Ivana Černelič
UDK 808.63-085.52-283
ČLENEK KDT BESEDNA VRSTA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
V članku je podan pregled obravnavanja členka v slovenskem jezikoslovju in značilnosti členkov, zaradi katerih se v novejšem jezikoslovju uvrščajo v samostojno besedno vrsto.
In the article is represented a survey in treatment of particles in the Slovene linguistics, and described the characteristic owing to which particles are treated as an indipendant part of speech.
Členki so pri nas razmeroma pozno opredeljeni kot samostojna besedna vrsta in še sedaj povzročajo težave pri določanju. Za samostojno besedno vrsto jih je prvi določil J. Toporišič v članku Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika! Do tedaj so členke obravnavali v okviru prislovov.
Tako že A. Bohorič v slovnici pri prislovu poleg pravih prislovov navaja primere, ki so členki. Sem sodijo nekateri nikalni - nejf nikar, nikakor, kratko nikar, tudi nikar; zatrjevalni - ja, kakupak, refnizhnu; dvomilni - lahkaj; ločilni ali razdelilni - fufeb; izvzemalni - famuzh, le; hranilni - nikar ne, kratku nikar; in pojasnjevalni - kakor, slafti prislovi.2
M. Pohlin prislove, za katere uporablja poleg nemške besede das Nebenwort tudi slovensko besedo Polegbesçda, skladenjsko opredeli, in sicer pravi, da so »del sporočila, ki večinoma stoji pri glagolu in pojasnjuje njegov pomen ali okoliščine ali mu daje več ali manj izrazne moči«.3 Delitev prislovov v primerjavi z Bohoričem poenostavi in loči le prislove časa (Nebenwörter der Zeit), kraja (Nebenwörter eines Orts) in prislove različnih lastnosti (Nebenwörter verschiedener Eigenschaften). Primerov, ki bi bili členki, skoraj ni več, v zadnji skupini so le še pritrdilnice in nikalnice (pazh, ne, nekar, kratkunekar, po nobeni zçni).
J. Kopitar prislove že deli na osnovi vprašalnice in je tako pri nas prvi uvedel vprašalnico kot merilo za delitev prislovov. Tako vprašalnico navaja tudi pri pritr-dilnicah in nikalnicah, ki jih tradicionalno obravnava pri prislovih.4 Tfc vprašalnice so: je Ii (nicht war), Ii, al, al Ii (wohl) in al ne (vielleicht nicht). V to
74
Jezikoslovni zapiski 1991
skupino uvršča sledeče primere: bleso, bles (vermutlich), je, key pa de, key pa (ja), ne (nein, nicht), zlo ne, kratko nikâr ne, po nobeni zeni ne (gar nicht), jâvalne (ich zweifele, vermutlich nicht), nikâr, nikâr ne (thu es nicht), nikârte (thun Sie nicht, thut ihr nicht), pazh (wohl, ja), morebit, sna bit, morde (vielleicht), rëj, sa ré S (wahrhaftig, wirklich, in der That). Kljub vprašalnicam pa so se mu tudi med druge prislove vrinili primeri, ki jih ni mogoče šteti med prave prislove, npr.: Skoraj, jizer, fzer, fhè, shé, vshé, vfaj, fàj, na, do, vfhêzh, slaft, slafti.
F. Metelko obravnava prislove v poglavjih o besedotvorju in pregibanju ter pri skladnji.5 Z besedotvornega stališča so za členke zanimivi korenski prislovi, ki so členki, kot ale (wohl), une (schon, wohl), le (nur, sicher: le v3ema - nimm nur, ficher; le ide - geh nur), de (ja: de, to je res - ja, das ijt wahr), xe (schon: je xe rekel - er hat es Schon gesagt), vèv (mehr: ne dam vèu), pàu (pàu res), mar (lieber: key ba uakal, mar grem), nikalni ne, na, ni. Med zloženimi prislovi pa prikazuje primere, pri katerih se prvič pojavijo členki morfe-mi. lü našteva poleg primerov z le (tele, tamle, semle, lete, letam), kole (kjerkola, kodarkola, kamor be kole wel), se (dese, deseravno, kadarsa boda ali kadar sa boda) še oziralni xe/r (kjer), -s (letos) in krat (takrat, kolekrat). Vse te besedotvorne prvine razen -krat in -s izrecno imenuje Partikeln. S tem je Metelko dal osnovo za raziskovanje tovrstnih besedotvornih elementov.
A. J. Murko deli besedne vrste v tri skupine: imenske besede (Nennwörter), glagole (Zeitwörter) in nepregibne besede (Partikeln)6. Pod izrazom Partikeln razume besede, ki se ne sklanjajo in ne spregajo, torej prislove, predloge, veznike in medmete. Doslej je bilo ugotovljeno, da prislov pojasnjuje glagol (Pohlin), Murko pa dodaja, da pojasnjuje tudi pridevnik in prislov (moder človek modro živi; zlo velik popolnoma odrašen fant; prav lepo je pisal).
A. Janežič v Slovenski slovnici sprejme Murkovo delitev besednih vrst na imena, glagole in členke.7 Izraz členek uporablja kot skupno ime za nepregibne besedne vrste.
Da se je ta izraz uporabljal različno, kaže Svetčeva razprava v Novicah.8 Členki so po njegovem »v vsakem jeziku neizrečeno oglajeni, izbrušeni in večkrat tako majhni, da jih človek komaj opazi. Al kakor so neznatne viditi te besedice, to vender šele one stikajo besede ino stavke v lepo, razvidno soglasno celoto«. Razpravlja o besedah i, a, no, ko, kar, in sicer zlasti kot o veznikih, vendar ugotavlja tudi njihove druge funkcije. Tako npr. pri vezniku i pravi, da pomeni isto kot in (Polje i gora cvete), tudi (Če pridete vi, pridem i jaz), tako - kako in ne samo - ampak tudi (Prišli so i oče i mati; I peli smo, i
I. Černelič: Členek kot besedna vrsta
75
jokali). Opaža tudi, da i v primerih I kaj praviš, I nu pa daj ni veznik. Pri členku a prav tako ugotovi dve funkciji, in sicer da izraža protivnost (Eni dela-mo v goricah, a drugi na polji) in vprašalnost (A veš, kdo je?).
Korak naprej je v prikazovanju členkov napravil Janežič v drugi izdaji svoje slovnice.9 Po Kopitarjevem zgledu je pri delitvi prislovov uporabil vprašalnico in člensko skupino uvrstil med načinovne prislove. Zanje predpostavlja tako kot Kopitar vprašalnice ali, Ii, jeli, anti, mar, mar ne, kaj ne. Razvrsti jih v naslednje skupine:
- prirekovavni prislovi: dà (dro), kaj pa, kaj pa da, to je, to je da, tja da, to se vê, se ve da, vsikako, po vsakoršnem, gotovo, po vsaki ceni, le, le le, mar, naj, pač, pač da, prav, rês, zares, resen, pač res, to pa to;
- odrekovavni prislovi: ne, nak, naka, nič, nikar, nikari, kar, kratko in malo ne, celo ne, nikakor, po nikakoršnem, po nobeni ceni, v noben kup, zahman, zavman, zastonj;
- dvomno pri- in odrekovavni prislovi: blezo, blezi, boje, brž ko ne, brž čas, li, je li, menda, lehko da, morda, morebiti, znabiti, neki, nek, nemara, kakor se kaže, po vsej priliki, po videzu;
- javelni: komaj, komej, težko, težko da. Poleg teh pa dodaja še:
- pojasnovavne prislove: kratkoma, na kratko, namreč, navlasti, zvlasti, prav za prav sploh, v obče;
- primerjavne prislove: kakor, kot, ko, liki.
V kasnejših izdajah je Janežič najprej opustil skupino primerjalnih prislovov, nato pa Sket še pojasnjevalne, saj za oboje ni bilo ustrezne vprašalnice.10 Tudi primere je Sket skrčil in posodobil, tako da ima v izdaji slovnice iz 1. 1906 le še prislove, ki kažejo »poved v stavku kot trdilno, dvomno-trdilno ali nikalno«, s primeri: dà, kajpada, seveda, vsekako; gotovo, res, zares - bržkone, bržčas, menda, morda; nemara, jedva, komaj - ne, nikar, nikar ne, nikakor ne, celo ne, kratko in malo ne, zaman.
M. Pleteršnik je v svojem slovarju večino členkov uvrstil med prislove.11 Členke, ki so jih dotedanji slovničarji imeli za vprašalnice po pritrjevalnih in zaniko-valnih prislovih, je uvrstil med veznike s posebnimi pojasnili, npr.: ali conj. 2. »ali* je vprašalna besedica v direktnem in indirektnem vprašanju: ali prideš nocoj k nam? vprašal me je, ali sem zadovoljen s službo;
li conj. 1. breznaglasna vprašalna besedica, ki stoji navadno za prvo besedo v stavku: je li res; Bog vedi, ni li to znamenje prihodnjih temnih ur -
76
Jezikoslovni zapiski 1991
2. pristavlja ali priveša se nekaterim veznikom: nego li
mar II conj. v vprašalnik stavkih: je mar pri Bogu kaj nemogočega;
jeli conj. 1. vprašalni členek: jeli je to prav.
Kot veznika sta predstavljeni tudi nikalnici ni in niti: niti conj. niti za lek ga ni; kamena niti še ne vzdigneš ...; ni con/, ne delam ni ne molim; drugi na tebe ni ne mislijo. Nikalnica ne ima oznako part, kar tu najbrž pomeni parti-kula, čeprav je part, v seznamu kratica za particip. Kot veznik je označen tudi nq/, češ da se uporablja v glavnih stavkih za izražanje zahteve, želje, ukaza, npr. nq/ vidim.
Pri vezniku je obravnavan tudi da kot sredstvo za izražanje želelnosti (da bi ti Bog dal; da si mi zdrav), medtem ko je da kot samostojna pritrdilnica označen z oznako interj. Neenotno so predstavljeni tudi nesamostojni členki. Tako je le označen za »breznaglasno besedico, ki se pristavlja demonstrativnim besedam ali pa tudi pred nje stavi«: ta-le človek, tam-le, tod-le, le-ta, le-tod. V nasprotju z besedo le pa je beseda koli predstavljena kot adverb, ki se uporablja z relativnimi besedami: kdor koli. Bodi pa je obravnavan na koncu glagola biti z opozorilom, da se uporablja za oziralnimi zaimki: kdor bodi, kar bodi. Zadrege pri besednovrstnem označevanju v Pleteršnikovem slovarju kažejo, da ta vprašanja niso bila dovolj raziskana.
Do Breznika je v naših slovnicah ugotovljeno, da so prislovi besede, za katere obstajajo določene vprašalnice, in da pojasnjujejo glagole, pridevnike in prislove. Prislovom pa priključujejo tudi nepregibne besede, ki lahko predstavljajo odgovor na odločevalno vprašanje, torej pritrdilnice in nikalnice, pa tudi še nekatere druge. Te pa verjetno prav zaradi tega, ker po njih ni bilo mogoče vprašati, iz skupine prislovov postopoma izločajo. Od Metelka so upoštevani tudi členki/partikule kot besedotvorne prvine pri zaimkih in prislovih. Izraz členek je vpeljal Svetec, Janežič pa ga je uporabljal kot skupno ime za nepregibne besedne vrste namesto nemškega izraza die Partikel.
A. Breznik je v četrti izdaji svoje slovnice ohranil izraz členki kot skupno poimenovanje za nepregibne besedne vrste.12 Med temi pa loči členke v ožjem pomenu besede, med katere uvršča besedotvorne prvine, ki so lahko samostojne besede ali pa le navezki. Med temi našteje: le (ta-le, le-ta, le-oni), ga (Bog ga bodi zahvaljen, gorje si ga človeku), si (Od kod ste si vi? gorje si ga človeku; kdor si bodi, marsikaj) in navezke: -r (kako-r, kamo-r), - j (teda- j, tako-j, ka-j), -kaj (ondu-kaj), -ti (kaj-ti, ni-ti, an-ti). Pri načinovnih prislovih pa ugotavlja, da nekateri ne pojasnjujejo povedka, ampak natančneje določajo
I. Černelič: Členek kot besedna vrsta
77
misel stavka. Pravi: »taki prislovi
a) kaj potrjujejo, n.pr. da, res, gotovo, pač, že, žeže, kajpada, seveda;
b) zanikavajo, npr. ne, nikakor, nikakor ne, pač ne;
c) izražajo dvom ali negotovost, npr. morebiti, morda, hm!; č) določajo misel v vprašalni obliki, npr. att?«
Breznik za te besede ni navedel primerov rabe, zato ni mogoče vedeti, ali jih je pojmoval kot pritrdilnice ali pa tudi kot dele stavka.
Napredek pri raziskovanju členkov predstavlja Jesenovčeva razprava iz leta 1944.13 V njej obravnava besede naj, bodi, si, li, bi, ali, pač, neki, mar, češ, no, nu, ne, nikar, ni, ki so po njegovem členki v ožjem pomenu besede. Členke definira kot besede, ki modificirajo indikativ, imperativ ali nomina in krepijo pomen tistih besed, zraven katerih stojijo. Pripisuje jim zlasti modalno vlogo. Pri obravnavanju navaja vse njihove funkcije, tudi vezniško ali besedotvorno, in ugotavlja njihove pomene. Ne razmišlja pa o njihovi besednovrstni osamosvojitvi.
Slovenska slovnica iz leta 1947 oz. 1956 obravnava členke tradicionalno pri prislovu, in sicer v skupinah poudarni in miselni prislovi" Zaradi tega prislove opredeljuje zelo široko: »so nepregibne besede, ki določajo kraj, čas, način, vzrok in mero, dajejo besedam v stavku poudarek ali določajo razmerje do celotne misli.«15
Izraz miselni prislovi je uporabljen kot skupno ime za pritrdilnice, nikalnice in vprašalnice, na novo pa so dodane zvalnice. Pritrdilnice so notranje razčlenjene glede na intenzivnost, prepričljivost pritrditve.
- da, seveda, kajpada, resda, gotovoda, seve, kajpa, res, gotovo, prav;
- s pridržkom pritrjujejo: saj, že, še, že že, že še, tudi;
- z ugovorom pritrjujejo: pač;
- po sklepanju pa: torej, zatorej, tedaj, tako;
- dvom izražajo: menda, morda, morebiti, bliz, baje, bržkone, najbrž, brzda, bržčas, nemara, menda.
Med nikalnimi našteje ne, nak in ni v sestavi.
K vprašalnicam uvršča a, kali, kajne, jeli, jelite, mar, ali.
Pri zvalnicah pa ima tip na, nata, nate; lej, lejta, lejte itd.
Glede na primere je težko reči, če je mišljena le samostojna pastavčna raba teh besed ali pa tudi raba v stavku, saj so za pritrdilnice in nikalnice dani le pastavčni primeri, pri vprašalnicah pa so navedeni oboji: Je to prav, a? Saj prideš, kaj ne? proti Mar se je še gibala? Ali vi mislite drugače?
Nova pa je skupina poudarnih prislovov. Opredeljeni so kot besede, ki dajejo besedam v stavku večji ali manjši poudarek in dopolnjujejo vse besede. Poudarni
78
Jezikoslovni zapiski 1991
prislovi so razdeljeni na take, ki
a) besedo določno pokažejo: prav, ravno, posebno, predvsem, zlasti, nadvse;
b) besedo popolnjujejo v obsegu in stopnji: čisto, prav, prav za prav, zelo, bolj, najbolj, vse, kar, celo, popolnoma, docela, povse, povsem;
c) omejujejo obseg: lè, samo, vsaj, kvečjemu; skoraj domala, bliz, še, malo-dane, kmalu;
č) kažejo na čustveno osebno razmerje do česa, bodisi veselje, presenečenje, pridržek, samoumevnost, dopuščanje, nasprotje: lè, vendar, vendarle, pa, že, še, pač, saj, že še, tudL Navedenih je nekaj primerov rabe v stavku, vendar premalo, da bi bilo razvidno, če je razdelitev utemeljena. Pomembna je ugotovitev, da tovrstni prislovi lahko nastopajo ob vseh besedah, ne le ob glagolu, pridevniku in prislovu. Prvič je bilo ugotovljeno, kako se te besede uporabljajo sintaktično. Pod izrazom členki so tudi v tej slovnici prikazani primeri, ki imajo predvsem besedotvorno vrednost. Te besede so tudi opredeljene, in sicer je rečeno: »Členke imenujemo nepregibne besede, kadar ne žive več v samostojnem besednem pomenu, marveč so le sestavni del stalnih rekel ali besed, ki jim včasih dajejo poudarek ali pomensko tančino.« Našteti so naslednji primeri: le (tale, le-ta itd.), Ii (Je li res? Veš li? kali, jeli); si (lej si ga no, gorje si ga človeku, bog si ga vedi, kdor si bodi, bodisi, marsikaj itd.); ga (gorje si ga človeku, bog si ga vedi, lomiti ga, poganjati ga); jo (ubrati jo, ucvreti jo); -r/-er (kdor, kar, koder); - j (kaj, doslej itd.); -da (morda, seveda, brzda, resda); -kaj (tukaj, tamkaj, venkaj itd.); -ti (kajti, anti, niti itd.); koli (kdor koli, kar koli).
Te nesamostojne členke je podrobneje obdelal A. Bajec v razpravi Prislovni paberki."
Po Slovenski slovnici iz leta 1956 so izšli trije članki, ki zadevajo členke, kar kaže, da se je čutila potreba po temeljitejši obravnavi slovničnih besed, če naj bi dobili dobro slovnico in slovar.
Prvi je članek Jakoba Šolarja o členku tudi.11 Izraza členek ne opredeli, uporablja pa ga dosledno, ko gre za členski pomen tudi. Ugotavlja pomembnost položaja in poudarka te besede v stavku. Pravi, da je smisel nedvoumen, če stoji pred členom, ki mu je dodan, čeprav lahko stoji tudi za njim, če je poudarjen, npr.: Dunajčanje pridero k njemu. Tudi sam cesar mu pride naproti. Otroci domov in dekleta tudi. Razlaga tudi nastanek vezniških sklopov. Iz primerov, ko poudarjeni tudi meri na to, kar izraža odvisnik, so nastali sklopljeni vezniki: vidi ga tudi (tedaj), če mu ne gleda v obraz; vidi ga dobro, če mu tudi ne gleda v obraz; vidi ga dobro, če tudi mu ne gleda v obraz. Opazi, da je v tipu ne le - ampak tudi dodajalna moč besede tudi večja od protiv-nosti besede ampak.
I. Černelič: Členek kot besedna vrsta ..
79
Drugi članek je napisal S. Suhadolnik o vezniku vendar!9 V njem navaja, kdaj in v katerih primerih se ta pojavlja v slovenskih besedilih in poskuša ugotoviti njegove funkcije in pomene. Pravi, da je poudarni prislov in veznik. Kot poudarni prislov izraža:
- veselje (Vendar so gospoda prišli. Že smo se bali, da vas letos ne bo; sinonima: končno, nazadnje);
- samoumevnost (To je vendar sila, to; sinonima: res, že);
- poudarja (Kaj vendar pomeni, da vsak se ženi).
Naslanja se tudi na druge veznike ali prislove: saj vendar, torej vendar, menda vendar, vendar že, vendar enkrat, vendar ja (Torej vendar ni tako brez srca. Toliko menda vendar še vem kakor deklina).
J. Šolar v članku o vezniku in19 prikazuje vezniške funkcije tega veznika in pri tem ugotavlja, da ne nastopa le v priredjih in podredjih, ampak uvaja tudi samostojne povedi. Z njim se povezuje misel s prej povedanim ali izraža presenečenje. 1b pa že ni več navadna vezniška funkcija.
Pravopis iz 1. 1962 ni prinesel novosti pri besednovrstnem označevanju besed. Členki so še vedno označeni za prislove in izraz členek je uporabljen le v tedaj uveljavljenem pomenu kot oznaka za nesamostojne členke: -le in koli, bodi ter si in ga v frazah dej si ga no, ta ga pa pihne) in jo v tipu ucvreti jo.
J. Toporišič deli v Slovenskem knjižnem jeziku 220 prislove na take, po katerih se lahko vprašamo, in take, po katerih se ne moremo vprašati.
V drugo skupino uvrsti tako imenovane poudarne in miselne prislove iz Slovenske slovnice 1956, vendar je opustil osnovno delitev na ti dve skupini, v glavnem pa je upošteval podskupine, razen zvalnic. Te je uvrstil med velelne medmete. Tako loči:
- poudarne prislove: pràv, ravno, posebno, predvsem, zlasti; o njih pravi, da se rabijo ob vsaki besedni vrsti;
- prislove, ki določajo obseg in stopnjo pridevnikov: čisto mlad človek, prav (= zelo), nadvse, bolj, najbolj, vse (= veliko), popolnoma, docela, povsem;
- prislove, ki kaj izvzemajo iz kake celote ali splošnosti: le njega ni od nikoder; tako še: samo, edino;
- prislove, ki izražajo približevanje določeni količini ali cilju: skoraj, domala, blizu, še /ne/, malodane, kmalu, kvečjemu;
- prislove, ki izražajo doseženo mero, cilj, nastop dejanja: že;
- prislove, ki izražajo zadržek: pravzaprav, pač, saj, že, že še (= sicer), vendar, vendarle; pravzaprav je dober;
- prislove, ki izražajo pritrjevanje: da, seveda, kajpada, resda, gotovoda, seve, kajpa, res, gotovo, prav;
- prislove, ki izražajo nestrinjanje: ne, nikakor, nikar;
80
Jezikoslovni zapiski 1991
- prislove, ki izražajo domnevo: menda, morda, morebiti, baje, bržkone, najbrž, brzda, bržčas, nemara, starinsko kali;
- prislove, ki sprašujejo: ali, jeli.
Novo je to, da pri nekaterih primerih opozori, ob katerih besednih vrstah nastopajo, kar je za členke pomembno.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika21 so členki predstavljeni v skladu z dotedanjo slovnično tradicijo kot prislovi. Oznako členek imajo le besedotvorni členki: bodi in koli ob zaimkih in prislovih (lahko te sreča kjer bodi; ostani, kjer koli si), le ob kazalnih zaimkih in prislovih (v tipu le-ta in tale); dalje ga in si, ki nastopata v frazah tipa lej si ga no, bog si ga vedi in v veččlenskih izrazih tipa izberi si kogar si že bodi ali v navadno skupaj pisanih prislovih tipa kjer si bodi. In končno sta tako označena bi in naj, prvi kot sredstvo za tvorbo pogojnika, drugi pa kot sredstvo za opisovanje želelnosti. Tako sta uvrščena verjetno v zmotnem prepričanju, da sta oblikotvorna členka. Med prislove so uvrščeni poleg drugih tudi vprašanjetvorni izrazi kot a (tip a misliš, da si doma), ali (tip ali prideš), mar (mar tega res ne veste), li (tip li veste, kako se piše; je li težko). Izraza ko in da za izražanje želelnosti pa sta uvrščena med veznike.
Kot samostojno besedno vrsto je členke v slovenskem jezikoslovju prvi predstavil 1. 1974 J. Toporišič.22 Med členke uvršča primere, ki jih ima v SKJ 2 pod prislovi, po katerih se ni mogoče vprašati. Izločil je le prislove, ki določajo obseg in stopnjo pridevnika (zelo, popolnoma), na novo pa so vpeljani členki, ki na kaj navezujejo (tip zakaj potem ne greš), izražajo soodnosnost (prišel sem zato, da bi pomagal), in členki, ki izražajo čustvovanje (žal je tako).
Formalno poskuša J. Toporišič razmejiti členke in prislove v članku Besedno-vrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika™ Na str. 33 pravi: »Členek je besedna vrsta, ki se od prislova loči - preprosto povedano - po tem, da nima vprašalnice, tj. ne daje obvestila o kraju, času, načinu itd., ampak le o odnosu do vsebine povedi ali njenega dela, in torej ni stavčni člen.« V tem članku omenja tudi primere, ki so se že doslej v slovnicah imenovali členki, in o njih meni, da so z modernega stališča morfemi, tj. deli besede, ki stojijo prosto ali ne. Taki so: si, ga, jo in koli/-koli, le-/-le, -r/-er; -da, -kaj, -ti . Med členke pa uvršča vpra-šalni li in tudi se, si, ga v frazah (gorje si mu ga; gorje se ga babnici; bog ga bodi zahvaljen).
V članku Esej o slovenskih besednih vrstah2* o členku pravi, da je njegova skladenjska vloga strnjevanje besedila, in navaja primere: Na podstrešju je samo ena sobica - je ena sobica, drugih ni. Sobica je tudi še na podstrešju - vsaj ena sobica ni na podstrešju, tej pa se pridružuje tista na
L Černelič: Členek kot besedna vrsta
81
podstrešju. Pravda še teče - pravda teče, ni zastala. Pravda spet teče -pravda teče, prej je zastala. Pravda že teče - pravda teče, prej ni bila v teku. Da, res je - potrjujem, da je res.
V Slovenski slovnici2S J. Toporišič povzema svoje dotedanje ugotovitve o členkih in pravi: »Členki so nepregibna besedna vrsta, z njimi vzpostavljamo zveze s sobesedilom, izražamo pomenske odtenke posameznih besed, delov stavka, celih stavkov in povedi ali pa tvorimo skladenjske naklone. Nekateri členki se po vlogi približujejo veznikom, drugi prislovom.«
Delitev členkov je povzel po delitvi v omenjenem članku Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. Izpustil je členke, ki izražajo soodnosnost (tip Prišel je zato, da bi pomagal), in dodal členke, ki izražajo mnenje, domnevo. Ti so v omenjenem članku prikazani v okviru členkov, ki izražajo možnost ali verjetnost. Dodal je več primerov, nekaj jih je tudi v stavkih. O členkih govori v Slovenski slovnici 1976 tudi na drugih mestih, in sicer pri besedotvorju, pri sklap-ljanju, pri večbesednih in večdelnih veznikih, pri pretvarjanju premega govora v odvisni govor in pri upovedovanju. Pri zadnjem so členki bodisi imenoma ali pa le s primeri podani kot sredstvo za izražanje hotenjske določitve propozicije (lahko bi mi verjeli!), zanikanja (Kdo ne pozna tega človeka? Nikar mu vsega ne verjemite!), dalje kot sredstvo za tvorbo odločevalnih vprašanj (Ali ste že videli novo predstavo Hlapcev?), želelnosti (Da mi je to vedeti! Naj se zgodi tvoja volja. Le naj pleše, ko tako rada). Izrecno upošteva členke kot sredstvo za gotovostno določitev povedi (Kaj neki je ta človek; Tisti fant je baje zelo nadarjen) in izražanje stopnjevitosti (To je res človek). Členke upošteva tudi kot sestavine samostalniške (tudi mi trije), pridevniške (še mlad, že star, komaj dvajsetleten) in prislovne fraze (tudi doma).
Omeniti je treba še dve razpravi v zvezi s členki, in sicer Toporišičev članek K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije26, kjer frazeologeme razvršča tudi z besednovrstnega stališča glede na to, s katero besedno vrsto so zamenljivi. Tako navaja tudi frazeološke členke: kje neki, to se ve da ne, da le ne bi, takorekoč, splošno govoreč, z drugimi besedami, kako se reče, po pravici povedano, da po pravici povem, po mojem mnenju, prej ko ne, kako da ne, kako to da ne, lahko tako, da da, nikakor ne.
Členkove frazeološke in nefrazeološke stalne zveze in stavke omenja še v članku Se fc teoriji besednih vrst, posebno predikativa21 Pri tem našteva primere, ki so bodisi predložne zveze ali pa stavki: na videz, po vsej priliki, po mojem mnenju, čisto mogoče, brez dvoma; po vsej verjetnosti, po pravici; ne (to ni res); da (tako je bilo); strinjam se (da greste stran); oporekam temu (da bi bilo res); prepričan sem (da je tako); seveda; se razume (da bom šel); čisto mogoče je (da je tako); po pravici povedano.
82
Jezikoslovni zapiski 1991
V drugi izdaji Slovenske slovnice in v Novi slovenski skladnji je nekaj več primerov s členki zlasti pri upovedovanju.28
Pregled obravnavanja členkov v slovenskem jezikoslovju kaže, da so primeri členkov registrirani od vsega začetka, vendar so obravnavani v okviru prislovov, ker nimajo posebnih oblikoslovnih lastnosti. Njihova posebnost med prislovi se je pokazala, zlasti ko so se začeli oblikovati kriteriji za določanje prislovov. Taka merila so: možnost, da se po prislovu vpraša; značilnost, da pojasnjuje glagol, pridevnik, prislov in le izjemoma samostalnik kot desni prilastek; in končno - v stavku so samostojni stavčni členi. Morfološke značilnosti, vprašalnica, skladenjska vloga in pomen pa so osnovna merila za razločevanje besednih vrst. Oboji, členki in prislovi, so nepregibni, vendar se prislovi stopnjujejo, členki pa ne. Kot je iz pregleda razvidno, so slovničarji glede členka že kmalu ugotovili, da se po njem ni mogoče vprašati ali vsaj ne tako kot po prislovu. Vpraševanja z odločevalnim vprašanjem tipa ali je brat morda doma z odgovorom da/ne ne moremo šteti za vprašanje po členku, ker vprašujemo po določenem dejstvu, na katerega lahko odgovorimo glede na realnost ali pa glede na naše vedenje ali prepričanje o tej realnosti, ne pa po delu stavka, kot npr. pri prislovu (Brat stanuje doma. -Kje stanuje brat? - Doma.). Z odločevalnim vprašanjem lahko do določene mere ugotovimo členke, ki pastavčno izražajo stališče do tega, po čemer se vprašuje glede na realnost. Mnogi od teh členkov pa naklonsko opredeljujejo pove-dek. V stavku Vlak boš najbrž zamudil ima najbrž vrednost opisa z ustreznim modalnim glagolom (Vlak utegneš zamuditi) ali glagolsko frazo (Verjetno je, da boš vlak zamudil).
S skladenjskega stališča smo že v prejšnjem primeru lahko videli, da je členek v nasprotju s prislovom lahko le del povedka in tako funkcijsko sovpade z naklon-skimi glagoli. Seveda ta vloga ni značilna za vse členke, pač pa za tiste, ki so v Toporišičevi razvrstitvi med potrjevalnimi členki, členki zanikanja, nesoglašanja in dalje med možnostnimi in verjetnostnimi členki ter členki mnenja, domneve. Medtem ko ti členki nastopajo zlasti ob glagolu oz. povedku, pa nekateri drugi, npr. po Toporišičevi razvrstitvi poudarni, izvzemalni, dodajalni in presojevalni, stojijo zlasti ob samostalnikih in izrazih količine. Poudarni, izvzemalni členki izražajo razmerje kake stvari do drugih, npr. ravno ti bi to moral vedeti (ti bolj kot kdo drug); le ti bi to moral vedeti (ti, drugi ne). Glede na prislov lahko rečemo, da stoji ob samostalniku le izjemoma, in to kot desni prilastek (npr. hoja počasi), torej kot samostojen stavčni člen, ki izraža kako značilnost samostalnika. Na tem mestu se lahko s podobnim pomenom kot členek pojavi tudi pridevniška beseda, npr. prišel je sam cesar proti prišel je celo cesar.
I. Černelič: Členek kot besedna vrsta
83
Presojevalni členki stojijo zlasti ob izrazih količine in izražajo odstopanje ali neodstopanje od vrednosti, ki jo izraz količine navaja, pa tudi oceno te: tehta točno/skoraj/približno 50 kg. Tudi v tem primeru se členki srečujejo s pridevniki, npr. tehta dobrih 50 kg. Prislovi ne stojijo ob izrazih količine, ker sami lahko izražajo količino. Na neki način pa so vzporedni s prislovi stopnje, ki jih je Toporišič v SKJ 2 tudi uvrstil med členke, kasneje pa jih je na osnovi vprašalnice prestavil med prislove (temno rdeč - kako rdeč?; zelo rdeč v obraz - kolikarg rdeč?). Potrebno bi bilo še premisliti, ali je tako tudi s prislovi, ki izražajo približevanje polni meri ali polno mero tega, kar izraža pridevnik. Gre za tip skoraj prazen ali popolnoma nova obleka.
Nekateri členki so tudi sredstvo za izražanje skladenjskih naklonov, npr. odlo-čevalnih vprašalnih stavkov (Ali ste bili takrat doma), želelnih in velelnih stavkov (Ko bi bilo že konec vsega tega sprenevedanja; Naj bo po tvojem, naj gre; Da mi izgineš spred oči). V teh primerih ne gre več toliko za razmejevanje med členki in prislovi, ampak za razmerje med členki in vezniki. Vezniki vežejo stavke ali istovrstne stavčne člene, v gornjih primerih pa členki skladenjsko modificirajo povedi, zato pri zdajšnji teoriji veznikov teh izrazov ni mogoče uvrščati med veznike. Prav dejstvo, da ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do prej povedanega ali iz okoliščin, govornega položaja znanega, odloča, da tako imenovane navezovalne členke uvrščamo med členke in ne med veznike (In kako je s tabo? Saj bi res lahko šel z nami, Ti si torej razbil šipo), vendar tu meja ni ostra in je treba še ugotoviti, kako je z vezavo med povedmi in kakšna je vloga členkov v zloženi povedi.
Preostane še razmejitev členkov do medmetov. Med členke so uvrščeni členki čustvovanja, npr. žal. Glavna razlika je skladenjska. Členki čustvovanja so vključeni v stavek, kot kaže primer iz Toporišičeve slovnice: žal je tako (pač je tako, je že tako), medmeti pa se navadno rabijo pastavčno ( joj, kakšna nesreča).
Na koncu naj omenim besedotvorne členke, ki so najprej dobili ime členek. Ti pomensko spreminjajo zaimke in prislove: koli/-koli, le-/-le, bodi/-bodi. Sprejemljiv je Toporišičev predlog, da se jih obravnava kot (proste) morfeme, tako kot se pri povratnih glagolih ali ga v tipu lomiti ga in jo v tipu mahniti jo. Vendar vrsta izrazov, ki pomensko modificirajo zaimenske besede, s tem ni izčrpana, npr. Mu bo že kdo pomagal, Bel je bogve kam.
Iz povedanega sledi, da so členki samostojna besedna vrsta, ki jo je mogoče razmejiti od drugih besednih vrst, vendar je sintaktično heterogena in je potrebno še raziskati, če vse te skupine res sodijo skupaj.
84
Jezikoslovni zapiski 1991
OPOMBE
1 Slovenski jezik, literatura in kultura: inhrmativni zbornik, Ljubljana 1974, 29-50.
2 Adam Bohorizh, Arcticae horulae succisivae, Wittenberg 1584, 155-157. Poimenovanje prislovov je vzeto iz Tbporišičevega prevoda Bohoričeve slovnice (dvojezična izdaja), ki je izšel 1. 1987 pri Založbi Obzorja v Mariboru.
3 Marko Pohlin, Kraynska Grammatika, Ljubljana 1783, 99: »Das Nebenwort (Poleg-beseda) ist jener Theil der Rede, welcher meistens bey den Zeitwörtern steht, um derselben Bedeutung, oder Umstände anzudeuten: oder denselben mehr oder weniger Kraft im Ausdrucke zu zugeben.«
4 Jernej Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark, Ljubljana 1808, 373.
5 Franz Seraphin Metelko, Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrhn und in benachbarten Provinzen, Ljubljana 1825, 153, 157, 158.
6 Anton J. Murko, Theoretisch-practische Grammatik der slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande, Graz 1850, str. 108 (citat).
7 Anton Janežič, Slovenska shvnica, Celovec 1854.
8 Luka Podgorski (= Svetec), O členkih, Novice 1862, str. 407, 415, 427.
9 Anton Janežič, Slovenska slovnica, Celovec 1863, str. 105.
10 Jakob Sket, Slovenska shvnica, Celovec 1906, str. 115.
11 Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1-2, Ljubljana 1894-95.
12 Anton Breznik, Slovenska slovnica, Celje 1934, 145-147.
13 France Jesenovec, Pomenske funkcije slovenskih Čhnic, Zbornik zimske pomoči, 1944.
14 Slovenska slovnica, Ljubljana 1947, str. 244-250; Anton Bajec, Mirko Rupel, Rudolf Kolarič, Jakob Šolar, Slovenska shvnica, Ljubljana 1956.
15 Slovenska slovnica, Ljubljana 1947, str. 222
16 Slavistična revija, 1954, 195-226.
17 Jože Lokar (= Jakob Šolar), Vhga in mesto členka tudi, Jezik in slovstvo (dalje JiS) 1957/58, 158-161.
18 Stane Suhadolnik, Vendar in sorodni vezniki, JiS 1957/58, 296-301.
19 Jakob Šolar, Veznik in, JiS 1959/60, 14-18.
20 Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2, Maribor 1966.
21 Slovar shvenskega knjižnega jezika I-IV, Ljubljana 1970-1985.
22 Jože Toporišič, Kratko oblikoshvje shvenskega jezika, SSJLK: informativni zbornik, Ljubljana 1974, 29-50.
L Černelič: Členek kot besedna vrsta
85
23 JiS 1974/75, 33-39.
24 JiS 1974/75, 295-305.
25 Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1976.
26 JiS 1973/74, 273-279.
27 JiS 1979/80, 201-205.
28 Jože Toporišič, Slovenska slovnica, 2. izdaja, Maribor 1984; isti, Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1982.
Zusammenfassung DIE PARTIKELN ALS WORTART IN DER SLOWENISCHEN SCHRIFTSPRACHE
Partikeln sind in der slowenischen Sprachforschung bereits in der Grammatik von Bohorič 1584 beim Adverb aufgeführt. J. Kopitar bestimmte für sie wie für andere Adverbien eine ganze Tabelle und ordnete Negationen und Verstärkungen in eine besondere Gruppe. Nach seinem Vorbild richteten sich alle Grammatik-Fachleute bis zur Slovenska slovnica 1947 bzw. 1956. In dieser Grammatik sind solche Adverbien bei den gedanklichen Adverbien eingeordnet, eingeführt wurde auch eine neue Gruppe betonter Adverbien. Diese sogenannten gedanklichen und betonten Adverbien stellte J. Toporišič 1974 als selbständige Wortart vor, die er členki (Partikeln) nannte. Den Ausdruck členki (Partikeln) führte A. Janežič 1854 als gemeinsame Bezeichnung für alle unbeugbaren Wortarten anstelle des deutschen Ausdrucks Partikel ein. Von Breznik an wurde er auch für bestimmte wortbildende Elemente von Pronomen und Adverbien benutzt.
Členki (Partikeln) sind unbeugbare Wörter wie Adverbien, jedoch kann nicht nach ihnen gefragt werden, da sie keine Satzglieder sind. Von Adverbien unterscheiden sie sich syntaktisch auch dadurch, daß sie beim Substantiv stehen können. Sie drücken eine andere Bedeutung als das Adverb aus und treffen mit einigen anderen Wortarten zusammen.