r,a

Pevsko	¿iranski 2„0|l„
v Ljubljani.
ZBORI
Mesečna revija za novo zborovsko glasbo
z glasbeno književno prilogo.
Urejuje Zor ko Prelovec.
Letnik II.
Štev. 7

Izdaja in zalaga pevsko društvo „Ljubljanski Zvon" v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, litografirata Čemažar in drug. Letna naročnina za Jugoslavijo 40 din, za Italijo 30 lir, za Ameriko poldrugi dolar. Vsako pomnoževanje partitur in litografiranje posameznih glasov je po zakonu prepovedano; izvajanje v „Zborih" objavljenih skladb je dovoljeno le društvom, ki so naročila notni materijal dotične skladbe za ves zbor.
«J
Delniška tiskarna d. d. v Ljubljani.
Ustanovljena leta 1889.
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
(GRADSKA ŠTEDIONICA)
Ljubljana, Prešernova ul. 3
Telefon št. 16
Poštne hranilnice račun št. 10.533
Telefon št. 16
Stanje vloženega denarja nad 170 milijonov dinarjev. Stanje vloženega denarja nad 680 milijonov kron.
M Sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi ■■ ■a na tekoči račun in sicer proti najugodnejšemu m ggg obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu ^^	najvišje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja Hi še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter Hi mi davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri gggg njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi ^^ - cerkveni in občine občinski denar.	^^
gHH Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje pri- ^^ hranke največ v naši hranilnici, ker je denar ^^ tu popolnoma varen.
niiiiMiiiimiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiii^	imunim umnimi F
Moško, fantovsko in deško konfekcijo kakor tudi čevlje kupiš najceneje v naši detajlni trgovini na Erjavčevi cesti 2 (nasproti dramskega gledališča)
KONFEKCIJSKA TOVARNA
FRAN DERENDA & C^
LJUBLJANA
Priznana solidnost, dobro blago in nizke cene.
71
ANT. KRISPER
LJUBLJANA
MESTNI TRG 26 STRITARJEVA UL. 3
GALANTERIJA, PERILO, PLETENINE IN ČEVLJI


LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA
Ljubljana, Dunajska cesta
Ustanovljena 1900
Delniška glavnica......Din 50,000.000 —
Skupne rezerve ca......Din 10,000.000 —
Brzojavni naslov: Banka Ljubljana ®®®® Telefon štev. 261, 413, 502, 503 in 504
PODRUŽNICE:
Brežice Kranj	Novi Sad Split
Celje Črnomelj
Maribor Metkovič
Ptuj
Sarajevo
Gorica Trst
AGENCIJA: Logatec
Se priporoča za vse bančne posle
3
Tvrdka Ivan Perdan nasl.
v Ljubljani
Glavni založnik:
Ciril-Metodovih vžigalic in Ciril-Metodovega čaja v zavitkih. Najnižja cena in točna postrežba.
V zalogi vedno:
najfinejše namizno olje, kava, riž, čaj, milo, žganje, kakor tudi vse drugo špecerijsko blago na drobno in debelo po najnižjih cenah.
J. 5TJEPQ51N
SISdK - •• -
PREPORUČR NAJBOLJE TRMBURE, ŽICE, PRRTITURE, 5K0LE I 05TRLE P0TREP5TINE ZR 5UR GLRZBRLR ODUKOURN NR PRRI5K0J IZLOŽBI CJENICI ERRNKO
K

S
Centrala: Kongresni trg V V LJUBLJANI Podružnica: Ljutomer
Telefon št. 508	Račun pri poštni hranilnici, podružnici v Ljubljani, št. 12.051	Telefon št. 508
Daje kredite v obrtne svrhe, pospešuje ustanavljanje obrtnih in industrijskih podjetij, izvršuje vse bančne transakcije najkulantneje. Vloge na knjižice in na tekoči račun se obrestujejo kar najugodneje, vezane vloge po dogovoru primerno više.

\ i
i
,\\\\\\\\\\\\\\v\\\\\\\v
.\vvvv\\v
MEDIC-ZANKL
TOVARNE OLJA, LAKOV in BARV
DRUŽ A Z O. Z.
CENTRALA: LJUBLJANA
PODRUŽNICA: MARIBOR SKLADIŠČE: NOVI SAD
TOVARNE: LJUBLJ AN A-MEDVODE
H
1/3
O >
o
a <
Id m
o
ca <
Z
L
ZAJAMČENO ČISTI FIRNEŽ EMAJL-LAKASTE BARVE VSE VRSTE LAKOV OLJNATE BARVE PRSTENE IN KEMIČNE BARVE K L E J
ZNAMKE: „MER AKL"
r >
C/J H Z
M
O
o
s >
o<
N
o
M
r
M K
CDeiličarna
Fani Hvaia
fcjubljanci
PrešernoDa ulica step. 30. ©
Dneuno sueže cueije
na drobno in debelo. &
Sprejema naročila na šopke, uence, aranžmaje in dekoracije duoran.
1	LITOGRfiFIJA CEMAZHR IN DRUG \
|	LJUBLJANA, nASARVKOVA CESTA (POLEG RflNZINGERJfl) |
|	RAZMNOŽUJE NOTE PO ZELO SOLIDNIH GENHH |
■	TER IZDELUJE VSAKOVRSTNA DRUGH LITOGRAPSKA DELH KAKOR ETIKETE, LEPAKE, DELNICE ITD. jj
■	GLH5BENE PRILOGE „ZBOROV" 50 NATISNJENE V LIT0GRHF1JI OEMHŽHR IN DRUG. ■
020101010102020201020201061001000100020100000100010202020102010002020101000100010101020101000102020200100401020201010102020102050510070904010002110730107009050101010000000100010002020101020101000100000100010001000202010102
II. LETNIK	IX ®J| BDP gT LJUBLJANA
Številka 7. in 8	JLdV	^L JL
GLASBENO-KNJIŽEVNA PRILOGA
Izhaja vsak drugi mesec
Urejuje Zorko Prelovec, upravlja Joško Jamnik, izdaja in zalaga pevsko društvo «Ljubljanski Zvon», tiska Delniška tiskarna,
d. d. v Ljubljani <zanjo odgovarja Miroslav Ambrožič) Naročnina na «Zbore» za državo SHS 40 Din, za Italijo 30 lir, za Ameriko poldrugi dolar / Natis člankov dovoljen le z navedbo vira
j. Mantuani :
O jugoslovenski glasbi,*
Predno govorimo o jugoslovenski glasbi, tem važnem kulturnem pojavu, treba, da se ozremo nekoliko na splošno razmerje prakultur, ki je ustvarilo naš položaj, kakršen je.
Ozirati se je pretežno in v prvi vrsti na Evropo, šele v drugi na iztočna ozemlja Azije in Afrike; Amerika in Avstralija ne prihajata v po-štev za odnošaje starega sveta.
Odločujoči sta pa dve kulturi: zapadna in iztočna.
Prva obvladuje v krogu, ki si ga moremo grafično zarisati približno tako, da zastavimo sredotočje na Mont-blancu in vzamemo polumer v zračni črti : Mont-blanc — Lisbôa, ali Mont-blanc — Črnovci. Y tem krogu imamo zapadnogrške (pozneje deloma poromanjene), keltske, romanske in germanske dežele; na severu pa se obseg kroga nekoliko izboči, da sprejme v svoje meje še severnogermansko zemljo: Norveško, Švedsko, Dansko; na jugu sodi sem še severozapadni del Afrike (Marokko—Barka).
Druga k u 11 u r a se razvije v ozemlju, ki jo oklepa približno krog s sredotočjem v Stavropolu in od todi do Zadra v polumeru (ali Stavropol—Taškent). — Tako torej, da pridejo od slovanskih dežel v območje tega kroga razen Rusije tudi iztočna Češka, Poljska, jugozapadna SHS, Bulgarija. (Razen tega še iztočna Avstrija, južnoiztočni del Italije, Grška, egejski otoki z malo Azijo, severna Afrika in več drugih manjših delov.) Iz tega je razvidno, da so nekatera ozemlja zastopana v obeh krogih: iztočna Češka, Poljska, iztočna Ogrska, SHS (večji-del), zapadna Bulgarija in dr.
V takih kulturno mešanih krajih tekmujeta za dôbe razvoja dve kulturi: zapadna in iztočna. Uspeh je torej neka srednja smer, t. j. n e popolna iztočna in n e popolna zapadna. Žig pritiska jačja prosveta.
Tam, kjer je bil njun vpliv precej v ravnovesju, sta pa obe kulturi izzorili nekako rezultanto, ki ima nekaj od ene, nekaj od druge; in prav v to križišče prihaja vrsta slovanskih dežel: Poljska, Češka, Istra, vsa SHS in Grška; izvzeta pa je v novejši dobi — po 1451. — Turčija. — Za-padno od tega križišča gospoduje zapadna, t. j. keltsko-romansko-germanska, iztočno pa orientalska kultura. Dokler gre za evropske raz-
* Ponatis in prevod v celoti in deloma zabranjen.
inere, je ta iztočna kultura izključno bizantinska. Tu se je treba oprostiti enostranskega nemškega naziranja, da je bila ta kultura od 9. stoletja dalje okostenela, brez moči in živi jen ja, nekaka mumija nasproti živahni kulturi zapadne Evrope. Bizantinska kultura je bila prava, vse prepajajoča kultura, ki je segala še v 12. in celo 13. stoletju daleč na skrajni zapad. Še danes živimo v veliki meri od ostankov te kulture, kar neizpodbitno dokazujejo vsi evropski dvorni cere-monieli. Pa ne le ceremoniel, tudi globočja kultura je izžarevala iz Bizanca na zapad; Italija n. pr. je bila od 6. do 8. stoletja skoro popolnoma bizantinska provinca; Frankovska država Karla Velikega je bila — državno in civilizatorno — vseskozi le posnetek iztočno-rimskega imperializma.
I. Srbska glasba.
Prav tedaj so se naseljevali S r b i v sedanjih svojih deželah. Prišli so — ne vemo kdaj — tiho in neopaženo; 1.638. je bilo njihovo doseljevanje vsekako dovršeno, samo, da so si delili gospod-stvo s šibkimi bizantinskimi cesarji; od 9. stoletja dalje so imeli te dežele v svoji posesti.
S seboj so prinesli stare, poganske, tradicionalne pesmi.
Njihova prvotna glasba je obstajala v plesnih p e s m i h, t. j. takih, ki so vzklile iz potrebe, dati duška in izraza svojemu notranjemu razpoloženju: veselju, žalosti, ljubezni, sovraštvu, miroljubnosti, bojevitosti itd., topavčutniobliki, tako da so izražale poleg tonov, nanizanih in urejenih po pojmljivih pravilih, tudi kretnje ple-salčevo notranje razpoloženje. Plesne pesmi so bile subjektivni in neposredni izraz duševnega stanja plešočih posameznikov ali pa tudi mas, ki so se vživele v zadevno plesno idejo. — V svojih plesih in igrah imajo Srbi še takih ostankov.
Poleg plesnih pesmi so prinesli s seboj tudi verske pesmi, s katerimi so častili bogove ali jih naprošali pomoči. Te niso več čisto subjektivne, ampak izražajo razmerje med človekom in božanstvom. Dokaz za dejstvo, da so imeli Srbi svoj-čas takih tradicionalnih popevk, so ostanki v ohranjenih narodnih pesmih; pogosto se imenuje n. pr. «vila» v pesmih vzlic temu, da je sicer krščanstvo bogove starega prirodnega kulta temeljito iztrebilo iz narodovih pesnitev.
Epične pesmi so nastale za dobe poselje-vanja sedanjega ozeml ja. Poročajo nam o junaških činih, bojih, uspehih — in žalujejo ob neuspehih, so tore j večinoma pesnitve p o k r i s t i -

j a n j e n i h Srbov, posebno za slovite dobe Nemanjičev (zmagoslavni epi), in po bitki na Kosovem (žalni epi). Tužni znak imajo tudi spevi izza dobe turškega gospodstva.
Lirika je cvela vzpored epike in našla glasove čudovite učinkovitosti v besedi in v tonu.
S tem neizčrpnim zakladom so stopili Srbi v zgodovino glasbe. Narodna pesem je osnova, na katero se opira pri njih moderna glasba, narodni napevi prepletajo sedanje glasbeno snovanje in označujejo tudi že od davna — sicer nedotakljivi — cerkveni spev kakor rdeča nit v belem stanu.
To vobče. — Oglejmo si ta razvoj nekoliko podrobneje.
Srbi so dobili krščanstvo od bizantinske cerkve. S krščanstvom bogoslužje, z bogoslužjem tudi 1 i -turgično petje. Glasba je bila grška. Za dobe pokristijanjevanja je veljal izključno grški nape v, četudi so imeli tu pa tam besedilo prevedeno v staroslovenski (cerkveni) jezik. Uvajati so začeli bogoslužno krščansko petje za cesarja Heraklija (roj. 575., ces. 610., um. 614.); a prva ureditev na grški podlagi je bila urejena šele v 9. stoletju. Na narodnem podstavu je pa organiziral srbsko cerkev pač šele sv. Sava (t 1257.). A tako enotno urejena cerkev je cvela samo eno stoletje; po bitki na Kosovem je začela propadati v svoji organizaciji. — Med 9. in 15. stoletjem je izvršila cerkev — neodvisno od pomanjkljive organizacije pred sv. Savo — po-naroditev grških cerkvenih spevov tem potom, da je ljudstvo izvirne grške napeve omiljevalo po svojem narodnem čutu in jih deloma tudi prepletalo z narodnimi, lastnimi melodijami. Na ta način je izgubil umetni grški sestav svoj značaj in se podredil srbskemu narodnemu stremljenju. Ta glasba je ostala srbski cerkvi, četudi je pozneje propadala njena organizacija; v čilejše življenje je stopila srbska cerkev šele po 1. 1882.. ko je bila ustanovljena kraljevina srbska. (Ružič, Internationale theologisclie Zeitschrift, 1895./1896.). — Od tedaj pa so začeli uvajati umetno rusko glasbo, posebno Dimitrij Bortnjanskijeve (1751, do 1825.) kompozicije, ki se drže še dandanes, posebno v srbskih samostanih.
Odkar je prišlo med Srbe z bizantinsko kulturo tudi bizantinsko cerkveno petje, kaže srbska glasba dve lici, ki sta začrtani sedaj ostreje, sedaj bolj zabrisano. Prvotna glasba je narodna, starobila in tvori podlago za novejši napredek in jedro karakteristike moderni struji; drugotna je tuja. umetno vcepljena na glavno deblo kulture. a polagoma priličena narodnemu čutu, torej vsaj deloma ponarodela.
Seve nastane tudi še vprašanje, da-li je res narodna pesem, oziroma to. kar smatramo za narodno pesem pri Srbih, čisti izliv srbske duše ali pa stoji tudi pod drugorodnimi vplivi? To vprašanje se danes ne da rešiti niti pritrjevalno niti zani-kalno, ker do sedaj še pogrešamo tako globokih študij. Turške prvine so že dokazane — a te so se vselile vse pozneje. Koliko tujih vplivov pa so imeli Srbi v svojih narodnih pesmih v dobi pred 7. stoletjem in koliko so jih morebiti sprejeli pozneje, to nam je zaenkrat zapečatena knjiga. A kar imenujemo srbsko narodno pesem, je tako značilno, da nam sme in mora veljati kot last srbske duše. V dobi. ko je prospevala narodna
pesem, so imeli Srbi malo tako tesnih kulturnih stikov z drugimi narodi, da bi bila upravičena domneva, da so sprejeli v svoje pesmi bistvene dele od drugod. Tu imam pred očmi seve samo glasbo. Pomislimo le: v Romuniji je bila srbska glasba gospodujoča in odločujoča, istotako med M a d j a r i in deloma celo med Rusi. S Poljaki, Čehi. Italijani in Nemci pa so bili kulturni stiki prerahli, tako, da od njihovega vpliva n i m o g 1 o ostati kaj prida, najbrže pa nič.
Tako so Srbi živeli v tem pogledu zase in snovali dalje ter kopičili narodne zaklade svoje duše v pesmih neprestano dalje. Do danes je narodna pesem še vedno glavno bogastvo srbskega plemena na poprišču glasbe, bogastvo, s katerim se ne more izkazovati zlahka kak drug narod, to pa ne samo po množini, ampak posebno po e s t e t -ski in tonovsko-vsebinski vrednosti.
Pri narodni pesmi zastavi tudi razvoj moderne glasbe pri Srbih tem potom, da so začeli zbirati te bisere, jih kazati tudi moderno omikani družbi v domačih krogih in v koncertnih dvoranah na lastnih in tujih tleh. Sredstvo, ki je te pesmi storilo vsprejemljive, je bila harmoniza-c-ija. Kmalu so jih jemali tudi kot osnovo in dalje kot motive povse subjektivno zamišljenih glasbotvorov moderne dobe.
Zbiranje se je začelo pozno. Pobuda pa ni prišla iz srbskega naroda samega, ampak iz zapadno-evropske kulture in njenega filozofskega nazi-ranja. Glavni — in nekaj časa tudi edini zastopnik njen — je bil Joh. Gottfried Herder (1744. do 1805.) Ta je ugotovil že 1. 1769. v svojih «Kritische Wälder», da so literarni proizvodi vseh narodov odvisni od narodnih in jezikovnih svojstev posameznih plemen. Te stare resnice do Herder ja nihče ni izrekel tako plastično in jedrovito, kakor on. Slučaj je hotel, da je zagledala nekaj let prej beli dan Macpherso-nova zbirka bardskih pesmi v gelščini, nabranih po Škociji (Fragments of ancient poetry collected in the Highlands, 1760.). Ta je bila prav kakor dokaz za navedene trditve, dasi se je Herder v svoji razpravi opiral ponajveč na Homerjeve pesmi. Pozneje (1775.) je spisal še posebno razpravo pod naslovom «Ossian und die Lieder alter Völker» v «Fliegende Blätter für deutsche Art und Kunst» in še pozneje «Volkslieder» 1778./1779.). To razpravo je krstil naknadno Joh. v. Müller «Stimmen der Völker in Liedern». V tej zbirki je Herder priobčil tudi štiri srbske pesmi, ki jih je zajel iz del Alberta Fortisa (Viaggio in Dalmazia 1774 — in Osservazioni sopra 1' isola di Cherso ed Ossero (1771).
Istodobno s Herderjevim člankom v «Kritische Wälder» iz 1. 1769. je prišel tudi Mih. Denisov nemški prevod Ossianovih pesmi na svetlo (1768. do 1769.), žal, v šestomerih; 15 let kesneje ponovno v drugem natisu «Ossians und Sineds Lieder» (1784.).
To je bilo razodenje za tedanji svet, ki ni hotel poznati in priznati drugega estetskega pravila, kakor grško-klasienega. Med temi ljudmi je bila tudi hči halleškega profesorja Tereza Alberti n a L u i z a von Jakob, ki se je nazivala z začetnicami svojih imen in priimkov T a I v j. Rojena v Halle 1797., je bila od 1.1807. do 1816. v Rusiji in se privadila ruskemu jeziku in cirilici. Leta 1824. se je seznanila v Halle z Vukom Štefa-
novičeni K a rad i č e m. Po njegovem odliodu se je začela baviti s srbskimi narodnimi pesmami. Jezik jej ni provzročal težav, ker je znala dobro ruski. Stopila je v stik z Goethejem in mu predložila svoje prevode. Že 1. 1825. je prišel na svetlo prvi zvezčič srbskili narodnih pesmi v nemškem prevodu (Halle. 1825.) in 1. 1826. mu je sledil drugi. Vsebina je skupina pesmi, ki jim je sredotočje bitka na Koso vem. Tako so prišle te srbske narodne pesmi pred širši zapadni svet.
Kmalu za izdajo gdč. Jakobove je priobčil Wilhelm Gerhard pod naslovom «Wila» 1. 1828. dva zvezka srbskih narodnih pesmi, prevod iz prvih zvezkov Karadiceve (I.) izdaje; (II. izdajo je priredil K. Braun pod naslovom «Gesänge der Serben», Leipzig, J 877.) — Gerhardu je pomagal Sima Milutinovic, njegov učenec. Goethe je poročal o tej izdaji v treh člankih v «Über Kunst und Altertum».
Tretjo zbirko je dal na svetlo Siegfried Kapper pod naslovom «Gesänge der Serben», dva dela (Leipzig, 1852.).
V srbščini je začel priobčevati Vuk Štefa-novič K a r a d i č pesmi svojega naroda, to pa, kakor je splošno znano, na pobudo našega rojaka Jerneja Kopitarja, s katerim je prišel na Dunaju 1. 1813. — kot begunec — v ožje stike. Prva zbirka je bila natisnjena 1.1814. na Dunaju pod naslovom: «Mala prostonarodna slaveno-srbska pesmarica», dočim je prišla njegova obširna zbirka «Srpske narodne pjesme» v štirih zvezkih na svetlo na Dunaju (Leipzig u. Wien) 1825. do 1833., a II. razširjena izdaja na Dunaju, 1841. do 1865., ter poleg teh še «Srpske pjesme iz Hercegovine» (Dunaj, 1866.) Tu se vidi, kako narašča zanimanje za srbski narodni zaklad zaradi njegovega estetič-nega pomena. — A vse to tiče samo besedila. Ko so videli Srbi. da se ves svet zanima za njihovo narodno poezijo in petje, tedaj šele so se osokolili in začeli misliti tudi na glasbo.
Pot je utiral Emanuel K o 1 a r o v i č, ki je objavil — kot prvi nabiralec srbskih narodnih melodij — zbirko napevov v «Letopisu srpske Matice» leta 1 8 2 8. Takrat seveda ni bilo še kritičnih načel naše dobe in Kolarovicevi napevi potrebujejo še kritičnega pregledovanja in primerjanja — v kolikor je to še mogoče.
Za Kolarovičem je zbiral in uporabljal narodne napeve praktično najprej kapelnik srbske vojske, jos. S c h 1 e s i n g e r, ki ga je pozval knez Miloš leta 1829. v Beograd; iz nabranih narodnih napevov je skladal koračnice za vojskino glasbo.
Na to prihaja K a 1 a u s, ki je dal natisniti dva zvezka srbskih narodnih napevov na Dunaju, 1854.-1855.
Medtem so pa bili že Čehi pokazali, kaj je narodni napev in kako se more izrabljati.
Za Srbijo je izvedel take poizkuse namenoma in vedoma Kornel Stankovič (1851. do 1865.). Študiral je na Dunaju in se vrnil domov 1. 1855. Nabiral je narodne napeve, to pa s v e t n e in cerkvene, in jih harmoniziral četveroglasno za mešan zbor. Večino njegovih rokopisov hrani srbska kr. akademija, dva zvezka pa sta tiskana na Dunaju pod naslovom «Ortodoksno-istočno crkveno pojanje srpskoga naroda» (od 1862. do 1864.).
Dočim Stankovič liarmonizira dane napeve, je Jos. M a r i n k o v i c (*1851.) nekoliko prosteji;
zlozi 1 je podobno, kakor Jos. Sclilesinger svoje koračnice, iz teh napevov osem plesov (kolo) in jih dal tiskati 1882.
I ako je prihajala srbska narodna pesem čim dalje tem bolje v domačo pa tudi inozemsko javnost Sprva je imelo nabiranje bolj folklori-stično smer in narodopisni smoter; sedaj se neguje in spoštuje prostonarodna glasba v pesmi tudi iz estetskih in umetniških razlogov. Nekoliko je bilo pač tudi politične primesi: saj so Srbi stremili za osvoboditvijo, samostojnostjo, enotnostjo in udruženjem vseh Srbov; njihova narodna pesem je bila eden izmed mnogoštevilnih dokazov za enotnost plemen a.
Iz umetniških, narodopisnih in političnih vidikov je torej bilo treba pokazati te estetsko visoko stoječe zaklade in jih tudi negovati v modernem smislu. Za take naloge pa niso imeli še glasbenikov z novodobno glasbeno naobrazbo; takih je bilo treba šele dobiti, oziroma jih dati na visoke šole za glasbo. Pa kam? Politični oziri so v tem trenutku obrnili srbsko pozornost na za-p a d in njegove glasbene ustave. Vsi moderni srbski glasbeniki so se šolali na Dunaju, v Monako vem, Leipzigu, Berlinu, pozneje v Parizu ali v Italiji; izjemoma tudi v Budimpešti. V najnovejši dobi igra tudi Praga precejšnjo vlogo kot vzgojevališče za višjo glasbo.
V začetku tega preporoda na glasbenem polju so dobivali Srbi višje naobražene glasbenike z Dunaja. Med prvimi je bil naš rojak, Davorin Jenko (1835. do 1914.). L. 1863. je prevzel vodstvo pevskega društva v Pančevem, a 1865. je prišel v Beograd, kjer je postal kapelnik «narodnega pozorišta». Ves glasbeni razvoj v gledališču je vezan za četrt stoletja na ime Jenko. Za Beograd je zložil (poleg velikega števila pesmi) glasbo (speve, vloge, inštrumentalne točke) za 31 dramatičnih iger. med njimi opero («Vračara», potem Dida», «Pobjeda», «Pribislav i Božena», «Seoba Srba») za Beograd prvi samostojni poizkusi te vrste. Pa tudi v modernejši pesmi ima globoko občutene in narodno zasnovane komade, kakor n. pr. «Što čutiš, Srbine tužni», «Moja lada», «Lepa Jelka», «Sabljo moja» in še več drugih. Tudi srbska narodna himna «Bože pravde» je potekla iz njegovega peresa, a v pero iz njegove duše.
Za Jenkove dobe se je rodil srbski glasbi nov pospeševalec: Stevan S t o j a n o v ič, ki je splošno znan pod imenom: M o k r a n j a c (1855. do 1914.). Na Stankovičevo pobudo se je posvetil glasbi. L. 1877. se je podal na stroške beograjskega pevskega društva na konservatorij v L i p s k o, potem v Monakovo, kjer je zaključil študije. V s vrh o izpopolnitve je šel še v Italijo in se vrnil 1. 1887. Tu je bil skladatelj, dirigent, učitelj v pravem pomenu besede in organizator. Glavno del o je krasna zbirka pesmi na narodni podlagi v 15 oddelkih, ki jih je imenoval «rukoveti». S tem delom je Mokranjac ovekovečil lastno ime in zanesel slavo srbske glasbe v svetovno literaturo, to pa po vsej pravici, kajti vsebina rukovetov ima stalno vrednost. Razen teli je zložil za pravoslavno bogoslužje več liturgij za moški in mešani zbor — vse na podlagi narod-
nih napevov. L. 1899. je ustanovil v Beogradu glasbeno šolo. Kot dirigent beograjskega pevskega društva je šel s svojim zborom tudi na koncertne turneje po domači zemlji (Negotin, Po-žarevac, Dubrovnik) in v inozemstvo (Budimpešto, Carigrad, Petrograd, Moskva, Leipzig, Berlin, Trst, Atene). Starejše glasbeno negovanje je moderniziral z ustanovitvijo kvarteta za godala.
Čim dalje, tem več specialistov dobiva srbska moderna glasba. V mestih si pribori k 1 a -v i r eksistenčno pravico. Kmalu se posveti v prvi vrsti temu instrumentu dr. Jovan Pačil (1864. do 1902.), ki se je izobrazil vPeštiinvPragi, ter posebno pri B. Smetani. Dasi zdravnik po poklicu, je mnogo skladal (pesmi in posebno p 1 e -s e). Živel je pa po raznih mestih, tako v Somboru, Sarajevu in Zagrebu, kjer je tudi umrl.
Poleg domačinov se pojavi tu pa tam tudi kak glasbenik druge krvi, a teh je vedno manj. Eden izmed teh, Dragutin Čižek, sin čeških sta-rišev, je vreden, da ga imenujemo, zato, ker je bil organizator vo jnih kapel v Srbiji in jih je spravil tem potom na višjo umetniško stopinjo.
Skoraj vseobsežno je delovanje Stanislava B i n i čk e g a (* 1872. v Jasiki, Srbija). Ko je dokončal gimnazijo v Nišu in modroslovno fakulteto v Beogradu, se je podal na glasbeno akademijo v M o n a k o v o, da izpopolni glasbeno na-obrazbo. Doma je postal kapelnik glasbe pri kraljevi glasbi in referent za vojne glasbene kapele v vojnem ministrstvu, istodobno je vodil «Beogradsko pevačko društvo», «Akademsko pe-vačko društvo Obilic», «Tipografsko pevačko društvo Jakšič» in «Pevačko društvo Stankovič»; v narodnem gledališču je bil honorarni kapelnik. Za vzgojo naraščaja je sodeloval z Mokranj-cem pri ustanovitvi «Prve muzičke š k o 1 e» v Beogradu. Poleg te je ustanovil še «M u z i č k o školo Stankovič» in jo vodil do 1.1920., ko je bil poklican kot direktor opere v narodno gledališče. Zbor društva «Stankovič» je vodil tudi potem še dalje. — Kot snujoči umetnik se je izkazal s svojo opero-enodejanko «Na u r a n k u» (besedilo Branko Nušičevo). To je prva izvirno-srbska opera, zajeta iz srbske duševnosti in čuv-stvovanja. Dela našega D. Jenka so bila koreni ke, iz katerih se je razvijalo mlado drevo Binički jeve opere. Za pravoslavno cerkev je zložil 1 i t u r -gijo in opelo za mešan zbor. Od drugih njegovih skladb je tiskanih samo šest pesmi za en glas s spremijevanjem klavirja. Duet za sopran in tenor z orkestrom, uverture, koračnice in nad dvajset drugih kompozicij hrani Binički v rokopisu. Kot učitelju in dirigentu — v Ljubljani smo imeli priliko občudovati 1. 1923. njegovo globoko
Pojmovanje in blestečo interpretacijo — in končno
ot organizatorju gre temu možu nedvomno jako odlično mesto v srski glasbeni zgodovini.
Kraj njega stoji Petar J. Krsti č, učenec dunajskega konservatorija, ki ima posebne zasluge za gledališki orkester. Krstič je kot komponist pretežno doma na polju instrumentalne glasbe in je obogatil srbsko glasbeno slovstvo z mnogimi kompozici jami za klavir, potem za orkester (Kosovska tragedija), več scherzov za orkester, srbske narodne igre, «Koštana i Dorčolska Posla» polna narodnih motivov pa tudi cerkvene speve. Krstič je priredil tudi «Mali muzički reč-nik» namenjen najosnovnejšim potrebam šolske
mladine — in to je spoznal posebno kot ravnatelj muzičke škole v Beogradu. Urejuje tudi «Muzički Glasnik».
V isto skupino sodi Stevan K. H r i s t i č, (* Beograd, 1885.). Glasbene študije je izvršil v Leipzigu na konservatoriju. kjer je bil Maks Reger jev učenec. Izpopolnil je glasbeno naobrazbo v dveletnem potovanju v Moskvi, Rimu in Parizu. Vrnivši se je postal (1912.) učitelj petja v bogoslovju Sv. Save in (1913.) kapelnik v narodnem gledališču. Za podvig civilnega orkestra in opere ima velikih zaslug. Hristič vodi tudi «Beogradsko filharmonijo», ustanovljeno leta 1923. Kot komponist se je navzel Hristič v veliki meri romanske smeri, pri tem pa ima svoje kore-nike v ruskem ekspresionizmu minulega 19. stoletja (okrog 1873. do 1878.); to dvoje spretno druži. Tehniško je vrlo izvežban, pri tem izrazit dramatičen temperament, rabi rad široko razpredene melodijske linije, globoko zamišljene instrumentalne partije in orkesterske barve, polne sočnosti in finih retuš. Njegovi dramski prizori so glasbeno zaokroženi in zajeti iz realnosti. Načela glasbene narodnosti ne vsiljuje, vendar pa rabi tudi motive iz narodnih pesmi. — Hrističeve kompozicije se porazdeljujejo na več poprišč. Dramatične so: 1.) opera «Suton»; 2.) opera «E k v i n o k c i j»; glasba za drame «Č u č a k Stan a» (M. Petrovič) — tu prevladuje še narodna glasbena označba (1907.) in «Sunee» (Šantič), Namišljeni bolnik» (Moliere). — Instrumentalne: Simfonijska fantazija za violino in orkester; skice (klavir) i. dr. — Vokalne stvari predstavi jajo mnogobro jni svetni zbori: n. pr. «Jesen» in «Zvezda», kjer je dobro pogodil lirični ton. Tudi več pesmi za samospev («Jesenska elegija», «November» in «Ponoč»). — Cerkvene skladbe so: dve opeli (v e-molu in b-molu), zamišljeni kot koncertni celoti.
Nabožni umotvor: «Vaskresenje» (besedilo Drag. I. Iliča) velja za prvi srbski o r a -torij.
Hristič se udejstvuje tudi literarno kot so-trudnik «Srpskega književnega glasnika», «Dela», «Misli», «Preporoda» in «Komedije», — Morebiti imamo pričakovati od tega zamišljenega moža, ki plava vedno nad zemljo, še marsikako presenečenje.
Bolj realističnega naziranja je Petar K o -njovič (* 1883. v Bački), ki se je dvignil iz šolske sobe v višine harmonskih sfer. Po dovršenem učiteljišču v Somboru se je podal leta 1904. v Prago (Vit. Novak). Vrnivši se domov je bil v Zemunu učitelj glasbe, obenem tudi učitelj na glasbeni šoli v Beogradu. Za vojne dobe je nastopil v Zagrebu s svojo opero «V i 1 i n v e o» (1917) in z drugimi kompozicijami; 1919. je bil nadzornik umetniškega oddelka v ministrstvu
Srosvete, a že 1920./1921. upravitelj gledališča v
ovem Sadu, 1921./1922. ravnatelj opere v Zagrebu. Zložil je vrsto skladb, a tiskanih je le malo. Med najboljše štejemo «Legende» za klavir (3 zvezke), potem «Simfonijske v a r i a -c i j e» (Na selu) za orkester, ki so jih izvajali leta 1920. v Parizu (orchestre Padeloup). Tudi simfonijo v C-molu je zložil. Leta 1925. je bila njegova opera predelana in prišla na oder kot «Ž e n i t b a Miloševa». — Nabiral je tudi narodne pesmi in dal na svetlo «Moja zemlja»
(100 jugoslovenskili pesmi). Tudi literarno delo v glasbeni stroki je vpoštevati, kakor kritike in članke o glasbenih vprašanjih in njegova knjiga o odličnih predstavitel jih glasbene in slovstvene literature, pod naslovom: «Ličnosti».
Jako delaven in plod ovit jeMilojeMiloje-v i c ("'Beograd, 1884). Komponist, dirigent, učitelj, kritik, folklorist in pomožni profesor za glasbeno vedo na beograjski univerzi, učitelj na glasbeni šoli. Glasbene študije je izvršil v Monako vem (akademija glasbe, univerza); na to še v P a r i z u in v Pragi. Milojevic je moderno-subjektiven komponist pod narodno-srbskim vplivom. Njegove skladbe so: 1.) «Stara legenda» («Ustvaritev človeka») v štirih delih, za tri soli, zbor in orkester: 2.) «Srbske narodne pesmi» za en glas in klavir (ali tudi samo za klavir); 3.) Mnogo zbornih pesmi;
4.)	«Smrt majke Jugovica», simfonična pesnitev;
5.)	Suita za godalni kvartet; 6.) «Srbski ples» za violino in klavir; 7.) «Legenda» za violončel in klavir; 8.) Vrsta manjših skladb za klavir; 9.) «Kraljeva jesen» (k igrokazu) za orkester. Je pa tudi marljiv pisatelj n. pr. Smetana. Život in djela, Beograd, Cvijanovic, 1924; dalje več razprav v «Srpskem književnem Glasniku» in po drugih listih ter kritike. Na Milojeviču imamo za bodočnost naše upanje, da dovede med Srbi glasbeno vedo v pravi tok.
Z Milojevicem vzporedno deluje K o s t a P. M a-n o j 1 o v i c (* 1890, Krnjevo). Glasbene študije je vršil vBeo gradu, Monakovem in Oxford u; tam je postal bakalar glasbe. Sedaj deluje mnogo-stransko v Beogradu, kot dirigent beograjskega pevskega društva, učitelj kompozicije na glasbeni šoli, kritik, pisatelj o glasbi in nabiratelj narodnih pesmi. Od njegovih kompozicij je omeniti: 1.) «Ob vodah babilonskih» (bariton, dva zbora in orkester); 2.) Kvintet za godala; 3.) Kvartet za godala; 4.) «Danse fantastique» (klavir); 5.) Več krajših skladb za klavir; 6.) Pesmi (samospevi s klavirjem in zbori, uzorce: «Orlu j orle» v Prelovčevih «Zborih» 1926.); 7.) Napevi iz južne Srbije (nabrani, a ne tiskani). — Od njegovih važnejših spisov naj omenim le: 1.) O St. Mokranjcu kao crkvenom kompozitoru (Prosvetni Glasnik, 1923);
2.)	Istorijski pogled na postanak, rad i ideje mu-zičke škole v Beogradu, 1924 (posebna knjiga).
3.)	Spomenica St. Stojanovicu Mokranjcu, Beograd, 1925, 8°. Muzičke karakteristike našega juga. (Glasnik profesorskega društva, knj. V, sv. 4, 1925.)
Ako imenujemo še Milenka Paunoviča (* 1889 v Bački) smo omenili najvažneje srbske glasbenike. Paunovic je študiral glasbo v Pragi invLipskem (Riemann, Reger); leta 1911. je dovršil konservatori j in deloval — in to je zanimivo — kot kapelnik potujočih gledališč v Sremu in Bački, potem kot zborovodja pevskega društva v Rumi. Leta 1913. do 1920. učitelj glasbe na preparandiji v jagodini, na to zborovodja akademskega društva «Obilic» in društva «Stankovic». profesor kompozicije na muzički školi «Stankovic» v Beogradu. Od njegovih kompozicij je omeniti «Divina tragoedia» (glasbena drama) in «Čengijic aga» (glasbena trilogija); tudi «Jugoslavenska simfonija» je važneje delo. Težišče njegovo pa je v dirigentstvu in pouku.
Iz tega orisa sledi, da je vsa moderna in najmodernejša glasba pri Srbih izključno z a -padno orientirana: vsi glasbeniki so štu-
dirali sprva na Dunaju, izjemno tudi v B u -dimpešti, pozneje v nemških mestih, osobito Miinchen in Leipzig so radi posečali, poleg teh tudi še P r a g o. V zadnjem času je stopil Pariz v tekmo s starejšimi vzgojevališči, v posameznih slučajih tudi Anglija ali Italija. Na iztoku (Rusija: Moskva) smo dognali en sam slučaj (Hristič). Reči smemo torej, da tvori Srbija prag, preko katerega hodi sedaj kultura iz zapada na iztok, ne obratno. Za nadaljni razvoj je s tem jasno začrtana smer srbski glasbi, dokler bo hotela biti del kulture.	(Dalje prih.)
Naši skladatelji.
France Marolt je bil rojen dne 21. junija 1891. - v-Ljubljani. Njegov oče je bil učitelj, pevovodja in harmonizator narodnih pesmi. France je absol-viral gimnazijo, glasbo je študiral v Glasbeni Matici, dalje na Dunaju pri prof. Francu Merklu in se je pripravljal za drž. izpit iz glasbe. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev je moral opustiti študije in se posvetiti tehniki. Mnogo je prestal v vojni in je invalid. Spisal je «Pevsko vadnico», ki jo je založil pevski zbor Glasbene Matice v Ljubljani in je harmoniziral, oziroma priredil mnogo narodnih pesmi za moški in mešani zbor, ki so ponajveč še v rokopisu. Največje priljubljenosti se v Sloveniji veseli njegova posrečena priredba narodne «Oj, ta soldaški boben».
Viljko Ukmar je bil rojen dne 10. februar ja 1905. v Postojni. Gimnazijo je obiskoval v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer mu je ljubezen do glasbe vcepil in prve glasbene nauke podal profesor Vojteh Hy-bašek. Sedaj študira Ukmar pravo na 1 jubljanski univerzi, kompozicijo pa na konservatori ju Glasbene Matice pri L. M. Skerjancu.
Josip Pavčič, profesor državnega moškega učiteljišča v pok. v Ljubljani, je bil rojen leta 1870. v Velikih Laščah na Dolenjskem kot sin ljudsko-šolskega učitelja in takrat širom Slovenije znanega improvizatorja na orglah. Po dovršenih študijah na ljubljanskem učiteljišču je služboval nekaj časa v svojem rojstnem kraju, nato pa v Ljubljani. Leta 1889. je odšel na Dunaj izpopolnjevat svoje glasbeno znanje, kjer je leta 1901. pri izpraševalni komisiji za glasbo položil državni izpit iz klavirja in petja. Učitelji so mu bili: W. Dorr, prof. dunajskega konservatori ja (klavir), dr. Hausieitner (orgle), Wolf (harmonija in kontra-punkt), univ. prof. Dietz (glasbena zgodovina), M. Kupferberger, dvorna operna pevka in kasneje naš mojster Hubad (solopetje). Vrnivši se v Ljubljano je bil nameščen na drž. moškem učiteljišču in služboval do svoje vpokojitve lanskega leta, poučeval je pa ves čas do danes klavir in druge predmete v Glasbeni Matici. — Njegove skladbe (za klavir, solopetje, moški in mešani zbor) so objavljene v Glasbeni Zori. Novih Akordih, Cerkvenem Glasbeniku in v edicijah Glasbene Matice. Strokovno se udejstvuje zlasti kot pedagog in mu je največ pri srcu poglabljanje v metodiko klavirskega poučevanja in igranja. O tem je napisal tudi več študij, ki so pa še v rokopisu. Josip Pavčič ima izredne zasluge za našo mladinsko klavirsko pedagoško literaturo. Zaslužnega, pri tem pa skromnega in tihega glasbenega delavca je kralj odlikoval z redom sv. Save.
Jakov Gotovac je bil rojen dne 11. oktobra 1895. v Splitu, kjer je dovršil gimnazijo. Z glasbo se je bavil že kot gimnazijec in napisal razne pesmi za zbor. Temeljne glasbene nauke je prejel od Do-broniča, Hatzeja in Hrazdire. Na očetovo željo je moral študirati pravo na zagrebški univerzi, istočasno je proučeval kontrapunkt pri Ružiču-Rosen-bergu na' konservatoriju. Kmalu je opustil pravo in se je leta 1919. popolnoma posvetil glasbi. Odšel je na Dunaj in nadaljeval glasbene študije na glasbeni akademiji. Vrnivši se v domovino je ustanovil v Šibeniku filharmonijo, leta 1912. je de-bitiral kot dirigent na koncertu zagrebške filharmonije in je bil angažiran za korepetitorja zagrebškega narodnega gledišča. Od leta 1922. je zborovodja jugoslovenskega glasbenega društva «Mladost» v Zagrebu. Njegovi «Dvije pjesme smijeha i čuda», ki ju objavljamo, sta dosegli na koncertih Lisinskega in Kola izreden uspeh.
Nove skladbe.
O. Dev: Koroške slovenske narodne pesmi. V. zvezek. V samozaložbi sodnega nadsvetnika O. Deva v Mariboru je izšel peti zvezek slovenskili narodnih pesmi, ki jih je g. nabiralec našel med koroškimi Slovenci. Vseh trideset pesmi je harmoniziranih na podlagi preproste diatonske harmonike, ki se našemu glasbenemu folklora najbolj prilega in odgovarja petju našega ljudstva. Harmonizator ni šel nikjer predaleč. Kompliciranih harmonskih kombinacij se je ogibal. ker ni hotel zabrisati glavnega, kar tvori lepoto narodne pesmi: napev. Glasovi teko naravno ter so po svoje vsi pevni, pa naj bo pesem četvero-, petero- ali še več-glasna. Posebno lepe so pesmi v molu št. 25, 26, 27, 28, 20, pa tudi 30. To so prastari ostanki naše narodne glasbene umetnosti. Vsi ti moški in mešani zbori, dobro in z razumevanjem naštudirani, lahko veljajo kot dobrodošle koncertne točke na programih tako preprostih kot najbolj izvežbanih pevskih zborov. Zbirka stane 22 Din s poštnino vred in se naroča pri založniku v Mariboru.	—č. •
Slavko Osterc: Štiri belokranjske za glas in klavir. V založbi slovenske revije «Razgled» (Pavel Debevec, Praha IV, Strahov 126) je izšel v lični izdaji, z lepo »aslovno stranjo Mihe Maleša, zvezek, ki prinaša štiri pesmi Osterca. Podlago pesmim daje narodni belokranjski tekst, vzet iz porednega otroškega življenja. Način glasbene obdelave in vsebina tekstov spominja na enake pesmi nekaterih modernih hrvatskih skladateljev ■ Gotovca, Grgoševiča i. dr., ki jim je, zdi se mi, Stravinskij s svojimi tremi otroškimi pesmimi, ali s Pribautki, mačjimi pesmimi in dr. bil vzor. Enake pojave približevanja visoko stremečih glasbenikov k otroški duši, k glasbenemu primitivizmu, ki se naslanja na folklor, najdemo pri vseh narodih n. pr. pri Madžaru Bartoku, pri Čehu Janačku, pri Francozu Poulencu, pri mladih Italijanih itd. Tudi pravi, istiniti «jazz» ni nič drugega kot folklor. Vsi uvidevamo, da obvarujemo svojo lastno muzikaliteto le, ako se dotikamo najčistejših inuzi-kalnih izraževalnih zmožnosti naroda, ker le te so pristna in najprvotnejša odkritja plemenskega duha. Veseli me, da je Osterc, kakor malokateri drugi našega glasbenega naraščaja, našel pot iz svojega naroda in spet vanj nazaj. «Belokranjske» vsakemu solopevcu prav toplo priporočam.
—č.
Fr. Marolt: Nagrobnice. Tretji, premenjeni natis. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna. France Marolt, učitelj v pokoju, je priredil leta 1906. prvo izdajo «Nagrobnic» v lastni, nekoliko let pozneje pa drugo in sedaj še tretjo izdajo v založbi Jugoslovanske knjigarne. Poslednja izdaja pridnega in razboritega urejevalca obsega 20 nagrobnic za moški zbor ter odgovore in Miserere za črno mašo. V novo izdajo g. Marolt ni sprejel več starejših, nerabnih zborov, zato pa je uvrstil vanjo nekatere novejše, n. pr. obče znano A. Vavken(?) - Devovo: «Vigred se povrne», Pavčičevo narodno nagrobnico: «Spomladi vse se veseli», tri moje in
Premrlovo: «Blagor mu». Premrlova, kakor je lepa in vsakemu pevcu lahko pristopna, se s tradicijonalno in splošno priljubljeno dvojnico Dav. Jenka vendar ne bo mogla zlahka kosati. «Težkih» pesmi v zbirki sicer ni, ker tudi urejevalec prav dobro ve, da pevcem za petje na grobu ne more biti odmerjenih mnogo vaj. Vse pesmi količkaj izvežban zbor lahko zmaga v dveh, treh vajah. Ne bilo bi napačno, ako bi pevovodja, zavedajoč se, da ne vemo ne ure, ne dneva naše smrti, vsako leto posvetil nekoliko vaj vežbanju nagrobnic. Imel bi za vsak slučaj mirno vest, da ga pevci ob usodnem času ne bodo «polomili» in naštudiral bi lahko kaj novega spokojno in temeljito. Maroltova zbirka nudi dovolj raznovrstnega in zanimivega gradiva.	—c.
V oceno smo prejeli še sledeče cerkvene skladbe: Anton Jobst: Šest cerkvenih pesmi za mešani zbor z orgla-mi (samozaložba); Anton Jobst: Slava sv. Križu, štiri pesmi za postni čas, za mešani zbor, deloma z orglami (samozaložba); dr. Fr. Kimovec: O č e n a š, dvanajst ob-hajilnih pesmi za mešani zbor z orglami, založila Jugoslovanska knjigarna, cena partituri 20 Din, glasovi po 6 Din; Stanko Premrl: trinajst obhajilnih pesmi za mešani zbor z orglami (samozaložba, cena partituri 15 Din, od pet partitur dalje po 12 Din); V. Vodopivec: Kristusu kralju, šestnajst evharističnih pesmi za mešani zbor (samozaložba, cena 20 Din v Jugoslovanski knjigarni). Navedene izdaje in v njih litografirane skladbe pričajo, da naša cerkvena glasba ubira nova, času primerna pota. Do-čim je Vodopivec skoro preveč preprost in domač, v svojih skladbah premalo avtokritičen in ima v mislih pred seboj le šibke cerkvene zbore, ki ga tudi zelo radi pojo, nudijo Premrl, Kimovec in Jobst skladbe umetniške cene. Jobst je novinec, Premrlov učenec, in se še išče. Kimovec in Premrl pa sta s pričujočimi skladbami v resnici obogatila našo cerkveno glasbeno literaturo. Diči jih blagoglasje, plemenita melodika in zlasti pri Premrlu dražljiva harmonika. Za izvajanje so te skladbe nekoliko težje in posebno Premrl kot izvrsten orglavec stavi tudi na organiste velike zahteve. S trdno voljo in vestnim študijem pa bodo cerkveni zbori in organisti vse težkoče lahko premagali.
Za zabavo.
Priobčil Mirko P r e m e 1 č.
A
E
E
I
U
a, č, d, d, e, e, g, i, j, j, k, k, k, 1, 1, 1, m, m, m. m, n, n, n, p, r, r, r, r, s, s, t, v, z, ž.
Razporedi navedene črke v gornje praznine. Slika ti da imena iz druge književne priloge «Zborov» (št. 3. in 4.). Rešilec, ki ga določi žreb, prejme elegantno vezan I. letnik «Zborov».
Glasbeni listi.
«Pevec». Glasilo Pevske zveze. Št. 5. in 6., 1926. Urednik prof. Marko Bajuk je posvetil uvodnik pokojnemu Antonu Foersterju, v članku «Po petletnici» pa razlaga bodoče načrte in zadače Pevske zveze. Ivan Primožič je načel temo «O moči glasbe». Slede običajne rubrike, ki prineso koristne in poučne stvari za pevsko življenje. Zvezek prinaša tudi sliko udeležencev pevskega tečaja Pevske zveze v Kranju. V glasbeni prilogi je natisnjen preprost, pa učin-
kujoč Mavov mešani zbor «Tinica», Mihelčičeva prigodnica «Godovna pesem» za moški zbor, Vodopivčeva harmoniza-cija goriške narodne pesmi «En pušelc b' mu nardila» za mešani zbor in začetek Mirkovega moškega zbora «Pra-dedom». Neumestno se nam zdi, da skladatelji komponirajo besedila, ki so že večkrat uglasbena. Župančičevega «Medveda z medom» je izvrstno pogodil Lajovic, nato se je besedila lotil Premrl in zdaj še Hochreiter. Trajno se bo pa na sporedih izvežbanejših zborov držala le Lajovičeva skladba. — Če ni primernih besedil, pa hajdi v zakladnico narodnih pesmi.
«Naš eolnič». V rubriki «Petje» poroča Anton Sever o glasbenih šolah v državi SHS in o petletnici Pevske zveze v Ljubljani.
«Hudebni vychova.» Časopis Českosl. Jednoty Hudebnich stavu v Praze, urednik Antonin Herman, Praha II., Ječna ulice 10. Letna naročnina 36 Kč.
Pevska društva.
Pevski zbor slovenskega učiteljstva je prvič stopil na koncertni oder v proslavo 751etnice rojstva skladatelja p. Hugolina Sattnerja. Priredil je dva velika, dobro obiskana koncerta pod vodstvom profesorja g. Srečka Kumarja z lepim, za nov zbor razveseljivim uspehom. Požrtvovalnost članov in članic učiteljskega zbora zasluži čast in spoštovanje.
Pevski zbor Glasbene Matice v Ljubljani je 12. maja 1.1. na prijateljskem sestanku počastil svoje člane, ki so nad petindvajset let delovali v Matičnem zboru v prospeh slovenske in jugoslovenske pesmi, ter jim izročil diplome, dela akadeiničnega slikarja Maksima Gasparija. So to: Matej Hubad, Jerica Hubad, Klementina Hrovatin, Josip Juh, Josip Kosem, Karel Lasbaher, Danijela Pavčič, Oton Pelan, Vinko Stegnar, Janez Završan in dr. Janko Žirovnik. — Ko tem zaslužnim Matičnim pevkam in pevcem k proslavi iskreno čestitamo, le želimo, da bi njihovo požrtvovalnost in vztrajnost ter ljubezen do pevske umetnosti posnemala vsa naša, v pevskih društvih in zborih organizirana mladina!
Pevska zveza v Ljubljani je dostojno proslavila petletnico svojega obstoja dne 18. aprila 1.1. Zbralo se je 500 pevk in pevcev, ki so dopoldne prisostvovali maši, nato slavnostnemu zborovanju. Popoldne se je vršil v veliki dvorani Uniona koncert pod vodstvom zveznega pevovodje g. prof. Marka Bajuka. Nastopila so skupno društva iz radovljiškega okrožja (pevovodja g. A. Rozman), šmartinskega okrožja, kamniškega okrožja (Ivan Primožič), kranjskega okrožja (Ciril Mohor), glasbeno društvo «Ljubljana» (Anton Doli-nar) in moški, ženski ter mešani zbori vseh okrožij (M. Ba-juk). Prireditev nas je prepričala o smotrenem delu organizacije in posameznih okrožij. Za idealno in plemenito delo je g. prof. Bajuk v priznanje prejel lovorjev venec.
Prvo slovensko pevsko društvo «Lira» v Kamniku je imelo koncert. S kakšnim sporedom, ne vemo, ker nam ga društvo ni poslalo.
Glasbena Matica v Mariboru je po odhodu ravnatelja Topiča, ki mu zaslug za procvit glasbenega življenja v Mariboru ne moremo odrekati, krepko prijela za delo pod novim vodjo g. ravnateljem Hladekom-Bohinjskim. Novi dirigent je priredil več uspelih koncertov, tik pred koncem sezone pa z društvenim zborom vokalni koncert, kjer je izvajal moške in mešane zbore Deva, Foersterja, Adamiča, dr. Schvvaba (Slovencev), Berse (Hrvata), Mokranjca (Srba), Grečaninova in Nižankovskega (Rusov). Med slovenskimi zbori je bila novost Devov mešani zbor «Pomladni viharji». Iz mariborskih glasbenih krogov smo prejeli obvestila, da je zbor Glasbene Matice lepo in posebno v dinamičnem oziru pohvalilo pel, da je bil koncert, žal, slabo obiskan ter da dirigent g. Hladek po svojem okusu prenareja in po-tvarja ter popravlja skladbe. Mnenja smo, da je tako ravnanje brez odobrenja skladateljev nedopustno. Mi se samo čudimo, da le-ti molče in ne protestirajo. — Zbor je v juliju z istim sporedom koncertiral v Rogaški Slatini.
Pevsko društvo «Slavec» je priredilo dne 25. junija 1.1. v veliki dvorani ljubljanskega Uniona pod vodstvom svojega
pevovodje g. prof. J. Brnobiča koncert jugoslovenskih narodnih in umetnih pesmi. Za narodovo probujo prezaslužno pevsko društvo je prestalo že marsikatero krizo, zadnjo pač z očividno zmago. Društveni zbor je nanovo organiziran. Sestoji iz same pridne mladeži, ki je na koncertu pokazala odločno voljo, da krene na nova, današnjim nalogam pevskih društev primerna pota. Beležimo z odkritosrčnim veseljem!
Glasbena Matica v Trstu je oživela. Pod vodstvom ravnatelja g. šonca je priredila koncert s sporedom narodnih in umetnih pesmi in z nastopom gojencev društvene šole. Lajovčev «Pomladni spev», Mokranjčeva X. rukovet in nova Mirkova skladba «Odkrij nam zarja» so žele največ priznanja muzikalne publike. Narodne pesmi pa so vendar najbolj vžgale. Za Trst so — prepotrebne.
Pevsko društvo «Tomislav» iz Varaždina je pod dirigentom prof. E. Krajanskim koncertiralo po Dalmaciji in Bosni (Šibenik, Split, Dubrovnik, Sarajevo). Na sporedu so bile skladbe Odaka, Manojloviča, Dobroniča, štolcerja in Žganca.
Hrvatsko pjevačko udruženje «Lisinski» je v maju izvajalo s kolosalnim uspehom Verdijev «Requiem» s sodelovanjem solistov gg. Zikove, Šimenca in Križaja ter opernega zbora in orkestra pod taktirko kapelnika g. kreši-mira Baranoviča. Naval občinstva na prvi koncert in ponovitve je bil ogromen.
J ugosla vensko akademsko glazbeno društvo «Mladost» v Zagrebu je proslavilo letos petindvajsetletni«) svojega obstoja. «Mladost» so ustanovili na zagrebški univerzi aka-demiki-omladinci leta 1900. Društvo je v kulturnem in narodnem pravcu z mladeniško živahnostjo delovalo. Priredilo je do danes doma in v tujini preko 400 koncertov. Da popularizira našo vokalno glasbo, je posetila «Mladost» vse naše pokrajine: Slovenijo, Srbijo, Hrvatsko, Slavonijo, Vojvodino, Bosno, Hercegovino in Dalmacijo, tako, da ga ni večjega mesta v državi, kjer ne bi bila nastopila. Leta 1904. je obiskala Beograd in se udeležila slavnosti kronanja pokojnega kralja Petra I. Osvoboditelja, leta 1906. se je udeležila vseslovanskega kongresa v Sofiji, leta 1911. je potovala na Češko, najprej v Prago poveličat proslavo petdesetletnice «Hlahola» in je nato koncertirala v vseh večjih mestih Čehoslovaške. Začetkom svetovne vojne je avstro-ogrska vlada delovanje «Mladosti» ustavila, češ, «da je državi škodljivo». Po osvobojenju in ujedinjenju pa je društvo začelo zopet z intenzivnim delom. Priredilo je v Jugoslaviji in zunaj njenih meja preko 40 koncertov. Po-setilo je leta 1921. poljsko republiko in nastopilo v osmih največjih poljskih mestih. Od leta 1923. pa posvečuje «Mladost» posebno pažnjo provinci. Leta 1924. je z velikim uspehom koncertirala v Beogradu (malo pred «Ljubljanskim Zvonom») in merodajna kritika jo je tem prigodom prištela med prve moške zbore v državi. Leta 1925. je šla na turnejo po Primorju. Sedanji zbor šteje 60 članov akademikov, ki so doma iz vseh naših krajev, vodi ga po potih najčistejše umetnosti njegov zborovodja, kapelnik zagrebškega gledališča in skladatelj g. Jakov Gotovac. Spored slavnostnega koncerta «Mladosti» je zagrebški koncertni publiki predstavil dela četvorice mladih skladateljev Marka Tajčeviča, Ivana Matetiča-Ronjgova, Zlatka Grgoševiča in Jakova Gotovca, ki stremijo v svojih vokalnih skladbah zadeti značilni tip naše narodne muzike v obliki, načinu in izražanju. Koncert je po poročilih zagrebških listov imenitno uspel, društvo in njegove funkcijonarje je kralj odlikoval z redi sv.Save. Naj sprejme uvaževana pevska družina «Mladost» k pet i »dvajsetletnici njenega plodonosnega kulturnega dela in številnih umetniških uspehov tudi naše najprisrčnejše čestitke!
Proslava SOgodišnjice Hrvatskog obrtničkog i radničkog pjevačkog društva Sloboda u Zagrebu dane 1». i 11. tiav-nja 1926. Objavljena jubilarna svečanost obljubljene za-grebačke Slobode odpočela je svečanim koncertom u Glazbenom zavodu dne 10. travnja, kod kojeg je uz mnoge ovdašnje odličnike prisustvovao i pokrovitelj proslave g. arh. Vjekoslav Heinzl, načelnik slob. i kr. glav. grada Zagreba. Točno u »/+9. istupio je na podij cijeli zbor Slobode a predsjednik g. Pavao Ratkovič kratkim govorom pozdra-vio prisutne, a napose odličnog pokrovitelja proslave načelnika g. Vj. Heinzla. Iza toga istupio je tajnik Slobode
g. Vjekoslav jakšič, te izrekao sledeči govor: «Posli je Bachovog apsolutizma, koji je svim Hrvatima vezan ruke tako, da nijedan nije smio javno istaknut svoje Hrvatstvo, dao je povoda, da se je počeo buditi nacionalni duh u Hrvata. Prva bila je inteligeneija, a odniali iza toga i rad-iiičtvo, koje je počelo osnivati pjevačka društva. A medu prvima bilo je radničtvo začlanjeno u I. zagrebačkom rad-ničkom društvu, koje je osnovalo pjevačku sekciju, koja se kasnije prozvala Sloboda. Sudjelujuči kod svili nacionalnih hrvatskih proslava i iste pjesmom uzveličavala, stekla si ogromnih zasluga na kulturno mi prosvjetnom polju, a osobiti miljenik bila zagrebačkog gradjanstva. Kada se je kasnije počeo uvlačiti u njene redove internacionalni soci-jalizam, došlo je u društvu do nesklada, te se nezadovolj-nici odijeliše od socijalista i osnovaše samostalr.o pjevačko društvo Sloboda. Godine 1899. obavljena je proslava 25go-dišnjice i posveta barjaka, kojoj je kumovala barunica Olga Vraniczany-Dobrinovic. Tadanji predsjednik Egidion Kornitzer bio je uzor predsjednika, jer je pod njegovim vodstvom Sloboda silno napredovala i svaki njen nastup lovorikama okrunjen. Svjetski rat zatvorio je vrata i Slo-bodi. Ali preostali članovi radili su i nadalje iza zatvorenih vrata na nifancijalnom ojačanju Slobode, da kod ponovnog stupanja u djelovanje bude barem financijalno jaka. Na tako utvrdenom čvrstom temelju nastavila je Sloboda godine 1918. svojim agilnim radom, a kako je god kroz ovih 50 godina, tako je i u buduče, do kgod bude živjela, svagde i kod svake zgode sa ponosom visoko dizat svoj nikad ne okaljar.i hrvatski barjak.» — Iza toga odpočeo je koncerat, kog su Slobodaši sa velikom spremom izveli, prisutne odu-ševili i bili prisiljeni nekoje skladbe opetovati, a napose skladbu «Kovač» od K. Odaka koju su Slobodaši — unatoč toga što ista stavlja na izvadjača ogromne zahtjeve — velikom spremom izveli.Tom zgodom bio je svečar nagraden mnogim lovor vijencima, a napose bio je uručen i vijenac od bratskog pjevačkog društva «Slavec» iz Ljubljane. Na programu bili su zastupani kompozitori: Mokranjac (I. ruko-vet), Konjovič, Gotovac (Balada na osnovi iz narodne istar-ske popevke), Vrbniče («Nad morem»), Novak, Šestak i Vogrič («Lahko noč»). Nakon koncerta bio je komers u Gr<\dskom podrumu, koji je u ugodnoj zabavi kraj mnogih pozdravnih govora protekao do sitnih satova. Prisutni izasla-k i c i p e v s k o g društva «Slavec» iz Ljubljane bili su raz draga ii i bratske ljuba v i izkazane i m u m n o g i m pozdravnim govorim a. Drugi dan t. j. il.travnja več za rana odpočela je svečanost velebnom povorkom u crkvu sv. Katarine na misu zahvalnicu. Točno prema ustanovljenom programu krenula je povorka, koju s upredvodili Hrvatski Sokoli sa svojim fanfarama, a u kojoj su izim pjevačkih sudjelovala i sva kulturna, pro-svjetna i humanitarna društva. U pol 9 od Obrtnog zbora u crkvu. Kod sv. mise pjevala je «Jeka» iz Samobora, te svečar. Nakon odpjevanog «Te Deuma» vratila se povorka pred Obrtni zbor, gde se svrstala pred ulaznim vratima, a sa balkona prvi progovorio predsjednik Slobode g. Pavao Ratkovič, koji je lijepim riječima pozdravio sva prisutna društva. Iza toga pozdravio je prisutna pjevačka društva predsjednik Saveza saveza hrvatskih pjevačkih društava g. Nikola Faller, a tajnik Obrtnog zbora pozdravio svečara. Nakon tog govora odpjevala je Sloboda «Ljepu našu», a zatim je odpočela u prostorijama Kola svečana skupština Slobode. Skupštinu je otvorio predsjednik Slobode g. P. Ratkovič, a iza toga podnio je tajnik g. V. jakšič izvještaj o radu društva kroz minulih 50 godina. U pol 12 odpočelo je iiatjecanje sudjelujučih društava, koje je poteklo u uzor-nom redu, a pri svršetku bili sn razdijeljeni prekrasni pokali, a dobili su iste sledeči: «Domoljuba iz Koprivnice, «Nada» iz Karlovca, «G. D. L» iz Zagreba, «Zora» iz Karlov-ca, «Zagreb» iz Zagreba te «Zrinski» iz Osijeka. U 2 sata održan je banket u Gradskoni podrumu, gde je takoder održano mnogo nazdravnih govora, a poslije podne bila je nevezana zabava u Hrvatskom Sokolu i Kolu. Kod ove veli-čanstvene proslave sudjelovala su sledeča društva: Hrvatski sokolski savez i sva sokolska društva sa svojim fanfarama, te svi sokolski konjanički odjeli, Vatrogasno društvo sa glazbom, I. zagrebačko radničko društvo, Zanatlijska i pomočniško društvo, Hrvatska žena, društvo Hrvatica grofice
Katarine Zrinske, brača Hrvatskog zmaja, Planinarsko društvo, te Pjevačka društva po izaslanstvima: «Slavec» iz Ljubljane, «Vila» iz Varaždina, «Matija Gubec» iz Dol. Stubice, «Sloga» iz Siska, «Zagorac» iz Krapiue, «Toinislav> iz Zemuna, «Lipa» iz Osijeka, «Kalnik» i/. Križevci, «Sloga» iz Zagreba i «Rusan» iz Virja, a korporativno društva: «javor» iz Jaška, «Domoljub» iz Koprivnice, «Sljeme» i/. Šestine, «Zora» iz Karlovca, «Nada» iz Karlovca, «G. D. 1.» iz Zagreba, «Zrinski» iz Osijeka, «Jeka» iz Samobora, «Maksi-mir» iz Zagreba, «Zagreb» iz Zagreba, «Kolo» iz Zagreba, «Lira» iz Zagreba, «Sloga» iz Zagreba, «Podgorac» iz Gra-čani te «Jug» iz Zagreba. Veliki broj sudjelujučih društava doprinjeo je, da je ova rijetka slava provedena na ponos ne samo Slobode več i cijelog grada Zagreba. — V. Jakšič.
Listnica uredništva
Dobršen del književne priloge sedme in osme številke «Zborov» smo namenili odlomkom iz še ne izšle jugoslo-venske glasbene zgodovine našega odličnega zgodovinarja g. J. Mantuanija. Za danes prinašamo glasbeno zgodovino Srbov, sledila bo v prihodnjih zvezkih hrvatska in slovenska. Izpustiti smo morali zato zopet koncertno in operno, ter del rubrike Glasbeni listi. Pa še vse pride na vrsto. — Gotovo pa je, da bomo morali koncem leta glasbeno književno prilogo opustiti, ker s samo 400 naročniki — čudite se, za borih 40 dinarjev letno! — ogromnih stroškov ne bomo mogli več kriti. Morda, če bi vsak naročnik pridobil vsaj dva nova, drugače pa izključeno. Žalostno! Dobro voljo smo pokazali, toda za naša stremljenja ni pravega odziva. Narobe! Pri nas se vsako dobro stvar že v kali hoče zatreti. Najbolj pa pomagajo tisti, ki bi jo morali podpirati.
Našemu spoštovanemu sotrudniku, skladatelju g. Adamiču! V št. 139. «Slovenskega Naroda» z dne 25. junija 1926. ste pod rubriko «Nove muzikalije» v oceni 5. in 6. številke letošnjega «Pevca» zapisali sledeče ugotovitve: «Glasbena priloga (,Pevca' namreč), četudi je v prvi vrsti namenjena podeželskim zborom, ne kaže baš naprednega in izbirčnega okusa urednikovega. Če ostane to kar tako naprej, rajše zaspimo. Isto velja sem ter tam (?) tudi za ,Z bore'. Uredniki nimajo poguma, da bi se otepli preteklosti, boječ se za obstoj svojega lista ter se puste rajši voditi od nazadnjaške glasbene mase, kakor pa bi jo vodili sami.» — Na ta neupravičen napad je naš odgovor kaj lahek: Če bi «Zbori» skozi vse lansko leto — prvo leto svojega obstoja — prinašali skladbe kot so Adamičevi «Krški zvonovi», ki si jih niti ene partiture niso omislila prva in najodličnejša pevska društva naše države, v umetniškem oziru najpopolnejša in najsijajnejša, bi bili «Zbori» za borno naročnino 20 Din še pred koncem leta neslavno zaspali. Naj nam — ponovno povemo — naš odlični sotrud-nik skladatelj g. Adamič s svojo vplivno in merodajno besedo izposluje za «Zbore» letno državno podporo v znesku 25.000 Din, pa bomo iz srca radi z največjim veseljem v listu priobčevali najnovejše in najmodernejše zborovske skladbe in s tem dokazali, «da imamo pogum se otepsti preteklosti, boječ se za obstoj svojega lista in voditi nazadnjaške glasbene mase». Dokler pa krije ogromne stroške za izdajanje «Zborov» sam «Ljubljanski Zvon» (vprašamo, katero pevsko društvo bi danes hotelo prevzeti tako breme na svoje rame in kateri urednik in upravnik tako delo za «boglonaj»?), je pa menda bolje, da molčimo.
Gosp. F. P. Vam ni všeč ustanavljanje pevskih odsekov v telovadnih in drugih društvih. Tudi meni ne, kajti taki odseki so muhe enodnevnice, ne pokažejo življenjske zmožnosti, odjedajo dobre pevce drugim društvom ter pojo le za zabavo. Pevci, ki se resno mislijo posvetiti zborovemu petju, naj vstopijo v katerokoli pevsko društvo ali zbor, ki služi umetnosti in ne zabavi. Pevski odseki po drugih društvih so nonsens, kakor ne bi bilo na mestu, če bi na primer pri «Ljubljanskem Zvonu» vpeljali telovadni odsek. Sicer pa bomo posvetili temu važnemu vprašanju o priliki nekoliko več besedi.
Urednikov zaključek: 10. julija 1926.
" /9& ff.
jT. ZeZni/^sZ. 7,
S^r-vctčč-jkoi/i* TojeracAoTTL-
s, ¿SČ-rVSŽi ¿

Sop,
'ZCŽZO y ÚtoZ'Q VCZ-C z
pjesme ci^cZcz l	__
— za. mj e&oriZî zbor._
JÄDQVMKA M TELETOM.
/Afczfocžricc pjesrzict: )
//esiâo 272eg¿¿2zcoriico J =60.	(ZoZorcze, O&./ûtrf
&-Of--^ _ oj--CL -o/_
<rtZ72Z.


en or v.

y°j

%
te
9fF=9

f-°J----of-
p
• *
27?;
• m
03

p

• •
À
CZ- O/
Si




m
<Z-~oJ-
£

TkP ? ? "p p V-p v Pf-—
IZ /VosZotz-iz> Zele potfinVztb -k.—_
--—t
T

HrJn t -
^—
¿Jy


^pTP P p'HT^Ï
¿/^ jZfo&Zaru Zete poc/Í2Ziilo.
J°J-
^ I







*=Si
v

i

t

H

(fil ÏJÎ ir
-r ^
fas se AZosčarza n/íji, o.jcccZ¿_ o
9 ~ s w ' ' . T T T T
vasseAzosfarzecnfim o.ja. cči_d~~_
J°J-
IB

2
» g

ívsr fctó
F


/cry se/vosccxrzctJi/ùn o_ja.lc¿r_
T?
T1-


barske/tfosžar za.7i/'im. o..}'cX-(¿¿-
y>
w
o.
X.CCCÎ2/1, rie- èi._ 2i¿zeu.¿_oi
t


3*=



z

t^- «


fe

F
F

0 m
prr?





—¿

I
7<? ccacijri neb v_! ?z¿ zali. o „
> > > >
M

še


I I
0ÚC¿_ ¿O_S27-CZ- 771ZZ Z2'LOJ_ ZčCZ/ /.

¿	€	»	J	—
i	r	r r	f
>	>	>	>	-k
>	>	>	>


i
É
i
>
i-
£
I
i
i
i
JL


- tf;
rzo za ce —¿

□CL
¿O-	/7Z7-Z	AcO /
J
□t
+
J ! J J
E


f

r
fprf^
àe_Ze¿ scaL	Ze>.

m

n i m iT»"'f $ rfe


/V	...
»L
fe

fe _ t- 7
<3^

// y >
r r;r rrf
s
> > > > > > >
mm

>
> - -r

p P pr
¿Vos. Pa..ru- Č&.Ze po^cjî-. m-i -¿o,
4, i iti j ¡rf JUlj^




t^Nr
r i r r r
z
±
£
SS
> >>>>


St
Oy y mm.

efe nori.
ffiasv.
s mu ESN o runo.
(Afocroafrici pjesmet. )
J&liegrečPo J = 16	^czžorčzoČOKcrc,
y
> >	- y > ¡f T > p
,	~	____- ~7 - -r	V	—	t	_
VieZjeh, čudo j Kcžjefr ¿U-cte, ¿
S
! ( t i1'1!1!1 I1 I'-i'iVb'iV!'1
S
TJ >
I^ZcZ/eZi. citcčo, v¿cZje/i ccz_	¿ ziayfecZctZi¿e;
i^hí * u
" > «
*-r


J ScAerxexttefo.

Z-	pctZ'Aa.poZAora-ttcij a. Za.pusZea, seraneo, jos"na nzZeu jkapa,
S cZ? e>i~jrcm eZo.
ÉÜÜ1É
J-

m
-
Cu.
a
rZ77Y?y
isÉ
CU--
eZcc.








s
odsccmura.j tzjz medtypdzz zede TICC cžoZtz721.0^ ritZj&i/eZZzjftbvča!. cctAsti^e, net.



j.
éhé
j.
à
ésüé
j.

C IA
À


O l-ù-.



C¿TZGy
4
É

p



j.j.j. ^ > >
«
J J J ii^-^ijjj


—.
¿is¿—op Zzfe_jzjadftprčlaT-uZj u, 71a, z,e_cu, sr¿_ ¿<?_rze cZz.mije^

¿¿¿.zrti/ej
i

á





' ' —__-L m/ 1 1 raZZ.

ncc- xe_CÍÍ>
—
¿e _ sze cži_ /rz¿_jeJ nce.	e¿¿ sv¿_ ¿e>_j2p

ä

l
2-izZZ.
2ZOU xc— cu, sv¿ ^Ze>	TZ/X zce_

á

igKK
J J

cUzs.


c&


vz-zfcovo/ Jearjoz, ocž ¿cz27zzz2~ce& Jrz^cZrj&čžzz.	cZoZacxrze j
m
poco _ .

ï
i
É
$
t
?
P



màfcji


i



7
Vz-z-Jkoro/ Á¿zp>¿ ccZ sczz7izzz2^cz^7T^ž	Zg>-2zo/ cZoZaczzru. zzž



ás
te
FFFP

±

iàà
ci rzi Jt/emz. ctez'cIctniz,.	pîjevcu- &ore<zli cfiksiranj no se
b-
mi l J1 ;1 J1 J1 f ^hh^urM
no se
h N > > J»

fcrl
à
F

«y
p


2

/r'_/z¿ J¿jer¿,tz ¿?ej~c¿a.22.z¿,j 27,¿ jozjevcii. £ovcc¿¿¿>
J> J) J) J>lfi> ^ J ,Ji J> J»-J?-¿
É
ftii^ i
£
P

J J = J

no se
Ï'I 'I ihti fif i-M
> fV _
ciLcčisn. zectis c¿i>_ m d _ /zzä Äzzd se
ó A A A	A
rez-e, Atzd se vez-e
V

? "f1


dim	^¿-JP— nz-cí' ¿krzc¿ se
hs
i rujj 1
cuc¿Í7n x.ec¿Zs di . Z2ii_ja_t77.c¿ jkzcd se ve*, re
i
j&zzd se	re

#
Ff b
mi
ú


v .	v . v v v
. ___di/ji di _	&ZZ.CČ- se
Ó = Ó.C**10 Zrgro)	A
<> A A	f, ^


ÍT4-t—7»—A----A A	--A
feR-fL
te r^T
Átctkü ne-ix, _ cZe^ re i

i

A A f-7rr=¿
V VA VA V.
^ ^ A

A / ?

£ ^

Sr- , -r
rze-ix— de^reí jfy-
, A J	¿jbgtÉgg
S

■v-?-V
fr a y. "-Wi.
7	Ti . •
v O1
{X/
J?.
Kreditni zavod za trgovino in industrijo
LJUBLJANA
Prešernova ulica št. 50 (v lastnem poslopju)
Brzojavni naslov: Kredit Ljubljana Telefon it. 40, 457, 548, 805 In 806
Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic in kuponov, nakazila v tu- in inozemstvo, safe-deposits itd. itd.
Traži se zastupstvo za U.S.A.
	
L—/ <4	in
	r
i i	in
----	
j- 1 ^	
1 7	«C
	in
Cs=3	in
Proizvod tambura na veliko.
Izvoz —Export.'Reklamne cijene. Cijenici šalju se bezplatno. Naklada tamburaških škola i partitura.
¡X8CSE
;SHK3CBC!=
=SBCtStíJí=



UPOŠTEVAJTE PRI SVOJIH NAROČILIH NAŠE OGLASE!
Najboljši šivalni stroj je edino le
znamka
Gritzner in Adler
za rodbino, obrt in industrijo. Posamezni deli za vseh vrst šivalne stroje in kolesa. Igle, olje in pnevmatike.
LJUBLJANA
blizu Prešernovega spomenika ob vodi.
Pouk v^vezenju brezplačen. Večletna garancija.
Delavnica za popravila.
Na veliko. Telefon 913. Na malo.
Najceneje kupite edino
Najboljši švicarski pletilnl stroji DUBIED	| q zato,
ker je najboljše!
Galanterija, modno blago, pletenine, žepni robci, sukanec, jedilno orodje, palice, potrebščine za čevljarje, šivilje, sedlarje in krojače, toaletna mila, razne kreme, škarje, noži
na veliko in malo pri tvrdki
JOSIP PETELINC
v Ljubljani
za vodo, blizu Prešernovega spomenika. Telefon 913.







?

1
?
NAŠA PRAVA DOMAČA
KOLINSKA
CIKORIJA
JE IZVRSTNA
I I i


IZDELUjr
ISigVEW
KONGRES^

K





LJUBLJANA
izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle. Sprejema denarne vloge na hranilne knjižice in tekoči račun ter daje vsakovrstne kredite in predujme. Izvršuje nakazila v tu- in inozemstvo ter kupuje in prodaja devize in valute po najugodnejših dnevnih kurzih.	,,
»
SLAVIJ A
u
♦ ♦
♦ ♦
JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA
V L JUBL JANI
ZAVARUJE
PROTI OGNJU: TATVINAM, NEZGODAM ITD. TER NA DOŽIVETJE IN ZA SLUČAJ SMRTI.
Gi+tS)
PODRUŽNICE PO VSEJ KRALJEVINI. DOMAČE PODJETJE.

Manufakturna veletrgovina
Hedžet & Koritnik
LJUBLJANA
Frančiškanska ulica 4 Telefon interurban 75
uvaža blago iz Anglije, Francije, Češkoslovaške, Švice, Nemiije in :•: Italije :•:
y
1	'Ž>S
IN DRUGE SADNE SOKE ff
99
AROME (ESENCEl
ETERE 66

9 SADNO MARMELADO ESENCO IN ESENCE ZA RAZNE LIKERJE
PRIPOROČA

SREČKO POTNIK in DRUG, LJUBLJANA, METELKOVA UL. 13 #
ZAHTEVAJTE CENIK !
i	i y
ZAHTEVAJTE CENIK!
06682298
i i I i I I I I I
Založba muzikalij pevskega društva „Ljubljanski Zvon"
v Ljubljani.
Račun poštne hranilnice Ljubljana štev. 14.189.
vvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvv
1.	Alojzij Sachs: II. venček narodnih pesmi za moški zbor
(1909).
2.	Anton Lajovic: Pesmi samote, solospevi s spremljevanjem
klavirja (1920).
3.	Trije moški zbori. (E.Adamič: Ljubici, M. Rožanc: Mak
žari, Zorko Prelovec: Jaz bi rad rdečih
rož) (1920).
4.	Emil Adamič: Pet veselih pesmi za moški zbor (1921).
5.	Emil Adamič: Pet ženskih dvospevov (zborov) s sprem-
ljevanjem klavirja (1922).
6.	Stanko Premrl: Šti rje ženski dvospevi (zbori) s sprem-
ljevanjem klavirja (1925).
7.	Emil Adamič: Osem lahkih moških zborov na narodna
besedila (1925).
8.	Razne partiture umetnih in narodnih pesmi za moški in mešani
zbor.
Skladbe se naročajo na naslov:
Pevsko društvo „Ljubljanski Zvon" v Ljubljani
Založba muzikalij.
1 I I
I f f f f f f f f f f f
f ?