš žimariti 50 metrov vrvi v 
kosu. Okoli 15-ih smo pogledali v modro 
nebo z zametki sivine. Po hitrem postop-
ku smo pobegnili s prebujajočega se ve-
tra. Kanin je bil kljub prepihu čudovit. Ve-
ter je ustvaril snežne zamete in številne 
opasti, ki so stegovale valujoče zalede-
nele jezike. V Malem dolu je začelo rahlo 
snežiti in tudi kmalu nehalo, kot bi Kanin 
malce zarenčal na nas, toliko da ne po-
zabimo. Sestop od Starega Skalarja je 
bil precej zahteven. Sneg je bil spihan v 
strme klance, čez pa ledena glazura. Po 
gozdu bi morali nekajkrat obuti in sezuti 
dereze, a smo raje napikovali listje in veje 
vse do ceste. Tam pa spet drsalnica do B 
postaje, kjer smo imeli kombi z že obutimi 
verigami. Za češnjo na torti smo na avto-
cesti naleteli na poledico. 
Med 9. in 10. julijem je v globinah Kanina 
sledila zabava prav posebne sorte. Ideja 
je bila namreč pobarvati dva velika ka-
ninska sifona, o čemer lahko več prebe-
rete v Fonzijevem prispevku. Darja, Ma-
tevž, Diba in jaz smo se šele proti večeru 
izvalili iz primeža ljubljanske gneče, zato 
smo imeli nočni sprehod do JZS bivaka. 
V P4 smo vstopili v soboto ob 11.30, bar-
vanje pa pričeli malo pred sedmo zvečer. 
Po poti smo preopremljali. P4 je bil pre-
cej namočen in nekajkrat smo prišli na 
idejo, da bi barvilo stresli kar v enega od 
vodotokov na poti. Na Hustonu smo izve-
dli tajno glasovanje s kamenčki različnih 
barv in izglasovali Copacabano. Zdi se, 
da je bilo štetje glasov sicer kompromiti-
rano, a poti nazaj ni bilo več, saj je Matic 
vrgel kamenčke v brezno. Vzdušje od In-
finituma proti Copacabani je šlo od kletja 
podorov, tresenja znotraj podorov, prito-
ževanja nad puzanjem po Renejevih fre-
atikih vse do ohov in ahov v galerijah 
pred Golobnjakom. Darja je bila navdu-
šena nad količino stopnic v teh delih. Ni 
kaj, kadar gre Garmin na odpravo, je in-
frastruktura na nivoju. 
Renejščica je glasno bučala, nivo v sifo-
nu pa je bil precej nizek. V duhu našega 
društva (lahki in hitri) smo proces barva-
nja optimizirali. Ker je bilo barvila v vsaki 
od štirih posod le nekje do tretjine, smo 
prišli na idejo, da v posodo do vrha zaja-
memo vodo, jo temeljito stresemo, odlije-
mo, kar se je raztopilo, in ponavljamo va-
jo, dokler ne zmanjka cmoka. S tem smo 
se izognili dolgotrajnemu mešanju vseh 
štirih kilogramov naenkrat. V 20 minutah 
smo raztopili vse barvilo. Pogled na zele-
ni sifon je bil spektakularen. 
Ob pol enajstih zvečer smo prispeli na LP. 
Sledilo je deset ur smrčanja. Prespali smo 
budilko, nato pa nas je Matic nadvse pri-
ganjal, da smo že 12.12 skočili na dolgi 
cug. Brez omembe vredne pavze smo štiri 
ure in 15 minut kasneje pogledali v oblač-
no nebo. 
Sledil je trojček na pričetku poletnega ta-
bora. Po maratonski vožnji iz Francije, 
kjer sva na speleološkem kongresu pred-
stavljala matičarske dosežke, sva na Ka-
nin prihitela z neznansko željo po globi-
nah. Po mnogo mukah sva le dobila eki-
po: Darjo sva, takoj ko je prežimarila 
700 metrov Dinozavra, prepričala, da bo 
spust na Stello v resnici prost dan. Okoli 
petih popoldan smo vstopili, lahkih pra-
sic, saj smo nosili le hrano, vrtalko in me-
rilno opremo, vse ostalo nas je čakalo na 
bivakih. Tri ure in pol kasneje smo bili na 
Stelli. Planirali smo zgodnje vstajanje, da 
bomo v kaminu proti Velbu še pred po-
poldanskimi padavinami. Darja je ko-
mentirala, kako tiho je na tem bivaku, in 
s smehom smo se spomnili Anžetovega 
smrčanja. Okoli enih zjutraj me Diba 
divje stresel in mi hlastno velel, naj po-
tegnem čepke iz ušes. Nejevoljna sem 
ga ubogala in preplavilo me je glasno šu-
menje. Darja nama je povedala, da se je 
začelo iz nič na ena ob polnoči. Ko se je 
Diba na pol predramil, je v polsnu pomi-
slil, kako lepo je spati na LP-ju ob gla-
snem šumu vode. Nakar se je hrček spo-
taknil in lastnik je dojel, da je na 
»najtišjem bivaku v jami«. Iz spalk smo 
analizirali hrup, se odločili, da je pod na-
mi dovolj praznine, da Stelle ne bo zalilo, 
za vsak slučaj malce spodvili noge in za-
spali nazaj. 
Zjutraj je bil hrup še vedno z nami. Tre-
skanje vode, občasno prelivanje, stokrat 
ojačano prek dvorane. Tudi na delovišču 
10 minut od bivaka je bilo glasno, kamin 
pa na srečo opremljen po suhem. D & D 
sta zlezla do ipsilona, ki sta ga naredila 
Nika in Lojze leta 2019 in Diba je sklenil, 
da se požene neposredno na podor. Z 
»andahtjo« je napel prečko do nasprotne 
stene, par Pulsov v sumljive skale in že 
je bil na vrhu. Proti SZ se je odprla dvo-
rana, proti JV pa je šel naprej velik ka-
min. Nekje malo višje se je slutila izrav-
nava. Že tretja v zadnjih sto metrih, am-
pak tokrat mogoče le bo vodoraven 
rov ... 
Z Darjo sva zamenjali vlogi. Prevzela je 
skrivanje pred padajočim kamenjem, jaz 
pa varovanje neuničljivega Dibe. Malo na 
prosto, prva luknja in šop kletvic. Zlezel 
je nazaj dol in zahteval nov sveder, prej-
šnjemu je namreč odpadla glava. Še en-
Kaninski kontrasti. Foto: Špela Borko, Matic Di Batista 
Škufca-jerky in počutje po Klinču. Foto: Jaka Flis 
51  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
krat se je pognal na steno, mrmrajoč ne-
kaj o izgubljeni prvenstveni smeri na po-
gled. Naprej je šlo kot po maslu. Šest 
pulsov in ipsilon. Priplezam gor, razopre-
mim, napeljem statika, ponovi vajo, vse-
ga skupaj tri raztežaje. Na zadnjemu na-
ma je zmanjkalo statika in doopremila 
sva z dinamikom. 
Stojiva na mali polički, prelomna ploskev 
za steno, pod nama pa zrak in Darja cca. 
40 metrov nižje. Nad nama kamin brez 
vrha, lečast šaht brez namiga o vodorav-
nem rovu in ob strani kopica vode. Diba 
mi namigne, naj se dam na dolgo popko-
vino. Dvignem se en meter, primem ostro 
poličko in pogledam skozi manjše okno – 
v fosilni rov! Kakšno bizarno nadaljevanje. 
Manko vrvi je narekoval umik. Diba je 
pričel s kompleksnim manevrom pre-
opremljanja. Po treh sekundah vrtanja 
sva spet zaslišali grde besede, zmanjka-
lo je elektrike. Opremil je po stari poti, 
med čakanjem na merilno ekipo skočil še 
v fosilni rov proti Velbu in našel luknjo v 
stropu, ki smo jo leta 2017 spregledali.  
Naslednje jutro smo na LP-ju poslušali 
bučečo vodo in kar nismo želeli vstati. 
Tako sem se šele ob enih popoldne obe-
sila na prvi raztežaj. Mrzla voda za vra-
tom je pohitrila tempo in prvih 300 smo 
zmazali v eni uri. Nato je nehalo deževati 
in tempo se je upočasnil. Ob petih smo 
pogledali  v oblačno nebo in pozdravila 
nas je fotografija zelene Boke. 
Med 2. in 4. septembrom se nama je na 
vikend akciji v kamin pri Stelli pridružil 
Dave, od katerega sem si sposodila za-
snovo poročila (hvala!). S 120 metri vrvi 
smo se odločili napasti galerijo za majce-
nim oknom v steni kamina. V klasičnem 
Diba & Dave tempu smo dirjali od Bovca 
do Stelle, kjer smo okoli 21-ih že zagrizli 
v večerjo. V soboto zjutraj smo odbrzeli 
do delovišča. Diba je šel preopremljati, 
midva pa sva merila. Ko sva prišla do 
poličke, je Diba že oznanil, da mu je 
zmanjkalo vrvi – obetavno. Blato, ki se je 
nabiralo na škornjih, obleki in vsepovsod 
je bilo manj všečno. Po treh porabljenih 
šestdesetkah, toni blata in neskončnem 
boju snemanja in natikanja rokavic ob ro-
kovanju z distom, je sledil blago depresi-
ven klic iz globin, da se blatno črevo po-
veže v fosilni rov proti Velbu preko dru-
gega potencialnega nadaljevanja s prej-
šnje akcije. Zaprli smo torej dva vprašaja 
in ostali brez nadaljevanja proti dolini. 
Od tam naprej je sledil boj na življenje in 
smrt z žimarji, ki niso prijemali, prasico, ki 
je postala težka za tri, blatom v ustih in 
umazanimi vrvmi, ki smo jih vlekli iz neče-
sa, kar (na srečo) ni nadaljevanje. Do bi-
vaka smo se priklatili umazani, kot da bi se 
valjali po blatnih delih Grvna. Opremo smo 
obesili v pralnico, kjer bo počakala nasled-
njo nevihto, in se napotili LP-ju naproti. 
Pomanjkanje blata in lahka prasica sta Da-
va in Dibo zapeljala v razmišljanje o no-
vem plezalskem podvigu v Infinitumu. A je 
oprema ostala na Stelli, zato smo raje 
zmetali umazano kovačijo pod vodo in 
skočili vsak v dve spalki. Čisti užitek. Na-
slednji dan smo po dobrih štirih urah po-
gledali na plano. Pričakala nas je sodra, a 
jo je kmalu zamenjalo kičasto sonce. 
Poslednja akcija v letu je bila med jesen-
skimi počitnicami, med 29. oktobrom in 
1. novembrom. Matevž je potegnil kratko 
slamico in je, namesto da bi šel v Dino-
zavra opremljat globoka brezna, naredil 
tečaj za varovalca jamskega plezalca. Je 
pa zato spoznal delček vodoravnih delov 
P4 in najboljši bivak na svetu. 
Iz Stelle smo dva dni napadali ING ka-
min. Ime je dobil po mojem najljubšem 
inženirju, ki je v dveh dneh mojstrsko 
preplezal sto metrov navpičnega, mesto-
ma previsnega kamina. Matevž ga je va-
roval, jaz pa sem (precej nespretno) foto-
grafirala in merila. Slutnja karfiol nas je 
odnesla v levi krak, na vrhu katerega 
smo se prek peščenega sedla zatlačili v 
manjšo, podorno kamro. V jamah se za 
vsakega najde niša in v temu neugle-
dnem kotu P4 sem (že neštetič) našla 
svojo. Vertikalna ožina navzgor je dajala 
slutiti prostor nad njo, a sta fanta sogla-
sno sklenila, da jo bo potrebno širiti. Po 
kratki kontemplaciji sem sklenila, da 
podor izgleda dovolj trden. Z odpeto če-
lado sem se zarila med blatne skale in 
po nekaj cepetanja vstala v črnino. Žal 
se je izkazala za še enega izmed mnogih 
odrastkov slepega črevesa P4. 
Poklapano smo pričeli z razopremlja-
njem, kar je vključevalo meni neljub ma-
never 2-na-1. Takrat imava z Maticem 
vedno enak pogovor: »A ne bi dala še en-
ga not?« »Koliko fiksov se ti je pa že spuli-
lo?« »Jaaa, a se spomniš fiksa v Trubar-
ju?« »Ampak tam je bila slaba skala, tu pa 
drži.« »Okej, dej že, zebe me.« Moram pa 
reči, da je prav fino, da se najina rutina 
vrti okrog tovrstnih nestrinjanj. Matevž se 
je vmes nekaj deset metrov nižje skrival 
pred padajočim kamenjem. Naslednji dan 
je sledila klasična dirka Infinitum–površje. 
Veliko truda za malo metrov, a brez muje 
se še čevelj ne obuje. 
Sistem Renejevo brezno-P4 je danes 
dolg 12662 metrov. V zadnjih mesecih 
smo izoblikovali idejo o plezanju kamina 
v Infinitumu. Malce, da razbijemo rutino, 
in še pot do tja je precej krajša. Malce pa 
tudi zato, ker upamo na vzporeden vodo-
raven nivo. ING kamin tudi še ni rekel 
zadnje. Vsekakor se nahaja na zelo obe-
tavnem mestu, na stiku dveh velikih pre-
lomov. Nenazadnje pa nas čakajo še deli 
proti jugovzhodu, okoli Klinča. Res, da je 
razpolovna doba pozabe tam precej dalj-
ša, a menim, da smo jo v večini že dose-
gli. Kdaj gremo spet?│ 
Levo: Zelena Renejščica. Desno: »A si zihr?!«. Foto: Matic Di Batista 
52  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Med kaninskim taborom sem v novome-
ških koncih dobil povabilo na odpravo v 
Skalarjevo brezno v organizaciji Jamar-
skega kluba Novo mesto. Ker je vsaka 
kaninska jama izjemna in zaradi možno-
sti, da spoznam nove jamarske prijatelje, 
sem se odzval na povabilo in se pridružil 
na prvih petih dneh ekspedicije, ki je tra-
jala od 10. do 20. avgusta. Po društve-
nem taboru sem šel domov, na hitro 
opral opremo in se po dveh dneh ponov-
no znašel v Bovcu. Prvi dan odprave je 
bil v luči priprav in spoznavanja pisane 
mednarodne druščine jamarjev. Spakirali 
smo vso potrebno hrano, se kopali, zve-
čer pa se družili v centru Bovca. Nasled-
nji dan smo se z žičnico odpravili na hrib 
in pripeljali vso robo do D postaje, nato 
pa s tovorno žičnico do doma Petra Ska-
larja. Ta dan je bil namenjen predvsem 
pripravi opreme, zlaganju hrane iz ene 
vrečke v drugo ter aklimatizaciji. Zvečer 
smo imeli predstavitev zgodovine razi-
skovanja Skalarjevega brezna ter sesta-
nek, kjer smo sestavili ekipe za v jamo. 
Dodeljen sem bil v ekipo, ki bo štiri dni 
raziskovala najglobje dele, poleg mene 
so bili še ruski Šved Yuri, Izraelec Yuval 
ter Jerica iz Topolšice.  
Naslednji dan smo okoli poldneva odšli v 
jamo, težko naloženi vsak z dvema pra-
sicama. Spust je potekal kar tekoče, saj 
je profil jame precej enostaven, sledijo si 
le velika in globoka sprana brezna z ma-
lo ozkimi prehodi. Edina resnična ovira je 
bil meander Strela, kjer je bila še najve-
čja težava spraviti skozi presneto težke 
prasice. Ustavili smo se na krajši pavzi 
pri zgornjem bivaku na -500, ki se je na-
hajal tik pred 300 metrov globokim brez-
nom Rolling Stones. Od tukaj naprej je 
bila naša naloga, da povlečemo telefon-
ski kabel vse do spodnjega bivaka. Po 
petnajstih minutah polaganja in dveh zvr-
tanih luknjah se mi je zataknil sveder, s 
katerim smo vrtali luknje za zatiče za ka-
bel, in je torej sledil moji tradiciji, da se 
mi nekako v steni zatakne vsak sveder, 
ki ne pride iz našega gospodarstva. Od 
tam naprej smo kabel polagali na narav-
na pritrdišča. Rolling Stones je tako 
ogromno brezno, da se s težavo komuni-
cira, na dnu smo po manjši stopnji navz-
gor prišli v nove dele, kjer se najprej čuti 
zelo močan prepih, ki mestoma buči, ja-
ma pa je vse bolj horizontalna. Kabel 
nam je uspelo povleči skoraj do bivaka 
Hotel California na globini 1000 metrov, 
do katerega smo prišli okoli polnoči. Po 
večerji in popravilu šotora smo končno 
odšli v spalke. 
Naslednji dan smo precej pozno vstali in 
opustili raziskave na skrajnem koncu ja-
me pri jezeru Free Willy, smo pa zato z 
jamarskimi legendami Rokom, Klimom in 
Milanom odšli na ogled po velikih fosilnih 
galerijah naprej od bivaka. Glavni rov im-
presivnih dimenzij, prekrit z ježki in kri-
stali, ki rastejo tudi po tleh, se počasi 
spušča v globino, pri tem pa se nabira 
vedno več blata in pojavi se tudi vedno 
več vode.  Ustavili smo se pred polsifo-
nom, kjer smo spili čaj in zrli na drugo 
stran v črnino ter en drugega prepričeva-
li, da naj gre oz. ne gre preizkusiti nama-
kanje v ledeno mrzli vodi. Na poti nazaj 
smo na srečo še malo raziskovali in po-
gledali v 30 metrov globoko brezno blizu 
polsifona, ki se je povezalo v že znane 
dele. Nekateri so poskušali vzpostaviti 
povezavo s površjem preko novega 
kabla, vendar povezava ni bila tekoča in 
komunikacija neuspešna, pomembna 
sporočila smo prenašali napisana kar na 
listih čajnih vrečk. Na bivaku smo pojedli 
makarone in popili čaj. Za hrano je bilo 
zelo dobro poskrbljeno, bivak je pokal po 
količini hrane, poleg glavnih obrokov je 
bil še cel kup dobrot, s katerimi smo se 
sladkali in nabirali energijo za naporno 
premikanje po jami. 
Tretji dan v jami je šlo zares, odpravili 
smo se na triurno pot v najglobje dele, v 
zahodni krak proti jezeru Free Willy na 
globini 1200 metrov. Pot tja je potekala 
precej gor in dol. Edino večje brezno, 
Shakti, je bilo globoko 140 metrov, sledi 
mu naslednje brezno Sreča na vrvici do 
ogromnega, 50 metrov dolgega jezera 
Free Willy z nesluteno globino. Prečili 
smo jezero proti jugu ter sproti merili, na 
enem mestu smo še videli raztopljeno 
barvo od barvanja pred približno enim 
mesecem. Na koncu jezera smo začeli 
iskati fosilni rov, po katerem se je že 
sprehodil Klemen in se moral predčasno 
vrniti. Za krajšo stopnjo navzgor smo 
končno našli rov, posejan z mivko, na 
mestih širok več kot pet metrov, ki je sa-
mo šel, šel in šel naravnost proti jugu. 
Prehodili smo vsaj 100 metrov in se 
ustavili pred manjšo stopnjo navzgor. 
Ker smo bili že kar pozni in ker je nasled-
nji dan sledil povratek na površje, smo 
morali opustiti raziskovanje in pustili pre-
cej  neizmerjenega za naslednje ekipe. 
Ko smo po treh urah prišli nazaj na bi-
vak, nas je tam čakala nova ekipa. 
Četrti dan je bilo potovanje proti površju, 
ven sva odšla Jerica in jaz, ostali so še 
ostali v jami. Poleg običajne krame sva 
ven odnesla še nekaj smeti in papirčke s 
sporočili. Pot je potekala z zelo mirnim 
tempom, ustavila sva se na zgornjem bi-
vaku, kjer sva pojedla jagodni desert in 
nadaljevala naprej po breznih čez mean-
der Strela do izhoda v jasen, iztekajoč se 
kaninski dan.  
Odprava je bila na koncu precej uspe-
šna. Čeprav nismo veliko odkrili, sem se 
veliko naučil in predvsem dobil občutek, 
kako je na nekoliko bolj mednarodni od-
pravi s tujimi jamarji. Všeč mi je bilo 
predvsem spoznati način raziskovanja in 
navade drugih na večdnevnih ekspedici-
jah v globokih jamah, od hrane, oprem-
ljanja in samega premikanja po jami. 
Zadnji dan ekspedicije je nekaj naših čla-
nov pomagalo pri nošenju smeti iz zgor-
njega bivaka na -500.│ 
Peter Mašič 
———   ERASMUS V SKALARJEVO BREZNO   ——— 
Foto: Peter Mašič 
53  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Tomaž Krajnc, Jure Košutnik 
———   PRVOMAJSKI TABOR DZRJL 2022, ROBIDIŠČE   ——— 
TABORI, ODPRAVE 
Prvomajski tabor 2022 smo preživeli v 
ogradi z ovcami v najbolj zahodni vasi v 
Sloveniji. Sama mikrolokacija tabora je 
bila ravno dovolj odmaknjena od turistič-
nega vrveža in z lepim pogledom na gre-
ben Stola, ki je skupno dolg 35 kilome-
trov, od tega se jih deset nahaja v Italiji. 
Ovce v ogradi so se nas bale, celo tako 
zelo, da so nekega jutra pobegnile in šle 
raziskovat naravo. Smo jih iskali, a našli 
le trnje. Na srečo so bile dovolj pametne, 
da so se po manj kot enem dnevu same 
vrnile k lastniku.  
Območje okoli Robidišča (Sleme, Beli 
vrh) je bilo pred našim terenskim pohaj-
kovanjem bolj slabo raziskano, kot prika-
zuje spodnja slika. Katastrske številke 
jam pod 10000 na omenjenem območju 
predstavljajo stare jame z zgrešeno lego. 
Grozd jam s katastrsko številko okoli 
14000 pa so Rakovške jame, ki so jih od-
dali ravno s pravo časovnico, da na tere-
nu nismo imeli posodobljene baze. Vsa-
ka šola je za nekaj dobra, sedaj vemo, 
da se splača oddajati katastrsko gradivo 
tudi v prvi polovici leta, saj to znatno 
zmanjša možnost podvojene registracije 
jam. Seveda pomaga tudi ažurna oddaja 
novo izmerjenih jam v tekočem letu! 
Spodnja slika prikazuje stanje speleolo-
ških raziskav po prvomajskem taboru 
DZRJL, karta je že na prvi pogled videti 
bolj polna. Na območju Robidišča smo 
izmerili 21 jam, od tega nam je IZRK pri-
znal 17 novih jam. Največji raziskovalni 
presežek predstavlja Krivopeta jama, 
kat. št. 14717, ki ima v tem glasilu tudi 
ločen članek. Izpostaviti pa velja tudi ja-
mo, ki so ji raziskovalci zaradi oblike ro-
vov nadeli ime Štorklja, kat. št. 14715. 
Dolžina jame je 210 metrov in globina 83 
metrov, premore pa tudi 40-metrsko 
brezno s premerom več kot deset me-
trov, v katerem se jamar počuti kot v vi-
sokogorski tisočmetrci. 
Ob štancanju čurk nismo pozabili niti na 
starejše jame, tako smo uspešno identifi-
cirali in ponovno izmerili Jamo za skalco, 
kat. št. 5221 in Tonkovo jamo v Malem 
dolu, kat. št. 5220. Misterij še vedno 
ostaja lokacija jame Bezen, kat. št. 5621. 
Bezna kljub večkratnem iskanju nismo 
našli. Glede na koordinate, podane v za-
pisniku prvopristopnikov, naj bi se jama 
nahajala 200 metrov zahodno od držav-
ne meje, torej v Italiji. Najverjetneje gre 
za napako, saj se ob registraciji jame le-
ta 1984 ni bilo možno sprehajati v Italijo. 
Kataster je kasneje jamo prestavil na juž-
ni del Velikega dola  (poimenovanje gle-
de na TTN) južno od Robidišča. Poprav-
ljena lokacija pa najverjetneje ni točna, 
saj v opisu prvopristopnikov piše, da se 
jama nahaja v bukovem gozdu, trenutna 
lokacija pa je na robu jase, ki se počasi 
zarašča. 
V bližini naselja smo naleteli tudi na dve 
onesnaženi jami, ki smo ju registrirali. 
Zaradi številčne ekipe nam je eno od njih 
s pomočjo domačinov uspelo tudi delno 
očistiti. 
Pri raziskavah terena smo seveda skušali 
biti tudi čim bolj učinkoviti, celotne raziska-
ve smo tako nastavili centralno planersko. 
Zaželeno je bilo, da vsaj en član posame-
zne ekipe vleče GPS sled. Tako smo lažje 
zagotavljali sledljivost že pregledanega te-
rena, pri tem pa je nastala karta spodaj de-
sno. Na karti seveda niso prikazane vse 
prehojene poti, saj se vedno najdejo upor-
niki, pa tudi člani posamezne ekipe so se 
na zanimivih terenih porazdelili po formaciji 
strelcev. Glede na videno se velik potenci-
al pri nadaljnji digitalizaciji nakazuje pri či-
piranju vseh članov pešijade tekom posa-
meznega tabora. Ker pa je naš predsednik 
vizionar, je vse to že predvidel. Tako je na 
posodobljenem eKatastru že na voljo algo-
ritem za real-time sledenje jamarjem ob 
pregledovanju terena :).  
Kronološki pregled dogajanja na pr-
vomajskem taboru Robidišče 2022 
V nadaljevanju sledi kronološki prepis 
akcij iz ferajnovega dnevnika (strojepisec 
Đuro). Manjka nekaj akcij iz druge polo-
vice tabora, predvsem tistih v Krivopeto 
jamo. Še vedno pa ni znano število vseh 
udeležencev tabora, vem, da sta bila dva 
psa, ljudi pa po občutku tam okoli 30. 
27. april 2022 
1. ekipa Flis, Fosilc, Jure (ekipa 
»preroki«) 
Preroki smo naredili prerokbo. Pogledali 
smo točke J in JZ od Robidišča. Mimo 
starega obmejnega prehoda, ki so mu 
ukradli streho, smo se spustili proti »V« 
meji (to je oblika ne vzhod). Prerokba: 
Levo: Raziskane jame na območju Robidišča pred našim prvomajskim taborom 2022. Sredina: po našem prvomajskem taboru 2022, 
rumena črta prikazuje državno mejo SLO-ITA. Desno: Okvirno prehojene poti posamezne raziskovalne ekipe na prvomajskem taboru 
2022. Večina gpx sledi je naloženih tudi na eKataster (podrobna karta > gpx sledi). 
54  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
vsaka naslednja potencialna jama bo 
boljša od prejšnje. Najprej so bile točke 
namreč zasuta brezna na bivših pašni-
kih. Potem smo že imeli 50 centimetrov 
dolge skozenjce. Naslednja je bila šest 
metrov meandra. Potem osem metrov 
spodmola s staro sigo. Nazadnje pa ter-
na, Prerokova jama (KŠ 5220. 100 novih 
metrov). Šel sem notri, a smo pozabili 
sveder, tako da sem lahko samo svetil v 
brezno pod sabo. Na poti nazaj smo na-
šli še eno zasmeteno jamo. Morda bo 
čistilna. Skoraj sem izgubil palico. Robi-
dišče je lepa vasica. QED. 
2. ekipa Aja, Teo, Špela, Diba, Darja 
Plan je bil odnest nekaj opreme do po-
tencialne jame skrajno vzhodno 
(Krivopeta jama). Aja in Teo sta vodila 
do točke, ker sta edina vedela, kam. Ja-
mo smo našli, pustili opremo pred njo na 
drevesu, nato pa šli po območju naprej s 
pregledovanjem. V enem trenutku sem 
ostala sama v gozdu, vendar sem sledila 
zemljevidu in točkam naprej. Na koncu 
sem našla tri jame in se namenila proti 
taboru, ker je ura bila že pozna (Darja). 
3. ekipa Pero, Tim, Taras, Matevž 
Na začetku smo bili nekateri malo živčni, 
s prvo jamo so se stvari umirile. V jame 
sta hodila Pero in Tim, midva s Tarasom 
pa sva samo iskala nove vhode. Našli 
smo štiri jame in jih tudi izmerili.  
4. ekipa Diba 
Diba je veliko hodil in malo našel. Potrdil 
eno jamo, ki sta jo našla AT, in dve lidar-
ci. 
28. april 2022 
1. ekipa Pero, Matevž 
Izmerila sva štiri jame. Ena se nadaljuje 
z breznom, globokim kakih 50 metrov. 
Piha! Komaj čakava! 
2. ekipa Aljaž, Irenej, Diba 
Diba je veliko hodil in malo našel. Pregle-
dal še del terena do lidarc prvega dne. 
Prav tako vrgel kamen v lidarce. HUD 
ŠAHT. Zraven sta bila še tečajnik Aljaž in 
njegov sin Irenej. Flisa smo zgubili. 
3. ekipa Taras, Tjaša, Matevž 
Tudi mi smo veliko prehodili in nič po-
membnega našli. V celem dnevu smo 
našli eno (ne)jamo, ki sta jo konec dneva 
šla Tim in Luka zmerit, tako da je postala 
jama. Imeli smo pa reševalno akcijo. Pri 
pregledovanju terena se je Matevžu v 
udornici udrl svet pod nogami, tako da je 
skupaj s skupino velikih skal padel tako, 
da sta mu dve skali stisnili levo nogo nad 
kolenom. Matevž je z vpitjem priklical 
Tjašo in Tarasa, ki mu nista mogla po-
magati. Tjaša je z walkie-talkijem pokli-
cala reševalca Tima in Jureta, k ista v 
spoštljivem času pritekla na pomoč. S 
skupnimi močmi je bil Matevž rešen. Na 
srečo jo je odnesel brez hujših poškodb, 
zgolj z nekaj odrgninami in lažjo bolečino 
v mišicah. Do konca dneva smo še sode-
lovali kot zunanja ekipa pri merjenju 220 
metrov dolge jame.  
Bil je dan poln klopov. 
4. ekipa Špela in Darja 
Združili sva moči in skupaj šli pogledat 
moje potencialne jame od dneva prej. 
Čeprav morda izgledajo, da so točke da-
leč od tabora, sva bili do prve jame res 
hitro, seveda pa sva doživeli manjše pre-
senečenje. V jami sva opazili leteti ne-
znano ptico. Ker sem jamo opremljala 
jaz, sem zelo jasno povedala, da si ne 
želim ptiča, ki je bil oklican za goloba, na 
glavo. Seveda sem že po dveh metrih 
ptico prestrašila in se je odločila zapustiti 
jamo, zato je direktno vzletela nad mojo 
in Špelino glavo. Špela jo je uspela celo 
med tem dejanjem slikati. Potem sva iz-
merili še tri jame in se na koncu srečali z 
ekipo Diba, Aljaž in sin. Bilo je fajn in ak-
tivno, hkrati pa dovolj časa za piknik, 
sonček in izmenjavo idej (Darja). 
Izmerili štiri jame: D2, D3, D4, čurka ob 
D4. Kasneje se je izkazalo, da so bile ja-
me predhodno že izmerjene. 
5. ekipa Luka, Tim, Dorotea, Robert, Ju-
re 
Šli smo do Prerokovane jame od včeraj. 
Psi so si lomili noge. Potem pa klic: Ma-
tevž je zakopan! S Timom in Lukatom 
smo zalaufali navkreber in pomagali pri 
odkopavanju. Potem smo šli skupaj na-
zaj dol do jame. S Timom sva šla notri. 
Huda!!! 40 metrov šahta, potem pa 
ogromna dvorana in rov z nekaj odcepi. 
Žal se vsi zaprejo. Notri je bilo enih tristo 
zanimivih reči. Kupi kosti, paradajzarca, 
stare smeti, preluknjana menažka iz dru-
ge svetovne vojne za odcejanje špage-
tov itd. Notri sva bila štiri ure. Žal se izka-
že, da je jama že registrirana, a z zelo 
zgrešenimi koordinatami. Sva pa nameri-
la 100 metrov več (226 metrov dolžine in 
61 globine).  
6. ekipa Fosilc in Tim 
S Fosilcem sva pred vrnitvijo v tabor od-
šla preverit še eno čurko. Ob ogledu sva 
ugotovila, da je jama, in jo izmerila. Ja-
ma je bila dolga 16 metrov in se je za-
Bazni tabor. Foto: Jaka Flis 
Ko te iz jame preseneti Sova. Foto: Špela Borko 
55  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
ključila s podorom.  
7. ekipa Flis, Roši, Tim, Neja, Irenej, Ro-
land, Igor, Janez (Čistilna akcija) 
S čiščenjem jame smo začeli dopoldne, 
ko je Igor pripeljal traktor skoraj do vho-
da. Z vedri smo smeti, ki so bile pretežno 
komunalne, nosili na prikolico. Roland in 
Janez sta prinesla še vile, s katerimi smo 
»kidali« smeti. S smetmi smo napolnili 
celo prikolico, a jih je v jami ostalo še ve-
liko. Po tem smo začeli meriti jamo, ki je 
zelo razvejana in prepletena. Vsi odcepi 
so se na koncu zaprli in skupaj smo iz-
merili 75 metrov jame. 
29. april 2022 
1. ekipa Darja, Špela, Diba, Aljaž, Irenej 
in Jure 
Darja, Špela, Diba, Aljaž, Irenej in Jure  
smo šli izmerit dve jami na območje J od 
tabora. Š & D sta se spustili v Brezno Ko-
koko (poimenovana tako zaradi ekipe, ki 
je šla v dotično jamo). 60 metrov brezna, 
se zapre, sta pa notri našli relativno nove 
fikse. 
Aljaž, Diba, Špela & moi smo šli v Brezno 
trepetajočih ovac (poimenovano tako za-
radi oprave ekipe, ki je šla v dotično ja-
mo). Vhodna vertikala se po 20 metrih 
zaključi, smo pa našli prehod naprej. 
Kratki stopnjici sledi slabih deset metrov 
rovčka, ki se prevesi v lepo, sprano, suho 
in precej prostorno brezno. Na dnu je šo-
dr, ki zapre vse. Piha! Na dnu brezna ven 
iz šodra, nad breznom pa not. Bilo je le-
po. USPEH! 
30. april 2022 
1. ekipa Darja, Diba in Jure 
Darja, Diba in Jure smo šli navsezgodaj 
zjutraj (ob osmih smo štartali s tabora) 
na ITA reševalno vajo v Grotta di Viganti. 
Ponor s prostornimi rovi, vmes pa 80 
metrov brezna s slapom. Na koncu je si-
fon. Plan je bil, da izvedejo izvlek nosil iz 
sifona. No, mi smo na poti not opremili 
jamo in potegnili vox. Malo smo zajemali 
vodo v škornje in veliko čakali. Ko so bile 
pripravljene prve prasice, smo pičili ven. 
2. ekipa Matevž H., Aljaž, Pero 
V Štekalici (Krivopeta jama) smo merili 
rov od prvega križišča v desno, v kate-
rem je okno, iz katerega močno piha. 
Namerili smo 120 metrov. Potem smo se 
pridružili ekipi Teo, Aja, Tjaša in spoznali 
razsežnosti jame. Ekipa je namreč pre-
plezala kamin, ki je ostal na koncu jame 
iz prejšnjega dne.  
3. ekipa Matevž M., Uki, Špela 
Fotkali AT3 (Krivopeta). Nenavadno raz-
burljiva foto akcija. Fotkali naj bi od kon-
ca ven, a ko smo prišli »do konca«, se je 
le-ta odprl v nadaljevanje. Tako smo 
fotkali »od konca« v nove dele, sproti pa 
še malo raziskovali rove, v katere še ni 
stopila človeška noga. Nikakor nam ni 
šlo, katera je leva in desna, smo pa izve-
deli, da so imeli ekipa Piščanci jamo na 
levem bregu ceste. Vmes smo Teotu iz-
vedli šnel kurz plezarije. Pofotkali smo 
188 prizorov ☺. Pa še celo eno vizuro 
ustrelili. Akcija je bila uspeh. 
4. ekipa Garmin 
Izmeril Prašičji skalnjak severovzhodno 
od Na jamah. Jama je skoraj dovolj pli-
tva, da ne rabiš štrika za vhodno brezno, 
a ravno dovolj spolzka (mah), da lahko 
ob prostem plezanju padeš vanjo. Na po-
ti do jame sem samo čakal, iz katere 
špaltne bo medved skočil name. 
1. maj 2022 
1. ekipa Flis, Tim, Uroš Roši, Anže, 
Maša 
Izmerili Smetišče Robidišče 2. Zanimive 
najdbe smeti: TV, dva sesalca, feltna, ki-
tajski porcelan. Nova jama R1J. Hitra ak-
cija merjenja Tima in Anžeta. Jama se je 
hitro zaključila (cca. 18 metrov). Nova ja-
ma Svinjska jama. Gre za jamo z vodo-
ravnim vhodom ter več dvoranami. Maša 
merila, Anže se plazil v iskanju nadalje-
vanja. V jamo smo se uspešno skrili pred 
dežjem. Do jame vodijo oznake, torej je 
poznana domačinom, nahaja se tik ob 
državni meji. 
2. ekipa Darja,Špela in še kdo 
Darja in Špela sestaviva ekipo Šnel & 
fjurijus, ki gre zadnja iz tabora v AT3 
(Krivopeta jama). Dibi mi nese ruzak. 
Pred jamo zagledamo poveljnika ekipe 
»Ko rano radi, rano dan zajebe«, ki je šla 
brez kabla na svatbo. Odpraviva se (ob 
trinajstih) do kamina drseče žajfe, se 
spustiva na Y in začneva motovilit. Po 
mnogo kupčkanja opreme Darja naredi 
naravca na kapnik. Nato ugotovi, da vrta-
nje nad glavo boli. Določi nižjo točko, pri-
pravi mašino in reče: »No, kapnik dobro 
drži.« Nato se kapnik odlomi in pade mi v 
naročje … Nekaj ur kasneje stojiva pet 
metrov višje. Določiva smer sestopa v 
meandru. Bližnjica. Zamenjava se, vsto-
pim v meander in ostrmim: Prepih in ma-
dafaking rov! Aha vmes nas pride pogle-
dat foto ekipa in nas tudi zapusti. Ko po-
veljnik KRRRDZ izgubi vse člane, pride 
do naju in naju čaka. Opremiva mu, 
vmes jaz skoraj spustim mehur. Matevž 
M. in Darja merita, jaz pobegnem v novi 
rov. Od navdušenja se userem in za-
smradim celo jamo. Izmerimo 112 (ali 
121?) metrov, določimo tri odcepe + 
25-metrsko brezno (nimamo štrika) in 
gremo ven. Matevžu razloživa, da 
»zadnja ekipa zadnja iz jame pride«. 
Razopremimo vhodni šaht in po črnem 
gozdu in trdi temi furamo Blairwitch. Do-
kler se z Darjo ne spomniva na Witcherja 
… Matevž utihne.│ 
Levo: Izkupiček čistilne. Desno: Detajl iz Svinjske jame. Foto: Jaka Flis 
56  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Razgrajanje na Kaninu je potekalo med 
30. julijem in 7. avgustom. Izmerili smo 
okoli 47 novih oziroma še neregistriranih 
jam (verjetno je med njimi kakšen stari 
greh), pretežno na območjih K in L. Po-
leg tega smo raziskovali v kar dveh ti-
sočmetrcah, P4 in Breznu spečega dino-
zavra. Odokativno smo raziskali okoli 
dva kilometra novih rovov. Skupaj se je 
mimo tabora prikotalilo 43 Članov in 
Podpornikov. Poleg tega smo končno iz-
vedli ogledni obisk Podgurke. In to ravno 
na dan, ko je Klemiju (JKNM) uspelo naj-
ti nadaljevanje. Jama je v zgornjih delih 
pretežno ozka, meandri so širjeni na ve-
teranske (JKLM) standarde, spodaj pa 
se kulturno razširi. Nadejam se, da bodo 
brezna padala vse do Stelle. Naredili 
smo tudi študijo zapleta NM71–K17–
Brezno nad K17. Hiter povzetek študije 
je, da je Tiči narobe popravil lego prave 
K17, mi pa na novo raziskali novo Brez-
no nad K17 (in popravili popravek na 
pravo lego). Vzelo nam je dva obiska in 
mnogo besed. Obe jami sta 20-metrski 
čurki in nobena ni perspektivna. Zgodilo 
se je tudi epsko mreženje DZRJL in 
JKLM, o katerem ne smem pisati preveč 
(mogoče na rumenih straneh …), lahko 
pa potrdim, da je bilo nepozabno in z 
mnogimi nenadejanimi žrtvami. Skoraj 
smo tudi izgubili mladinca. Božo jima je 
že izpolnil pristopne izjave za k Ajdov-
cem, a smo poslali neustrašno in nepriš-
tevno konjenico, da ju reši. Konjenica je 
domov prišla praznih rok, nato pa sva z 
Maticem tekala po podih gor in dol in is-
kala mladinca, ki ju ni bilo nikjer, saj sta 
merila najlepšo čurko. Več o vseh prigo-
dah lahko preberete v prepisu dnevnika, 
za katerega je poskrbel Jure. Zaključim 
lahko le, da je bil Kaninski tabor 2022 
USPEH! Zavoljo avtentičnosti so ne-
skladja in slovnične grozovitosti povečini 
ostala kakršna so v originalu. 
Udeleženci: 
Krajnči, BaCiYukiji 9 komadov, Darja, 
Tim, Flis, Vid, Jure, Beki, Anže Oblak, 
Klemen, Ariana, Tinkara, Matevž, Pero, 
Uroš, Dorotea, Mija, Diba, Špela, Aljaž, 
Anže Tesovnik, Margot, Uroš, Dorotea, 
Neja, Lojze, družina Covington 4 komadi, 
Marjan, Manč, Metod, Mare, Hans. 
 
Šotore smo postavili v ograjo za ovce. Tri so črne in štiri bele.  
Prišli smo na jamarski tabor v Robidišče. Visim v mreži in 
hodim med bukvami.  
Z mamico kuhava juho. Ati je šel v jamo. 
Meta Krajnc 
—   OTROŠKI DNEVNIK S PRVOMAJSKEGA TABORA ROBIDIŠČE 2022   — 
Špela Borko in Jure Bevc 
———   KANIN 2022   ——— 
57  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
30. julij 
Včeraj smo se združili z Novomeščani v 
Bovcu. Bila je nevihta in dež je padal ho-
rizontalno, pa pili smo hladen pir za 2,5 
EUR. Če ni bil hladen, je bil 2 EUR. Spali 
so eni pod streho pri letališču, drugi smo 
se stisnili v gasilni dom k Novomešča-
nom. Potem smo šli do B-ja, kjer nam je 
Anže kupil karte. Bili smo težki. Na srečo 
smo naleteli še na tovorno žičnico. Odi-
sejada do tabora je bila dolga in poča-
sna. Na tabor smo prispeli okrog treh po-
poldne. 
Tenda je super! Postavili smo šotore, po-
tem pa smo šli pogledat do Češke, če je 
odprta. Ni. Smo pa srečali ene deset koz 
z GPS-om. Našli smo pet novih vhodov. 
Namen je bil še, da gremo do Novome-
ščanov, pa smo šli kar direkt nazaj do ta-
bora. Na poti smo se še učili skovikati in 
piskati na travo. Večer je minil mirno. Jure 
31. julij 
Pot do tabora ni bila Odisejada, ampak 
kar koli je že več od Odisejade. Morda 
Bratovščina prstana. Startali smo v sobo-
to zjutraj ob 6-ih (Savoy, Francija). Prej-
šnji večer smo se družili s Hrvati in Ame-
ričani ter pili pivo za 3,5 EUR. Vino pa je 
bilo zastonj, saj ga nismo mi kupili. Dež 
ni padal, še manj vodoravno. Je pa pihal 
veter, saj je neki Francoz na šanku ople-
tal z lulčkom, ko so nehali streči pivo. Pot 
je trajala celo soboto do nedelje. Zadnji 
del do tabora nismo dobili kart, saj smo 
imeli napačnega Anžeta, smo pa šli po 
dveh poteh. Za 'ta strmo' smo potrebova-
li uro in 50 minut. Vmes smo pobrali pa-
ket piva za Metoda, ki že en mesec po-
časi potuje na Kanin (paket piva, ne Me-
tod, op. prepisovalca). Srečali smo le 
enega gada, ki ni imel GPS-a, ter dva 
planinca, ki bi ga nujno potrebovala, saj 
nista našla poti na Laško Planjo. Diba 
31. julij (za nazaj) 
Z idejo, da bi šli v Dinozavra, sta me Pe-
ro in Matevž seznanila že v soboto, ko 
sem bila že zavita v spalko. Zaradi dolge 
poti do tabora in posledične utrujenosti 
jima nisem znala niti potrditi niti ovreči. 
Vendar pa sem se po urah spanja poču-
tila atletsko, zato sva se z Matevžem pri-
pravila za napad. Pot od tabora do jame 
je šla hitro in gladko, res so lepo postav-
ljeni možiclji. Po krajši pavzi sva v jamo 
vstopila ob 12.50. Že po nekaj metrih sva 
opazila, da je jama zelo krušljiva, morda 
celo bolj kot je bila. 
Do križišča, kjer se jama razcepi, ali 
do -1000 ali pa do novih delov sva prišla 
dokaj hitro, saj sva bila tudi lahka. Namen 
je bil iti po štrik na -500, nato pa opremit 
nove dele ter pomerit, kar še ni izmerje-
no. 
Opremila sva okoli 40 metrov novega 
šahta ter prišla do večje dvorane z balva-
ni. Z malo plazenja naokoli sva prišla do 
novega šahta, ki izgleda zelo perspekti-
ven. Ocenila sva ga na vsaj 100 metrov. 
Pomerila sva vse nove dele in se vrnila 
nazaj. Do tabora sva prišla okoli enih zju-
traj, kjer naju je čakala večerja in super 
druščina. Darja 
1. avgust 
Dan se je začel z dramatičnim štartom 
ekipe Anže O. & Tinkara. Anže se je že 
zvečer pripravil in se pozicioniral za mizo 
v kuhinji, da zjutraj ne bi zapravljal časa, 
a nekaj je šlo narobe, tako da sta proti 
P4 odšla šele ob 10-ih. 
Druga ekipa (Vid, Klemen in Aljaž) jima 
je sledila ob 11.10. Trenutno se ogreva 
tretja, ki je pravzaprav sestavljena iz 
dveh ekip (Mija, Margot, Jure, Flis, Pero 
in Matevž). Štart okoli 11.20. 
Jutro je bilo sončno in vroče. Ekipe so se 
počasi sestavljale. Prva ekipa – Tinkara 
in Anže O. – sta se ob 6-ih zbudila, ob 
10-ih šla proti P4 in ob 13.30 prišla nazaj 
– Anžetu je zgnila oprema. 
-ekipa Garmin, Tim, Anže: ?? 
-ekipa Vid, Klemen, Aljaž: širjenje? 
-ekipa Jure, Flis, Matevž, Pero, Margot, 
Mija (EKIPA JEBERICA): ?? 
-ekipa Darja, Diba in Špela gremo v P4 
na Stello, splezat klajmb proti Velbu. 
Zdaj še jemo. 
14.40: zdaj rosi. Anže in Tinkara sta šla 
po ruzake do P4. Špela 
Ekipa JEBERICA (Jure, Margot, Matevž, 
Pero, Uroš, Flis, Dorotea, Mija): Delali 
smo na območju L. Novomeščani so nam 
uleteli v njihove jame in zato tja nismo šli. 
Zmerili smo osem jam. Uki je stopil s ko-
lenom na kamen. Margot se je naučila 
opremljat. Bilo je lepo, še bomo šli. 
Ekipa BERKUT (Anže T., Garmin, Tim) 
smo dopoldne odšli iskat in registrirat ja-
Levo: GPS-jane koze. Foto: Darja Kolar. Desno: Jamarija iz ptičje perspektive. Foto: Jaka Flis 
Opremljevalski izumi. Foto: Peter Mašič 
58  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
me v smeri proti vodi pod Velikim 
Babancem. Uspeli smo izmeriti tri jame, 
od katerih je imela najdaljša 50 metrov. 
Še eno smo začeli meriti, vendar je 
zmanjkalo pritrdišč, tako da bomo nada-
ljevali naslednji dan, jama je imela tudi 
precej snega in je bila kar mokra. Na poti 
nazaj pa smo se ustavili še pri vodi ter 
se malo umili ter natočili flaše. 
Matevž in jz sva šla na večerno akcijo v 
Udornico pri Vrtiglavci, kamor naju je na-
gnal Garmin, da morava it. Vzela sva 
60-metrco in sva šla do stopnje, kjer se 
je ustavil Tim ter sva po desetih metrih 
prišla do dna stopnje, kjer se jama za-
pre. Nadaljevanje je v oknu 15 metrov 
višje s smeri preloma. Jama je zelo groz-
no opremljena. Pero [Zraven s svinčni-
kom dopisano »mala šola«, kar se ver-
jetno nanaša na izgled pisave. Prepiso-
valec se s pripisom v celoti strinjam.] 
Vid, Klemen in Aljaž smo širili jamo 
NM65. 50 metrov stran so bili Novome-
ščani. Pri njihovi jami se jim je kmalu 
ustavilo, saj je bil snežni zamašek. V na-
ši jami je bil ogledan prehod na nivoju 
snežnega čepa, na cca. -15 metrov. Iz-
kazalo se je, da je za širiti dobra dva me-
tra, zadaj pa se je slišalo manjše brezno. 
Preden smo prišli skozi, nam je zmanj-
kalo baterij, tako da smo okrog treh že 
bili nazaj v taboru. Tam so bili tudi Novo-
meščani, ki smo jih prej opazili. 
Popoldne je Aljaž naredil en krog okrog 
tabora in je našel eno neoznačeno jamo 
malo naprej od kaverne. Zvečer so šli 
Mija, Jure, Aljaž do jame, da bi razširili 
vhod. Nekaj je šlo z macolo, nekaj pa s 
tretjim članom. Zadaj je globoko brezno, 
vsaj 40 metrov. 
2. avgust 
Ponoči je bila nevihta. Preživeli smo vsi. 
Jupi. Aljaž in Anže sta sredi noči šla ve-
drit v kuhinjo, ker jima je zamočil šotor. 
Jutro je bilo lepo in sončno. 
Ekipa Mija, Jure, Matevž, Pero in Aljaž 
smo odšli do jame, ki smo jo odprli vče-
raj zvečer. Označili smo jo LJ79. Jama 
gre v dokaj širokem šahtu na -50, kjer je 
sneg in led. Od tam gre kratka ožina do 
naslednjega šahta, ki je tudi kar širok. 
Na dnu je sneg in melišče, ki izgleda, kot 
da je zelo blizu površja. Našli smo tudi 
nekaj listov dreves. Zaradi snega je 
spodnji del kar moker. Izmerili nismo ce-
le jame, ker se nam je mudilo ven zaradi 
dežja, ki je bil napovedan za popoldne. 
V resnici je kar močno začelo deževati 
okrog 16-ih. Aljaž je do takrat uspel po-
staviti šotor, ki se mu je čez dan posušil. 
Dodatno ga je pokril s cerado. 
Ekipa Klemen, Tinkara. Zopet sva šla 
kopati v NM65. Po treh 3ČL mi je uspelo 
priti s pasom skozi ožino. Jama se nada-
ljuje, zmanjkalo je štrika. Jama deluje v 
slogu krajših stopenjc in brezen. Jamo 
sva pustila opremljeno. Jutri se bomo z 
novimi močmi lotili jame. 
Danes je 3. avgust 
Za popizdit, kako teče čas. JBC team z 
vsemi prikolicami gre danes v dolino. V 
teh dneh smo le nekaj naredili. V zimskih 
pogojih smo našli dva dihalnika, ki smo 
se ju letos lotili. Prvi je cca. pet minut ho-
je pod vodo, tik ob poti. Odkopali kakšen 
kubik materiala, odnehali, ker je zgoraj 
nekaj velikih skal, ki bi se odkotalile v ja-
mo. Drugi dihalnik je tik ob tendi. Sosed 
od odpadne jame. Tudi to brezence je 
bilo pozimi kljub večmetrskim zametom 
predihano. V tem dihalniku smo prene-
hali z deli, ker je Cile dobil en kamen po 
pički, potem pa je začelo še deževati. 
Potem pa smo se lotili brezenca v Ma-
lem dolu, tik ob planinski poti. Najprej 
smo se ga lotili ročno, naslednji dan je 
prišel še tretji član in končno je le Cile 
spravil svojo debelo, celulitično rit skozi 
špranjo in nastala je LJ80. Bajsi 
Matevž in jaz sva se že včeraj odpravila 
raziskovat v Dinozavra. Po dolgi poti na 
žgočem soncu sva prišla do vhoda, v ka-
terega sva vstopila okoli pol dvanajstih, 
hitro sva se spustila do -200 do napol 
zasutega brezna, ki sva ga uspešno sa-
nirala. Hitro sva se spustila v fosilne rove 
ter naprej po breznih z zeloooo veliko 
vode. Na križišču sva vzela vrvi in pritrdi-
šča ter se naslednjič ustavila na -500, 
kjer sva preopremila brezno, v katerem 
je bil prb. 40 metrov dolg cug z vozlom v 
slapu. 
50 metrov nižje sva prišla do brezna, 
kjer sta se že prejšnjič ustavila Matevž in 
Darja. Matevž je začel opremljati, jaz pa 
sem zadej meril. Brezno je zelo ogromno 
in impozantno, široko minimalno 15 me-
trov ter v njega priteče verjetno največji 
pritok vode v celi jami. 60 metrov nižje 
gre voda naprej po poševni stopnji, na 
dnu pa je že kar velika dvorana, na kon-
cu katere se nadaljuje 30 metrov dolg 
meander z večimi etažami in na dnu 
teče potok globoko v osrčje kaninskega 
masiva. Na koncu meandra se nadaljuje 
vsaj 40 metrov globoko brezno, ki bo po-
čakala na naslednjo akcijo, saj nama je 
zmanjkalo štrika. Izmerila sva 185 me-
trov poligona ter 84 metrov globine. Po 
malici sva si nadela pantina ter odžimari-
la proti površju. Pot nazaj je bila kar v re-
du in po napornih 3,25 ure sva prišla ven 
v čudovit sončni zahod, bilo je lepo. Po 
kratki malici in zanimivem pogovoru po 
vokitokiju sva šla proti taboru, ustavila 
sva se pred Zveznim bivakom, kjer je po 
začudenju celo nekdo bil. Božo nama je 
dal za pit, za jest in ker je bil mraz nama 
je dal za obleč klubska oblačila JDDR, ki 
so res topla. Oblečena so naju slikali ter 
poslali fotko v domač tabor, da vejo, da 
je vse v redu, za zahvalo pa sva jim po-
darila DZRJL nalepko, ki so jo nalepili 
poleg vrat na bivak. Čez pol ure naj bi 
fotka v taboru povzročila škandal in Jure 
ter Anže sta šla na reševalno nama po-
Levo: Lobotomija. Desno: Živahno dogajanje na taboru. Foto: Jaka Flis 
59  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
magat. Ko sta prišla, smo še malo spili 
ter šli spat. Naslednji dan smo šli domov 
proti taboru s peturnim postankom pri 
Novomeščanih. Pero 
4. avgust 
Neja, Anže, Uroš, Jure in Mija smo se tu-
ristično odpravili v P4. Jure je preopremil 
en del, ostali pa smo šli dol do Stoparja. 
Rabili smo osem ur. Ko smo prišli v ta-
bor, nam je Špela skuhala makarone in 
puding. 
Margot, Matt in Tinkara smo odšli v Dino-
zavra, jamo smo uspešno našli in se 
spustili do globine -550 metrov, tam smo 
pustili štrik in se odpravili proti površju. V 
tabor smo prišli okrog 1.30 ure zjutraj. 
Jaz sem mala ribica, ki plava, plava, pla-
va. 
[Naslednje je pretipk francoskega rokopi-
sa, pretipkovalec ne razume francoščine. 
Pri popravljanju napak je pomagal 
ChatGPT, morda je kakšna ostala.] 
Cette grotte était très instructive pour 
moi. Je sais maintenant que je ne suis 
pas forcément très bonne en maniement 
de corde. Je n'avais pas non plus fait en-
core de grotte seulement verticale où l'on 
reste tout le temps suspendu! Mais ma-
intenant que je suis sortie et reposée, je 
veux surtout y retourner pour m'amélio-
rer. (Margot) 
Uki in ranjeni Jure sva peljala tečajnike 
Anžeta, Mijo in Nejo v P4. Plan je bil, da 
gremo do koder pridemo. Posledice prej-
šnje noči so povzročile Šibkost določe-
nega dela ekipe. Pri spodmolu sem še 
brcnil z mezincem bose noge v skalo in 
ulila se je kri. Je izgledalo, da bo šlo. Za-
menjal sem štrik v Pasti za Muslimanke 
in še enega nižje, potem pa sem ugoto-
vil, da v bistvu ne bo šlo. Do izhoda sem 
rabil ene tričetrt ure, kar je Slabo. Bil 
sem štirikrat ranjen – hernija, neprespa-
nost, maček, noga. Na vhodu sem srečal 
Špelo, Diba pa je bil na melišču in iskal 
jame – neuspešno. Onadva sta še malo 
iskala vhode, jaz pa sem odkrevsal proti 
taboru. Rabil sem dolgo, od sedla do dna 
preloma pod taborom sem tudi hodil 
vzvratno, ker je bilo tako lažje. Operacija 
ne bo potrebna. 
ČASOVNI STROJ ON 
V sredo zvečer so na Obisk prišli Novo-
meščani. Sledilo je popivanje in bilo je 
kar divje. Utrinki večera so bili:  
-načrtovanje Moške ekspedicije, na kate-
ri bomo jedli samo in zgolj meso, babe 
pa ne bodo niti dovoljene niti povabljene. 
Zadeva bo USPEH! 
-epski podvid Klemna (JKNM), ki je na 
poti nazaj domov del poti nesel kar tri (3) 
ruzake 
-ne gre pozabiti neznanskih količin spite-
ga alkohola 
-valjanje po škrapljah 
-popotovanje do JZS bivaka sredi noči: 
zvečer sta namreč iz Dinozavra prišla 
Pero & Matevž (ekipa OŠ). Ker sta imela 
vokitoki, smo kmalu izvedeli, da sta se 
zataknila na bivaku. Ko smo nam poslali 
še sliko, na kateri sta mladca oblečena v 
jakne z JZS logotom, sva se z Anžetom 
podala na reševalno akcijo. Po brezpotju 
sva do bivaka prišla v cca. pol ure 
(nekateri viri pravijo več, nekateri manj), 
Tam sva res našla mladinca, ki pa nista 
bila v življenjski nevarnosti (več?). V ne-
kem trenutku sta menda celo imela idejo 
o menjavi kluba. Debatirali smo kar poz-
no v noč, a se detajlov ne spomnim 
(gotovo pa je bilo poučno in zanimivo). 
Ostali so prespali na bivaku, jaz pa sem 
šel nazaj do tabora, kamor sem prispel 
nekaj čez tretjo. Onečastil sem telefon-
sko govorilnico in šel spat. Zjutraj sem 
ugotovil, da mi je novomeški tečajnik uni-
čil puhovko, ki sem mu jo v svoji dobro-
dušnosti posodil, ker ga je zeblo. Zjutraj 
pa ni niti povedal, da je strgana. Kakšna 
podlasica! Moram na obisk ... Jure 
Z Dibo zamujava s poročilom. Na veli-
ko! 
P4, 1.–3. avgust Diba, Darja, Špela. V 
ponedeljek smo imeli osem ur rest day, 
nato naju je Dibi začel priganjat. Odska-
kljali smo do jame in švignili not. Do Stel-
le smo rabili tri ure in pol. Cel čas sem 
jamrala, ker sem mislila, da imam koro-
no, pa je bila samo menstra. Še dobro, 
da se nisem obrnila. :) 
Levo: Cile napada jamo. Desno: Veteranski obisk. Foto: Darja Kolar, Matic Di Batista 
Levo: Ekipa P4. Desno: Ekipa, da te skipa. Foto: Matic Di Batista, Vid Naglič 
60  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
Na Stelli smo pojedli rižotojuho in šli 
spat. Ob polnoči nas je zbudilo divje hru-
menje. Pred spanjem smo se še pogo-
varjali, kako je tiho na tem bivaku. No, 
Diba je v polsnu mislil, da je na LP-ju, 
nakar me je paničen zbudil. Voda je pri-
šla iz nič in divje bučala. Smo že dvigali 
noge. Zjutraj je še vedno bučalo. Šli smo 
na klajmb proti Velbu. Diba je virtuozno 
splezal prvo podor, nato pa še njegov 
najljubši prvenstveni vzpon na svetu. Na 
vrhu je dva metra od Y našel luknjico, za 
luknjico pa ♡♡ ♡ FOSILNI ROV ♡♡♡! 
Zmanjkalo je štrika za razopremljanje, 
zato smo nekaj na pol preopremili, delo-
ma izmerili in usput našli še eno per-
spektivno luknjo v stropu spodnjega ro-
va. USPEH! Na Stelli je bilo vode »samo 
še« desetkrat več kot običajno. Pojedli 
smo juho, ki je dala Darji večerno slabost 
in odpeketali na LP. Tam smo v hrume-
nju spili orehovec, pojedli rižoto in zaspa-
li. V sredo smo v rano zoro ob 12-ih le 
vstali in bili čez štiri ure zunaj. Uspeh! Di-
ba je žimaril goloprs, ker sva tako hitri – 
uspeh! 
Sledil je divji večer, o katerem ne bi iz-
gubljala besed. 
Ekipa Š & D, 4. avgust 
Moram kakat, nadaljujem pol. 
Špela še vedno kaka. Počne samo to. 
Vmes smo šli Novomeščanom nest sre-
čo, da so našli nadaljevanje v Podgurki. 
V zahvalo so nam dali tečajnika, ki sem 
ga spremljal iz jame. Da je bilo še boljše, 
je bil pripadnik JKŽ!  :( KURČEV KULI!  
>:( (Juretov). V zahvalo so nama dali dve 
pivi in večerjo. Namesto kakajoče Špele 
zapisal Diba 
To je vse narobe! 4. avgusta sva imala 
restiča in sva iskala OŠ ekipo in jame, 5. 
avgusta pa sva šla v Podgurko, kjer je di-
ba JKŽ-jevca spremljal štiri ure iz 200, js 
pa sm s Klemnom merila. Danes, 6. av-
gusta, sem izmerila mogoče K17 in pa 
neznani LJ (z Matevžem) (LJ 73).│ 
Matičarski kolaž. Foto: Jaka Flis 
61  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Tinkara Kepic 
———   DNEVNIK: EKOSISTEMI BALKANA ČRNA GORA 2022   ——— 
Vsako leto konec Aprila se študentje bio-
logije in naši mentorji odpravimo na tabor 
pod imenom Ekosistemi Balkana. Okoliš 
tabora raziskujejo skupine z namenom 
spoznavanja določene skupine taksonov. 
Na taboru, ki smo ga letos preživeli v Črni 
gori, je pod vodstvom Ester in Beki sode-
lovala tudi skupina za podzemno favno.  
23. april 2022 
Zgodaj zjutraj smo v zasedbi Ester, Beki, 
Drena in mene krenili na pot iz Slovenije 
proti Črni Gori. Uradni urnik tabora nam 
je nalagal le eno dolžnost, in sicer, da se 
do 18. ure zberemo na sestanku v tabo-
ru. Vožnja po biološko, geološko ter zgo-
dovinsko zanimivi pokrajini in praznova-
nje Bekijinega rojstnega dne, je v naš ur-
nik vrinil krajši (ne)načrtovan izlet . Na 
poti smo se ustavili v Bosni in Hercegovi-
ni, natančneje na Popovem polju, kjer 
smo ujeli zadnji voden ogled jame Vjetre-
nica. Ogledali smo si turistični del jame, 
mojo pozornost pa je vsekakor pritegnil 
tudi ogled muzeja. V muzeju je prikazana 
izjemna diverziteta te jame in v njej naj-
denih taksonov ter njena pomembnost 
za razvoj speleobiologije. 
24. april 2022 
Glavni cilj prvega dne, je bil spoznavanje 
okolice. Zato se je ta začel s preučeva-
njem zemljevida jugozahodnega dela Čr-
ne gore, na katerem smo narisali tri križ-
ce. Križci so predstavljali tri lažje dostop-
ne lokacije in sicer izvir Sopot, jamo Go-
lodražnica in izvir Ljuta. 
Ob Boki kotarski ter vseh treh njenih zali-
vih (Morinjski, Risanski in Kotarski), teče 
Jadranska magistrala, ki smo jo za svoje 
transportne potrebe v času tabora upo-
rabljali tudi mi. Vožnja do izvira Sopot je 
postregla z razgledom na morje, izza ka-
terega so se za moje oči nenavadno dvi-
gale z jutranjim soncem obsijane gore. 
Po pol ure vožnje smo prispeli do izvira 
Sopot. Izkazalo se je, da gre za jamo z 
velikanskim vhodom. Iz jame je z veli-
kansko močjo ven bruhala voda, ki je za 
pot od jame do morja potovala ne več 
kot 30 sekund. Kljub deroči vodi smo se 
odločili v izviru (jami) postaviti vrše. Za 
vse nebiologe naj povem, da so vrše ne-
kakšne pasti za vodne nevretenčarje, na-
rejene iz plastenk. Obuti v škornje, oble-
čeni v puhice in s čeladami na glavah 
smo en za drugim prečili deročo vodo. 
Na robu druge strani izvira smo našli po-
lico, kamor voda ni segla. Ko smo vsi 
člani ekipe našli stabilen položaj na drse-
či polici, smo začeli postavljati vrše. Po 
končanem delu smo z upanjem na ulov 
zapustili Sopot in se odpravili proti jami 
Golodražnici. 
Vedoč, da imamo v rokah koordinate s 
precejšno napako, smo krenili na njihovo 
lokacijo nekje med Risanom in Pera-
stom. Pogled na skalnato pobočje, kjer 
na bi se skrival vhod v jamo, je dal vede-
ti, da bomo rabili pomoč. Obrnili smo se 
na ljudi, ki kar najbolje poznajo okoliš, a 
nihče od domačinov ni vedel, kje bi se 
lahko nahajal ta vhod v podzemni svet. 
Želja po najdbi je gnala kolesje vodstva 
speleo skupine in tako obrodila sadove, 
ko je Ester ogovorila domačina Danila. 
Ta nam je samozavestno zagotovil, da 
do jame vodi pot, katero je sam kot otrok 
večkrat prehodil. Ob veseli novici smo 
pograbili nahrbtnike iz prtljažnika in sledi-
li Danilu do ožje shojene poti, kjer je po-
dal zadnje napotke o poti do jame in nas 
zapustil. Pot je hitro postala manj shoje-
na, nato manj vidna, čez nekaj časa je 
popolnoma izginila. Pot navzgor nam je 
oteževalo tudi gosto trnje, katerega učin-
kovitost obrambne funkcije je tudi po še-
stih mesecih še vedno vidna na moji roki. 
Ko smo se prebili skozi trnje, nam je kras 
Črne Gore postregel še z zadnjo prepre-
ko. Pred nami se je dvigovala skalnata 
stena, v katero se je prva zagrizla Ester, 
nato Beki ter nazadnje jaz. Plezalci bi 
smer ocenili z oceno 4, a pogled navzdol 
na zeleno-belo podlago je v moji glavi 
vsekakor dvignil oceno. Ko mi je uspelo 
priplezati do vrha, sta se izza ovinka pri-
kazala Dren in Ariana, ki jima je uspelo 
najti zadnji del obljubljene poti. Zakaj 
zadnji? Ker smo končno našli našo skri-
vajočo se jamo z imenom Golodražnica. 
Jama ima velik vhod, porasel z mahom 
in iz razpok rastočimi rastlinami. Ves vlo-
žen trud se nam je povrnil, ko smo vsto-
pili v jamo. Jama je prostorna in ne za-
hteva nobenega tlačenja. Največ veselja 
nam je prinesla ogromna količina gvana, 
v katerega sem se udobno namestila in 
ga začela pregledovati za nevretenčarje. 
Med mojim pregledovanjem netopirskih 
iztrebkov sta Ariana in Dren določevala 
netopirje. Kasneje se je izkazalo, da smo 
našli zatočišče ene izmed večjih kolonij 
dolgokrilih netopirjev (Miniopterus schre-
ibersii). Jamo smo na poti ven tudi izme-
rili ter se nato odpravili nazaj proti izhodi-
šču. Srečni, utrujeni in popraskani smo 
prispeli do avtomobila, kjer nas je zatak-
njeno za brisalce avtomobila čakalo tole 
sporočilo: 
PRATIO SEM VAS DVOGLEDOM I STI-
GLI STE! ČESTITAM!!! DA LI JE TO 
PEĆINA KOJU STE TRAŽILI! MOLIM 
VAS JAVITE MI! (kontaktni podatki) 
Levo: Vhod v jamo Vjeternica. Desno: Dren na poti proti vhodu v jamo Golodražnica in pogled na Risan v ozadju. 
Foto: Primož Presetnik, Ester Premate 
62  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Po malici s pogledom na morje smo se 
odločili, da gremo postaviti vrše v izvir 
Ljuta. Naš prvi terenski dan se je tako 
končal okoli 19. ure. Ko sem sedela na 
zadnjem sedežu in ta dan že drugič opa-
zovala razgled na morje in iz njega nena-
vadno dvigajoče se gore, je Ester dala 
besede mojim mislim: »Zato ime Črna 
Gora.« 
25. april 2022 
Ob 9. uri smo zasedba Ester, Beki, Dren, 
Ariana in jaz odrinili proti jami Velika 
pečina svjetlosnih pjega. Koordinate, sli-
ko vhoda in načrt jame je Ester predho-
dno priskrbela od Belme, članice PD Su-
pra. Izjemno pomembno nalogo najdbe 
vhoda sva prevzela z Drenom. Z garmi-
nom v rokah sva sledila generalni smeri 
vhoda, ki naju je vodila med zelene kroš-
nje. Kot bi vstopil v drug svet so gost ze-
len gozd zamenjale iz tal rastoče bele 
škraplje. Orientacija s pomočjo GPS na-
prave, menjava hoje in plezanja po be-
lem apnencu ter preskakovanje lukenj, 
so naju pripeljali do vhoda v jamo. Vho-
dni del je nekoliko spominjal na spirala-
ste stopnice, te pa so nato vodile v veliko 
vodoravno dvorano brez stranskih odce-
pov. Nikoli nisem bila dobra v opisovanju 
dejanskega stanja jame, zato bom napi-
sala, kar vidim, ko zamižim, in poskušala 
priklicati spomine. V mojem spominu se 
prikazuje velika temna dvorana, na dnu 
katere so skrbno kot sestavljanka zloženi 
koščki razbitega stekla. Jama je bila kar 
precej izsušena, zato smo za najdbo pr-
vih živali potrebovali 30 minut. Najdbe 
jamskih taksonov so se začele vrstiti še-
le, ko smo z mozaičnih tal prešli na pre-
gledovanje staljenega stekla. V jami smo 
preživeli dve uri in pol in si nato pripravili 
piknik pred avtomobilom. 
Po malici smo odšli na igro skrivalnic, kjer 
so se nam skrivali izviri in v njih živeče 
postranice iz rodu Niphargus. Igra skrival-
nic je potekala v okolici Opatova in Lepe-
tanov. Žal smo igro tokrat izgubili, saj 
smo našli le dva izvira in nič Niphargov. 
26. april 2022 
V torek je prišel dan mojega dežurstva, 
ki sem ga preživela v odlični družbi osta-
lih udeležencev tabora in kuhanju cur-
ryja. Ker sem zvečer ob večerji poslušala 
pripoved o ljubosumja vrednem teren-
skem dnevu, sem za povzetek prosila 
Drena: 
Proti Vodeni jami na Dragaljskem polju 
smo se odpravili okoli 9.20. Nekje ob 
glavni cesti Risan–Nikšič, okoli 10. ure, 
smo se skupaj s skupino za netopirje do-
bili z lokalcem Nikolom Bajovičem, čla-
nom Planinarskega kluba Subra, ki se je 
takoj proglasil za djedurino. Nikola nam 
je predal informacije o jamah na Orjenu, 
netopirsko skupino pa je peljal v Politsko 
pećino. 
No, vrnimo se nazaj k našemu terenske-
mu dnevu. Po tem krajšem postanku 
smo se odpravili naprej proti naselju Gra-
hovo, na obisk k teti Olgi. Po obisku smo 
nadaljevali pot proti Vodeni jami na Dra-
galjskem polju. Preden smo se spravili v 
jamo smo imeli še malo daljšo malico 
(kasneje se je izkazala za zelo koristno) 
in se s tem uspeli držati tradicije, da se 
pred 12. uro pač ne hodi v jame. 
Skupinska slika ob dosegu cilja. Foto: Ester Premate 
Zemljevid z obiskanimi jamami in izviri. V sosledju številk 1-5: Golodražnica, Sopot, 
Pećina svjetlosnih pjega, Vodena jama u Dragaljskom polju in Žestoka jama. V 
sosledju črk A-B: Izvir Ljute in zaselek Opatovo z več izviri. Avtorica: Ester Premate 
Ariana pred izvirom Sopot. Foto: Tinkara Kepic 
63  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Jama je zvesta svojemu imenu, saj je kar 
precej mokra, gre pa drugače za ponor-
no jamo. Opisal bi jo kot dokaj športno, 
ampak ne preveč zahtevno jamo (z eno 
izjemo). V jami je nekaj krajših brezen 
(med cca. pet in 30 metri), nekaj vodo-
ravnih ali položnih rovov in trije meandri, 
ki pa si ne sledijo en za drugim. En je 
krajši, širok, moker in blaten, iz njega se 
spustiš na vmesno stopnjo s katere vidiš 
sifon, drugi je daljši, nekoliko ožji in s po-
točkom po dnu, tretji , ki je prav tako dalj-
ši, precej ozek, nizek in suh, pa vodi do 
manjše dvorane brez očitnega nadalje-
vanja (morda navzgor v dimnik). 
Imeli smo tudi dva manjša zapleta. Prvi 
se je zgodil na četrtem umetnem pritrdi-
šču, saj ta ni bil fiks ampak svedrovec, 
mi pa s seboj nismo imeli ustreznega vi-
jaka. K sreči smo imeli s seboj vrtalnik in 
nekaj fiksov, tako da smo to pritrdišče 
naredili na novo. Drugi zaplet pa se je 
zgodil na dnu šestega brezna (točka 29 
na načrtu jame), kjer smo zgrešili nada-
ljevanje oziroma nismo opazili, da gre v 
resnici za križišče, in se zapodili narav-
nost v stranski odcep. Ko smo spoznali 
našo napako, smo se vrnili nazaj na 29. 
točko, kjer smo zagledali na naši levi 
(prej desni) pravo nadaljevanje, ki smo 
ga iskali. Po nekaj metrih plezanja in 
spet spuščanja po vrvi navzdol smo prišli 
do pravega meandra, ki smo ga iskali. 
Ta meander, ki sem ga že opisal, pa je 
ZAJEBAN! Ves je moker, blaten in zato 
spolzek, tako širok, da se komaj stegneš 
od ene stene do druge, pa še brez dna. 
Luknja po sredi je dovolj široka, da prasi-
ca gladko pade skozi, v »dvorano« pod 
tabo. Tja smo tudi želeli priti. Po koncu 
tega vsaj dokaj kratkega meandra je še 
zadnji štrik v tej jami, ki te pripelje na 
vmesno stopnjo, s katere se vidi sifon. 
Globje nismo šli, saj nismo imeli dovolj 
vrvi. Jamo smo, delno že tja grede, 
večinsko pa nazaj grede, tudi izmerili. 
Celoten obisk jame je trajal cca. osem ur 
in pol. Še dobro, da smo imeli pred tem 
tako obilno malico in da smo šli vsi prej 
dvakrat za grm! Nekaj čez 22. uro smo 
se napokali v Esterin avto in se odpravili 
nazaj proti taboru v kampu Zelenika v 
Hercegnovem. Tam nas je pričakal, sicer 
zdaj že hladen, a vseeno dober, curry. 
Kasneje smo se spomnili, da smo v jami 
pozabili eno pritrdišče – UPS! 
27. april 2022 
Na vrata je potrkal sredin terenski dan, 
za katerega je značilno, da je krajši, saj 
se ob 18.00 začne piknik. V ženski za-
sedbi Ester, Beki, Ariane in mene smo 
prestavile vrše v Ljuti in nato še v izviru 
Sopot. Od netopirske skupine smo dobili 
informacijo, da je izvir Sopot presahnil. 
Vrše, ki so bile pred kratkim v celoti poto-
pljene, so sedaj ležale skorajda na su-
hem. Vode je bilo tako malo, da smo se 
lahko sprehodile do sifona. Velikanska 
prostornina jame, skozi katero je samo 
dva dni prej neusmiljeno drla voda, me je 
navdala z občutkom krhkosti in sreče. 
Srečna, da lahko brez bojazni stojim na 
mestu, kjer bi moje telo samo dva dni 
prej zagotovo utrpelo smrtne posledice. 
Po obisku izvirov sva se z Ester spustili v 
Vodeno jamo na Dragaljskem polju, kjer 
sem prvič sama opremila nekaj pritrdišč. 
Vse skupaj je šlo bolj počasi, a nič zato, 
saj sva kmalu našli pozabljeno pritrdišče 
in se odpravili ven. V tabor smo se vrnile 
ravno pravi čas za piknik. 
28. april 2022 
Prosti dan sem z Ester in Beki preživela 
v iskanju jame Tamnice. Tokrat smo ho-
dile po urejeni, markirani poti. Naše iska-
nje je utežila utrujenost, velika vročina, 
nenatančne koordinate in težko razumljiv 
opis poti. Po treh in pol urah hoje in iska-
Levo: Skupinska fotografija po uspešno zaključeni akciji. Desno: Ljuta je ena izmed najkrajših evropskih rek. V zgolj štirih dneh smo bili priča 
spremembi iz deroče reke (na fotografiji) v praktično prazno strugo, kjer se je voda zadržala le v najglobljih kotanjah. Foto: Ester Premate 
Levo: Pregledovanje sten in iskanje jamskih živali. Desno: Še eden izmed mnogih pogledov na Boko Kotorsko; med taborom 
smo večino časa raziskovali okrog nje. Foto: Ester Premate 
64  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
65  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
nja smo obupale in krenile nazaj proti iz-
hodišču. Kljub temu, da jame nismo na-
šle, smo se v tabor vrnile utrujeno vese-
le, saj smo dan preživele obdane s pre-
čudovitim razgledom na zaliv. 
Zelo zanimiv prosti dan je doživel tudi 
Dren: 
Jaz pa sem prosti dan preživel z netopir-
sko skupino. Odpravili smo se na Lov-
čen, da bi si ogledali Njegošev mavzolej. 
Po poti do tja smo se ustavili še na obi-
sku pri Belmi. Ta je Primožu podarila 
škarje za rezanje vej, ki so jih netopirci v 
prihodnjih dneh s pridom izkoristili, ko so 
si utirali pot do Golodražnice. Menda so 
zgradili avtocesto.  
29. april 2022 
V četrtek zgodaj zjutraj sem se še z za-
spančki v očeh znašla v avtu z Ester, Be-
ki, Drenom in Klemnom. Po serpentinasti 
cesti smo se vzpeli proti vrhu Lovčena. 
Ko so se odprli lepi razgledi v dolino, 
smo prispeli do manjše vasi z imenom 
Njeguši. Od tu naprej, ni bilo več poti, ki 
nas bi pripeljala bližje našemu cilju z 
imenom Žestoka jama, zato nam ni preo-
stalo drugega, kot da parkiramo avto in 
se naprej odpravimo peš. Ker pa so moji 
sopotniki prav tako čutili zgodnjo uro, 
smo se najprej ustavili kar v bližnji gostil-
ni. Vsak je naročil svojo šalico kave, ki jo 
je Beki hitro proglasila za najboljšo kavo 
tega tabora. Pred gostilno smo se preo-
blekli v jamarske kombinezone ter nadeli 
jamske pasove in čelade. Družbo nam je 
delal lokalni kuža, ki nas je spremljal vse 
do vhoda v jamo. V jamo je prva odšla 
Ester, ki je imela nase obešeno baterij-
sko vrtalko, pritrdišča, kladivo in trans-
portno torbo s šestdeset metri vrvi. Vse 
to je bilo potrebno, saj je prvih 90 metrov 
jame vertikalne in jo je treba opremiti z 
vrvjo. Ko smo prispeli na dno jame, smo 
ugotovili, da je jama pravi mali labirint, 
sestavljen iz fosilnih rovov in vodnih me-
androv. Pot smo nadaljevali v najširšem 
vodnem meandru in na koncu prišli do si-
fona. Pogled v sifon je bil pravljičen, saj 
so se na dnu lesketali beli brušeni ka-
menčki, na katerih so neopazno filtrirale 
vodo na podzemno okolje prilagojene 
postranice. Hitro je napočil čas, da se vr-
nemo na površje, vendar pa je te načrte 
prekrižalo odkritje zgornjih vodoravnih 
delov. Po krajši plezariji smo se eden za 
drugim peristaltično premikali skozi iz-
jemno ozke in izsušene rove. Prav izsu-
šenost je motila vse zbrane biologe, saj v 
habitatu brez vode in vlage ni živali. Ta-
ko smo se ob prvi razširitvi rova obrnili in 
odšli proti izhodu. V tabor smo se vrnili 
izjemno pozno, zato smo pojedli večerjo 
in odšli spat. 
30. april 2022 
Zjutraj sem čutila vso utrujenost pretekle-
ga dne (tedna), na mojo srečo smo po 
jutranji kavi začeli pregledovati in popiso-
vati nabran material. Ko smo imeli vse ži-
vali ustrezno označene in popisane, smo 
zmedeno krenili pripravljati opremo za 
zadnji terenski dan. Po polurnem spreha-
janju med šotori in avtomobilom smo se 
odločili, da zadnji dan poberemo vrše v 
sifonu Sopot, preostanek dneva pa preži-
vimo na izviru Ljuta. Tam smo oprali vso 
opremo, se na hitro osvežili in poležavali 
na soncu.  
31. april 2022 
Na poti domov smo se ustavili še na pa-
lačinkah.│ 
66  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Prolog 
Piše se leto 2020, telefon dvakrat zapi-
ska in opozori Tommyja na novo elek-
tronsko pošto. Tommy počasi vzame te-
lefon v roke ter prebere:  
From: Mike Ficco 
Subject: Montenegro expedition 
Hey everyone, unfortunately we will have 
to cancel this year’s expedition due to 
the pandemic...  
Razočaran zaluča telefon na posteljo ter 
začne s postopkom menjave letalske vo-
zovnice za novo vozovnico naslednje le-
to. Miku sporoči, da je zelo razočaran, 
toda seveda popolnoma razume odloči-
tev in naj ga, prosim, pusti na listi za na-
slednje leto. Na žalost se situacija ponovi 
v letu 2021. Tommyjeva frustracija se 
poveča. Vedoč, da ni edini, ki ni ravno 
navdušen nad trenutno situacijo ter epi-
demskimi omejitvami, se sprijazni.  
Z Mikom sva se s težkim srcem odločila, 
da zaradi COVIDA odpoveva ekspedicijo 
v Črno goro kar dve leti zapored. Obema 
je bilo hitro jasno, da sta odpovedi bolj 
kot vse ostale prizadeli Tommyja 
Clecknerja. Nekoliko presenečena, saj 
konec koncev imajo v ZDA kar nekaj za-
nimivih ekspedicij, na situacijo kar hitro 
pozabiva. 
2022 
Omejitve se končno sprostijo in lahko 
začnemo z organizacijo naše četrte eks-
pedicije. Tokrat sem ameriško ekipo mo-
rala poslati naprej, saj sem bila zaradi 
novega delovnega mesta precej na krat-
ko z dopustom. Kot sem pričakovala, so 
se odlično odrezali in ob prihodu v Korita 
sem prispela v tradicionalni kamp s ce-
rado za glavni del hiše in shrambo opre-
me.  
Na žalost jamska situacija ni bila tako 
svetla. Se spominjate jame Vrijeme za 
pivo, tiste, ki je toliko obetala? No, na ža-
lost se je brezno z ogromnim odmevom 
zaključilo v minimalni odprtini, ki je dovolj 
velika za dva najbolj prilagodljiva ele-
menta, vodo in zrak. Kljub kar velikemu 
prepihu bi zahtevala izkopavanje v majh-
nem potočku, ki je s svojimi tremi stopi-
njami Celzija počasi ponikal v odprtinico 
ter ledenim pišem vetra v obraz. Tako se 
je ekipa odločila, da bo ledenico prepu-
stila naslednjim generacijam in jamo za-
ključila pri 191 metrih globine.  
Podobna zgodba se je odvila s C-95. 
Plezalni podvig se je zaključil v slepem 
rovu in zaradi zahtevnega pristopa, pri-
manjkovanja vodnega vira ter ogromne 
količine vrvi, ki jo jama požre za malico, 
so se odločili, da tudi to jamo zaenkrat 
obesijo na klin. Z obema jamama na od-
moru jim ni preostalo nič drugega kot se 
spet zapoditi v hrib ter iskati nove opcije. 
Poleg tega je tabor napadel COVID. 
Tommy je bil prisiljen preživeti cel teden 
v šotoru in karanteni.  
Prihodnost ni obetala nič dobrega in tudi 
sama sem ob prihodu zagrizla v kolena 
ter nadaljevala s hribolazenjem namesto 
jamarjenjem. Z Mikom sva tudi resno za-
čela razmišljati o prihodnosti ekspedicije 
ter ali nima večjega smisla obupati ter se 
raje držati rajske Slovenije, kjer jame kar 
same kličejo. 
Vročične sanje 
Po parih dneh se je Tommyjeva situacija 
kočno izboljšala in nabral si je dovolj 
moči za nove podvige. Z Mikom sva ve-
sela sprejela njegovo pobudo, da si ogle-
damo par vhodov, ki jih je »zacahnil« na 
zadnji ekspedicij in so se nahajali globo-
ko v jedru Krasnije.  
Po dveh urah prijetnega pohoda se znaj-
demo nad prečudovitim breznom. Trije 
žlebovi na stenah brezna, očitno izdolbe-
ni skozi leta in leta odtekanja vode v ja-
mo, nakazujejo, da jama skozi deževno 
obdobje požira kar precej vode. Kljub te-
mu je brezno izgledalo precej podobno 
vsakemu slepemu breznu do sedaj. 
Tommy, očitno navdušen, začne z 
opremljanjem. Z Mikom mlačno in previ-
dno navdušena opazujeva njegov napre-
dek. Med tem opaziva, da jama dejansko 
diha. Občasno iz njenih jeder pihne velik 
oblak pare, ki hitro izgine nazaj v globi-
ne. Najino navdušenje počasi narašča.  
Kočno se spustim na dno brezna, stene 
obdane z mahom in rastlinjem, sončna 
svetloba, ki pronica skozi krošnje dreves, 
in črnina, ki vabi, da vstopim. Tommy me 
čaka ob steni 20 metrov visokega kanjo-
na, saj so tla pokrita z balvani in skalami, 
ki se z veseljem zakotalijo v notranjost, 
ko stopiš na njih. Kmalu se nama pridruži 
še Mike in raziskovanje se začne.  
Kanjon se zaključi z visokim kaminom, 
vendar se pred tem jama odcepi v dva 
rova. Iz enega veselo in intenzivno piha 
mrzel zrak, med tem ko drugi rov, precej 
starejši, zrak veselo požira. Prvi rov je 
rahlo zasut s preperelim kamenjem, ki se 
Katarina Kosič Ficco 
———   NAZAJ V KORITSKI RAJ: ČRNOGORSKA EKSPEDICIJA 2022   ——— 
Levo: Tradicionalni tabor s Tommyjem v karanteni in družino Covington, ki se testira za COVID (test je bil pozitiven). Desno: Zopet v 
planinski raj, iskanje novih jam je s pogledom na Skadarsko jezero precej lažje, čeprav ne ublaži vročine. Foto: Katarina Kosič Ficco 
67  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
je nabral zaradi intenzivnega zmrzovanja 
in taljenja rova. Čeprav izkopavanje ne 
izgleda zahtevno, se odločimo, da zač-
nemo z meritvami bolj dostopnega, očit-
no starejšega fosilnega rova. Rov vodi v 
manjšo dvoranico in nato skozi ožji rov v 
ozek, vodoraven meander. Le-ta se na-
daljuje v manjše brezno. Z Mikom se od-
plaziva do roba brezna in Mike začne z 
opremljanjem, medtem ko mu jaz poda-
jam potrebščine. Zgolj deset minut leža-
nja na prepihu me popolnoma premrazi 
in količina prepiha spominja na Omego, 
45 kilometrov dolg jamski sitem v Virgini-
ji. Na sploh me tudi karakter rova bolj 
spominja na fosilne, freatične rove apala-
ških jam kot pa na tipične alpske jame. 
Rov se veselo nadaljuje v serijo manjših 
brezen in končno se prepustimo navdu-
šenju odkritja.  
Na poti nazaj proti avtu nama Tommy 
zaupa, da je sanjal o tem breznu, odkar 
ga je prvič videl leta 2019 in kar ni mogel 
dočakati, da ga razišče. Vendar mu je 
COVID to preprečil kar dve leti zapore-
doma, nato pa ga je še dobil takoj ob pri-
hodu v Črno Goro in je moral zopet ča-
kati. Zato se je odločil, da bo jamo poi-
menoval Fever Dreams oziroma Vručični 
snovi v srbščini.  
Nov začetek 
V preostalih dneh smo se osredotočili na 
raziskovanje Vručičnih snovov z eno eki-
po, saj se trenutno jama nadaljuje v enem 
rovu. Druga ekipa pa se je osredotočala 
na opremljanje še enega brezna v bližini 
Vručičnih snovov. Le-to je zahtevalo kar 
tri dni opremljanja, saj jim je vsakič 
zmanjkalo 30 metrov do dna. Zato smo jo 
poimenovali Još tridesetak metara.  
Levo: Zadnji počitek Mačka Murija. Desno: Sara Fleetwood počiva v rovu, ki lepo 
nakazuje freatični značaj jame. Foto: Katarina Kosič Ficco 
Levo: Pogled iz vhodnega brezna jame Vručični snovi s Tommyjem Clecknerjem za 
merilo. Desno: Vhodno brezno v Vurčične snove z vrha. Foto: Katarina Kosič Ficco 
68  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Približno 90 metrov globoko brezno je 
nakazovalo na še eno mrtvo brezno, do-
kler se nista vanj zapodila Filipa ali Phi-
lips, kot ju ljubkovalno kličemo. Po za-
pletenih akrobacijah sredi brezna se je 
Philip Moneyhun uspel nekako zazibati v 
okno, ki se dejansko nadaljuje, ter tako 
poskrbel za še eno raziskovanja vredno 
jamo.  
V Vručičnih snovih je raziskovanje raz-
krilo zelo stare dele jame. Popolnoma 
presušeno jamsko mleko, debele količi-
ne posušenega gvana ter mumificirani 
netopirji nakazujejo na starost rovov ter 
intenzivno aktivnost netopirjev v prete-
klosti. Glede na značaj rovov izgleda, da 
so ti netopirji tukaj kar nekaj časa, saj ta 
del jame, čeprav nekoč freatičen, zdaj 
nima niti kapljice vode.  
Zastarele vodne struge so skozi čas 
ubrale novo pot, ki je vsaj za enkrat 
nismo dosegli. Obrnili smo se pri še 
enem breznu, na dnu katerega se naha-
ja precej velika dvorana. Na enem od 
raziskovanj sem ob robu globokega me-
andra odkrila tudi mumificiranega mač-
ka, ki smo ga poimenovali Maček Muri. 
Glede na dobro ohranjene ostanke živa-
li, večina jih ima namreč še vedno krzno, 
smo se odločili, da bomo poskusili za 
naslednjo ekspedicijo pridobiti interes 
paleontologov.  
Epilog 
Naslednja ekspedicija bo! Statistike pa v 
naslednji številki, ko kaj več izmerimo.  
Lansko ekipo so sestavljali Mike Ficco, 
Philip Schuchardt, Sara Fleetwood, Pe-
nelope Vorster, Phillip Moneyhun, 
Tommy Cleckner, Elizabeth Covington, 
Matt Covington, Will Covington, Nate 
Covington in Katarina Kosič Ficco.│ 
Zgoraj levo: Pogled v enega izmed brezen v Vručičnih snovih s Saro Fleetwood na vrvi in Philipom Schuchardtom 
na dnu. Zgoraj desno: Vhodno brezno v Još tridesetak metara. Spodaj: Mumificiran netopir in jamski hrošček. 
Foto: Philip Schuchardt (vhodno brezno), Katarina Kosič Ficco 
69  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Katastrsko gradivo je za leto 2021 prispevalo 24 članov. 15 
članov je tudi registriralo kakšno novo jamo. 
Spet smo podirali rekorde glede dolžine novih rovov. V kata-
ster smo dodali 11393 metrov novih rovov in 3147 globinskih 
metrov. IZRK je na podlagi naših podatkov registriral 80 novih 
jam. Vse oddano katastrsko gradivo je prineslo 3265 točk. Nad 
sto točk so prinesla gradiva o jamah Grvn (515,1), Brezno 
spečega dinozavra (496,2), 4-P (239,75), Rajža (211,5) in 
Konasnica (171,7). 
Prvopristopniške jame DZRJL v letu 2021 
Katastrska številka / Ime / Zapisnikar(-ji) 
14616 / K 41 (Kanin) / Di Batista Matic 
14617 / KA 11 (Kanin) / Krajnc Tomaž 
14618 / KA 12 (Kanin) / Krajnc Tomaž 
14619 / KA 13 (Kanin) / Krajnc Tomaž 
14620 / KA 14 (Kanin) / Krajnc Tomaž 
14621 / KA 15 (Kanin) / Krajnc Tomaž 
14622 / KA 16 (Kanin) / Krajnc Tomaž 
14623 / LJ 50 (Kanin) / Bevc Jure 
14624 / LJ 51 (Kanin) / Premate Ester 
14625 / LJ 53 (Kanin) / Berginc Tim 
14626 / LJ 56 (Kanin) / Bevc Jure 
14627 / LJ 57 (Kanin) / Bevc Jure 
14628 / LJ 58 (Kanin) / Borko Špela 
14629 / LJ 59 (Kanin) / Rexhepi Behare 
14630 / LJ 60 (Kanin) / Rexhepi Behare 
14631 / LJ 61 (Kanin) / Borko Špela 
14632 / LJ 62 (Kanin) / Borko Špela 
14633 / LJ 63 (Kanin) / Berginc Tim 
14634 / LJ 66 (Kanin) / Rexhepi Behare 
14635 / LJ 67 (Kanin) / Bevc Jure 
14636 / LJ 68 (Kanin) / Premate Ester 
14637 / LJ 69 (Kanin) / Bevc Jure 
14638 / LJ 70 (Kanin) / Bevc Jure 
14639 / LJ 71 (Kanin) / Bevc Jure 
14640 / Medvedja kašča / Dolničar Dren 
14641 / Brezno pod lovsko kočo na Glenu / Premate Ester 
14642 / Brezno nad potokom Korošica / Bevc Jure 
14643 / Brezno spečega dinozavra / Bevc Jure 
14644 / Kajža / Bevc Jure 
14645 / Lovska / Bevc Jure 
14646 / Polžji dol / Bevc Jure 
14647 / Šumska / Bevc Jure 
14648 / Brezno BiP / Kosič Ficco Katarina 
14649 / Jama brez derez 2 / Kosič Ficco Katarina 
14650 / Štirnica v Grižah / Hreščak Matevž 
14651 / 4-P / Marinko Matevž 
14652 / Cunja / Mašič Peter 
14653 / Kolembolin dol / Mašič Peter 
14654 / Paštva / Mašič Peter 
14655 / Peskovnik / Mašič Peter 
14656 / Piskr / Mašič Peter 
14657 / Brezno v trikotu / Grecs Rok 
14658 / Kristjanova jama / Grecs Rok 
14659 / Ismetova jama / Grecs Rok 
14660 / Brezno v veliki ogradi / Grecs Rok 
14661 / Molkovo brezno / Grecs Rok 
14662 / Ivanjina kozlarija / Grgurevič Samo 
14663 / Brezno pod na Glenom / Borko Špela 
14664 / Dlvn / Borko Špela 
14665 / Tromostovje pod na Glenom / Borko Špela 
14666 / Lutalica / Delić Teo / Zamolo Aja 
14667 / Brezno ob severni progi z Zvoha / Berginc Tim 
14668 / Brezno še vedno ukajočega jelena / Berginc Tim 
14669 / Delikatesa / Berginc Tim 
14670 / Dvorana pod Mravljinčevim breznom / Berginc Tim 
14671 / Jama dolvodno od mreže s kravo / Berginc Tim 
14672 / Jama na Gradišču / Berginc Tim 
14673 / Jama s podkaliberno granato / Berginc Tim 
14674 / Komandni bunker ob Raketni šahti / Berginc Tim 
14675 / Kurja jama / Berginc Tim 
14676 / Raketna šahta / Berginc Tim 
14677 / Razpoka nad Roblekovo steno / Berginc Tim 
14678 / Snežno brezno južno od planine Brda / Berginc Tim 
14679 / Subhorizontalna jama ob žičnati ograji / Berginc Tim 
14680 / TT-1 (Pokljuka) / Berginc Tim 
14681 / TT-2 (Pokljuka) / Berginc Tim 
14682 / TT-3 (Pokljuka) / Berginc Tim 
14683 / Žabja jama na Vršičku / Berginc Tim 
14684 / Žabolovka / Berginc Tim 
14685 / Zaklonilnik v gozdu / Berginc Tim 
14686 / Zvončica na Vršičku / Berginc Tim 
14687 / Jama v štukih / Berginc Tim 
14688 / Jama ukajočega jelena / Berginc Tim 
14689 / Brezno nad Javorjem severno od planine Suha / 
Krajnc Tomaž 
14690 / Brezno vzhodno od lovske koče na planini Brdo / 
Krajnc Tomaž 
14691 / G-7 (Pokljuka) / Krajnc Tomaž 
14692 / Jama ob tirnicah na vadbišču Bač / Krajnc Tomaž 
14693 / Kevderc nad potokom Grohat / Krajnc Tomaž 
14694 / Subhorizontalna jama nad Javorjem severno od plani-
ne Suha / Krajnc Tomaž 
14695 / Snežni kevderc ob sedežnici na Zvoh / Krajnc Tomaž│ 
KOMENTARJI K DELOVANJU DRUŠTVA 
Jure Bevc 
_____   NOVOREGISTRIRANE JAME IN KATASTRSKO   _____ 
GRADIVO, PREJETO ZA LETO 2021 
70  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
Pregled oddanih A zapisnikov po posa-
meznih Članih sem nazadnje naredil v 
Glasu podzemlja 2018, tedaj sem upora-
bil podatke iz Excelove tabele IZRK baza 
jam za leto 2017, ki je vključevala vse ja-
me, registrirane do konca leta 2016. V 
vmesnem času je društvo prešlo v hiper-
inflacijo zapisnikov, zato se mi je zdelo 
smiselno posodobiti seznam. Uporabil 
sem podatke iz Excelove tabele IZRK 
baze jam september 2022 (zapisniki, od-
dani do sredine leta 2022). 
Kriterij za uvrstitev na seznam ostaja isti 
kot ob prejšnji verziji seznama. Najmanj-
še število registriranih jam, potrebnih za 
uvrstitev na seznam, je dvajset. Meja je 
postavljena iz tehničnega vidika, saj šte-
vilo Članov eksponentno raste pri nižjem 
številu oddanih A zapisnikov. Pričakova-
no je največ Članov oddalo po en zapi-
snik, takšnih je okoli 100. Pri večini zapi-
snikarjev iz seznama se pojavlja do 5 % 
zapisnikov, ki ima več kot enega avtorja. 
Takšne sem prištel obema avtorjema ali 
večim, saj ne morem soditi, kdo je bolj 
zaslužen za njegov nastanek. Iz sezna-
ma sem izločil večino »spornih« članov, 
ki so kadarkoli delovali proti društvu oz. 
po mnenju veteranov tako ali drugače ne 
spadajo nanj, ali pa so večji del zapisni-
kov oddali pod drugo organizacijo. 
Kljub hiperinflaciji števila zapisnikov v 
zadnjih letih smo uspeli zadržati vsaj mi-
nimalne standarde kvalitete, kar nekate-
rim drugim društvom ob poplavi novih 
jam kot posledica uporabe lidar tehnolo-
gije za iskanje vhodov ni uspelo. Nadalje 
se odpira tudi vprašanje, kaj vse bi moral 
vsebovati A zapisnik za registracijo nove 
jame glede na razpoložljivo tehnologijo v 
jamarstvu. Po mojem mnenju oddana 
dokumentacija za novo jamo brez slike 
vhoda, tabele meritev in opisa jame ne bi 
smela več zadostovati za dodelitev kata-
strske številke, saj so pametni telefoni 
postali del našega vsakdana.  
Glede na predhodno verzijo iz leta 2018 
se na posodobljenem seznamu nahaja 
šest dodatnih Članov, ki so v vmesnem 
času zadostili kriteriju za uvrstitev nanj. 
Na seznamu se bodo že sami prepoznali, 
zato jih ni smiselno poimensko izpostav-
ljati. 
 
 
Priložena preglednica naj služi vsem 
Članom za motivacijo, da se čim prej 
uvrstijo nanj. Obenem pa tudi spodbuda, 
da s telefonov prenesejo vse pozabljene 
meritve čurk, jih nadalje ustrezno obdela-
jo in ovekovečijo za zanamce. Saj se 
nam preveč rado zgodi, da meritve osta-
nejo za vedno izgubljene na odsluženih 
napravah. Osebno se mi zdi res škoda, 
ko se na kakšni akciji dobijo člani, ki jim 
oddaja ustrezne dokumentacije o novih 
jamah predstavlja špansko vas, a se 
kljub temu na četrtkovih sestankih hvalijo 
z novimi odkritji, za katerimi ostane le 
bežen spomin. 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Za vse aktivne Člane na seznamu pa naj 
bo vodilo, da naj bo pri vsaj enem pro-
centu registriranih jam v Sloveniji v kolo-
ni zapisnikar zapisano njihovo ime. En 
procent slovenskih jam v letu 2023 pred-
stavlja okoli 150 jam. Koliko bo ta števil-
ka znašala ob naslednji posodobitvi sez-
nama naših najplodovitejših zapisnikar-
jev, pa mogoče izveste čez pet let.│ 
Tomaž Krajnc 
———   NAŠI NAJPLODOVITEJŠI ZAPISNIKARJI 1910–2022   ——— 
  Priimek in ime Št. A zapisnikov 
1. Šušteršič France 448 
2. Pretner Egon 254 
3. Pintar Gregor 156 
4. Krajnc Tomaž 122 
5. Grecs Rok 111 
6. Šerko Alfred 99 
7. Michler Ivan 90 
8. Jurečič Jožko 75 
9. Rojšek Daniel 64 
10. Puc Matjaž 58 
11. Planina Tomaž 53 
12. Dolar Ivan 52 
13. Pirnat Stane 45 
14. Kenk Roman 44 
15. Borko Špela 41 
16. Berginc Tim 40 
17. Kanoni Janez 39 
18. Bevc Jure 39 
19. Krivic Primož 37 
20. Di Batista Matic 37 
21. Seliškar Albin 33 
22. Ileršič Janez 33 
23. Bukovec Marjan 32 
24. Grecs Riko 29 
25. Verbovšek Renato 29 
26. Brancelj Anton 27 
27. Kunaver Uroš 27 
28. Gams Ivan 26 
29. Kos Jože 26 
30. Pirnat Jože 24 
31. Simić Marko 24 
32. Perne Matija 24 
33. Presetnik Primož 23 
34. Prelovšek Mitja 22 
35. Fajdiga Bojana 22 
36. Kunaver Pavel 21 
71  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Na planini Krstenica me je že od prejšnje 
zime čakala jama. Z Markom, ki med po-
letno sezono na planini dela kot pastir in 
sirar, sva se dogovorila, da se spustim v 
še neregistrirano jamo in preverim, koliko 
je v njej smeti. Najverjetneje kar prvi 
večer, ko sva se spoznala. Počakati je 
bilo treba samo še krave in nekaj dni le-
pega vremena za potepanje po hribih z 
malce težjimi nahrbtniki. Še zgodaj v po-
letju smo s poti po južnih bohinjskih go-
rah skrenili še v te konce in drugega juli-
ja sem se prvič spustila v jamo. Z edine-
ga bližnjega macesna na pašniku direkt-
no na kup smeti, na katerega sva s Te-
om tik pred tem zvalila še kup vejevja, ki 
se je nevarno zibal nad vhodom. Ker je 
disto iz ne vem kakšnega razloga že 
ostal doma, sem ob prvem obisku jame 
pregledala možna nenadaljevanja in se 
obregnila ob lastno nesposobnost oce-
njevanja volumna, razdalje in na sploh 
vsega, kar zahteva merske enote. Nekaj 
fotografij bi moralo zadostovati za oceno 
količine smeti. 
V sirarni nas je še isti dan obiskal Aleš 
Zadnikar, sicer nadzornik v Triglavskem 
narodnem parku, ki je bil prav v tem času 
naš edini sosed. Pogovor je kar hitro pre-
šel k organizaciji čistilne akcije. Malo 
smo premislili osnovne logistične zade-
ve, ki sem jih po potrditvi predloga akcije 
na ferajnu predstavila tudi Andreju Arihu 
iz Triglavskega narodnega parka, s kate-
rim je Ester nadalje komunicirala glede 
same izvedbe. 
Pred jesenjo sem Ukno, kakor jami reče-
jo na planini, še enkrat nenadejano obi-
skala. Na prošnjo mojih najljubših čoba-
nov sem ponovno zvlekla jamarsko robo 
in štrik (ponudbo za guncanje na dinami-
ku sem namreč vljudno zavrnila) na pla-
nino, da bi rešila macolo, ki je nesrečno 
pristala na dnu brezna med postavlja-
njem ograje okrog vhoda. Tokrat sem 
vzela s sabo tudi disto ter nas prikrajšala 
za merjenje na čistilni akciji. Dimenzije 
jame so tako dobile svoje prave številke, 
problem ocenjevanja količine smeti pa je 
ostal kljub uporabi različnih perspektiv, 
gledišč, izhodišč in kadrov. 
Za čistilno akcijo smo izbrali prvi vikend, 
ko je zapadel sneg. Dan pred tem sem 
zaradi izvensezonske zmede v skladiščih 
skoraj neuspešno kupovala verige za av-
to. Treba je biti pripravljen. Snega smo 
18. septembra komaj kaj ujeli v senčnih 
delih planine. Agrarna skupnost Bohinj-
ska Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik 
nam je prijazno zaupala ključe od sirar-
ne, da smo si lahko ob prihodu skuhali 
čaj in dva velika lonca čorbe za malico.  
Dela smo se lotili kar hitro in kaj kmalu 
ugotovili, da ocene količin smeti res niso 
tako enostavne. Ni bilo prvič. Vsakič zno-
va so prihajale iz jame infor-
macije, češ »smo že na 
pol« in v naslednji uri »ne, 
ah ne, nismo še preko polo-
vice«. Ata Smrk dialog je ta-
ko postal stalnica dneva. A 
delo je vseskozi potekalo te-
koče. Ena ekipa je bila v ja-
mi, druga je prevzemala 
vreče pri vhodu, potem je 
sledil še premičen povezo-
valni člen dveh, ki sta s ku-
bičnimi transportnimi vreča-
mi tekla po pobočju dol do 
hleva in s tem do zadnje – 
sortirne – ekipe. Slednja je 
poskrbela, da se smeti pre-
pakirajo v manjše vreče, ki jih bo lažje 
naložiti na prikolico. Dobro je tudi preuči-
la letnice različnih artiklov, med katerimi 
je prevladovala plastična embalaža, plo-
čevinke, nekaj škornjev in stekla, pa tudi 
kantice motornega olja in barv. Kup je ra-
sel. Idejo o skladiščenju v hlevu smo hi-
tro opustili, da prihranimo dvojno delo 
tistim, ki bodo poskrbeli za prevoz v doli-
no. Praznih vreč je bilo vse manj in manj, 
prebrskali smo vse žepe, predale, žrtvo-
vali velike vreče iz nahrbtnikov za jamar-
sko opremo in tiste, v katerih smo prine-
sli malico. A kup smeti v jami ni kopnel v 
tempu vreč in tudi dan se je bližal koncu. 
Tako smo le zaključili akcijo in si ne prav 
stežka priznali, da se bo treba vrniti, še 
enkrat navleči rokavice in se, ko bo jama 
res očiščena, pogreti ob čaju z razgle-
dom proti vsem bolj znanemu grebenu 
Rodice in Črne prsti.  
Glede vprašanja, koliko smeti je še osta-
lo v jami, smo se zedinili pri nekje »manj 
kot pol«. Ugibanja o količini smeti, ki so 
se gibala nekje med petimi in desetimi 
Aja Zamolo 
———   ČISTILNA AKCIJA V JAMI UKNA NA PLANINI KRSTENICA   ——— 
Zgoraj: Konstelacija okrog vhoda. Levo: Proti dolini. Desno: Ob zaključku akcije. Foto: Domagoj Korais, Jaka Flis 
72  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Primož Presetnik 
_____   ČIŠČENJE NETOPIRSKEGA GVANA S PODSTREŠJA   _____ 
CERKVE V CERKLJAH 
Akcija precej odstopa od običajnih čistil-
nih akcij jamarskih društev glede nekaj 
dejstev. Prvič, da nismo čistili jame, tem-
več cerkev. Drugič, da za odpadke niso 
krivi ljudje, temveč so proizvod živali. In 
tretjič, da smo s čistilno akcijo izjemno 
hitro zaključili. Akcija pa se je zgodila za-
to, ker je en član ekipe univ. dipl. iztreb-
koslovec in pozna mesta v Sloveniji, kjer 
netopirji puščajo veliko svojih netopiršča-
kov. Drugi član ekipe je najboljši oljkar 
med jamarji in mu naravna gnojila z veli-
ko vsebnostjo fosforja zelo ugajajo. Tretji 
član izvira iz bližnje vasi in, ker mu od 
tam starši še pošiljajo hrano, da ne stra-
da v dragi Ljubljani, se jim včasih odkupi 
z vedrom iztrebkov. Četrtega člana pa 
itak vse zanima in je predvsem glede na 
geslo SDND (samo da nisem doma) po-
sodil svoje FR sposobnosti še za to akci-
jo.  
Na podstrehi farne cerkve v Cerkljah na 
Gorenjskem namreč poleti biva med 320 
in 580 odraslih navadnih netopirjev, ki 
tam kotijo. Zadnja čistilna akcija je bila 
marca 2015, ko so člani Slovenskega 
društva za preučevanje in varstvo neto-
pirjev s podstrehe odnesli približno 200 
do 250 kilogramov netopirskega gvana, 
ki se je tam nabral od obnove strehe leta 
2008. Takrat so pod visišče netopirjev 
položili veliko ponjavo, ki nam je omogo-
čila, da smo 19. novembra 2022 v zgolj 
eni uri in pol v 26 30-litrskih vreč nabasa-
li 289,1 kilogramov netopirskega gvana. 
Tako natančno številko lahko ponudimo, 
ker smo stehtali vse vreče (četrti član pa 
je tudi mimogrede preizkusil natančnost 
delovanja tehtnice). Dve vreči smo pre-
pustili domačinom, priznamo pa tudi, da 
je kar nekaj gvana (za več vreč) ostalo 
na višjih tramovih in tam položenih de-
skah. Ko smo nazaj pogrnili ponjavo, po-
metli stopnišče, naredili par protokolarnih 
fotografij, nekaj popili in zložili vreče v 
kombi, se je akcija zaključila z zadovolj-
stvom vseh udeležencev.│ 
kubiki, pa je na trdna tla postavila infor-
macija Zbirnega centra Bohinj, ki pravi, 
da smo izvlekli 600 kilogramov odpad-
kov. Dela bo še nekaj, a upamo, da bo 
še v letošnjem letu Ukna pristala na sez-
namu očiščenih jam. Ker mi članski duh 
premika prste po tipkovnici zavoljo berlji-
vosti članka, bom sicer prikladen naslov 
zapisala na koncu: Ni bila največja, bila 
pa je najvišja. 
Za pomoč pri izvedbi akcije in uporabo 
stana se zahvaljujemo Agrarni skupnosti 
Bohinjska Češnjica, Jereka, Podjelje, Ko-
privnik, za možnost brezplačnega parki-
ranja na planini Blato pa Krajevni skup-
nosti Stara Fužina. Čistilno akcijo je sofi-
nanciral Javni zavod Triglavski narodni 
park 
. 
Udeleženci: Jure Bevc, Špela Borko, Teo 
Delić, Matic Di Batista, Dren Dolničar, 
Andrej Drevenšek, Jaka Flis, Tinkara Ke-
pic, Darja Kolar, Domagoj Korais, Neja 
Kramer, Peter Mašič, Tomaž Miklavčič, 
Adela Premate, Ester Premate, Aja Za-
molo. 
Pred, vmes in po akciji. Foto: Primož Presetnik 
73  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
 
Predgovor 
Naj na začetku povem, da je tale prispe-
vek predhodne narave in brez ambicij biti 
strokovno besedilo, čeprav ima nekatere 
sledi le-tega. Povem tudi to, da dogaja-
nje opisuje predvsem iz omejenega zor-
nega kota avtorja.  
O Kaninu in sledenju 
Kaninsko pogorje je mozaik glaciokra-
ških planot, ki se ob slovensko-italijanski 
meji bohotijo nad globokimi U- in 
V-rezanimi dolinami. Med najvišjimi vrho-
vi in najnižjimi dolinami je navpičnice tudi 
več kot dva kilometra. Pogorje je jamar-
ski raj, geografsko si ga delimo Slovenci 
in Italijani, jamarsko pa na njemu vse-
skozi delujejo tudi skupine od drugje. Za 
vse je dovolj. Na obeh straneh so ti-
sočmetrce, pri nas jih je menda devet, na 
italijanski strani Kanina je najdaljši jamski 
sistem v Italiji, dolg preko 90 kilometrov in 
skoraj 1200 metrov globok. Tudi pri nas 
najdaljša jama presega 20 kilometrov. 
Voda s kaninskih planot skozi kraški ma-
siv odteka proti izvirom v dolinah. Boka, 
Glijun, Bočič, izviri v Možnici na naši 
strani ter Goriuda nad Rekljansko dolino, 
Sart nad Rezijo in izviri pod Nevejskim 
sedlom na italijanski stani so le največji 
med njimi. Od kje prihaja voda do izvirov 
je osnovno vprašanje hidrogeologov, 
kam tečejo vode iz njihovih jam pa se 
sprašujejo jamarji. Stik interesov je v tem 
primeru več kot očiten in ima lahko ime-
nitne sinergijske učinke. 
Čeprav smo Kanin v prerezu radi risali 
kot nagnjeno torto, v kateri dachsteinski 
apnenec pokriva glavni dolomit, voda pa 
teče navpično skozi prvega in ob meji z 
drugim proti izvirom, je resnica precej 
daleč od tega. V grobem lahko govorimo 
o narivni zgradbi s številnimi prelomi v 
različnih smereh, ob katerih so bloki ap-
nenca in dolomita zmaknjeni in tvorijo 
nekakšen 3D mozaik, ob katerem voda 
išče pot v dolino in pri tem ustvarja jame. 
Kako točno izgleda vodna gladina v Ka-
ninu, bomo mogoče izvedeli, ko bo neka 
nova fizika omogočila vpogled v to. 
Do takrat nam ostane kartiranje, jamarje-
nje in sledenje. Najboljši vodosledci smo 
jamarji, a žal prej ali slej naletimo na ovi-
ro, skozi katero voda zmore, človek pa 
ne. Najmanj od tam vodni tok »sledimo« 
tako, da vanj stresemo/zlijemo neko 
snov in na neki drugi točki, na primer na 
izviru, opazujemo, kdaj in koliko te snovi 
se pojavi. V bistvu toka ne sledimo, am-
pak le iščemo morebitne vodne poveza-
ve med izbranimi točkami. Obstaja veliko 
vrst sledil, a največ uporabljamo fluore-
scentna sledila, ki jih laboratorijski ali te-
renski fluorimetri (naprave, ki presvetlijo 
vzorec in izmerijo intenziteto vzbujene 
svetlobe v delu spektra, značilnem za 
sledilo) zaznajo v zelo majhnih koncen-
tracijah, manj kot mikrogram v litru vode. 
Poleg tega naj sledila ne bi bila strupena 
za vodni živelj in ljudi. Večkrat vnesemo 
več sledil na več mest, s čimer ob eni 
kampanji dobimo več vodnih povezav; 
temu pravimo kombinirano sledenje. 
Na Kaninu so do sedaj sledili že večkrat. 
V Črnelskem breznu, od kjer se je voda v 
večini pojavila v Glijunu, a tudi v Žvikarju. 
V Glijun je prišla tudi iz jame Led Zeppe-
lin, ki je na italijanski strani grebena. Sle-
dili so tudi z območja D postaje (Žvikar, 
Boka, ?) in v Renejevem breznu, kjer pa 
so bili rezultati dvomljivi (Boka?). Kaj vse 
se je v preteklosti še delalo na italijanski 
strani, niti ne vem. 
Tracerkanin: ideja, priprave in dvomi 
V koronskem 2020 je na Društvo prišla 
pobuda Laboratorija za speleologijo in 
fluorometrične tehnike iz Fare ob Soči o 
skupnem kombiniranem sledenju na Ka-
ninu. Pobuda je prišla tudi do mene, sam 
sem jo prenesel na IZRK, kjer so me so-
delavke, ki imajo pregled nad sledenji, 
podprle. V celo zgodbo so se vključili tudi 
drugi na Kaninu delujoči jamarji. Dobili 
smo se na nekaj sestankih v Postojni in 
Gorici ... Skratka, sami navdušenci. 
Čeprav sem navzven tudi sam kazal 
navdušenje, me je znotraj nekoliko razje-
dal dvom. Že sledenje na Migovcu je 
vzelo veliko časa, saj sledila nismo za-
znali skoraj dva meseca. Kanin je še 
dlje, vsaj tako ali še bolj zapleten, poleg 
tega pa smo nameravali vnesti dve ali tri 
sledila, seveda v različne jame. 
Z argumentirano diplomacijo, saj smo 
imeli na IZRK v 2021 v načrtu precej dru-
gih sledenj, sem razpravo usmeril v na-
črt, kjer bi leta 2021 sledili Italijani, leta 
2022 pa bi vajeti prevzeli mi. Tako sem 
prestavil skrb vsaj za eno leto. 
Poleti 2021 so torej sledili na italijanski 
strani: tri sledila na treh mestih, ki so se 
v grobem pojavila na izviru Goriuda, na 
izviru pod Sartom in na »novem« izviru v 
Rekljanski dolini, gor vodno od Goriude. 
Torej vse na italijanski strani masiva. Na-
ši člani so vodili pobiranje na slovenski 
strani, a k nam ni prišlo nič.  
Zgodba o sledenju v letu 2022 
Še prehitro nas je ujelo leto 2022. Sam 
sem razmišljanja o sledenju na Kaninu 
ves čas prestavljal na drug teden, a pri-
šla sta maj in junij in s figo v žepu se ni 
več dalo živeti. O vprašanju, kdaj in kje 
slediti, smo razmišljali takole: najbolje je 
takrat, ko skozi hrib še teče nekaj vode, 
a ne preveč, da razredčenje ni premoč-
no, in ne premalo, da bo sledilo sploh 
Franci Gabrovšek 
———   TRACERKANIN: SLOVENSKA ZGODBA   ——— 
Kaninsko pogorje z jamami in nekaterimi bolj (rdeče) ali manj (črtkano belo) zanesljivimi 
vodnimi povezavami na slovenski strani. 
74  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
kam šlo; na Migovcu smo sledili ob naj-
bolj praznem vodonosniku in potem ča-
kali dva meseca, da je rekordna povo-
denj vse skupaj spravila ven prej kot v 
enem dnevu. Skratka, enkrat julija. Za 
vnos sledil smo izbrali sifona Free Willy v 
Skalarju in Kopakabano v Renejevem 
breznu. Oboje na globini okrog 1200 me-
trov. 
Skrbele so me sušne razmere, ki so se 
vlekle že od jeseni 2021. Pretoki Soče so 
bili že junija bolj avgustovski. Ob prvem 
obisku Bovca sva z Natašo pokurila še 
zadnje koronske bone, pomerila pretoke 
na Glijunu, Bočiču in Žvikarju, ogledal 
sem si tudi situacijo na Boki. Izviri so bili 
bolj vodnati, kot je kazala Soča, o pri-
mernosti me je prepričeval tudi Rino in ni 
bilo drugega kot prižgati zeleno. 
7. julija smo z mladci z IZRK (Matej Blat-
nik, Blaž Kogovšek, Filip Šarc, Uroš No-
vak) namestili samodejni vzorčevalnik na 
Boki in se dogovorili z gospodom Kendo 
iz Gostilne Žvikar ter dekleti iz Top raftin-
ga za pobiranje vzorcev v Žvikarju in 
Bočiču. Gospod Kenda je sam predlagal 
še pobiranje na bližnjem izviru Vodica 
(V'dca). Vzorčevalnika na Glijunu nismo 
uspeli pognati, čeprav (ali pa ker) je bil 
nov in je predhodni test na Inštitutu pre-
stal BP. Še dobro, da ga nismo vlekli na 
Boko, ker bi letel čez slap ... Povsod smo 
izmerili tudi pretoke in pobrali slepe vzor-
ce. Samodejni vzorčevalniki so vzorčili 
na osem ur in ker imajo v krogu 24 pla-
stenk, je to zagotavljalo osem dni avto-
nomije. Ročni vzorčevalci delujejo na po-
trpežljivost, notranjo motivacijo in diplo-
matske spodobnosti. V začetku so vzor-
čili na 12 ur. Še to, vmes, med nevihto, 
nas je s kosilom, pivom in prisotnostjo na 
svojem domu pogostil Jure Kunaver. 
Dan se je vsaj zame končal s povratkom 
čez Tolmin ter tehtanjem in pakiranjem 
sledil, ki sem jih moral zvečer dostaviti 
na Društvo. Štiri kilograme uranina za v 
Reneja in štiri kilograme amidorodamina 
za v Skalarja.  
Tik pred zdajci smo iz Belgije v izposojo 
dobili terenski fluorimeter Traqua. Zade-
va je novost, velika za pirovsko flašo, z 
majhno porabo energije, temu primerno 
majhno baterijo, vodotesna in enostavno 
programabilna. Sočasno lahko meri tri 
sledila in motnost. Skratka, namestiš v 
vodo in dela. Vedno zanesljivi Tolminci, 
Jana Čarga, Andrej Fratnik in Iztok 
Možir, so Traquo nesli in pritrdili v Tol-
minska korita v Mali Boki. 
Čeprav je to najtežji del posla, o delu in 
injiciranju v jami ne bom, ker sem tisti 
dan hladil, karkoli že, na Cresu. 9. julija 
sta Karin Rutar in Jure Tičar ob 12.30 
vnesla sledilo v Slalarju, ob 18.30 pa so 
Špela Borko, Matic Di Batista, Darja Ko-
lar in Matevž Marinko naredili isto v Re-
neju. Slava jim! 
In smo rekli »in shallah« ter upali, da se 
sledili pojavita kjerkoli. Matej je dva dni 
za tem namestil delujoči zajemalec na 
Glijunu in sklenil opazovalni krog. Poletje 
je minevalo v rednih obiskih Bovca, ki so 
izgledali približno takole: ob sedmih od-
hod iz Postojne, največkrat v paru, ob 
desetih juriš na Boko, eden z akumula-
torjem, drugi z vsem ostalim, za jamar-
ske razmere nič posebnih 15 do 20 kilo-
gramov. Pri vzorčevalniku je bilo treba 
preliti vzorce iz plastenk v stekleničke, 
na vsaki označiti čas, ko je bil vzorec po-
bran, vstaviti nove plastenke in mašino 
sprogramirati in zagnati. Sledila je vrnitev 
z vzorci in akumulatorjem v dolino, ob 
13-ih na Glijunu, kjer smo pomerili še 
pretok in oskrbeli fluorimeter, ob 15-ih je 
sledil prevzem vzorcev in merjenje preto-
kov pri Žvikarju, uro kasneje, če se pri 
Žvikarju nismo zamudili na kosilu, pa še 
pri Bočiču. In tako vsakih osem dni.  
Seveda se pri takem poslu vedno doga-
jajo nepredvidljivosti. Ko sva z Ikarusom 
(Tomaž Šuštar, prijateljska pomoč) prišla 
na Boko, sta naju ob prečkanju vode pre-
strašila dva zamolkla pljuska ne več kot 
dva metra od naju. Povzročila sta jih 
kamna, ki sta padla nekje izpod ali iznad 
previsa kakih 90 metrov nad nama. Od-
nesla sva celo glavo, že dan prej pa jo je 
staknil vzorčevalnik, na katerem je padla 
skala presekala cev črpalke in napajalni 
kabel. Na srečo le en dan prej in so 
manjkali le trije vzorci. Čeprav posrana, 
sva pobrala vzorce, improvizirala popra-
vilo in pognala vzorčenje naprej. Delo na 
Boki od takrat ni bilo več brezskrben pri-
vilegij na najlepši točki planeta. Končalo 
pa se je še slabše … 
Kolegica Metka Petrič je skrbela za logi-
stiko vzorčenja in sproti analizirala del 
vzorcev. V laboratoriju ji je pomagala Sa-
ra Skok.  
Po dobrih dveh tednih sledila še nismo 
zaznali nikjer, slutnja, da se bo ponovil 
Migovec, pa je bila vse močnejša. 
A se je kolo sreče obrnilo. Na prehodu iz 
julija v avgust je padlo kar nekaj dežja. 
Tako je v torek 2. avgusta Boka tekla 
pod mostom in z Matejem sva jo že tam 
videla malo zeleno. Da to ni bila le place-
bo zelena, se je potrdilo uro kasneje, ko 
je voda iz izvira tekla v »fujigreen« od-
tenku. Na drugih izvirih barve nisva vide-
la s prostim očesom, sva pa verjela, da 
bo kaj več pokazal fluorimeter. 
Kakorkoli, Metka je kmalu za tem vse to 
potrdila; analize so izrisale čudovite kri-
vulje koncentracije na Boki in Bočiču, ka-
mor sta prišli sledili iz Reneja in Skalarja, 
a o tem kasneje … 
Levo: IZRK mladina meri pretok na Boki. V ospredju e-pokojnika: samodejni vzorčevalnik in rumena škatla z 
akumulatorjem. Desno: Terenski fluorimeter Traqua v akciji. Tolminska korita v Mali Boki. 
75  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Naj končam zgodbo z vzorčenjem, ki je 
na prej opisan način, le bolj poredko, po-
tekalo do sredine septembra. Sam sem 
šel sredi avgusta za tri tedne v Kanado, 
Matej je poskrbel, da vzorčevalci niso za-
hajali v drugi krog, in čakalo nas je le za-
ključno pobiranje vzorcev in opreme. Ni-
koli pojasnjeni splet okoliščin je botroval 
temu, da smo se vrnili šele po velikem 
deževnem dogodku sredi septembra. Ta-
krat se nama je pridružila Andrea, dok-
torska študentka, ki je prišla dan prej iz 
Španije. Pot na Boko je bila zanjo hud iz-
ziv, ki ga je zmogla z neomajno vztraj-
nostjo med strahom in pogumom. Skrb 
za Andreo je kmalu zasenčila vrzel na 
skali, kjer je prej stal vzorčevalnik. Tam 
so ostali le košček cevi in palice, ob ka-
terih smo cev speljali v vodo. Ker izvir 
Boke ni kraj, kjer bi se zbirali nepridipra-
vi, je edina smiselna razlaga, da je vzor-
čevalnik čez slap odnesla septembrska 
povodenj. Sicer je bil dvignjen precej nad 
vodo, a očitno ne dovolj. Obstaja tudi 
možnost, da ga je prej v vodo podrla 
padla skala, a to skrivnost je nesel v svoj 
elektronski grob. Matej je šel kasneje 
pod slap in tam našel nekaj majhnih ko-
sov, ki so pričali o moči trka. Črne skrinji-
ce nismo našli. 
S pobiranjem instrumentarija na Glijunu, 
zadnjih vzorcev vode in piva pri Žvikarju 
in obiskom mladenk pri Bočiču smo sle-
denje končali. Še prej so Tolminci prine-
sli iz Male boke tudi Traquo. 
Seveda so vodo spremljali in vzorčevali 
tudi na Italijanski strani, kamor pa ni pri-
šlo nič. Kar pa nikakor ne zmanjša po-
mena vzorčenja in analiz vzorcev. Pri 
sledenju je negativni rezultat enakovre-
den pozitivnemu! 
Rezultati 
Kot omenjeno, smo obe sledili zanesljivo 
zaznali le v Boki in Bočiču. Spodnja slika 
kaže krivuljo koncentracije obeh sledil na 
Boki in Bočiču. Na Boki je bil prvi vzorec, 
v katerem koncentracija uranina izrazito 
odstopa od ozadja, natočen 29. julija ob 
19.15, za prihod amidorodmina je naš 
analitik določil 30. julij ob 19.15. Na Boči-
ču so punce prvi vzorec z nedvoumno 
koncentracijo uranina pobrale 31. julija 
ob 9-ih, amidorodamin pa se mu je pri-
družil nekje zvečer 1. avgusta. Sledila se 
na obeh izvirih pojavijo pred velikim dež-
evnim sunkom v noči med 1. in 2. avgu-
stom, ko je okrog polnoči v pol ure padlo 
več kot 15 milimetrov dežja. 
Naprej bom le malo špekuliral. Kaj hitro 
vidimo, da sta krivulji amidorodamina 
precej bolj raztegnjeni od krivulj uranina, 
na Bočiču pa je koncentracija obeh nižja. 
Krivulja se lahko potlači, ko se koncentri-
ran tok razprši v množico tokovnic z raz-
ličnimi hitrostmi, npr. v porušeni coni. Po-
tlači se tudi, ko tok s sledilom preči ob-
močje z velikim volumnom uskladiščene 
vode, in še kaj bi se našlo. Očitno je, da 
je tok med Skalarjem in Boko malo bolj 
moten kot tok med Renejem in Boko in 
avtor tega članka. Kar seveda ne pome-
ni, da bo za jamarje od Reneja do Boke 
lažje kot od Skalarja do Boke. Mogoče, 
če mi oprostite še malo geofantazije, je 
bila voda med Skalarjem in Boko bolj pri-
siljena iskati višje poti, ker so nizkovodne 
poti bolj omejene. In pri tem ustvarila 
imenitne obvode, po katerih se sprehodi-
mo do Boke. Ampak kot prvopristopnik 
vseeno navijam za Reneja! 
Naj bo dovolj. Ko bomo skupaj vrgli vse 
rezultate, rezultate italijanskih kolegov in 
novo interpretacijo strukture Kanina, bo-
mo lahko povedali kakšno pametno več 
in neumnost manj. Do takrat pa bralcu 
prepuščam, da si ustvari svojo resnico. 
Kaj pa Mala Boka? Traqua je dala super 
odzive na več kanalih, ki pa so sumljivo 
korelirali z motnostjo. Ko je proizvajalec 
instrument umeril in preveril križne odzi-
ve med kanali, je potrdil bojazen, da je 
odziv povzročila motnost in ne sledilo. 
Skratka, z veliko verjetnostjo ugotavlja-
mo, da v Mali Boki sledila ni bilo. 
Namesto zaključka 
Ker zgodba še nima epiloga, se zahva-
Levo: V torek 2. avgusta dopoldne je Boka zapuščala temo oblečena v čudovito zeleno.  
Desno: Matej B. in ostanki vzorčevalnega sistema na Boki. 
Krivulje koncentracij uranina (zeleno) in amidorodamina (vijolično) na Boki (polno) in 
Bočiču (pičkasto).  
76  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
ljujem vsem jamarjem, ki so sprožili in 
omogočili izvedbo, pomagali pri vzorče-
nju in raziskali jame. Karta vodnih zvez 
je dobila še štiri zanesljive povezave 
(desna slika). Cel projekt je lep zgled so-
delovanja med jamarji in Inštitutom, ki 
krepi zavedanje, da lahko precej bolje 
shajamo eden z drugim kot eden brez 
drugega. Jamarjem je vse skupaj strast, 
inštitutarjem tudi služba. Vseeno pa naj 
povem, da za to nismo imeli posebnega 
projekta ali financiranja, in da si iz soču-
tja do jamarjev nismo izplačevali ne 
dnevnic in ne nadur. Smo pa prišli do le-
pih rezultatov, kar šteje največ. 
Špela Borko 
———   JAMARSKO SREČANJE »V GLOBINAH KANINA«   ——— 
Z zeleno obogatena slika vodnih povezav. 
Zgodba se je pričela v letu 2020 na po-
budo Jurija Kunavra. 27. marca bi mora-
la imeti v Bovcu, za Kulturno društvo Go-
lobar Bovec, predavanje o raziskavah 
Društva za raziskovanje jam Ljubljana na 
Kaninu. A je pandemija stresla zahodni 
svet in preprečila marsikateri dogodek, 
tudi jamarske. V tem primeru še sreča, 
da je bilo tako, saj je odpovedano preda-
vanje kasneje zraslo v neslutene razsež-
nosti. Zima 2021 je prinesla nove ukrepe 
in Jurij se mi je ponovno oglasil šele v 
nedeljo, 21. avgusta 2022, dan po mo-
jem prvem obisku Skalarjevega brezna. 
Pod vtisom mreženja tistega vikenda 
sem večer preživela v premlevanju ideje 
in naslednje jutro Juriju sporočila, da 
sem si premislila: ne želim imeti več eno-
stavnega enournega predavanja, raje bi 
organizirala jamarsko srečanje. Seveda 
je bil nad idejo navdušen. »Samo« še 
prepričati sem morala ferajn, da se zade-
ve lotimo, in jamarje, da pridejo. 
September je bil mesec telefonskih kli-
cev. Govori se, da diplomacija ni moja 
močna točka. Res sem pretežno ovnaste 
sorte, a sem se tekom let naučila, da je 
jamarija == ljudje. In če navdušiš prave 
ljudi, potem nič ni nemogoče. Začela 
sem s Klemijem (JKNM), nadaljevala z 
Božom (JDDR) in Jano (JSPDT) in ko 
sem imela določen termin, rezerviran 
prostor in potrjena prva tri predavanja, 
sem seznanila Izvršni odbor z dejstvom, 
da Jamarsko srečanje bo. Ni jim preosta-
lo drugega, kot da se strinjajo. 
Dogodek se je odvil v soboto, 26. no-
vembra 2022, v Stergulčevi hiši. Jamar-
skega srečanja so se udeležili 103-je 
obiskovalci iz 14 jamarskih društev ter 
drugi. Predavanja je otvoril starosta ja-
marskih raziskav na Kaninu, Jurij Kuna-
ver, ki je z nami delil spomine na prve 
slovenske jamarske korake na Kaninu. 
Sledil je nagovor župana občine Bovec 
Valterja Mlekuža, par besed z moje stra-
ni, nato pa smo pričeli maraton trinajstih 
predavanj: Mala Boka in film o smučanju 
skozi jamo (Dejan Ristić, JSPD Tolmin), 
Macola (Bogomir Remškar, JDDR Ajdov-
ščina), Brezno pod Zeleno glavo (Peter 
Svete, JK Borovnica), Brezno spečega 
dinozavra (Jure Bevc, DZRJ Ljubljana), 
Krško pod Lopo (Roberto Antonini, Itali-
ja), Rombonski jamski sistem (Mitja Mr-
šek, ACC Slovenia), Vstala Primorska 
(Robert Rehar, JDDR Ajdovščina), Ska-
larjevo brezno (Jure Tičar, JK Novo me-
sto), film o raziskavah jamarjev iz Krako-
va (STJ KWK, Poljska), Cavex na Kani-
nu (Oleg Klimčuk, Cavex, Ukrajina), Pod-
gurka (Klemen Mihalič, JK Novo mesto), 
Sistem Renejevo brezno-P4 (Matic Di 
Batista, DZRJ Ljubljana) in prvi rezultati 
sledenja vod iz Renejevega brezna ter 
Skalarjevega brezna (Franci Gabrovšek, 
IZRK ZRC SAZU, DZRJ Ljubljana). Med 
predavanji smo prikazovali 3D model po-
vršja Kanina s poligoni predstavljenih 
jam, ki ga je sprogramiral Joc Žibret – 
Aladin in vrtel Peter Mašič. 
Kljub temu, da je bil glavni namen sreča-
nja predstavitev rezultatov, je glavna te-
ma tovrstnih dogodkov pogostitev. Za 
organizacijo zakuske sta poskrbeli Ester 
Premate in Behare Rexhepi ob pomoči 
Vabilo na dogodek. 
77  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
številnih Članov. Generalni pokrovitelj je 
bilo podjetje Treking Šport d.o.o., ki nam 
je omogočilo kulinarične ekscese na ni-
voju, za pijačo in lokalne dobrote pa so 
poskrbeli Tolminci, Ajdovci, Novomeščani 
in KD Golobar Bovec. Sledilo je druženje 
do jutranjih ur v Gasilskem domu Bovec. 
Dva tedna pred dogodkom sem pričela s 
serijo jamarsko obarvanih ugank. Sode-
lovalo je 27 jamarjev, zmagal pa je Ma-
tevž Hreščak, ki je pravilno odgovoril na 
deset ugank. Glavna nagrada je vsebo-
vala par pritrdišč in čelko, ki jo je podarilo 
podjetje Kibuba. Tolažilne nagrade so bi-
le Kibuba buffi in čokolade. Posebno na-
grado bi si zaslužila tudi Božo in Rehar 
(zaradi njiju imam sicer par novih sivih 
las, saj sta zamujala na lastne predstavi-
tve, a z najboljšim razlogom): večer prej 
sta udarila nočno akcijo v Vstalo Primor-
sko, ki se je zavlekla vse do predavanj. 
»Hard core« kaninska jamarija čistega 
sloga, ki zasluži aplavz. 
Tik po dogodku sem Maticu obljubila, da 
vsaj eno leto ne bom organizirala niče-
sar. Danes, pol leta kasneje, sem skoraj 
že pozabila na vse polito pivo, logistične 
zaplete in jamarske drame. A vseeno 
morajo jame še malce zoreti in še kak-
šno leto vam dam, da naberete nove ki-
lometre. Potem pa vas spet zbobnam 
pod našo najljubšo goro. 
Skupinska. Foto: Jaka Flis 
Darja Kolar 
_____   PREDAVANJA IN DRUGI IZOBRAŽEVALNI DOGODKI   _____ 
V LETU 2022 
Za nami je še eno aktivno leto, v katerem 
smo se izobraževali na različnih podro-
čjih. Vsak mesec so, običajno ob torkih, 
potekala odprta predavanja na temo ja-
marstva z namenom, da izvemo kaj no-
vega, spodbudimo debato, se povežemo 
in se hkrati predstavimo širši publiki. 
Omeniti velja, da so bila vsa mesečna 
predavanja organizirana v živo, kar po 
dosedanjih izkušnjah ni kar samoumev-
no, vendar pa v prihodnje ni za izključiti 
možnosti hibridnih predavanj.  
Po uspešno organizirani jamarski šoli 
pod vodstvom Uroša Kunaverja, na kateri 
je vseh deset udeležencev pozitivno pre-
stalo izpit, smo 15. in 16. oktobra organi-
zirali jesensko izpopolnjevanje. Tokrat je 
potekalo dva dneva, na steni pred Vranjo 
jamo. Prvi dan je bil namenjen predvsem 
novopečenim jamarjem, ravno tako pa tu-
di malo manj aktivnim članom, saj smo 
osvežili znanje jamarske tehnike, vozle, 
opremljanje in razopremljanje ter spoznali 
manevre tovariške pomoči. Naslednji dan 
je Matic Di Batista prevzel vodenje izo-
braževanja o naprednejših, a enostavnih 
manevrih, ki pridejo prav pri reševanju, 
poglobili pa smo se tudi v možnosti izbolj-
šave jamarske šole.  
Poleg tega smo 12. in 16. maja organizi-
rali priprave na državni izpit USJD, vodji 
delavnice Uroš Kunaver in Darja Kolar. 
8. septembra je Jure Bevc organiziral de-
lavnico o izboljšanju zapisnikov. Sledili 
sta še dve delavnici risanja načrtov in iz-
polnjevanja zapisnikov, 20. oktobra in 
15. decembra pod vodstvom Jureta in 
Petra Mašiča. 
Poleg tega smo v preteklem letu organi-
zirali še dva zelo pomembna dogodka, 
podelitev 17. nagrade Vilijema Puticka in 
nepozabno Jamarsko srečanje v Bovcu. 
Nagrado za jamarske dosežke v letu 
2021 smo podelili 8. marca v Biološkem 
središču, prejel pa jo je Jamarski klub 
Novo Mesto za raziskave v Skalarjevem 
breznu, ki je takrat doseglo 1167 metrov 
globine in 6494 metrov dolžine. 
Za dober zaključek leta smo 26. novem-
bra v Stergulčevi hiši v Bovcu pod vod-
stvom Špele Borko s skupnimi močmi 
organizirali Jamarsko srečanje z naslo-
vom V globinah Kanina. Na dogodek je 
prišlo več kot sto udeležencev, kar nam 
daje potrditev, da so takšni dogodki več 
kot dobrodošli, po odzivih pa tudi po-
membni za meddruštvena sodelovanja.  
POVZETEK PREDAVANJ 
 
Raziskovanje poledenelih skrivnosti 
na ledeniku Gorner (Švica) – zgodbe o 
jamarenju pod ledom, Domagoj Kora-
is, 1. februar 2022, Biološko središče, 
Ljubljana 
Na predavanju nam je Domagoj predsta-
vil aktivnosti mednarodne ekspedicije in 
nekaj rezultatov, uporabljeno vrvno teh-
niko na ledu, imeli pa smo tudi možnost 
ogleda čudovite zbirke fotografij, ki jih je 
naredil na ledenem površju in pod njim.  
Predavanje o eKatastru jam, Matic Di 
Batista, 12. april 2022, Biološko sredi-
šče, Ljubljana 
Od nove verzije eKatastra mineva že ne-
kaj let. V tem času so ustvarjalci poleg 
dodajanja in posodabljanja ustvarili tudi 
nekaj zanimivih funkcionalnosti, ki so jih 
predlagali uporabniki sami. Na tem pre-
davanju smo spoznali skrite ali pa morda 
malo manj znane funkcionalnosti eKatas-
tra, ki omogočajo jamarju lažje delo z že 
registriranimi jamami in olajšajo delo z 
dodajanjem novih jam. Vse skupaj pa je 
odskočna deska za novo verzijo, ki se je 
lahko nadejamo v bližnji prihodnosti. Na-
učili smo se, kako lahko dodajamo po-
78  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
datke s terena, si vizualiziramo svoja od-
kritja v 2D/3D načinu, zbiramo informaci-
je o odprtih nadaljevanjih in podobno.  
Sprehod po Černobilu, Jaka Flis, 10. 
maj 2022, Biološko središče  
Po 35 letih od nesreče jedrske elektrar-
ne v Černobilu, zaradi katere je bilo v hi-
pu preseljenih sto tisoč ljudi, se je ekipa 
treh članov DZRJL in MZPP odločila obi-
skati t. i. Černobilsko izključitveno obmo-
čje. Območje so si ogledali iz zanimive 
perspektive – peš. Na šest dni trajajo-
čem pohodu so se dobro spopadali s 
preživetjem v post apokaliptičnem svetu, 
ki si ga narava jemlje nazaj. Na predava-
nju smo izvedeli, kdo vse jim je prekrižal 
pot, s katerimi živalmi so imeli težave in 
kako so se spopadali s sevanjem. Poka-
zali so nam obilo fotografij, povedali 
mnogo zgodb in nas skoraj prepričali, da 
bi Černobil obiskali tudi sami. Predava-
nje so umestili v zgodovinski kontekst in 
povedali nekaj besed o nuklearkah in sa-
mi Ukrajini. 
Krubera-Voronja cave. Pioneer’s sto-
ries, Oleg Klimchuk (CAVEX), 5. okto-
ber 2022, Biološko središče  
S tem predavanjem smo se podali v eno 
najglobljih jam na svetu, jamo Krubera-
Voronja. O samem raziskovanju, različ-
nih dogodivščinah in potapljanju v naj-
globlje ležečih sifonih nam je nekaj več 
povedal Oleg Klimchuk. Oleg je izkušen 
jamar z več kot 30-letnimi izkušnjami na 
tem področju, član mednarodnega druš-
tva CAVEX in pionir v potapljanju v naj-
globlje ležečih sifonih na svetu, kot so 
npr. sifon v Črnelskem breznu (-1251 m) 
v Sloveniji, SIMA G.E.S.M. (-1112 m) v 
Španiji in štirje od petih sifonov v jami 
Krubera-Voronja (-2199 m). 
Skalarjevo brezno 2022: Na sledi naj-
globlji jami v Evropi, Jure Tičar 
(JKNM, JK Brežice), 8. november 
2022, Biološko središče, Ljubljana 
V Skalarjevem breznu so se v preteklem 
letu, po odkritju novih galerij pod 1000 
metri globine, zvrstile številne raziskoval-
ne akcije. Vsaka izmed njih je ponudila 
nov prepih, novo nadaljevanje in nov 
raziskovalni zagon. Skladišča opreme so 
se praznila, sneg pa je hitro zapuščal ka-
ninske vršace. Padla je ideja, začele so 
se dolgotrajne priprave. In sredi muha-
stega avgustovskega vremena 2022 se 
je zgodila odprava, ki je povezala 37 ja-
marjev iz 13 slovenskih društev ter priva-
bila jamarje iz šestih tujih držav. Ali voda 
res teče proti Boki, ali so bivaki najbolj 
udobni na -550, -1000 ali -1200 metrih, 
ali se prepihi res izgubljajo v temi in ne 
podorih, ali nevihte ugodno vplivajo na 
jamske telefone, ali je Pijavka res tako 
nesramno dolga, ali so 20 let stare kon-
zerve hrane še užitne, ali vas lahko pri-
peljemo suhe čez vodo ...? Na ta in po-
dobna vprašanja je Jure Tičar odgovoril 
na predavanju. 
Predstavitev Parka Škocjanske jame, 
Borut Peric, 6. december 2022, Biolo-
ško središče, Ljubljana  
Park Škocjanske jame nosi dolgoletni 
varstveni status. Poleg tega, da spreje-
ma programe varstva in razvoja parka 
ter stalno spremlja in analizira stanje na-
ravne in kulturne dediščine, ima še mno-
ge druge naloge: skrb za prepoznavnost, 
raziskovalno dejavnost, izobraževanje in 
vzdrževanje infrastrukture. Več o parku 
in njegovi organiziranosti, zgodovini razi-
skav in o samem zavarovanem območju 
ter o geoloških, hidroloških, speleolo-
ških, bioloških in arheoloških posebno-
stih, ki se pojavljajo na tem območju, 
nam je na tem predavanju predstavil 
vodja strokovne službe Parka Škocjan-
ske jame Borut Peric. 
PREDSTAVITVE NA KONFERENCAH 
 
Konferenca 18th International Con-
gress of Speleology – Savoie Mont 
Blanc 2022 
Prispevki so objavljeni v Proceedings of 
the 18th International Congress of Spe-
leology. Povzetke prispevkov naših čla-
nov si lahko preberete spodaj. 
Matthew Covington, Špela Borko, Ma-
tic Di Batista: Following the siren’s 
call of Euclid’s flute: The discovery 
and exploration of Sistem Pokljuške-
ga grebena   
In 2010 we discovered a strongly 
blowing hole in the Julian Alps of Slove-
nia, just above the forest ‐covered plate-
au of Pokljuka. Through extended 
struggle, it grew into a challenging cave, 
Evklidova piščal (Euclid's Flute), consi-
sting mostly of long, tortuous meaders 
interspersed with occasional breakdown. 
The end is yet to be found, with round ‐
trip travel times approaching 12 hours. In 
2013 we discovered Evklid's two bigger 
brothers, Platonovo šepetanje (Plato's 
Whisper) and Trubarjev dah (Trubar's 
Breath). Platon was as easy and stra-
ightforward as Evklid was difficult and 
convoluted. Within about a week of 
exploration, we had reached the current 
bottom of the cave at 569 m. Trubar lies 
geographically between the two other 
caves and is also in ‐between in its cha-
racter. It is the longest and most 
complex of the three caves, with many 
parallel shafts and different branches of 
development. In 2016, we connected 
Trubar and Platon, making Sistem po-
kljuškega grebena, which is 643 m deep 
and 10 km long. While passages in 
Evklidova piščal are only a little over 100 
m away from Trubarjev dah, closing this 
gap has remained elusive. In the area, 
we have now documented over 50 caves 
and mapped over 15 km of passage. 
Matic Di Batista, Špela Borko: eKata-
ster – online cave database solution  
eKataster, www.katasterjam.si, was the 
first Slovenian online cave database in-
terface that uses Slovenian national cave 
database as its source. First version was 
published online in 2006 by our club: Lju-
bljana Cave Exploration Society. Since 
then, this application went through nume-
rous iterations, evolving with the emer-
ging technologies in the field of web ap-
plications. New version 4.0 was released 
in 2018. We have been developing new 
solutions to extend its use for cavers, to 
be able to collect field data, surveys etc., 
and prepare the data before it gets sub-
mitted to the national cave database. 
With the use of digital survey applica-
tions and version control systems (git), 
cavers can now configure automatic pi-
pelines that will generate 3D/2D models 
for better visualization when a new part 
of a cave is surveyed. All the work is do-
ne online, via the web browser of choice. 
Rather than trying to reinvent the wheel, 
we use as many open ‐source technolo-
gies as possible. Our vision of eKataster 
is to enable cavers to use one applica-
tion with their work and not care about 
complexity that is often connected with 
GIS and other information technologies.  
Michael J. Ficco, Katarina Kosič Fic-
co, Teo Delić, Philip Schuchardt & Sa-
ra Fleetwood: Exploration in Kučka 
Korita, Montenegro  
In 2017, a small multi ‐national group of 
cavers began the exploration of a karst 
area in east ‐central Montenegro, located 
adjacent to the border with Albania. This 
area consists of a relatively flat carbona-
te plateau which, to the southeast, drops 
precipitously approximately 1200 m 
down into the Cijevna Canyon. The pla-
teau is comprised of a thick sequence of 
limestones dipping northwestward at 15 
to 30 degrees. Following a brief 2017 
reconnaissance, annual summer expedi-
tions of 3 ‐week duration have been fiel-
ded to the area. In total, more than 100 
cave entrances have been documented. 
Two caves (C95 and Vrijeme za pivo) 
79  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Teo Delić 
———   NAGRADA VILJEMA PUTICKA ZA LETO 2021   ——— 
are currently continuing with great promi-
se. C95 was discovered in 2018 and is 
currently 1.07 km in length and 267 m 
deep, with a large windy canyon passa-
ge continuing at the limits of exploration. 
Vrijeme za pivo was discovered near the 
end of the 2019 expedition and was quic-
kly pushed down to 134 m deep and 251 
m in length. Exploration was suspended 
in 2019 at the top of a large 50 m shaft 
and a continuing tall canyon, with strong 
airflow in both leads. A return to the area 
is planned for July 2022.  
Špela Borko, Matic Di Batista, Mat-
thew Covington: Connecting the void 
below mt. Kanin  
The Kanin mountain range is often refer-
red to as a cavers’ playground. With one 
cave system longer than 80 km on the 
Italian side of the border, ten caves de-
eper than 1 km on the Slovenian side 
and still numerous new records to break, 
Kanin draws cavers back year after year. 
The first exploration on the Slovenian si-
de was conducted in the 1960s. The pio-
neers saw its potential, with cave entran-
ces at 2300 m elevation and resurgences 
more than 2000 m below. Today, after 
generations of explorers have spent co-
untless hours in the wet and cold under-
ground, we are still pursuing our dream to 
someday enter at the top of the mountain 
and exit in the valley, thus making a 2 km 
deep through-trip. There are still missing 
pieces in the puzzle, yet every new disco-
very fills another void on the map. In 
2019 we managed to connect two caves 
at a depth of more than 1000 m below 
the surface. Others are still separated 
with the unknown. This is a journey led 
by water and air, through the maze of 
breakdown, bottomless pits, huge galleri-
es and dangerous collectors. The journey 
of one vision, many friendships, and me-
mories still to be discovered.  
Špela Borko, Jure Bevc, Matic Di Bati-
sta: Hidden gem in the heart of karst 
exploration 
Slovenia, with more than 13,000 docu-
mented caves on 20,000 km2 of its sur-
face, is among the most thoroughly 
explored countries worldwide. At first 
glance it would seem hard to find new 
areas that haven’t already been inve-
stigated by generations of cavers. 
However, there are still grey spots on the 
map of caves, with most notable gaps in 
Slovenia’s mountainous regions. In 2019, 
a member of Ljubljana Cave Exploration 
Society developed an algorithm for cave 
entrance detection from LiDAR data 
(CaveCouchExplorer) and identified pro-
mising areas with many »LiDAR entran-
ces« and no known caves. First, we went 
scouting to the slopes of the Bohinj–
Tolmin Ridge, above Lake Bohinj (Julian 
Alps). Long and exhausting fights with 
dwarf pines that have invaded what used 
to be mountain pastures brought us an 
unexpected reward: countless new en-
trances with many open leads. One of 
them surpassed the depth of 400 m and 
length of 3 km in just half a year. With the 
aim of involving the local community we 
use words from the local dialect for cave 
names. We regularly update locals on the 
fascinating discoveries. Hunters, skydi-
vers, and hikers are coming to us with 
hints of new entrances.  
PREDSTAVITVE DEJAVNOSTI DRUŠ-
TVA, VABLJENA PREDAVANJA 
Predstavitev raziskovanja jam, Jaka Flis, 
6. april 2022, Knjižnica Bežigrad, 
Ljubljana 
Brezno spečega dinozavra in ostale 
skrivnosti pod površjem, Špela Borko, 
25. maj 2022, Plezalni center Ljubljana 
Sodelovanje pri organizaciji ekskurzije za 
udeležence Odonatološkega kongresa 
(Vranja-Mrzla jama), 3. julij 2022, 
Primož Presetnik 
Festival nevladnih organizacij LUPA 
2022, 8. september 2022, Ljubljana, 
Klemen Kramar, Anže Tesovnik in Ester 
Premate 
Predavanje Jamarstvo, Jure Bevc, 22. 
november 2022. Turistično društvo 
Naklo, Naklo 
 
ČLANKI IN MEDIJI 
Prispevek o jamarstvu, Špela Borko, Ju-
re Bevc, 19. januar 2022, Planet TV, 
oddaja Jutro na Planetu 
Eksotika doma (Križna jama), Špela Bor-
ko, 22. julij 2022, OurSpace 
V nedeljo akcija v jami na planini Krsteni-
ca, 16. september 2022, zurnal24.si 
Naravne danosti – blagoslov ali preklet-
stvo? Špela Borko, 21. oktober 2022, 
OurSpace 
Oddaja Preverjeno (novinarko in snemal-
ca smo peljali v jamo Konasnica), Špela 
Borko, Jure Bevc, Matic Di Batista, An-
drej Drevenšek, Ester Premate, Marjan 
Barišič; Ana Marija Ficko, 15. november 
2022, POP TV. 
Geografija sodobne Slovenije 2, učbenik 
za gimnazije, 2022, Špela Borko prispe-
vala 3d model Kaninskega pogorja s 
profili jam. 
Putickov nagrajenec za leto 2021 je Ja-
marski klub Novo mesto.  
Nagrado za največji prispevek sloven-
skemu jamarstvu v preteklem letu so si 
prislužili z novimi odkritji v že tri desetle-
tja znanem Skalarjevem breznu. Člani 
kluba so, v sodelovanju z jamarji iz dru-
gih klubov, brezno podaljšali za nekaj 
manj kot dva kilometra, s čimer je dose-
glo pošastno dolžino 6494 metrov. Z no-
voodkritimi deli so presegli tudi globino 
enega kilometra (1167 metrov), s čimer 
je Skalarjevo brezno postalo 11. sloven-
ska jama, ki je presegla čudežni globin-
ski mejnik. Kandidaturo je vodil Jamarski 
klub Novo mesto, a vključitev sodelujočih 
klubov je bila nadvse pomembna, saj bi 
brez njih bilo doseganje tako visokih ci-
ljev močno oteženo.  
Drugi prijavitelj je bilo JDDR Ajdovščina, 
ki je predstavilo slab kilometer dolgo in 
nekaj manj kot 120 metrov globoko jamo 
Miturškaja. Z geografskega vidika, vhod 
se nahaja na Črnjavški planoti, je jama 
izjemno zanimiva, saj se nahaja relativno 
blizu enega večjih jamskih sistemov v 
Sloveniji. Zaradi vsega navedenega bo-
mo v prihodnjih letih z zadovoljstvom sle-
dili morebitnim nadaljnjim raziskavam.  
Kljub geomorfološko izjemno zanimivi 
notranjosti Miturškaje ter kakovostno iz-
delani dokumentaciji je petčlanska komi-
sija enoglasno odločila, da gresta kipec 
Viljema Puticka, delo kiparke Nataše 
Prestor, in denarna nagrada v vrednosti 
1000 evrov pokrovitelja Treking šport 
d.o.o. v roke Novomeških jamarjev. 
Praktično tolažilno nagrado za zasedeno 
drugo mesto je sponzorirala Kibuba. 
Čestitke vsem prijaviteljem ter mnogo 
sreče v prihodnjih raziskavah! 
Petčlansko komisijo so v letu 2022 
sestavljali Franci Gabrovšek (IZRK), Bo-
jan Otoničar (IZRK), Miha Rukše 
(JKNM), Matjaž Milharčič (DZRJ Luka 
Čeč) in Uroš Herlec (NTF).│ 
80  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
IZOBRAŽEVANJE 
Peter Mašič 
———   eKATASTER 5.0   ——— 
Zadnje leto in pol je ekipa eKatastra pri-
pravljala novo verzijo te jamarske podat-
kovne baze in jo lani jeseni uspešno ob-
javila na svetovnem spletu. Čeprav je 
aplikacija na videz skoraj enaka predho-
dni verziji, je celotna aplikacija narejena 
povsem na novo od samega začetka s 
tehnologijo in orodji, ki omogočajo zelo 
enostavno dodajanje novih funkcionalno-
sti. Poleg manjših popravkov stare verzi-
je ima nova tudi nekaj novih funkcional-
nosti. Na katastru je poleg iskanja podat-
kov o jamah mogoče še marsikaj, na pri-
mer izdelava A zapisnikov, beleženje 
ekskurzij, sledenje ekip na terenu, 3d 
pregled terena, iskanje jam iz naslonja-
ča ... Veliko ste lahko že slišali na Mati-
čevih predavanjih, tukaj bom še pisno 
predstavil nekaj zanimivih funkcionalno-
sti, ki so prišle z novo verzijo, te bodo 
predstavljene z možno uporabo v realni 
situaciji. Skoraj vse nove funkcionalnosti 
lahko uporabljajo le registrirani uporabni-
ki, zato se le prijavite, če se slučajno še 
niste. 
Ekskurzija 
Kako si bomo z eKatastrom pomagali pri 
iskanju jam na naslednjem prvomajskem 
taboru? Na primer: Matic bo pred tabo-
rom na katastru ustvaril novo ekskurzijo 
in nas povabil, da se ekskurziji pridruži-
mo. Odpremo kataster, poiščemo eks-
kurzijo in zaprosimo Matica s klikom na 
ikono plus v zgornjem desnem kotu stra-
ni ekskurzije, da nas sprejme v ekskurzi-
jo kot udeleženca. Kot udeleženec ima-
mo možnost spreminjati podatke ekskur-
zije, kot na primer opis ekskurzije, admi-
nistrator ekskurzije (to je tisti, ki jo je 
ustvaril, v našem primeru Matic) pa ima 
še možnost sprejemanja ali zavračanja 
prošenj za prijavo k ekskurziji.  
Na taboru se bodo ustvarile številne 
čurkaške ekipe. Pred odhodom na teren 
bo nekdo iz ekipe na strani ekskurzije na 
telefonu začel deliti svojo lokacijo. To bo 
naredil enostavno s klikom na gumb 
»pokaži lokacijo« zgoraj levo na zemlje-
vidu, tako bo delil svojo lokacijo, lokacijo 
pa bo lahko videl vsak udeleženec eks-
kurzije. Tako lahko vemo, kje se nahaja-
jo druge ekipe, in se usmerimo na obmo-
čje, kjer nobenega ni, Garmin pa bo lah-
ko ob svojem prostem dnevu v bazi tabo-
ra pogledal, kje se nahajajo ekipe na te-
renu in jim po vokitokiju dal komando, 
naj pregledajo neko jamo.  
Po in med taborom lahko vsak udeleže-
nec pri ekskurziji dodaja dokumente me-
ritev, GPX sledi in ostalo, točke novih 
jam pa bo povezal z ekskurzijo. S tem se 
bo na strani ekskurzije naredil seznam 
vseh točk, ki predstavljajo nove jame ali 
pa nejame. O vseh zadevah ekskurzije 
se lahko z drugimi pomenimo v komen-
tarjih ekskurzije oz. povedano preproste-
je, v »chatu«. 
Če se med pregledovanjem terena naen-
krat pojavijo sivi oblaki na nebu in smo v 
dvomih, ali nas bo čez pol ure zmočila 
nevihta, se lahko prepričamo s pogledom 
na vremenski radar, ki je del vsakega 
zemljevida na neki strani aplikacije. Pri-
kaz dežnih oblakov vklopimo z gumbom 
v spodnjem desnem kotu, z drsnikom pa 
lahko pregledamo časovno animacijo 
premikanja oblakov. 
Prikaz terena 
Kako pa vemo, na katerem območju se 
splača iskati nove jame? Kje je še nepre-
gledano? Lahko si pomagamo z lidar 
karto, kjer je kraško območje najbolj po-
dobno luninemu površju, na mestih pa se 
najdejo temno črne pike, katere je lidar 
lahko zaznal kor jame, a ni vsaka temno 
črna pika jama! Le peščica jih je in nova 
funkcionalnost »prikaži teren« nam iz li-
dar podatkov naredi 3D model površja. 
Do nje dostopamo z desnim klikom na 
zemljevidu > Lokacijske funkcije > Prika-
ži teren. Če nato označimo območje oko-
li črne pike in se nam prikaže 3D model 
izbranega terena z izrazito luknjo v ravni-
ni površja, potem smo našli novo brezno. 
S tem orodjem bomo lahko mladiči našli 
idealno lokacijo naslednjega tabora. Naj-
večje območje, ki ga lahko zajamemo za 
pregled, je kvadrat s stranico 200 metrov. 
Sporočila 
Nova verzija eKatastra tudi obvešča upo-
rabnika o različnih spremembah pri ne-
čem, kar spremlja: da je nekdo pisal spo-
ročila v ekskurzijo, katere udeleženec si, 
da je nekdo dodal dokument k tvoji točki, 
da si sprejet v ekskurzijo itd. Vsa obve-
stila se nam prikažejo pri zvončku na 
zgornjem meniju aplikacije, podobno kot 
na družabnih omrežjih. 
Prihodnost 
Ekipa eKatastra se trudi odpravljati na-
pake in dodajati razne nove funkcional-
nosti, v načrtu je že nekaj novih idej, ki 
bodo implementirane v prihodnosti, na  
samem začetku je tudi izdelava mobilne 
aplikacije, ki bo še olajšala in izboljšala 
delo na terenu. Če karkoli ne dela pravil-
no, so zelo dobrodošla opozorila za po-
pravke, tudi če bi kaj izboljšali, le napiši-
te.│ 
81  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Običajni brezmejni vir navdiha, društveni 
dopisni seznam, je spet opravil svojo na-
logo. France je vprašal po številu ti-
sočmetrc na Kaninu, Jure mu je takoj od-
govoril s seznamom enajstih. Po razpravi 
o legah in imenih sem si drznil pripomni-
ti, da bi jih lahko šteli tudi drugače, iz 
česar se je debata razvila vse do oseb-
nega obračunavanja in norčevanja, ka-
kor je na listi v navadi. O preštevanju 
tam nisem povedal vsega, kar me je teži-
lo. Za elektronsko sporočilo bi bilo na-
mreč malo predolgo, predvsem pa bi ob 
razgretih čustvih lahko sprožilo še kak 
boleč plaz odgovorov. Članek je manj 
nevaren. 
Vprašanje števila tisočmetrc 
Dvom o številu tisočmetrc izvira iz poja-
va, da so se nekatere pod zemljo pove-
zale. Ali naj jama, sestavljena iz dveh 
povezanih tisočmetrc, šteje za eno ali za 
dve? Bližji mi je pogled, da za eno. 
Ukvarjamo se namreč z raziskovanjem 
jam, tega, kar pod zemljo je, ne tega, kar 
pod zemljo počnemo mi sami. Zato so mi 
bolj všeč statistike, ki se jih da razbrati iz 
jame ali njenega načrta, od tistih, pri ka-
terih je treba poznati tudi zgodovino razi-
skovanja. Če po združitvi dveh tisočme-
trc njuno število obdržimo, je skupno šte-
vilo neprijetno muhasta količina. Odvisno 
je od tega, kaj je bilo raziskano prej – v 
kateri rov je Član prej zavil. 
Ali pač? Je možno sestaviti formulo, ki ne 
zmanjša števila tisočmetrc ob povezavi 
dveh jam, vhodni podatek za izračun pa je 
le načrt in ne tudi sosledje odkritij? Je lah-
ko dovolj smiselna, da bi jo sprejeli? 
Predstavljajmo si, da odkrijemo tisočme-
trco, ki se nato poveže z Breznom spe-
čega dinozavra, in jo za potrebe razpra-
ve imenujmo Pterodaktil. Zahtevamo, da 
vse skupaj šteje za dve tisočmetrci in da 
povezava ničesar ne spremeni. Isti na-
ravni pojav bi lahko raziskali tudi v ka-
kem drugem vrstnem redu. Lahko bi naj-
prej Pterodaktila raziskali do globine 
manj kakor kilometer, ga povezali z Di-
nozavrom, nato pa v Pterodaktilu našli 
pot kilometer pod njegov vhod. Da bi to 
šteli za dve tisočmetrci, se morda še zdi 
sprejemljivo. Kaj pa, če bi našli odcep Di-
nozavra, ki bi mu rekli Pterodaktil, ga 
raziskali do velike globine in mu nato, 
bodisi z raziskovanjem od znotraj bodisi 
od zunaj, našli ločen vhod dober kilome-
ter nad dnom Pterodaktila? Da bi to šteli 
za dve tisočmetrci, se zdi neobičajno, a 
recimo, da bi šlo. 
Kaj pa, če bi bil Pterodaktil kot del Dino-
zavra sam zase globok 1000 metrov, pri 
čemer ne bi imel svojega ločenega vho-
da? Da bi ga šteli za dodatno tisočmetr-
co, bi bila najbrž prehuda. Da ga ne bi le 
zaradi malenkosti, kakršna je lasten 
vhod, se zdi skoraj nepošteno. 
Oglejmo si še en manj hipotetičen pri-
mer. Mala Boka je, če se prav spomnim, 
postala tisočmetrca ob povezavi z BC4. 
Če slednji najdemo višji vhod, da bo sa-
ma zase tisočmetrca, Mali Boki pa kamin 
do kilometra nad njeno najnižjo točko (ali 
povezavo z BC 10), ali dobimo dve ti-
sočmetrci ali sta bili povezani prekmalu? 
Neodvisni globoki kraki 
Matt je v debati predstavil ameriško na-
vado, kako in kaj štejejo oni. Zanje je 
ena jama strogo kvečjemu ena tisočme-
trca ne glede na število vhodov in vrstni 
red raziskav, čim je povezana pod zem-
ljo. Preštevajo pa tudi independent deep 
routes, torej neodvisne globoke krake. 
Po logiki naj bi me ta statistika navdušila, 
saj se jo zlahka razbere z načrta in nima 
ničesar skupnega z vrstnim redom razi-
skav – toda logika je eno, čustva pa dru-
go. Ideja se mi je takoj zdela trapasta, 
sklepam, da marsikateremu bralcu iz 
istega kulturnega okolja prav tako. Iskal 
sem izgovor, kaj tej meri očitati. Domislil 
sem se težave z natančnostjo. Kadar 
imamo dve neodvisni poti do globine pre-
ko tisoč metrov, ki gresta nekje na sredi 
jame skozi isto dvorano, je to, ali sta do-
volj vsaksebi vsaka v svojem kotu dvora-
ne, da ju lahko štejemo za neodvisni, 
presneto stvar okusa. 
Toda tudi preštevanje tisočmetrc ima so-
rodno težavo. Ali imamo dve tisočmetrci 
z vhodoma en meter narazen ali jamo, ki 
se meter od vhoda razcepi na dva kilo-
meter globoka kraka, bi bila prav tako 
lahko stvar okusa (navedena robna pri-
mera, ta za tisočmetrce in tisti za neodvi-
sna globoka kraka, sta zelo redka in ne 
vem, da bi se kje na svetu zares pojavi-
la). Štetje neodvisnih tisočmetrskih glo-
bokih krakov torej ni nič manj natančno 
od štetja tisočmetrc, ima pa prednost, da 
niti ne uporablja vrstnega reda odkritij niti 
rezultat ni odvisen od tega, kje točno so 
vhodi in koliko točno jih je. Ker mi je 
zmanjkalo izgovorov, sem se spreobrnil 
in mi je podatek o številu neodvisnih glo-
bokih krakov postal všeč. 
Globina jame 
Zakaj nam je podatek o globini jame tako 
ljub? Meni predvsem zaradi lepote defini-
cije. Višinsko razliko med najvišjo in naj-
nižjo točko jame se da natančno in po-
novljivo izmeriti. Le stežka bi zgrešil za 
več kakor nekaj metrov, kar je pri globo-
kih jamah nekaj promilov. Vprašljiva pa 
je njena uporabnost za Člana. Pove mu 
le, da ga ne čaka manj kakor toliko vzpo-
na, če gre od najnižje do najvišje točke 
jame. Ne pove mu predvsem tega, koliko 
vzpona je potrebnega, da obleze celo ja-
mo. Na primer, jama, katere globina je 
1000 metrov, dolžina pa 3000 metrov (z 
dolžino še nisem obračunal, vendar pride 
Matija Perne 
———   O JAMARSKI STATISTIKI   ——— 
Vhod v Konasnico. Jama ni globoka, a če si ogledate celo, se vam bo nabralo precej vzpona. Foto: Gregor Pintar 
82  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Lanko Marušič 
———   RECENZIJA   ——— 
takoj na vrsto), je lahko marsikaj: kilome-
ter brezen in nato dva kilometra vodorav-
nega rova, tri kilometre blago spuščajo-
čega se rova ali pa trije vzporedni siste-
mi brezen, vsak globok (in dolg) 1000 
metrov. Pomislimo še na zelo hipotetično 
jamo dolžine 3000 metrov in globine de-
set metrov, ki jo tvori približno vodoraven 
rov, ki pa se od vhoda do konca stokrat 
vzpne in spusti za deset metrov. Po njej 
se nam bo nabralo bistveno več višinske 
razlike kakor bi sodili po globini. 
Dolžina jame 
Za razliko od globine nam dolžina kar 
dobro pove, koliko jame nas čaka, če 
hočemo pogledati celo. Za razliko od glo-
bine je njena meritev mnogo manj po-
novljiva. Pri merjenju poligon speljemo, 
kjer nam ustreza, pri čemer nam za nje-
govo dolžino ni mar. Če isto jamo izmeri-
mo večkrat, zato lahko pričakujemo pre-
cejšnje razlike med dobljenimi dolžinami. 
Deset odstotkov? Ne vem. Odvisno od 
tipa jame, bi rekel. 
Tudi tehnologija merjenja ima svoj vpliv. 
S klasičnim metrom, kompasom in naklo-
nomerom smo merilne točke postavljali 
tako, da so bile predvsem čim bolj udob-
ne za merjenje z njih in da so bile pri tem 
vizure čim daljše. Če imamo DistoX, nam 
je približno vseeno, poligonska točka je 
lahko karkoli, kar lahko dosežemo, in 
število vizur ni faktor. Kateri način da 
daljšo jamo in pri katerem bo večkratno 
merjenje dalo bolj med sabo podobne re-
zultate, nimam pojma. 
Še eno zgodovinsko zanimivost bi ome-
nil. Pri klasičnem merjenju smo se izogi-
bali strmim vizuram z naklonom nekako 
±(75±15)°, saj je bilo pri njih zoprno me-
riti azimut. Namesto take smo raje pome-
rili navpično po breznu in nato položno 
do končne točke. Z DistoX te težave ni in 
potegnemo eno vizuro, ki je lahko precej 
krajša. 
Prostornina jame 
Klok nam je predstavil nekaj svojih spo-
minov na leta okrog 1980, ko je razvijal 
klokometrijo. Prostornino jam naj bi se 
dalo meriti dokaj natančno in ponovljivo, 
toda tako merjenje je bilo do pred kakim 
desetletjem zamudno. Člani zato na po-
datke o prostornini jam nismo navajeni. 
Kaj bi nam povedali, če bi imeli intuicijo 
zanje, težko rečemo. Prostornina nara-
šča z vsemi tremi razsežnostmi, medtem 
ko intenzivnost izkušnje jame z dolžino 
narašča, s širino pa pogosto pada. Zato 
si mislim, da je prostornina pri ta drobnih 
jamah povedna predvsem v kombinaciji 
s še katero od mer. 
Vsota navpičnih komponent vizur 
Špela je kot rezultat možganske nevihte 
z Maticem omenila vsoto absolutnih vre-
dnosti navpičnih komponent vizur v jami 
in njeno izpeljanko ali dve kot merilo za 
količino jame v navpični smeri. Domne-
vamo lahko, da se je ta ideja že kdaj po-
javila, nisem pa je iskal po literaturi. Koli-
čina je zelo povedna, Članu pove, koliko 
vzpona (in spusta) bo nabral, ko bo šel 
po celi jami v obe smeri. Natančnost in 
ponovljivost meritve pa je odvisna od tipa 
jame. V breznih, kjer se vse vizure spu-
ščajo v isto smer, je številka kar enaka 
višinski razliki in s tem zelo natančna. V 
»subhorizontalnem« rovu, kjer gre ena 
vizura navzgor in ena navzdol, pa je zelo 
odvisna od sloga merjenja. Ni si težko 
predstavljati, da bi v približno vodoravni 
jami ena merilna ekipa dobila trikrat 
večjo cifro kakor druga. 
Filozofiranje 
Našteti primeri so me privedli do bolj 
splošne 
DOMNEVE: 
Bolj ko je statistika objektivno in na-
tančno merljiva, manj Članu pove. 
Zakaj je tako? Razlaga se ponuja kar sa-
ma. Če statistika ni niti natančna niti po-
vedna, je zanič. Članu ne pride na misel 
oziroma jo zavrne že njegova podzavest. 
Količine, ki jih poznamo in omenjamo, so 
kompromisi, iščejo ravnovesje med mer-
ljivostjo in povednostjo. Ene se nagnejo 
bolj na eno stran, druge na drugo. Bolj 
merljive med njimi so zato manj povedne 
in obratno. 
Zaključek 
Se spomnite Speleolitov, programa za 
prostorsko modeliranje Mateja Dularja? 
Ta je za vsako jamo samodejno izraču-
nal Gi-Ci-Pi faktor. To je količina nejasne 
definicije in pomena, za katero lahko 
domnevamo, da bi se pri ponovnem mer-
jenju jame precej spremenila. Se pravi, 
količina, ki načrtno krši mojo domnevo. 
Uspela mi je torej svojevrstna blamaža, 
napisal sem članek, ki ga je Matejeva 
parodija prehitela za dve desetletji. 
Will Hunt – Underground. A human 
history of the worlds beneath our feet. 
London: Simon and Schuster. (24. ja-
nuar 2019). 288 strani.  
ISBN13: 9781471139574 
Ne bom podal opisa celotne knjige, ker 
nisem mislil napisati knjižne recenzije. 
Želel sem le opozoriti na knjigo, ki je leta 
2019 izšla pri založbi Simon and Schu-
ster, in jo pohvaliti. Will Hunt je mestni ja-
mar, začel je z »raziskovanji« opuščenih 
tunelov v bližini doma na Vzhodni obali 
ZDA, se kalil v podzemlju New Yorka, 
»diplomiral« s podzemnim prečenjem 
Pariza z juga na sever in se izpopolnje-
val tudi v naravnih jamah. Mestno jamar-
stvo, ki pri nas zaradi povsem očitnih 
razlogov ni posebej razmahnjeno, je po 
velikih metropolah, polnih podzemnih 
hodnikov, raznoraznih jaškov, tunelov, 
opuščenih in delujočih podzemnih želez-
nic in pradavnih katakomb, po tej knjigi 
sodeč približno tako razvito, kot jamar-
stvo pri nas. Seveda je zaradi razumljivih 
razlogov raziskovanje mestnega pod-
zemlja po večini ilegalna dejavnost, kar 
mu vsekakor doda nekaj dodatne divjosti 
in marginalnosti. V seštevku se torej zdi 
še kar primerljivo nam bližjemu jamar-
stvu v kraških jamah, le da se dogaja v 
mestih, kjer v bližini ni kraških jam.  
Knjiga pa tudi sicer ni o jamarstvu am-
pak, tako kot sugerira njen naslov, o 
podzemlju. O različnih vidikih podzemlja, 
83  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Lansko leto sva se s Špelo pridružila 
Klemnu (JKNM) pri raziskavah v jami 
Podgurki na Kaninu. Kot se za takšno 
ekskurzijo spodobi, sva se poskusila na-
učiti čim več novega. Jama je precej lič-
no opremljena in hitro je padel v oko 
majhen okrogel »gumbek«, ki je skupaj s 
svedrovcem služil kot eno od sidrišč na 
dvojnih pritrdiščih. Uporabili so ga tudi 
kot pritrdišče za odmikač in še kje drug-
je. Skozi »gumbek« namreč poteka 
5 mm debela vrvica dyneeme. To lahko s 
pomočjo kavbojskega vozla navežemo 
okoli ene od zank pri osmici z dvojno 
zanko, ali pa jo uporabimo za podaljšek 
pri odmikaču. Vsekakor je zadeva izgle-
dala zanimiva in precej enostavna za 
uporabo. 
Žal se je proizvajalec ravno v času naše-
ga navdušenja odločil, da prekine proiz-
vodnjo. Vseeno smo uspeli pridobiti ne-
kaj primerkov na zalogo za prihodnje 
raziskave. Namen tega članka je, da 
članstvo obvestimo o obstoju pritrdišč in 
njihovi osnovni uporabi. Kot že omenjeno 
zgoraj lahko CT AS uporabimo pri izdela-
vi dvojnih pritrdišč (predvsem se mi zdi 
super za dodajanje drugega pritrdišča 
tam, kjer se kasneje to izkaže za potreb-
no, saj lahko z uporabo metuljčka prihra-
nimo na opremljevalni vrvi). Uporabljamo 
ga lahko za odmikače ter celo za samo-
stojna sidrišča. Glavno, na kar je potreb-
no paziti je, da se vrvica (dyneema) ne 
drgne ob skalo. 
Še nekaj podatkov: 
CT obljublja tja do 9.8 kN nosilnosti. 
Premer dyneeme je 5 mm. 
Za konec pa še povezava na izobraže-
valni video, kjer je omenjeno sidrišče te-
ma testiranja: https://www.youtube.com/
watch?v=BJkF_M8GDi4│ 
Matic Di Batista 
———   CT AS   ——— 
skritosti, svetosti, odmaknjenosti, čarob-
nosti in kar je še tega. Po poglavjih meša 
lastne zgodbe odkrivanja podzemlja, 
predvsem v urbanih okoljih, z različnimi 
vidiki mističnosti, ki jo imajo in so je že 
od nekdaj imele jame. V odkrivanju te 
mističnosti je Will Hunt obiskal nekaj za-
nimivih svetih podzemnih krajev, kot so 
podzemna svetišča na Jukatanu, rudniki 
okre v Avstraliji in morda najbolj spekta-
kularna dva glinasta bizona v jami Le 
Tuc d'Audobert v Franciji. V Sloveniji 
očitno še ni bil, omenjene pa so sloven-
ske jame in Valvasorjeva Slava vojvodi-
ne Kranjske (za Valvasorja sicer piše, da 
je bil Tržačan).  
Jame naj bi ljudem že od nekdaj pred-
stavljale eno od poti do božanstev, pač 
jame so prostor, skrit očem, kamor ne 
pride vsak in tako naprej. Verjetno so za-
radi podobnih vzrokov kasneje ljudje gra-
dili po vrhovih hribov cerkve (nekaj cer-
kva pa je urejenih tudi v kraških jamah, 
česar zanimivo Hunt ne omeni). Kakor 
pravi Will Hunt, jame svoje mističnosti tu-
di v sodobnem svetu niso izgubile. Mor-
da smo pozabili, zakaj hoditi v jame – 
včasih so v jamah iskali stik z izvenze-
meljskim svetom, sedaj pa imamo običaj-
no bolj posvetne razloge – vendar ko 
smo enkrat v jami, se stvari spremenijo. 
Ko se spuščamo v jame, doživljamo ena-
ka občutja, kot so jih imeli ljudje že v pra-
davnini, premikati se moramo enako kot 
naši predhodniki in tudi v temi vidimo 
enako slabo kot nekdaj. Spremenila se je 
tehnika, a osnovne postavke so enake. 
Transcendenco oz. občutje nadzemelj-
skosti ali nadnaravnosti, ki so jo v jami 
našli naši predhodniki, dobimo v jamah 
še danes tudi mi. 
Vir: https://www.canyonzone.com/ 
84  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
RAZVEDRILO 
Primož Jakopin 
———   2022 V SLIKI IN BESEDI   ——— 
Uvod 
Leto dni je lahko malo ali pa veliko, ja-
marjem se vedno kaj zanimivega dogaja. 
Predsednik Društva (za raziskovanje jam 
Ljubljana) je o naših uspehih imel kaj po-
ročati, Dinči je lep in zanimiv in na vse 
načine obetaven kot še nobena jama že 
dolgo ne. Morda se bo pa le našla pehot-
na pot mimo Mattovega sifona, ko se že 
niti v Renetu niti v P4 ni hotelo posrečiti? 
Veteranska sekcija se na videz brezup-
no, v resnici pa z neomajnim upanjem 
zdaj že tretje leto trudi z drugo Radošco. 
Pisec teh vrstic, društvu se je pridružil 
dve leti pred rusko invazijo na Češkoslo-
vaško, po malem sodeluje pri Radošci, 
po malem ga pa jamska fotografija od-
vleče še kam drugam. Sledi povzetek 
njegovih večinoma fotografsko obarvanih 
podzemskih poti in stranpoti v lanskem 
letu. Dostopen je tudi na spletu, prek 
društvene strani v formatu PDF ter prek 
avtorjeve strani www.jakopin.net v for-
matu HTML, tudi v angleškem in ruskem 
jeziku. 
1. Januar – Petnjak 
Novo leto se je kot po navadi začelo s 
kakšno lepo jamo, tokrat s Križno. Lojz 
(Troha) je pokazal najstarejši podpis v ja-
mi, iz leta 1537, pa še malo slikanja nad 
in pod Prvim jezerom je bilo. Sredi mese-
ca je sledila ekskurzija v Petnjak, enega 
od možnih pristopov do Notranjske Reke 
nizvodno od Kačne jame, na dnu mogoč-
ne udornice. Kopati sta začela naša čla-
na Rene (Renato Verbovšek) in Bavč 
(Staško Otorepec) leta 1981, potem pa 
se je zvrstilo še nekaj sposobnih ekip, le-
ta 2018 je resno zastavil Matevž Hreščak 
iz Štorij, povečal globino odkopanega ro-
va z 10 na 25 metrov. Leta 2021 so se 
pridružili še Sežančani z našim nekda-
njim članom Jakom Jakofčičem in globi-
no do januarja 2022 pomaknili na 60 me-
trov. Vmes je tudi že nekaj manjših dvo-
ran. 
Tudi konec januarja je minil na primorski 
strani. V okolici Sežane je več zanimivih 
pa lahko dostopnih jam, primernih za 
obiskovalce vseh starosti, in ena izmed 
njih je Tavčarjeva jama. Res je, da so te 
jame zaradi lahke dostopnosti marsikaj 
preživele, ampak se še vseeno da iz njih 
izvabiti kak prav lep prizor. 
2. Februar – Kamniti gojzar 
Februar se je začel pred Petnjakom, na-
daljeval pa z jamo Malanco, ki je v marsi-
čem podobna Tavčarjevi jami, le da je 
bližje Sežani. Bolj točno bi rekli, da je de-
sno ob cesti Sežana–Lipica, malo pred 
daljnovodom, onkraj katerega se začne 
parada velikih in globokih jam z Lipiško 
na čelu. 
Naprej je šlo z Radošco 2, kjer je Manč 
10. februarja izkopal kamen prav poseb-
ne oblike. Faset na njem smo vajeni iz 
večjih, upoštevanja vrednih jam, kakršna 
je npr. jama v Škofjem lomu ali Najdena. 
Kamen tehta 3,28 kg, ima mere 178 × 
102 × 175 mm (dolžina × širina × višina), 
podoben je levemu visokemu gojzarju in 
ima prostornino 1,2 kubičnega decime-
tra. France (Šušteršič) je na njegovem 
spodnjem robu našel sledi okamenelih 
školjk Requienia ammonia, ki so živele 
na vrhu spodnje krede. Najdba je bila ze-
lo ohrabrujoča, prinesla je občutek, da je 
to prva lastovka, ki bo počasi prinesla tu-
di pomlad. V obliki še česa novega, ali 
pa vsaj stranskega rova, ki bi služil kot 
deponija in izkopanega ne bi bilo treba 
več po dolgi poti dvigovati na površje. 
Konec februarja je izbruhnila vojna na 
vzhodu. Nismo še prav dojeli, kaj nas 
čaka, da ne bo nič dobrega, je bilo pa 
vsem jasno. In tudi to, da se bo Arabika 
nad Črnim morjem, z najglobljimi jamami 
na svetu, zaprla. 
3. Marec – Huslova pečina 
Marca se je v Radošci ob steni udornice, 
izkopani rov je šel navpično med njo in 
podorom, pojavil večji balvan. Rov je bilo 
treba speljati mimo njega. 
Sledila je udeležba na ekskurziji skupine 
Claudia Bratosa v Huslovo pečino pri 
Orleku, sodelovala sta še Ludvik Husu in 
njegov sin Matej z Orleka, pa Claudijev 
jamarski sopotnik Mauro Kraus, tudi iz 
Trsta, ter arheolog Tomaž Fabec iz 
Mavhinj pri Nabrežini. Jama je zanimiva, 
iz manjše podorne dvoranice pod vho-
dom se je posrečilo prekopati nadaljeva-
nje, odprla sta se dva rova, proti severu 
in vzhodu, severni se je končal s kami-
nom. Na ekskurziji sta Claudio in Mauro 
Kapniško stebrišče v dvorani Ponvice. 
Tomaž in Claudio pred deloviščem na 
koncu rova v jami. 
Kamniti gojzar iz Radošce 2, v oknu do 
Stranskega rova Skednene jame. 
85  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
kopala na koncu vzhodnega, a je šel pre-
več proti površju. 
Sredi marca je bila na sporedu spet ena 
velikokrat obiskanih, Cox (Jožek Košir) bi 
rekel starih dam, Tkalca jama. Ponavadi 
se zgodi, da je vode ali zelo malo, reka 
Rak ponikne v strugi že pred jamo, ali pa 
preveč, Rak dere v jamo. V prvem prime-
ru pot po nadaljevanju iz vhodne dvora-
ne ni kaj dosti fotogenična, ker hitro trčiš 
v naplavine, hlode, veje, blatno suho tra-
vo, prek katerih oziroma skozi katere se 
je težko prebijati. Če je vode preveč, se 
pa sploh ne da iz vhodne dvorane nika-
mor naprej. Tokrat je bilo vode izjemoma 
ravno toliko, da je je bilo na prehodu v 
notranjost malo čez gležnje, in če si pa-
zil, kod stopaš, si v škornjih uspel priti 
malo naprej. Odsevi dnevne svetlobe v 
reki, dopolnjeni še z lučjo, so pričarali 
nekaj še nikoli videnih prizorov. 
Konec marca je bilo vode še manj in je 
bilo treba pogledati v izvirno jamo Škra-
tovko pri ruševinah gradu Hasberk na 
Planinskem polju. Z njo ima avtor tudi še 
nekaj neporavnanih računov, iskal je pri-
merno prizorišče za romantičen jamski 
prizor, seveda ne z njim kot nastopajo-
čim, in ga je tudi našel. 
4. April – Alla in Solomija iz Kijeva 
Aprila se je odkopavanje v Radošci 2 na-
daljevalo s klasičnim prodiranjem med 
steno in podorom. Pot nakopanega ka-
menja na površje pa je postajala vse 
daljša in ni šlo več v enem nemotenem 
potegu. Poševen prehod na globini šest 
metrov je zahteval še enega člana več, 
ki je na »releju« poskrbel, da se vedro ni 
zatikalo ali, bognedaj, celo prevrnilo. Pa-
dajoče kamenje bi potem dobila spodnja 
posadka naravnost na glavo. 
Zgodil se je še en obrat, ki je, kakor je že 
njegov vzrok nadvse žalosten in obsoja-
nja vreden, imel za avtorjevo jamarstvo 
zelo blagodejen učinek. Po posredovanju 
avtorjevega znanca, Jurija Kasjana, vod-
je dvajsetih odprav v prvo jamo na svetu, 
globljo od 2000 metrov, Voronjo-Krubero 
v Abhaziji, je avtor ponudil streho nad 
glavo Kasjanovi desni roki, ukrajinskemu 
jamarju Vladimirju Levašovu, njegovi že-
ni in njuni še ne dve leti stari hčeri. Živeli 
so v Kijevu in ko je ruska vojska sosed-
njo hišo zadela v polno, niso več čakali 
ampak so se umaknili. Najprej na zahod 
Ukrajine in, ker ni bilo dela za starša, po-
tem še na Poljsko, od tam pa k nam. Na-
še jame in jamarstvo so imeli odločilno 
vlogo pri premisleku, kam se umakniti. 
Nekaj pa tudi, seveda, naša skupna slo-
vanska duša. Duša, ki je od napada na 
Ukrajino februarja 2022 naprej na najtežji 
preizkušnji doslej. Da ne vlečemo pre-
več, Vladimir ni takoj dobil dela in se je 
pridružil kopaški posadki v Radošci 2, 
avtorju pa na njegovih jamarskih poteh, 
prvič 13. aprila. 
5. Maj – Najdena jama 
Sredi maja so potekale priprave na vete-
ransko ekskurzijo v Najdeno jamo, vsa-
koletni happening našega društva. Za-
menjati je bilo treba odslužene vrvi na 
nekaterih prečkah in postoriti še kakšno 
drugo malenkost za varnejši obisk jame. 
Marsikateri član pride na veteransko tudi 
z naraščajem in je varnost še bolj na pr-
vem mestu kot že sicer. Po koncu del se 
je avtor z Vladimirjem odpravil še na fo-
tografski potep po starejših delih Najde-
ne in je jama na Vladimirja naredila izre-
den vtis. Takoj se je začel živo zanimati, 
kje vse bi se dalo še naprej. 
27. aprila sta Metod in Manč pri kopanju 
na dnu Radošce 2 naletela na med skale 
ujeto rogovje, podobno jelenovemu, le 
da so bili rogovi malo preveč ploščati. Pa 
spet ne toliko kot losovi, nekje vmes. Ro-
govje z lobanjo vred je kot po čudežu 
ostalo precej nepoškodovano, se ga pa 
seveda ni dalo izvleči. Na vprašanje, 
kakšen jelen je to in kdaj je živel, je bilo 
seveda treba odgovoriti. Na Paleontolo-
škem inštitutu ZRC SAZU so povedali, 
da ne bo šlo drugače, kot da ga nekako 
izvlečemo. 18. maja je prečni rez levega 
roga omogočil izvlek celote. Po prvih iz-
sledkih znanstvene sodelavke inštituta, 
dr. Irene Debeljak (podrobneje bo najdbo 
obdelala v letu 2024) gre za danes že iz-
umrlo pleistocensko podvrsto vapitija, la-
tinsko Cervus canadensis palmidac-
tyloceros, ki je živel tudi na teh prostorih, 
v obdobju med 26500 do 11500 leti pred 
našim časom. Več o najdbi je navedeno 
v člankih Janeza Modrijana in Irene De-
beljak, prav tako v tej številki Glasu pod-
zemlja. 
In kakšna je bila veteranska ekskurzija? 
Enkratna, nepozabna, ni da ni. 
 6. Junij – Radošca 2 
Prvega junija sva z Vladimirjem po Ra-
došci obiskala Vranjo in Mrzlo jamo in iz-
kazalo se je, da je tudi v že tako zelo 
»zdrajsani« jami, kar se fotografije tiče – 
tu je takoj za Skedneno – še vedno mo-
goče najti kakšen nov, prej nikoli opažen 
motiv. 
Tri tedne kasneje, spet po Radošci, kjer 
smo obeležili 77-letnico Modrca (Janeza 
Modrijana), je prišla ponovno na vrsto 
Najdena. Vladimir je vedel, da pride av-
gusta v Slovenijo tudi Oleg Klimčuk, nje-
gov ukrajinski tovariš, sicer pa inštruktor 
in vodja več mednarodnih tečajev jam-
skega potapljanja, tudi v Albaniji in Gru-
ziji. Do leta 2014 je imel jamsko potaplja-
ško šolo na Krimu, tam je nekaj za tak 
namen zelo primernih mest, kjer se jam-
ski potok pod vodo zliva v morje, pa na 
majhni globini. Vojna leta 2014 in izguba 
Krima sta mu izpodmaknili tla pod noga-
mi in je od takrat naprej moral improvizi-
rati. Vladimir je iz mojega pripovedovanja 
vedel, da od sedemdesetih let prejšnjega 
stoletja v Najdeni ni bilo več kakega re-
snejšega potapljanja, vsekakor nobene-
ga podvodnega odkritja, da pa je kar ne-
kaj odprtih mest. Agorafobija, strah pred 
velikim odprtim prostorom, ni kar tako 
brez razloga popadla Adriana Wilkinsa in 
njegovega potapljaškega tovariša Julia-
na Walforda iz University of Bristol Spe-
Nataša, Vladimir in Johanna nad 
Desnim rovom. 
Metod pri povratku iz globine. 
Alla in Solja v severnem vhodu 
Skednene jame. 
86  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
leological Society leta 1972 v dveh sifo-
nih v Borisovem rovu, da sta jo prav na 
hitro potegnila nazaj na suho. Prvi od teh 
sifonov je Ježkovo jezero nad zadnjim si-
fonom na koncu rova. Tako ga je poime-
noval odkritelj Boris Sket, ki je bil tam pr-
vi, 29. novembra 1964, po jamskih jež-
kih, rakcih iz rodu Monolistra, najti jih je v 
jami samo tam. Drugi tak sifon je v Rovu 
odmevov, po Francetu »najbolj zabače-
nem delu Najdene«, kamor se pride iz 
Sulčevega rova, tam so bili le še odkrite-
lji in merilci. 
Kakorkoli že, Vladimir je z vrtalnikom, ki 
ga je posodil Manč, s tremi svedrovci 
opremil prečko do prvega sifona v Le-
vem rovu za morebitni kasnejši Olegov 
potop. 
7. Julij – Poletje 
Julija se navadno nič kaj preveč ne do-
gaja, Levašovi so se preselili v stanova-
nje malo bližje Ljubljani, pa 14. julija, na 
dan Bastilje, je bila tudi Radošca. Avtor 
se je spet odpravil v Vranjo in Mrzlo ja-
mo, Manč pa je medtem izkopal zelo za-
nimiv kamen, sedem centimerov dolg, ki 
je bil na eni strani popolnoma gladek, 
moral je nastati ob geološkem zdrsu. 
Do konca meseca so bili namesto jam na 
vrsti hribi, malo daljša pot do Črne prsti 
in pa še najlažji slovenski dvatisočak, 
Debela peč. Pri Črni prsti je treba omeni-
ti, da so bili pred Domom Zorka Jelinčiča 
sicer simpatični leseno-platneni stoli/
počivalniki, ampak jih je popolnoma nes-
la zimska soba v prizidku na vzhodni 
strani doma. Postelja z blazino in odeja-
mi je neustavljivo vabila k pokosilnemu 
počitku. 
8. Avgust – Planinska jama 
Avgust je bil v znamenju Planinske jame. 
Vsaka jama je po svoje lepa in enkratna, 
kot tudi vsak kamenček na bregu reke, 
ampak če je v Sloveniji več kot 14.000 
znanih jam, je med njimi petdeset takih, 
v katere se jamarji vedno znova vračamo 
in ki jih nimaš nikoli dovolj, starih dam po 
Coxu. Med njimi so v ospredju vodne ja-
me, ni ga čez igro svetlobe in senc na 
vodi, in Planinska jama je med temi prav 
pri vrhu. Znaten del jame je dostopen po 
suhem, po dobrih poteh, z dvema mosto-
voma, čez Unico in čez Pivko, in s pro-
strano razgledno ploščadjo ob sotočju 
Raka in Pivke. Pivški rokav z ostanki ita-
lijanske poti in propadlimi lesenimi 
mostovi nad strugo ter razkošnim stran-
skim rovom, Paradižem, na koncu, je do-
stopen tudi bolj čilim in čolnarsko razpo-
loženim obiskovalcem v spremstvu 
vodnika, Rakov rokav, vzhodno od Soto-
čja, tudi vodni, pa je bil od nekdaj bolj za 
jamarje in, lahko bi rekli, sladokusce. Pi-
sec teh vrstic je bil v njem malo globlje, 
kjer je treba že po vodi, pred letošnjim 
avgustom vsega trikrat. Prvič je bilo v 
šestdesetih letih, v skupini z dvema čol-
noma, v enem sta bila Rene in Jeti (Jurij 
Andjelić), v drugem pa poleg avtorja še 
nekdo. To je bila tudi zadnja plovba druš-
tvenega čolna Haron iz leta 1951, gume-
njaka, oblečenega v zaščitno prevleko iz 
vrvi. Od začetka je zmerno puščal, nekje 
na sredini Rakovega rokava, v enem 
daljših jezer, pa že toliko, da sta Rene in 
Jeti veslala kar do pasu v vodi. Ob strani 
rova s sicer gladkimi stenami je Rene ka-
kih deset centimetrov pod gladino naza-
dnje le našel manjšo polico, na katero 
sta izstopila in zlila vodo iz čolna. Potem 
smo šli pa s pospeškom nazaj ... 
Šestega avgusta lanskega leta sta jamo 
obiskala avtor in Vladimir, v večjem od 
obeh okroglih čolničkov, ki so jih avtorju 
naredili pred dvajsetimi leti pri Gumarju v 
Cerknici. Čolniček je lahek, suh ima le 
pet kilogramov, nese brez težav okoli 
150 kg, zahteva pa precej spretnosti pri 
vkrcavanju in izkrcavanju. Težišče več 
kot pol metra nad gladino (brez opore) 
kar kliče po saltu nazaj v vodo. Naletela 
sta na izjemno nizek vodostaj, od slapa 
reke Rak se je dalo še pol ure gorvodno 
kar peš. Pred globoko vodo brez obhoda 
po suhem sta morala obrniti zaradi po-
manjkanja časa. Oba sta bila nad vide-
nim zelo navdušena, Dantejevske 
(preddverje pekla) stene in skale, prekri-
te s temnosivim manganovim hidroksi-
dom, do koder sežejo visoke vode, prizo-
ri skoraj kot iz Škocjanskih jam. Nujno bo 
treba iti še enkrat. 
Sledil je izlet z Levašovimi in gostjo 
Oksano na Kanin, tudi z namenom slikati 
vhod v Skalarjevo brezno. A je bilo časa 
do odhoda zadnje gondole z D postaje 
premalo in vhoda nismo našli. 
Sedemnajstega avgusta je bila še ena 
odprava v Rakov rokav Planinske jame, 
tokrat s petimi udeleženci in enim in-
štruktorjem (Jurijem Kasjanom), Medna-
rodne speleo akademije za mladino 
(ISAY 2022), ki jo je gostilo DZRJ Dom-
žale. Bilo nas je osem, s štirimi čolni, po-
leg naštetih, bili so pretežno iz Kijeva, in 
avtorja kot vodje še Marko Erker iz JD 
Logatec. Tokrat smo prišli do konca ro-
kava. Voda je bila tako nizka, da je bil 
strop na najnižjem mestu, kjer se je bilo 
v šestdesetih letih treba na hrbtu leže v 
čolnu za strop potiskati naprej, dobra dva 
metra nad gladino. Vtisi so bili nepozab-
ni, Jurij Kasjan je rekel, da je bil to vrhu-
nec odprave v Slovenijo. Edino, kar bi 
vse skupaj obrnilo na precej žalostno 
stran, kar se avtorja tiče, če ne bi na 
Markovo posredovanje velikodušno po-
segel vmes Aleš Stražar, je bil uradni del 
obiska jame. Planinska jama je jama z 
nadzorovanim vstopom, jamarji smejo 
vanjo le, če so se prej najavili upravljalcu 
jame, JD Planina. Avtor je to sicer po-
skušal, z odgovorno osebo v društvu se 
poznata že več kot dvajset let, nekajkrat 
po telefonu, po elektronski pošti, po Fa-
cebooku. Telefona ni nihče dvignil, na 
elektronsko pošto ni bilo odziva. Ko smo 
se ob po elektronski pošti najavljenem 
času pojavili pod gradom pred jamo, je 
pa, bili smo že oblečeni in pripravljeni na 
odhod, le prišla odgovorna oseba in ugo-
tovila, da nismo dogovorjeni. Izvedeli 
smo, da vodijo tudi v Rakov rokav, in da 
stane obisk slabo desetino avtorjeve po-
kojnine na osebo. Nazadnje je bil skle-
njen kompromis, ker smo pač jamarji, da 
se po vrnitvi iz jame znajde v poštnem 
nabiralniku društva, ki je hkrati tudi pošt-
ni nabiralnik odgovorne osebe pri njej 
doma, dobra desetina avtorjeve pokojni-
ne. Planinska jama je ena sama, pa bi 
avtor sprejel tudi ta grenki kelih, in še v 
Postojno na bankomat bi bilo treba nazaj 
grede, toliko denarja ni imel pri sebi. Pa 
Avtor na vrhu Črne prsti. 
Nastja in Katja v čolničku. 
87  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
 
je Marko med pogajanji neopazno pokli-
cal Aleša in je plačilo vzelo nase DZRJ 
Domžale. Brez poštnega nabiralnika, po 
uradni poti. Kako bo avtor odslej hodil v 
jamo, če bo hotel, da bo vse v redu in 
prav, ne ve. Težka bo, lahko se zgodi, da 
nikakor. Kot da se je skupaj z Žanom ok-
tobra 2021 poslovila tudi Planinska jama. 
9. September – Veliko okence 
September je bil v znamenju plavanja. 
Začelo se je sicer v Rakovem Škocjanu, 
kjer so prišli na vrsto za fotografsko ob-
delavo številni vhodi v stranske rove in 
dvorane Golobje jame, Želške jame in 
Velike jame, preddverja Zelških jam. 
Četrtega septembra je avtor sodeloval 
pri prvem potopu Olega Klimčuka, ki je 
avgusta res prišel v Slovenijo, z name-
nom, da se tu nastani – žena Katja Muhi-
na je prišla že prej in se resno lotila štu-
dija vinarstva na Univerzi v Novi Gorici. 
Oleg je izbral sifon, ki ima lahek dostop, 
da ni treba velike ekipe za prenašanje 
bomb, in kjer se mu je zdelo, da lahko 
kaj uporabnega naredi. Veliko okence je 
eden od izvirov Ljubljanice, na Verdu pri 
Vrhniki, mnogo potapljačev je že posku-
silo svojo srečo z njim. Potop je bil ogle-
dne narave, s pomočjo Katje, ki je držala 
bliskavico na dolgi leskovi palici za osve-
tlitev od zadaj, je pred potopom nastal še 
zgornji posnetek. Sifon je bil Olegu všeč, 
voda je bila čista, rovi zelo razvejani, le-
po se je bilo pa tudi potapljati, je rekel, 
ves čas v družbi človeških ribic. 
Ves september so potekale priprave na 
potop v končni sifon vodnega rova v 
Dimnicah. Na medklubski in tudi medna-
rodni ekskurziji sta se nameravala poto-
piti Oleg Klimčuk in Simon Burja, znan 
tudi po zgodovinskem potopu v Mattov 
sifon na dnu Reneta. Če bi jima uspelo 
preplavati prvi, stometrski sifon, ki je tudi 
najdaljši, bi poskusila nadaljevati še sko-
zi zaporedje še preostalih deset doslej – 
pred dvajsetimi leti – preplavanih sifo-
nov, do koder bi pač šlo. Bil bi potop 
med takimi z največ sifoni doslej. Žal pa 
so se priprave malo preveč zavlekle in 
zgodovinsko dolgo sušo je sredi septem-
bra prekinil krajši dež. Ravno toliko ga je 
bilo, da je potok v jami pljusknil skozi si-
fone. Prva ekipa, jamarji JD Dimnice iz 
Kopra z nekaj pomočniki, sodeloval je tu-
di Mitja Mršek, je v petek, 23. septembra, 
prinesla bombe in drugo opremo do sifo-
na, v soboto, 24. septembra, pa sta šla 
na pot še potapljača ter avtor, z Vladimir-
jevo pomočjo. Žal je bila voda zaradi 
dežja še preveč kalna in sta Oleg in Si-
mon morala odnehati že v prvem sifonu. 
Varnostne vrvice od prejšnjih potopov so 
bile po dolgih letih namreč na več mestih 
potrgane. 
Izkušnja je bila pa zelo zanimiva, pisec 
teh vrstic je bil pred pohodom po 
vodnem rovu zelo skeptičen, a se je po-
tem na koncu vse dobro končalo. Suha 
potapljaška obleka (namesto neoprena), 
narejena v ruskem mestu Ufa, je iz pol 
milimetra debele gume in ima štiri odprti-
ne – za obraz, veliko s 40 cm dolgo hlač-
nico na trebuhu, hlačnica se po oblače-
nju zloži skupaj in s posebno gumico po-
polnoma zatesni, ter dve na zapestjih, ki 
se koži vodotesno prilegata. Obleko je 
avtorju posodil Vladimir (njemu jo je 
Oleg, svojo rezervno), škornje številka 
44 (namesto običajnih 42) pa je prispeval 
France. Pod gumo je imel še srajco in 
zimski podkombinezon, vse je ves čas 
ostalo suho, ni ga prav nič zeblo, le ko je 
prišel iz vode, je zlival vodo izza dolgih 
gumijastih rokavic, da niso bili prsti pre-
več trdi. Prav zanimivo je bilo, ko je za-
bredel v vodo do pasu ali še kaj čez, je 
voda iztiskala zrak iz podobleke in je pri 
gumi na obrazu vedno toplo puhnilo ven. 
Nekaj zraka je pa spodaj le še ostalo in 
ko je plaval, je zadnja plat silila zelo na 
površje, pa je bilo treba potem glavo zelo 
dvigovati ven, da ni šla zaradi ravnotežja 
sama do gladine ali še kaj pod njo. En-
krat je pri manjšem slapčku slabo ocenil, 
da se siga nadaljuje še pod njim (se ni), 
stopil v prazno in ga je voda odnesla, pa 
se je še kar hitro ujel in ponovil vajo. 
Večina posnetkov med potjo je bila nare-
jena s telefonom, ki ga je avtor med bre-
denjem in plavanjem po vodi sicer hranil 
spredaj pod brado, med obema ključni-
cama, tik pod obrazno odprtino v gumi. 
Vladimir je večji del časa tovoril še foto-
grafovo transportko z zrcalnim fotoapara-
tom, dvema objektivoma, dvema bliska-
vicama in nekaj hrane, ga na težjih me-
stih podpiral pri plezanju ali potegnil čez 
bolj kritična mesta. Šlo je veliko bolje od 
pričakovanj, brez Vladimirja na kak tak-
šen podvig ne bi upal niti pomisliti. 
10. Oktober – Lanski vrh 
Ob koncu septembra je nastopila prava 
deževna doba in temu primerno so nara-
sli izviri Ljubljanice ter njenih predhodnic, 
od Obrha v Loški dolini do Planinske ja-
me in Škratovke na Planinskem polju ter 
Močilnika na Vrhniki. Avtor se je odločil, 
da bo sodeloval, in je v treh dneh, 28. in 
29. septembra ter 1. oktobra, posnel ne-
kaj lažje dostopnih izvirov. Ob tem se je 
pojavil še nepričakovan ugoden stranski 
učinek. Včasih se zgodi, da pri fotografi-
ranju, tudi v jamah, naletiš na motiv, za 
katerega takoj vidiš, da je zanj neposre-
dna upodobitev, kakršna je fotografija, 
preprosto pregroba, da mu dela silo. In 
da bi bila odslikava, kakršne so bili spo-
sobni stari mojstri upodabljajoče umetno-
sti ali pa tudi kaj iz današnjega časa 
(zgleda sta Karingerjev Triglav iz Bohinja 
in Abstraktna pokrajina Sarah Rasul) ve-
liko primernejša. Med take motive spada 
tudi vhod v Planinsko jamo, pogled nanj 
od znotraj vedno znova preseneti s svojo 
veličastnostjo: reka, ki se iz teme razliva 
na prosto, v svetel, z drevjem obraščen 
kanjon. Ga pa, vhoda, žal nihče več ne 
pozna takega, kot je bil nekoč, divjega, 
brez poti z betonsko podporno steno na 
desni strani (gledano od znotraj) in brez 
mehanizma za dvigovanje in spuščanje 
zapornice do umetne struge, ki del vode 
spelje do elektrarne v stavbi nekdanje 
žage. Kar velja tudi za pogled od zunaj, 
ki je tudi zelo spektakularen, a vseeno 
ne tako rembrandtovsko slikovit. Ko je 
avtor gledal svoj posnetek, narejen ob tej 
priložnosti, se mu je zaiskrilo, da bi se 
dalo s kalejdoskoposko preslikavo nare-
diti prvi približek take upodobitve. 
Sredi oktobra sta se z Vladimirjem od-
pravila najprej v Košelevko, malo znano, 
a zanimivo, lahko in zelo ogleda vredno 
jamo na Pokojiški planoti, nad južnim ro-
Oleg pred potopom. 
Marjan, Metod, Zdenka, Andrej, Klok, 
Mare, Fofr, Modrc in Manč pred južnim 
vhodom v Skedneno jamo. 
88  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
bom ljubljanskega barja. Padli sta dve 
muhi na en mah, Vladimir je videl zanimi-
vo jamo v še kar bližnji okolici, gospa 
Bizjak iz Padeža pa je našla nov cilj 
sprehoda za svoje goste. Sledila je eks-
kurzija v Mačkovico, kjer je, z razmero-
ma preprostimi sredstvi in samo z dvema 
udeležencema, uspel posnetek pogleda 
izpod Baldahina v Veliki dvorani na spod-
nji del z vhodoma v F-rov in v Vzhodni rov. 
27. oktobra smo se na Lanskem vrhu 
spet zbrali člani veterani in s sprehodom 
po Lanskem vrhu v najlepših jesenskih 
barvah obeležili spomin na Janeza Ka-
nonija – Žana, župana Članske vasi, ki 
se je poslovil oktobra 2021. 
11. November – Zelške jame 
Jamarski november se je začel 12. dne, 
z Radošco 2, na moker jesenski dan. Na 
dnu se je ob steni začela odpirati obeta-
joča, sicer ne prav prostorna, praznina 
proti severu. Obetajoča tudi zato, ker če 
bi se odprl rov proti severu, bi peljal v na-
daljevanje Najdene jame, proti jugu pa 
nazaj v to jamo. 
19. sta se avtor in Vladimir odpravila v 
Zelške jame, v upanju, da je voda že do-
volj upadla in se bo dalo po vodnem rovu 
kam naprej. Pa je bila voda ravno neka-
ko na meji. Po obvozu sta prišla do brzic, 
tam pa se ni dalo po suhem naprej po le-
vi strani, kjer greš zlahka iz čolna, ampak 
je bilo treba po desni, zahodni strani. 
Tam pa ni zložne, le lahno nagnjene 
skalne plošče kot na drugi strani, ampak 
je prečka ob steni dober meter nad vodo. 
Pa Vladimir je spreten, ni zaman nabiral 
izkušenj po Voronji jami, in je čez prine-
sel tudi čoln. Do Pristana (avtorjevo ime), 
Rado Gospodarič ga je imenoval Srebr-
na dvorana, kar je tudi lepo ime, se pa ni 
dalo po suhem kot po navadi, ampak je 
bilo treba spet v čoln. Pokukala sta še v 
Južni rov in tako mokrega avtor še ni vi-
del. V prednjih dvoranicah ni bilo več sa-
mo malo blata, ampak tudi voda, čez 
gležnje. Hitro je postala pregloboka in je 
bilo treba obrniti. Medtem ko je avtor pri-
pravljal vse za posnetek Pristana, se je 
odpravil Vladimir s čolnom gorvodno, a 
je bil že čez četrt ure nazaj – voda je mi-
mo podora za ovinkom preveč drla, da bi 
se dalo lepo izkrcati. Pa je posnetek na 
levi vseeno poplačal trud. V Zelških ja-
mah je nad mejo visokih vod v rovu, do 
katere so stene prekrite s temnosivim 
manganovim hidroksidom, gol apnenec, 
ki zaradi kontrasta s temnosivo barvo 
pod njim deluje zelo svetlo, skoraj belo. 
Podobni prizori se ponujajo v najdaljši 
etiopski jami Holqa Sof Omar, ki pa še 
čaka na ustrezno fotografsko obdelavo. 
In bo, glede na razmere na tem koncu 
sveta, čakala še v dogledno prihodnost. 
Najboljši prosto dostopen posnetek ima 
naslov Podzemska reka. 
24. novembra je sledil obisk Skednene 
jame, kjer je avtor vadil fotografiranje 
prehodov iz svetlega v temno, ki je boljši 
epilog doživelo decembra. Zadnji novem-
brski dan pa se je odzval vabilu Claudia 
na obisk Jame Paolo Slama, nedaleč 
proč od njegove hiše v Boljuncu 
(italijansko Bagnoli della Rosandra) pri 
Trstu. Vas je v dolini reke Glinščice in na 
vzhodni strani, v pobočju, ki se dviga na 
kraški rob, se razprostira že mnogo let 
opuščen kamnolom. Ko je pred desetletji 
kamnolom še obratoval, je Claudio vsake 
toliko časa pregledal nove dele, ali se je 
v njih morda odprla kakšna jama. Pred 
kakimi dvajsetimi leti, ko je bil kamnolom 
že opuščen, je na mestu, kjer je zdaj 
zgornja odprtina, zaznal obetaven prepih 
in s Stojanom Sancinom sta začela z od-
kopavanjem. Pa kmalu odnehala, ker se 
je brezdomec, ki se je naselil ob zahodni 
strani v ravnini kamnoloma, začel zelo 
glasno pritoževati. Bal se je, da bi se od-
kopano kamenje prikotalilo do njega. 
Zdaj brezdomca že precej let ni več, in 
ko so v času pandemije bližnje jame spet 
postale bolj zanimive, se je lansko leto 
(2022) ob koncu poletja Claudio ponovno 
lotil odkopavanja. Mladeniči iz okolice so 
mu pomagali in eden izmed njih si je zelo 
želel jamo poimenovati po svojem očetu. 
Claudio mu je željo izpolnil in jama je 
zdaj Jama Paolo Slama. Jama je dolga 
prek 300 metrov, se še nadaljuje in ima 
nekaj zelo lepih delov. V njej je bilo na 
delu že več znanih jamskih fotografov, 
tudi Peter Gedei iz Jamarskega kluba 
Železničar (naši ajzenponarski tovariši). 
Ker pa so mojstri z objavami radi bolj 
skopi, tudi do Claudia pride malo ali nič, 
se je odločil poskusiti srečo še z »lahko 
konjenico«. Nekaj je nastalo, objavljeno 
je v avtorjevem fotodnevniku na jako-
pin.net, je pa nekajurni obisk vsekakor 
premalo. Jama zasluži večdnevno obrav-
navo. 
 12. December – Strinati 
Tretjega dne zadnjega meseca v letu je 
bilo putikovanje v Rakovem Škocjanu, s 
sprejemom novih članic in članov v klub-
ske vrste. Kot vedno je bilo nepozabno, 
eden izmed njih, Aljaž Osterman, je šel z 
avtorjem nekaj ur prej, popoldne, še v 
Južni rov Zelških jam, skozi vhod v udor-
nici Brlog. Aljaževa boljša polovica je bila 
s tremi njegovimi portreti in tudi z drugimi 
posnetki zadovoljna. 
Predzadnji četrtek v letu so se še vetera-
ni poslovili od starega leta, v Članski va-
si, kje pa drugje. Kljub izbranemu prigriz-
ku in še boljši ponudbi tako penečih vin 
kot bolj kolesarskih pijač (Radler), Pale 
ale in temnega Kozla za udeležence mi-
rujočega prometa, je avtor pozno popol-
dne popestril še z izletom do lepo zalite-
ga polja ter Vranje in Skednene jame. V 
slednji je bila že noč in je temo izkoristil 
za posnetek iz severnega vhoda na glav-
ni rov, osvetljen izza ovinka. Število av-
torjevih obiskov te jame je prej kot ne že 
trimestno, pa ga je vseeno čakalo prese-
nečenje. Malo bolj oster »špicliht« iz 
špranje na ovinku je na vhod v Topli rov 
pričaral »portret« Skednene deklice. 
Prav zadnji dan leta je bil, po manjšem 
zapletu, kronan z zaključkom dela, ki se 
je začelo oktobra 2021. Portret Pierra 
Strinatija, švicarskega speleobiologa še 
posebej težkega kalibra, s 300 novood-
kritimi vrstami jamskih živali, tudi nekaj 
rodovi, je dočakal spletno objavo v petih 
jezikih. Gospod je bil oktobra 2022 star 
94 let, pa je še vedno čil in ostrega uma. 
Delu je dalo še poseben čar to, da se je 
Strinati pred dobrimi desetimi leti odrekel 
televiziji in internetu, zaradi varčevanja z 
vidom (časopisom se ni), in to, da vikipe-
dijo težko prenese, portala Wikimedia 
Commons pa sploh ne. In je šlo na dalja-
vo, po navadni pošti. Teden dni pismo 
tja, teden dni za premislek in odgovor, 
Pogled iz Pristana gorvodno, proti vzhodu. 
Pierre Strinati z materjo Jeanne pred 
vhodom v jamo, okoli leta 1950, risba 
Vladimirja Posipaja (objavljeno z 
dovoljenjem). 
89  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
teden dni pismo nazaj, pa spet en teden 
za pripravo avtorjevega odgovora. Ena 
iteracija en mesec. Priznati je treba, da 
je bilo pet pomočnikov: Richard Forster 
iz Ženeve, Patrick Deriaz iz Veveya, Vla-
dimir Posipaj, ki je v Ljubljano prišel iz 
Kijeva leta 2014, Nataša Fokina Sakulina 
iz Moskve ter Hans Recknagel, ki je pri-
šel v Ljubljano z Bodenskega jezera. Se 
je splačalo? Vsekakor. Bi se še enkrat 
lotil česa takega? Dobro bi premislil ... in 
se dal še malo prositi. 
Zaključek 
Ali je bilo 2022 dobro leto, kar se jamar-
skega dela tiče? Bilo je, glede na okoli-
ščine še posebej. Avtor je objavil 30 po-
ročil o poteh v jame in drugam, pred-
vsem po hribih, ter dva portreta, oba ja-
marska, Strinatijev je bil najobsežnejši in 
najzahtevnejši doslej. Leta 2021 je bilo 
tega več, 43 poročil, dva portreta, tudi 
Špele Borko, in dva kratka portreta. Ven-
dar, kot že rečeno, okoliščine so se spre-
menile. 2021 je bilo zadnje leto obdobja, 
ki ga ni več, in ki ga zdaj lahko že mirno 
označimo za predvojnega. V miru smo 
živeli skoraj 77 let, vsi smo bili prepriča-
ni, da bo trajal in trajal, pa žal ni mogel. 
Izreden podvig pisca teh vrstic, udeležba 
na mednarodni odpravi v jamo Boj-Bulok 
v Uzbekistanu, ki se počasi, a vztrajno 
pomika po globini proti tretji dvatisočme-
trci na svetu, je bil v letu 2021 še možen. 
Dobro smo se ujeli, sposobni, prizadevni 
in požrtvovalni so bili fantje in dekleta z 
južnega Urala, odličen vodja, brezhibna 
organizacija. Leta 2022 pa ni šlo več. 
Odprava Boj-Bulok 2022 je sicer bila, a 
ne več mednarodna. Kdo bi še lahko so-
deloval v odpravi države, ki je, najbolj mi-
lo rečeno, začela to vojno? 
A glave ne moremo kar vtakniti v pesek 
in počakati štiri ali še več let, kolikor sta 
doslej trajali vojni, da bo prišel nov pre-
porod in bo vse lepo in prav. Kot je ugo-
tovil Claudio v času zadnje pandemije, 
veliko lepega, neodkritega in zelo vzne-
mirljivega je še prav blizu nas, tudi v sta-
rih damah. Samo dobro se je treba ozreti 
naokoli, malo bolj natančno pogledati. Ali 
pa z drugimi očmi.  
Franci Gabrovšek 
———   MASNOČARSKA HIMNA   ——— 
Pred časom me je Matija nagovoril, da bi 
za GP na papir izlil Masnočarsko himno. 
Preden jo zapišem, še nekaj o okolišči-
nah njenega nastanka. Morda zaradi ne-
prisotnosti nisem pravi za to sodbo, a zdi 
se mi, da je zadnje čase sekcijska dejav-
nost na društvu upadla, kar kaže na iz-
jemno enotnost, ki pa, vsaj tako upam in 
menim, ne odraža enoumja. Ob koncu 
osemdesetih in v devetdesetih letih 20. 
stoletja so društvene sekcije vznikale kot 
narodnobuditeljska društva. Čeprav niso 
imele nobene formalne vloge, ali pa prav 
zato, je bilo biti član sekcije mali privile-
gij. V sekcijo si se lahko pridružil le s ti-
him strinjanjem večine že obstoječih čla-
nov, pri čemer se za te niti ni dobro ve-
delo, kdo so. Zato so bile sekcije pravilo-
ma sestavljene iz njihovih ustanovnih 
članov. Na nek način so predstavljale 
društveno prostozidarstvo. Kot primer naj 
navedem Maloglavsko sekcijo, ki je na-
stala na nekem prednovoletnem sestan-
ku na Starem Trgu, ki se je končal s Ka-
pitanom Bumom (1, 2, 3, bum …), masti-
ko za kazen in pohodom z motom »gora 
za golega človeka« na grad. Sam sem 
se odpeljal domov še pred pohodom, ker 
je oče delal v pekarni in je ob štirih zjutraj 
potreboval družinsko bolho (= avto) za 
pot v službo. Zato me člani sekcije še 
danes ne štejejo za polnopravnega. Na-
rodnozabavna sekcija se je porodila v Ti-
tovem avtu na poti na jamarsko-reševalni 
odklop v Poljčah. O sektaštvu bi verjetno 
moral pisati kdo bolj posvečen in upam, 
da ga/jo ta sestavek vzpodbudi. Enkrat 
sem zasledil nek spletni zapis o ferajno-
vih sekcijah, ki me je omaleževal v smi-
slu, da v nekatere želi tudi Franček, am-
pak samo želi. Tudi prav, jaz lahko ča-
kam. Naj predgovor zaključim z Masno-
čarsko sekcijo. Njeno jedro je nastalo 
verjetno že pred mojim prihodom na fe-
rajn leta 1987. Sekcija, inherentno vizio-
narska, je trideset let pred časom zago-
varjala keto dieto. Skratka, uživanje 
maščob brez primesi. Sekcijo so poznali 
tudi širše, sploh Kranjčani, ki so nam na-
pačno rekli maščobarji, ampak kdo bi jim 
zameril. O nastanku sekcije bi verjetno 
več vedel povedati kdo drug, sam sem 
se ji pridružil kasneje; ker nikoli nisem bil 
kost in koža, so me obstoječi člani, znani 
in neznani, sprejeli. Celo, ko sem kasne-
je za deset let prešel med vegetarijance, 
se me niso odpovedali. In v času najbolj 
gorečega masnočarstva je nastala tudi 
nikoli* zapisana himna, ki bi jo stilsko in 
metrično kdo še lahko popravil, a naj kot 
dokument časa ostane. Seveda himne 
ne deklamiramo, ampak jo pojemo. Me-
lodija je izposojena iz pesmi, ki govori o 
dobrih gostilnah in je bila v tistem času, 
sploh ob plunki in otožnih očeh, učinkovit 
mehčalec ženskih kolen.  
Masnočarska himna 
Vse manj je mastnih prašičev, 
vse manj je lojastih krav, 
vse več otrobov pojemo, 
ker ne vemo, da špeh je bolj zdrav. 
Misli, rdeč meso, otrobi in še proso, 
so prikovali nas na smrtno posteljo, 
nič več ne ješ masnoč, 
»ta belo« zdaj mečeš proč, 
in sploh nič več ne veš,  
kaj dobro je, kaj jesti smeš. 
Šel bom v svinjske mesnice, 
šel bom med mastne ljudi, 
nalil si bom čist'ga Cekina, 
in zamastil se s prjatli do dne. 
*Med pisanjem tega prispevka sem nale-
tel tudi na skoraj dvajset let star spletni 
zapis vsem znanega pionirja spletnega 
trolovstva, ki je masnočarsko sago pre-
nesel tudi med tekače in tam himno tudi 
prvič zapisal. Seveda brez vedenja av-
torja, a povsem pravilno.  
http://www.tekaskiforum.net/forum/
viewtopic.php?t=516&start=90│ 
Kmečka pojedina, Renejevo brezno, 30. 10. 2014. Avtor fotografije in pojedine: Anže Oblak 
90  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
 
Moji prijatelji veterani so včasih tudi zelo 
kritični, pač prava demokracija! Ker so me 
kritizirali, da so moja poročila zelo kratka 
in skopa ter preveč inženirska, sem se po-
trudil in za naslednjo akcijo napisal spod-
nje poročilo. Poročilo odraža vzdušje in 
dogajanja na čLanskem vrhu in v jami. 
Akcije so se udeležili: 
jamska ekipa: Manč, Marjan, Mare, Mo-
drc in Metod; zunanja ekipa: Ičo, Ile in 
bežno Klok. 
Začeli smo kot običajno z Ičotovo jutra-
njo kavo in Modrčevim kuhanim vinom. 
Sledila je analiza veteranskih in drugih 
dogodkov preteklega tedna. Poudarek je 
bil na fantastični Francetovi disertaciji o 
najdenem kamnu v Radošci 2. Ponovno 
smo skupaj potrdili, da to ni bil nateg, 
ampak, da je kamen res z dna Radošce 
2. Ker smo bili na svobodnem ozemlju 
čLanske vasi, smo lahko zelo sproščeno 
analizirali dogajanja v naši čudoviti deže-
lici! Ičo in Modrc sta popravila vhodna 
vrata, ki se sedaj odlično zapirajo. Obču-
dovali smo Maretov novi (rabljen) avto in 
analizirali trg rabljenih avtov. 
Potem smo odšli v udornico Radošca. V 
čLanski vasi sta ostala Ičo in Ile. Slednji 
je moral kmalu nadaljevati pot v Vipav-
sko dolino. Po tradicionalnem projektu 
odpiranja vrat v ogradi smo zakoračili v 
hrib proti Radošci. Vreme je bilo prav pri-
jetno in daleč od zimskega mraza, ki 
smo ga okusili na preteklih akcijah v ja-
nuarju. Po mojstrsko izdelanih stopnicah 
smo se spustili v udornico. Delovišče, ki 
je že kar naš drugi dom, nas je pričakalo 
v vsej svoji spokojnosti ob veličastni de-
poniji izkopanega materiala. 
Na začetku se je zgodil nesporazum, saj 
sva z Mančem mislila, da je Marjan že v 
jami, kar je povzročilo nervozo in takoj-
šen spust na dno. No, Marjan se je med 
tem pojavil nad udornico. Iskal je primer-
no lesovje za podporne ukrepe v jami. 
Končno je prišel tudi Mare, ki se je za-
mudil zaradi fizioloških razlogov. Modrca 
še ni bilo. 
Nato smo namestili škripec in spustili 
vlečno vrv v brezno. Ugotavljali smo, da 
je morda fiks, na katerega je pritrjen škri-
pec, že nekoliko slab in ga bo treba na-
domestiti. Predvsem je problematična 
teža večjih skal, ki jih vlečemo iz jame. 
Manč in Marjan sta končno odšla v jamo 
na delovišče. Ugotovila sta, da rabimo 
1,10 metra dolge »punte« za podpiranje. 
To nam je na površje prišel povedati 
Marjan. Pri tem je pozabil prinesti žago, 
ki jo je imel Manč na dnu. Zato smo tri 
»punte«, dolge 1,5 in 2,5 metra, vrgli v 
jamo. To smo si lahko privoščili, ker je v 
breznu stopnica z zamikom in padajoči 
predmeti ne gredo do dna oz. Manču na 
glavo! Za njimi se je v jamo ponovno 
spustil Marjan.  
Ker sta si spodaj vzela kar nekaj časa in 
ni bilo potrebno asistirati z vlečenjem ve-
der, sva imela z Maretom zanimivo de-
bato. Najprej sva zelo natančno analizi-
rala stratigrafijo udornice in povezavo z 
Radošco 2. Prišla sva do zanimivih ugo-
tovitev, ki pa niso za tisk. Ker spodaj še 
vedno nista začela kopati, ampak sta se 
ukvarjala z dolgotrajnim podpiranjem 
podora, sva nadaljevala debato o poslov-
no-političnih dogajanjih in ugotovila, da je 
vse skupaj eno veliko sranje! Končno je 
prišel tudi Modrc!  
Marjan je nato ponovno prišel na površje, 
glavni razlog je bil v njegovem vodovodu. 
Poleg tega pa je prišel povedat, da Manč 
potrebuje tri vijake in meter. Da bi čim 
prej začeli s pravim delom, sem se takoj 
spustil do Manča in prinesel zahtevano. 
Manč je nato z vijaki fiksiral nove opore 
podora. Nato smo začeli z izvlačenjem 
materiala. Ker brezno ni popolna vertika-
la, ampak ima približno na sredini zamik, 
sem se umestil na tem delu in pomagal 
vleči vedro do vhodne vertikale. Ker so 
včasih zelo počasi reagirali na mojo ko-
mando za vlečenje, sem dostikrat polovi-
co transportne poti v glavnem sam vlekel 
težka vedra. Recimo!? Zunaj so vlekli in 
material odnašali na deponijo Modrc, 
Marjan in Mare. 
Števec števila veder izvlečenega materi-
ala imamo iz kamene dobe. To so kamni, 
ki jih zlagamo in grupiramo na zaporedni 
desetiški sistem. Danes je Marjan, ne 
vem zakaj, spremenil ta sistem v petiške-
ga. Pozneje smo prišli na idejo, da bi bilo 
potrebno v smislu digitalizacije preiti na 
binarni sistem. Ne vem, kako bo reagiral 
Ejč, ki ima avtorske pravice za desetiški 
sistem.  
V jamo je prišel tudi Mare ob toči padajo-
čega kamenja. Manč je pozneje jamral, 
da ga boli rama. Z Mančem sva ugotav-
ljala, da nekateri res ne znajo paziti in s 
svojo ritjo prožijo kamenje na spodnje 
veterane! 
Manč je na dnu zavrtal v dve večji skali 
in ju nato z »majzlom« razbil. Tretja veli-
ka skala je bila take oblike, da je ni bilo 
možno razbiti. Zato jo je privezal z vrvjo 
in jo »počasi, previdno« (veterani, vam je 
kaj znan ta slogan?) transportiral ob vle-
čenju zunanje ekipe do mene. Nato sem 
jo jaz spremljal do površja. Pri tem mo-
raš paziti, da je skala ves čas pod tabo 
ali v tvoji višini, da je v slučaju pretrganja 
vrvi, izpulitve fiksa ali nerodnosti zunanje 
ekipe ne dobiš na glavo. Skalo smo 
uspešno dostavili na površje.  
Ker je bil Marjan že utrujen od vlečenja, 
sem ga zamenjal in je lahko odšel na re-
le. Ko smo izvlekli 44 veder, je prišel 
Metod Di Batista 
———   KAKO SE DELA V RADOŠCI 2   ——— 
Članici med poslušanjem napete pripovedi o Radošci 2. Foto: Jaka Flis 
91  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Med raziskovalno mrzlico. Foto: Uroš Kunaver 
 
Manč na površje. Povedal je, da je spo-
daj ustvaril portal (v drugo dimenzijo?) iz 
dveh ali treh večji skal, pod katerimi bo-
mo nadaljevali kopanje. Marjan je nato 
izvlekel še nekaj skal izpod portala. 
Na deponiji smo nabrali nekaj kosov sige 
in kapnik, ki smo jih nato peljali Francetu 
v analizo. 
Pospravili smo orodje, škripec in vlečno vrv 
in v prijetnem soncu odšli iz udornice, na-
daljevali po prijetni poti navzdol do vrat v 
ogradi, jih nato dobro zaprli in odšli v čLan-
sko vas. Tam smo se preoblekli v civilno 
obleko in spili obvezen aperitiv in pivo.  
Izvedeli smo, da je prišel tudi Klok s fa-
moznim kamnom, ki ga je prinesel od 
Franceta. S kamnom je šel v Skedneno 
jamo, da ga je slikal v jamskem okolju!? 
Ičo je pripravil fantastične makarone s 
klobasami in številnimi začimbami. Mo-
drc je prinesel čudovit lastnoročno izde-
lan štrudelj. Bilo je tudi veliko drugih do-
brot, tako da smo se lepo podprli. Nato 
smo pomili vso posodo in pospravili za-
vetišče. Nekateri smo odšli še na kavo v 
Najlepšo. Mimogrede sem nesel France-
tu kose sige iz Radošce 2. Bil je zelo ve-
sel in prepričan, da jama je!  
V Najlepši smo bili zelo všeč kelnarci 
(nekateri še posebej), tako da je kar pri-
sedla za našo mizo! Po dobri kavi smo 
se poslovili, dogovorili za naslednji četr-
tek in se vsak s svojim avtom odpeljali v 
Ljubljano, Mare pa na Pristavo. 
Saj vse ni res, pa je! 
Člansko! 
Ko sem bil pozvan, naj kaj napišem za 
letošnji GP, so moje misli naletele le na 
temo. Pa ravno letos bi moral imeti 
ogromno idej, saj sem v jamah preživel 
toliko časa kot še nikoli prej. Mogoče pa 
se tema prikrade v misli ravno zaradi te-
ga. Kdo bi vedel? Jamarskih akcij, me-
trov, brezen in vsega, kar spada zraven, 
je bilo obilo, a nič se mi ni zdelo ravno 
zanimivo, vredno pisanja. Ko pa sem o 
zadevi razmišljal malo dlje, sem ugotovil, 
da temu ni ravno tako.  
Leto 2022 se je z jamarske plati začelo 
precej bedno. Od novega leta, ki sem ga 
s trdimi pogajanji sicer lahko preživel na 
Poljani, do aprila namreč nisem bil v prav 
nobeni jami. Tudi na ferajn sem prihajal 
redkeje kot sicer in tudi redkeje, kot bi si 
želel. Večino časa sem namreč posvetil 
športu. A bil sem že predolgo na ferajnu, 
da me raziskovanje ne bi zastrupilo. Sle-
dila je precej težka odločitev, a na koncu 
je jamarstvo zasedlo mesto hobija, ki mu 
posvečam največ pozornosti.  
Na začetku aprila sem končno dočakal 
jamarsko akcijo. Na Poljani. Samo čurka, 
nobenih resnih globin, a kljub temu je bi-
lo navdušenje velikansko. Čas je za nov 
začetek, jame namesto športa. Vse je bi-
lo tako super. Razen mojega zdravja. 
Zbudil sem se namreč s precej vnetim 
grlom. A v tistem trenutku pač ni bilo žive 
sile, ki bi mi preprečila, da grem zraven. 
Akcija se je končala s covid testom in ne-
kaj dnevi vročine. Vsekakor zelo vzpod-
buden začetek. Sledilo je še nekaj viken-
dov na Poljani. Spet sem lahko občutil 
čar raziskovanja in smučanja od vhodov 
do stanu v jasnih zvezdnih nočeh. Nazaj 
sem pridobil nekaj jamske kondicije, po-
stal sem spretnejši pri premikanju v oži-
nah, lahko sem hitreje žimaril …  
Sneg je čedalje bolj pobiralo in bližal se 
je prvomajski tabor. Prepričanje, da je 
pomembno le raziskovanje, ostale stvari, 
kot so večerno druženje ob ognju in po-
dobno, pa ne, je bilo v času tabora v me-
ni močnejše kot kadar koli. Zdelo se mi 
je žalostno, da smo se na teren odprav-
ljali šele malo pred poldnevom ali še 
kasneje. Prepričevanje ostalih, da je pr-
vomajc tako ali tako bolj namenjen dru-
ženju, je pri meni naletelo na gluha uše-
sa. Enostavno nisem razumel, zakaj sem 
edini, ki bi si dan za dnem želel hoditi v 
jame in se tega ne bi naveličal. Verjel 
sem, da je možno živeti s tako strastjo 
do raziskovanja celo življenje. Robidišče 
je sicer ponudilo precej več metrov, kot 
si nas je večina mislila, pa še vedno ni-
sem bil zadovoljen. Iz jame sem do ta-
krat največkrat prišel čisto »crknjen«. Biti 
spočit ob žimarjenju iz vhodnega brezna 
je bilo nekam čudno. Kot da počnem ne-
kaj narobe. 
Kmalu je prišlo poletje. Še vedno sem 
zgrabil prav vsako priliko, da sem le lah-
ko odšel v podzemlje. Komaj sem prišel 
domov, pa sem že zaslišal brata: »Dej, 
Matevž, ne bit šibk!« in naslednji dan 
sem bil z njim na kakšni precej nori kole-
sarski turci. Bil je super čas. Kondicije se 
je nabralo precej, jame so šibale pa še 
počitnice so bile. Vse to nespametno 
preganjanje naokoli pa je počasi jemalo 
davek v obliki utrujenosti. Akcija, ki si jo 
bom zagotovo zapomnil, je bila nadome-
stilo za kaninski predtabor. Ta je namreč 
padel v vodo. Namesto tega sva se z 
Lankotom napotila na Poljano. S kolesi. 
Njegov vlak je v Bohinjsko Bistrico pri-
spel okrog sedmih zjutraj. Dejstvo, da bi 
moral iti na vlak sredi noči, če bi hotel biti 
pravočasno v Bohinju, in prepričanje, da 
je na jamarskih akcijah nujno treba trpeti, 
ker če ne, je to ena »fejk« jamarija, sta 
me pripravila do tega, da sem šel s kole-
som od doma. Potovanje sem začel že 
dan prej, precej zmatran že pred začet-
kom. Najhitrejša pot za gorsko kolo je 
preko Jelovice. Prvi dan sem se tako na-
potil do Železnikov, se nato povzpel na 
planoto in malo pred končnim spustom v 
Bistrico prespal. Tako me je naslednji 
dan do železniške postaje čakala le krat-
ka pot. Precej zanimivo je dejstvo, da se 
je število klancev na relaciji Ljubljana–
Železniki povečalo z nič na osupljivo veli-
ko številko. Ta pojav sem pripisal čudni 
veliki grbi, ki se je kar pojavila na mojem 
hrbtu in mi pri kolesarjenju še ni ravno 
znana. Do resnega klanca sem ravno 
ugotovil, da se nisem spremenil v kame-
Matevž Marinko 
———   KAJ PA VEM   ——— 
92  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
lo, saj sem kljub polnosti grbe še vedno 
čutil žejo. Preklel sem vse oblike kolesar-
jenja s težkimi nahrbtniki, saj te pri tem 
boli pretežno vse. Znašel sem se v Že-
leznikih, tam pa se je šele začelo. Sledi 
namreč deset kilometrov dolg vzpon, ki 
bi ga na največji kolesarski dirki lahko 
mirno klasificirali kot HC, sploh če bi tek-
movalci morali nositi tako breme. Nekako 
sem se uspel prebiti čez. Ko sem se 
ustavil in ulegel, je pritisnil mraz. Za pod-
vig sem si verjetno izbral eno izmed naj-
bolj mrzlih noči v celem poletju. Seveda 
sem imel s seboj le zelo tanko poletno 
spalko. Za več ni bilo prostora v nahrbt-
niku. Nekaj sem uspel celo spati, zbudil 
pa sem se vseeno zelo premražen in po-
lomljen kot že dolgo ne. Spust s kolesom 
naslednji dan je imel na žalost eno po-
manjkljivost. Do Bistrice se namreč ni-
sem prav nič ogrel, tam pa me je priča-
kala še megla. Poleg tega ima jamarski 
podkombinezon, ki sem ga za spanje 
oblekel, zadrgo na mestu, na katerem se 
načeloma nahaja tudi kolesarski sedež 
(da se jo sicer prestaviti, a se je zatakni-
la). Zadeva je precej nadležna. Na srečo 
sva z Lankotom v klanec proti Poljani 
kmalu konkretno zašvicala in tako sem 
sem se lahko znebil žuljetvorca. Po kak-
šni uri vožnje s kolesom sva prispela do 
poletnega izhodišča. Končno. Do sem se 
ponavadi pride brez posebnega truda. 
No, šibnila sva v Molilnega volka, 
na -300 metrov, na dno. Pregledala sva 
podor, in ker nisva našla nič novega, sva 
šla raziskat odcep malo višje. Našla sva 
okrog 50 novih metrov in se odpravila 
ven, saj naju je že malo priganjal zadnji 
vlak. Pot nazaj v Bistrico je potekala brez 
večjih težav, saj gre tako ali tako samo 
navzdol. Ob burgerju na štacionu pa se 
je v meni začela resna dilema. Bil sem 
tako izmučen, da se je vlak za Ljubljano 
zdel zelo privlačna opcija, čeprav je bil 
prvotni plan, da grem s kolesom tudi do-
mov. Odšel pa je šele čez dve uri. Kriza. 
Odločitev je bila tesna, a prevladala je 
utrujenost in tako sem počakal na vlak.  
Naslednji dan smo odšli na kaninski ta-
bor. Tudi tam se nisem ravno šparal, me 
je pa utrujenost že zelo načela. Tudi raz-
ni za spanje moteči dejavniki, ki so bili na 
taboru prisotni, ne pripomorejo ravno k 
dobri regeneraciji. Zaradi utrujenosti sem 
se odpovedal celo akciji v Dinozavra. 
Zadnji dan sem se komaj privlekel v doli-
no in nato zbolel. 
Takrat sem nekako začel razumevati, da 
način, na katerega živim, nima ravno ve-
liko smisla. V jame, ki so šibale naprej na 
vseh koncih in krajih, sem hodil, ker se 
mi je zdelo, da moram. Mislil sem, da 
sem to dolžan tistemu sebi izpred pol le-
ta, ki je imel samo to močno željo. Posta-
jal sem tudi živčen vedno, ko sem moral 
čakati. Pozabil sem, da so v večini jam, 
ki sem jih obiskal pred tem, drugi čakali 
mene in me nekateri še vedno. Mislil 
sem, da sem se od tekem odmaknil, a 
sem jih le prestavil v drugo okolje. Težko 
sem se sprijaznil s tem, da si marsikdaj 
sploh nisem želel v jame, čeprav sem 
sam sebe prepričeval, da mi je to všeč. 
Naj se sliši čudno, a misli mi je pomagal 
urediti september. Po dobrih dveh mese-
cih letanja naokoli sem se končno spočil, 
kot se spodobi. Kar naenkrat sem imel 
precej časa za sanjarjenje o nadaljeva-
njih in raziskavah. Prišlo je kar samo od 
sebe. Tega med poletjem ni bilo, saj miš-
ljenje zahteva energijo, ta pa je bila 
usmerjena drugam. Razmišljal sem tudi 
o poletju, o pretirani obsedenosti z jama-
mi, in ugotovil, da imam raziskovanje še 
vedno rad. Začel sem dojemati tudi po-
men druženja na taborih, celo na Poljani 
sem bil kdaj jezen na budilko. Jamarstva 
tudi nisem več videl kot šport. Je precej 
več kot le tekmovanje. To sem letos po-
zabil. Metri so postajali važnejši od vese-
lja ob odkrivanju. Ali ima sploh smisel biti 
najboljši jamar? Verjetno ne, je pa zago-
tovo pomembno, da raziskuješ z užit-
kom. Nujno je imeti tudi ravnovesje med 
jamarstvom in ostalimi hobiji. Še vedno 
sem lahko večino vikendov po jamah, pa 
ne bom izgubil strasti ob odkrivanju. Ne-
kaj prostora pa je vendar treba pustiti tu-
di ostalim zadevam. Tako raziskovanje 
ostane takšno kot je in ti mnoga odprta 
nadaljevanja pustijo sanjati.  
Vsekakor je bilo leto 2022 polno ekstre-
mov. Iz ene skrajnosti sem šel v drugo, 
na koncu pa sem se vendarle uspel ne-
koliko umiriti. Kljub temu pa sem odnesel 
mnogo lepih spominov. Poleg vseh razi-
skanih metrov na Poljani, Kaninu, Robi-
dišču in še kje sva s Perotom opravila tu-
di izpit USJD. Prvič sem prespal v jami. 
Imel sem zanimivo izkušnjo, ko sem se 
ponoči vrnil s Poljane brez ključev in s 
praznim telefonom. Doma pa seveda ni-
kogar. Zabavna je bila tudi odisejada s 
kolesi na Golem Brdu, ki sva jo doživela 
s Perotom. Do jame sva šla po sumljivi 
bližnjici, ki je kmalu pokazala zobe. Se-
veda se nisva obrnila, saj sva bila že 
skoraj tam, in tako sva zaradi kolesarje-
nju precej neprijaznega naklona in zelo 
goste podrasti kolesi nesla. In tako sva 
po mnogo letih prebijanja čez džunglo, 
mogočne veletoke in druge smrtne ne-
varnosti končno le prišla do jame. No, v 
resnici je trajalo le pol ure, se je pa vse-
kakor zdelo mnogo več. 
Lepo je raziskovati, pa tudi druženje z iz-
jemnimi Člani, ki tvorijo naš ferajn, je ne-
popisljivo. Potreboval pa sem več kot tri 
leta, da sem spoznal, da jamarstvo niso 
le novi metri. Na novembrski ekspediciji 
v P4 teh namreč skoraj ni bilo. Samo ple-
zanje v kamin, ki pa se je na koncu bolj 
kot ne končal. Bilo pa je vseeno lepo. 
Spomnim se sončnega zahoda ob priho-
du iz globin. Tako lepoto sem letos čisto 
preveč zanemarjal. Komaj čakam na na-
daljnje raziskave, na tabore, na veteran-
sko … Vesel sem, da sem Član! 
Sobota kot prost dan se je pričela nekoli-
ko prej kot običajna sobota, ko sem 
prost. Z Garminom sva odšla iz Ljubljane 
okoli osme ure zjutraj. Tokrat je peljal 
Garmin, kar se je kasneje izkazalo za ze-
lo dobro. Po poti do Poljane na maka-
damski cesti ni bilo več snega in z avtom 
sva lahko prišla do najvišjega parkirišča 
in poletnega izhodišča za Poljano. Tam 
sva se srečala z drugo ekipo, ki so jo 
sestavljali Diba, Špela, Jure in Marinko. 
Med potjo smo se dogovorili, da gre Ma-
rinko z nama v jamo Molilni volk in nama 
pomaga opremiti in meriti jamo, kar je 
spet bila dobra odločitev. Tako smo po 
dokaj kopni poti na Poljano prišli v obi-
čajnem času, od tam pa do vhoda v ja-
mo. Marinko je najprej odnesel opremo 
do stana, potem pa prihitel pred Garmi-
nom do vhoda v jamo. 
Pred jamo smo najprej odstranili nekaj 
vej ruševja, ki so ležale okoli poti in nare-
dili pot lažje prehodno. Stopljen sneg je 
razkril nekaj vej, ki so ovirale kopno pot. 
Po opravljenem delu smo se podali v ja-
mo. Najprej se je spustil v jamo Marinko 
in začel opremljati prehod tam, kjer smo 
na prejšnji akciji končali. Po prehodu 
skozi sem šel tja merit jamo. Čez nekaj 
minut se mi je pridružil Garmin. Začela 
Tim Berginc 
———   JAMAR, ČUVAJ SVOJE PRSTE!   ——— 
93  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
 
 
Foto: Tomaž Krajnc 
sva v dvorani, ki smo jo na prejšnji akciji 
izmerili, za nadaljevanje pa takrat ni bilo 
dovolj časa. Počasi sva začela meriti vsa 
nadaljevanja, ki sva jih hitro zaključila. 
Po manjši ožini sva nadaljevala v kamri-
ci, ki je imela kar nekaj možnih nadalje-
vanj. Najprej sem pogledal prvo, ki je iz-
gledalo, kot da se še malo nadaljuje, 
vendar je bil prehod preozek, da bi nada-
ljeval in sem najprej poskusil malo razši-
riti ožino, da bi lahko prišel skozi. Ožino 
so zapirale tri skale, ki sem jih uspel z 
drugim kamnom malo razmajati, da so 
se začele premikati. Prvo skalo sem do-
volj razrahljal, da se je začela premikati, 
z rokama sem jo prijel in poskušal izvle-
či. Skalo sem malo premaknil, vendar se 
je ta premaknila prehitro in v drugo stran, 
kot sem pričakoval. Skala mi je ušla iz 
rok, pri tem pa desne roke, s katero sem 
skalo držal spodaj, nisem uspel dovolj hi-
tro izvleči. Leva roka je bila na vrhu skale 
in je nisem izvlekel dovolj hitro, saj nisem 
pričakoval, da bi se skala lahko premak-
nila višje, vendar se je. Skala mi je po-
škodovala palec na levi roki, s katero 
sem držal skalo na zgornji strani, s tem 
pa sem skalo tudi premaknil in zaprl 
vhod v nadaljevanje. Pri kasnejšem razi-
skovanju jame je bil najden prehod do te 
skale iz druge strani, od koder bi lahko 
prišel že prvič in si ne bi poškodoval pr-
sta, saj bi skale preprosto brcnil in odprl 
prehod. Skala mi je malo nad nohtom 
poškodovala prst. Bolelo me je, kot bi me 
nekdo s kladivom malo močneje udaril. 
Takoj sem odstranil zgornje in spodnje 
rokavice, ki so bile čisto nove in je bila to 
njihova prva akcija. V tem času je Marin-
ko ravno prišel po vrv in je slišal padanje 
kamenja, a sem pustil, da gre opremljati 
naprej, ker se mi ni zdelo preveč hudo. 
Odločitev, da je bil Marinko z nama, je 
bila dobra, saj je Marinko nadaljeval z 
opremljanjem jame v času, ko sva z 
Garminom oskrbovala mojo poškodbo. 
Potem, ko je Marinko odšel, sem poklical 
Garmina in mu želel pokazati, kaj se mi 
je zgodilo s prstom. Najprej sva slikala, 
potem pa sem ugotovil, da poškodba ni 
zanemarljiva, saj je prst otekel in boleči-
na je postala močnejša. Zato sem se naj-
prej usedel in pojedel tri Frutabele, vse, 
ki sem jih imel s seboj, kar je bilo malo 
preveč. Tako mi je zaradi tega postalo 
slabo. Odsedel sem okoli deset minut, v 
tem času je Garmin odšel po prvo po-
moč, ki smo jo pustili malo višje. Ko je 
prišel nazaj, sem se počutil bolje in sva z 
obližem oskrbela rano na prstu. Potem 
sva še malo počakala in sem počasi od-
šel proti izhodu. Jaz sem šel prvi, 
Garmin pa za mano, če bi šlo kaj narobe. 
Na obe roki sem nataknil rokavice in je 
nekako šlo skozi ožine. Žemarjenje z 
enim bolečim prstom je bilo malo oteže-
no, sem pa imel pantin, kar je pomagalo. 
Drugo roko sem večinoma uporabljal 
brez dlani kot oporo na vrvi, večina pritr-
dišč je bilo tudi tako narejenih, da sem 
lahko stopil in večinoma ni bilo težav pri 
prepenjanju. Ko sem varno prišel ven, 
sem Garminu to sporočil, potem pa se je 
obrnil in odšel pomagat Marinkotu pri 
merjenju in opremljanju. Jaz sem se po-
časi preoblekel in odšel proti stanu. Tam 
sem nepričakovano zagledal Dibo, ki je 
tudi malo pogledal, zakaj se vračam tako 
zgodaj sam. Pokazal sem mu prst in mu 
povedal kaj se je zgodilo. Tako sem ma-
lo počival na stanu, dokler se nista iz ja-
me vrnila še Garmin in Marinko. Vmes je 
rahlo deževalo, večino časa pa je bilo 
sončno. Garmin in Marinko sta se kmalu 
prikazala v stanu. Po tem sva z Garmi-
nom počasi odšla proti avtu, tokrat sva 
šla po poti navzdol počasneje kot običaj-
no zaradi mojega poškodovanega prsta. 
Na poti proti ljubljanski urgenci sva se 
ustavila še na kosilu in pojedla pico v Zo-
isovem gradu, da ne bi na urgenci pre-
dolgo čakal lačen. Garmin me je naprej 
peljal domov, kjer sem odložil nekaj stva-
ri in vzel knjigo, da bi bilo moje čakanje 
na urgenci krajše. Na urgenci me je 
Garmin odložil blizu vhoda. Pri pregledu 
poškodovanega prsta so mi najprej rekli, 
da bi izvrtali luknjo v noht, da bo kri izte-
kla. Ob prihodu v malo operacijsko pa so 
se odločili, da bodo kar izpulili noht na le-
vem palcu. Zato sem dobil lokalno ane-
stezijo. Lahko sem gledal, kako je zdrav-
nik pulil noht, kar je bilo zelo zanimivo, 
minilo pa je hitro. Med mojim opazova-
njem dela zdravnika je mimo prišla medi-
cinska sestra in rekla, naj se malo spro-
stim in uležem. Tako nisem imel več pre-
gleda nad šivanjem kože pod nohtom. 
Zdravnik je naredil nekaj šivov in rekel, 
da se bodo sami razgradili. Po tem, ko 
so me oskrbeli, sem med odhajanjem iz 
urgence zaslišal še enega jamarja, ki me 
je klical. Bil je Matic tečajnik, ki je na 
urgenco pripeljal sina. Tako da nisem bil 
edini jamar, ki je bil ta dan na urgenci. 
Noht se je v nekaj mesecih lepo zarasel 
in že kmalu sem lahko začel obiskovati 
jame, za začetek samo horizontalne, 
brez uporabe vrvi, po tem pa tudi take, 
kjer je bila pri spustu potrebna vrv. 
Iz prve poškodbe palca se verjetno ni-
sem dovolj naučil, tako je temu sledila 
poškodba še enega prsta. Po poletnem 
Kaninskem taboru sem si tako poškodo-
val še prstanec na isti roki kot prejšnji 
prst. Tokrat poškodbe nisem staknil v 
globoki jami. Jama je bila precej plitka, 
po standardih, kaj je jama, pa sploh ni bi-
la jama. Prst sem zlomil na poti iz službe 
malo pred domom. Zapeljal sem v udar-
no jamo na parkirišču. Kljub temu, da se 
po isti poti vozim skoraj vsak dan, luknje 
do sedaj nisem opazil oziroma sem ve-
dno peljal mimo. Jama je bila dovolj glo-
boka in dolga, da je vplivala na moje rav-
notežje. Nepozornost je pripomogla k te-
mu, da sem zaradi jame padel. Pri tem 
sem dovolj pazil, da z glavo nisem udaril 
po tleh. Pravzaprav sem padel kot avion, 
ki strmoglavlja, sej sem se počasi začel 
nagibati na levi bok, dokler nisem prišel 
do tal. Malo sem se popraskal ter zlomil 
prstanec na levi roki, ki sem ga takoj po-
ravnal in preizkusil ali je še v redu. Ob 
prvem premiku prsta pa se je ta premak-
nil, vendar ostal v nepravilni legi, veliko 
bolj nazaj, kolikor se prst lahko premak-
ne, in sem ga moral še enkrat poravnati. 
Bolelo ni, verjetno predvsem zato, ker 
sem bil še v šoku in sem malo bolečine 
začutil šele potem, ko sem prišel do do-
ma. Potem, ko sem do doma spravil še 
kolo ter se preoblekel, sem s taksijem 
odšel na urgenco. Tam sem dokaj hitro 
prišel na vrsto, vendar pa sem malo dlje 
čakal v ambulanti, kjer so me obvestili, 
da si prsta nisem samo izpahnil, ampak 
sem ga tudi zlomil, zaradi česar dobim 
imobilizacijo. Jaz pa sem pomislil, da ne 
že spet, saj se prejšnja poškodba še ni 
čisto zacelila, pa sem dobil že novo. V 
mavčarni so mi prst imobilizirali ter me 
poslali domov. Kost se je počasi celila, 
vendar se prst še ni popolnoma vrnil na-
zaj v prvotno stanje kljub fizioterapiji in 
razgibavanju. Mislim, da sem se iz teh 
dveh poškodb naučil dovolj, da ne potre-
bujem še ene. Tako je sedaj varnost po-
stala pomembnejša, kot je bila pred po-
škodbama. Ugotovil sem, kako hitro se 
lahko zgodi nesreča in kakšne so lahko 
posledice ter koliko časa traja celjenje. 
Kar je pripomoglo k boljšem zavedanju, 
da moramo paziti na naša dejanja, saj se 
lahko zelo hitro kaj pokvari, vrnitev v 
prejšnje stanje pa lahko traja dolgo. Kljub 
temu včasih vsega ni možno popraviti.│ 
94  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Jeti, Rene, Tačka, Zec in moja malen-
kost smo se odpravili merit Kobilnico. V 
spodnji dvoranici, ki je kar obširna, a zelo 
nizka, smo nekaj kobacali naokrog in si 
nehote svetili v oči. Pa se Jeti zgroženo 
oglasi: »Joj, kako ima Tačka redeče 
oči.« Rene ga takoj potolaži: »Seveda, 
ko pa hodi z Zajcem.« Pripomba: lahko 
da sem vlogi Jetija in Reneja zamenjal. 
Ista ekskurzija. Avto smo pustili na Kali-
ški cesti, blizu tam, kjer parkiramo za 
Skedneno jamo (in kajpak Kobilnico). 
Malo smo pogledali naokoli. Pravzaprav 
zelo blizu ceste Tačka najde nekakšno 
globel v skalah. Morda 1,5 m × 1,5 m in 
globoko slab meter. Dno pa popolnoma 
zametano s skalami. Jaz sem tiščal v 
Vranjo jamo, da tam nekaj odmerimo, 
Tačka pa da ne in da se splača kopati. 
Končalo se je tako, da smo Rene, Zec in 
jaz odšli v Vranjo jamo, Jeti in Tačka pa 
sta ostala in kopala. Ko smo se čez kaki 
dve uri vračali, smo prvi trije modrovali: 
»Če lojter (imeli smo jih menda 30 ali 
40 m) še ni zunaj, potem morda je kakih 
20 m. Če pa bodo zunaj, ni vse skupaj 
nič.« Pridemo do luknje, Tačke in Jetija 
pa nikjer. Skrila sta se in nas zlobno opa-
zovala. Umazane lojtre ležijo raztegnjene 
po snegu, onih dveh pa nikjer. Seveda 
smo takoj zaključili, da je od jame bolj 
malo. Potem se prirežita izza drevja in 
oznanita, da je lojter zmanjkalo. Komaj 
smo verjeli. Na naslednji ekskurziji se je 
pokazalo, da je jama globoka cca. 60 m. 
Tački na čast smo jo poimenovali po njej. 
Še ena v malo drugačni zasedbi. Štefan 
(Matičič) je Radotu povedal za neko no-
vo brezno v Ravniku. Rado, Tačka, Zec 
in jaz smo se takoj odpeljali, da jo poi-
ščemo. Ustavili smo se na pravem me-
stu. Peš pa smo zabluzili, a kar hitro na-
šli drugo, še neznano jamo. Vržemo ka-
men, nato lojtre in jaz grem prvi. Ko sem 
že spodaj, opazim, da je na dnu nekaj 
granat. Za mano pripleza Zec. Ko je bil 
še kakih pet metrov od tal (vse skupaj je 
globoko slabih 30 m) ga opozorim: 
»Pazi, pod lojtrami je granata.« Zec po-
gleda in pripomni: »Ti pa na eni stojiš«. 
Granate seveda niso zdržale. Čim sta 
Rene in Koko izvedela zanje, sta oddrve-
la v jamo in jih po svoje obdelala. Ampak 
to ni bila »ta prava« jama. Danes sicer 
vem za njeno lego in bila je tudi že obi-
skana, a registrirana menda še ni. 
Sežana leta 1968 je bila polna dogodiv-
ščin. Ravno takrat so javna občila objavi-
la, da se pojavljajo leteči krožniki. Na-
slednje noči je Ile je na poti iz gostilne 
omagal vrh podvoza nad železnico. Po-
gleda v zrak in zagleda NLP. Takoj je za-
čel vpiti, da vidi leteči krožnik. Jaz ne 
vem, kaj bi rekel. Bil sem tako opirjen, da 
bi še leteče sklede ne videl. Rajši verja-
mem, da je Ile videl luči kakega letala.  
V Sežano smo se pripeljali iz Kališ, kjer 
smo že en teden »imeli« Angleže. V De-
lu je kasneje pisalo, da so leteči krožnik 
opazovali tudi s Kališ pri Logatcu. Kdo je 
to sporočil, ne vemo. 
Ile tiste noči ni prebil v Gustinčičevi hiši, 
kjer smo stanovali, in je obležal kar na 
trati. Soseda ga je slišala smrčati. Mislila 
je, da je medved in je do jutra s sekiro v 
roki stražila pri vratih.  
Ile je imel novo čelko na pumpico. Prvič 
jo je uporabil na ekskurziji v Najdeno ja-
mo, ki se je je udeležila tudi moja sestra 
Marička. Ile bi ne bil Ile, če bi se malo ne 
pošopiril pred njo. Ko je bil ravno na Bal-
dahinu (Marička je bila že spodaj), zavpi-
je: »Marička, poglej! Samo enkrat 
pumpnem … « Več ni utegnil povedati, 
ker mu je karbidko razneslo. A mu ni bilo 
hudega, samo pajaca je po zadku imel 
malo okajenega. Deli karbidke so ležali 
prav do Fontane. Pomešali so se z deli 
Ičotove karbidke, ki je eksplodirala nekaj 
ekskurzij prej, a brez ženske publike. Tu-
di Ičo je preživel. 
Ile se je izkazal tudi na mednarodni eks-
kurziji v Pološko jamo leta 1966. Na te-
danjem »koncu« je pihalo in Habič je od-
redil, kje naj se koplje. Ker po nekaj dneh 
ni bilo še nič, začne Primož (Krivic) ko-
pati malo višje in takoj se je odprlo. Po-
tegnil se je skozi, Ile za njim, sledil pa 
mu je Mike Spaven. Kmalu so bile neke 
ovire (sem pozabil, kakšne) in treba je bi-
lo malo stisniti zobe. Ile se je obrnil k Mi-
ku in kar po kranjsko vprašal: »Majk, al' 
greš tud' ti k'r po kamins'k gor?« Mike je 
očitno razumel. Ko so se raziskovalci vr-
nili tabor, je Habič čisto pobesnel, ker ga 
niso obvestili, da bi šel on prvi naprej. 
Delno kajpak tudi zato, ker je prej poka-
zal napačno mesto kopanja. Takrat je 
naš klub »krstil« za tolpo huliganov. 
Matjaž Puc je bil znan po tem, da mu je 
pri opremi vedno kaj falilo. Bil pa je ne-
znansko iznajdljiv in je vedno uspešno 
improviziral. Ko smo se prvič odpravljali 
v Žankano jamo, smo jo – pač glede na 
literaturo – kar preveč spoštovali. Na 
enem izmed pripravljalnih sestankov 
smo sklenili, da morajo poleg ročnih kar-
bidovk vsi udeleženci imeti tudi čelne 
svetilke. Matjaž je zadevo razumel po 
svoje – na akcijo je prišel s svečo na če-
ladi. Tomaža, ki je imel čez tehniko, je 
kar vrglo. Zadeva se je končala tako, da 
je Matjažu čelko posodil nekdo od vitlar-
jev (motoričnih norcev), ki so ostali vrh 
Velikega brezna. 
Kako sem (skupaj z Matjažem) zamočil 
pri merjenju Konglomeratne dvorane 
sem enkrat že pisal. To spada pod črni 
humor, s poudarkom na »črni«. 
Ko so bili Tačka, Žan in Rene še novinci, 
je skupina mlajših članov taborila pred 
Najdeno jamo. Raziskovali so jame 
okrog Kališ, vodil pa je Hans. V gozdu je 
nekdo odkril medvedove stopinje. Hans 
je takoj dobil idejo, da naredi reportažo. 
(Verjetno) Žan je prinesel ribo, ki so jo 
obesili blizu šotora na drevo. Hans je, 
oborožen s fotografsko kramo, priprav-
ljen na vse, spal pred šotorom. Medved 
je ribo zavohal in res prišel. V smrtni gro-
zi je Hans ostale rotil, da ga kar pod šo-
torko potegnejo v šotor. Rene pa je pre-
plašeno spraševal, ali medved lahko pre-
grizne šotor … 
Akcija Kanin, še preden je stara koča po-
gorela. Člani so se razkropili po jamah. 
Mare (Jurečič) in Lenča pa sta ostala v 
koči in skrbela za jedačo. Ko so se Člani 
že vračali, zaslišijo Mareta: »Lenča, dej.« 
Lenča pa: »Ne dam.« Mare: »Lenča: 
»Ma dej, no.« Lenča: »Ne dam in ne 
dam!«. Kako se je končalo ne vem, ker 
nisem bil zraven. Nihče ni znal povedati 
do konca, ker se je vsak začel prej kro-
hotati. Šlo je za neko začimbo, menda 
kar sol. Mogoče bi vedela Lenča. 
Ko so Samotrorčanovi (prvi lastniki Naj-
lepše hiše) stanovali v Ljubljani, sta se 
starejši hčeri Mirica in Mojca takoj priklju-
čili društvu (in Članjenju). Pozabil sem 
že, zaradi katerega povoda smo v lokalu 
kar krepko popivali. Futer (ki je sicer bil 
gentleman) je začel nekaj riniti v Mojco. 
Mojca: »Futer, daj mir – če ne, te bom 
rahlo udar'la.« Futer ne neha. Mojca: 
»Futer, nehaj, jaz te bom rahlo udar'la.« 
Futer kot da ne sliši. Mojca vzame pirov-
sko flašo in ga trešči po glavi. Še sreča, 
France Šušteršič 
———   ANEKDOTE IZ PRETEKLOSTI   ——— 
95  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
 
 
da ga je udarila samo rahlo. Če ne, bi 
flaše ne mogli več vrniti in dobiti kavcije 
nazaj. 
Mirica je bila živec in ni imela potrpljenja 
za kakšno merjenje. Mojca pa je bila bolj 
umerjena in uporabna – na koncu je že 
znala pisati zapisnik. Ko smo merili neko 
udornico, je Srajne (Danč) navijal meter, 
Mojca pa je držala drugi konec na točki. 
Kar naenkrat zaslišimo: »Srajne, al' me 
boš že enkrat nategnu al' ne!« 
Japonska študentka Kazuko se je hitro 
vpisala v društvo in je tudi bila vir zgodbic. 
Takoj po prihodu jo je njen mentor, 
prof. Gams, peljal na teren, zraven pa po-
vabil še Matjaža Puca in mene, da bi skr-
bela za umetniški vtis. Naju je predvsem 
zanimal kras in sva imela bolj malo smisla 
za etiketo. Gams kar naenkrat pravi: »Pa 
ji bosta ja nabrala kakšen šopek.« Matjaž 
zgroženo odgovori: »Samo tega ne. Na 
japonskem ima vsaka rož'ca svoj pomen 
in lahko bi razumela čisto narobe.« 
Ker se je hitro učila, smo jo že nekaj me-
secev po prihodu vzeli v Najdeno jamo. 
Ko smo ravno bili v Dvorani na Lijakom, 
se je zunaj utrgal oblak. V hipu smo se 
skoraj utopili v prščavici, kajti lilo je iz 
čisto vseh lukenj. Karbidke so v trenutku 
pocrkale, smo pa imeli nekaj vonderc. 
Takoj smo jo pobrali nazaj (takrat Ičotov 
rov še ni bil prekopan), da bi nam nara-
ščajoča voda ne odrezala povratka. Ne-
kako smo se prebili do pod vhoda, tedaj 
pa je Kazuko zmanjkalo moči. Vse štiri je 
pomolila od sebe, kot kakšen plišast 
medvedek. Jakata (Jakofčiča) in Kazuko 
smo navezali vsakega na svoj konec štri-
ka. Jakata smo poslali gor in mu naročili, 
naj štrik vrže okrog kapnika, kjer smo 
obešali lojtre in se spusti po drugi strani 
dol. Naivno smo pričakovali, da jo bo 
dvignil na kontrapezo. Končalo se je ta-
ko, da sta zabingljala nekje na Badahinu, 
čeznju pa se je penil kar soliden slap. 
Sneli smo ju šele z največjim naporom. 
Takrat je ugasnila je tudi zadnja vonder-
ca. 
Na srečo se je od zgoraj le nekaj svetilo. 
V borni svetlobi rahlega soja sem splezal 
do Kamrice in nato ven. Vesoljni potop je 
že malo ponehaval, a po poteh so tekli 
še pravi hudourniki. Takoj sem alarmiral 
člane laške sekcije, v Najlepši hiši pa je 
bilo tudi nekaj reševalcev, ki naj bi na-
slednjega dne imeli vajo. Oddrveli so v 
jamo in Kazuko srečno izvlekli. Kasneje 
je izjavila, da se je, ko je zagledala prvo 
svetilko, počutila kot ponovno rojeno. Pr-
vi je do nje prispel Bogdan, najbolj »hard 
rocker« med nami. V znak hvaležnosti 
ga je povabila na koncert v filharmonijo. 
Mesec ali dva pozneje jo je obiskala ses-
tra Shimiko, ki je takrat študirala v Nem-
čiji. Ta je situacijo takoj prokužila in Bog-
dana odpeljala na ples naravnost v Štu-
denta. 
Koko je bil gentleman in je Kazuko pova-
bil v Križno jamo. Prišla sta menda do 
Kalvarije. Ko sta bila že srečno zunaj, se 
mu je Kazuko zahvalila. Zaupala mu, da 
se je ob njem čutila popolnoma varno, 
saj sama ne zna plavati. Koko pogovor 
zaključi bolj na kratko: »Saj jaz tudi ne.« 
Po kakšnem letu se nam je zdelo primer-
no, da jo – skupaj s še par novinci – kr-
stimo. Obred je potekal po protokolu. Ko 
pa bi morala pogoltniti »karbid«, se je 
uprla. Kloku, ki ji je molil nekaj po acetile-
nu smrdečega pod nos, je prisolila krep-
ko klofuto. Pred nekaj leti je bila spet v 
Sloveniji in se je oglasila tudi pri nas v 
Lazah. Ker je bil v Radošci ravno delovni 
dan, sva šla malo pogledat Člansko vas 
in pozdravit Člane. Prva oseba, ki sva jo 
srečala, je bil Klok. Brez ovinkarjenja mu je 
ušlo: »O, ti si pa tista, ki me je skloftala!« 
Članskega krsta brez piva ni. Ko je krep-
ko nagnila svojo flašo, je nekdo pritisnil 
na sprožilec. Ko je kasneje videla fotko, 
je komentirala: »Če ta slika pride na Ja-
ponsko, ne bom dobila nobene akadem-
ske službe.« Kajpak smo jo prej morali 
še naučiti, kako se pir pije iz flaše. Morda 
ji je to znanje pomagalo, da je danes čast-
na predsednica japonske jamarske zveze. 
Na eni od krasoslovnih šol na IZRK, ki se 
je je udeležila tudi Kazuko, smo obiskali 
Labodnico. Skupaj skoraj 300 metrov 
vertikal le niso mačje solze, tudi če so 
lojtre fiksne. Andrej Mihevc (sicer tudi JK 
Logatec) jo je navezal na vrv in srečno 
spravil dol. Za povratek ji je naročil: 
»Zdaj pa štej do deset in splezaj za de-
set špruncljev. Potem se ustavi, počivaj 
in spet štej do deset.« Potem pa tako do 
vrha. Šlo je kot po maslu. Jaz sem plezal 
za njima, a je bilo brez pomena, saj niti 
moralne opore ni potrebovala. Ko smo 
bili zunaj, jo je Andrej pohvalil in rekel, 
da bi lahko štela še do kaj več. Odgovo-
rila je: »Več žal ne znam.« Štela je na-
mreč po slovensko.  
Na prelomu tisočletja je IZRK organiziral 
mednarodni simpozij, ki se ga je udeleži-
la špica od špice svetovne krasoslovne 
elite. Kazuko je kot najbolj »eksotična« 
od udeležencev dobila zanjo besedo. 
Namesto globokoumnega govora, ki bi 
ga pol udeležencev prespalo, je bila 
jasna in korenita: »Ko smo bili še študen-
tje, je Francel rekel, da če ne grem v ja-
me, nikoli ne bom vedela, kaj je kras. Šli 
smo v Najdeno jamo in videli ogromno 
blata.« (Francel sem seveda jaz, vse pa 
je potekalo v angleščini).│ 
Nekega večera je urednica jamrala predsedniku, da ji manjka slik, ki bi opremile določene članke v Glasu podzemlja. Predsednik se ji je brž 
ponudil v pomoč. Po hitrem poizvedovanju o vsebini Francetovega prispevka je z umetno inteligenco ustvaril dotične tri slike. Navodil, ki jih je 
vnesel programu, ne bomo nikoli izvedeli, je pa zato toliko več prepuščeno domišljiji in interpretaciji bralca. 
Avtorja slik: Matic Di Batista in https://stability.ai/  
96  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
Aljaž Osterman 
———   FOTOREPORTAŽA IZ POLOŠKE JAME   ——— 
Po dolini Tolminke gremo mimo njenega izvira, kjer smo se založili z 
vodo. Z nami gre tudi pes, ki si je želel družbe in se nam je pridružil. 
Pri vhodu v jamo je bilo težko slovo od psa, ki bi najraje šel 
kar za nami v jamo. 
V globinah Pološke jame. 
... in navade tedanjih raziskovalcev. 
Siva pot, vodi me ... ven iz jame proti avtom, tokrat brez psa. 
Po prespani noči smo se hitro pobrali iz poležane trave, 
da nas ne bi srečali varuhi narave. 
Jamske slikarije odkrivajo zanimivo preteklost jame … 
97  
GLAS PODZEMLJA, 2023 ■ 
Lesna sova 
———   PESEM   ——— 
Zeleno-modra barva  sifona bi se vpila v moje dlani, 
jih umirila in iz njih ustvarila krila. 
 
Komaj vidne razpoke bi me vodile v največje globine, 
vse do mesta, kjer svetloba ne ustvarja več senc, ampak melodije. 
 
Sedaj me zanima, če bi tedaj se s pomočjo kril vrnila 
ali pa prepustila, da preperijo, 
se čez čas v temnem potoku raztopijo 
in skupaj z njim v globinah iščejo sončno toplino. 
Uredništvo 
———   UGANKA   ——— 
Jamarji Albert, Biljana, Cene, Darko in Erika so bili v jami na Poljani. 
Vsak od njih je domov odnesel po eno blatno transportko, natanko 
eden od njih pa transportke ni opral. Transportke so vrnili in jih vrgli 
na kup tako, da so vsi videli, kaj so prinesli ostali. Gospodar je zagle-
dal tisto eno umazano transportko in je bil razumljivo nejevoljen. 
 
Albert je gospodarju rekel: »Jaz sem opral opremo«.  
Biljana je rekla: »Jaz sem prinesla umazano transportko.« 
Cene je rekel: »Erika je prinesla čisto prasico.«  
Darko je rekel: »Jaz nisem prinesel umazane prasice.« 
Erika je rekla: »Albert je prinesel umazano transportko.« 
 
Natako eden od njih je lagal. Kdo je prinesel na ferajn blatno trans-
portko in s tem povzročil nejevoljo gospodarja? 
 
Če še nisi dopolnil/a 15 let, lahko pravilni odgovor na Veteran-
ski 2023 zamenjaš za baf z društvenim potiskom. 
 
Poskrbimo za dobro voljo gospodarja, poskrbimo, da se bo oprema z 
akcij vračala čista! 
98  
■ GLAS PODZEMLJA, 2023 
J AME 
SE 
NE 
K ONČAJO