POEZIJA (LITERATURA)
Tomaž Šalamun
Kruh
Kruh
Če vzdržiš Vrata, boš vzdržal tudi Hruško. Sok, bel prah te bo zaspal. Letala rjovejo, modri telohi brizgajo. Živim v topli štruci. Duša je goba v celofanu,
okno je okno, vir noči. Šprica kri, utripa žila, sadje pada na streho, v vodo. Ptiči krožijo. Reka se po kolenih plazi v zagrizeni, rjavi, mastni vodi. Vidi nič.
Vidi kos zoglenelega mesa. Svarun prepeva daleč tam. Na metrih hlodov je posušeno krzno. Imaš spet vrček okrog vrata?
Tvoji udi se ukrivljajo, se mazilijo. Pozdravljati se hočem, poljubljati. Si boš umil roke, ko greš na vlak?
Acqua alta
V nosu imaš svetle, preluknjane gumbe, da lahko dihaš kot vodomet. Neznane vrste ptičev hreščijo, psi lajajo v dolini. Noge in boki
beli, usta rdeča. Ne vidi se ti kože pod gladino. Svet je pojedel bombo. Vzljubil beli, prhki sladkor. Vdrl v shrambo.
Dvignil vrata s pant. Kri vratov ptičev kljuva v tvojih zapestjih. Kamen
modrosti je še topel in vlažen. Leži. Ti spiš. Cvet drhti. Monsumi se pretakajo v svili.
Grozd
S kože se razlivajo slapovi. Ampak poglej, dan, preden si umiral, si me poklical. Z ust čipk, barbar z gladkimi, žametnimi očmi. Tvoj nasmeh
vaza, kadil si. Se zlomi hlod? Se uvije? Spotikal sem se okrog vrat Korčule. Zgodba se zablešči. Kitu se vrat zlomi. Kot harpuna sem. Kot
harpuna. Ne morem več ven. Kocka sladkorja na rami, v vreči. Zaspal je tvoj nasmeh, spi. Ti švigajo
palčki s trepalnic in se obračajo v zraku? Mana med mojimi prsti so. Po Provansi dišiš. Po rue de France.
Mehko in vzdržno boš začel hlapeti
Črni škornji v belem prahu. Glava v deblu, rob noči. Kri izvira. Ključi so uplinjeni. Počivaj, potacaj meso. Teci po bregu in strniščih. Daj dlan na usta, ko se ti
vžiga, ko mi drobiš, kališ telo. Kdor te vabi, te obrne. Kdor te mami, zgine. V veselju si cel. V oboku krut. V vodi si mehek in dobrodošel. Cmokaš, ko pada mana,
kruliš. Oči odpiraš in zapiraš, kot bi dvigal jadra. Po dlani se mi vališ kot teniški lopar. Peniš se kot belo vino. In če
zbiješ škarjam glavico, okrog katere se vrtita oba noža, bo zrak tja vdrl. V rokah ti bo ostalo kopito brez konja. Cufasti tigri.
Tikkun
Kateri angel kabale razširja svoj ugrez, ne vem. Perje ptičev je dvojno. Hrbti so polni lusk, cviljenja, krikov. Gosenica se rumeni v cvetu kot zlata krona. Meči že razkopavajo tlak. Morje se zavihti. Goli
hrbti se sklanjajo, ko odnašajo. Roka pade. Noč ne diši več po mirti. Kamen zaboli. Sol, ki jo spere sol, te razbremenjuje. Plavaš, kot bi se dvigalo sidro. Plešeš in skačeš, se utapljaš. Rožo božaš,
kot. Pihneš in upogneš drevesa. Ponavljaš. Razrušiš korenine. Tako prideluješ sok. Z baterijo ti sveti nekdo v vreče z ladje. Kako se karton
uvija, kako se jadro uvija. Kdor pljuskne, si pričvrsti lasten krog. Peresa spet luč razširijo. Zgrabijo. Pričvrstijo. Izlijejo proč v loku.
Pest
V rastlinah ni novic. Zidati. Kazati Cagnes sur Mer. Dišiš v pesti. Dišiš v pesti. Črni predpasniki padajo s hribov,
trakovi oplazijo trto in rafijo. Gori rumeno polje in ugaša, prska, tava ob čereh. Voda, rumeni mulj vse prekrije. Iz žičnic skačejo
glave, porivajo ven svoje tačke. En gospod kontrolira kante in kadi. Mahaš zadovoljno pod potokom las. In spet je tu plima, luna, pisk
pene pod temno skalo. Pograbiti živali in jih metati. In ko skačem na glavo v morje s skale, slišim, kako žvižga koža teleta
v zraku. Na trebuh pada. V prah. Poči. Še enkrat poči in se odbije tudi po drugem padcu. Voha se, da sneži. Ljudje ob
svojih lučkah potuhnjeni. Sanjajo in mlaskajo in jejo kruh. Vrata zaškripajo. Zamede tudi korake, ki se ne udrejo v belino.
Obris in večnost
Zveza s smrtjo. Riba z rakom. Bela usta. Krog, krog tli. Špice. Koli. Bat. Stoki množice. Tih tek v molku.
Zrnje pada v curku in odnaša pleve. Zalije jaslice. Zalije jaslice. Zalije mehek napet rob. Barve, ki vključijo goste forme.
Ki božajo, božajo, zmehčajo in podredijo. Zlije se vsak sklop, vsak les. Preteklost zamolklo zabobni, plane
v kaščo. Doma je žito. Delo je
božanje. Drget. Dar.
Med. In ne odteče več niti kaplja.
Prt
Magnolije so rdeče, tafti so zeleni. Sin na sinu, njihova rdeča srca v šprint. Pokvarijo se. Ustnice, če dihaš skozi usta, nabreknejo in pomodrijo. Seme je
vse njegovo. Živci, vate, krep papir na beli žici, se žival trga skozi mrežo z glavo in zatre Apača? Kdo bo natresel pesek na usta šin? Gledam zasanjano
telo. Bolj, ko se vrtiš na ražnju, avra pride. Zrušiš se in poklekneš. Muf je gospod in ima rdeče srce. Tvoj smrček gleda skozi grmovje. Samo veter, da
zruši hribe, da zmodelira iz tvojega moje drobovje, pa boš zgrmel nazaj v črno mlačno vodo, v krut obraz na mojem trnu. Posesali smo te.