-J----J""1!	VUJC, 31
re	ko ga prebere in ne	jti
g	konfiseira policija.	S
Vrcdnik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval,
Zimski čas minul je. nastopila je spomlad, ko vse na novo leze iz zemlje in drevesa poganjajo popke. Tudi ljubljanski ,,rotovž" se ima ponoviti, kakor vsako leto osorej, Icer je nekaj — to je tretjina — njegovih očetov skrhal se, da ni več za rabo in se mora nadomestiti z novimi ali pa vsaj s popravljenimi starimi, ako prestanejo liudi ogenj volitev.
Da, res hudi ogenj volitev! Ta ogenj nam že nekaj let zaporedoma jemlje in požira najboljše može naše; koliko jili je že pogorelo, ki so mislili do smrti košato sedeti na ..rotovži"! Lani je zgorel nam prvi petelin dr. Šraj, ki je bil svoje zmage tako gotov, da se še nikjer zavaroval ni zoper to nesrečo. Letos pa mora izstopiti iz zbora zopet celo krdelo naših najboljših možakov, ka-koršnih še za dober denar ni dobiti. Le premislite, kje dobite par takim, kakor so: Dežman, Lasnik, Čuber, Pirkar, Dreo, Lašan, Burger in — Šafarjev Bolti! Če teh ne ho na »rotovži", mora se vse skup podreti. Že leto in dan se šopiri na »rotovži" slovenščina, da je vsakega izmed nas groza in strah, in če letos ne spravimo teh mož nazaj in ne pridobemo še drugih, ostane tam le še par naših možičkov, ki bodo sedeli med Slovenci osamljeni in zapuščeni, kakor kaka pozabljena stvar.
In, gospoda ali kar koli smo že, nevarnost nam žuga velika, grozna, strašanska, ker ti Slovenci so že izbrali si in nastavili kandidate, ki so razen dveh, treh taki, da se nam jih je zares bati. Če bi tu ne šlo za nič druzega, ko za čast, bi mi rajši svoje prekle čez plot vrgli in pustili Slovence, naj se pode, gonijo in tepo,
kakor jim drago; ali tukaj ne gre za čast, tu gre za gospostvo, za nemškntarijo na »rotovži", z eno besedo: za preklete grablje, ki so nekdaj tako mogočne u.e na Kranjskem, zdaj pa gospodarijo le se v deželnem odboru, pa jim že tudi tam zadnje ure teko.
Teli grabelj, te svetinje naše, te zastave, s ktero smo toliko let, zmagovali ne le v Ljubljani, marveč tudi po drugih mestih, — te zastave naše, pravim, čeravno je že skoro brez zob in držaja, vendar ne smemo v kot med druge smeti vreči, ampak moramo jo povzdigniti zopet do nekdanje slave. Bes, da se je vlada premenila in nam ne daje več tiste podpore, brez ktere ali proti kteri bi mi ne bili nikdar nikamer prišli; res, da so nas v trinajstih letih našega gospodarstva »rotovškega" Ljubljančani spoznali od slabe strani; res, da smo na poti do tje, ko nas ne ho nobeden pes več po — gledal: ali, prijatelji, kar tako brez vsega boja se ne smerno podati, kajti bolj častno je, če si tepen, kakor da se skriješ pred nasprotnikom. Ako že kaj tacega res mislite, pokličite prej še ostale reveže iz mestnega starešinstva, da jih vsaj ne ho strah med samimi Slovenci na »rotovži".
Ne, ne, tega ne smemo storiti že zavoljo sramote ne. Plašuna nihče ne obrajta. Če si že Dežman sam ne upa več vzeti v roke našega prapora, »prekletih grabelj", storim to jaz s klicem:
»Na noge, nemčurji in njihovi prijatelji! V boj zoper Slovence! Kandidati naši naj bodo: Šraj, Dežman, Dreo, Burger, Pirkar, Lašan, Čuber, Lasnik, Šafarjev Dolfi, Achtschin (Bog pomagaj!) in Konškov sin; in če teli ni dosti, bomo že še kterega zagrizenega vjeli v kakem kotu.
Le ne vdajmo se! Če nas prav ni veliko, smo pa ljudje za to.
Če ne bomo zmagali, bomo pa tepeni, druzega se nam ne more zgoditi. Sramote se nam ni treba bati. saj je znano, da nas ni ničesar več sram.
Naše geslo bodi, kakor je bilo zmiraj, tudi odslej:
„Proklete grablje!“
„Brencelj“,
vojskovodja ljubljanske čete slavnih nemeurjev in renegatov.
Pavliha.
Velika noč je bila letos prav slaba, kar nikamer nisem mogel iti gledat po svetu, ker še psa ni bilo varno iz hiše poslati. Take Velike noči skoro nisem še videl, stari ljudje pravijo, da je bilo v tem stoletji prav malo takih. Pa to nič ne de, vreme utegne biti vsako leto kakoršno koli, ker mili Bog ni podpisal z ljudmi nobene pogodbe, kako vreme da bo o Veliki noči dajal. Zato tudi noben človek, naj bo nemškutar, Slovenec ali morda še kaj hujega, ne more nič reči, ako je vreme za-nj preslabo, ker za vreme ne plačuje nobenega davka.
To sem le kar tako omenil, ker slišim dandanes godrnjati razne ljudi čez vse, posebno pa tiste, ki davek plačujejo ali ga tudi ne plačujejo. Jaz ga plačujem, ako-ravno bi ga veliko rajše ne plačeval, pa zato nisem tako siten, kakor drugi, ki mislijo, da, če par krajcarjev davka plačajo, pa smejo usta odpirati na vse stezaje in hoditi vladi po glavi. Take vrste ljudi jaz nisem, ker vem, da gre cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je božjega, in zato lahko mirno spim doma, pa tudi potujem po svetu brez skrbi, če bi prav marelo doma pozabil. To je ne le nekaj, ampak veliko vredno.
Toda ne mislite, da vam bom nadalje razkladal dobroto ali potrebnost davkov; saj bi meni samemu naj-lajše in najljubše bilo, če bi prišel kedaj davkar ali brič k meni v hišo in bi rekel: „Pavliha, tu imaš za letos 1000 gld. iz davkarske kaše. Toliko boš dobil vsako leto in če ti je preveč, se pa pritoži,“ — Jaz bi se gotovo ne pritožil nikamer, marveč bi tistemu briču prav dobro postregel in mu še kaj dal za tobak.
Pa kar ni, ni. Zadnje dni sem toliko slišal in bral o davkih, o pritožbah zoper nje in o drugih rečeh, da sem hotel razvedriti se in mahniti nekoliko po svetu, ker se je z marsikterega kraja slišal ropot, pa še hud. Največ je bilo slišati z Angleške, kjer je zdaj nekako čudno. Vedno je kje kak umor, napad in tudi tista peklenska mešta, ki ji dinamit pravijo, dela strah, da človek ne ve prav, kako bi se branil; še moja marela bi
nemara takim mašinam ne bila kos. Vendar — korajža velja, zato vzamem marelo in se preko Dunaja, kjer je zbornica poslancev zaprta bila čez praznike, podam na Angleško, da bi prav zanesljivo zvedel, kaj nameravajo tisti Irci ali kar so že, ker po Londonu bombe mečejo in ljudi more.
Ko skočim čez kanal, zagledam človeka, kteri naglo pobegne, ko me zapazi. Se ve, da jaz brž stopim za njim in ga primem za ušesa, ker se je moji mareli sumljiv zdel,
„Kam greš?“ — ga prašam.
„Nikamer“ — odgovori on in skuša nekaj skriti pod pazduho.
„Tako?! Nikamer? Nikamer se pa ne teče, marveč se lahko pride, če se na mestu ostane.11
Tako rohnim jaz in mu sežem pod pazduho, kjer dobim škatljico, ter resnobno prašam:
„Kaj je pa v tej škatlji?"
„Nič“ — odgovori človek, ki me še ni poznal ali vsaj moje rnarele ne.
„Za nič ni treba škatelj" — ropotam jaz — „kaj pa, če bi to reč jaz zdaj zažgal?11
Možic se mi na to hoče kar izmuzniti, pa jaz ga pridržim za ušesa in rečem:
„Ti menda moje marele še ne poznaš, toraj bo treba poskusiti jo, če mi ne poveš, kdo si in kaj nameravaš s takimi nevarnimi stvarmi.11
Možic se noče nikakor vdati, še le, ko moja marela parkrat zapoje, se mu jezik razveže, da začne pripovedovati.
„Jaz sem Irec, pa če bi prav ne bil to, bi bil vendar tak, kakor sem. Naš namen je: vnieiti vse bogastvo na svetu.11
„Hm, velikanska misel11 — opomnim jaz — „pa zakaj hočete storiti to?“
„Da nas bogatini ne bodo zatirali, kakor se zdaj godi.11
„In kako vas zatirajo?11
„Dela nam ne dajo, in če ga dajo, ni nobene prave plače, ker našega dela ne cenijo toliko, kolikor je vredno.11
„Na ta način je vas preveč, a dela premalo11 — opomnim jaz.
„Kaj pa da“ — je odgovor.
„Kako si pa hočete pomagati?" — poprašujem jaz.
„Prav lahko. Nas bi ne bilo preveč, če bi le dela dosti bilo. A ker dela ni, moramo si ga pridobiti. Zato smo se zmenili, da bomo zidali in stavili velika poslopja, pri kterili ima veliko ljudi dela in dober zaslužek.
„Kdo bo pa taka poslopja zidat dajal?11 — prašam jaz, ker se to še meni prečudno zdi.
Možic se nekoliko obotavlja, ko pa se moja marela zopet malo gane, reče:
„Tisti, ki jih zdaj imajo.11
„Toraj jim jih hočete pokončati?11 — rečem jaz in v glavi se mi zabliskne; — „aj, aj! Ai hočete toraj z dinamitom in ognjem vničiti najlepša poslopja, o kterili veste, da se bodo morala zopet zidati, da bodo toraj vaši ljudje dela in zaslužka dobili. Ta misel je prav peklenska, Ali vas je veliko takih?11
Priloga „Brenceljna“ k št. 7.
„0, po vsi Evropi so že razširjeni naši somišljenci in dežele še bodo tresle pred nami" — odgovori človeče in ko si jaz prižigam svojo pipo, ter se od vetra obrnem, mi jo je vbral, da ga nisem več videl. Ti salamenski človek, ti! Iskal ga nisem, tudi ne vem, kam jo je popihal, le to vem, da je potem počilo več bomb, da je v Londonu bila razdjana velika hiša, da je pogorelo po drugih krajih več javnih poslopij in gledišč, ktera bo treba vnovič zidati.
Na! Saj nisem tako mlad in brez vse pameti tudi nisem prišel na svet. Pa kaj tacega bi mi ne bilo prišlo na misel. Ker delavci nimajo dela, naj poderejo in uničijo to, kar je, da bodo potem zopet delo imeli! Ta je pa lepa, ta! Pri nas doma so cerkev, farovž in šola potrebna javna poslopja in če kak potepuh ne bo imel dela ali dobrega zaslužka, jih bo zažgal ali z dinamitom končal samo zato, da bodo on in njegovi tovarši pri novem zidanji dobili dela in povoljnega zaslužka.
Iz Laškega sem 'slišal tudi prav čudne reči, tam tudi še zmiraj bombe pokajo, Lahi pa vse sorte kozle preklicujejo proti Avstriji. Pa ker sem tega ljudstva že do gerla sit, se nisem hotel podati na Laško, ampak vrnil sem se kar naravnost domu premišljevat, kar sem zvedel po sveti. No, daleč bomo prišli, če bo šlo tako naprej!
Kam se bom podal prihodnjič, hote že zvedeli, doma tako ne bom dolgo.
Pirkar .jo še deželni šolski nadzornik!
Draga gos.
Kratkoeasnica.
„Na, Lenka, to-le gos mi zakolji, oskubi in obesi v hram. Sem jo prav vredno kupil na trgu. Bo po-jutranjem v nedeljo prav mastna pečenka."
Tako govori gospod Mišek in pomoli kuharci tolsto gos, ktero ona zakolje, oskubi in v shrambo obesi med okno.
„Ej, ej“ — pravi potem sosed Muha —- „glej no, Tone, kako tolsta gos visi tam-le pri Mišku med oknom in še celo odprtim! Daj, izpelji jo, če ne, jo bo ponoči tako kdo vkradel!"
Tone, strežaj, zvit ko kozji rog, stoji kmalu pred svojim gospodom z gosjo, ktero je z drogom snel iz okna.
„Dobro, Tone" — ga pohvali gospod Muha — „zdaj pa to gos poneseš tje k Miškovim in porečeš, da jim jo pošljem jaz iz prijaznosti, naj imajo v nedeljo dobro pečenko."
Tone vzame gos in jo nese k Miškovim. »Gospod naš vam jo pošljejo" — sporoči tam in dobi nekaj šestič ,.za tobak" pa da naj sporoči gospodu Muhi prisrčno zahvalo, kar Tone vestno izvrši.
„Veš kaj, Eliza" — pa pravi gospod Mišek svoji ženici — „gos je lepa, ali ker že eno imamo v shrambi
za nedeljo, menim, da bi jo poslali kar tvoji materi za darilo, ji bomo naredili veselje ž njo."
„Saj res, naj jo Lenka kar nese tje“ — privoli Eliza.
Lenka se napoti z gosjo k tašči, ktera je zelo vesela darila prišedšega od zeta, ki s tem kaže, da se mlada nje spominjata, in Lenka dobi par debeljih Srebrnjakov za pot.
„Ej, gos je res lepa" — pa premišljuje tašča po odhodu Lenke —- „ali za-me bo prevelika in je tudi prav ne maram. Kaj, ko bi jo poslala sestri, ki ima veliko pridnih zob in ji bo z njo gotovo bolj vstreženo kot meni!
—	Micka!" — kliče potem deklo — „nesi, nesi to-le gos k svetovalčevim in reci, da jo pošljem jaz za pečenko v nedeljo."
Micka stori, kar ji je naročeno in se vrne vesela tudi s par debeljimi srebrnicami domu.
„Škoda" — pa pravi svetovalka Korenova ogledo-vaje lepo gos — „škoda, da sem za nedeljo že zajca dobila, kterega moj mož tako rad je. Ej, nič ne de, poslala bom to gos Mrjascevim, ki nam tudi večkrat kaj pošljejo. — Neža, stopi s to gosjo k Mrjascevim in sporoči jim tudi moje priporočilo."
Kuharica Neža stopi z gosjo k Mrjascevim, kjer dobi razen hvale do gospe za-se v roko nekaj srebrnega.
„Ti, stara" — s temi besedami stopi v sobo gospod Mrjasec — „skoro bi ti bil pozabil povedati. Za nedeljo sva povabljena k Miškovim na tolsto gos, obljubil sem, da prideva — že zavoljo žlalite."
„To je pa škoda" — reče gospa Mrjasceva — „glej to-le tolsto gos, ki mi jo je svetovalka Korenova poslala! Kam bom pa šla ž njo?"
„Hm, hm" — premišljuje gospod Mrjasec -- „veš kaj, gospod Muhi sem jaz prav za prav zajca na dolgu, kaj, ko bi mu poslal zdaj to gos."
„Naj pa bo, čeravno je lepa in tolsta" — prikima gospa in dekla Jerica je kmalu na poti k Muhi, kjer dobi nekaj srebrnega za pot.
„Pri moji veri" — se priduša Muhov strežaj Tone sam pri sebi, ko ima gos v rokah -- „če ni to tista gos, ktero sem jaz včeraj tam-le z okna snel in Miškovim nesel, sem pa jaz drug. Moram malo pozvedeti."
Potem gre prežat na Miškov« Lenko, ktero zagleda vso objokano pri oknu. „Kaj pa ti je, Lenka?" — jo ogovori — „ali ti je mačka kašo snedla?"
„Kaše ne, pač pa gos menda" — se ihti Lenka — „ker je ni več na oknu v shrambi. Kaj bo, kaj bo! Kar iz službe me bodo spodili, ko to zvedo; zdaj še nisem nič povedala, ker se bojim."
„Kje je pa tista gos, ki sem jo včeraj jaz prinesel ?“
—	poprašuje Tone.
„Naprej smo jo dali, ko smo imeli dve" — se solzi Lenka in tarna: „Da sem ravno jaz nesrečna, da sem jo morala med odprto okno obesiti! In pa še goste bomo imeli v nedeljo! Kar v vodo bom skočila, ob, oh!"
„No, malo še počakaj, Lenka" — reče Tone — „vsaj toliko, da pridem jaz nazaj; precej bom tu!“
In Tone steče domu, pove svojemu gospodu kako in kaj; ta se smeje, mu da gos, Tone jo nese k obupni
Lenki in jo kmalu potolaži z gosjo, ktero ta zdaj bolj varno spravi, ko prej.
V nedeljo je bila pojedina, a nihče ni vedel, kako draga je bila" gos, kolikokrat preplačana. Ko je pozneje na dan prišlo vse, smeha ni bilo ne konca ne kraja, samo Miškova gospa se je nekoliko jezila, pa seje sčasom tudi potolažila; le gosi ni pri nji nikdar več na mizi.
PIrkcr ist iiocli Lamlessclml-inspeklor!
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj“!
Danes Ti ne bom ravno veliko pisal, nekaj zato ne, ker tistega, kar imam za-te pripravljeno, še nisem prav vredil in Ti bom prihranil rajši za ugodneji čas, nekaj pa zato, ker imate pred durmi zdaj ravno mestne volitve — menda zadnje, pri kterih se hote morali še kamp-ljati z nemčurji, ako bodo ti sploh volili; prihodnje leto se hote začeli kampljati med seboj in tako dalje pri vseh volitvah tako dolgo, da se bodo nemčurji nekoliko odpočili in okrepčali, ojačeni in združeni planili med vas ter vrgli vas ob tla, kakor so vas že večkrat. Kavno smo govorili o teh vaših ljubljanskih volitvah in Costa j e rekel: „Zdaj je Slovencem vsaj na Kranjskem odprta prav široka pot do veljavnosti in gospodstva. Lahko odrinejo nemčurje od vseh veljavnih mest, kar jih ti še imajo, potem so za zmiraj na konji.“
„Res, če bi to tako bilo“ — se oglasi Blehveis — „ali jaz poznam Slovence. Dvojno napako imajo, namreč to, da se mladiči preveč naprej silijo, stare, izskušene možake odrivajo in podirajo, kar so ti naredili z velikim trudom, — potlej pa to, da vsakemu preveč zaupajo, ki se jim pride hlinit. Zdaj, ko Slovencem vsaj na videz vzhaja svitlejša zvezda, se okoli njih zbira mnogo ljudi, ki so prej bili z dušo in telesom nemškutarji; Slovenec, ki je večidel poštena duša, verjame njihovim besedam in zlasti, če dotični človek začne prihajati med-nje k „Slonu" ali k „žurfiksu“ k Tavčarju, je že narodnjak, kteremu je treba brž obesiti na hrbet kako častno službo ali metati kako poslanstvo za njim. Taki ljudje so potem brž, ko se kaj prevrne, v nasprotnem taboru in najhujši sovražniki ter škodljivci, ker poznajo vse steze in vhode narodnega tabora. Jaz to vem, ker se mi je večkrat primerilo, da so nam taki vskočili. Najjasnejša še živeča izgleda te vrste sta Dežman in Pirkar. Zato naj bi Slovenci z vso pozornostjo pazili, da bi si ne pridobivali več takih Dežmanov in Pirkarjev.“
Tem besedam ni mogel nihče ugovarjati, Toman pa je še pristavil:
„Pa še za drugo napako Slovencev jaz vem in gotovo tudi vi, za napako, po kteri se Slovenci razločijo od Nemcev, to je namreč nestrpljivost, da ne rečem nevo-šljivost med seboj. Ce namreč Nemec vidi tovarša, kteremu se ne godi predobro, pa vendar tako, da shaja, ne bo šel in napravil njemu nasproti in na kljub enake obrt-
nije ali kupčije, ampak ponudil mu bo svojo pomoč, stopil ž njim v družbo in tako pomagal sebi in tovaršn do boljšega. Slovenec pa tega ne ume, marveč če vidi, da se njegovemu bratu količkaj dobro godi, ga že zavida in njemu na kljub naredi ravno tako kupčijo, s ktero se potem gonita in pritiskata oba tako dolgo, da pogineta, tujec pa se jima smeje in sede potem na njuno mesto.“ Tudi te besede so se zdele nam resnične, mislim, da se bodo zdele tudi vam. Sporočim Ti jih z namenom, da bi se kje prijele, ker mest za-nje gotovo ne manjka ne v Ljubljani in ne po drugih krajih obširne Slovenije. Dosti za danes, prihodnjič kaj več, in kaj druzega. Saperlot, skoro bi bil pozabil nekaj Tebi gotovo mikavnega. Moj sin .Tulče, Tvoj nekdanji učenec, je tudi pustil vaš grešni svet in iz Trsta preselil se k nam; dečko je zdaj že odpočil se in Ti pošlje prav prisrčen pozdrav. Ko bi bilo mogoče Tebi priti k nam, bi Te vsaj za par dni povabili na tarok, kegljanje ali balincanje. No. pa saj kaj tacega špogate doli tako sami več ko preveč. Na zdravje!
Ves Tvoj	Miroslav.
Kterega človeka kdo mara in kterega ne.
Čevljar te pogleda najprej pod noge in če si dobro obut, te spoštuje.
Krojač te pogleda od vrata do pete in če vidi, da nisi dobro oblečen ali da ti obleka ni pomerjena po životu, se bo s studom obrnil od tebe.
Klobučar ti pogleda najprej na glavo in če nimaš zmiraj novega klobuka, te bo malo obrajtal.
Zlatar gleda po prstanih in urnih verižicah in te po tem tudi ceni.
Gostilničar se ti ne bo odkril, če te nikdar v gostilnici ne vidi, celo zaničeval te bo, ako ve, da sploh v nobeno ne greš, ampak le doma tičiš.
Mesar te ne bo obrajtal, če se vestno držiš postov, ribič pa bo pljunil pred tabo v tla, ako postne dni meso ješ.
Pek in mlekarica te ne marata, ako nisi oženjen in nimaš otrok, perica pa ne, če se med tednom po večkrat ne preoblečeš.
časnikar in knjigotržec grdo gledata vsakega, ki ne zna ali noče brati in si da novice in povesti pripovedovat po drugih.
Odvetnik (advokat) ne mara človeka, ki vedno v miru živi in se tudi zoper postave ne pregreši.
Zdravniku ni bolj zoprnega na svetu, kakor popolnem zdrav človek.
Mestni voznik (fijakar) se ne bo odkril gosposkemu človeku, ki po svojih potih peš hodi, mestni delavec pa bo godrnjal za tabo, če za novo leto pri tebi ni nič dobil.
Mati zastalili neomoženili hčer ne more videti starega samca, stare opravljivke ne srečnih mladih zakonskih.
Liberaluh — slovenski ali nemški — ne more videti duhovna, cerkve, najmanj pa spovednico.
„Brencelj“ pa ne more videti „narodnjakov“, ki ga zmiraj le v „kontrobant“ berejo.
(Se bo še nadaljevalo.)
Drobnice.
*	V Istri prideta dva Slovenca (Kranjca) k županu neke vasice ter prašata, če bi mogla dobiti pri njem voz, da bi se dalje peljala. „Koša?“ — se zadere nad njima mož, lahon. Popotnika se pogledata, pa pravi eden drugemu : „Ej, koša ne potrebujeva, pač pa voz, in če bi ta človek znal slovenski, da bi naji razumel, bi lahko zaslužil 10 gold." — „Saj znam, znam, gospoda" — se oglasi brž lahon zdaj slovenski. „Midva pa znava tudi peš iti“ — rečeta na to popotnika ter muzaje se odrineta, lahon pa za njima gleda in kolne.
*	Pred sodnijo stoji tat, sodnik ga praša: „Ti si kradel prvikrat, pa so te koj zasačili! Kako je to?“
—	„Po starem pregovoru, gospod sodnik"— reče tat in zdihne — „po pregovoru: vsake reči začetek je težaven. Drugič bo že bolje šlo."
*	V krčmo, kamor so zahajali veseli ljudje, ki so imeli navadno več žeje ko evenka v žepu, pride nekdo in praša po nekem Tičku. „Tiček? Tiček?" — ugiba krčmar — „ali ni bil morda to tisti gospod, ki je ravnokar plačal pa šel?" — „Kaj, plačal je? No, potlej pa že ni bil on" — reče prišlec in gre.
*	„Če vidiš dva dežnika (mareli) skupaj sloneti ob steni in če bosta prav oba po vsem enaka, po čem boš spoznal, kteri je kmetov, kteri pa gospodov?"—jeprašal nekdo v družbi. Dolgo ni bilo pravega odgovora, slednjič pa se oglasi vendar eden: „Jaz vem. Tista marela, ki bo stala na špici, bo gosposka, ona pa, ki bo stala na kljuki, bo kmetiška; ali ni res?" — „Res je, uganil si“
—	pritrdi prvi.
*	„Kaj je lože najti, če se zgubi, pamet ali klobuk?"
—	je prašal Janez v veseli družbi sosedov. Vsi so trdili, da klobuk, ker izgubljene pameti ni nazaj dobiti. „Nič ni res" — reče na to Janez — „glejte, uni dan, ko smo bili tam pri Koširji in smo ga dobro sekali, sem jaz zgubil oboje, pamet in klobuk; pamet sem dobil že drugi dan nazaj, klobuka pa še zdaj ne."
Pritožba.
Slavni mestni magistrat in zbor!
Mi smo skoro do malega uboge reve, ki nimamo ves dan, ves teden, ves mesec in vse leto nobenega pravega posla. Ce bi ne bilo vsako leto kakih volitev, bi nekteri izmed nas kar splesnovali, tako bi se dolgočasili. Vol it veni dan pa je bil za nas kakor žegnanje na kmetih. Kako z veseljem, kako urnih, čeravno starih nog smo hiteli tisti dan volit na rotovž nemčurje in kak praznik nam je bil! Kako smo ga težko čakali, kako se potem še z radostjo spominjali ga dneve, tedne, mesece! Zdaj pa naj bi bilo to naše veselje proč, ko ste nam volilno pravico vzeli. Zato se pritožimo-in če to nič ne pomaga, bomo na dan volitve vsaj svoje pse pred »rotovž" pripeljali, da bomo imeli tam kaj opraviti.
Ob volilno pravico spravljeni vojaški penzijonisti.
Kako se znebiti sitnih vinskih barantačev.
Krčmar toži drugemu, kako silno nadležni so vinski barantači, da se marsikterega kar ni moč znebiti. Ta se mu nasmeje in reče:
„Meni pa nobeden nadležen ni, vsacega koj odpravim."
„Kako pa?" — poprašuje oni.
„Prav lahko! Če mi pride tak sitnež in hvali svojo robo, da je dobra, rečem jaz: »Dobrega vina zdaj ne potrebujem, sem založen ž njim, pač pa kupim slabega, če ga kaj imate." — „0 slabega vina pa jaz nimam" — mi reče na to vsak in se zgubi, da ga ni več k meni. Stori tudi ti tako in stavim, da boš imel mir."
„To je pa dobro, ha ha" — se nasmeje prvi, stori tako in glej! — pomagalo je.
Pomenljivo za sedanje gostilnice.
V gostilnico pride gost in sede za mizo, gostilničar mu postavi kmalu kozarec pijače na mizo. Gost pogleda pijačo, jo malo pokusi, potem postavi nazaj na mizo in reče krčmarju: „Ce je ta pijača vino, prinesite mi rajši piva, če je pa pivo, prinesite mi rajši vina!"
„BrenceIj“ piše:
!
Gg. ss. T. Z. v K. Da bi Vam „Brencelj" butci jemati kruh? Tega si pa vendar nikar ne domišljajo.'! On Vas celo ne pozna in se za Vas briga toliko, ko za lanski sneg. Kam mislite toraj ?
Gosp. dop. iz Bor Iz Vašega »preklica1* posnamemo mi to reč ravno narobe, namreč: Vaš bor. župan no zna brati, na celjskega bn tel ja a (»kmetskega prijatla") je pa vendar n ar o če n; toraj mora ta list biti res čudovit, ker ga bero še taki, ki brati ne znajo. — Županova Micka bo že kje dobila kako službo, če je tako »brihtna". — Drugo ni za rabo, toraj oprostite!
Gosp. Ti! Izvrsten spis, ali. nekje bi zidovje skup letelo kakor po trombi pred Jeriho, če bi se to priobčilo. Porabiti se bo morda vendar dalo marsikaj o svojem času. Za ta pot je pa vrh tega prepozno došlo, ker je bilo „z 0.“ že stavljeno.
Gosp. B. J. na S. Menite, da »Brencelj" res vse hudo stori, kar se od kod sliši? Saj tega še sam f f f na more, mu morajo večkrat pomagati — babe.
Gosp. J. O. v T. Le ne kar iz kože skakati! Če se človek preveč jezi, naj sede na špičast kol pa tam sedi tako dolgo, da se mu jeza izkadi; to je staro, izkušeno zdravilo, ki vselej pomaga.
Gosp. G. L. v B. Hvala lepa! Pa tako, kakor pri Sf. 3 tu gori. Bo sc da kaj premeni ti, morda, za danes pa prepozno.
gpflr1* S to številko je razposlan tudi 5. list povesti, „Xe v Ameriko!", za ktero smo naročili lepe, barvane podobe, ki bodo dobili jih naročniki z zadnjim listom. Iztekla je tudi naročnina tistim, ki so se naročili le za četrt leta, naj jo blagovolijo toraj ponoviti. Novi naročniki lahko dobe še vse liste letošnje. Stare naročnike, ki niso še poslali zaostale lanske naročnine, prosimo, da naj ne bodo gluhi za vedne opomine, ker bomo primorani ostreje stopiti na noge. Tudi letošnjo naročnino bi od vseh že radi imeli.
„Brenceljnovo“ opravnistvo.
Srečen Slovenec