ENGELBERT GANGL:
Ujela se je!
j|re lisica, prekanjena lisičica, vsa lačna in žalostna in pre-inišlja z modro glavo: nKaj naj storim, da pridem brez napora do slastnega založka, do mastne pečenke?"
Pa se domisli pravega: ,,Sosed Jernejec ima toliko lepih lačic in gosi! Ko bi samo eno izvabila pod ostri zob, pa bi bilo za prvo silo pomagano lačnemu želodcu." No, dabro! — Pa gre in gre in pride do plota soseda Jernejca. Kaj bi se ga bala! Baš po obedu je, in sosed Jemejec spi kot polh. In začuje lisica, prekanjena lisičica, kako čebljajo račice za plotom. Hni, ljube ve živalce, kakor nalašč ste ustvarjene za njen ostri zob!
In izpregovori   lisičica z railim  glasom:   >Pridi   semkaj, račica, da   ti pokažem lepo, novo igračico! Račica — igračica, pridi, pridi!" Pa se oglasi izza plota: ,Kdo pa si, ki nas kličeš?" ,Vaša botra setn, ki vas hočem razveseliti z lepo, novo igračico." Ljube  živalce  niso še nikoli slišale, da bi imele botro.  Zdelo se jim je čudno in sumljivo. Pa so začebljale vse obenem: »Petero  nas je, pa ne vemo, katera naj pride."
»Le stopite tikoma  plota, da vas pozdravim vse  obenetn   in pokažem tisto, ki sem ji namenila igračo," reče lisica in se pripravi, da skofi preko
_^,   208   •<¦-
plota in ugrabi plen. Nad plolom pa je bila lesena mreža, ki se jc po nji ovijala ttta. Lisica se zapodi, da preskoči plot, a okenca v leseni mreži so bila tako tesna, da ji glava obtiči kakor v jarmu. Pa ni mogla nikamor: ni naprej ni nazaj.
Tedaj pa zaženo račice neznanski kiik, ki je prebudil soseda Jernejca. Ta, nič dobrega sluteč, pograbi prvo poleno ter ustroji lisici kožuh tako neusmiljeno, da jo boli še do današnjega dne. Ootovo bi jo pobil do samc smrti, da se ni lisica izmuznila \z pastt ter jo vsa okrvavljena odkurila tja, odkoder je prišla.