Časopis s podobami za slovensko mladino s prilogo ingoiceli", è
Štev. 3. P
r
V Ljubljani, dne 1. marca 1915.
—-
^ Leto 45.
'S
NOC.
Kot z očmi žarečimi gleda v noč vasica z okenci rdečimi.
BOLNIK POTOKU.
Tih, samoten gre potnik čez polje, in iz duše žalostne vztrajajo spomini

na nekdanje dni: kakor luči rdeče, v noč žareče, s svetlimi očmi —
Jože Plot,
Prost si zopet spon ledenih, ljubi ti potoček moj; prosto, vedro poskakuješ, prost med svet zdaj tok je tvoj.
Tebe je pomlad vzbudila, zdaj hitiš, drviš naprej, da popraviš, kar zamudil v zimskem spanju si doslej.
Tudi mene je vzbudila rajsko lepa ta pomlad ; a, kot tebi, ni prinesla ne prostosti mi, ne nad.
Ni prinesla meni cvetja : ves ie bled še moj obraz ; nekaj pa je le prinesla : zlat spomin na zdravja čas.
Zlat spomin na čas detinski, drag spomin na zdrave dni, ko še nisem bal se budnih in prejokanih noči.

^HMhk,
Mara P.
HAD bsezd^OIVI.
Povest. — Spisal Jos. Vandot.
3.
isti dan je bil oblačen in megle so se vlačile po gorovju. Dišalo je po dežju in snegu, in zato so pričeli delati drvarji s podvojeno močjo. Zbali so se zime, a njihovo delo še ni bilo dokončano. Zato so pa tudi delali, da jim je tekel pót curkoma z obraza. A Košutnikov Inja ni delal tistega dne. Že zarana ga je poslal Matija po sir na planino. Inja je šel radevolje in se je veselil lepega pota.
Sredi gozda ga je ustavil nenadoma Hkavčev Lojz. »Hoj, počakaj!« je rekel in je dvignil nekaj v papir zavitega in z drobno vrvico prevezanega. »To-le boš nesel na planino. Saj poznaš pastirja Klemuca? Njemu izroči to, pa mu povej, da mu pošilja to Hkavčev Lojz. Ali si slišal?«
Inja je prikimal. Dobro je poznal Klemuca. Saj so ga poznali vsi na vasi, pa bi ga ne poznal Košutnikov Inja? — »Bom pa nesel,« je rekel Inja in je vzel prazni nahrbtnik z rame. Potlačil je tisto reč vanj in ga je oprtil spet.
»Ne bo zastonj, Inja,« je pridejal Hkavčev Lo;z in se je namuznil. »Ko se vrneš, ti podarim dvajsetico. Da ne boš nosil zastonj.«
Inji se je zasmejalo srce v mladih prsih. Glej, glej, dvajsetico si prisluži, pa še na tako lahek način. Lepo jo spravi in jo ponese pri prvi priliki domov. Spravijo naj jo mati, dokler ne prinese tudi svetlih kronic. Potem pa kupi bratcem in sestricam leno obleko, da ne bodo hodili ob nedeljah zakrpani k sveti maši. Veselili se bodo in si bodo mislili: »Inja, hej, naš Inja nam je kupil obleko ,,. Saj pravimo — naš Inja .. .«
In mladi drvar je šel veselo skozi gozd. Prepeval je na glas in je tudi tupatam zavriskal, da je jekalo od strmih snežnikov. Iz gozda je dospel na širno senožet, po kateri se je pasla tropa belih ovac. Sredi senožeti je stala visoka skala. Na skali pa je sedel pastirček in je prepeval glasno.
Zagledal ga je Inja in ga je spoznal. Janezek je bil, Gromčev Janezek, ki je pasel Dolenčeve ovce na senožeti. Zavriskal je Inja, ko ga je zagledal. Ozrl se je Janezek nanj, pa je zamahnil s klobučkom. Stopil je s skale in je šel Inji naproti.
»Kam pa, Inja?« ga je nagovoril in se je začudil. »Kaj nisi drvar tam v Kotu in ali si ne prislužiš deset svetlih kronic na mesec? Ha?«
»Drvar sem, Janezek,« je odgovoril Inja in se je posmejal. »Tudi deset svetlih kronic si prislužim na mesec. Toda danes grem na planino po sir. Kaj misliš, da bom samo sekal? Ej, dobi se še kako drugo delo, Janezek, «
Gromčev Janezek ga je gledal z grdo zavistjo v srcu. Glej ga Injo! Vsak mesec si prisluži deset svetlih kronic. A ubogi Janezek pase vse leto
ovce pri Dolencu. Na, pa si prisluži komaj vse leto toliko, kolikor Inja en mesec. Saj pravim — ni vsak rojen pod tako srečno zvezdo kakor Inja ... In v Janezkovem srcu raste vedno večja zavist. Spleza spet na skalo in se vsede tam gori. A ne prepeva več, ampak gleda za Injo, ki gre naglo preko senožeti. Vidi Janezek svetle kronice, ki si jih služi Inja. Pa tudi svojo revščino vidi, pa mu je hudo pri srcu.
»Glej ga Injo!« misli samprisebi. »Kako je bogat, ker si prisluži toliko na mesec. A jaz sem revež . .. Saj pravim — ti prebiti Inja . ..«
Inja pa stopa čvrsto navkreber. Dolgo hodi skozi molčeči gozd po potu, ki se vzpenja semtertja po strmini. Misli na Gromčevega Janezka in se smeje samprisebi. Glej ga Janezka! Kako mu je nevoščljiv, ker si prisluži deset svetlih kronic na mesec! Ta Janezek, ta Gromčev Janezek ne pomisli, koliko se mora Inja truditi, da si prisluži tiste kronice. Janezek pa samo sedi na skali in gleda po ovcah, ki se same pasejo po ravni senožeti. Saj pravim — ta Janezek, ta Gromčev Janezek!
In Inja stopa više, vedno više. Pozabi že na Gromčevega Janezka in prične misliti na Hkavčevega Lojza. Bog ve, kaj mu je naložil v nahrbtnik? Mogoče suknjič, ali pa kako drugo stvar? In Injo prične prevzemati radovednost. Čudno se mu zdi, zakaj mu je izročil Lojz tako naskrivaj ta zavitek. Če je kaj navadnega, zakaj mu ni dal že v koči one reči? In v Inji je rastla radovednost vednobolj. Ko je dospel vrh gore, se je vsedel na skalo, da se malo odpočije. Nahrbtnik je položil kraj sebe in ga je odprl brez premišljevanja. Vzel je iz njega zavitek, pa ga je gledal od vseh strani. Neprijeten duh mu je udaril v nos. Toda to mu je še bolj povečalo radovednost,
»Kaj more to biti?« je vprašal samega sebe. Toda naposled se ni mogel več premagovati. Naglo je razvezal zavitek in je zagledal v papirju zavito — kožo. Inja se je začudil, da je kar tlesknil z rokami. »Glejte si no,« je izpregovoril in se je zasmejal obenem. »Kaj pošilja Lojz Klemucu! Hm, kje je neki iztaknil to kožo? Od teleta ni, od koze tudi ne. Kaj naj pomeni to?«
In Inja ugiba in ugiba. Toda uganiti ne more. Čudno se mu zdi vse to in samsebi si ne more razložiti, čemu pošilja Lojz Klemucu svežo kožo. »A najsi bo, kar hoče,« ukrene Inja naposled. »Lojz mi je izročil zavitek, pa ga tudi oddam Klemucu. Kaj meni mari, zakaj jo potrebuje Klemuc! To je Lojzeva in Klemučeva skrb.«
Naglo potlači Inja kožo nazaj v nahrbtnik. Napoti se naprej in prične še bolj čvrsto stopati po hraspavi poti. Čez dobro uro pride na planino, raztezajočo se pod strmimi, s snegom pokritimi snežniki. Že oddaleč sliši prijetno zvončkljanje, ki se širi kroginkrog po zagorskem svetu. Tuintam zagleda čredo krav, ki se pase mirno po sočnih travinah. Odnekod se čuje vesel glas, ki prepeva glasno pesem.
Inja se ustavi na parobu, pa gleda ves zavzet po lepi planini. Pri srcu mu je tako veselo, da dvigne klobuček, pa zavriska na glas: »Hoja-u-
hoho!« Od vseh strani mu odgovori beketanje in meketanje. Še celo krave doli niže dvignejo glave, pa zro nanj z velikimi očmi.
Izza skale stopi dolg in suh pastir. Oblečen v oguljeno, z velikimi krpami zašito obleko. Obraz mu je kosmat, in neprijazne oči se ozirajo na mladega drvarja. »Kaj begaš živino, ti spak predrti?« zarohni vanj in dvigne zakrivljeno palico.
Inja ga pogleda in se zasmeje. »Glej ga no,« reče in stopi bliže. »Saj si ti, Klemuc. Prav, da sem te našel. Ne bo mi vsaj treba, da bi te iskal naokrog . .. Veš, ongavi Lojz te pozdravlja. Poslal ti je po meni nekaj. V papir je zavito in zadrgnjeno z vrvico ... Glej, to-le.«
In Inja privleče iz nahrbtnika kožo, pa jo poda pastirju. Klemuc se namuzne in utakne pod pazduho zavitek. Obraz se mu razjasni in zadovoljno gleda dečka. »Ti si Košutnikov Inja, ha?« reče prijazno. »Pa kako te je našel Hkavčev Lojz? Ali si šel skozi Kot?«
»Iz Kota sem prišel,« odgovori Inja. »Kaj ne veš, da sem pri drvarjih mesto Štrijonovega Bošta? Že teden dni sem tam. A Bošta je podrla smreka, da mu je zlomila nogo. Kaj ne veš tega, Klemuc? Deset svetlih kronic si prislužim na mesec. Pa ti ne veš tega, Klemuc?«
Pastir se nasmeje pa odgovori: »Seveda ne vem. A zdaj vem, ko si mi povedal ti. Glej, glej — pravega si je izbral Lojz. Ti si dečak, da ti ni para. Saj pravim, dobro ti bo še na svetu, ker si takšen dečak.«
Inji dé ta hvala dobro. Namuzne se trikrat in reče: »A kaj zato? Glavna reč je, da si prislužim deset svetlih kronic. Kje bi mogel dobiti boljšo plačo? Gromčev Janezek pase ovce, pa si prisluži komaj deseti del tega, kar si prislužim jaz. Seveda, dela je pri drvarjih zadosti; pa je tudi trdo delo. A kaj se heče? Zaslužek je pa le lep.«
»Saj pravim, da si dečak,« mu reče spet pastir Klemuc. »Le vedno ostani tak, pa ti bo dobro. Na, tu imaš desetico za to, kar si mi prinesel od Lojza. Za trud naj bo.« — Inja poskoči od veselja, ko zagleda svetlo desetico na svoji dlani. Glejte si no — Klemuc mu je podaril desetico, a v Kotu mu da še Lojz dvajsetico. Kako urno in lahko si prisluži denar! A ob mesecu dobi še deset svetlih kronic. In potem bo obleka, lepa obleka ravno za Božič. Pa tudi sestrice in bratci bodo vsi novi od tega bogatega denarca, ki si ga prisluži Inja pri drvarjih. Glejte si no!
»Pozdravi Lojza!« mu reče Klemuc. »Tako mu reci, da je vse prav. Le brez skrbi naj bo. Vse je lepo in v redu... Ali si slišal, Inja? Vse to povej Lcjzu. Nemara te pošlje kmalu spet k meni. A reci mu, da poženemo drugi teden živino v dolino. Če hoče še kaj doseči, naj se požuri.«
»Vse mu povem, kar si mi naročil,« odgovori Inja in se čudi, ker ne razume popolnoma pastirjevih besed. Napoti se potem preko planine do koče sredi planine. Prileten planšar ga tam pogosti s sladkim mlekom in skuto. Utakne mu v nahrbtnik velik kos sira in mu naroči, naj nozdravi drvarja Matijo. »Dober človek je Matija,« reče stari planšar. »Njega poslušaj, ti Inja, pa ne boš krenil nikoli z dobre poti. A Hkavčev Lojz je hudoben človek. Hodi mu s pota, ti rečem, Inja.«
Mladi drvar se začudi. Kaj, Lojz je hudoben človek? Saj je vedno prijazen z njim, Vsi drvarji molcé neprestano. Samo Lojz govori in pripoveduje to in ono. A samo pametne in lepe reči. Še nikoli mu ni rekel napačne besede. Samo dobro je govoril drvar Lojz. Pa davi mu je obljubil dvajsetico, ako ponese pastirju Klemucu oni mali zavitek. Pa da bi bil Lojz zato hudoben? Oj ne, in stokrat ne! ... Inja zmigne z glavo, pa pogleda od strani starega planšarja. Kako se motite, stric planšarjev! Lojz je dober človek in Lojz mu ne bo storil nikoli žalega.
Tako je premišljeval Inja, ko je šel s planine. Vso pot je mislil na besede starega planšarja in se je spominjal natanko vsake besedice drvarja Lojza. A našel ni niti ene slabe. »Napak ga sodi planšarjev stric,« reče naposled samsebi, ko pride do zelene senožeti, kjer pase ovce Gromčev Janezek. Še enkrat reče tam na glas: »Lojz je dober človek. Hej, jaz vem, da je dcber človek.«
Zagleda ga Gromčev Janezek, pa stopi k njemu. »Hej, Inja!« ga pozdravi in nadaljuje: »Ali slišiš, Inja? Kaj boš pa vse kupil za toliko kronic, ki jih prislužiš pri drvarjih? Samo to mi še povej, Inja!«
»Hm,« dé mladi drvar, »lahko si kupim to in lahko si kupim ono. Veš, pa kaj si bom kupil? Ongavo hišo na sredi vasi. Saj veš, da ima dve nadstropji. Če bom deset let drvar, pa si lahko kupim tisto hišo. A kdaj si jo boš mogel kupiti ti, Janezek? To te vprašam?«
Gromčev Janezek se namrdne in se zasuče na peti. Pogleda še enkrat na Injo, potem pa odide molče proti skali. Pa ves zelen je od jeze. Inja se zasmeje na glas in je ves zadovoljen, da je zasolil Janezku tako debelo. Pozna Janezkovo zavist in ve, da je pastirček nevoščljiv njemu, ki si prisluži deset kronic na mesec. Prav mu je — temu zavistnemu Janezku. Zakaj pa je tak? Hej, pa ga pouči Inja enkrat, na lep način ga pouči. Samo, da mu pade enkrat prava misel v glavo.
Inja se smehlja, ko gre preko senožeti. Janezku se smeje in njegovi zavisti. Premišljuje, kako bi ozdravil pastirčka te grde bolezni. Vso pot premišljuje, do drvarske koče v Kotu ugiba; toda prava misel mu le noče v glavo.
Stari Matija pohvali Injo, da je prišel tako hitro nazaj. Ogleda sir, pa je zadovoljen. »Velik kos ga je dal planšar Tomaž,« reče. »Pošten človek je Tomaž. Ni, da bi stiskaril in odiral ljudi,..«
Inja spet vihti sekiro ob debelem hlodu, da frči lubje in iverje okrog njega. Zadovoljno žvižga in je vesel, da sme delati tako težko delo, ki je pa njegovim krepkim rokam samo igrača. Tuintam pogleda na Lojza, ki dela na drugi strani rovta. Pa tudi Lojz se ozira nanj, kakor bi hotel nekaj izvedeti od njega. »Hej, Inja!« zavpije naposled. »Prinesi mi vode!«
Inja steče k studencu, pa prinese drvarju polno kanglo vode. Lojz mu namežikne, pa ga vpraša potihem, da ga ne slišijo drvarji: »No, kako je bilo? Kaj je rekel pastir Klemuc?«
»Pozdravlja te,« sporoči Inja. »Rekel je, da je vse prav in bodi brez skrbi. Vse je v redu, je rekel in me je vprašal, če sem ga dobro slišal.«
»Prav, prav,« dé drvar Lojz ves vesel. »A tebi, Inja, rečem, da dobiš dvajsetico. Še drevi jo dobiš, ko pridemo v kočo, ker si dobro opravil vse . . .«
Inji se je spet nasmejalo srce. Zažvižgal je na glas in je šel k svojemu hlodu. Mislil je do večera lepe misli. Vsem bratcem in sestricam kupi za Božič novo obleko. A posebno še najmlajši sestrici Minici. Lepo krilce ji kupi in gorko jopico. Pa tudi lepo, pisano rutico za na glavo. Smehljala se bo Minica, vse dolge dni se bo smehljala revica. Ej, ej... (Dalje.)
ČUDEH ZDHfiVN
Spisal Julij Slapšak.
V.
eugnana, živa veverka je naredila že marsikatero neumnost v hiši. Vsako jutro je glasno pozdravila, pomolivši glavico iz ^ svojega domka na steni, vse v hiši, posebej seveda še Stanka. Sedla je na rob zabojčka, pa se ozirala po vseh kotih v izbi, največ pa, kajpak, na mladega bolnika v postelji. In cvrčala in momljala je že za zajtrk, da je šlo kar skozi ušesa. Nato je pa poskočila in tekala in se lovila, da se je kar kadilo za njo. Tako se je godilo dan na dan.
Nekoč se prebudi Stanko že precej zgodaj. Brž pogleda gor na zabojček veverke nikjer! »Oh, mama, kje je pa veverka — ali še spi?« vpraša.
»Že še ni vstala. Čak, jo pa zbudim,« odgovore mati in pogledajo v njeno hišico. A zabojček je bil prazen. Pogledajo mati na peč, za mizo, pod klop . . . veverke nikjer. Pretaknejo vse kote, preiščejo vso hišo — veverke nikjer. Preiščejo iznova vso hišo, pretaknejo in preobrnejo vsako reč, nič — veverke nikjer in nikjer!
»Veverke ni, moje veverke ni!« je zajokal Stanko in gledal žalostno za materjo, ki so še vedno stikali za porednico. »Veverke ni, moje veverke ni!« je jokal Stanko in od žalosti vil roke. Pa mu pade roka na odejo, na očetovo toplo suknjo, ki so jo vrgli mati čez sinka, ker je bila noč hladna. V tistem hipu pa se začne nekaj zgibati v suknji. Rokav je zagibal, se premaknil, zaplesal. »Kaj pa skače v suknji, mama? Kaj pa pleše notri?« je vprašal začudeno. Mati so se obrnili k postelji. Pogled jim je obstal na očetovi suknji. »Kaj bo pa drugega,« so dejali čez nekaj trenutkov. In so šli ter dvignili suknjo in stresli rokav. In iz njega je skočilo nekaj živega. Kaj? — Saj veste: Stankova veverka . . . In hop hop-hopsala! — pa je sedela na robu zabojčka, migala z bradico, premetavala košata šopa na uhljih, se priklanjala na vse strani ter cvrčala na vse grlo: »Šček-šček! Tlek-tlek!«
Cè - cè - cè - cè! Dobro jutro, dobro jutro vsem skupaj! Čr - čr! Čk - čk!« ...
Saj pravim, ta porednica! Stanku so od veselja zažarela lica . . .
Neko jutro pa zopet ni bilo veverke, pa tudi očetovega čevlja nc. Stanko je klical: »Kje je moja veverka?« Oče pa: »Kje je moj čevelj?« — »Vse se bo dobilo, samo malo potrpljenja je treba,« so prigovarjali mati ter iskali veverko in čevelj. »Iščite veverko, iščite mojo veverko,« je prosil Stanko. »Moj čevelj mi dajte sem, moj čevelj! V tla se vendar ni udri, poiščite mi ga že, pravim, pravim!« so vpili oče že nevoljni. Saj je bilo res nerodno za očeta; hoteli so se obuti, en čevelj je bil, enega pa ni bilo nikjer. Na eno nogo so bili obuti, na drugo pa bosi, »Kje pa je, pravim, pravim?« so že skoro rentačili in držali nogo na kolenu, da bi se brž obuli. Pa je bilo res treba nekoliko potrpljenja, kakor so mati rekli. Iskali so, iskali, pa nikjer ni bilo ne čevlja, ne veverke! Morali so iskati tudi oče. O, to so trdo stopali po sobi in gledali srepo v kote!
Pa so se ustavili oče pred veliko omaro. Težke roke so prijele in premaknile opravo. Pogledali so v skriti kot pod omaro. No, tam je pa bil čevelj. »Le kdo mi ga je tja zanesel!« so se hudovali, izvlekli čevelj in trdo potisnili nogo vanj. Strašno je zacvililo nekaj v čevlju, noga pa ni šla noter. Na sredi pota je zadela ob nekaj mehkega in se ustavila. Nič niso pomišljali oče, kar naglo so izbecali obuvalo z noge. Ko je pa padel čevelj na tla, je prikoracala vun — veverka, Stankova veverka... Malo se je še držala polomljeno, a kmalu se je zravnala, pogledala naokoli, nato pa skočila očetu na nogo, ramo, glavo ... In potem na postelj in v svoj domek na steni. Tam pa je zasukala brkice, odprla gobček ter se priklanjala in cvrčala na vse strani: »Dobro jutro, dobro jutro! Ček - ček! Čk - čk!« ... Še celo resni oče, ki so prej otepali veverko z noge, rame, glave ... so se zdaj smejali in govorili: »Bogati ljudje imajo po dve hiši in še več. Seve, tudi naša veverka si je morala vtepsti v glavo, da ne more biti zadovoljna le s tisto-le škatlo nad Stankovo posteljo. Toda, ljuba veverka, moj čevelj že še ne bo tvoja druga hišica, jaz vendar ne bom zavoljo tvoje prešernosti hodil bos po svetu!« ...
Stanko je pogledaval na zabojček in si mislil: »Materi porečem, še -dva zabojčka naj zabijejo na steno. S tremi hišami se bo pač zadovoljila nevšečnica in ne bo iskala še drugod stanovanja.« Tako je mislil Stanko in je bil vesel, da ima zopet svojo veverko. Rekel pa ni nič.
V enem tednu, kar je bila veverka pri hiši, je Stanko že toliko okreval, da je mogel za nekaj ur iz postelje, čeprav ni več užival tistih pustih zdravil, ki so bila grenka za devet žolčev. Ko je bil pa nekoč zopet sam doma, je vstal in šel, da bi narisal svojo ljubo veverko. Pa kar s tinto, ker ni bilo svinčnika pri roki. In na časopis — drugega papirja ni bilo pri hiši. Trudil se je in trudil, da bi spravil kaj skupaj, a le ni šlo, Sevé, roka se mu je tresla, pero je pa le nerado škrtalo. Prej je mislil: Takó in takó potegnem, te in te črte narišem, in veverka bo kar zrastla izpod mojega peresa. A ko je jel risati, je bilo drugače. Nagromadil je črt že
na stotine, a podoba le še ni kazala skoro nobene sličnosti z veverko. Kako neki: za rep ji je narisal metlo, za trup poleno, za noge loparje z velikimi in okornimi kolesi, za glavo pa . .. tega pa sam ni vedel: ali lokomotivo ali hišo z dvema kadečima se dimnikoma ... Nò: metla, poleno, štirje okorni loparji z velikimi kolesi na koncu in pa lokomotiva ali hišica z dvema kadečima se dimnikoma — to vendar ne more biti podoba veverke, njegove žive, neugnane veverke, ha - ha! ,. . Tudi Stanko je
vedel, da ni; zato je začel iznova risati in še in še---Bil je že dokaj
utrujen, a odnehal le še ni; ljube veverke ni mogel pogoditi. Seveda mu je črnilo nagajalo in pero je bilo zanič in roka se je tresla, da le ni šlo — vsaj tako se je izgovarjal. ..
Pa se prigodi, da skoči tedaj veverka na mizo in ondi nekoliko ponori. Nä, pa se prevrne črnilo in čez poldrugo ped dolg in širok črn madež se prikaže na beli javorjevi mizi, kakor bi stresel kdo košaro črnih jagod po nji. In preden je mogel Stanko videti, kdaj in kako, se prestrašeni veverki spodrsne, pa se zavali kakor je bila dolga in široka, v zlito črnilo. Dvigajoč se, je namočila še krempeljce v črnilo. Vsa je bila črna po eni strani. Pa je poskočila, a takó nerodno, da ji je še enkrat spodrsnilo. Zavalila se je na časopis s stranjo, s črnilom namočeno, in se — sama narisala ... Še dosti dobro se je narisala, Stanko bi je ne bil mogel tako natančno. A sita je bila veverka te igre. Prevrgla se je še parkrat po mizi in pustila sled za seboj — svoje črne slike — pa jo naglo odkurila in se skrila za omaro.
O tej Stankovi slikarici je izvedela kmalu vsa vas. »Če zna sebe fotografirati, bo znala tudi nas,« so govorili vaški paglavci in sklenili, da jo naprosijo, da bi tudi nje enkrat vzela na »kontrafé«. Ali ta sklep je ostal le pri besedi.
Stanko je imel poslej dve veverki: eno na papirju, drugo pa . .. no, gori v svoji hišici je zdajle in kliče: »Čk - čk! Cè - cè!« Materi in vsej družini sta se pa obe precej zamerili. Taka miza--!
Veverka je napravila še marsikatero neumnost: ubila je nekoč skledo in prevrnila lonec z maslom; očetov novi klobuk je skrila pod posteljo in hodila spat vanj; uro je vrgla na tla, in druge take reči. Toda dobra mati so vendar vse to prikrili pred strogim očetom, da ni bilo krega. Saj so dobro vedeli, da je ververka Stankovo zdravje.
VI.
Neko jutro je bila veverka silno nemirna. Skakala je venomer s peči na klop, s klopi na mizo, postelj, zabojček ... celo na uro je skočila večkrat. Pa zopet dol in naprej in nazaj in sem in tja, po vsej hiši je bilo neugnanke dosti. In neprenehoma je cvrčala: »Cè - cè - cè - cè! Čr - čr-čr - čr!« Naposled je skočila Stanku na odejo, ramo, roko ., . In je momljala z gobčkom in cinkala z bradico, kakor da mu ima nekaj nujnega in zelo važnega povedati. In gledala je takó otožno . .. Seveda Stanko ni umel njenega počenjanja; še rekel je: »Glejte si no, čisto se je že privadila
ta ljubka živalca naši hiši; zdaj ne bo mislila več na gozd in bo ostala pri nas, hvala Bogu!« Tako je rekel Stanko in ogovarjal ververko, čepečo na roki, in jo božal, v vidnem veselju in srčni hvaležnosti, trdno prepričan, da mu jo je v teh težkih dneh poslal sam ljubi Bog, brez dvoma v razvedrilo in za kratek čas. In ko jo je tako božal in jo ogovarjal, so mu, da sam ni vedel, ne kdaj, ne kakó, zlezle oči skupaj in je zadremal ob belem dnevu, kakor že večkrat, odkar se mu je jelo zdravje vidno boljšati. Veverka pa tudi tedaj, ko je bolnik spal, ni jenjala momljati z gobčkom in mu cinkati z bradico in cvrčati prav na glas svoj »čr-čr-čr!« in »cè-cè-cè!« Pa je že moral Stanko prav trdno zaspati, da ni prav nič slišal cvrčečega njenega gostolenja.
Tedaj se je pa začulo neko čudno cvilenje zvrh hriba. Kaj pa je bilo? Tisti čarobni, mamljivi glasovi so zadoneli iznova iz gozda, kakor prej, ko se je zbudila veverka iz sanj in jo je kar vrglo iz zabojčka, da je vsa vznemirjena tekal a in skakala po hiši gor in dol, sem in tja, na klop, peč, postelj, celo na uro ... In kako mehko, božajoče so zadoneli zopet ti glasovi! In kako vabljivo in zapeljivo! Presenečena veverka je strmé obmolknila in poslušala ...
»Cè - cè - cè - cè! Čr - čr - čr - čr! Brž - brž - brž - brž!«
Oj, bili so ji to znani glasovi, mila govorica njenih sestric, ljube matere ,,. »Cè - cè - cè -cè! Brž - brž - brž - brž!« so vikali ti glasovi in jo klicali in vabili v vrhove smrek. »Cè - cè - cè - cè! Čr-čr-čr - čr! Brž - brž - brž!« so vikali in jo klicali in vabili s tako silo, da je mlado veverko kar dvigalo, kar vleklo gor v gozd, v smreke ... In kar naprej so se ji zdaj glasili ti čarobni glasovi na uho, kar naprej so jo klicali, vabili: »Pridi, pridi že skoro, izgubljena sirotka! Nazaj, nazaj v zelene vrhove visokih smrek, k ljubim sestricam, k mili majki!« ...
Veverka je zadrževala sapo. Komaj je upala dihati, da ne bi preslišala teh ljubkih glasov, ki so jo čimdalje bolj prevzemali.
Ali naj gre?
»Cè - cè - cè - cè! Čr-čr-čr - čr!« ..,
»Ali naj grem?«
Pogledala je Stanka. Spal je mirno.
»Ali naj grem ali ne?«
»Brž - brž - brž - brž!« so ji klicale sestrice.
»Ali naj ga zapustim?«
Skočila je na tla, na klop, mizo ... In zopet k Stanku. »Cè-cè-cè-cè! Ali naj grem?« ga je vprašala.
Nič odgovora. Stanko je trdno spal.
»Čr - čr-čr - čr! Cè-cè-cè - cè! Stanko, ali naj te zapustim?«
»Brž - brž - brž - brž!« so klicale sestrice. Tudi njena majka se je oglasila: »Brž - brž! Brž - brž, dete moje! «
Ni se mogla veverka več ustavljati. »Grem, grem!« je zacvrčala. In nekaj ji je reklo: Le pojdi, saj si mu dala sliko za spomin! Bo pa sliko
gledal, ko tebe ne bo, in nate mislil... »Cè -cè - cè - cè! Jaz grem, Stanko!« je zacvrčala iznova. »Jaz grem, Stanko!« je začvrčala, «pa pokličem svoje sestrice in majko in se povrnem z njimi nazaj, in ti bomo delale kratek čas.« Takó je zacvrčala pa poskočila kakor nora na tla, na stol, na odprto okno. Tam se je ozrla še enkrat na Stanka, ki je še vedno mirno spal, zamomljala še enkrat, pocinkala z bradico, nato pa se obrisala s tačko preko mokrih oči in udarila naravnost skozi okno, In v hribu je klicala svoje sestrice, svojo majko in jih prosila, naj gredo z njo dol k Stanku. A je niso hotele ubogati. »Tu v zelenih vrhovih je naš dom, me ne gremo nikamor!« so ji odgovorile. In ko je zagledala veverka ljube sestrice, milo majko, je skočila vrh zelene smreke in ni mogla več od njih.
Iskali so tisti dan veverko, a niso je našli nikjer. Ni je bilo ne v širokem rokavu mehke in tople suknje, ki je grela bolnika; ne v trdih očetovih škornjih za pečjo; ne v leseni posteljci gori na steni; ne na uri, kamor je bila že tudi večkrat skočila in se skrila; ne tu, ne tam — nikjer! A Stanko je venomer trdil, da sliši njene glasove, da veverka ni daleč, da naj jo iščejo še naprej in naprej. Bali so se, da se ne bi zdaj Stanku zdravje zopet poslabšalo, zato so pridno iskali veverko naprej. Iskali so jo po sobah, po zgornjih prostorih hiše, v kleti, okrog poslopja, a zaman — veverke ni bilo nikjer! Zdaj se je zazdelo tudi domačim, da slišijo cvrčati veverko. Obstali so in poslušali. Res, zaslišali so glas veverke, ki je prihajal s smreke nad hišo. »Kaj bi jo iskali, vrnila se je v zelene vrhove smrek, razločno se sliši njen glas,« so si govorili in se izpraševali z očmi, češ, kaj bo pa zdaj s Stankom, ko ga je zapustil — zdravnik! .,, Tedaj pa so jim počili na uho proseči klici. Stanko je bil, ki je klical: »Slišite, pridite in dajte mi obleko, da se oblečem; vode, da se umijem; in glavnik, da se počešem — grem v hrib k svoji veverki!« ... Šli so, umili Stanka, ga preoblekli in počesali. »Cè - cè - cè - cè! Brž - brž - brž - brž!« je cvr-čala veverka in ga klicala. — »Mama, ata! Jaz sem zdrav, naj no grem v gozd!« je prosil Stanko. No, ni še popolnoma okreval; kolena so se mu še šibila, noga se mu je še šibila, dolgo ni mogel stati. So pa rekli mati: »Pa pojdi, a jaz te spremim.« In sta šla. Na mamo se je opiral Stanko in še dosti dobro sta jo mahala navkreber. Tudi drugi dan sta še šla, tretji, četrti... Peti dan je šel pa že sam k veverkam pod smreke. — »Če bi ti bilo slabo, pa zakliči!« so dejali mati, vzeli košaro in nož in so šli lupit krompir pred hišo na prag — od tam se je dobro videlo gor v smreke.
Ni se več zapletala Stanku noga, kolena se mu niso več šibila, krepko je stopal v hrib. Mati so pa venomer gledali za njim in ga opozarjali. »Hencaj, bolezen pride z vozom, po slamnati bilki pa odhaja. Ampak našega Stanka je že zapustila!« so si rekli in lupili krompir dalje. Gor v smrekah so pa cvrčale veverke: »Rž - rž! Cè - cè! Že gre, že gre!« In veselo so skakale in Stanka pričakovale. — »Vas že slišim! In svojo veverko tudi!« je klical Stanko in veverke veselo pozdravljal.
Stara soseda je pa čez nekaj dni pravila na vsi vasi: »M-hm, že je dvignila smrt svojo koso, da bi bila pokosila Stanka, Toda o pravem času je še prišla veverka in ga rešila.« In teden potem je res celò mrki grobokop vrgel svoj kramp v kot in pustil lopate pri miru. Kaj je pa druzega hotel? Če ni, pa ni!

VRABEC - PKIDIGAR.
(Po Alban Stolzovem »Koledarju za čas in večnost«.)
§\ ete človeško! Kajne, jaz vrabček se ti zdim pač ubog siromaček? V svoji borni suknjici, v kratkih usnjenih hlačicah brez nogavic
in čeveljčkov se ti smilim, kot se ti smili boren ogljarček iz gozda. Toda ne žaluj preveč; povem ti, da nič boljšega ne zaslužim.
Žvižgati ne znam posebno lepo, majhni so moji možgančki in v njih še manj razumeka, zato tudi drugih umetnij ne znam veliko. Druge ptice gredo v pozni jeseni na potovanje, da si ogledajo tuje dežele; jaz pa ostanem celo leto, dà, celo življenje v svoji rojstni vasi, kjer imam izgovorjen svoj kot. Druge ptice stavijo lična gnezda, lišček in lastovka, vsak na svoj način, vse pa čudovito umetelno; jaz sem pa v cehu (družbi) ptičev le lahkoživ dečko; rad se naselim v tujem stanovanju, in vendar ob kvatrih ne plačam nobene najemščine.
Ker ne znam nobene umetnosti in se nisem naučil nobenega rokodelstva; ker nimam ne telesne lepote, ne lepega glasu, ker niti ne sejem, niti ne žanjem, pa vendar povsodi pojedam, kar so drugi sadili in sejali, zato, otrok moj, nimam nikjer posebnega spoštovanja, ne pri ljudeh in ne pri živalih. Vse me gleda le postrani, kakor nekako golazen med krilatci.
In vendar še nisi nikoli slišal, ljubi otrok, da bi se bil tak potepeni vrabček kdaj obesil ali si prerezal z britvijo vrat in se ustrelil z revolverjem v čelo; dà, niti tega nisi čul, da bi si delali mi vrabci posebne skrbi, češ: Kaj bomo jeli, kaj pili, s čim se oblačili jutri ali celo v prihodnji zimi. In mari ne ravnamo prav mi vrabci?
Čemu bi pustili, da nam rojijo čudne muhe po glavi? 0 bili bi pač pravi norčki! Kajti četudi je takole vrabče res preneznatna stvarca in četudi ni nobene škode — niti majhne ne — če izgine ta ali oni s sveta, vendar pa čutimo vrabci prav dobro, da je ljubi Bog naš oskrbnik, ki nam reže vsak dan ljubi kruhek in nam ga pomoli pred kljunček. Morebiti te utegne zanimati, dragi učenec, če napraviva skupaj majhen proračun, da vidiš, koliko stane dobrega našega Gospodarja preskrba revnega vrabca: 1. Stroški za hrano. Ne samo ti, otrok moj, ampak tudi vrabček potrebuje sleherni dan svoje močnate jedi in svojega mesnega zrezka, naj si bo to že par pšeničnih zrne ali postna slaščica iz mladega
graha ali pa tudi nepreviden hrošček ali klobasica v podobi tolste gosen-čice ali kaj podobnega. In ko pride huda zima, o tedaj pač oskrba zaniče-vanega vrabčka ni nikaka igrača. Če je n, pr. snežilo cel božji dan in še ponoči, in je drugo jutro vse pokrito s snegom, hočemo vendar mi vrabci danes kot včeraj imeti svoje kosilce, in če bi ga ne dobili, oh, kakšen vrišč bi bil po svetu! Pa kako priti do južine, ko je vse pod snegom? Kopati mi vrabci ne znamo, beračiti ne maramo, da bi pa kradli, za to ni vsak čas priložnosti. Kar pa bi se dalo pobrati na glavni cesti in drugod, kjer sneg hitro odstranijo, tega ni veliko in moramo vrh tega še deliti s ščinkovci, strnadi, čopastimi škrjanci, vranami, kavkami in drugimi lačen-beržani, ki so nasilni tovariši in imajo od sile velike golše. A pri vseh teh težavah, ki se ti zde na prvi pogled nepremagljive, dobi vendar trapasti vrabček skozi celo leto, 365 dni, svojo hrano.
2.	O b 1 e k a. Mi vrabci smo veliko bolje preskrbljeni, kot se ti zdi. Bog nas oblači silno skrbno (premožna mati ne more obleči bolje svojega sinka!), tako da nas ne zebe izlepa, kadar je mraz; poleti pa se tudi ne potimo. Ali ne vidiš mojega lepo progastega rjavega fraka (gosposke suknje)? Se mar ne postavim, ko se izprehajam polagoma v svojih svilnatih hlačicah po cesti? Ali nimam finih čeveljčkov iz rdeče juhte, vsak dan sveželakiranih? In vendar nimam ne hlapca, ne dekle, dà, celo krtače ne premorem. In moja vrabičja glava, ali ni ozaljšana s svileno čepico, kot jih nosijo sodniki? In cela moja oprava, kako izvrstno je pobarvana. Pri meni nikoli nič ne obledi, ne v pekočem solncu, ne v dežju, čeprav ne premore vsa moja žlahta niti enega dežnika. In kako izborno je blago! Ne najdeš ga na njem ne madeža, ne razpora; nikoli se ne napravi luknja v njem, izvzemši seveda, če se začnem prepirati in kavsati s tovariši. No, potem se mi pa tudi zgodi čisto prav, če dobim batine, ki sem jih iskal.
Spomladi in na zimo mi da moj krušni Oče vedno pomeriti novo obleko. V pozni jeseni mi izpade lahko poletno perje, spomladi pa gosti zimski puh, tako da nosim vedno opravo, kakršno zahteva sezona (letni čas). Obnošene obleke niti ne prodam judu-starinarju ali prekupčevalki s perjem za blazine. O ne! Moja noblesa (imenitnost) tega ne dopušča; kar ni za rabo, vržem kratkomalo proč. Smo pač brezskrbni veseli vrab-čoni, kakor mladi komedijanti. Služabniki ali kočijaži pri visoki gospodi dobijo le na vsaki dve leti novo livrejo (obleko) od svojih gospodarjev; jaz pa jo dobim dvakrat na leto in mi ni treba ne služiti, ne kočirati. In kako brhko mi pristoja vsa ta oprava ! Gospod, ki mi je daroval suknò za uniformo, mi je tudi vse lepo prirezal in sešil. Zato vrabčki ne lazimo po božjem svetu tako, kakor ubogi vojak, ki mora smukniti v monturo, ki ni bila pomerjena njemu; meni se vse tako lepo prilega, kot bi bilo ulito, čeprav sem le »vrabec,« ki med brati ni več vreden kot pol vinarja.
3.	Stanovanje. Mnogim mojih gospodov tovarišev dela ta postavka v stroškovniku sive lase in jim moti sladko spanje marsikatero noč. Kakšno dirjanje in tekanje in preletavanje in škakljanje, koliko prenašanja in dela, preden si uredi, recimo, kak ščinkovec ali lastovičji par svojo
lično hišico, da je čemu podobna! Med tem bojem in znojem sosedov pa napravljam jaz male izlete ali prirejam celo na strešnem slemenu krajše koncerte, da skoro obupavajo vse duše v okolici, ki se razumejo na lepo petje. In čemu bi ne ravnal tako, saj je moje gnezdeče že gotovo. Tam gori pod strešnim pomolom se nahaja lagodna, trdna podstrešna sobica; lastovka si jo je bila sezidala lansko leto; za letos si jo vzamem jaz v najem s svojo družino. Kakšen svež, zdrav zrak piha tu gori! In še na jutranjo, solnčno stran je obrnjeno stanovanje! Nervoznosti (živčne bolezni), mrzlice, kozà, kolere in kar je drugih takih gostov, pri nas ne poznamo. Potem pa ta krasni razgled! In hišna oprava — kako je primerna! Posteljica (čez dan sem le redko doma, imam zunaj preveč opravkov!) po najnovejši dunajski modi. Slamnica, žimnica iz konjske grive, počez pa rajskotopla pernata odeja. Zavoljo najemnine si ne belim veliko glave; da bi nam kdo podražil stanovanje, to pač ne gre, kajti med nami nihče ničesar ne plača. Tako ni ne sitnih računov, ne nepotrebne jeze. — Pa zgodi se tudi, da ne maram vloge imenitnega barona v imenitni palači pod streho. Kaj mi to dé? Vdinjam se kot vratar ali stražnik na viteškem gradu plemenite postolke ali žlahtnega para golobov.
Če mi pa tudi to izpodleti, no, potem si preskrbim diplomo (izpričevalo) stavbnega mojstra in stopim pred svet kot samostojen podjetnik. Načrt za hišo je hitro narejen in v par dneh je vse gotovo. Slog, v katerem zidam, imenuj kakor že hočeš; gotovo je Je to, da slab ne more biti; jaz sem se ga naučil naravnost v obrtni šoli božji.
4. Pouk in vzgoja. Takole vrabče, kot sem jaz, ima od narave — to sem že enkrat priznal — le slabo, nestanovitno butičico. Kakor mnogi učenci in učenke, tako imamo tudi mi živo srebro v sebi, da ne moremo mirno sedeti, kadar pridemo v šolo življenja, in smo zelo vihravi. Zato vrabec sam ničesar ne vé, ničesar ne razume; od drugih ljudi pa ne sprejme nobenega dobrega svèta.
Po svetu se pa potika tu mačka, tam sova, ponoči se priplazi dehor, poredni dečki in nevoščljive kure, vse, vse je proti nam. Kdo naj pomore neumnim, neukim vrabcem, da se rešijo zalezovanja dečakov in raznih živali, ki imajo mnogo več talenta od njih? Glejte, otroci! Bog sam je nas male, revne ptičice poučil, kaj naj storimo. Bog mi je povedal: »Če se ti približa človek, zleti že deset korakov na daleč kvišku! Če pride mačka, ji lahko pustiš, da pride par korakov bliže; a ne obrni očesa od nje, da se ne zapraši nenadoma vate. Pred kuretino pa ti ni treba imeti posebnega spoštovanja. Niti kvišku sfrčati ti ni treba; dovolj je, če odskočiš na stran, kadar pri mali južini iz zavisti kavsne kdo po tebi.«
No, otroci, kako vam je kaj všeč ta pridiga? Če bi jo znali vi, ki hodite že tri, štiri leta v šolo, povedati bolje, potem prosim, nikar ne zabite, da je imel ta govor najmanjši učeinček slavne ptičje šole, o katerem pravi sveto pismo: »Ali se ne prodasta dva vrabca za en vinar?«
F. P.
DEKLAMOVANKE.
4. Tatica.
Vesela povest z žalostnim koncem.
To sta vam bila dva prava ptička: vrabček Stradavček in botra sinička!
Stara sovražnika v jezi nevgnani gledala sta se vedno postrani.
Pa se preganjala vedno hudo s kljunom se tepla — za perje je šlo ! -
Bližal se pustni je torek veseli, vsi so za dobro zabavo skrbeli.
Srečal spet vrabček je zviti sinico, pa nagovoril srdito družico :
»Naj še za naju bo enkrat nedelja, da si privoščiva malo veselja!
Tudi za naju bi kakšna potička se pač spodobila, botra sinička?
Dajva, prepire zdaj pozabiva, za dobro gostijo brž poskrbiva!
Veš, pri Petrinu cró danes bobe in od veselja je tam vse narobe . . .
V shrambo na okno urno zletiva, bobke najlepše si izberiva , . .
No, kaj boš ti rekla? Ni imenitno ? Ali za enkrat je to poglavitno :
da pravega hipa ne zamudiva, s skupnimi silami vse izvršiva . . .<
Precej je bila botra pri volji : »Bravo! Izmislil pot si najbolji!
To je pomoček za lakoto sitno — bratec, čestitam — res, imenitno!«
Stara sovražnika," prej nespravljiva, zbratila prilika je zapeljiva.
Pa sta se s kljunčki lepó poljubila, večno prijateljstvo si obljubila.
Brzo sta s strehe na okno zletela, nad bobki rumenimi kar ostrmela.
»No, botra sinička? — -Ej, primaruha, to je pač boljše kot kaka muha!«
Vrabček je kradel, sinička pazila, da bi pravica ju ne dobila.
Bobek najlepši je v dve polovički vrabček razkosal, ponudil sinički :
»Kaj bi se bala, le hrabro za manoj hm, treba poznati le tečno je hrano . . .«
Siničko je želja pregrešna zvabila — — in že se je z vrabčkom ob bobkih gostila . . .
»Hm, botrica ljuba!« dé vrabček prešerno, »čutim se srečnega jaz neizmerno . . .
Pa tudi tvoj vpadli prostorni želodček lepo se napenja — kot vinski je sodček . . .
No, drugo odtrgajva zdaj si od ust, pod streho znosiva . . . še dolgo bo pust — —«
Toda naenkrat, — oj groza, kaj to ! — okno za njima zapre se trdo !
Jožek Petrinov se v oknu smeji, kot kruti sodnik strašno govori :
»Aj, le počakajta, drobna tatica, vama pokažem, kje ptičja je piča !
Bobkov rumenih se krasti ne sme jaz vama izženem pregrešne želje — — «
Prišla predrzna tatica sta v ječa, ob vodi, drobtinah sta klela nesrečo — —
A kaj to pomaga, če grdo preklinjaš, krivice pa lastne se nič ne spominjaš ?
Na sredo pepelno pa tiho je rekla sinička Stradavčku: »Oj to sva se spekla !«
Oj, vrabček pa žalostno, tudi je vzdihnil : »Pust najin minil je, kakor bi pihnil--!«
Jože Plot.
IXDXODj^apDöCro
\yi[	"	JULI
^ jD.iwIÈ SÙMl^I
□
□□ma:
JKiSL^C
Si
inrnnnnnrnnnnnnnnnnnr

□DO
ÌCh tesile
Modrost v pregovorih domačih in tujih.
Edinost.
Edinost meščanov je mestna Irdnjava. — Edinost je nepremagljiva. — Edinost vse premaga.
Kjer cvete edinost, tam uspeva mir in sreča.
Kjer edinost, tam Bog,
Enkrat.
Bolje enkrat kot nobenkrat. (Če kdn stori kaj dobrega.)
Enkrat zasačen, devetkrat zakrivil.
Enkrat na leto to ni velikokrat.
Enkrat dal, enkrat vzel, tretji dan v pekel Sel.
Enkrat je nobenkrat — Enkrat ni zmeraj. — Enkrat ni mnogokrat.
Kar je enkrat, je rado večkrat.
Stokrat daj, a enkrat ne daj, dal nisi nobenkrat.
Prava sreča se le enkrat ponuja.
Osel gre le enkrat na led. — Osla spraviš le enkrat na led.
Rek: Enkrat za vselej.
Gad.
Kdor gade preganja, ne sme bos hoditi. (Za nevarna podjetja je treba skrbne priprave in previdnosti.)
Gad se izlevi, a zopet gadjo kožo dobi. (Stare napake se rade povrnejo; posebno, če se samo na zunanje odpravijo.)
Kogar je gad pičil, se gliste boji.
Rdeča brada — pol gada.
Heki: Taji kakor gad noge.
To je gad! (Zvit in nevaren človek).
Gasiti.
O pravem času je treba gasiti. — Čemu gasiti, ko je že vse pogorelo?
Kdor hoče gasiti, se ne sme ognja bati.
Kar ne gori, ne gasi.
Kar te ne peče, ne gasi.
Ognja ne gasi ne s slamo, ne z oljem.
Glad.
Lenuhu kruli rad glad po trebuhu.
Kratkočasnica.
1. Hvaležni berač. Milostljiva gospa, dajte mi vbogajme, Vam bom zelo hvaležen.« — Gospa: »Kako pa boste hvaležni?« — Berač: Povsod Vas bom priporočal svojim tovarišem.«
Resnice in bodice.
Trosi Maksimov.
3.
Trdo besedo, a mehko srce mnogokrat dobri imajo ljudje; ti so kot oreh : pod trdo lupino skrivajo svojega srca vrlino.
4.
Le tisti druge ponižuje, ki sam v nižinah životari; zavest ga ta mori najhuje, da duh njegov ne gospodari.
Rebus.
(Priobčil Internus.)
Šaljivo vprašanje.
(Izmislil Internus.)
1. Kateri govor moreta samo dva govoriti ?
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Listnica upravništva.
Prosimo one p. n. naročnike, ki še niso poslali naročnine, naj blagovolijo to storiti v kratkem. Zlasti nujno pa prosimo, da se prejkoprej poravna, kjer je še odprej kaj na dolgu.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsakega meseca in stane s prilogo vred za vse leto 5"20 K, za pol leta 2'60 K. — Uredništvo in upravništvo Pred škofijo št. 9 v Ljubljani.
Izdaja društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Hnt. Kržič. — Tiska Katoliška TIskarna v Ljubljani.