* * * V E S T NIK * * *
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Izliaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
ŠTEV. 8-9	AVGUST-SEPTEMBER. 194,2-ХХ	LETO XXI.
Negujmo narodno pesem!
v. z.
Slovenci se me moremo ponašati z umetnostnimi uimotvorii, ne z razkošno opremljenimi kraljevskimi gradovi, ne z bogastvom, pač pa imamo nekaj, kar nam zavidajo tudi drugi narodi. Imamo svojo narodno pesem, ki je sposobna, da pridobi malemu narodu priznanje od viseh evropskih narodov. Zaito je ta narodna pesem velik dokaz nalše samobitnosti. Narodna pesem doni po naših eeliih in naših domovih. Narodna pesem je doma tamkaj, kjer prebiva preljubo veselje. Človek pa tako pogosto pogreša veselih in (radostnih uir. Zlasti mladima potrebuje veselja tako, kaikor čebeli ca cvetnega prahu, kakor roža sončnega žairka. V narodni pesmi leži velika miotraJma, vizgojna in izobraževalna moč, ki je porojena v glo-bočiimii narodove duše, izato pa tako vpliva na narodovo čustvovanje, da človeka potegne za seboj, ga prevzame, da se mu zaiiskrii solza v očesu, ga osvobodi vsakdanjih skrbi, ga tolaži v bridkosti itn ga navdaja z upanjem tudi takrat, ko zaseka bolest globoko srčno iramo. Kar zgodovina le suho-pairrno z imeni in številkami izraža, to na/rodna pesem sporoča v pesniški obliki, z igoirko besedo in živo domišljijo, vse je pestro in živo. Narodna pesem nam torej kaže našo lastno zgodovino.
Početkii naše narodne pesmi segajo
tja v zgodnji sirednji vek, ko so gospodovali nad našita ljudstvom mogočni grašcaki. Po lepih g,rajskih sobah so se sprehajale žlahtne gospe, plemiči in vitezi iso se zibiirali k viteškim igirami. O teh časih poje narodna pesem:
»Stoji, stoji tam beli grad,
je v gradiu žlahten gospod mlad,
in v gradu .žlahtna je gospa ...«
Iz te dobe je tudi pesem o Pegamu in Lambeirgarju, ki je zmagal v 85 vi-teišikih igrah.
Pegam pravi, govori: »Kje se men' enak dobi? Kaj ti pravim, cesaroet, ti ga nimaš pod sabo, da bi' skusili se z maino!'«
Tako cesar govori: »Ka j ti pravim, Pegam ti P Jaz imam ga pod sabo, da se skusit zna s tabo. Velik ni, pa je širok; al' nam tukaj je od rok. V beli je Ljulbljaini doma: Lamibergfflr juinak je ta.«
»Bo naj, kjer če, pošlji ponj, al' pa pilši mu na dom, da se z m jim poskusil bom.«
Hitro cesar pisma tri Laimbergarju dat' veli.
iNarodma pesem ne podaja samo zgodovino inašega naroda, njegove vesele in žalostne Irenuthe, ki jih je ta narod doživel, narodna peiseim opeva itudi lepoto slovenske zemlje. Pesnik Prešie-irein pravi:
»Dežela kranjska nima lepšega kraja,
kot je iz okolico ta podal),a raja...«
Pri tem niiisiLi na blejsko jeizero, na otok in girad.
Ko ise bližajo otoku pa zapojejo pesem:
»Otok bleski, kinč nebeški, kranjske zemlje raj ...«
ali pa:
»Otočee s cerkvico na skal, se dviga iiz jezerskih tal, kak glasno zvon tam potrkuje, Marije slavo oznainjuje ...«
Zadaj za jezerom se dvigujejo mogočne gore. Kio/lilko pesmi je posvečenih tem goram in življenju na njih:
»Na plainiincah sončice sije« ali pa:
».Na planincah luštmo biti, ,gor je dosti mlekoa piiti...«
In kako nedosegljivo lepa je pesem:
'»Oj Triglav moj do,m, kako si krasan, kako jne izvabljaš iz nizkih ravan!«
Prav tako opeva lepoto tega gorskega kra ja pesem:
»Gorenjsko oiziraim se skalnato stran,
Triglaiva blišče se vrhovi...«
V Bohin ju pa je znana pesem:
»Kraj gorenjski, kraj bohinjski, bodeš trni spomin sladak ...«
Veliko večino dneva preživi naiš kmet na svojem polju. Zato ni čuda, da mu je to polje tako priraslo k srcu:
Sveta si zemlja
in blagor mu, komur rodiš.
Z oljem mu lečiš razbeljeno dlan.
lil kadlaor fantje jemljejo slovo, ko gredo k vojakom, jim je slovo o<I doma, od njiv in travnikov najtežje, tedaj is sireno bolestjo zapojejo pesem:
»Polje, kdo bo tebe ljubil?
Polje, kdo bo tebe l jubil P
Kadar jaz na vojisko grem.
Ljubil te bo žar pomladi ...«
Ko žito zioiri, zapojo pesem:
»Po polju se ziblje to klasje rumeno, pšenično, ovseno1 pa tudi rženo, v pšenici prepeva prepelica ped pedi, saj Bog je ustvaril talko ...«
Žainjice pojo:
»Pšenica je zrela ko čisto zlaito, bom srpelk vlzela iz veselo roko.
Narodna peseim živi z narodom eno življenje. Zato tudi nikdatr ne more umreti, dokler narod živi. Ljudstvo pa poje pri delu in pri počitku.
»Na Gorenjskem, n,a Dolenjskem že ajida zori, eno dekle jo žajne, jo iglavca boli.«
Mnogo pesmi opeva vinsko trto. Ko pinide čas trgatve, zadoni po vinogradih pesem:
»Ze čriček prepeva, ne more več sipait,
"trgatev veleva, spet pojdeimo bnait.«
In ko se cedi izpod preše mlado vino, zadoni po zidanicah pesem:
»To sladko zlato vinee, je zbiralo bratce nais, veselo si izapoijimo, :nam fantom: za korajžo: oj viniček, vinček moj, iti raj,ž al boš z menoj. Popirej, ko ga popiješ, se min leipo odkriješ, zahvalimo Jjubga Jezusa, ki nam ga ipiti da.«
Trika goira je ponos šenitpe trske fa-re, je sirce novomeške doline, je dragulj naiše Dolenjske! Kateri Dolenjec je še ni videli? Kateri slovenski človek bi je rad ne poznal?
Trška goira isiloivi predvsem kot bož-jepoitna postojanka. Že iniald 300 let hodijo nanjo roimairji od blizu in od
daleč častit Marijo in jo prosit pomoči v stiskali. Mogočna stavba je v renesančnem slogu zidana. Lepo je izdelan veliki oltar, v njem je kip Marije Device z jezuščkoim v natročjiu.
Tiflška gora si zadnja leta sem vednio bolj osvaja tudi strca izletnikov. In po pravici. Saj ima tudi krasen razgled, zlasti proti jugovzhodu, tja do štajerskih gričeiv in hrvaških raivmin — iin, fcair je v polotili vročini morda še bolj zaželeno, dobirlo kapljico, čeprav ne vedno talko sladko kot poje nacrodina pesem:
»Sladko je vince s Trske gorice, lepo rumeno barvo ima.«
Tucii pobožna narodna pesem nam hrami prelepe dokaze o globoki vernosti našega naroda. Lepše pač ni mogoče častiti Boga in Mari jo kakor z lepo nabožno pesmi jo. Tudi nabožne pesmi so postale lasit naroda in v teh pesmih se zrcali ipobožnost 'slovenskega kmeta:
»Na svetu lepše rože ni. kot je Marije Device Sin.«
In kadar kolLi poroma naiš kmet na Breizje, tedaj privre iz njegovega srca pesean:
»Lapa si, lepa si, roža Marija, Tebe časti vsa inebeška družina.«
Bog daj, da bi slovensko l judstvo še naprej gojilo to nabožno pesem.
V vojnem času je nalstala pesem:
»Marija, pomaigaj nam vojskini čas, na Tebe oizira se vsak izmed inas: Marija, vse ljudstvo ječi. Marija, pomagaj nam Ti!«
Ko je pred leti župnik Franc Tireii-ber šel na sivoj doim pod Kepo pri Ba-škem jeizeru, je zapel ono lepo кото-ško pesem:
»Glej črez iizaro. glej črez gmajnico, tam je ljubi., dragi dom, z mojo zibelko.«
Koroška nam je dala najlepšo alpsko pesem, ki se poje na ta način, da
se pridruži še peti glas, kii plava v višini s fistelmom.
Mnogo pesmic je posvečenih hišici očetovi:
»Oj hišica očetova, Bog živi te!«
Znana je pesem:
»O moj preljubi dragi dom, za te srce gori, gori...«
allii pa:
»V dolinci prijetni je ljubi moj dom.«
Ljubezen do rodne hiše pa opeva pesem:
»Preljubo hišico imam, obdana s po lijem rumenim, na vrtu z drevjem zasajenim, za doim gosposki je ne dam.«
Ne samo do očetovega (loma se hrani ljubezen v naši narodni pesmi, temveč tudi do nekaterih dreves, med katerimi uživa lipa prvenstvo. Saj je bila lipa že od nekdaj isrveto drevo, kjer sio darovali Slovana v poganski dobi svojim bogovom. Pod lipo so se vršili prvi zbori klosezov, to je svobodnih kmetov. Pod lipo so se izrekale prve slovenske sodbe. Ni čuda, d!a je ohranjena v narodni pesmi lipa kot narodno drevo:
»Lipa zelenela je, tam v dišečem gaiji, s cvetjem me posipala, d j al sem, da sem v raji.«
ali pa:
»Lipa dišeča, preljubo drevo, ki imaš cvetočo, košato glavo!«
V narodni pesmi je ohranjena tudi ljubezen do ptic, med katerimi je najbolj globoko zasidrana ljubezen do k ukavice :
»Kukavica, lepo kuka tam v zelenem bukovju.«
ali pa:
»Ku-ku, — to je moj glais, od Boga sem prejela; kadar bo prišel tisti čas, kadar bom sama izapela.«
Narodna pesem se .razlega posebno tam, kjer živi vašika skupnost, kjeir se izživlja vaška vzajemnost. Ohranjenih je še mnogo pesmic, ki jih imenujemo stanovske pesmice. Tako imajo flosairji sviojo hiimno:
»Deželk se že kadi, floisar se veseli, rajža pripravljena, prot Mitrovci gre.«
Znane so fuirimanske pesmice, ki nam opevajo dobo, ko se niso vile še železne ceste po naši zemlji, temveč so po belih cestah f ur ali furmani:
»Na sveltu lepših fantov ni, ko so naši furmani, po sveta hodijo iin zlato vince vozijo.«
Velilko pesmic je naperjenih proti lovcem:
»Jager mi jaga, kaj mi pomaga, ptička nasproti leiti, 1 ustrelil jo bo.«
Celo črn, od ogla zamazan oglar je našel svojo silavo v narodni pesmi:
»Oglair je zaniber fant, ima ves črn gvant.«
Med raznimi pesmimi naletimo včasih tuidi na šaljive in zbadljive, kot na primer:
»En šuštar me je viprašal,
če iplesat grem z njim.
Hm, him, ne, ne,
iz enim Šuštarjem ne!
Celi dan, celi dan na stol sedi,
zvečer pa po smoli smrdi.«
Pride na vrstio drugi rokodelec iin prosi:
»En tišler me je vprašal, če plesat grem z njiim. Ne, ne, celi dan v verikštat stoji, zvečer pa po diilah smrdi.
»En ibirit me je vprašal, če plesat grem z njim. Ne, ne Celi dain pri pipi sedi, zvečer pa po birsi smrdi.«
Celo gosposki famitalln ni bil uslišan:
»En šikrdc me je vprašal,
če plesait grem z njiim.
Ne, me. Celi dan med papirji sedi,
zvečer pa po tinti smrdi.«
Končno pa pridie mlad vrtnar, čigar prošnja je billa uslišana:
»Hm, hm, ja, ja, z enim gortnarjem pa, celi dan, celi dan na vrtu sedi, izivečer pa po vijolicah diši.«
Izmed visieh narodov, ki živijo na zemeljski obli, znajo piritrkavati samo Slovenci, kair priča o viisoki glasbeni nadarjenosti našega ljudstva. Ni čuda. da je toliko pesmi posvečenih tudi domačim zvonovom:
»Zagorski zvonovi prav milo -pojo. Nemara preljubo k pogrebu neso'.«
ali pa:
»Ko dan se zaznava, danica priplava, se sliši zvonenje, čeiz hrib iino plain.«
»Le zvoni zvon iz item/niih lin,
saj zbujaš mi na dom spomin.«
V narodni pesmi so ohranjene tudi naše šege in običaji, kakor smo slišal i v prejšnjem predavanju. Lepe so božične narodne pesimi, velikonočne, pesmi) posvečene kresovanjiu in drugim letnim časom:
»Lepo je polet, slišimo ptičke pet, one nas učijo, kako moramo živet.
Lepo je polet, vidimo rožce cveteit, zelen travnik seči, rumeno žito žeti.
Lepo je v jesen, vidimo ajdoiv cvet...«
Med velikim številom narodnih pesmic zavzemajo obredne pesmi posebno poglavje. Za vsako priliko, da, za vsak praznik, ki ga praznujemo v teku leta, je nastala pesem, ki se je ob takih prilikah pela. Znane so zlasti kolednice, ki so se pele od Božiča tja dio siv. Treh kraljev. Božična koled-nica se glaisi:
»Oj ti Dete cartano, od imiraza vise zmartraino, Xii ina islamiici ležiš, in cel svet v rokah držiš,«
Za novo leto eo hod i I i okrog koled-niki, ki eo voščili novo leto, bodisi z godbo, bodisi s petjem, tedaj so zapeli:
»Oj Ikote, ko le-kole do! Leto lepo imlado! Da b' vsak dain prinašalo Naim v hišo [božjo gin a do.«
Tudi sv. Trije kralji so mudili ko-lednikom priliko, da ©o se podali od hiše do hilše oblečeni v nošo sv. Treh kraljev in so nosili pred seboj zvezdo ter peli:
»Presveiti trije kralji, preblažen ves vaš dar, prelblaižeina zvezda, ki svetiš mann vsekdar.«
Tudi v puistjjem času so se pele pesmi ob priliki, ko so žgal i pusta ali ko so vodili medvede. Najdlje pa so se ohranile pesmi, ki so se zapele ob priliki jnrjevauja in kresovanja. To eo bili gotovo še poganski obredi, posvečeni nastopu pomladi in trenutku, ko je dan dosegel svoj višek. Pastir ji so oblekli v prvo zelem je pastirčka in ga vodili od hiše do hiše ter peli:
»Zelenega Jurja vodimo, imaslo im jajca prosimo.«
Ko pa je prišel kresni veičer, so pripravili na določenem kraju grmado ter šli od hiše do hiše in vabili na kresov an je:
»O Ive, k nam na kres! Saj imi nisi stari dedeic, da bi doma pekel hlebec. O Ive, k naim na kres!«
Kadar so se Ziljani zbirali pod zeleno lipo, da bi oib priliki cerkvenega žegnanja zarajali svoj visoki raj, so zapeli:
»Bog daj n-am doiber čas, ta prva iraj začeti.«
Ne samo visoki raj se je ohranil v narodni pesmi, temveč tudi drugi narodni plesi, posebno razna kola, ki so še ohranjena v Beli krajini, dočim se je ohranil na Gorenjskem tako imenovan potrkan ples:
»Fantje, deklici vi, ibas že hudo renči, hoj, hej, hoj, hej, kri se raizgrej!«
Veliko je število ornih pesmic, ki so
posvečene ženinu in nevesti in se imenujejo svaitovske pesmi. V vseh krajih je še ohranjena pesem, ki so jo peli ob priliki1, ko so snemali nevesti veuček z glave.
V	mnogih krajih je še ohranjena navada, da se zbirajo vaščani pri mrliču, kjer molijo in pojejo posebne pesmi:
»Poglejte to rožo na polju, zvečer še frišna stoji, zjutraj pa suha leži.«
V	teh pesmih so se nam torej ohranile razne šege in navade in nas spominjajo na starodavne obrede, ki so se vršili v godovnih dneh v teku leta.
Najvažnejšo vlogo igra v narodnih pesmih ljubezen. Zanimivo je, da pesem poudarja bolj žalostne, kakor pa vesele občutke, inaijiši opeva nesrečno l jubezen kakoir pa srečno. Opeva smrt ljubljenega bitja ali pa hrepeni po njem, kot na primer:
»Adijo pa- zdrava ostani ...«
ali pa:
»Čez tri vode, čeiz tri gore ...« ali pa:
»Nožek bom vzela, srček načela, da bom dobila tri kaplje krvi. Pismo pisala, l jubmu poslala, da bo oin vedel, kak men se godi!«
V	narodni pestmi je vkoreniiijena močna življenjska sila, ona sovraži vse nezdravo itn ljubi saimo pir i sitno. Tu je živia vera v Boga, v plačilo in kazen. Zločin mora priti na dan, četudi mora poseči vmes Bog s svojo roko:
»Iz groba zraste bela lilija, ali pa rdeča gaivtroža.«
Našim dekletom je posebno lastna ljubezen do cvetic:
»Nageljček, rožeinkraivt, rožmarin, iz tega ti pušeljc naredim .-...«
»Kje so moje rožice, pisane in bele? . . .«
Tako se povprašuje dekle, ko zaliva na ganku in na oknih cvetice, za ka-
teire je v skrbeh, da se ne bi posušile, da bi ne oveinele alli pa,' cla jih ne bi »slanca pomorila«. Ko na jesen ni več zelenega mažmairiiina in pozimi ne več rdečih nageljnov, tedaj nasloni na zamrznjena steklena cikn.a svoje čelo in zapoje pesem:
»Bele cvetice, ledene cvetice, k vam bi pritisnila .še žareče lice ...«
Rožmarinu pa zaiupa svojo poslednjo željo:
»Kadar jaiz umrla bom, venec lep imela bom, iz rožmarina zeleniga, nageljna rdečega.«
Dekleta se spomladi rada zbirajo in spletajo vence ter prepevajo pesem:
»Venček na glavi se hlisika iz ikitice rožic zelenih, slovensko dekle.
Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica ličice krasi, slovensko dekle.
Zala ko rožica, srca pobožnega., bistre glave je,, slovensko dekle.«
Naša dekleta po navadi ne zaupajo skrivnosti svojega srca drugemu kakor cvetlicam:
»Pušeljc iti že naredila bom, iz zlato ga žido povila ibom, da ga boš nosil za spomin in se boš troštal iz njim.«
Najlepše pesmi pa so posvečene tudi najlepši Ijubezmii, to je ljubezni do matere in materina ljubezen do otroka. Kdo bii mogel našteli celo vrsto uspavank:
»Oj spavaj sladko, srce drago, in sanjaj mirno večni sen, nad zvezde splavaj, duša mila, kjer sije tebi večni mir.«
ali pa:
»Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni nežni angel moj, le semkaj k meni sedi, v oko, oko mi gledi.«
Kako lepa je pesem:
»Deite z-atisni premile oči, materin ljubčelk, le sladko zaspi. Sanje n.aj sladke zazibajo te,
zlatih perot naj bližajo se. Slušaj, kar angelčki tebi ipojo: Spavaj, oj dete, le spavaj sladko!«
Tako vidimo, da se v narodni pesmi zrcali dluša slovenskega naroda. Y narodnih pesmih opevajo pevci lepoto zelenih jezer, tihioto gozdov, veličino strmih vrhov, birhkoito slovenskih fantov in cvetje slovenskih deklet. Žalostno pa je, ako se mora ta narodna pesem sedaj umikati pred šumenjem strojev, pred črnimi oblaki dima, pred mestnimi šlagerji in gre v planine, tja k mladini, kjeir najde še svoj kotiček. Dolžnost naša je, da priborimo nairod-ni pesmi tisto mesto, ki ji gre, da se zopet povrne med narod.
Narodna pesem se je pni nas premalo gojila v šoli. Doč.im je učiitel.j-stvo vcepalo v glaive otrokom vsemogoče peiami, za narodno pesem ni bilo ne časa ne prostora. Ni čuda, da je mladina v zadtnjiih letih segala po nnuhah enodnevnicah, to je po modernih šla-ger jih, ker pač ni poznala drugega petja. Poklicani so torej predvsem tisti ljudje, katerim je zaupana vzgoja mladine in vzgoja naroda, da ne pozabijo na bogastvo slovenske pestmi. Posebno pa so člaaiii in članice Prosvetnih društev dolžni gojiti predvsem narodno pesem in se boriti proti šlagerjem. Kalko lepo naroča neki umirajoči član prosvetnega društva v svoji oporoki članom iin članicam: »Pojte še naprej! Nalša slovenska pesem ne sme izuimireti. Naučite jih peti naše mlade fante iin talko izročite našo dediščino potomcem: Laže bom spal večno spainje, če bom slišali sladke glasove lepe slovenske pesmii.«
Kadar zadioni narodna pesem, se mi zdi, da je posijalo jutranje sonce v rosne trave in so se v njih zableistele barve, žairtn o iin živo. Sveža in sončna je naša pesem. Pestra, kakor življenje na vasi. Nedolžna kot otrok. Pa tudi resna kot oče in polna ljubezni kot slovenska mati. Svečano zadoni kot majski zvon, milo za joče kot jokajoča sirota. Poskočna je kakor mladina pod lipo, prešerna kot fant na vasi, čustveaai kot dekle na virimi gredi iin brhka kot bistra reka. Zato neguj,mo ta prelepi cvet slovenske zemlje.
Vatikanska knjižnica
Vatikanska knjižnica je bila ustanovljena od papeža Nikolaja V. leta 1450, od Siiksta IV. leta 1475 na novo urejena in Siksit V. ji je leta 1588 sezidal sedanje poslopje. Začetki vatikanske knjižnice pa segajo dejansko mnogo dalje, ko že'iz 14. Stoletja dalje branijo bogate zbirke dragocenih rokopisov. Ta knjižnica in njene lepe galerije z znamenitimi slikami, ki so delo raznih italijanskih slikarjev, so vedno dostopne javnosti in sii jih vsak lahko ogleda.
Razen omenjene Vatikanske knjižnice, ki je po bogastvu knjig in redkosti književnih izdaj, ki jiih • hrani, prva v Evropi, pa so še posebni prostori, kamor je mogoč dostop le s posebnim dovoljenjem kardinala bibliotekarja, ki je zdaj kardinal Giovanni Meircatii. Z njegovim dovoljenjem si je mogoče ogledati tudi te posebne prostore, zlasti dvorano, v kateri imajo znanstveniki dostop s kardiinalovim dovoljenjem, da študirajo. To je Bi-blioteca delile Consultazioni, rekli bi priročna knjižnica, v kateri znanstvenik dobi kair najpopolnejši izbor splošnih virov, ki so miu pri pisan ju kakega znanstvenega dela potrebni. Je to najpopolnejša tovrstna knjižnica v Rimu. V tej knjižnici najdemo predvsem velika dela v vseh jezikih o naj-raznovrstnejšiih predmetih in iz vseh delov kulturnega sveta. Seiveda imajo tudi nekatoliiška dela. Imajo tudi srb-sko-hrvaitsko-islovensko enciklopedijo. Potem so tudi slovarji iz vseh jezikov. Ne manjka niti Wolfov nemško-slovenski slovair ali Adlriovičeiv slovair itali jamsko-slovenskega jezika. Nepregledna je zbirka najraznovrstnejših znanstvenih revij, ki imajo vse lepo vezane. Opaizil sem pa, da znanstvenih revi j v slovenskem jeziku nima jo skoraj nič, ker se naše založbe ne brigajo, da bi pošiljale svoje publikacije tudi Vatikanski knjižnici. Pač pa so med drugimi močno zastopani Poljaki, posebno pa Rusi. V vatikanski knjižnici imajo največjo zbirko ruskih knjig v Itali ji.
V dvorani priročne knjižnice so
nameščeni tudi pulti, da je mogoče udobno študirati. Zraven je potem še druga večja knjižnica, kjer so knjige urejene po državah. Je tudi to del priročne knjižnice, le da je večji in je srednji del dvorane izpolnjen s katalogi. Vse police iin vsa oprema v dvorani je atli iz jekla, želeiza ali marmorja, da so tako • dragocene knjige čim bolj zavairovane pred ognjem.
Prijazni knjižničar je opozoril tudi na nekatere sllovenske knjige: v tem delu knjižnice na primer: Kovačič, Zgodovina lavaintiniske škofije; Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev; Časopis za zgodovino in nairodopiisije, ki je izhajal v Mariboru. Potem so tri Miklošičeva dela. V Vatikansko knjižnico sicer ne uvrste vsake knjige, ki jo kdo pošl je, toda ko bi se bolj bri-gai'ii, bi mairisikatera slovenska knjiga mogla čisto dostojno predstavljati našo znanost. Kot zanimivost omenim le še, da imajo Janez Buirgairjeivo »Otročjo Biblijo«, tiskano 1566 v Augsbur-gu. To je priotesitantovsko delo, ki je tedaj izšlo v slovenskem (kranjskem), hrvatskem, nemškem, italijanskem in latinskem jeziku'.
Priročno knjižnico je dal urediti prejšnji kardinal knjižničar jezuit dr. Ehrle, knjižnica je okrašena z lepimi freskami in slikami cele vrste kardinalov, ki so oskrbovali knjižnico. K temu delu knjižnice spada tudi Bibliio-teca Barbeiriiniijev. ki je nameščena v posebni dvorani in zaključena, to se nravi, da1, ne dodaja jo nobenih novih knjig.
Posebno zanimiva je dvorana, kjer znanstveniki študirajo na podlagi то-komsov. V to dvorano le prenesejo rokopise, ki jih znanstveniki želijo proučevati. Drugače pa so rokopisi.v posebnem arhivu, ki obsega nad 50 tisoč eksemplarjev. Zraven arhiva je potem tudi prava knjižnica, ki obsega nad pol milijona knjig in je nameščena v 6 nadstropjih, dolgih po 120 metirov. Knjižnica je urejena deloma po državah, deloma po snovi. V tem smislu je tudi katalogizirana. Tu-
clii tu je vse samo železo, jeklo in ka-	ki knjige 'urejujejo, katalogizirajo in mein, nikjer nič lesa, da bi bila neivair-	dajejo onim, ki iščejo virov, koristnost požara čimbolj omejena. V km jaz-	niih nasvetov. V pravo veliko (knjižnici je več knjižničarjev, ki ©o afero-	nico razen knjižničarja nima nihče kovnjaki za razne znanstvene panoge,	dostopa.
Pravni položaj italijanske žene v zakonu
V letu 1929. so se izvršile na podlagi sklenitve konkordata s cerkvijo v italijanski zakonodaji o zaikonm (braku) nekatere spremembe.
Za sklenitev zakona potrebna starost je bila znižana za moške od 18 na 16 let, a za ženske od 15 na 14 let. Privoljenje staršev ali pa varuhov je sedaj potrebno pred dovršenim 18. letom za ženske in pred dovršenim 21. letom za moške, dočim je bila ta doba po prejšnji zakonodaji določena z 21. odnosno 25. letom starosti.
Državni odvetnik pni apelacijskem sodišču more spregledati privoljenje iz važnih razlogov.
Najvažnejši del preureditve obstaja v tem, da se priznava katoliško sklenjenemu zakonu državljansko pravno veljavo. Po zedimjemju kraljestva eo vladala skozi več desetletij huda nesoglasja med verskim obredom in državljanskim sklepanjem zakona. Predvsem podeželski sloji co priipoznavali prvega in puščali v ne-mar drugega.
To je našlo svojega izraza tudi na otrocih, kar je izviralo odtod, da so se smatrali včasih starši po zakonskih učinkih, kakor da živijo v nezakonski skupnosti.
Tudi oniim verskim organom, kateri niso bili katoliške vere, je bila dana možnost, da poročajo, tako da imajo sklenjeni zakoni državljansko pravne učinke.
S sklenitvijo zakona prevzame žena možev priimek in državljanstvo ali bolj točno, dodaja po italijanskem običaju svojemu priimku moževega.
Pri mnogih narodih pa, nasprotno, ženin priimek popolnoma odpade, kakor na primer v Franciji, Veliki Britaniji iin severnoameriških Z edin jenih državah, ali pa, kakor na primer na
Švedskem, ga more zadržati, ako to izrecno izjavi, ob priliki sklepanja zakona.
Zakonodaja o ženinem državljanstvu vsebuje važne določbe temeljnega značaja glede na rodbinsko to-varišico.
Drugo važno vprašanje p.ri proučevanju položaja žene v rodbini se nanaša na pravice, katere ji gredo pri upravljanju dotalne imovine, dalje njene proste imovine ter tega, kar si zasluži s svojim delom.
Po določbah italijanskega državljanskega zakonika se smatra za do-talno imovino vsa ona imovina, katero prinese iz tega naslova žena (ali jo dajo drugi zanjo) možu v s vrh o lajšanja zakonitih bremen. Pravni posel, kateri je dvostranski ali tristranski, že po tem, ali ga sklepata samo zakonca ali pa ženin s tretjo osebo, se sklepa pred sklenitvijo zakona pred javnim beležnikom in ga po sklenitvi zakona ni več mogoče spreminjati.
Dota pa ni materialna obveznost in hčerka ne more tožiti svojih staršev, da ji jo. kakor je bilo to pripoznano po zakoniku iz leta 1865., dajo. Ako ni drugače določeno v ženitni pogodbi, ni mogoče na noben način niti odsvo-jiti niti omejiti dote, razen ob pristanku obeh zakoncev ali pa na podlagi sodnega sklepa.
V	nekaterih primerih, kakor n. pr. za zakone častnikov, je zakon sam zahteval doto. Fašizem, kateri je vedino stal na načelu, da pospešuje sklepanje zakonov, je znižal število teh primerov na najnižjo mero s tem, da je izenačil z doto poklic, katerega izvršu je žena, ali pa je to obveznost sploh ukinil.
V	času, dokler traja zakon, pripada upravljanje imovine možu, žena sama
pa ima na podlagi zakona iz leta 1919. upravo vse svoje osebne imovine. To pravno pripoznanje je bilo podeljeno ženam, potem ko so prestale pripravljalne preizkušnje med svetovno vojno.
Orni, kateri terjajo od žene svoje terjatve, katere so nastale šele po ustanovitvi dote, nimajo proti njej nobenega zahtevka. Oni pa, kateri imajo proti njej svoje terjatve iz časa pred nastankom dote, morejo zahtevata, da ise doto izpodbija, ako se dokaže, da je bila ustanovi j ena v svrho. da se jih prevara.
Dalje je sporno, ali morejo pridobiti moževi upniki zastavno pravico ali pravico sekvestriranja donosov dote. Mnenja o tem vprašanju niso enotna.
Kadar pride dota zaradi sprememb v moževi imovini ali zaradi njenega zmanjšanja v nevarnost, tedaj ima žena pravico, da zahteva sodno ločitev imovine.
V	primeru ločitve zakona zaradii moževe krivde, aili zaradi krivde obeh, ima žena 'svobodno upravo dotalne imovine, katera se ne sme v nobenem primeru odsvojilti.
V	primeru ločitve imovine je žena zavezana, in sicer v sorazmerju s svojo in moževo imovino, prispevati k izdatkom za gospodinjstvo in za vzgajanje otrok.
Ako zakon preneha zaradi smrti enega izmed zakoncev ali zaradi uničenja zakonske vezi, se mora vrniti doto takoj, breiz odlašanja, ako je ženina lastnina, ali pa se jo more zahtevati šele po eneim letu, ako je moževa lastnina.
Pravica žene clo svoje lastne plače je dandanes pniipotznana skoro v vseh zakonodajah. V Italiji ta pravica ni bila nikoli osporavaina. Zdaj pa se pojavlja v stremljenjih žen različnih držav težnja, da se gmotno upošteva tudi gospodinjsko delo žene. To delo bi moglo biti poplačano bodisi v obliki dajanja denarja »za drobnarije« ali pa v pravicah, katere more imeti žena na tem, kar je bilo pridobljeno za časa trajanja zakona.
Takšno pripoznanje ima gotovo svoj
velik parnem, ker predstavlja delo žene v krogu družine pogostokrat zelo odločilen činiteij za srečo in blaginjo družine. Bilo bi zatorej prav primerno, da bi se v rodbinskih zakonikih to. sicer tiho, a plodovi to delo žene upoštevalo.
V	Italiji je prinesla sprememba državljanskega zakonika pomembne spremembe tudi v imovinskopravni ureditvi družine. Ena izmed njih se nanaša na uivedlbo rodbinske imovine, kar predstavlja pomembno ustanovo, katere sadove najdemo samo v ameriškem »home steacl« in v švicarskem zakoniku.
V	novem fašističnem državljanskem zakoniku se obravnava ureditev imovinskih odnošajev kot stvar, katera je tesno povezana z ureditvijo rodbiinske ustanove. Načrt predlaga, da se zamenja ženitna pogodba z ženitnim imovinskim redom. Ta novota bi dovoljevala sklepanje imovinskih dogovorov tudi po sklenitvi zakona. Dota bi se mogla ustanoviti tudi za časa trajanja zakona, ob upoštevanju koriisti rodbine in otrok, za katere predstavlja dotalna imovina zanesljivo gospodarsko oporo.
Pod vidikom višjih dolžnosti zakoncev nasproti svoji rodbini vsebuje novi državljanski zakonik korenite novote, ki se nanašajo na imovinsko skupnost, katere se ne sme pojmovati kot skupnost vse sedanje ali bodoče imovine, ampak kot imovinsko skupnost vseh pridobitev za časa trajanja zakona v svrho, da se osnuje imovina, katera naj bi ustrezala rodbinskim zahtevam. Iz takšne ureditve bodo imeli korist predvsem delavski razredi in mailomeščanstvo.
Ako je prepuščeno upravljanje skupne imovine možu, je pa vendar potrebno ženino privoljenje za od-svojitev in zastavitev imovine, kar predstavlja določbo, kaitere pomen je zelo velik, kajitii dovoljuje, da se vpostavlja ono ravnotežje, katero mora nuditi ženska preudarnost, s tem. da sodeluje pri moževih odločanjih. Popolnoma nov del je oni, ki se nanaša na rodbinsko imovino, ka-
ter o je ustanovil eden od njiju ali pa oba in katera je neoidsvojljiva, razen v primeru nujne potrebe, katere primere ugotavlja sodnik.
To predstavlja zopet nov mogočni steber, na katerem sloni rodbinska ustanova, katera je važnega pomena za gospodarski napredek naroda.
Knjižnica
Svetinje nad Barjem je naslov kn jigi, ki je izšla v Slovenčevi knjižnici kot 21. zvezek. Je to izvirna slovenska knjiga: zbirka legend in pravljic od pisatelja Jožeta Likovilča. Likoviča lahko imenujemo pesnika lj uMjanske-ga barja, kakor se nam je večkrat predstavil že v Mladiki, pa tudi v črticah in novelah v Slovencu. Knjiga je dobila naslov po utrinkih in čudežnih svetinjah, ki se porajajo v nočeh med Veliko in Malo mašo. Sprva so drobne iin plahe, pozneje postanejo ognjene in velike. Na pobočjih Krima je razvrščenih mnogo cerkva in svetinje se obiskujejo med seboj o omenjenem času. Moč njegovega peresa je v pravljici in baladi, ki so polne l judske folklore in izredne romantičnosti. Knjiga hrani mnogo poezije, tako pokrajinske in motivne ter mnlogo slogovnih lepot. Gotovo bo našim knjižnicam dobrodošla.
Baj Ganjo je naslov prevodu ene najboljših bolgarskih satir Aleka Kon-stantinova, ki so zadnje čase izšle. Ta satirična knjiga je prevedena že v nešteto jezikov: v nemški, italijanski, pa tudi Čehi imajo že ta prevod. Prav tako Srbii in Hirvati. Pri nas je to storil Živan Žuin iteir jo izdal pri Slovenčevi knjižnici s karikaturami Gustava Jelinka. Baj Ganjo spominja na Strica Trebušnika, ki pa je šel namesto v črno goro na Dunaj in v druga evropska mesta. Tako roma Baj Ganjo po Evropi in povsod nosi s seboj svoje domače maniire, rojene v majhnih razmerah, kii pa v velikem mestu vplivajo komično. V drugem delu se pa začenja obračun s tem tipom človeka doma v Bolgariji. Ker se v svetu rti natuičil ničesar, razumeva doma svetovne pridobitve zopet po svoje. Tako dobi politična demokracija v Bolgariji čisto svojevrstno podobo, kar je Konstantinov nazorno prikazal v pod-
listkih, ko se je Baj Ganjo vrnil iz Evrope, kako izvaja volitve in kako se počuti kol časnikar. 'Bralci bodo radi brali to bolgarsko satiro, zato jo tudi knjižnicam toplo priporočamo.
Knez Marko. Dve knjigi. Spisal svetovno znani italijanski pisatelj Tom-maiso Grossi. Kneiz Marko je zgodovinski roman, poln čudovite romantike. Opisuje čase 14. stoletja, ko so po Evropi, tako tudi v Italiji, imeli veliko besedo graščinski gospodje, iraizni grofje, knezi in vojvode. Njih je vezalo prijateljstvo in ljubezen, pa večkrat zaradi ljubezni razdruževalo strašno sovraštvo. V romanu se vrste opisi raznih ljubezenskih zgodb, bojev za lepo Biice, turnirjev, na katerih lomijo vitezi kopja in dajejo življenja za svoje izvoljenke, raznih intrig mogočnih vitezov, kii se potegujejo za vojvodsko čast, pa zopet opiisii lepih večernih prizorov, ko so trubadurji s prelepimi junaškimi iin ljubezenskimi pesmimi zabavali graščinsko gospodo. Mogočni knez Marko, katerega junaštvo je vzbujalo v sircih podložnikov vnete pristaše, je padel kot žrtev intrig sebi enakih in vojvodskega prestola ni dosegel, prav tako pa tudi prelepa in plemenita Bice ni osrečila onih. ki so se zanjo potegovali, kakor tudi sama zaradi prezgodnje žalostne smrti ni dočakala, da bi pripadla svojemu ljubljencu. Knjiga je prevedena v vise svetovne jezike in je talko lepo, napeto in zanimivo branje, da knjige ne bo nihče odložil, dokler je ne bo prebral do konca.
Drugi letnik Slovenčeve knjižnice bo obsegal 36 knjig. Vsak mesec bodo izšle tri ibnjige, poskrbl jeno je, da bodo redno izhajale. Vsaka knjiga bo stala samo 6 lir. Naročite se na knjižnico enostavno z dopisnico na naslov: Sloveiničeva knjižnica, Kopitarjeva ulica 6, Ljubljana. Naročnino boste lah-
ko plačevali mesečno. Vsak, kdor se bo naročil obvezno na ves drugi letnik Slovenčeve knjižnice, bo dobil za nagrado 2 leipi knjigi, iin sicer »Martina knpana« z nad 70 slikami z vsem tekstom teir knjigo »Trije bratje«, polno opisov poguma in junaštva.
Boj proti opolzkim knjigam na Madžarskem. Madžarski propagandni minister Antal je govoril v parlamentu o prizadevanju za štednjo tiskarskega papirja. Rekel je, da ima to prizadevanje tudi globok moralni pomen. S trga je treba izločiti tako imenovano rumeno književnost, škodljivo vzgoji
mladine. Minister je dejal, da je bilo v enem samem leitu vržemh na književni trg 36 milijonov izvodov romanov in novel z nizko opolzko vsebino. Za te publikacije so letno uporabili 510 vagonov papirja. Vlada je odredila takojšnjo zaplembo viseh romanov in knjig, katerih vsebina nasprotuje dobri narodni vzgoji. Ustanovljena bo posebna komisija pisateljev ter predstavnikov znanstvenega in kulturnega sveta; ta komisija bo pregledala v rokopisu vse romane in novele, ki bodo morali dobiti dovoljenje te komisije za natis.
Film
Filmska propaganda mora služiti do-bmbitjiu naroda. V Italiji je direkto-rij PNF zaupal propagando v korist delavstva in civilnega prebivalstva OND, ki že vinši v tej stroki propagando med oboroženimi silami. Dokaz zaupanja je podan s strani stranke OND s tem, da se ji zaupa tako važna in delikaitna naloga, kot je propaganda po platnu med in za narod. S tem je dobila organizacija novo .nalogo, da pospešuje najvišje narodne dobrine s takim uspehom, kot jih ta organizacija vedno izpelje. Brez dvoma bodo zbrale novo ustanovljene sekcije vise najboljše sile in moči, da bodo mogle premagati vse težkoče. Pred seboj pa bodo imele jasno začrtan program o filmski produkciji. Upoštevati bodo pač morali dejstvo, da so najbolj potrebni kmečki in delavski kraji to-. vrstne propagande, ker so ravno ti prikrajšani v razvedrilu, ki ga jim nudi film. Upajo, da bodo v manjših centrih pomnožili število predstav kakor tudi kinematografskih naprav.
Deseta mednarodna filmska razstava je billa odprta v Benetkah v gledališču San Marco. V gledališču bodo dajali posebne predstave za oborože-
ne sile, in sicer bodo kazali italijanski film »Trije orli« in nemški film »Veliki kralj«. Na razstavi je zastopana tudi Hrvatska.
Minister za ljudsko prosveto v Romi razpisuje več mest za akademsko leto 1942-45 na visoki šoli za kinematografijo v Romi, Via Tuscolana 9. Razpis se omejuje na sledeče akcije in na število gojencev: 1. režija in organizacija produkcije prostih 8 mest; 2. za recitacijo prositih 10 mest; 5. za optiko 6 mest; 4. za fonetiko 6 mest; 5. za scenografijo 4 mesta. Najmanjša starost se zahteva v odseku za recitacijo 18 let za moške, 16 let za- ženske. Za vse druge odseke je najmanjša starost predpisana za moške 20 let, za ženske 18 let. Omenjeni razpis kaže, kako sistematično se vzgajajo sodelavci za filmsko produkcijo v Italiji in kako visoki smisel ima to novo kulturno področje. Prosvetno niintietrsrtvo za ljudsko kulturo pa s takimi razpisi omogoča tudi manj premožnim, za tovrstno stroko nadarjenim dijakom, da si ustvarijo svojo eksistenco. Vsa pojasnila daje: Centro Speriimentale di Cinematogirafia, Roma, Via Tuscolana 9.
Društveni
Veliko prosvetno delo hrvatskega društva »Napredak«. Pred kratkim je imel v Sarajevu sejo plenarni odbor hrvatskega kulturnega društva »Na-
obzornik
predak«. Omenjeno društvo ima trenutno v NDH 115 podružnic in 11 po-verjenišitev ter šteje skupno 20.714 članov. Društvo ima v Sarajevu tudi
veliko knjižnico, v kateri je zbranih nad 20.000 knjig. Poleg te knjižnice ima društvo pripravljenih tudi več potovalnih knjižnic, s katerimi širi prosveto med kmečkim l judstvom. Na seji je plenarni odbor društva sklenil brezplačno sprejeti v svoje dijaške zavode 89 siromašnih dijakov, za 57 siromašnih akademikov pa je določil štipendije.
Zboljšanje radijske službe na Hrvatskem. V izvajanju načrta za zboljšanje radijske sluižbe na Hrvatskem je hrvatska vlada na predlog državnega propagandnega urada odobrila potrebne kredite za postavitev relejne radijske postaje v Banjaluki. Nova radijska postaja je že pričela delovati. Hrvatska tako trenutno razpolaga z radijskimi oddajnimi postajami v Zagrebu, Sarajevu, Dubrovniku in Banjaluki.
Kultura in civilizacija
Pri nas se je že zelo udomačila pojmovna razlika med besedama kultura in ci vilizaci j a.
Kultura nam pomeni občečloveški napredek, ki ima večji poudarek na duhovnosti. V teim pojmu so združene vse tiste vrednote, ki človeka dvigajo v celoti, to je dvigajo mu duha in telo, ne zgolj enega, pa tudi ne zgolj drugega.
Beseda civilizacija pa se je omejila zgolj na materialni napredek. Pod to besedo razumemo torej vse tiste dobrine, ki služijo človeku kot telesnemu bitju. V to vrsto spada predvsem moderni tehnični napredek, ki nudi človeku nešteto ugodij in udobnosti, cločirn nam daje kultura one dobrine, ki so sicer tudi združene z napredkom moderne znanosti, ki pa bogatijo in blažijo predvsem človekovega duha.
Za našo dobo je značilno pretiravanje civilizacije in omalovaževanje
kulture. Z driugo besedo l>i mogli reči: v naši dobi je prevladala snov nad duhom. V sredi vsega ogromnega tehničnega napredka se sodobni človek mnogokrat ne znajde ter išče zaman poti na svetlo.
Civilizacija breiz kulture je kakor telo brez duše. Res je, da ob vsem pretiravanju snovnosti vendarle ostane tudi mnogo duhovnega pojmovanja, prav toliko, kolikor ga je potrebno, da se vsa stavba civilizacije ne zruši. Kakor hitro bi namreč odpravil človek iz srede družabnega življenja duha v popolni meri, bi s tem zadal simriten sunek življenju samemu. In kakor je res, da se nobena zmota ne more vzdržati v življenju brez zrnc resnice, tako je tudi res, da se zgolj snovna civilizacija nikakor ne bi mogla vzdržati brez drobcev kulture, ki ji ustvarjajo rodovitna tla. Zato pravimo, da sta si kultura in civilizacija kakor diuiša in telo. Telo brez duše ne more živeti niti en dan.
Naloga sodobnega človeka je, da čim bolj goji celotno pojmovanje človeškega napredka, to je, da čim bolj ustvarja kulturo in da civilizacijo le pojmuje kot neko nacista vbo, ki se zida iz temeljev kulture. Drobce, ki j ih še tako pretirana iin ozkosrčno poj-movana civilizacija vsebuje, je treba povečati do tiste mere, da bodo dahnili v snov življenje ter odrinili materialistično pojmovanje, ki je žal tako značilno za naše dni.
Nekaj moramo vedno imeti pred očimi, ko govorimo o kultuiri in civilizaciji: civilizacija dobi vedno takrat svoj največji razmah, kadar raste iz čim bolj poglobljene kulture. Ta resnica ni razvidna takoj. Nekaj časa more civilizacija sama prospevaiti. Pozneje pa pride zastoj in komični razkroj. Kultura sama pa ustvarja iz lastnih moči vise pogoje, ki vodijo tudi v visoko raziviito civilizacijo.
Vsebina: V. Z.: Negujmo narodno pesem. — Dr. I. A.: Vatikanska knjižnica. — Pravni položaj italijanske žene v zakonu. — Knjižnica. — Film. —
Društveni obzornik.
Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec
Priloga Vestnika PZ št. 8-9/1942-ХХ.
PROSVETNI ODER
JULIJ - AVGUST
Naloge in značaj
Kadar ikoli smo romali po naši prelepi slovenski zemlji, so se nam oči opa.jale in iskrile nad neštevAlniimi cerkvami, ki pasejo skoraj sleherno vasico kot dober pastir, ki kronajo Skoraj sleherni hrib kot predragocena vladarska krona. In drugo, čemiLir smo se nedvomno čudili, česar smo bili posebno veseli, so bili številni prosvetni domovi, prostovoljni hrami omike in človečanstva, zbirališča tvornega in dobrega v ljudskem občestvu.
Domovi in cerkve so neutajijiv pečat naše omike in vere. Ne mogoče uradni, prisiljeni in vsiljeni dokaz tuje dobrote in kulituirnosti! Ne! Samohoten in pristen izraz nas samih, prostovoljen in radodaren davek našega naroda na oltar naših lastnih koristi in našega lastnega poglo-bitvenega dela! Da je to res pr vinska poteza našega naroda, dokazujejo polni domovi in polne cerkve, hrami Boga in človečnosti.
Ce smo se vpraševali, zakaj toliko prosvetnih domov, zakaj toliko, žarišč omike med najbolj (preprostim ljudstvom, ki komaj najde časa га delo izyein zemlje, ki komaj utegne pošiljati otroke, v šollo, rimo nedvomno prišli do jasnega prepričanja, da je v naših ljudeh silno razvit gon po duhovnih diolbrinah in njihovem posredovanju sodobnikom iin potomcem. To je tisto samo hotno in nevsiljemo hrepenenje po delu za narod, kakor navadno pravimo čuistvu hvaležnosti, ki prevzema posameznika ob miisli, da je od narodne skupnosti,, ki mu je dala vse več kot ime in košček zemlje, na ikaiteiri naj bi živel, ki mu je dala vse neizmerno duhovno bogastvo, ki so mu ga v plodnem darovanju stkali visi njegovi predniki in ga tako, dvignili na višino omikanih ljudi, ki imajo dostop do sleherne dluhorvtne dobrine.
Spričo preibeilih domov smo spoznali svoj cilj in svojo nalogo med narodom, iz katerega srno telesno in duhovno zrasli. Zavedeli smo se, da moiraimo vrniti narodu, ikair srno prejeli od njega,, s tem da izročamo svojim sodobnikom in potomcem, kar .smo zajeli iz svojih prednikov, do česar smo se po svoji sposobnosti in bistrini prikopali z novimi sredstvi iin pripomočki,
V te,m je bistvo in prava cein,a prosvetnega dela, ne pa morda, kot nekateri, le
1942-ХХ
ljudskega igralca
pireradli na hitro presodijo, v strankarski iin politični pripadnosti, v trobentanjti v zoprni rog sebičnih strasti. Kdor ne razume pirav prosvetnega della, naj odmakne svoje nevredne prste od narodnih svetinj in dobrin, naj ne skruni in podira, kar s težaivo in darovanjem samega sebe zgradijo njegovi bratje.
Vse naše prosvetno delo, bodi najprej usmerjeno v to, ida sami sebe čim bolje in popolneje izobrazimo in notranje iz-briusaimo, kajti le notranje trden in zna-čajen človek ter zadostno o,mikam in izobražen duh bo mogel posredovati duhovne dobrine tluidi svojim bratom. Naš privi cilj je torej saimovzgoja v vseh njenih odtenkih, izoblikovanje naše lastne osebnosti. Šeile potem ko bomo sami zadosti trdni iin bogati, šele potem bomo mogli res plodno dosegati tudi svoj drugi cilj, ki je vzgajanje in izobraževanje nam zaupanega ljudstva, vplivanje na po-miirje.njo njegovih slabih strasti im razvad, širjenje pozitivnih načel, ki so naim dana z vero in narodno ter eivetovmo-naižoirno pripadnostjo, in končno prijetno zabavainje, vedra motnja vsakdanjih težav in bridkosti.
Vse poilno je sredstev in pripomočkov, ki iso nam dani. za dosego našega drugega cilja. Pomislimo na silno moč prijateljstva in osebnih stikov, na vpliv razgovorov, na blagoslov sestankov, na utemeljenost predavanj, n,a korist branja, na neustavljivo silo igranja.
Preden preidemo na, podrobno razčlenitev zlasti zadnjega, nam najbližjega sredstva, namreč igranja, morami na kratko orisati dive posebno .značilni skupini ljudi, kii jih dan na dan srečujemo v svoji okolici.
Celo naš pregovoir praivi: česar je polno srce, raiclo iiz ust gre. In re,s je ena skupina ljudi, ki ne more nič obdržati zase, kar koli se ji zdli resnično vrednega in pomembnega. Vse, kar so lepega doživeli in občutili, kar so koristnega spoznali, se jim zdi, d,a ni lepo in koristno samo zanje, atmpaik da morajo vise to izročiti, pripovedovati, posredovati tudi svojim tovarišem, sosedom, prijateljem ter jim tako ustvariti tisto notranje zadovoljstvo,, ki so ga sami občutili in imeli ob doživljanju iste stvari.
To je prva skupina ljudi. Druga pa je
teij nasprotna. Tudi ti občutijo in spoznavajo lepoto in resnico, toda ne čutijo prav nobene potrebe,, da bi ta silna doživetja posredovali tudi Svojim, soljudem. Na tihem jih zapro v svoje najgloblje kamrice in se grejejo teir bogatijo ob njih kot ob skrivnostnem ognjišču. Brez posebnega premišljevanja nam je jasno, da je ta skupina za pravo prosvetno delo manj uporabna in spričo svoje zaprtosti vase tudi nedostopna ,z,a aktivno delo ina področju narodne omake.
Če torej beremo knjige, se vzgajamo, se izobražujemo, se bogatimo, pridobivamo na svoji notranji vrednosti in moči, ko .sprejemamo in vpijamo pisateljeve misli in nasvete, ki sejejo v nas seme za delo bodočnosti in pripomorejo k eaimo-vzgoiji in .izoblikovanju naše osebnosti v polnega in klenega človeka, ki bo mogel in znal presojati svoj odnos do življenja in raznih tokov iin vrenj. Isto se dogaja z naimi pri sestankih, predavanjih, raznih osebnih s trikih, k-o poslušamo razine misli in dognanja. Smo pasivni sprejemalo. dobrega in lepega, oblikujemo sebe in svojo notranjost, bogatimo svoje .duševno obnebje in, kolikor srno pač kot posameznik ud celote, toliko seveda obenem tudi pripomoreimo k splošnemu dvigu narodne moči in omike, a ne več. Takih n.as še nihče ne .more imenovati prosvetne delavce.
Kakor hitro pa v živem razgovoru tudi sanmi zajamemo, vase in z radodarno kretnjo ponudimo svoje notranje bogastvo tudi svojemu prijatelju, sosedu, smo se že uvrstili v prvo skupino ljudi, o katerih sem malo prej govoril, v tvorno skupino delavcev, oračev in oblikovalcev zunanje in notranje podobe naše posredne in neposredne okolice. To .pa je tista bistvena poteza, ki шшг,а biti lastna slehernemu prosvetnemu delavcu, in prav zaradi te poteze radodarmosti in vplivanja m.a druge smo se uvrstili v tvorni, aktivni del nairoda.
Če smo že v navadnem razgovo.ru, kjer naša beseda doseže komaj dvoje, troje src, tako koristni in pozitivni delavci, k.aj bomo rekli šele o igranju,, kjer posredujemo stotim in tisočim, ki nas gledajo in poslušajo. Na odru nismo več trpini sprejemniki tujih dognanj, ne, uvrstili smo se med predavatelje, postali smio voditelji ljudstva, naša beseda je zadobila prečuidno irnoč, da mik,a in vabi, seka, in celi.
Igranje je tisto najuspešnejše sredstvo, s katerim dosegamo svoije prosvetne cilje, je tisti najlepši način dela za narod, je najtoplejša zahvala in hvaležnost za vse kulturno bogastvo, iki srno ga prejeli, od svojega naroda, je tvorno dajanje, posredovanje dobrin, dviganje ljudi, graditev narodnega značaja, iz katerega smo zrasli, da v njem delamo in ga s svojim saniodarovainjem še obogatimo, okrepimo in dvignemo.
Zato ni nič čudnega, če srečujemo igranje, zametke tega blagoslovljenega dela med ljudstvom, že skozi vse čase, vise kraje in vse narode. Preden dorase narod za knjigo,, je zrel za igranje. Ne mogoče za igranje v danes ustaljenem pomenil besede, ampak za tisto preprosto, zaupljivo, naravno igranje .pired Bogom, za tisto čudovito skrivnost bogoslužja, ki jo je Bog sam visadil v naša srca. Že prvotni človek se je hotel z Obrednim plesom, z lepo igro prikupiti bogovom. Slutil je, da je v igranju neznanska moč, ki zmore prisiliti naravne sile, da bi se mu uklonile in mu pomagale. Ta slutnja prvotnega človeka je dobila najlepšo potrditev in dopolnilo v krščanstvu. Največji odnsiki ideologi in raziskovalci krščanske liturgi je se ujemajo v trditvi, da, sveta maša ni inič drugega ko i mogočna drama, seveda po svojem okolju in namenil neprimerno bolj resnična, in vzvišena, kai-kor je igtra v navadnem pomenu besede.
Že takoj spočetka sem omenil, ,dia mora sleherni človek, ki hoče kaj dati, tisto najprej sam imeti. To je najvažnejša terjatev, ob kateri se moramo najdlje po-muditi.
Igralci, posredovalci kulturnih dobrim, morajo biti saimi v sebi trdni, pošteni značaji, biti isi morajo na jasnem glede svetovnega nazora in verske pripadnosti, obenem pa tujdi tridmo zakoreninjena v narodu iin socialni plasti svojega stamiu — naj bo že meščanski ali kmečki.. To so osnove, b.reiz katerih je igralčevo prizadevanje obešeno na prazno steno brez kljuke. Te prvine moramo imeti, imeti pa še nekaj več — imeti moramo tudi primerimo izobrazbo in duhovno bogastvo, da bomo iz te zakladnice mogli dajati tudi drugim.
Pošten značaj, trden svetovni nazor, močma vera, zakoreninjenost v narodu i|n socialna zavest — to je ogrodje naše duše. Kdo.r tega nima še ustaljenega, je njegova prva dolžnost, da čimprej dopolni in utrdi svoj duhovni skelet. Vanj pa naj nanosi kot pridna čebela v sat-nice medu vsestranske izobrazbe, srčne kulture in sodobnih pogledov na sivet, nanosi naj lepote, resnice, pravičnosti, zakonitosti in ismisla, nanosi naj celega človeka, ker le tako napolnjena notranjost bo sposobna razdajati sebe in svoje tudi drugim. Le iz take neusahljive in neizčrpljive zakladnice bo mogoče .zajemati pri našem prosvetnem delu, ki terja celega človeka,, bogatega in trdnega, zakoreninjenega in vsestransko razgledanega, človeka s srcem in razumom, človeka z imočno voljo in odločno besedo, ne pa polov,ičarjev, mevž din polizobra-žencev, kulturnih revčkov in omahijivcev.
Vse, kar seim .doslej naštel, velja prav z,a prav za vsakega človeka, ki hoče v življenju kaj idoiseči, za igralce seveda še posebno. Igralci pa se morajo potruditi po tej poti samovzgoje in Izobrazbe
še ,naprej. Prodreti morajo še v .skrivnosti igralske umetnosti, v njene zakonitosti in lepote. Ni, ga poklica, ki bi ga lahko opria.vt j al i brez vsakega znanja in podlage. Zadnji poimetač mora. poznati svojo obrt in svoj posel, če ga hoče bolje opravljati od človeka, ki mu je po naključju vsiljeno to delo. Koliko bolj igralec, ki se mora ob sleherni svoji kretnji zavedati, da ga gleda na stotine ljudi, da je od ene same njegove kretnje in besede soivisein iiispeh celotnega dela in truda vseh njegovih soigralcev.
Nismo polklictni igralci,, ki bi imeli edino sikrlb v življenju s pripravo za igro. z vajo za svoj edini igralski poklic. Ne! Smo namreč v navadnem življenju, ko ne stojimo na deskah življenja, trgovci, delavci, uradniki, dijaki. To je naš prvi poklic iin za tega — saj nam dalje naš vsakdanji kruh — se moramo najprej in vestno pripraviti, zanj zastaviti vse svoje sile. Šele po opravljenem poklicnem delu «mo tudi igralci. Toliko težavmejša naloga za nas! Če smo v navadnem poklicni z razumom in dolžnostjo, smo. igralci s srcem iin dušo, če smo tam s telesnim naporom, smo tu z ljubeznijo, ki premaga vse.
Da, ljudskemu igralcu je predvsem, potrebna zvrhana mera ljubezni. Kdor nima. ljubezni do stvari, do pravega pojmovanja prosvetnega dela, ki je v razdejanju samega sebe v korist drugih, naj ne hodi v igralske vriste. Razočaran bo, nesrečen, ubit. Prazne se mu bodo zdele neskončne žrtve, ki so potrebne za plemenito spoll-njevamje vzvišenega poklica. Gorje mu. ki vidi vse te vse mogoče žrtve, ne občuti pa ljubezni dO dela!
Pravi igralec pa je pripravi i en na žrtve i.n jih prav za prav skoraj niti ne opazi, kaiti v delu za bližnjega so sladke iin lahke. Koliko večerov i.n noči; jž že minilo v dellu za dnuge, koliko, dolgih poti v doim iin domov smo že premerili, koliko slabega vremena, stnega in dežja prebili. Koliko lastnih užitkov in ugodiij zanemarili na račun skupnosti, koliko sebičnih načrtov opustili!
Kaj smo vse to delali kar tjavdan, na slepo iin v prazno? Bog ne daj! Yse to naše žrtvovanje in pritrgovanje je le takrat smiselno in pametno, če je rodilo koristen sad. Brez žrtev ni uspeha, toda le pravi uspeh je vreden žrtev, je vreden dela. Prepričan sem, da so naše žrtve globoko utemeljene in smiselne, če jih presojamo z vidika večnosti, odmaknjenosti od vsakdanjih tegob. Ta objektivni post ed nairn bo namreč p.okaizail, da je naš idealizem zdrav, če se žrtvuje za korist bližnjega, za ljudsko prosiveto, za dviganje narodne kulture, za bogatitev našega občestva.
Naštel sem nekaj zunanjih žrtev, ki jih moramo dan n.a dain premagovati, ko smo se odločili za posredovalce kulturnih dobrin, za igralce iz svojega notranjega
gona po r-azdajamju samega sebe bližnjim. Te nam na splošno niso bile pre-težavnie kljub godrnjanju in posmehovanju, ki smo ga mogoče dan na. dan doživljali doma iin v svoji okolici. Pa so še hujše žritve, ki jih bomo morali praiv tako darovati n.a oltar skupnosti, so še hujše težave, ki jih bo treba prav tako premagati, če hočemo res biti to,' za kar smo se v svojem idealnem hotenju odločila. Te težave so predvsem psihološkega značaja, napake naše notran josti. Pomisli iimo samo na zavist in osebnost, ki sta najbolj pogosti cvetki naših igralcev.
Režiser je razdelil vloge za igro, ki si se je že tako veselil. Tudi tebi je odmeril vlogo. A kakšno! Majhno in nepomembno! Premajhno zate, ki si odigrali že toliko stvari, prenapoimeimibno zate. ki si v navadnem življenju to in to. Kaj ni boljše vloge zaite? O je, pa jo je režiser seveda dal gpet svojemu ljubljenčku! Pa še igrati ne zrna tisti revček in si domišljal, d-a. je Bog ve kaj! Vidite, taka je zelena zafvist!
Zdaj bo treba zastaviti vse sile i.n premagati samega sebe! Igraj kljub temu, zadovolji ise s še taiko majhno in nai videz nepomembno vlloigo. Zavedaj se, da je prav tako pomembna in važna, saj če ne bi bila, bi jo pisatelj ali vsaj režiser črtali. Ker pa те nista, je potrebna za igreko celoto. Zaigraj jo z vsem svojim znanjem in spretnostjo! Zataji samega sebe in svojo nevoščljivast! Mogoče bo prav s tvojo izvrstno igro t.ilsta drobna vlaga toliko pridobila, da bo ostala še dolgo v spominu, ko bodo glavne vtloigc že zdavnaj zbledele in pozabljene. Mogoče bo celo vsa igra s tem doživela silmejšii uspeh! Poskusi jo zaigrati prav ti, ki si v navadnem življenju, ne vem kaj. Mogoče fbo prav ta svetli zgled ponižnosti rodliil več sadu Ikot vsa igra. S svojim Zgledom boš pokazal, da je pritrgovanje potrebno, da pa ni tako strašno, da bi ga ne zmogel vsak. S svojim zgledom boš pridobili tudi druge, da se v prihodnje ne bodo več plašili in otepali majhnih vlog, saj nepomembnih vlog prav za prav ne poznamo iin ne priznamo! Vse so enako vredne truda in ljubezni!
Oglejmo si še drugo grdo napako naših iigralcetv. Preljubo ošabnosit!
Kaj res misliš, da si edino ti poklican, da se pri vsaki igri šopiriš po odru? Kaj si res prepričan, da brez tebe mi nič mogoče napraviti? Le priznaj, da le prerad že vnaprej obsodiš igro. češ da ne bo nič prida, če tebe niso povabili k sodelovan ju, jalz in iaiz in še enkrat jaz! To je edina pesem, ki jo goniš očitno in skrivaj dan na dain. Ko bil se. videl, kako si z njo dolgočasen in neresen! Katko škodljiv si pravemu prosvetnemu delu! 'Kako je prav, da te čiim manjkrat oidbeiro za sodelovanje mat odru!
Tretja napaka, s katero režiserji nimajo nič mam.j težav, je samovoljnost in nepokorščina.
Ob vsaki priliki godrnjaš inad režiserjem, da ti je dal premajhno vlogo, da je dal tvojemu sosedu preveliko in podobno'. Povej si enkrat za vselej, da odločitev o teim ne more in me sme biti v rokah posameznika, ampak da se je posameznik dolžan podrediti režiserjevi volji in njegovi odločitvi. Zakaj pa si si izbral igrakeiga vodjo. Ta je, ki edini more in sme odločati, spreminjati, preskušati. Ta je prevzel odgovornost iza pravi, notranji uspeh igre. Ta imora. pri razdelitvi vlog paziti na vse mogoče podrobnosti, ki jih tti v svoji bolni 'zaslepljenosti ne moreš vid,eti. Ze res, da si mogoče dober in vesten uradnik, toda priznaj si odkrito, da si slabši igralec od svojega tovariša, ki je v navadnem življenju po karieri daleč pod teboj. Zato boš iti mogoče večno sitaitiral, oni pa bo poisnel vse najlepše vloge. Pa to te ne sme odpodliiti od prosvetnega dela. Če le, je zmaimeinje, da niisi bil pri njem is pravo ljubeznijo. Kajti kdor je s pravim dubom pri prosvetnem dellu, bo rad in ,z veseljem statiral, samo da bo pripomogel stvari in zadostil svojemu poslanstvu.
Dobro si namreč zapomnimo, da> oder niso razstavne deske za mašo' osebnost. Tu ni prostora za razkazovanje naše osebe, naše lepote1, naše moči, našega znanja, maše spretnosti, naše delavnosti. Vse več je oder spričo plememitega poslanstva. Kakor hitro sva stopila na oder, isva prenehala biti cmidtva. Nisiva več vajenček .in uradnik /resničnega življenja, ampak dve os'ehi, ki ju je pisatelj postavil v igro, da bi v njiju utelesil svojo idejo, svoj naizor in ga podal v umetniški obliki. Nisva torej več midva, ampak tisto, kar igrava.
Naši igralski odseki in prosvetni odiri se me smejo več boriti s takimi igralci, ki bi vsepovsod radi videli pripomočke samo za svojo osebno slavo in čast. Ne smejo se več pojavljati med nami igralci, ki bi zaradi svoje osebne koristi, svojega osebnega užitka, svoje osebne slave razbijali skupnost, razbijali in onemogočali skupini uispeih. Vediimo, da je skupni uspeli tudi naš osebni uspeh., da je skupni užitek tudi užitek posameznika, ki je prispeval k skupnosti. S talkini pritrgovamjeim polsamezniki nismo inič zgubili, ampak le pridobili. Z žrtvami in premagovanjem simo si izoblikovali značaj, ga utrdili, in prečistili, obenem pa smo postali koristmi udje družbe, občestva, celote, ki ji pripadamo.
Le v takem vzajemnem delu je življenje na odru prijetmo. In če se zavedamo, da je oder kraj resnega dela, da je igranje važno prosvetno področje, potem nas ne bo več sram sprejemati kratkih vllog, potem se»ine bomo več šopirili z velikimi. Vedeli bomo, da moramo vsak po' svojih najboljših imočeh prispevati za skupnost in da mora torej tisti, ki je več prejel od Boga, tudi več daiti. To bodi ediino naše merilo, vsi pa se trudimo, da bomo čim-
bolj koristni udje celote, da me bomo skoparili ne s čaisom ne -z dobro voljo ne z žrtvami, 'da bi (pripomogli k rasti, poglabljanju in dvigainju l judi, ki so na.ni zaupani.
Piedaivatelji radii primer jajo od sir z družino. Tudi v driužini mora vsak posameznik napeti vise sile, dai naredi čim več, da čim več koristi idomu. S tem pa, ko je koristil domin, družini, celoti, se je del družinske blaginje i,n sireče povrnil tudi ma delavca. V družini delajo brez plače, breiz zahtev po povračilu. Vedo: čim več bom storil, tem bolje nam bo vsem, torej tudi imeni. To bo moje plačilo, povrh pa še vesela zavest, da sem k temu mogoče največ pripomogel. To je pravo dello za bližnjega,. Tako delo mora biti osnova iin pravilo tudi ipo naših igralskih odsekih. Zatajevanje in premagovanje lastne osebnosti vsak dam v prid skupnosti. Podrejan je osebnih koristi m užitkov skupnosti, celote, občestva, za katere delamo.
In še nekaj! Nikar potem neprijetnega bah.ašitva! To semi jim naredil jaz, za to se morajo imeni zahvaliti, brez meine bi ne bilo tega iin tega. Počemu vise to P Spomnimo se, kako lepo govorimo v družini. Ne praivimo: to in to je moje, aim-palk preprosto: to je nase. Pozabimo in izipinsitiimo sebe, poudarimo pa celoto, skupnost, občestvo in prav s tem še bolj podčrtamo ceino' tiste stvari, še bolj poudarimo svoj delež.
Naše delo ma področju ljudske pro-svete naj bo nujen in pravilen izraz našega hotenja in cilja, ki .mora biti tisti imperativ, ki mais vedno znova priganja k delu.
Poudarjam še enkrat, da so vse ite žrtve, visa ta premagovanja in pritrgovamja, vsa ta vzgoja samega sebe nujno potrebne orvirne Vsakega pravega ljudskega igralca. Ljubezen do bližnjega, s katero opravljamo vse to na sebi in drugih, ipa je bistveno znamenje, po katerem se ljudski igralec loči od poklicnega, igralca in od dileitaintskega, nepravega igralca.
Pustimo poklicno gledališče ob strani iin si oglejmo predvsem razliko imed ljudskim in diletaintslkiim igram jem. Najlboli zadeto lin na kratko bi. to razliko prikazal s tem, da bi opomnil na maimen. ki ga imamo z iigrainjem imi. iin ciljem, ki si ga navadno zastavljajo diletaintje.
Med vzroki in cilji igranja poznamo notranje iin zunanje. Zunanji1 so leipa priložnost za gmotni dobiček, ki bi ga porabili za postavitev doma, za motramijo Opremo, za knjižnico, za oder, z'a kulise, zastore im sedeže. Nadaljnji zunan ji razlog je 'medsebojno tekmovanje s sosedinimi društvi, poltem zasebna igralska: iniciativa, ko simo se hoteli čim večkrat pokazati na odru, dalje osebno ugodje, ko nam je prijalo ploskanje, ko nam je dobro delo hvalisamje, ko smo uživali ob smehu, ki smo ga sejali v dvorano z us^ie-
liimi dovtipi. Vse to so saimo zunanji vzro-iki, iki jih navadno edine naštevajo dile tainiti, nepravi igralci.
Pravi ljudski igralec pa pozna drugačne. vse globlje in silnejše ratzlloge, ki ga silijo k igranju. Ker sem ja'h spočetka že obširneje obravnava], naj jih tu saimo še enkrat našitejeim: :mi igramo iz zavestnega idejnega 'zagona, ki prekvaša naše ■delo iin povečuje uspeh. Tisti notranji, globlji uspeh, sejanje v sirca iin diuše, graditev iin bogatitev narodne kulture. Igramo iz ljubezni do stvari, ki smo se ji zapisali, igramo zaradi svojega plemenitega poslanstva v službi narodne izobrazbe in omike.
Ne maramo torej biti diiletamlje, ki igrajo samo iiz zunanjih razlogov, iiz samega gona po posnemanju poklicnega gledališča, brez globljega cilja, brez poudarkov na ideji, ki se sučejo v večnem labirintu, ko danes igrajo zato, da bi isi postavili dom, iin ko ga dobe. igrajo pač zato, iker imajo doni. Kaij prirejamo predavanja samo zato. da plačamo s pobrano vstopnino predavatelja?
Pravi ljudski igralci vemo, da je tako igranje samo dobičkarstvo, samo utešen je slabih strasti in gomov v človeku, dokler se ine premakne cilj igranja izven nas, izven naših ozkih koristi v širino, v celoto, v skupnoisit in občestveui dobrobit.
Če si bomo o tem ina jasnem, potem tudi ne bo nič več težko izbirati spored za naše igram je. Nič več ne ibomo v .zadregi. nič ne bomo omahovali, ali naj kako delo uprizorimo ali ne. Iigrski vodja vsake igralske skupine bo namreč sleherno delo postavil na kaimen preskušinje. Ko ga bo prebral, se bo vprašal samo: Ali je to delo pozitiven donos našim, namenom? Ali ie to delo kamen, ki bo gradil in ne podiral? Vsako' delo ima namreč neko tendenco in prav po tendenci uvrščamo dela med tistai, ki jih odklanjamo, in taista, ki jih željno sprejemamo. Igra, ki ima našim ciilliem nasprotno tendenco, ki torej ine spoštuje bodisi našega svetovnega nazora, bodisi inaše vere, bodisi narodne ali socialne pripadnosti im se celo norčuje iiz nje, taka ilgra ni za nais. Brez obotavljanjai jo moramo odločno odkloniti. Prav tako pa bomo ra'iši odklonili kot sprejela igro, v kateri bo sicer nam naklonjena tendenca, toda pre-očiitino ralzvešema, isejmareko kričava., pri-digairsko za lase privlečena. Tendenca mora biti skrita iin tiha, a vendar jasna, ne smemo je otipati, ampak samo' zaslutiti v svoji najtišji globami srca. ko nas dvigne, popileimemiti, razvedri. Tendenca naj ne odbija, ampak oznanja lepoto in duhovno plemstvo!
Tendenca pa moira biti, pravim, in sicer jasna in pozitivna v naši' smeri. Po-čemu bi ise skrivali za vse mogoče nevtralne Medolične igre, ki niiso vredne našega truda in nam rnič ne pripomorejo
na naši poti, inič ine premaknejo naših igralskih odsekov bliže oistvaritvi iin uresničitvi programa, ki ga nalaga naše prosvetno poslanstvo. Vera, svetovni nazor, narodnost iin istain bodlo torej preskusni kamini, ob katerih bo sleherni režiser moral presoditi vsako igro, ki se mu bo vsiljevala v spored.
Pri sestavljanju sporeda za vse igralsko leto pa bo paizil na to, da bo spored čim bolj ubrana celota, preračunana ma zmogljivost odra in igralcev, da ne bo igralski spored capljal daleč za izobrazbo iin duševno razgledanostjo 'gledalcev, ampak jiiim zmerom kazal sivetlo pot navzgor, jim bistril duha in blažili srce z meslu-teinimi lepotami. Ne bo pa pozabljal, da je spored idealna celota šele takrat, če izčrpa vise prvine, na katerih sloni naše prosvetno delo. Zadostiti1 mora torej narodu, veri, stanu iin prijetnemu razvedrilu. Tako bo spored vsestranski in razgiban ter prav zaradi svoje živosti iin življenjskosti tudi močan, vpliven in mikaven.
Režiser Meyerhold je zapisali: Gledališče ne sme biti posnemanje realnosti, ampak posvečena igra, s katero naj človeški duh komentira in poveličuje življenje. Dramska umetnost bodi vselej vzgojno sredstvo aledalstva. Gledališče naj bo kateder ljudske iprosivete. naj učinkuje globlje iin močneje kakor tisk in naj bo zato praiv tako splošno dlositopno kalkoir zvočni film in spoiritne prireditve. Skupine ljudskih nepoklicnih igralcev so samo tam upravičene, kjer nastopajo kot nosditel iiice ljudske umetnosti in prepuščajo veliki repertoar poklicnim umetnikom.
Pri nas pa je dr. France Koblar zapisal: Iz naše ljudske drame je treba najprej pregnati misel o srednji umetniški poti, zakaj tudi za ljudstvo je umetnost ■ samo ena, seveda mora biti v vsem do-gnana in jasna, v ničemer problematična.
Suigestiivno silo žive besede moramo toirej v vsakem primeru koristno porabiti za vzgajanje ljudskih množic, za plemenito zalbaivanje, iza estetsko, nravno in narodno dviganje kulturnih vrednot. Igranje torej ine lame biti samo po na-kliučju, ampak edinole po vestno in premišljeno vnaprej sestavljenem iigrskeim sporedu.
Ob koncu naj še enkrat opozorim na razliko med pravimi in nepravimi odrskimi delavci. Ločiti jih je namreč tudi po plačilu im nagrada, ki jo pričakujejo za isivoje delo na odiru. Nepravim igralcem bo zadostno plačilo ploskanje im prilika za razstalvljanje svoje osebnosti. Pravi igralci pa bomo resda tudi veseli ploskanja in pohvale, veseli dobre ocene, a to bo za nas manjše 'važnosti. Saimo za to bi bilo še škoda vsega našega naprezanja, pritrgovan j a in žrtvovanja. Za nas mora bitii nagrada večja. Dobiti moramo potrdilo, da smo dosegli Oba cilja, ki ju
terja' naše prosvetno poslanstvo iin o katerih sem govoril takoj v začetku tega sestavka. Prvi cilj je samo vzgoja, notranja poglobitev nas salmiih, obogatitev duha; iabistritev ralzuima, še večji in plemenitejši cilj pa1 je vzgajanje drugih, apositolat lepote in socialne pravičnosti, dobrota razvedrila, človekoljubno delo z dviganjem ljudstva^ iiz ikaiterega smo zrasli, ki nam je dalo- vse -pogoje za» naše uspešno deilo. Že samo čut hvaležnosti nam narekuje, da se v polni meri potrudimo izpolniti in doseči obadva cilja. To bo naša največja inalgirada in najdražje plačilo, ki ga m oremo priča koiv atli za svoje delo na področju prosvete iin »zlasti igranja. In če bo »ploskanje i,n pohvala samo »zunanji izraz tihega veselja in božjega blagoslova, ki se je »z našim delom razlilo po nam zaupanih ljudeh, bomo dvakrat in trikrat bolj veseli tega plo-
skanja kot nepravi igralci, ki vidijo v tem edino svojo oprijemljivo nagrado.
Pravi igralec ustvarja iz pravih o(s.nov, raste iz pravih korenin za »nujno »pravi cillj, ki mu ga nalaga njegovo poslanstvo. Nepravi »igralec — diletant — ima le plehke užitke po opravljenem delu, poklicni 'igralec je nesrečen, če je kritika pozabila nanj, mi, pravi igralci, pa verno, »da je v skritem »darovanju samega sebe najvišji užitek iin »najeiilnejše ilzpol-njenje naših želja iin našega biistva.
Zato se bomo poslej še s toliko večjo iin bolj požrtvovalno ljubeznijo oklenili svojega vzvišenega poklica, ki je vzgajanje, izobraževanje, poimirjevanje strasti, širjenje pozitivnih načel in navsezadnje prijetno »in dotsitojino zabavanje. In pri (tem delu za bližnjega, za naš ljubi slovenski narod, naj naim da Bog svojo milost in svojo pomoč!
Vrednotenje umefnine
Doživljanje, ki nam ga zbuja umetnina, je duševni pojav, ipojaiv v vsakem posamezniku posebej. Zato je vsako vrednotenje umetnine le subjektivno. Vsakdo se »more izanašati »aimo na svoje estetsko čustvo, ki je edini razsodnik. To estetskoi »čustvo pa se utegne motiti, stavlja »se mu nasproti mnogo ovir. Pomanjkljivi čuti, nezmožnost »kombiniranja, »nepoznanje vsebinskih prvin umetnine, n e r azpo lož e n j e, usmerjenost čustva in misli drugam, sugestija — »štejejo k Oviram. Popolno estetsko »doživetje je (če upoštevamo človekovo nepopolnost) le nedosegljiv ideal. Poipolino bi jo dojel le tisti, ki »bi se mogel z vsem jazom ipovsem potopiti v »stvaritelja umetnine. Ker »pa tudi o »popolni umetnini ni govora (ker je vse »člo»veško delo nepopolno), je tudi nemogoče, da bi umetnost posredovala »popolno dojemanje lepote, katere čutno ponazarjanje je umetnost. Pač pa ločimo v tej popolnosti (oziroma nepopolnosti) stopinje od »skrajne toposli spričo umetnine »do čim ubra-mejšega utripanja z njo.
Dojemanje sestavnih delov
Za dojemanje umetnine se najprej zahteva dojemanje ivseh njenih sestavnih delov, ki pa niso zgolj oblikovni, temveč imogoče celo» v pretežni meri vsebinski. Pri besedni umetnini n. pr. ne gre le za pred'stavo beised in njih zvočne strani, gre itudi za predstavo n jih pomena. Predstavljati »si je treba značaje, »strasti, običaje, nazore. Mislimo si Citate) ja, ki je top za glasbo,- ta od .^glasbene»ga romana« ne bo imel skoraj nič, »dasi je »morda razumel vse besede, občutil njih gladkočo in ritem. Ali mislimo si 'pogana, ki stoji pred Micheilangelovo Sodbo: Če krščanskega mita ne pozna, se mu bo freska
razblinila v množico rafiniranih anato-mičnih študij, postavljenih druga poleg druge brez vsake zveze; če ne ve, kaj silna Kristusova kretnja govori je zanj izigubljen motor, ki .veli,častno kompozicijo poganja v kroigotek i»n daiie sleherni figuri mesto in smisel. Ali kako smešno bi bilo govoriti o estetskem doiiemainhi rilbe s košarico kruha, iz katakomb, ne da bi vedeli, kai »to dogovor jeno znamen te pomeni. Skratka,, ne le to. kar vidimo ali slišimo, je podlstava estetskemu čustvu, temiveč vse, kar n,aim 'ta znamenja vedo dopovedati, vse, kar 'nam dado čutiti, vse, na, kar nas utegnejo spomniti (asociaciia!). Vse, kar je umetnik položil v svoje delo,, mora v nas znova oživeti, četudi ni vsega naravnost izrazil. Toda, kalr »naj »umetnina prikliče v nas, smo morali že nekoč talko ali tako 'doživeti. Če nisem še nikdar občutil žalosti, si junakove žalosti tudi predstavljati ne morem. Ali si more naš kmet (popolno predstavljati mišljenje, čustvovanje in stremljenje, ki tvorijo vsebino kakega modernega angleške,ga socialnega romana? Ali si morem kot Eviropec popolno »predstavljati Taigorovo gledanje na svet P
Stopnje estetskega doživljanja
Vzrokov nepopolnosti estetskega doživljanja je po,temtake,m nešteto. Nekateri so premagljivi (tuje besede, neznan ikonografski motiv iitd.), »drugi spet praktično nepremagljivi, ker pregloboko tiče v vsem načinu življenja, ker »so odvisni od »širine obzorja in usmerjenosti značaja, Teim bolje bom »doumel junaka drame, čiim bolj (mi je nieigov značaj soroden; tem bolje bom. dojel idejo drame, čim bližja je mo ji lastna. In ker je run,sik prav za prav »dramatik sam (ali ni vsa-
krtina umetnina avtobiografska?) in ker je ideja drame -prav za prav avtorjeva ideja, tista ideja, ki je sprožila nastanek umetnine, tedaj je jasno, da bom tem popolneje dojel umetnino, čim bližji sem njenemu avtorju; 'kajti tedaj bom imel največ možnosti, da si predstavljani, kar ga je iraizigibavallo!, Iko je umetnino, ustvaril, ali kar je isto, da si predstavil jam, kar razgibava umetmiino,.
Predstavni svet
Ob motrenju umetnine človek ne stopi iz svojega, jatza. Njegov običajni predstavni isivat se ne umakne, ampak sodeluje. Asociacije, ,ki nam jih zbuja umetnina so iiz našega lastnega predstavnega sveta, to se pravi, da so lahko zelo individualno pobarvane. Že zato si lahko razlagamo, zalkaj umetnina lahko na vsakogar drugače vpliva. Za subjektivno vrednotenje torej niso le važni elementi, iz katerih umetnina sestoji* ampak tudi elementi, ki sestavljajo opazovalčev predstavni sive,t. Opazujem krajinsko podobo. Pokrajina mi je znana, a ko- sem jo gle-. dal v naravi, sem jo gledal s povsem drugačnimi očimi, kot jo je gledal slikar. Tedaj se začneta v meni biti dve podobi: spominska predstava krajine, kot sem jo sam doživel, in upodobitev krajine na sliki. Vsaj nekaj trenutkov potrebujem, da se sprijaznim s teim novim gledanjem — in šele tedaj morem začeti pravilno dojemati estetske vrednote podobe. Teže pa je, kadar si moja in avtorjeva predstava nasprotujeta tako, da se izključujeta. Avtor n. pr. odobrava samomor, medtem ko ga jaz zavračam. K drugimi predstavam, ki naj bi jih avtorjevo delo v meni vzbudilo, pristopi zdaj še misel, da se avtor moti. Ta misel je tem močnejša, čim bolj avtor svojo misel o upravičenosti samomora izpeljuje in cloka-
z4e- .
Vizemimo . bolj preprost primer. Recimo, da stoji v pelstmi kak manj navaden izraiz, ki ga pomotama napak razumem in si torej ob njem predstavljam nekaj čisto drugega kot pesnik sam. Učinek bo druigačein, kot je pesnik pričakoval, tem bolj driugačein, čim več teže je na, napak uimljeni besedi. Obratno se lahko zgodi, da pesnik izriaz napačno rabi, medtem ko ga jaz pravilno razumem. Rezultat bo isti kot prej.
Sorodnost značaja	<
Za nadaljnji primer vzemimo gledalca, ki mu je Wurmov značaj v Sehiillerjevem »Kovarstvu in ljubezni« všeč. V njem Wurm ne bo vzbujal odpora, kot si je to pesnik za gotovo predstavljal. Poit do popolnega dojemanja te drame bo takemu gledalcu zaprta ravno zaradi drugačne nravstvene usmerjenosti. Ponoivno torej sledi, da je estetsko dojemanje tem
popolnejše, čim bolj se dojemaičev predstavni svat krije z ustvarjalčevkn.
Oglejmo si isti problem na reprodiuk-torslkem področju. Tisti igralec bo najbolje ost varil svojo vlogo, ki je njenemu značaju najbližji iin ki majpoineje dojame, kaj je dramatik položil vanjo. Kalkor je resničen Goethejev izrek, da kdor zna igrati le samega sebe, ni igirale-c, prav taiko je res, da »vseigralec« ne eiksistira. In kaj daje meje igralcu,- če ne raivno različnost v značaju, v doživljanju siveta? Tudi itu je treba ločiti dva elementa: vloigo, s katero igralec poustvarja izrez iz pesnikovega življenjskega občutja, in igralčevo lastno občutje življenja in svata. Le kjer pride do sivetov,nonazor-nega sozvočja, je .mogoče srečno premagati oviiro, da sta namreč v igralcu subjekt in objekt, ustvarjalna volja in material eno, le tedaj je mogoče govoriti'o •tisti »trarnsfiguraciji«, Iki konec koncev na njej sloni vsa igralčeva stvaritev. (H. Knudsem v člainlku Schauispieler v Meitker-Stamimler, Reallesikon.) Nemogoče si je misliti silino vernega igralca, ki bi mogel umetniško prepričevalno igrati bogokletniika v drami bogokletne tendence. Igralec more igrati le vse toi, kar bi sam mogel biti. Zakaj igralčeva naloga ni le posnemanje, ampak tudi ustvarjanje iz samega sebe. Igralec, ki ni soroden značaju svoje vloge, ustvari lik, ki je daleč od lika, Iki si ga je zamislil avtor. Einako je s pianistom, ki naj igra Bacha, pa je ves njegov značaj prej soroden kakemu Chopinu. Kateri zbor bo ob emar-ki tehnični iizobrazbi in izurjenosti dovršen eje izvajal koral: zbor solesmeskih benediktincev alli domskih koizakov? Ko bi šlo le, za tehnično' izurjenost, bi bile raproduktoirske umetnosti le vprašanje tehnike in prav nič več. Tedaj bi pia^ nista gotovo uspešneje nadomestil električni klaivir.
Posebej v igralski umetnosti pa nastopi še novo vprašanje. Kako je n. pr. z igralcem Judeža v pasi jonski igri? Ali se prii Oljem zahteva ista pristnost kot pri repreizentaintiu dramatikove ideje? N,aj igralec satana v srednjeveškem miraklu podoživi j,a vso satanovo zlobnost? Jasno, da ne. Razlika je prav v tem, da, Jiude-ževa ali satanova ideja nasprotujeta idteji drame, da sta, ti dve vlogi le protiigra, da morata v gledalcu zbujati odpor. Zato ju je predstaviti shematično, zato pri takšni vllogii močneje čutimo, da je le privid resničnosti. Tisti igralec, ki mu je dodeljena vloga, ki pooseblja idejo,, noisi težo drame im izaito mora izžarevati mnogo več kot vsa njegova Okolica, V Antigoni je Antigona tista, ki mora ves čas obvladovati sceno. Režiser, ki se tega dejstva ne zaveda, utegne Kralja n,a Beitaij-novi izinaliičiti, če odfcaže Maksu večjo mero shematičnoisti in Kanitoirju večjo mero pristnosti, kot to draima terja.
(Konec prihodnjič.)
Poglavje iz dramatike
(Nadaljevanje.)
Enotnost kraja
Jasno mam je ipo dosedanjem razmišljanju, da v glavnem enotnost dejanja še -zmerom velja, da pa dramatiki niso več vezani tn-a enotnost časa. Zda,j poglejmo, kako je s enotnostjo kraja, ki jo je starogrškim in itudi še poiznejšim. pisateljem iger predpisal modrijan Aristoteles.
Že zadnjič smo rekli, da je bil gršlki dramatik nujno vezan na enotnost časa, kajti predstave so bile pod milim nebom pred očmi- gledalcev brez vmesnih za-storov in pregrinjali. Dejanje je moralo torej mujino potekati v urejenem vzroč-nam in časovnem zaporedju, iki se ,ni mqglo dosti razlikovati od naravnega dogajanja istega doigodlka v ži'ljenjski resničnosti. Če smo morali to reči že o času, kaj bomo rekli šele o kraju. Grki niso poznali kulis iin viseli drugih sodobnih priprav in pridobitev modennqga odra. Poznali so eno samo prizorišče, ki je bilo drugačno kot inaše. Igrali so pod milim nebom na okroglem prostoru, tako imenovani orkestri. Na sredi orkestre je bil D.ionieov oltar. Leseno odrsko stavbo in gledališke tribune so vsakikrat znova postavili in ipo prazniikh izopet podrli Pozneje pa so dobili kamnitno gledališče na južno vzhodn am pobočju Akropole.
Očitno je torej, da je bilo tako gledališče vse manj primemo za spremembe prizorišča, 'vendar pa iso imeli tudi za ta primer že Grlki (nekaj priprav. Vedeti moramo namreč, da grško gledališče mi igralo stalno kalkor pri mas, ampak samo dvakrat ima leto, tdkirat pa so igrali po štiri igre ma dan, in sicer tri dini zapovrstjo. Tedanji gledalci so morali biti za čuda vztrajni, saj so morali presedeti od jiutra do večera ,pod milim nebom ter poslušati im gledati. Prav za to dejstvo, ker so igrali po štiri igre kar zapovrstjo, je bila tudi Grkom potrelbna sprememba prizorišča, saj je venidair vsaka igra lahko imela drugačno pri;zoriščeL V ta maimem je bila sprednja, proti gledalcem obrnjena stena scene, talko imenovani proskenion, preprosto razčlenjena. Na sredi je bila velika ploskev, ob mjej pa meke vrste kulise, inamreč trioglate vrtljive prizme is podobami, da so z njimi lahko nakazovali spremembo prizorišča.
Vendar pa1 moramo še emikrait poudariti, da so se igršlkii dramatiki zvesto držali načela o enotnosti kraja v vsaki igri. Bila jim je me samo notranja,, ampak tudi zunanja potrelba. Ne samo, da so bili prepričani, da je estetska učinkovitost drame toliko večja, oiim bolj je zgneten« v eno samo dejanje, v en sam čas iin en sam kiraj, aimpak so bili vezani tudi ma svoje nespremenljivo gledališče.
Kako sitleu razvoj je doživela d rami a glede na enotnost kraja, mam bo jasno takoj, samo če se spomnimo le največjega dramatika vseh časov in pregledamo njegove drame pod tem areiliščeim. V vsaki vse polno premem prizorišč, pa me samo v istem kraju, aimpak razkropi j enih po vsej širni zemlji (na primer Julij Cezar, ki se godi v Rimu, v Sairdiih in pri Filipih). Ker pa je bilo Shakespearovo gledališče preračunamo na toliko množino različnih odrskih sprememb, je vsaka uprizoritev Shakespeara še danes trd oreh. Danes trši kot v Shakespearovi dobi. Tedaj je zadostoval drobain migljaj gledalcu, da je njegova domišljija poletela v dramatikov pesniški svet, en sam preprost napis »Goizcl« je opravil več, kot danets ta dam opravi cela gošča dreves. Pirajv zaradi te sposobnosti dramskega uživanja in vživetja v draimo je bil Shakespeare silno prosit in neiveizan pri izbiri prizorišč. Pri mjenn je enotnost kraja do tal uničena. Ni je poznal in ne priznal. Bistrovidni umetnik je videl v njej zavoro svojega duha in poleta svojih misli. Njegova sodba je tudi danes še veljavna.
Naj še enikralt omenim Shakespeara v današnjih dneh. Dobivali smo različne uprizoritve: realistične in idealizirane. Namesto inekdanjih preprostih napisov smo dobili sodobnemu okusu zadostujoče gozdove in dvorame, dobili pa smo- tudi uprizoritev z zavesami, kjer je današnjemu neJkoliko tuj e iin nerazumljive napise nadomestil inajibollj .tipični rekvizit, nekakšen simbol zahtevanega prizorišča.
Dejstvo pa je, da se je tudi za Shakespearom vse poilino dramatikov in tudi literarnih tokov prizadevalo za večjo ali manjšo enotnost kraja. Tam pa maijlbrž mi bila več odločilna tista notranja muj-moSit estetskega ugodja, kakršnega so Grki poskušali ujeiti v emotnost, ampak zgolj zuinanji razlogi (uporabljivost na sodobnih odrih), ker so se mogoče zavedali, kako so prav zaradi te mnogoštevilnosti prizorišč pogosto tudi največje odrske umetnine pisarne samo za bralca, kajti redek je oder, ki bi si upal postaviti dostojno uprizoritev.
Ugotavljamo torej, da je bila Grkom enotnost kraja še nujna notranja im zunanja potreba, Rimljani iso jo že delno zavrgli z uvedbo zagrinjala, ki je dovoljevalo razne spremembe, docela pa jo je zavrgel Shakespeare in za mjiim večina dramatikov do današnjega dne, ko imamo gledališča ,z vlseimi mogočimi odri: vrtilnimi in pogrezljivimi, pridvižmimi in opremljenimi z zagrinjalom, kqpo kulis in različnih odrskih teles ter sofitami iin raznobarvnimi zavesami Pri takem odru je enotnost kraja nepotrebna .in odveč.