NOMADSKA JAVNOST mojca pajnik
Povzetek
Članek obravnava mobilno telefonijo z ugotavljanjem njenih implikacij na spremembe javnega prostora. Skozi optiko kritike potrošniške družbe, oglaševalskih praks in interesov ekonomskih in političnih lobijev članek tematizira zasebne rabe mobilnega telefona kot prakse spreminjanja javnega prostora: prvič, z vdiranjem "nomadske intimnosti" in drugič, s praksami ujete javnosti oziroma odtujenega občinstva. Mobilno prakticiranje zasebnosti in intimnosti v javnem prinaša situacijo, ko je posameznik ali posameznica v manj intenzivnem odnosu do javnega prostora in dogajanja v njem oziroma prakticira v javnem intimno razmerje prek telefona. Vdor mobilnih nepovezanih diskurzov v javnost kot proces kolonizacije javne sfere prinaša erozijo življenja v javnem prostoru, v katerem so opazovalci mobilne komunikacije povlečeni v intimne odnose. Po drugi interpretaciji mobilna telefonija povečuje subjektivizacijo in individualizacijo javnega prostora, ko javni prostor ni več prostor skupnega, ampak se spreminja v razdrobljeni sistem individualiziranih komunikacij ujete javnosti, ki se, čeprav prisotna v javnem prostoru, usmerja izven njega. Tretje vrste sprememb javnega prostora pa članek obravnava kot teatralično prenovo javnega prostora. To analizira na podlagi praks novih družbenih gibanj kot
"nomadske javnosti".
Mojca Pajnik je znanstvena sodelavka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani; e-pošta: mojca.pajnik@mirovni-insti-tut.si.
LO
cn ■
ro cn
si
rv.
o o rN
£
Ù 3
a
0
£ *
1 *
(R 0 C
i
m LO
O "demokratizaciji" tehnologij
V članku obravnavamo mobilno telefonijo kot eno od oblik novih informacijskih ter komunikacijskih tehnologij, in sicer v perspektivi kritike potrošniške družbe. Uvodoma ugotavljamo, zakaj ideja o demokratizaciji družb s širjenjem možnosti uporabe tehnologij oziroma samo dejstvo tehnološkega razvoja še ne prispeva k bolj demokratičnemu pojmovanju javne sfere. Ugotavljamo, da oglaševalski in ekonomski lobi i, ki se ne ozirajo na tehnološki prepad med različnimi predeli sveta, promovirajo potrošniško-stilizirano uporabo mobilnih telefonov. Te na eni strani oglašujejo kot medi za zabavo, igranje ali poslovno komuniciranje, na drugi pa kot stilizirani podaljšek zasebnega življenja uporabnika in uporabnice. Nadalje obravnavamo spremembe javnega prostora pod vplivom mobilnega telefoniranja kot potrošniške prakse, pri čemer nas zanima, kako postaja javni prostor mreža številnih nepovezanih glasov, ki spreminjajo oblike in prakse pogovarjanja in poslušanja. Postavimo tezo, da mreža glasov na vsaj tri načine učinkuje na javni prostor: z vdorom intimnosti, ki "požira" javno; z ekscesivno subjektivizacij o in individualizacijo javnega prostora oziroma s praksami "ujete javnosti" ter z vračanjem teatraličnosti v javni prostor in njegovo prenovo. V besedilu podrobneje obravnavamo tri načine spreminjanja javnega prostora, pri čemer prva dva pojasnimo v okviru kritike potrošniške družbe. Tretjo vrsto sprememb obravnavamo z upoštevanjem nekaterih alternativnih praks uporabe mobilne telefonije, kot jih prakticirajo nova družbena gibanja; ta tematiziramo kot "nomadsko javnost".
Nove informaci ske in komunikaci ske tehnologi e s potencialom globalnega povezovanja in mobilizaci e državljank in državljanov spreminjajo sodobna pojmovanja demokracije, javnega prostora ter razmerja med javnim, zasebnim in intimnim. S stališča neoliberalnih diskurzov, ki jih v teoriji najdemo predvsem pri teoretikih postmoderne, na ravni ustvarjanja politik pa tako pri nekaterih posameznikih kot tudi vladah (Bill Gates, Nicholas Negroponte, vlada Tonyja Blaira ipd.) - Mosco (2004, 20) jih poimenuje "guruji" ali "ustvarjalci mita", promotorji trascendentalne lastnosti novih tehnologij - demokratizacija novih tehnologij pomeni po definiciji povečevanje dostopnosti in uporabnosti tehnologij in večanje ter širjenje "demokratičnosti" družb. Interpretacije političnega in ekonomskega £ mainstreama, pogosto utemeljene na mitoloških podobah digitalizacijske dobe, prezrejo neenakosti v dostopnosti tehnologij, kar vzdržuje in reproducira stratifikacijo na osnovi razreda, spola in etničnosti. Ne tematizirajo, kako mreženja razvitih držav poglabljajo prepad med tako imenovanima razvitim in nerazvitim svetom; prezrejo tudi, da demokratizacija, kot jo ustvarjajo in pojmujejo v obdobju postfordizma, zaobide revnejše predele sveta in ljudi z nižjimi dohodki, ki kot ^ neuporabniki interneta ter nedigitalizirani posamezniki in posameznice postanejo "razvojni problem" (Tong 2001, 69).
Raziskave (Leung in Wei 1999; Tong 2001) kažejo, da so pri možnostih uporabe mobilnih telefonov in interneta pogosto marginalizirani ravno ljudje z nižjimi dohodki in nižjo izobrazbo. V Indiji in Bangladešu so množični mediji leta 2005 poročali o porastu tako imenovane kulture zgrešenih klicev (missed call culture): ker si ljudje ne morejo privoščiti plačevanja računov za uporabo mobilnega telefona, komunicirajo s signali, prek zgrešenih (neodgovorjenih) klicev.1 Mobilna telefonija v določenih družbah lahko povzroči komunikacijski šok, na primer v Iraku ali Af-^ ganistanu, ko mobilni telefoni takorekoč čez noč redefinirajo komunikacijo v sicer LO
0 £
C >
komunikacij sko pretežno zaprtih območjih. Države tako postajajo priložnosti za lahke zaslužke telekomunikacijskih multinacionalk.
Retorika o demokratizaciji sveta s telekomunikacijskimi možnostmi zanemari tudi posledice izginjanja kulture pisem in medosebnega komuniciranja. Sodobne pogovorne prakse, ki nastajajo z uvajanjem novih tehnologij, najpogosteje pomenijo zgolj izmenjavo besed in so zaznamovane z odsotnostjo dialoga, razpravljanja in razsojanja na osnovi izmenjave stališč. Pogovor je konstruiran kot izraz totalne subjektivitete, ko se posameznik kot ultimativno merilo ne identificira z idejami, ampak z materialnim svetom, ki definira individualne cilje in jezikovne kode. Pogovor je tako reduciran na monološko ustvarjanje hrupa, na situacijo, ko samo dejstvo govora (govoričenja) postane bolj pomembno od vsebine in načina govora, kar otopi umetnost poslušanja (Hardt 2006, 9).
Retorika o demokratizaciji iz 90. let prejšnjega stoletja politiko širjenja možnosti uporabe komunikacij skih sredstev interpretira kot udejanjanje "demokracije" same na sebi, čeprav dejstvo samega tehnološkega mreženja še ne prispeva k bolj "demokratičnemu in robustnemu pojmovanju javne sfere" (Barney 2000, 174). Razvoj tehnologi , predvsem nekatere uporabniške prakse, pa tudi spodnašajo takšna proceduralistično naravnava pojmovanja demokracije in uvajajo nova: nove državljanske prakse, ki jih omogočajo nove tehnologije za državljane, državljanke in skupine, predstavljajo izzive sistemsko naravnanim in instrumentaliziranim interpretacij am demokracije v smeri participativnih možnosti. Tehnologije kot potenciali, ki spreminjajo odnose med ljudmi v smeri deteritorializiranja prostorov življenja in delovanja, mreženja državljanov kot dejavne javnosti čez meje in omejitve nacionalnih držav, omogočajo misliti demokracijo na nove, komunikativne načine. V perspektivi potenciala, ki ga imajo tehnologije za državljansko delovanje, o njih lahko premišljamo v kontekstu emancipacij skih možnosti, ki jih denimo prakticirajo nova družbena gibanja.
Hkrati pa ne smemo prezreti procesov instrumentalizacije, ki so tehnološke inovacije utrdili v njihovi družbeni funkcijskosti. Z industrijsko dobo so se tehnologije utrdile v funkciji sredstev za vzpostavljanje in vzdrževanje ideologema o nujnosti družbenega napredka ter zagotavljanja reda v družbi. Vzpostavile so se kot sredstvo, kot bi rekla Hannah Arendt (1958/1996, 43), za zagotavljanje družbenega konformizma, ki je idejo državljanskega delovanja kot vita activa spremenilo v "obnašanje množic". S te perspektive se tehnologije pojavljajo kot sredstva za družbeno normiranje posameznikov, ki morajo postati za družbo sprejemljivi, ta pa ima "opraviti samo še s funkcijami v družbenem procesu" (Ibid.).
Tehnologije kot instrumenti v funkciji družbenega normiranja sicer niso omogočile kaj več kot le hipni triumf Marcusejeve enodimenzionalne družbe - ta koncept je v povezavi z mediji in novimi tehnologijami doživel kritike zaradi pa-sivizacije občinstva - so pa nedvomno prispevale k razvoju potrošniške družbe. Še danes velja, da so nove tehnologije predvsem uporabniški objekti, ki skupaj z inovativnimi državljanskimi praksami uporabe sicer lahko presegajo funkci sko vrednost, hkrati pa so uporabljeni, trošeni in tudi zlorabljeni za zabavo množic. Že vsaj od Marxa naprej potrošništvo ne ostaja omejeno na življenjske nujnosti, ampak se polašča izobilja, kar predmete sveta podvrže logiki porabe in izrabi. Potrošniška družba se danes ne utemeljuje več na zagotavljanju ali zadovoljevanju potreb, kot so bile pogoste interpretaci e sredi prejšnjega stoletja. Potrošništva danes ne pojasnijo potrebe kot fiksni, artikulirani označevalci, bolje ga odražajo nereferenčni
in spreminjajoči se postmoderni sistemi želja, motivacij in užitkov. Ti producirajo potrošnike in se hkrati reproducirajo prek potrošnje.
Tiranija izbire kot essentia potrošniške družbe
Mobilni telefon kot primer nove tehnologije ni samo komunikacijski, ampak tipičen potrošniški objekt (May in Hearn 2005), ki pa ima tudi, kot bomo pokazali v nadaljevanju, mobilizacijsko-emancipativni potencial za nastajanje "nomadske javnosti". Uporaba mobilnih telefonov se je v zadnjih desetih letih izrazito povečala, še posebno v zahodnih družbah. Po raziskavi RIS (Raba interneta v Slovenji) iz leta 2005 v Slovenji mobilni telefon uporablja prek 1,4 milijona uporabnikov (85 % oseb v starosti od 10 do 75 let; ),2 po podatkih Statističnega urada RS za leto 2007 je število naročniških uporabnikov mobilne telefonie v Slovenci preseglo mili'on, okrog 800.000 uporabnikov ima sklenjeno predplačniško razmerje, medtem ko se število uporabnikov fiksne telefonie zmanjšuje. Med uporabniki mobilne telefonie prevladujejo zasebni uporabniki (teh je 84 %), tudi po številu klicev so v mobilni telefonai storitve uporabnikov zasebne narave presegle poslovne.3
Ponekod po svetu, denimo v nekaterih azi'skih družbah, je mobilni telefon še mogoče obravnavati kot statusni simbol. Tak pristop je bil v preučevanju uporabe novih tehnologi v zahodnih družbah značilen za 80., še posebej pa za 90. leta, ko se je mobilna tehnologi'a šele uveljavljala, torej pred njenim množičnim razmahom. Z množičnostjo uporabe se je pomen statusne veljavnosti postopno zmanjševal, uporaba telefonov pa se je prestavila v območje mode, trendovstva v porabništvu in piarovstva v produktiv, ki zaznamujejo družbo "tiranne izbire". V pomenu Feath-erstonovega (1991) fenomena "estetizaci'e vsakdanjega življenja" je takšen premik prinesel ne samo večjo porabo mobilnih telefonov, ampak tudi težnjo po menjavi telefonov in kupovanju novih modelov z modnimi videzi in novimi funkci'ami.
Personalizirano-stilizirano uporabo je v veliki meri spodbudilo oglaševanje novih modelov. To se na osnovi fiksnih identitetnih označevalcev usmerja v nagovarjanje specifičnih skupin potrošnikov: otrok, mladostnikov, starejših, poslovnežev ^ in študentov. Oglasna sporočila, ki predstavljajo in promovirajo mobilno telefonij, od sredine 90. let združujejo promoci'o tehnoloških movaci', uporabno vrednost telefonov s simboliziranim predstavljanjem vizualne podobe aparatov in simbolno produkcijo pomenov za večanje porabništva. Oglasi za otroke promovirajo enostavnost uporabe telefonov, dostopnih v številnih barvah in različnih oblikah, in gradio na podobi družbene (ne)varnosti in (ne)ogroženosti (posedovanje telefona za Q zagotavljanje "varnosti" otroka). Oglaševanje za poslovne uporabnike se osredotoča na predstavljanje možnosti povezav z internetom, pisanja elektronskih sporočil, videotelefoniranja, spremljanja novic in sprejemanja informaci prek multimedi'skih portalov, uporabe navigaci'skega, satelitskega sistema GPS, možnosti elektronskega bančništva, nakupovanja in podobno. Oglasi promovirajo uporabo mobilne pisarne in posredujejo sporočila o zniževanju stroškov, povečani učinkovitosti, hitrejšem prenosu podatkov, hitrejšem internetnemu dostopu ali o vedno in povsod dosegljivi elektronski pošti ter gostovanjih kjerkoli in kadarkoli. Sporočila, ki nagovarjajo ^ mlade, promovirajo možnosti fotografiranja, pošiljanja MMS (večpredstavnostnih, multimedi'skih sporočil), uporabe igric, nalaganja glasbe, slik in iger z internetnih oziroma mobilnih portalov ter poslušanje glasbe. Oglašujejo neskončno zabavo, CN neomejeno igranje in nova doživetja v čvekalnicah.4
A
Z večanjem tehnoloških inovacij se povečujejo možnosti personalizirane uporabe. Nastavitve telefonov tako omogočajo individualni izbor barv, melodie zvon- CO jenja, možnost videozvonjenja in pošiljanja ter sprejemanja SMS- in MMS-sporočil, različnih zabavnih, informativnih sporočil, nastavitve glede na okolje uporabe (doma, v avtu, službi, predavalnici, na počitnicah, v mobilni pisarni ali mobilnem domu). Personalizaci'a se povečuje tudi z menjavo telefonov in možnostjo spreminjanja podobe telefona, tj. oblik, barv in materialov. Oglasi tako ponujajo telefone, ki so prikupni, lahki in majhni, elegantni, stilski, priročni, sodobnejši ali pri'azni (za upokojence) ter prefinjenih oblik in elegantni (za poslovneže). Možnosti personalizirane uporabe oglašujejo na osnovi tipiziranih identitetnih označevalcev. Ti predstavljajo tip uporabnika, ki se vedno odloči za uporabo najnovejših tehnoloških možnosti in je ves čas seznanjen z najnovejšim dogajanjem.
Razvoj novih tehnologi vpliva tudi na spremembe potrošniških praks. V Al-thusserjevih kategori'ah bi veljalo, da so porabniki mobilnih telefonov interpelirani v komunikacii sko-potrošniške prakse, ki so jim podvrženi pod vplivom oglaševalskih pritiskov in interesov gospodarskih lobiev. Nove informacisko-komu-nikacijske tehnologije s potencialom za udejanjanje interaktivnega komuniciranja pa ne proizvajajo samo interpelirane množice, ampak tudi aktivne uporabnike, ki s tehnologijo eksperimentirajo in ji dodajajo nove pomene, čeprav je porabništvo telefonov daleč preseglo komunikacijske namene in se usmerilo v zadovoljevanje želja in užitkov ter njihovo produkcijo. Porabništvo mobilne telefonije je kljub interaktivnim potencialom in novim komunikaci'skim možnostim še vedno smiselno obravnavati v kontekstu Habermasove (1962/1989) kritike iz 60. let prejšnjega stoletja o spreminjanju publike rezoniranja v publiko kulturnega konzumiranja, kar prinaša apolitično in prostočasno obnašanje, rezoniranje pa nadomesti z množičnim porabništvom. Skupaj z novejšo kritiko potrošniške družbe (Bauman 2002) lahko danes govorimo o procesu racionalizacie konzumiranja kot rezoniranja: družba informaci'skih in komunikaci'skih tehnologi je ustvarila princip ugodja kot realni in racionalni princip življenja in delovanja.
Porabniške prakse sicer postajajo vse bolj heterogene in številne, s čimer se brišejo meje med "odgovorno" in "manj odgovorno" uporabo ali med uporabo za zabavo in uporabo v "bolj resne" namene. Označevalci uporabe postajajo fluidni, obenem pa je vse teže določiti merila, po katerih bi prakse konzumiranja vrednotili kot nasprotje praksam rezoniranja - prakse obeh vrst se med seboj prepletajo. To ne pomeni, da mobilne telefoni e ni smiselno obravnavati v kritični perspektivi potrošniške družbe. Nasprotno, v času, ko je tipično potrošniške prakse vse teže identificirati in ko prihaja na relacij zabava-politična (državljanska) razprava do vse večje zmešnjave (Hénaff in Strong 2001), je treba mobilno telefonij preučevati v kontekstu kritike moderne družbe kot družbe porabništva in pri tem kritično obravnavati procese, ki sta jih Arendt (1958/1996) in Habermas (1963/1972) poimenovala za procese podružbljanja.5 Mobilni telefoni namreč ne prinašajo samo številnih komunikaci skih možnosti - hkrati se promovirajo pod označevalcem demokratizaci'e komuniciranja ter se razvi'ajo v službi ekonomskih in političnih interesov - ampak s komercializaci o medčloveških odnosov ustvarjajo "mite za množice" (Hardt 2002) in producirajo "ujeto javnost". Prispevajo tudi k oblikovanju estetiziranih in personificiranih življenjskih slogov, obenem pa ostajajo dobičkonosen medi za oglaševalce (primer ciljnega oglaševanja prek sporočil SMS),
lastnike, prodajalce (ponudbe elektronske prodaje) in ponudnike različnih storitev (portali, mobilno bančništvo, internet, elektronska pošta).
Tri definicije spreminjanja javnega prostora: nomadska javnost
Poleg potrošniških praks in njihovih različnih simbolnih vrednosti uporaba mobilne telefonije prinaša tudi nova pojmovanja javnosti, zasebnosti in intimnosti oziroma spreminjanje prostorov in načinov življenja ter delovanja. Javni prostor se spreminja v prostor, v katerem se manifestira kakofonija glasov, ki jo lahko pojasnimo na vsaj tri med seboj ne nujno izključujoče se načine: kot vdor intimnosti, ki "požira" javno; kot ekscesivno subjektivizacijo in individualizacijo javnega prostora in kot nastajanje nomadske javnosti in vračanje teatraličnosti v javni prostor.
Po prvi interpretaciji (slika 1) se mobilno telefoniranje kaže kot prakticiranje zasebnosti v javnem prostoru. Posledica je razgaljenost zasebnega in intimnega v javnem in hkratno krčenje javnega na račun razraščanja intimnega. Sodobne prakse komuniciranja se od rezoniranja v grški polis, razpravljanja na trgih v itali|'anskih mestih v obdobju renesanse ali v salonih in kavarnah kot javnih prostorih meščanske javnosti 18. in 19. stoletja v zahodni Evropi razlikujejo, ker pri njih ne moremo govoriti o (nujno) prisotnih komunicirajočih posameznikih in posameznicah. Člani meščanske javnosti so bili med racionaliziranjem javne zadeve intimno udeleženi v skupnem javnem prostoru. Razvoj množične družbe, množičnih medi|'ev ter razmah informaci'skih in komunikacijskih tehnologi v sodobnosti pa so intimnost zamenjali z oddaljenostjo in neprisotnostjo. Poleg tega mobilni telefon intimnost z njeno popolno razgaljenostjo v javnem, paradoksalno, odpre publiciteti. Po arendtovsko lahko tak preobrat označimo za lastnost množične družbe, v kateri intimno kot kakofoni a nepovezanih glasov vdira v javno, kar povzroča krčenje javnega kot političnega prostora.
U
S
i
0
£ *
i *
(R 0
C
«
Javno
Intimno Intimno
Slika 1: Vdiranje "nomadske intimnosti"
Pogovor po mobilnem telefonu se, denimo, začne na ulici ali avtobusu in konča doma. Gre za situacij, ko je javno nujno podvrženo razraščanju zasebnosti in intimnosti. Zasebni prostor kot potrebni prostor umika, ki posamezniku in posameznici šele omogoča, da se pozicionirata v svetu, pa s tem izginja. Po tej kritiki se javni prostor kot prostor političnega delovanja spreminja v psihologizirano domeno zasebnosti. Mobilno telefoniranje sproža izmenjavo javnega prostora z zasebnim, obenem pa proizvaja prakse, s katerimi se intimno vnaša v javno. Pogovor po mobilnem telefonu posameznika in posameznico oddaljuje od fizičnih prostorov, v katerih sta med pogovorom, in dogajanja v njih - sicer intimno razmerje se prek pogovora po mobilnem telefonu prelje v javno (Meyrowitz 1986, 38).
Po tej interpretaciji pomeni večja omreženost v resnici večjo izolacijo: intimnost spreobrača v distanco, zasebnost pa v javno izpostavljenost. V Habermasovi termi- LO nologiji se transformacija te vrste pojavlja kot kolonizacija javne sfere oziroma sveta življenja, ko mobilni nepovezani diskurzi vdirajo v javnost. Ustvarja se situacija, ko se individualizirani govorci z zasebnimi diskurzi dejansko odpovedujejo življenju v javnem prostoru, obenem pa v lastne intimne odnose vlečejo tudi naključne opazovalce. Javni prostor se pod vdorom "nomadske intimnosti" (Fortunati 2002) z uporabo mobilnega telefona, ki omogoča vztrajanje v individualiziranih odnosih, dejansko spreminja v manjšinski prostor. Situacij'a, ko je določeno intimno zadevo mogoče obvarovati pred javno razgaljenostjo, izginja, javni prostor pa se z vdorom intimnega krči.
Z razvojem množične družbe se je razmerje med javnim in zasebnim spremenilo: danes se zdi, da dualistično pojmovanje medosebnih razmerij', značilnih za sodobnost (denimo po vzoru razlikovanja javnega življenja v polis od nujnosti v oikos v antični Grči|'i ali javnega rezoniranja meščanske javnosti v kavarnah in salonih od zasebnega življenja v družini), ne pojasni dovolj točno. Gibanja za enakost spolov so v 60. letih prejšnjega stoletja z geslom "osebno je politično" pokazala na potrebo po preseganju dualizma z namenom odpiranja javnega prostora, javne razprave o neenakostih, ki zaznamujejo zasebna razmerja v družini (neplačano žensko delo v gospodinjstvu, naturalizaci'a ženske v vlogi matere, skrbnice otrok idr.), in legiti-mizaci'e intimnih odločitev (na primer pravica do splava). Povezovanje javnega in zasebnega je v določenem obdobju v zgodovini imelo politični potencial, ki se je v antipolitični podobi spreminjal z razvojem množične družbe, z izpostavljeno individualnostjo in zasebnostjo kot pravico državljana-potrošnika. Potrošniška družba je redefinirala zasebno kot okoliščino posameznega potrošnika, prek katerega se individualizira tudi javno kot prostor zasebnega razkazovanja in govoričenja.
Po drugi interpretaci i spreminjanja javnega prostora, kot jo predstavljamo, mobilna telefonia povečuje subjektivizaci|'o in individualizacip javnega prostora (slika 2). Če gre v prvem primeru za razraščanje intimnega v javno, gre tukaj za posledico tega vdora. Javni prostor ni več prostor skupnega, ampak se spreminja v razdrobljen sistem individualiziranih komunikacij, ki se, čeprav so prisotne v javnem prostoru, usmerjajo zunaj njega. Usmerjajo se v virtualno prakticiranje odnosov v "neprostoru" z uporabo mobilnega telefona za pogovor ali denimo za poslušanje glasbe s slušalkami, s čimer mobilni telefon spreminja prostor podobno, kot ga je pred desetletji walkman (Du Gay et al. 1997).
Slika 2: Ujeta javnost / odtujeno občinstvo
Individualizacijo javnega prostora je mogoče pojasniti tudi s spreminjanjem mobilnega telefona v intimno tehnologijo, v podaljšek telesa: pogoste so situacije, ko posamezniki komunicirajo med seboj, na mizi pa imajo mobilne telefone. Telefon tako ni zgolj medij, ki omogoča intimna razmerja v javnem, ampak je tudi kot fizičen predmet pozicioniran v polje človekove intime, pripravljen za izvajanje uporabniških praks "ujete javnosti".
Po tej interpretaciji se individualizacija javnega prostora zgodi, ko posameznik in posameznica razkrijeta intimni odnos v javnem prostoru, sicer prostoru skupnega delovanja po definiciji; ko se intimizacija prostora zgodi v skupnem prostoru ne glede na okoliščine. Uporabniki se v mobilni komunikaciji obračajo od komuniciranja s trenutno prisotnimi h komuniciranju v neprostoru. Pri tem kot pripadniki ujete javnosti razvij ajo prakse telefoniranja brez občutka za dogajanje v javnem prostoru, v katerem so fizično prisotni. Študije (Monk et al. 2004) na primer kažejo, da se v situacijah, ko se komuniciranje prek mobilnih telefonov oddvaja od dogajanja v fizičnem prostoru, komuniciranje spreminja tako, da postaja govorec vse glasnejši in opaznejši, kar pa ne velja za sogovornike v situaciji medosebnega komuniciranja. Udeleženci v javnem prostoru, v katerem se znajdejo naključno in v katerega so umeščeni kot opazovalci, so v praksi individualizacije in subjektivnega prisvajanja prostora nujno podvrženi pasivni udeležbi. Znajdejo se v fiksni vlogi opazovalca, v vlogi pasivnega občinstva, v poziciji, o kateri ne morejo razpravljati - so nemi opazovalci mobilne komunikacije.
Teatraličnost v javnem prostoru v povezavi z mobilno telefoni o kot primer tretje interpretacije spreminjanja javnega prostora odslikava uporabo mobilnega telefona kot performensa, zasebnega pogovornega akta v javnem, ki fizičnemu javnemu prostoru dodaja novo razsežnost prostora-neprostora, nefizičnega prostora, virtualnega prostora oziroma prostora, ki ne pripada nobenemu od govorcev, ki si ga govorci ne morejo lastiti in v katerem se izmenjujejo pozicije govorcev ter poslušalcev (slika 3). Po tej interpretaciji pogovorni akt razširi javni prostor v nove razsežnosti. Nastajajo vmesni, fizično neoprijemljivi prostori komuniciranja, prek y katerega poteka izmenjava mnenj in izkušenj. Tovrstno teatraličnost, ki je sicer ne moremo enačiti z oddaljeno privlačnostjo fizično prisotne teatraličnosti javnega življenja v denimo grški polis ali meščanskih kavarnah, lahko pojmujemo kot novo obliko oživljanja javnega prostora - ali pa jo, kot v zgornjem primeru, interpretiramo kot obliko individualizacije prostora in kot prakso odtujevanja. Javni prostor se tako oblikuje v prostor, v katerem se prakse neosebnega komuniciranja na daljavo izmenjujejo s prakticiranjem bolj intimnih zadev. £	Po tretji intepretaciji uporaba mobilne tehnologije javni prostor spreminja v
metaforični brezmejni prostor, ki delokalizira glasove in jih poveže v nevidno mrežo odnosov. Teatraličnost v tem pogledu ne pomeni spreminjanja javnega prostora kot fizičnega mesta v virtualni prostor, ampak nasprotno: z uporabo telefonije se virtualno spreminja v realni javni prostor - virtualnost se pojavi v utelešeni realni podobi. Javni prostor tako ni vezan izključno na fizično pojavnost, ampak nastaja skozi prakse mobilnega komuniciranja. V primeru omenjene kritike, po kateri mobilno telefoniranje povečuje individualizacijo, se komuniciranje interpretira kot ß način oddvajanja od javnega prostora ter odtujevanja posameznika od drugega in od prostora skupnega. Teatraličnost mobilnega komuniciranja pa lahko razumemo tudi drugače: ne kot prakso oddvajanja, ampak kot prakso, s katero javni prostor
(R 0
}
■šT
in
Slika 3: Teatralična prenova (virtualnega) javnega prostora
šele nastaja. V tem normativnem pogledu se fizična in virtualna razsežnost prostora prepletata. Mobilno komuniciranje v trenutkih, ko se dogaja, tako ustvarja nove prostore in hkrati spreminja obstoječe.
Po tej interpretaci^, ki sicer ne izključuje nujno elementov preostalih dveh (in-vazi'e mobilne intimnosti in izključevanja iz javnosti z individualizaci'o prostora), lahko v novih tehnologi'ah iščemo možnosti za nove oblike transnacionalnega komuniciranja, ki ni nujno vezano na fizični prostor in linearni čas. Mobilni telefon, ki danes poleg avdio- in videokomuniciranja omogoča tudi komuniciranje z uporabo elektronske pošte in prek interneta, redefinira komuniciranje zunaj in prek meja nacionalnih držav, skozi prostor in čas in prek specifičnih jezikovnih, kulturnih in drugih omejitev, ki določajo nacionalne javne sfere.
Mobilno komuniciranje razširja komunikaci ski forum kot mrežo časovno in prostorsko neomejenih interakci, v katerih je javno izkušnjo težko ločiti od zasebne oziroma v katerih se obe prepletata v transnacionalnem prostoru. Mobilno komuniciranje omogoča udejanjanje "nedržavne javne sfere" (Virno 2003) kot političnega prostora, v katerem številni, rečeno s Hannah Arendt, skrbjo za skupne zadeve sveta. Takšno transnacionalno mobilno javnost oziroma, kot ji lahko tudi rečemo, nomadsko javnost pa ne ustvarjajo atomizirani, odtujeni individui-potrošniki, tudi ne posamezniki kot pripadniki ljudstva v Hobbesovem pomenu telesa suverene države-naci'e. Udejanjajo jo "nomadski subjekti" (Braidotti 1994), ki v deteritori-aliziranem svetu politično delujejo in ga soustvarjajo.
Mobilni telefon se torej ne pojavlja samo kot nova komunikaci ska možnost, nova izbira in praksa v potrošniški družbi, ki zapolnjuje javni prostor z nepovezanimi glasovi, ampak se pojavlja tudi kot medi, ki omogoča politično akcip. V tem večrazsežnostnem pogledu mobilne telefonie ne moremo zreducirati na administrativno tehnologij. Seveda jo je mogoče uporabiti tudi v povsem administrativne oziroma instrumentalizirane namene, denimo za nadzorovanje (prisluškovanje, sledenje), ki ga izvajajo državni, mednarodni in drugi (multinacionalke, kapitalski interesi) organi nadzora.6 Obenem se nadzor veča tudi med zasebnimi uporabniki, ki s pomočjo mobilnega telefona lahko sledjo partnerjem ali otrokom, pri'ateljem in drugim.
Mobilni telefon kot medi politične akcij'e lahko predstavlja tudi komunikativno alternativo institucionaliziranim uporabam v domnevno varnostne namene ali možnostim zasebne uporabe z namenom sledenja. Je alternativa tudi množičnim medij'em kot "vestfalsko-nacionalni komunikacijski infrastrukturi" (Fraser 2005), skozi katero se ustvarjajo in utrjujejo nacionalne in etnične identitete, interesi ter vrednote nacionalnih in kapitalskih politik. Mobilno komuniciranje omogoča interaktivno delovanje in lahko nastaja zunaj tehnik mediatizirane komunikaci'e v množični družbi (čeprav tudi telefoni lahko delujejo kot množični medi|'i, prek katerih uporabniki prejemajo reklamna sporočila SMS, denimo za sodelovanje v nagradnih igrah, pozive na volitve ali pozive za sodelovanje v dobrodelnih akcijah). Mobilno javno življenje lahko generira solidarnost, ki premešča teritorialne in časovne meje, ko komuniciranja ne definira kot odnosa med vsoto zamejenih teritori'ev ali politično in ekonomsko motiviranih izmenjav, ampak kot politične7 prakse nomadske javnosti.
Podobno kot nacionalna medi ska infrastruktura je tudi industri a mobilne telefoni e pod pritiskom ekonomskih, političnih in oglaševalskih monopolov, ki narekujejo strandardizirane oblike in topike sporočanja, oziroma te monopole soustvarja. Za razliko od množičnih medi'ev lahko mobilni telefon, kakor denimo tudi alternativni medi|'i (Atton 2004), udejanja alternativne prakse delovanja, ki se dogajajo onkraj množične produkci'e za občinstvo in ujeto javnost. Potencial novih tehnologi je treba iskati v možnostih komunikativnega angažiranja za generiranje solidarnosti, ki gre lahko prek ločnic jezika, etničnosti, religi e in nacionalnosti. Ena od možnosti je oblikovanje inkluzivnih javnih sfer, v katerih skupni interesi nastajajo in/ali so prepoznani skozi odprto, demokratično komuniciranje, ki se v generiranju političnih momentov razlikuje od potrošniške rabe mobilnega telefona ali od uporabe telefonov za sledenje in nadzor.
Mobilno delovanje nomadske javnosti
Alternativne rabe novih tehnologi, ki jih definiramo kot teatralične prenove javnega prostora, nastajajo na robovih družbeno-potrošniških praks zadovoljevanja in zabavljanja. Predvsem pa se oblikujejo skozi kritiko neoliberalnih politik - in onkraj njih - ki mobilno telefonijo promovirajo kot sredstvo za demokratizaci'o družb. Pri tem demokratizaci'a ni povezana s praksami dejavnega državljanstva, ampak je definirana kot potreba in nuja za zagotavljanje ugodnih razmer za ustvarjanje in večanje dobička lastnikov ter uveljavljanje vpliva političnih elit in oglaševalskih lobi'ev. Prakse teatralične prenove javnega prostora nastajajo tudi onkraj instrumen-
faliTircsni r\ i i tv» t* a V* fonnAlnrrno	ri oli icV r~\\ t ci n i c\ clononio m nriifro nnliVonan^nra
U
£
taliziranih uporab tehnologi'e za prisluškovanje, sledenje in druge oblike nadzora, ki jih izvajajo organi pregona ali zlorabljajo posamezniki v zasebne namene. "J"	O teatralični prenovi javnega prostora kot prostora političnega delovanja lahko v
kontekstu mobilne telefonie govorimo, denimo, v primeru alternativnih in radikal-^ nih praks novih družbenih gibanj. Mobilni telefon se od odmevnih protestov proti Svetovni zdravstveni organizaci'i v Seattlu novembra 1999 in od protestov proti G8 po vsem svetu pojavlja tudi kot alternativni medi za koordinaci'o političnega delovanja, ki nima samo reakcionarnega (ali celo romantičnega) potenciala, kot se novim družbenim gibanjem pogosto očita, ampak generira nove oblike življenja, delovanja in soustvarjanja medi'ev.
Alternativne prakse mobilnega telefoniranja omogočajo, denimo, povezovanje ^ oddaljenih ruralnih območi Bangladeša z urbanimi predeli, koordinaci'o delovanja LO
>
(6 00
ruralnih družbenih gibanj v Boliviji, mobilizacijo javnosti v Južni Koreji ali denimo v Afriki proti kršenju enakosti spolov, za koordinacijo protivojnih protestov in C^ izražanje nestrinjanja s politiko ameriške administracije v Iraku.8 Udeleženci kon- ^ ference MobileActive: Cellphones for Civic Engagement so septembra 2005 v Torontu sprožili razpravo o alternativnih praksah mobilnega telefoniranja z "namenom, da bi spodbudili inovativne rabe tehnologij". Razpravljali so, kako se mobilna telefonija uporablja za organizacijo akcij za zaščito človekovih pravic, na primer proti prisilni rekrutaciji otrok v vojsko, spolnim zlorabam otrok ali za zaščito gozdov.9
Mobilizacijski potencial mobilnih telefonov je še eden od izzivov v raziskovanju novih tehnologij . Porast uporabe novih, bolj dodelanih telefonskih aparatov z možnostmi širšega in lažjega dostopa do zabavnih vsebin nakazuje, da je mobilna telefoni a vpeta v sodobne prakse estetizaci e in porabništva. Smiselnost obravnave mobilne telefoni e v okviru prej omenjenih perspektiv moremo, med drugim, utemeljiti na povezavi s kritiko proizvodnje novih življenjskih slogov: perspektive kritike razraščanja intimnega v javno, perspektive krčenja javnega prostora in njegove individualizacije. Sodobne potrošniške prakse so diverzifici-rane in enoznačne pojasnitve - denimo o trošenju samo z namenom zagotavljanja ugodja in sledenja smernicam moderne družbe - jih pojasnijo le delno. Mobilni telefoni, denimo specializirani za poslušanje glasbe, sicer prinašajo dobičke glasbeni industriji, ki uporabnike nagovarja k trošenju novih modelov, omogočajo pa tudi selekcionirano poslušanje, ki lahko obide standardizirano ponudbo popularnih "vročih singlov".
Omenjene alternativne rabe lahko najbolj natančno pojasnimo v okviru tretjega modela, predstavljenega zgoraj, tj. v perspektivi nastajanja nomadske javnosti, kjer mobilni telefon omogoča nove oblike delovanja, s katerimi se spreminjajo tudi javni prostori. Eksperimentalne, z mobilnimi tehnologijami podprte postavitve v javnem prostoru (delovanje "nomadskega bara", spremljanje partije šaha prek posnetkov z mobilnim telefonom) preoblikujejo obstoječe prostore, subverzirajo rutinizirane prakse in prispevajo k novim kulturnim geografijam urbanega okolja (Pinder 2005). Iniciativa Sarai v New Delhiju, denimo, telefonske govorilnice spreminja v ulične kavarne ali internetne kafeje ter s tem promovira fizično in on-line globalno stičišče za uporabo alternativnih medijev nasproti kulturni standardizaciji.10
V primeru novih družbenih gibanj mobilni telefon omogoča nastajanje ter koordiniranje fizično prisotne javnosti in virtualnega javnega prostora, ki se pojavljata izmenjaje. Nova družbena gibanja prakticirajo alternativne rabe mobilnega telefona, ki se pojavljajo na robovih prevladujočih vzorcev, kot so klepetanje in zabava ter potreba po mobilni poslovnosti. Mobilni telefoni se uporabljajo pri koordinaciji in izvedbi političnih akcij, na primer demonstracij proti vstopu Slovenje v zvezo Nato, za solidarnost z migranti ali proti odprtju centra za tujce. Telefoni so v teh primerih redefinirani kot medij za koordinacijo delovanja gibanja. Koordinacijo ter mreženje posameznikov in posameznic omogočajo tudi v transnacionalnih perspektivah, na primer pri povezovanju izbrisanih v Slovenji in sans-papiers v Franciji.
Mobilni telefon z alternativnimi praksami uporabe lahko postaja interaktivni medij za mobilizacijo posameznic in posameznikov za intervencije, s čimer presega družbeno tehnološko funkcijo prenašanja sporočil. Uporablja se kot medij novih, angažiranih javnosti, ki prevprašujejo konvencionalne družbene kode. Prinašajo eksperimentalne nomadske akcije in performense, ki nastajajo kot "kritični posegi v rutinizirano monumentalno kulturo" (CAE 1999, 52). Kot predmet potrošniške
družbe se mobilni telefon z alternativnimi praksami začne pojavljati kot medi upora, ki spodkopava instrumentalne in ekonomske temelje, na katerih je utemeljen. Če se lahko uporablja kot medi nadzorovanja, potem se v kontekstu alternativnih praks (elektronski pritisk, na primer prekomerno pošiljanje elektronskih sporočil državnim uradnikom kot oblika protesta) mobilni telefon pojavlja kot medi "progresivne politike" (Carroll in Hackett 2006, 93).
Telefoni, ki omogočajo pošiljanje elektronskih sporočil in digitalno fotografiranje ali snemanje, spodbujajo tudi nove oblike medi|'skega aktivizma (Carroll in Hackett 2006) ter radikalnega državljanskega novinarstva (Atton 2004). Omogočajo nastajanje ter objavljanje mnenj in fotografij, ki se (lahko) razlikujejo od novic in interpretaci dogodkov, objavljenih na televizij ali v časopisu. Medi|'ski aktivizem medi|'a oziroma v našem primeru mobilnega telefona ne definira samo kot sredstva, ampak ga reinterpretira tudi kot način političnega delovanja.
Mobilni telefon se v alternativnih praksah pokaže kot medi za dekolonial-izaci o sveta življenja, za spreminjanje položaja ujetosti posameznika v vlogo člana občinstva, ki sporočila zgolj sprejema. Mobilni medi|'ski aktivizem omogoča, da posameznik postane novinar, s čimer se prevprašujejo kanoni klasičnega novinarskega poklica. Državljan-novinar postaja poročevalec, spreminja se v neprofesionalnega reporterja ali amaterskega novinarja, ki iz središča dogajanja sporoča lastne izkušnje in pripoveduje drugačne zgodbe. Prakse alternativnega novinarstva, ki jih omogočajo nove tehnologi'e in objavljajo alternativni medi|'i, na primer Indymedia11 - poznamo pa jih vsaj od radia naprej - objektivnost zamenjujejo z razkrivanjem drugačnih, spregledanih topik oziroma načinov poročanja o določeni temi. Predstavljajo tudi politični izziv profitno-tržni logiki korporaci|', ki nagovarjajo uporabnike-potrošnike k izrabi zabavnih vsebin (z, denimo, produk-cip in oglaševanjem rubrik zabavaj se, zabavni klici, ljubezen ipd.). So nasprotni pol promoci|'i mobilnih telefonov kot komunikaci'ske infrastrukture, ki uporabo okvirja v nacionalni kontekst. V tem primeru se namreč mobilni telefon pojavlja kot podaljšek produkci|'e množičnih medijev, ki uporabnike nagovarja k izrabi klasičnega nabora vsebin: domače in tuje novice, šport, zabava, prosti čas, oglasi, horoskopi, nagradna glasovanja. Preslikavo televizi|'skih žanrov v mobilno telefonijo zaznamo tudi v aktualnem predvajanju ameriških nadaljevank prek mobilnega telefona in iger, ki prevzemajo klasične delitve na strelske, dirkaške in akci|'ske, ali s ponudbo viž iz "podalpskega kotička".
Ena od posledic razmaha mobilne telefonije je, da posamezniki, udeleženci (oziroma očividci) nekega dogodka o njem tudi prvi poročajo. Prve posnetke orkana katrina v ZDA ali cunami'a v Indonezi'i so posneli in javnosti posredovali posamezniki z mobilnimi telefoni ali digitalnimi kamerami, ki so dogodke doživeli. Nove tehnologi'e omogočajo naraci'e z besedami in slikami, sporočanje osebnih in intimnih doživeti'. Neposredna izkušnja pa izzove nove oblike komuniciranja, ki izmči'o časovno distanco. Novinar pride na kraj dogodka in o njem poroča, posameznik-amater-novinar pa o svoji izkušnji govori neposredno in v trenutku njenega dogajanja. Osebne narativne zgodbe, sporočanje izkustev in intimnih doživeti, ustvarjanje novih diskurzivnih aren so lahko zanimiv izziv klasičnim novinarskim poročilom. Vendar pa pri mobilni tele-foni'i - kakor tudi pri klasičnem novinarskem sporočanju - ostaja aktualno vprašanje verodostojnosti slike in besede. Obenem številne objave ustvarjajo kakofoni'o glasov, od iskalca informaci pa zahtevajo nenehni angažma in presojanje. S tega gledišča lo mobilno komuniciranje ustvarja mrežo odnosov, ki zahtevajo angažirano uporabo LO
0 £
>
«
o
ter izmenjavo pozici govorca in poslušalca. Tega s klasičnimi modeli sporočanja, po katerih se sporočilo prenaša po kanalu od sporočevalca do prejemnika, ni več mogoče zadovoljivo pojasniti. Mobilna tehnologi a v tem kontekstu omogoča nastajanje paralelnih diskurzivnih prostorov, ki kot prostori političnega delovanja zahtevajo interakcijo in izmenjavo idej in izkušenj.
Sklep
Ko politični in gospodarski lobiji danes govorijo o demokratizaciji informacijskih in komunikacij skih tehnologij, to povezujejo z razširjenostjo uporabe v svetovnem merilu in z razvojnimi spremembami digitalizacijske dobe, v kateri se povečujeta storilnost in potrošnja. Demokratizacija komunikacijskih možnosti pa ne pomeni samo vse večje uporabe tehnologij, ampak ima opraviti tudi s praksami uporabe. Velika večina uporabnikov mobilnih telefonov je zasebnikov, ki telefon uporabljajo v zasebne namene, čeprav se z večanjem poslovnih funkci mobilnega telefona povečuje tudi uporaba v poslovne namene. V besedilu smo ugotavljali, da se zasebna uporaba mobilnih telefonov pogosto dogaja v javnem prostoru, ki se spreminja pod vplivom vdora "nomadske intimnosti". Uporabniki v javnem prostoru prek mobilnega telefona razrešujejo poslovne dileme, nakupujejo, se informirajo, igrajo igrice, poslušajo glasbo, klepetajo s prijatelji, se dogovarjajo za (virtualne) zmenke ipd.
Zasebno, intimno in javno se z uporabo mobilnih telefonov v javnem prostoru prepletajo. Ugotavljali smo, da množica nepovezanih intimnih glasov v javno vdira tako, da "požira" javni prostor kot politični prostor medosebne interakcije, pogovora in dialoga, poslušanja in rezoniranja. Ne da bi idealizirali medosebno komuniciranje (ki ne pomeni zgolj deliberaci]' e z izmenjavo vlog govorca in poslušalca, ampak lahko prav tako manifestira kakofonijo glasov), smo pokazali, kako komuniciranje v virtualnem prostoru učinkuje kot množica nepovezanih glasov, ki slikajo enega od obrazov potrošniške družbe. Obenem smo ugotavljali, da razraščanje intimnosti ne spreminja samo javnega prostora, ampak tudi javnost, ki se pod vplivom nepovezanih zasebnih in intimnih odnosov pojavlja kot ujeta javnost. Pozornost ujete javnosti se usmerja v ustvarjanje smisla iz nesmiselnosti množice zasebnih in intimnih glasov, ki so razgaljeni v javnem. Udeleženci v javnem prostoru postajajo nemi spremljevalci nomadske intimnosti, podvrženi individualizaciji in subjektivnemu prisvajanju javnega prostora. Procesa "požiranja" javnosti z razraščanjem intimnosti in pasivizacije ujete javnosti smo v besedilu pojasnjevali s kritiko normiranih praks potrošniške družbe.
Obenem smo pokazali na tretjo možno interpretacijo uporabe mobilne telefonije: tisto, ki ima potencial za emancipacijsko, teatralično prenovo javnega prostora. Tako kot smo pri obravnavi potrošniških praks v povezavi z mobilno telefonijo ugotavljali, da te niso absolutne, oziroma da so lahko meje med potrošniško in politično prakso zabrisane, tudi pri tematiziranju nomadske javnosti njenih praks ne abso-lutiziramo. Sicer smo možnosti za prenovo javnega prostora iskali v angažiranem delovanju novih družbenih gibanj kot nomadske javnosti, ki tako prakse nomadske intimnosti kot pasivizacije ujete javnosti predrugačijo z anažirano uporabo tehnologi v fizičnem in virtualnem transnacionalnem prostoru. Sklenimo, da alternativne rabe novih medijev kažejo na nove pojavne oblike javnega prostora kot prostora političnega delovanja, ki omogoča nove oblike medijske produkcije in distribucije, v kateri posamezniki mobilni telefon kot medij soustvarjajo, nastopajo kot akterji in
u
S
5
O £
soustvarjalci medi'ev in niso iz njih izvzeti izključno kot prejemniki oglasnih sporočil ali potrošniki zabavnih vsebin. Amaterji-novinarji z radikaliziranjem novinarskih praks, ko objektivnost zamenjajo z odgovornostjo, z ustvarjanjem progresivnega javnega prostora, z vračanjem teatraličnosti v ta prostor in z redefiniranjem javnosti v participativnih perspektivah spodbujajo k novim imaginaci'am v pojmovanju in raziskovanju novih informaci'skih ter komunikaci'skih tehnologi'.
Opombe:
1.	Raziskava o uporabi mobilnih telefonov med mladimi na Finskem je pokazala na drugačen, porabniški pomen kulture zgrešenih klicev kot "fast food kulture": mladi uporabljajo zgrešene klice kot opozorilo na dogovor ali signal za pridobivanje pozornosti (Kasesniemi 2003, 121, 151).
2.	Gl. www.ris.org (dostop 10. avgust 2006).
3.	Gl. http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=935 (dostop 13. oktober 2007). Čeprav največ uporabnikov ne samo v Sloveniji, ampak v svetovnem merilu, uporablja mobilni telefon v zasebne namene, se z uvajanjem tehnoloških in komunikacijskih novosti povečuje tudi število poslovnih uporabnikov. Število uporabikov BlackBerryja, ki prek ustreznega dlančnika ali mobilnega telefona omogoča dostop do elektronske pošte, koledarja, stikov v podjetju, kakor tudi dostop do interneta in internih podatkov v podjetju, je po podatkih proizvajalca (Research in Motion) z dveh milijonov leta 2004 naraslo na osem milijonov v letu 2007. Gl. http://www.rim.net (dostop 13. oktober 2007).
4.	Nagovarjanja oglaševalcev, ki jih navajamo tukaj in spodaj, so povzeta z www.mobitel.si in www. simobil.si (dostop marec 2006 in september 2007). Prim. analizo oglaševalske akcije podjetja Mobitel v obdobju 2000-2002 (Pajnik in Lesjak Tušek 2002).
5.	Podružbljanje (Vergesellschaftung) po Habermasu (1963/1972, 31-32, 54, 76) pomeni izginjanje javnosti oziroma njeno depolitizacijo s spravljanjem javnega delovanja - prek procesov socializacije, psihologizacije in scientifikacije - v okvire družbeno sprejemljivega. Arendt (1958/1996, 43) podružbljanje problematizira kot zamenjavo delovanja z obnašanjem (Sich-Verhalten), ki ga družba pričakuje od svojih članov in za katerega predpisuje pravila, usmerjena v normiranje posameznikov v družbeno sprejemljiva bitja.
6.	V članku o nadzorovanju novih družbenih gibanj in nevladnih organizacij v ZDA Chock (2004) ugotavlja, kako postajajo metode in sistemi nadzorovanja vse bolj sofisticirani. V ZDA se z nadzorom mobilnega komuniciranja ukvarja več služb, med njimi Office of Homeland Security ali The Defence Advanced Research Projects Agency, ki uporabljajo različne nadzorstvene tehnike, Open-source Intelligence (nadzor nad javno dostopnimi podatki, serverji, servisi), Signals Intelligence (sledenje signalom mobilnih telefonov), Communication Intelligence System (nadzor različnih mobilnih, satelitskih, valovnih, optičnih komunikacij) ali Virtual Human Intelligence (nadzor on-line komunikacije, odprtih e-list, klepetalnic in tudi vsebin alternativnih medijev).
7.	Pojem politično uporabljamo v pomenu praxisa, delovanja, angažiranja in ne techne, menedžmenta, tehnološkega ali birokratskega upravljanja (gl. pojme politika, politično in javnost pri Arendt 1958/1996).
8.	Ob obisku Busha v Veliki Britaniji so aktivisti z akcijo Chasing Bush kritično reagirali na PR kampanjo s pozivi za pošiljanje informacij o kampanji (fotografiranje plakatov, posnetih z mobilnimi telefoni, in pošiljanje sporočil SMS o lokacijah plakatov). Informacije so objavljali na spletnih straneh, da bi "ljudi spodbudili k protestu". Gl. http://www.backspace.com/action/cell_phones.php (dostop 24. februar 2006).
9.	Gl. www.mobileactive.org. (dostop 3. marec 2006).
10.	Gl. www.sarai.net (dostop 26. julij 2006).
11. V Sloveniji se v smeri portala za objavljanje neprofesionaliziranih mnenj ali mnenj o pogosto prezrtih temah razvija aktivistični portal Dost je! (www.dostje.si.), prim. Kamera REVOLTA, tudi aktivistični portal AC Molotov, kjer so skvoterji in skvoterke (poleti 2002) objavljali informacije o svoji dejavnosti, ki so jih v objavo na spletne strani pogosto posredovali prek mobilnega telefona. Gl. http://www.aktiviraj-se.net/acmolotov/nedamo1.php?nedamo&id=43 (dostop 24. februar 2006). Več o video aktivizmu v Sloveniji prim. Babič (2006).
Literatura:
co
Arendt, Hannah. 1958/1996. Vita activa. Ljubljana: Krtina.	Lq
Atton, Chris. 2004. An Alternative Internet: Radical Media, Politics and Creativity. Edinburgh: Edinburgh	CO
University Press.
Babič, Jasna. 2006. Kultura kamere: video kot del političega aktivizma. Časopis za kritiko znanosti 226, 151-160.
Barney, David. 2000. Prometheus Wired: The Hope for Democracy in the Age of Network Technology.
Chicago: The University of Chicago Press. Bauman, Zygmund. 2002. Society under Siege. Cambridge: Polity Press.
Braidotti, Rosi. 1994. Nomadic Subjects: Embodiment and Sexual Difference in Contemporary Feminist
Theory. New York: Columbia University Press. CAE, Critical Art Ensamble. 1999. Elektronska državljanska nepokorščina. Ljubljana: Založba *cf. Carroll, William K. in Robert A. Hackett. 2006. Democratic Media Activism through the Lens of Social
Movement Theory. Media, Culture and Society 28, 1, 83-104. Chock, Sasha Constanza. 2004. The Whole World is Watching: Online Surveillance of Social
Movement Organizations. V: P. Thomas in Z. Nain (ur.), Who Owns the Media? Global Trends and Local Resistance, 271-292. London in New York: Zeed Books. Du Gay, Paul, Stuart Hall, Linda Janes in Hugh Mackay. 1997. Doing Cultural Studies - The Story of the
Sony Walkman. London: Sage Publications. Featherstone, Mike. 1991. Consumer Culture and Postmodernism. London in Newbury Park, CA: Sage. Fortunati, Leopoldina. 2002. The Mobile Phone: Towards New Categories and Social Relations.
Information, Communication and Society 5, 4, 513-529. Fraser, Nancy. 2005. Transnacionaliziranje javne sfere. Teorija in praksa 43, 1-2, 276-284. Habermas, Jürgen. 1962/1989. Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: Škuc, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Habermas, Jürgen. 1963/1972. Theorie und Praxis: Sozialphilosophische Studien. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Hardt, Hanno. 2002. Myths for the Masses. Malden, MA: Blackwell Publishing.
Hardt, Hanno. 2006. Talk: New Media and the Decline of Conversation. Paper presented at the
international conference Alternative Media and New Public Settings, Ljubljana, October 13-14. Hénaff, Marcel in Tracy B. Strong. 2001. Conclusion: Public Space, Virtual Space, and Democracy. V: M. Hénaff in T. B. Strong (ur.), Public Space and Democracy, 221-231. Minneapolis, London: University of Minnesota Press. Kasesniemi, Eija. 2003. Mobile Messages: Young People and a New Communication Culture. Tampere:
Tampere University Press. Leung, Louis in Ran Wei. 1999. Who are the Mobile Phone Have-nots? New Media & Society 1, 2, 209-226.
May, Harvey in Greg Hearn. 2005. The Mobile Phone as Media. International Journal of Cultural Studies 8, 2, 195-211.
Meyrowitz, Joshua. 1986. No Sense of Place: The Impact of Electronic Media on Social Behaviour. New
York, Oxford: Oxford University Press. Monk, Andrew, Jenni Carroll, Sarah Parker in Mark Blythe. 2004. Why are Mobile Phones Annoying?
Behaviour and Information Technology, 23, 1, 33-41. Mosco, Vincent. 2004. The Digital Sublime: Myth, Power, and Cyberspace. Cambridge, MA: MIT Press. Pajnik, Mojca in Petra Lesjak - Tušek. 2002. Observing Discourses of Advertising: Mobitel's
Interpellation of Potential Consumers. Journal of communication Inquiry 26, 3, 280-302. Pinder, David. 2005. Arts of Urban Exploration. Cultural Geographies 12, 383-411. Tong, Deborah. 2001. Cybercolonialism: Speeding Along the Superhighway or Stalling on a Beaten Track. V: B. Ebo (ur.), Cyberimperialism? Global Relations in the New Electronic Frontier, 65-83. Westport: Praeger Publishers. Virno, Paolo. 2001. Grammatica della moltitudine: Per una analisi delle forme di vita contemporanea. Soveria: Rubbettino editore.