Lucija Stupica Potem je mrak
Potem je mrak in tišina in z neba stopajo zvezde, da poklepetajo s teboj. Odrežeš si košček noči, ga pospraviš v žep in čakaš, kdaj čarovnik potegne ven niz robcev in nekdo vzklikne: Bravo! Bravo! Bravo!
Tako glasno, da se zdrzneš, kajti tvoje občinstvo je togo. Valovanje, glasen tek, solze, iskren smeh vse to nosi v sebi in le kdaj izpiše na zidove.
Potem je mrak in tišina in z neba stopajo zvezde in greš tja, kjer se misli, proste, srečujejo v noči. Z nakupovalno torbo so odšle laži. V vsakem delu telesa se rojeva delfin. Ropar, ki ga ljubiš.
LITERATURA	17
Umetnikov dom
Ko že misliš, da se bo razprl jezik, razprl kakor velik moder dežnik, te vzel pod streho, in se to ne zgodi, si še vedno sam na drugi strani besede, skrit za barvitost perzijske preproge, stkane iz najmanjših vozlov, in pihaš skozi režo modrega popoldneva, v neviden balon, ki bo zdaj zdaj počil.
In bi si poslikal obraz
in zaplesal nekaj plesu podobnega,
vabeč češnjeve ustnice,
da se razbijejo na tvojih,
da se sprehodijo vsake v svojem sprehodu,
in bi pozabila, da, skupaj pozabila na zaprt
dežnik v nekem temnem kotu sobe.
Na robovih streh se parajo oblaki. Tanka linija, skozi katero se podaja svetloba, je tvoja linija vrvohodca — po njej držiš smer. Enkrat se boš odločil: skočil boš, sam, brez odseva. In boš upal, da te je videla ona.
18	LIT E R A T U R A
Kakor majhna pika
Zvečer ugasim v sobi luč
in gledam na cesto, kjer še niso
prižgali uličnih svetilk. Mesec je
dovolj. Tako sem mu bliže.
Na cesti se nič ne premakne,
zato si izmislim ljudi.
In vidim le tiste, ki jih pričakujem.
Zaradi zaves ne gledani v pravo
barvo neba, niti podnevi niti ponoči.
Naj me drugi ne vidijo s svojimi teleskopi,
obrnjenimi naravnost v srce! Kajti
čisto malo me je, za piko
nalivnega peresa veliko me je,
med tvojimi zobmi in v meni sami.
Čudno, kako me včasih prazni, ko iščem gravitacijo za misli, ki blodijo tam, kjer se kodrajo leti divje ptice. Povečerjam še z ostanki dneva, se umijem za preostanek noči — megla, ki prihaja kot teatrski vložek, se nad cesto nenadoma razprši. Lahko jo prečkam v pisavi nedokončane pesmi, z litri prošenj za lahko noč, s svetlim vztrajanjem in tcmnenjem pričakovanja.
Šla sem že mnogokrat po tej cesti, sama podnevi, in nisem videla nikogar. In tudi ponoči tu ni mnogo ljudi.
Ukradena lepota
Prebudili smo se v bleščeče jutro, si umili zobe in posedli za mizo. Dan se je šele začenjal. Zunaj so se razpirali oljčni nasadi in človeške usode kakor pisano perilo čez ogromno kamnito dvorišče. Vse, kar je kakor dolga, počasna glasba postalo
temna kulisa, se je svetlilo. Podobe so bile močnejše, večje od drobne pisave, ujete med robove papirja. Veter nas je zaprtih oči zibal kakor barke, limonovec ponujal temnozelena krila. Sadili smo svoja mala in velika hotenja, si dopisovali s pticami, ki so v mirnem letu preletavale široke ceste tišine, snemali filme v priprtih očeh, in če si rekel: lep ali lepa si, si rekel zato, ker si tako mislil.
Ko se je dan spuščal čez ramena, je bilo, kot da hodimo po prazni obali in nas ljubkuje nebo spominjalo je na Arkadijo, in bilo je blizu. Poletje nas je izpihovalo in oblikovalo v velike čaše, polne mehkejših, vse mehkejših misli.
T E R A T U H A
21
V središču dneva
Neizprosen in lep, ta svet, s pticami, ki spijo v dlani. Igranje v temi postaja igra dneva, odpirajoč se krog.
Zaspim in se prebudim v pokrajini, kjer se nad agrumi dvigujejo meglice po spiralnem sprejemanju vdiha in izdiha, ob veliki vodi, ki je ženska. In se polnim. Z vsakim trenutkom bolj. Zajemam vedno več prostora in življenja, ki je v njem.
Ho nesrečnem kjuču ne pripadam. Po istem ključu moram ljubiti: bog, Eros, je v vsaki kaplji dežja, ki izpira otožnosti in budi molk v pregretih očeh. Več sonc se objema brez rok. Tam. In tu. Igranje v temi postaja praznik dneva, in ti, vedno, z enim samim dihom njegovo središče.
22	LITERATURA
Tihožitje
Ko se je violina zaprla v krsto, oblečeno z mehkim blagom, sta se na papirju akvarela srečali barvi
in se prelili v drugo željo.
Obala, polna turistov, ki zaspano premikajo noge. Oslepljena od sonca sledim lini, izrisani na tihem, steklenem nebu.
Da bi prestopila mejo, potrebujem prelivanje zvokov v barve, vse manjše sence in pretihotapljen jezik zemlje.