„DOM IN SVETf 1890, štev. 1.
15
Pisma iz slovanskih krajev. i.
Zagreb, koncem grudna 1889.
pozdrav izmed bratskega naroda, fpprijatelj moj! Ali nisi že mislil, da sem se v belem Zagrebu izgubil, ali pa, da so me v kako luknjo vtaknili ? Ali se nisi že jezil, ker ni toliko časa ne duha no sluha o meni, dasi som Ti pri slovesu slovesno obljubil, da Te obiščem čim preje s kakim pisemcem ? Tako je, da. Le jezi se, le, zaslužil sem; priznavam, kriv sem! Odlašal sem od dne do dne, in tako se je pisanje dobro odmaknilo: še le sedaj, po veselih božičnih praznikih, ojunačil sem se vendar toliko, da sem sedel k mizici, obrezal gosje pero (jaz pišem še vedno z gosjimi peresi ; takova niso tako strupena in pa ostra, kakor so jeklena) in počel izpolnjevati dolžnost prijateljsko. Kasno sicer, a oprosti!
Jedva sem se nekoliko oddahnil. O božiču so me hoteli zasipati z najrazno-vrstnejšimi kolači, medenimi, maslenimi, orehovimi — klek naj si imena zapomni, jaz si jih nikdar ne bodem! — z rahlimi gibanicami, s sladkimi poviticami, s slavonskimi poprenjaci, z rumenimi purani in slastnimi odojki (mali prešiček). Ni konca ne kraja tem gostijam, tako, da ti nazadnje res dosade. Vendar, kaj tu govoričim! Znam, da so Ti slaščice in obliznice deveta briga; pogovorjala se bodeva raje o čem drugem, ker Te s takimi malenkostmi  samo  dolgočasim.
Malo pred božičem sem prejel knjige Slovenske Matice. Borme, čast Matici! Matica se res povzdiguje, ne sicer tako, kakor hrvatska (a tega smo si sami krivi, ne Matica), vendar tako, da smemo radostno in ponosno gledati na
napredek v nekoliko letih. Upajmo, da bode razumništvo slovensko še krepkeje podpiralo prvi slovenski književni zavod. Koliko mu bode tedaj koristila, ko jo bode narod z vsestransko podporo povzdignil na oni vrhunec, kateri ji pripada, ko bode z vonjem svojega cvetja napolnjevala vse kraje slovenske domovine, bistrila vsakemu um in blažila srce, — to pojmi le oni, kateri zna, kaj je Hrvatom Matica Hrvatska.
Zanima Te izvestno, če Ti kratko očrtam društveno življenje Matice Hrvatske, katera je ponos vsakemu pravemu Hrvatu. Dne 15. grudna 1889 ob desetih zjutraj je bila v društveni hiši glavna seja Matice Hrvatske. Čuden slučaj je, da od treh predsednikov ni mogel nobeden predsedovati. Nemila smrt je ugrabila, kakor Ti je že znano, neumornega predsednika Matičinega, Ivana Kukuljeviča-Sakcinskega; že pred njim se je preselil v boljo domovino predsednik književnega odbora, Janko Jur-kovič, a predsednika gospodarskega odbora, Radoslava Lopašiča, je pridržala bolezen doma, tako, da so morali Matičarji zborovati pod predsedovanjem najstarejšega odbornika, Ivana Benkoviča.
Dvanajst let je, odkar se je »Matica Ilirska« prelevila v »Matico Hrvatsko«. Domoljubi hrvatski so uvideli, da se staro, slabo in trohljivo telo ne more dolgo vzdržati, in zato so preosnovali Matico Ilirsko v Matico Hrvatsko. In ta je zapela narodu hrvatskemu novo pesem, razveseljevala mu srce z zdravo, pošteno zabavo, bistrila mu um s poučnimi ali zabavno pisanimi knjigami, širila v njem omiko, bodrila ga in hra-
16                                        Pisma iz slovanskih krajev.
brila v boju za obstanek proti tujim, besnim elementom. Res so takrat — leta 1877 —¦ stari domorodci, zadnji a živi spomenik iz navdušene mladeniške ilirske dobe, nekako boječe in nezaupljivo gledali na mlado Matico Hrvatsko, češ, »ne bode nič; česar mi nismo mogli, ne bodejo niti ti neizkušeni mladiči«, vendar vstrajno in ne-prestrašeno delovanje je premagalo vse ovire. V dvanajstih letih svojega obstanka je razdelila Matica Hrvatska čez sto knjig razne vsebine, in to v 50.000 iztisih med svoj narod; na najlepšem kraju belega Zagreba se vzdi-guje v zrak ponosna palača, Matičina lastnina, a poleg tega ima imetek kakih 60.000 gld. Kdo ne bi bil vesel takega napredka v tako malo letih!
Dvanajst let, in vendar kakova razlika! Takrat — leta 1877 — je prijel krmilo   Matice   stari,   izkušeni   brodar
—  Ivan Kukuljevič, vodil Matico varno in premišljeno sredi valov, kateri so bili z raznih stranij na mlado Matico. Letos so ga zagrebli — njega, katerega življenje je bilo nepretrgano, neutrud-ljivo delovanje, njega, kateri je zbral toliko dragocenosti) narodnih, katere bi inače propale in se pozabile, njega, kateri je bil narodu pesnik, pisatelj, dramatik,   zgodovinar,   učitelj   in  voditelj,
—   a Matica, katero je vodil, ona je ostala čvrsta in trdna. — Pa ne samo on: Matico so letos zapustili tudi drugi književni velikani, najpopreje Anton Mažu-ranič, brat slavnega pesnika »Cengic-age« in bivšega bana, a za njim sta se poslovila od nje tudi Janko Jurkovič in Adolfo Veber: — ne vrnejo se nikdar več nazaj. Anton Mažuranič, eden od prvih osnovateljev Matice Ilirske in eden od njenih najtrdnejših stebrov, je zmajeval sam pri porodu Matice Hrvatske, ali vendar je ni nikdar pozabil,
in jo vedno čvrsto podpiral. Janko Jurkovič je deloval sam jako mnogo v Matici in povse iznenadil hrvatsko občinstvo s spisi, kakoršnih ni bilo navajeno, kateri so vsakega zabavali z zdravim humorjem, kateri so bili pisani v jedrnatem, gladkem, narodnem jeziku. A kaj naj rečem o Veberju? On je kot profesor vzgojil veliko talentov, kateri so sedaj stebri hrvatski književnosti, on je še v] starosti oskrboval Matico z izvrstnim prevodi latinskih klasikov in s »potopisom v Carji-grad«. Da, zelena gomila krije te če-tiri matičarje, ali njih delovanje se bodo še dolgo poznalo v hrvatski knjigi in ni Hrvata, kateri ne bi navdušeno vskliknil: »Slava njihovemu spominu!«
Toda pustiva pokojnike in vrniva se k živim! Vsakdo je željno pričakoval, koga bodo izbrali matičarji predsednikom Matice, saj je pač važno, kdo vodi društvo, tako važno za narodni razvitek. A če je bilo to sicer važno, važno je v sedanjem času. Prav sedaj se nam je toliko boriti, da se nam književnost ne okuži, in da ne ostrupi baš onih, katere bi morala hraniti z zdravilno hrano. Vendar upam, da se je našel mož, dostojen, da bode na čelu društvu, kakoršno je Matica Hrvatska; upam, da mu ne bode pri tem nedo-stajalo niti zmožnosti, niti volje: ta mož je vseučiliščni profesor Tadija Srnici k 1 a s. Daj Bog, da bi bil vreden naslednik svojega velikega prednika!
Ne bodem Tfnašteval, prijatelj dragi, vseh mož, kateri so izbrani v odbor, le to naj še omenim, da je podpredsednikom izbran znani Jos. Eug. Tomič.
Matica Hrvatska voli tudi častne člene. Dosedaj je bila ta redka čast podeljena samo očetu slovenskega naroda, pokojnemu dr. Janezu Blei-weisu,   a sedaj je podelila  Matica to
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.
17
čast tudi slavnemu pesniku hrvatskemu
—  staremu Ivanu Trnskemu. Prav je, da se onemu, kateri se je vse svoje življenje trudil na hrvatskem književnem polju, kateri je uprav oče lepe književnosti hrvatske, podeli zasluženo priznanje. Bodi to starčku v znak hvaležnosti od ljubečega naroda, a mlajšim bodi to v vspodbudo in opomin, naj delajo vstrajno.
Mnogo je izgubila Matica Hrvatska z možmi, katere sem gori omenil, vendar se ji rane toliko ne poznajo, ker so na njih mesto stopile druge sile. Res čudno, da je Matica baš v tekočem letu pokazala svojo krepčino in moč, dasi so jo zadeli dosti bridke izgube. Evo pred pol leta je izdala enajst knjig, a kmalu po novem letu izda drugih deset. To je življenje in rast, prijatelj moj! Ali pač ne? In ako Bog da, podala nam bode v teku 1. 1890 še kakovih deset knjig. Sedaj pa seštevaj — čez trideset knjig, izbornih po vsebini in lepih po opravi
—  v dveh kratkih letih in v tako žalostnih razmerah, v kakoršnih je narod hrvatski! Lepo število, kaj ne ? Le imenuj mi društvo kakega večjega in napred-
nejšega naroda, katero izdaje toliko in pa takih knjig, a za tako neznatno ceno!
Ne bodem našteval knjig, katere bodejo izšle v nekoliko dneh — o teh Ti bodem poročal kasneje, le toliko Ti naznanjam, da »Hrv. narodne pjesme«, katere že vsakdo težko pričakuje, ne izidejo še takoj. To bode ogromno delo, katero potrebuje časa, a izvestno bode dobro urejeno, ker ga urejujejo najiz-vrstnejši poznavalci narodnega blaga (dr. L. Marjanovič, dr. Mil. Srepel itd.).
Siri se Matica še vedno med hrvatskim občinstvom. Tako broji sedaj 7247 členov, za 482 več od lani. Upam, da se bode pribralo novih členov zaradi lepih knjig, katere izdaje. Posnemajmo Slovenci Hrvate in poclpirajmo tudi mi bolj navdušeno svojo Matico!
Glej ga kleka! pismo je naraslo bolj,
nogo  sem   si  mislil.   Pisal   Ti  bodem
zopet o priliki in upam,   da  ne bodeš
tako dolg-o čakal na pisemce, kakor si
sedaj. A do tedaj, da si mi zdrav, »kao
lav!«                              .
Tvoj
Janko.
yty
Domovini.
B
Jore se drugi za domovje svoje, Bore, da v vrelcih kri po zemlji vreva, Da bela smrt bogato žetev zanje: Sloven le moli, v solzah pesem peva;
In dedov rod iz črne zemlje kliče,
Ki s potom, s krvjo nekdaj jo je močil;
V nesreče pričo zove si mrliče,
Da ž njimi vred gorja solze bi točil.
Oj, vstani, stari rod, solzo povečaj, Da vzraste v potok, v reko silovito, Pokrije zemljo drago, se razlije Po celem svetu — morje valovito!
Če nas ne bo, ko nas sovrag potere, Ko zemljo sveto, dedno nam ukrade, Ti solzno morje svetu večno pričaj Slovenov srčne rane, davne nade!
In vspuhti v zrak, v vihar se grozni skupi, In grom in blisk in šum in točo vzrodi: Maščuj nas solza in preplavi vraga, Potopi ga v Slovenov solzni vodi!
J. —ek.
„D0M IN SVET-' 1890, štev. 1.                             ^T                                                                          %