8LS
-ognilo?, ('¦ i-.L'      B^^flW|^&gl .   *iq p/^r/cir.s^^J
f^olsfco   iBl,a42!l
Tečaj III.     V sredo li. velk. scrpana (avgusta) 1850.    Iiist 33.
Šolarska konec leta.
______________________________                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                      ¦..;."
Šola^ndhala!                                      Kdo le ne veseli?
Prišel je zdaj že zlati čas,                  Sladak je mir, ko neha boj,
Čas praznikov, juhej! za nas               Sladak po delu je pokoj, v     A — a — a                                           I — i -i
Šola je ndhala!                                      Kdo se ne veseli?
E — e - e                                           O-o-J:' o.iii
Preč so težave vse!                               Vsim se zahvalimo,
Dva mesca bomo rajali                •         Ki ste učil! nas lep6,
Brez vse skerbi vstajali                        Iz glav preganjali tem<5,
E — e — e                                            O — o — o
Vsim se zahvalimo.
¦    {     <!|ll U - u — u Zdaj pa le berž domti Objet vse preljubljcne: Juh! starše, bratce, sestrice! U — u - h Zdaj pa le berž domii!                       J. N.
Preč so težave vse!
.
Hrabri Višanini, otočani jadranski, f)
(Prevod iz latinskega Julija Cezara III. 9.)
___                                             (1    /
Po odhodu Liburnov ') je prišel iz Ilirije Markd Oktavi z brodi, ktere je imel, v Solin2). Dalmatin-ce  in  druge ptujce  vazdraživši,  od verne Viss)  od
¦j*) Ti spis marljivega učenca je bil menda na kteri pošti zastal, ker
| smo ga tako pozno' dobili. 1) Liburni, staro ljudstvo. — 2) Solin (Salona),  nekdaj slavno
258
Cezarovega prijatelstvaj ko si pa snida 4) Solinske-ga ne z obljubami, ne z žuganjem priverniti ni mogel, sklene, nad mesto planiti. Mesto je pa bilo po krajevi legi in z gričem vterjeno.
Rimljanski mestjani pa so kmalo dervene stolpe naredili, ter so po teh vterdili, in ker so bili za vpi-ranje zavolj malega števila ljudi slabi, se obernejo vtrudeni pogostih ran, k posledni pomoči, in osvobodijo vse doraščene snžnike, ter napravijo iz odrezanih lasi vsih ženskih samostrele. Zvedivši njih misel je Oktavi s petimi tabori mesto obdal, in počne ob enem jih z obsedo in napadi stiskati. Ti pak pripravljeni vse preterpeti, so naj več zastran hrane terpeli. Zato so bili poslanci k Cezaru poslani in ga prosijo pomoči; druge nevolje pa so, kakor so mogli, samo-tež prenašali, čez dolgo časa, ker je dolga obseda 5) Oktavjane bolj vlenila, posluživši se priložnosti pol-dnevnega časa, po njih razhodu mladenče in žene po zidu razstavili, da se nebi kaj vsakdanje navade pogrešalo, sami pa tesno sklopljeni s tistimi, ktere so bili nedavno osvobodili, naj bližnji Oktavjev tabor po-lomastili. Vsvojivsi si tega z enako uaglostjo Lčez) drugega padejo, potem čez tretjega, četertega nato čez vse ostale, jih iz vsih taborov raztirajo, in njih veliko število pomoi'ivši, druge in celo Oktav j a prisilijo 6) v čolne bežati. Tak je bil napada izhod. Poslovenil                                                      Lovriha Andreja,
učenec 'f.  latinske šole in slovenskega naučavanja.
Tat.
.   Povest.
Ne daleč odiuajhine vasi je stalo tudi majhino mestice. V nedeljo je bilo, in v mesticu je bil shod. Vse je po koncu, vse se napravija za veliki somenj. Tudi iz bližnje va-
mesto, zdaj vas na Dalmatinskem. — 3) V is (Lissa), otok dalmatinski, tedaj Visanini ali Viseani prebivavci tega otoka v jadranskem morju. —• 4) Snid ali zbor. — 5) V duhu našega jezika je tukaj bolje rečeno: dolga obseda, kot ,,dolgost obsede'', po latinskem. — 6) Ker smo staroslovenski enostavni pretekli čas zgubili, se versti zavoljo blagoglasja s preteklim zdaj rad pričujoči čas.                                                                        Vrd.
259
si je vse k tergu hitelo. Večidel je vse tje derlo, le ka-kšin majhin otrok ali starček je doma ostal. Vse je bilo zaperto in prazno. Noč se je približala, somenjevavcev pa le še domu ni. Terda tema je postala. — Zdaj se prikrade od temnega gojzda sem čez neki černi mož, tikoma pri zidu se plazi, varno po temi tapa, skerbno okoli sebe pogleduje ter urno proti bližnji hiši hiti. Ko daleč okoli ni bilo žive duše slišati, spleza naglo po zidu, leze po vsih štirih proti izbnera oknu; okno je bilo odperto iu — mož se splazi notri. Mislil je ljudi, ki jih ni bilo doma, pokra-sti. — Skozi okno pridši se. znajde v veliki prestorni izbi, koj zraven je bila pa še druga kamrica in vrata so bila le malo priperta. Tu se zdaj tat okoli sebe ogleduje, in ne ve, česar bi se popred lotil, Se enkrat dobro na-sluhne, — nobenega ni bilo — vse je tiho. Vendar se hoče tega še bolj prepričati; zato poluka tudi v kamrico. Tu vidi malega otročička, ki je sam v postljici ležal in ravno svojo večerno molitvico sveti „oče naš" s povzdignjenimi ročicami molil. Tat nastavi uho, posluša dalje, dete je precej glasno molilo. Ko molitvica pripelje do besedic: „Ne pelji nas v skušnjavo, temuč reši nas od hudega, amen", je terdega moža to tako ganilo, da je ostermil in samega sebe ga je bilo groza. V sercu se mu je žalilo, in speča vest se mu zbudi. — Greh, ki ga je mislil storiti, ga živo pretrese, ni si upal* dalej stopiti. — Po ravno ti poti, ki je prišel, se poda zopet nazaj, in ko srečno do doma pride, poklekne, prosi Boga za odpuščenje, in se lepo zahvali, da ga je dečna lepa molitvica tako globoko ginula. — Bil je zdaj vedno priden delavec in pošten mož. —
K Vidite, ljubi bravci, tako ginljiva in zbudna je pobožna molitev dobre mladine. Mladega dečka, mlado deklico viditi, lepo moliti, se mi zdi, kot bi vidil angeljčka pri Bogu igrati.                                               A. Praprotnik.
Spoštuj očeta in mater.
Zgodba.
Leta 1741 rojen polski pesnik Karpinski pripoveduje
260
v svojem lastnem živlenjopisu: Po dokončanem dveletnem tečaju modroslovskega uka se podam k svojim starišem na velike praznike. Mi otroci smo se vedno starišev bali; sosebno pa ostrega očeta. Pričo njih nismo mogli obse-deti, vedno smo se po klopi sem ter tje pomikovali. Jaz sim se prav varoval, jih kakor bodi razžaliti. Enkrat se po sobi sprehajajo in z nekim ptujcem govorijo. Kar je bilo mogoče sim jaz proti njemu, pazljiv bil, ali na enkrat oče k meni stopijo in mi dobro zauhnico podajo; potem se pa zopet ko pred po šobi sprehajajo. Strašna zamera bi bila, ako bi jih bil za vzrok zavprašal. Jaz oči na tla po-besim in molče konec pričakujem. Kar me oče objamejd in solze roneč zakličejo: Oj moj sin! moj zlati sinček! jaz neumen človek, ki znam le malo brati in komaj pisati, ti pa si že modroslovec! Jaz sim le hotel viditi, kako boš ti zauhnico od svojega lastnega očeta preterpel; ali ker si ti tako ponižen in moder, me boš gotovo tudi v starosti častil!
Tedaj se metno na kolena, in roke proti nebesom vzdignuvši molijo: „0 Bog Abrahama, Izaka in Jakopa blagoslovi moje dete iu daj mu dolgo, zdravo in srečno živeti!" Globoko ganjen se pred njimi na kolena veržem, oni pa mi rečejo: „0 moj sin! ,,0 moj sin! spoštuj ljudi iu tudi ti boš spoštovan. Ta zauhnica, ktero si od svojega očeta dobil, naj bo poslednja, ako se kteremu dopade, tebe razžaliti! —                                                    F-.!&-;
...                                                                                                                                             .    .    ¦  '
Kratka slovnica slovenskega jezika. -----
§. 19. II Redne številnice.
Redne številnice so take, ki nam kažejo r(Sd posameznih stvari, iu so za odgovor na vprašanje koliki-a -o? so sledeče:
1. pervi, a, o, 3. drugi-a-o, 3. trctji-a-e, 4. četerti ali šterti-a-o, 5. peti-a-o, 6. šesti-a-o, 7. sedmi-a-o, 8. osmi-a-o, 9. deveti-a-o, 10. dcseti-a-o, 11. enajsti-a-o .i. i. A., 30. dvaj-
261
scti-a-o, 31. eden in dvajseti-a-o, i. t. d., 100. stotni-a-o, 101. sto in pervi i. t. d., 1000. tisuči (jezerni, tavžentni) -a -e, i. t. d.
Redne številnice se sklanjajo kakor prilogi. V sostavlje-nih se sklanja, če manjša za večjo stoji, samo zadnja; n. p. eden in dvajseti-a-o, sicer pa obe; n. p. dvajseti in pervi i. t. d,
§. 20. 111. Razločivne številnice.
Razločivne številnice so take, ki nam povedo različnost enoverstnih stvari, in so za odgovor na vprašanje kolikoteri-a-o? ali kolikeri-a-o?*) n. p. kolikero platno prodajate? Dvoje. So sledeče:
enoji-a-e (eni-a-o), dvoji-a-e, troji-a-e, čveteri-a-o, pe-teri-a-o, šesteri-a-o i. t. d. dvajseteri-a-o, eden in dvajseteri-a -o, stoteri-a-o, šeststoteri-a-o, tisučeri (jezeri, tavženteri)-a-o i. t.f)di.'>« 11-                                          .m Jo
I             Te številnice se sklanjajo, kakor prilogi.
Razločivne številnice se rabijo včasi namesto temeljnih: 1) za višebrojna imena; n. p. dvoje hlače (ne: dve hlače), čvetere (ne štiri) vilice. Od pet dalje pa se sme reči: Pet, šest vilic ali petere, šestere vilice i. t. d. 2) za imena mladih stvari, revnih ali zaničljivo imenovanih oseb; tedaj se v nesklanjljiva imena srednega spola spremene in svoje ime v S. namesto v 1. ali 4. sklon stavijo j n. p. dvoje otrok, troje družinčet, čvetere hlapčet.
§. 21. IV. Pomnozivne številnice.
Pomnozivne številnice so tiste, ki povejo, kolikokrat se ktera reč (ob enem) vzame ali vidi, in so za odgovor na vprašanje kolikerni, a, o? kolikojni, a, o? ali koliknat,**) a, o?
edini-a-o ali enojni-a-o, dvojni-a-o, trojni-a-o, čve-terni-a-o, peterni-a-o, dvajseterni-a-o, eden in dvajseter-ni-a-o, stoterni-a-o, petstoterni-a-o.
Tudi pravimo dvojnat, trojnat, čveternat i. t. d. Sklanjamo jih, kakor priloge, in jih rabimo za imena, samo v više-'                                                                                                 '¦-------------------------------------------------------------------------------;
*) Wieviclerlei? *•) Wiev!clfach, wievielfaltig ?
262
broju navadna namesto razloči vnih: n. p. dvojne vilice, trojne ali trojnate hlače.
(Dalje sledi.)
Ročnost rusovskih tesarjev in zidarjev.
Kako ročni da so rusovski tesarji in zidarji spričuje sledeče: Rusovski tesar nima nobenega drugega orodja, kot ostro sekiro, s ktero desko preseka, do čistega izdela in vloži; našemu tesarju bi bilo treba žage, dleta in ra-špe za to. — Z neizrečeno ročnostjo opravlja svoja dela rusovski zidar. Kedar kakšno hišo od zvunaj beli in popravlja, ima eno samo dolgo bervno (bruno), kije pri tleh v kos lesa vdelano. V to bervno so na vsih štirih straneh po čevlju vsaksebi vsekane stopinje, in po teh stopinjah stopa urno kot mačka kvisko. V višavi sede na deščico, ki je na drug stolp prav slabo nabita. Se dalje pomaknuti, ne vtegne zidar doli stopiti, temuč z nogo v steno se opiraje, objame bervno in ga porine dalje. JNfato ga na tleh stoječi pomagavci s stolpom vred vzdignejo, na drugo mesto postavijo in stolp podpro, tako, daje zidar, kterega na stolpu vzdignejo, dokler on zgoraj bervno objema, v naj večji nevarnosti, z bervnom vred na tla tele-biti, da bi mu glavo na male kosce zdrobilo.
------------[j .J m S n 3{o vb .(j   i
Petnajsto pismo.       >K '* Priiatlica piše prijdtlici, in ji pošlje lepe bukvice novih pesmic v dar.
Blaga prijatlica l
Ko sini bila zadnjič pri Tebi, si me s svojim lepim peljem zlo razveselovala. Posebno se mi dobro »di, da si se tako kmalo petja poprijela, in da imaš posebno do domačih materinskih pesmic veliko veselje. Petje lepa reč, ki nam naše mlade dni kratkočasi in po-sladi. Lepo pelje tiedolžnih pesmic je pač naj boljša in lepša veselica snidenih prijallic. „Pcsem le tam slišati ni} kjer ni poštenih ljudi/' Rada Te imam, ljuba Lenčika, ljubim Te, kot svojo naj boljšo prijalli-
263
cd. Mislila sim zatorej, kaj da Ti bi v prijazni spominek poslala. Menim, da sim jo zadela, če Ti tele bukvice, nekaj novih pesmic prijatliško ponudim. Vem, da imaš %e mnogih, toda vendar znabili takih še ne. Vzemi jih za moj spominek in bodi-^prepričana, da sim vedno
Tvoja
dobra prijaliica
Milka-V Novem mestu 16. vem. serpana 1860.
(Šestnajsto sledi.J __________j
Vevt ,,GW>ce«iane."
— Vert ,.Cecemane",  v kterem je  naš Odrešenik  po
zadnjej večerji molil, in v kterem ga je Judež izdal, je zdaj tak, da ne zasluži vert imenovan biti; tla so s kamenjem zasuta, in samo še 8 starih dreves raste v njem. Vendar bode, kakor beremo, kmalo polepšan. Duhovni Frančiškovega reda so ga namreč zdaj v roke dobili in že z novim zidom ogradili.
~          I   '                      jo/8
Drevesna volna ali pavola.
— Drevesna volna, po domače pavola imenovana, ki prihaja k nam iz Afrike, Amerike in Azije, raste na drevesu kakor orehi v lupinah, ktere se razpoknejo, ke-dar volna dozori. Tedaj se taka volna pobira, češe in v naše kraje pošilja. V fabrikah tkejo iž nje različno tka-lino (tkanje), ter predejo konce za nogovice in druge reči.   V Ljubljani je taka fabrika.
Movice za mlade ljudi.
(Prestreljene oči.) Uni teden je v Rakitnah naKrajn-skem človek človeku obe očesi prestrelil- Nesrečni slepec živi, ker je bilo zernje že preslabo in je v kosti ostalo. Storivec se izgovarja, da je mislil svojega prijatla norče-vaje pod noge podprašiti. — Norčevaje streljati na koga! Ali ni to nespametV Mladenči! pomislite to. —
264
(Dekli kamnitega serca.) 10. dan t. m. pade neka deklica na breškem mostu v Ljubljani, si nogo zatakne in zlomi. Neki gospod to iz daleč viditi, zavpije deklama ravno memo gredočima, da naj deklico ena hitro vzdigne „Ne vtegneve, morave berž po vodo" — odgovorite. AH ni to po nečloveško?
(Konj in Mapon.) 8. dan t. m. ponoči je bil blizo Maribora (Marburga) konj s paše na železno cesto zašel. Kar priderči vozovlak, kterega mašina za sabo vleče, ki jo imenujemo „hlap6n." Konj to vgledati se prestraši in derči skokoma pred njim. Ali berzi hlap on ga kmalo do-teče, in suje. Nekoliko časa konj še na vso moč beži; ali kmalo omaga in se zverne, toda tako, da ga hlapon ni povozil, ampak pred seboj rinul. Voznika čutita, da je na cesti nekakšna zapreka in vstavita. Pomagata konju na noge, in revež ves ogoljen in kervav odbeži.
Kratkočasnica.
Svoje dni, ko s mod k e ali cigare še niso bile tako znane, kot zdaj, se pelje pruski kralj Miroslav na zverinski lov, in je imel med svojo družino tudi enega za-niurca. Pred neko gostivnico nekoliko ppstoji, in zamurec se med tira ob cesti sprehaja, dim iz smodke puhaje. Ljudje so se bolj nad njim kot nad kraljem zgledovali, posebno pa ga je neki kmet prav debelo gledal. Zamurec to vpaziti, ponudi kmetu nenadoma svojo zažgano smodko. Kmet, ki bi se bil boječnosti skoraj znak zvernul, pa odgovori strahoma: Ne, ne, žlahtni gospodtyarkelj, jaz ne zrem ognja.
~          I                      U:j>I   I
Slovensko - ilirski slovnik.
Delo, delo, radnja, po sao.
Delovec, radnik, poslenik, težak.
Deloven,   a,   o,   delotvoran,
. rna, rito; raden, dna, dno; poslen, a, o.
Delovka, težakinja, poslenica. Derdra, čagertalka. Derdrali,  čagertati,   štropo-
tati. Dergati, dergnuti, terti. Dergniti, dergnuti, terti.
Založnica Rozalija Eger. -  Odgovorni yrednik J. Navratil.
V Ljubljani.