Književnost. Cvetina Borograjska. Povest. Predejal H. Majer. Založil A. Tark, knjigovez. — Predejatelj H. Majer svojo knjigo aa drugi strani tako-le piiporoča : »Spredaj imenovana povest »Cvetina Borograjska" je po osnovi daleč in dobro znanega Kr. Šmida. Njcgove povesti so podučivae in zabavae. S piidom jih morejo brati mladi in odrasli. Po hvaljeni vsebini se knjižica priporoča sama oniin, ki so pravega mišljenja. Vsaki uiaeva, da je trebalo saovi dati razea domače oprave tudi priaierno stališče. Ta povest srne se prištevati najlepšim, kar jih je (koledar kat. tisk. dr. 1889. str. 89.).« Tu misli predejatelj Kr. Šrnidovo povest »Rosa von Tanaeaburg,« katera je že zdavnej posldvenjena pod naslovom »Roza Jelodvorska.« — S tera prevodom pa predejatelj H. Majer nikakor ni bil zadovoljen — vsaj tako si lahko mislimo — in zato je slovenski ailadiai spisal po vzoru Šaiidove povesti, prekiasno (!!) povest »Cvetiaa Borograjska.« Vsebiaa je podobaa vsebini Šmidove povosti, le diuge osebe so in vrši se na Kraajskem okoli Višnje Gore. Kajiga je tako slaba, da se več desetletij tako slabe med Slovenci ni tiskalo iu ne dela prav nobeae časti g. predejatelju in pisatelju H. Majerju. Napak jezikovnih, slovniških, stilističnih, logičnili, liskovnih in vseb drugih mogočih se aahaja na 127lib straneh aa tisoče. Skoraj neverjetno! Že tisto priporofilo na drugi strani ni brez napak. Mislimo, da nam ni treba navajati napak, ker jih je preveč, Uraevno je, da se take knjige ne more dati otroku v roke, ker so krajcarji za njo proe vrženi. Pomilujemo pa založaika A. Turka, da je v tako blago svoj deaar vtaknil in mu svetujemo v prihodnje s koai se posvetdvati, predea kaj založi. F. J. Sv. Kotburga ia popis sv. Heaie, kaeginje sloveaske s pripovedko o Zvoau v Blejskem jezeru. II. pomaoženi aatis. V Ljubljani 1892. Zaldžil in prodaja Aatoa Turk knjigovez. Tisek Blasnikovib naslednikov. Str. 56. Cena 18 kr. Pisatelja prvib dveh spisov nista znana. Pripovedko o Zvonu v Blejskem jezeru je pa spisal J. Radonievič fsedaj nemški baroa Schwegel) in je bila že tiskana v Glasaiku 1. 1858. Vsebina vse kajižice je nabožna ia je že zaaaa v I. natisku. Z drugim pomnoženim natiskom pa se niso odpravile vse napake, — kar bi bilo prav hvalevredno. Vsa pisava kaže, da so pisatelji mislili nemško in pisali slovensko. Tako je glagul, ako je le raogoče potisajen aa konec stavka a. pr. »Moža so ji tolovaji v gozdu umorili, in njegovo telo v jezeru potopili; zato je ona tolikanj jokala, da so nje cvetoča lica obledela, in z ljudmi ni skoraj besede več govorila.« »Takrat se ribič upre z vso močjo v svoje veslo, ker ve, da huda nevihta bi zaala vstati, in da razsrdeni valovi bi znali njega in ladijo pogubiti.« Tako se pač ne piše v na- rddaeia dubu. Pisatelji te knjižice tudi še ne ved6 za tidao, kdaj se piše predlog s in kdaj z? Naj nam aibče ne očita, da smo zadovoljni z malokatero knjigo. Držimo se načela, da morajo biti sloveaske kajige dobre, zlasti pa mladiaski spisi brez napak. In to moramo doseči! F. J. Junaki. Spisal slovenski mladini Fr. Hubad. c. kr. giamazijski profesor. II. knjižica. S petiaii podnbaaii. V Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila ia Metoda.« 1892. Str. 100. Cena 30 kr. vez. 35 kr. — Junaki I. ugajajo zelo čitateljera in ae dvomirao prav nič, da bi II. knjižica ne ugajala. V njej je opisanih 29 junakov raznih stanov obojega spola dokaj živabao in zaaimljivo. Večjidel so seve vojakijunaki, ker se junaštvo pokaže najbolj v vojski. Opisani šo iz večiae Slovenci. Trije spisi so prevodi. Jezik je priprost; le nekatere izraze bi bilo treba še pojasniti, kajti kiaetiška mladina sliši mnoge izraze prvie, in ji ne aiorejo biti umljivi. Oblika en, ena, eno je zastarela in je sedaj v navadi jeden, jedna, jedao. Glagol ubogati zahteva tožilnik, ne dejalnik. Ali res ni mogoče izdajati knjig brez tiskovaih aapak? Treba je večje pazljivosti ia skrbnosti, saj nibče ne dela zastonj. Za podobe je navadno tiskarsko črailo preslabo; treba je boljšega črnila, da so podobe čistejše in krepkejše ter ugajajo ofesu. Pri podobah Gorenjska ženitovanjska noša ia Dolenjska noša bi kazalo povedati, da je bila taka noša nekdaj, kajti sedaj je tii več. To so aiajbni nedostatki, kateri se odpravijo prav lahko. Knjižico priporočamo najtopleje šolskim knjižnicam, starišem ia mladinoljubora. Mladini prijajo veliko bolj in več koristijo živo opisani vzgledi kakor knjige, v katerih je sicer veliko lepib ia dobrih naukov, toda aialo ali celo nič pleaienitib in blagih dejanj. Občeraznmljivo poučilo o koleri in o odredbah zoper njo. — Sestavljeno po aaročilu c. kr. ministerstva za notranje stvari. V Ljubljani. Natisaila ia založila Kleia in Kovač. 1892. Str. 50. Knjižica razpravlja splošno o koleri, zlasti pa kako je zabranjevati razširjevanje kolere in kako se je inora človek varovati. V njej so dobri nasveti in navodilo za cele občine, kakor tudi za posamezaika. V »Dodatku« so našteti pripoaiočki, ki so potrebni pri tej bolezni. Ker je kolera že pred dunni, treba je v vsaki družini te knjižice, da se vsaj nekoliko v okoni pride z uninimi in vestaiaii varstveneiai naredbami. F. J. Zgodbe sv. pisnia za aižje razrede ljudskib šol. S 47 podobami. Nemški spisal Dr. Friderik J. Knecht. Poslovenil Ivan Skuhala, dekan v Ljutomeru. Tretji natis. Freiburg v Breisgaui. 1892. Založaik Herder. Založna ceaa vez. 26 ki\, nevez. 20 kr. Ta knjiga je nameajena otrokom dragega oziroma tretjega razreda ljudskih šoi. Obsega 28 najvažnej«ih zgodeb slare zaveze in 39 zgodeb nove zaveze. Zgodbe so precej skrajšaae in je povedano le to, kar je bistvenega. Konci vsake zgndbe je v vezani besedi rek ali resnica, v kalerem se izraža jedro zgodbe. Jezik je jako doaiač,Sem ia tja je še nekaj aapak jezikovnih ia tudi tis- kovnih, ktere naj se popravijo v novi izdaji. Tisek berila in podob je lep in razločen. Zaradi aiajline oblike je knjižica jako piirofna. Želeti bi le bilo, da dobi ministerijelno odobronje, ker se sicer ne sme rahiti kot učna knjiga.