Marko Kržišnik, generalni direktor Titovih zavodov Litostroj
Najbolj zaupamo v lastno znanje!
Pogovor z dipl. inž. Markom Kržišnikom, generalnim direktorjem Titovih zavodov Li-tostroj, se je začel kaj nenavadno. Ob raznih priložnostih, ko sem se srečeval s človekotn, ki je pred kratkitn za uspešno vodenje Lito-stroja dobil Kraigherjevo nagrado, je za Lito-stroj vedno uporabljal izraz fabrika in prvo vprašanje je veljalo prav temu izrazu.
•   »Zoprno  mi  je  neprestano  izmišljanje novih izrazov in tako uporabljam tiste, ki jih uporabljajo   tudi   delavci.   Zakaj   bi   govoril ,organizacija združenega dela', če pa to lahko povem  enostavno  z  besedo  fabrika  ali  pod-jetje.   Zakaj   individualni   poslovodni   organ, če pa je po vsem svetu uveljavljen naziv di-rektor?   Ce  bi  želel  kakšno  misel  zavozlati, tako da je nihče ne bi razumel, bi že moral uporabiti sodobno terminologijo, če pa hočeš kaj jasno povedati, povej to z jasnimi in ra-zumljivimi  izrazi.  Ce bi  izrazoslovje poeno-stavljali, tako da bi bile -nove besede krajše, bi človek še razumel, toda pri nas iz ene be-sede naredijo tri,« je mojo zvedavost potešil tov. Kržišnik.
•  Pogovor je nato stekel o njegovem pre-teklem delu.
•   »Doma   sem   s   kmetije   v   Podobenu   v Poljanski   dolini.   Po   končanem   študiju   na strojni   fakulteti   v   Ljubljani   sem   odšel   v službo v TAM v Maribor. Najprej  sem delal v karosernici, nato pa sem se ukvarjal z or-ganiziranjem   proizvodnje.   Potem   sem  delal v Tovarni železniških vozil v Mariboru, na-kar    sem    postal    predsednik   mariborskega okraja, od koder sem odšel na delo v pred-sedstvo   SZDLJ,   kjer   sem  bil   odgovoren   za družbenoekonomske   odnose.   Ker   mi   teore-tično delo ni ravno ,ležalo\ saj sem bil vedno bolj za operativno delo, sem že v Beogradu prešel v sekretariat za gospodarstvo, kjer sem bil  podsekretar.  Čeprav  sem  se v Beogradu dobro  počutil,  lepo  sodeloval  z  vsemi  sode-lavci  in  mislim,  da  so bila  to uspešna  leta, sem  si  vendarle  želel  nazaj   v  podjetje,  ker mislim, da rotiranje z ene funkcije na drugo vsaki dve leti nikamor ne pelje. In tako sem pred   12  leti  prišel  v  Litostroj   in  od  tedaj sem direktor Titovih zavodov,« je na kratko orisal svojo kariero Marko Kržišnik.
•  Kako   to,   da   ste   po   končani   fakulteti odšli v  Maribor,  čeprav  ste z  Gorenjskega?
•  »Saj  sem šel vprašat v Iskro za službo, pa so mi rekli, da mladih inženirjev ne po-trebujejo. V Litostroju ni bilo mesta, v TAM pa so iskali mlade inženirje. In vse tiste, ki smo svojo prvo zaposlitev našli v Mariboru, so  vzeli   za   svoje  in  prav   lepi   spomini  me vežejo  na  Maribor,«  pravi  Kržišnik.  Mimo-grede še pove, kako je bil jezen, ker ga v Iskri niso marali in se je zaklel, da bo rajši kidal gnoj kot da bi še kdaj prosil za službo v Iskri.
•   Voditi tako veliko organizacijo, kot je Litostroj, ni enostavno, še posebej v sistemu socialističnega   samoupravljanja,   ko   direktor nima  tiste  izvršne oblasti,  kot jo imajo za-hodni managerji. Kako vi gledate na položaj dircktorjev v našem sistemu?
•  »Direktor je pri nas centralni koordina-tor tako glede strokovnih, političnih, ekonom-skih  in  drugih  vprašanj.  Dober  direktor  ne more biti ozko specializiran, pač pa mora o vsem imeti predstavo. Bilanco podjetja mora imeti v glavi, še preden jo izračunajo, imeti mora   občutek  za   velike  posle,  dobro  mora poznati  politična  dogajanja.  Čimbolj   so de-lavci,   ki   delajo   v   fabriki,   kvalificirani   in osveščeni, bolj morajo s svojo voljo priti do neke  odločitve.   Za  to  pa  je  treba  časa  in potrpljenja. Tisto, za kar meniš, da je treba poenotiti,  je  treba  najprej   razčistiti  v  stro-
kovnih krogih, potlej tudi s sprejemom pri delavcih ni težko. Vsak družbeni red ima pač neke svoje specifičnosti in te je treba upoštevati. Mislim, da direktorji nimamo pre-malo oblasti. Sicer pa so tudi v zahodni Evropi delavci vedno bolj osveščeni in si svoje pravice izsilijo, tudi s stavko, če ne gre drugače.«
•  Litostroj je zaradi načina dela, saj dela predvsem za znane  kupce,  izdelavni roki pa so   sorazmerno   dolgi,   vedno   nekak   kazalec bodoče ekonomske situacije. Kakšna so torej predvidevanja  za  naslednje  lcto  ali  dve,  če vetno,   s   kakšno   težko   ekonomsko   situacijo se soočata svet in z njim Jugoslavija?
•   »Za   nas   ni   problemov,   kajti   tudi   za prihodnje  leto  smo  že  skoraj   razprodani  in to celo z boljšimi, naročili kot v predhodnih obdobjih, saj  bomo na primer delali hidrav-lične stiskalnice v serijah, sedaj  pa  smo jih delali skoraj posamično. Pred dvema letoma smo bili brez  naročil  za  Diesel motorje,  se-daj   se  obeta  pravi  ,boom'.  Ravno  tako je  s črpalkami,  uspešno  prodajamo  viličarje.  To-rej  za nas in naše delo ni bojazni.«
•  V čem je skrivnost tega uspeha?
•  »Vse velike zadeve so enostavne. Treba je le imeti pravi proizvodni program — to je vfce.   Toda  kako  najti  pravi  program,  je  pa že drugo vprašanje. Pri nas vedno kaj doda-jamo programu, ali pa kaj  opuščamo, odvis-no pač od položaja. Ob vsem tem pa je treba vedeti,   da   preusmeritve   v   proizvodnji   niso lahka, enostavna in poceni zadeva, zato je pač treba  dobro  poznati  razmere  na  tržišču,  da najdeš uspešen proizvodni program.«
•  Tudi nekatera druga jugoslovanska pod-jetja so imela približno enake predispozicije za  tak   razvoj,  kot  ga  je  v  dobrih  30  letih dosegel   Litostroj.   Pa   vendarle   ga   niso  do-segli. Kje so vzroki?
•   »Mislim,   da   je   glavni   temelj   našega uspeha naslonitev na lastno znanje. Sprva smo imeli velike težave, da smo naredili kakšno stvar,   toda   izkušnje   prinesejo   svoje.   Tako sedaj   ne  razmišljamo  več  o  tem,  ali  bomo sposobni narediti kak proizvod, pač pa o tem, kako hitro smo to sposobni narediti. Mi prej naredimo nov tip viličarja, kot da bi pi-i raz-nih organih registrirali uvoženo dokumenta-cijo za podoben viličar.«
•   V  zaostrenih  pogojih   za  uvoz  opreme bi človek pričakoval, da se bo povečala pro-daja na domačem trgu? Je to res?
•  »Niti ne. Mi prodamo približno polovico proizvodnje doma, pol na tuje. Kar poglejte: človek  bi  pričakoval,  da  bomo  v  tej   stiski z energijo gradili več hidrocentral. Toda ne, celo ne bomo jih gradili kaj  dosti, tako da bodo naše zmogljivosti pri izdelavi turbin za potrebe domačega trga v prihodnjih letih za-sedene le s tretjino zmogljivosti.«
•   Litostroj  je  največje  podjetje  v  Šiški. Kakšno  pa  je  sodelovanje z  občinsko  skup-ščino,  njenitni  organi  in  drugimi  občinskimi organizacijami?
•  »Dobro sodelujemo, čeprav nimamo ved-no   povsem   enakih   pogledov   na   določena vprašanja. Mislim, da ima Litostroj kar velik pomen v Šiški, kajti precejkrat se zgodi, da marsikje   vidijo,   kako   smo   se   v   Litostroju opredelili do raznih akcij. Mislim pa, da so upravne službe nekoliko počasne, pa ne zato, ker bi  nam  nasprotovale,  pač  pa  zato,  ker je njihovo  delo čudno  zamotano.  Tako smo na primer na področju urbanizma (pre)dolgo čakali na ustrezno dovoljenje za gradnjo na-
. ših samskih domov.«
•  Še neko precej zasebno vprašanje: koli-ko časa vam vzame vaše delo?
•   »Voditi  veliko  organizacijo  je  povsem drugače kot majhno. V velikem podjetju so posamezni ljudje dolžni skrbeti za posamez-na področja od nabave, prodaje, tehnologije do konstrukcije itd. V majhnem podjetju to običajno dela en sam človek. Osebno sem se navadil na velike orgahizacije m mislim, da bi majhne izredno težko vodil. Človek je tudi na   tem   mestu   normalno   obremenjen   kot povsod dmgod, kajti vsako delo je naporno. Je pa  res,  da  to delo  človeka  toliko  anga-žira,  da  nima  energije,   da  bi  potem  počel še kaj drugega. Svoje obveznosti in dejavno-sti vključim v regularni delovni čas od šestih do dveh, kajti moram priti na delo ob  še-stih,   če  hočem  ob  dveh  biti  prost.   Seveda pa vsak dan ne gre tako, kajti vsaj  enkrat tedensko   moram   na   sestanke   v   Beograd, vmes pa pridejo še kakšne druge obveznosti s   poslovnimi   partnerji,   tako   da   vsaj   dva dneva   v  tednu   izgubim  tudi  popoldne,«  je dejal Marko Kržišnik v pogovoru,  ki se je pošteno zavlekel.
•  A kaj, ko je Kržišnik sogovornik, ki ja-sno in odločno pove svoje misli, iz katerih je moč spoznati, da ima široko obzorje na vseh področjih živijenja. To svojo energijo in zna-nje pa zna tako dobro izrabiti, da Litostroj že  12 let uspešno krmari med vsemi čermi, ki prežijo na domačem in tujih trgih in je i;ato Kraigherjeva nagrada le potrditev nje-govega uspešnega dela.
France Kmetič